Oče in sin (Josip Kostanjevec): Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| naslov = {{mp|naslov|Oče in sin}}:<br />Povest iz polpretekle dobe.

| izdano = {{mp|leto|1912}}

{{Rimskarimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13}}

Ko so zapeli božični zvonovi tistega leta, je Katica prvič vstala. Bila je drobna in prozorna, oko je bilo izgubilo ves prejšnji sijaj. -— -—

Prepozno se je spomnil Francelj, da je bilo treba pognati že davno. Ponoči mu je poginil najlepši izmed obeh. -— -—

»Izdala sta me na stare dni, ko bi bil potreben ljubezni in gorkote hvaležnosti. Glej, -— v beračijo sili in hinavstvo, duhoven hoče postati, da bi rešil mojo dušo, seveda. Ha, ha, ha! Kako se to lepo in zapeljivo sliši! In še rogal se mi je v obraz in zahteval moje premoženje za tiste berače, ki sem jih baje ogoljufal jaz, Jakob Trošan, kralj na Selanovini. Vsaj tako sem ga razumel, ko se mi je drznil reči: Vaše premoženje ima drugo pot. Da, drugo pot ima, mladič, to ti hočem pokazati, da boš vedel, kdo je tvoj oče. Koga sem osleparil, Žan? Ti moraš to vedeti. Ali niso sami nosili meni in jaz sem jemal, da ni vzel drugi?! Ali se niso sami naveličali doma oni, ki ga niso mogli držati s svojimi rokami? Ali sem jim ga res vzel sam? Glej, delal sem noč in dan, nič drugega nego delal in delal. Ali se dandanes delo tako plačuje? Slišal sem v mladih letih, da je delo rešitev človeka. Kakšna rešitev naj bo to, ako mu na starost ukradejo vse in povrhu še srce in dušo edinega otroka?!«

Zdravnik in župnik sta prišla prepozno, Jakob je izdihnil. -— -—

Tako je končal mladi Poljšak, a jaz sem krenil zamišljen dalje — proti postaji. Težko sem zapuščal te kraje, a prepotoval sem jih vnovič v duhu, ko sem pisal to povest. Naj bi posnel iz nje vsak to, kar je njemu namenjenega, in moj namen je dosežen. -— -—