17.101
urejanje
m (metapodatki, popravki) |
|||
{{naslov-mp
| naslov = Iz časov romantike
| avtor = Ivan Lah
| izdano = {{mp|leto|1906}}
| vir = {{mp|delo|Slovan}}, {{mp|leto|1906}}, št. {{fc|dlib|B72DIF2D|s=all|1}}, {{fc|dlib|PUJWZSZV|s=all|2}}, {{fc|dlib|O78NV1B3|s=all|3}}, {{fc|dlib|T6E706YR|s=all|4}}, {{fc|dlib|VM43C1VV|s=all|5}}, {{fc|dlib|PWYZ1XHU|s=all|6}}, {{fc|dlib|B4IWLVGK|s=all|7}}, {{fc|dlib|1EPBP9RW|s=all|8}}, {{fc|dlib|ZNE54GDQ|s=all|9}}, {{fc|dlib|P2ENDK45|s=all|11}}, {{fc|dlib|LUXOZJ3W|s=all|12}}
| dovoljenje = JL-staro
| obdelano = 4
| pregledana redakcija=88884
▲| opombe =
}}
»Ali ste zdravi?« ga je vprašala skrbno. »Predolgo smo bedeli«.
»
»Dobro jutro,« je pozdravil z globokim glasom, »to je bila noč, gospoda ...« Pretegnil se je in sedel na klop. Lizika je odhitela in Goranov se je spustil v vesel smeh.
»Ona je nevesta, odšla je k svojemu ženinu. Pustimo to!«
»
»Kako to misliš?«
»Ha, ha,« se je zasmejal Vranič, »ti si to seveda verjel.«
»Ko bi jo ti poznal, bi vedel, da je
»Verjamem. Ali, prijatelj, teoretskih filozofij se življenje ne boji. To si izprevidel sam. Ženski razum nad ženskim srcem! Tudi ti si tako govoril, ali je bilo pa res tako?«
Noč je ležala po dolenjskih gričih, po dolinah so se svetlikale lučice. Zagledal se je v tiho zemljo in mislil: »In zasvetilo se bo in bo zasijal nov čas, nov dan, sreča dela in spoznanja. In takrat bomo živeli ... A nečesa sem se naučil vendarle! Dobil sem spoznanje, da naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije!«
[[Kategorija:Ivan Lah]]
|
urejanje