Iz življenja Tomaža Križaja: Razlika med redakcijama

»Študiral sem, dovršil sem gimnazijo in sem se odpravil na vseučilišče na Dunaj. Vpisal sem se na filozofsko fakulteto, postati sem hotel profesor ali kaj sličnega. Na tej dolgi poti skozi vso gimnazijo in na oni na Dunaju se je precej izpremenilo moje naziranje o svetu, se je ohladila moja mladeniška strast po tujini, z vsakim letom me je manj vleklo po slavi in časti. Kaj slava, kaj čast? Res je, s svojo slavo, s svojo častjo oslaviš in počastiš v tujini svoj rod, opozoriš jo, da je nekje na tej obli tudi skromna deželica, ki ima ob vsej skromnosti v sebi še vso in še večjo življensko silo kot jo imajo dežele velike in bogate in srečne, da tudi ona rodi velike duhove, ki pomagajo polagati temelje državam, da se razcvitajo in rasto ter tekmujejo z vesoljstvom. A s tem gradiš le tuja poslopja, da se dvigajo po tvojem zasluženju visoko in blesteče, tujcem v čast in blagostanje. Kaj ima od tega tvoja domovina, tvoj mali ubogi narod? Kadar padeš ti, izgine s teboj vred njeno in njegovo ime. Zatorej je prva in največja dolžnost vsakega izmed nas, da se povrne tja, odkoder je prišel. Tam je tvoj delokrog, tam zastavi svoje moči, da bodo vzcvele naše pokrajine v sreči in bogastvu, dušnem in materijalnem! — Vidita, gospoda, jaz nisem tratil nikdar dragega časa s postopanjem in dijaškim ponočnjaštvom, kakor sem ga, žal, videl v tistih časih toliko pri svojih kolegih. Moja pot je bila od nekdaj ostro začrtana, da je ni bilo mogoče zgrešiti. Res je, sanjarstvo mojih prvih let mi je ukradlo marsikatero uro, marsikateri dan, da, celo mesec. Toda, ko sem se otresel teh sanj, tedaj je nastopilo trezno in premišljeno delo. Mimogrede naj omenim, da ne pričakujem od človeka, ki ni v svoji mladosti imel takšnih sanj, ki ni ž njimi v srcu nikdar pozabil na ves svet okoli sebe, nič lepega, nič velikega v njegovi moški dobi. Takšen človek pozna pozneje edino le samega sebe, a ne vidi svojega trpečega sobrata ter ga zaradi tega tudi ne more dvigniti iz blata in obupa. — Mnogo sem čital, a kolikor se spominjam, najrajši znanstvena dela in vedno le s kritičnim očesom, nikdar površno. A česar mi niso dale knjige, mi je dalo življenje okoli mene, ki sem se ga naučil opazovati že zelo zgodaj. Marsikaj sem videl, kar je napolnilo moje srce z žalostjo. Najhuje pa mi je bilo, ko sem bil na počitnicah doma in sem moral na lastne oči gledati, kako lahkomiselno se zapuščajo stari naši domovi, naša očetovska gruda, ki so se je oklepali naši očetje krčevito s svojimi žuljavimi rokami, ki so bili nanjo navezani s sleherno žilico svojega telesa, ki so jo posvetili s slehernim udarcem svojega srca. Zapuščeni in osamljeni so stali in še stoje domovi, ki so se gradili s srčno krvjo in z veliko ljubeznijo. Trumoma so vreli ljudje čez morje, niti ozrli se niso nazaj na rodni krov v tihi bridkosti in s solzo v očesu, kakor bi šli na izprehod popoldne in bi se vrnili zvečer v zakurjeno sobo in odgrnjeno mehko posteljo. — Vstal je zjutraj sin ter rekel očetu: Danes ne bom delal. Odtod pojdernpojdem, čemu bi šel v vinograd ter se potil kot črna živina, ko lahko grem in lahko najdem lažjega dela, več počitka in več zaslužka, ki mi ga noben ne bo branil uživati s prijatelji do ranega jutra. Odšel je, prišel je v mesto v tvornico, sedel je in lenaril pri stroju, bral časopise ter postal gospod, ki je pozabil na svoj dom in na svojega očeta. Ako ni bilo drugače, je lahko za svojim strojem tudi zadremal, če ni bilo prevelike nevarnosti za roko ali nogo, ko je bil prejšnjo noč izpremenil v dan, toda v nedelaven dan, ki je pojedel sedem delavnih. Šele ko mu je alkohol izčrpal moči in mošnjo, se je vrnil, upognjen in brez mozga ter se je zgrudil pred starim domom na kolena, in glava mu je udarila skesano na očetovski prag. Ali bilo je prepozno! Na prejšnjem domu je gospodaril tujec, ni ga poznal; kjer bi bil lahko gospodar, je postal sedaj hlapec.«

Stresel je glavo, pogledal še enkrat pod kostanje ter odhitel za tovarišem. —