Štefan Zaplotnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
metapodatki |
prelomi strani |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Štefan Zaplotnik}}.<br />Povest veselega človeka.
| avtor= Ivo Šorli
| opombe=
Vrstica 9:
| pregledana redakcija=52154
}}
==V kakem kotlu se je skuhala ta historija.==
Vrstica 28 ⟶ 26:
Kako grmi slap, pol po božji, pol po človeški roki ustvarjen, pol jez in pol naravni slap. Tako grmi, da smo ga slišali daleč gori do mojega doma, in njegov šum je šumel v moje prve sanje, speče in bedeče.
In tu ta most! V loku so ga bili postavili pravični pradedje, skril ob skril, do polovice gor, onstran zopet polagoma dol. In od daleč so ga hodili gledat razumni tujci. Tam doli na levi so se {{prelom strani}} ustavljali in so gledali spoštljivo sem: most, skalovje, pod njim grmeča voda, vse v enem kovu in enem livu. Pa so morali napraviti to betonsko neslanost čez! Tako, ravna črta čez tvoje delo, stari Bog! Zakaj stari most je bil tvoje delo!
Še par stopinj na desno. Evo, tu je zdaj Štefanov dom. Bogve kaki ljudje gospodarijo zdaj tod! Tu pred hišo je kamen, nad njim in vse do tal gosto orehovo vejevje; tu bomo presedeli z našim Štefanom še marsikako uro. In tu je njegova bela hiša: na to stran sem enonadstropna, dol proti vodi dvonadstropna, med vrati mož, ki nese v mlin, a vsa okna danes prazna, nekdaj polna rdečih nageljnov, zelenega roženkravta in rožmarina nemškega. Za hišo tik nad vodo je prizidan mlin, a nad njim stoje dokaj obširni hlevi. Dalje tja v ozko ravnino še velik stog na štirih mogočnih zidanih stebrih s pravilno štirikotnimi latami v treh ravnih vrstah, srednja vrsta naslonjena na dva lesena stebra na obeh straneh. Potem pride še lesena koliba za sadje in tik ob njej sušilnica zanj.
Vrstica 34 ⟶ 32:
A pred hišo, okrog hiše, za hišo, ob hlevu, tja dol ob stogu en sam velik latnik, poln črnega in belega grozdja! Te trte je bil Štefan prevzel že za dedščino in je latnik samo še razširil, da je razprezal veje starih trt dalje in dalje. Mnogo vina, čeprav kislega in trpkega, je bilo nekoč baje po teh krajih, dokler ni pred davnimi leti hudobna slana v eni sami jesenski noči skoro vseh trt pomorila. Zaplotnikovini, skriti pod strminami, je še dobro prizanesla. Teh starih trt, spodaj debelih kakor prava drevesa, se Zaplotnik ni upal dosti dregati, ker ni poznal ne on ne kdo drugi njihovih navad: star običaj je bil, da jih pustiš v deblu na miru in da smeš samo gori obrezovati in razpletati. Zato pa tamle na brdu nad ravninico: kak krasen vinograd, urejen in gojen kakor pravi vinogradi doli na jugu! Do dvajset hektov prav dobre kapljice je pridelal Štefan, a je znal tudi iz grozdja z latnikov s primesjo jabolčnika in hruškovca pripraviti pitno pijačo. O koliko truda je stal Štefana ta vinograd! Koliko let je bilo treba samo poskušanja, katera južnih trt se najbolj prilega temu podnebju; in potem koliko kopanja v teh strminah, v živo mejo, vse čez preko najbolj solnčnih obronkov, predno je stal miren in ponosen ta »bataljon«.
In naposled še ravninica od poslopij daleč tja do gozda, med vodo in strmino, ne široka, ali ravna kakor miza. Tam zadaj bataljon, tu pa prelepe dolge vrste samih svetlih generalov z ogromnimi šopi zelenega perja na klobukih: hruške, jablane, breskve, črešnje, tudi marelice in celo smokve vmes Druge smokve navadno ne do {{prelom strani}} zore v teh krajih, prve pa so debele in sočne, da se jim ni treba sramovati svoje prvotne domovine. Kak lep spomenik si je tudi tu postavil Štefan Zaplotnik, spomenik svoje žive vere, svoje trdne volje, svoje vesele ljubezni! O, pa je bilo to vse še mnogo lepše takrat, ko je stopal tod ustvaritelj vseh teh lepot: temu in onemu deblu se od blizu že pozna, da mu manjka skrbne njegove roke, tuintam gleda iz generalovega perja oskuben konec. In tudi začrtanim čez položno brdo nad sadovnjakom, tostran vinograda, da so bliže delavni roki, se pozna nekaka drugačna razvrstitev. Štefan Zaplotnik, tvoj naslednik popravlja za teboj, — tudi tvojega dela čaka usoda dela vsakega reformatorja: reformator samokolnico iz grape v hrib, reformator mrtev, samokolnica zopet nazaj navzdol, ne morda več čisto v grabo, a vsekakor za toliko nazaj, v kolikor je gnan od duha, čez zakon narave prekoračil črto naravnega razvitka!
To torej je Štefana Zaplotnika dom: tu se je trudil, tu se je boril, tu počival in se veselil.
Vrstica 46 ⟶ 44:
S kraja, dvajset, trideset korakov še po ravnem; potem pa se zažene svet naravnost vkreber in cesta po mislih starodavnega cestomerca, da bo tako najbolje, kar za njim.
Pet, šest minut ni usmiljenja: kar naravnost navzgor! Tujec bi pomislil, kako se neki kosci še obdrže v teh strminah. Toda tam gori pred Kurovčevim kozolcem se je Bog premislil in je sklenil tako: Strmino do tu gori vse tja ob robu do brda damo Zaplotniku. Zraven mu damo ravninico nad vodo in ves breg nad njo. Tu gori pa svet malo zapregnerao v prijeten polog. Tako še malo bolj — dobro bo: solnčni žarki naj padejo v kolikor mogoče pravem kotu na njive. Zakaj odtod, recimo kakih pet minut dobre hoje, naj bodo {{prelom strani}} njive za
A koliko je tu vmes zopet plodnih njiv, gladkih travnikov, visokih stogov in belih hiš! Tam gori na brdu vsa bela in visoka in kakor veder obraz v dolino gledajoča naša starodavna domačija, — tujec gospodari tod sedaj in bogve, kaj je počel z našimi častitimi tradicijami, — spodaj pod njo svakova, na desni stričeva, na levi tetina hiša. In po vseh brdih naokrog sami prijatelji in svojci, — ne spominjam se, da bi bil sovražnik vmes.
{{prelom strani}}
Nad tem širokim pasom travnikov in njiv, čez to vse pobočje se raztesa le malo ožji pas gozdov, a nad gozdovi dolga, dolga vrsta čudovito gladkih senožeti, razdeljenih po mejah iz samih leskovih grmičev tako pravilno za gospodarja od gospodarja, kakor je nekoč sam pravični Bog odločil vsakemu pravičniku svoj kos. In zdaj še ravna črta med njimi, ki loči zemljo od neba. Povsod tod so hodili moji mladi dnovi, ni je stezice, ki bi je ne bile prebrodile moje noge ...
Vrstica 56 ⟶ 54:
Še ena hiša je stala že takrat tam: Ravniharjeva, komaj se ji še vidi dimnik izza brda. In od onod gre še ena pot do Zaplotnikovine; poševno dol čez polje gre, da se potem skrije v gosto, nad njo strnjeno grmovje, a zadnji del izgine pod strmino. Kolikokrat je napravil Štefan Zaplotnik to pot! In vesel je bil, da je bila tako skrita.
<center>
Aj, to ti je bil lep kraj tiste čase, ko še ni bilo tam doli na dnu te črne črte, ki je tujec zvezal z njo tujino s tujino. Tako lahko še se zamislim v tiste čase, če ne sopiha ravno sajast vlak po dolini. In še v starejše čase se lahko zamislim, ki mi je pravil stric Ivan o njih: takrat so živeli taki silni ljudje po teh krajih, da so se klicali kar s hriba v hrib: »Hoj, hoj, boter Podmejar, ali boste pri vas že kosili seno?« »»Ne, ne bomo še ta teden. Ja, vi imate več solnca tam, mi bomo šele drugi teden.«» »Pa vašega Petra mi pošlji sem. Kako? Ali da ne? Pa Mihca!« Tako so se pomenili takrat ljudje. Pa še jaz sem spoznal pastirja-sošolca po samem vriskanju tam od Bizjaka, in ko je takrat gorelo, smo natanko razločili klice na pomoč. Pa če sta tudi Hum na desni in Kožar na levi malo bolj razmaknjena, ure iz cerkva na obeh vrheh si dobro preštel.
Vrstica 63 ⟶ 61:
Poskusim, da zajamem. Moj korec bo kriv, ne kotel, če ne bo teknilo. Bog blagoslovi
{{prelom strani}}
==Kako Štefan Zaplotnik pod orehom sedi in kar je temu podobnega.==
Vrstica 74 ⟶ 73:
Odtod je šel še v mlin. Tam so kameni že grmeli. Pogledal je sem, pogledal tja in kaj poravnal, in nato v izbo, kjer je šivala Zorka. Odprl je omaro, si odrezal kos preokusne gnjati ali želodca, klobasice ali salame, — vsega tega je ob kolinah prav lastnoročno pripravil veliko množino, — in kos dobrega rženega kruha, je sedel in mirno in počasi zavžil, pomenkujoč se z dekletom. Tako je prišla ura deset. Zdaj je začelo njegovo uradovanje, — prihajale so stranke.
Tako je bil naučil ljudi, da so vsi prinašali vreče in mehe od te ure do poldne v mlin. A dolg boj je bil prej; ljudje so mrmrali, vse polno zamer, mnog je za dolgo časa izostal. Toda iz Štefanovega mlina je prihajala taka lepa moka, tak je bil red, da je trmoglavec zmagal: zunaj v veži je odložil človek svojo {{prelom strani}} vrečo na tehtnico in stopil pred Štefana. Ta je šel pogledat tehtnico, je vse vpisal v debelo knjigo, je iztrgal iz druge dva lističa, izročil enega človeku, drugega nalepil na vrečo in za dva, tri dni je lahko prišel kdorkoli z onim prvim lističem po moko, točno ob obečani uri. Nobenih poti zaman, nobene zamenjave in zmešnjave; in če si pretehtal na desetih tehtnicah, ni manjkalo v vreči niti za pest več moke, nego jo je določila mlinarju za mletev pravica. Tudi popoldne si mogel za silo opraviti; a Štefan je grdo gledal, če je moral vstati. In ko si ga vprašal, kdaj lahko prideš po moko, je pogledal proti gozdu v hrib na nasprotni strani, kakor da tam gleda na uro in počasi: »Tako-le v treh, štirih dneh bo že enkrat. Kdo more naprej vedeti!« —
Pri obedu opoldne je imel vsak svoj krožnik pred seboj, — edina hiša v vsej župniji s to navado. In še dandanes je godrnjala žena, koliko je tega neumnega pomivanja; a Štefan Zaplotnik je bil človek, ki je mislil, da v mlinu vode nikdar ni škoda.
Vrstica 86 ⟶ 85:
In pred vsem poznaš tudi ti sam še najbolje to svojo pravico, da zdaj drugi delajo in ti počivaš, ako se ti zahoče tako.
A pravzaprav se tudi ne more reči, da bi ne delali radi. Človek bi skoro rekel, da niso za drugo. Pa to je vseeno. Vsekakor stoji sin Janez tam gori na travniku nad hišo in hlevi, visok in krepak, sredi pokošene trave in jo zlaga v kopo, in malo više Rezika, ki grabi in mu jo spravlja pod roke. Pridno delata, in samo kadar {{prelom strani}} mora biti, si obrišeta pot z obraza. Prijazno ju je gledati in očetu je prijetno pri srcu.
Jez grmi. Tam na drugem bregu vode, na Podobnikovem svetu je tudi košnja. Podobnik pripoveduje pravkar nekaj svojemu sinu. Zaplotnik gleda skozi orehove veje, ves skrit pod njimi in se mora smejati, ker ima Podobnik navado, da odpre usta za vsakih troje besed posebej čisto na stežaj, kakor bi spuščal drobnjav iz staje. To je zdaj še bolj smešno, ker se čez jez sem nič ne sliši.
Vrstica 104 ⟶ 103:
Zaplotnik lahko vzame zopet časnik v roko in čita nov odstavek. Ima vedno najmanj po dva lista v žepu, od vsake stranke po enega. Tega plačuje sam, onega mu daje župnik. Celo dol mu ga prinese, ako ne pride sam ponj ...
Veselje je gledati, kako se oblivata oba gospoda v mestu z gnojnico. Bogve, če vzameta v resnici vse to tako zares? In drugi, ki so okrog njiju, polovico tu, polovico tam? Človek bi dejal, da ne. Ampak nazadnje je to popolnoma vseeno. Samo pred volitvami pride najprej župan iz trga k tebi, potem pa župnik. Moraš iti! Sedeš na župnikov voz. Tudi sin Tine sedi zdaj prvikrat na vozu in se drži prav tako resno kakor vsi drugi. Gospod te pogledajo {{prelom strani}} malo postrani; ne zaupajo ti prav, ali ne rečejo nobene naravnost; samo o svojem kandidatu govore vso pot in sicer tako, da se jim vidi namen prepričati, če bi še kdo omahoval. V trgu malo premišljuješ, komu bi dal svoj glas. Imaš namreč oba listka v žepu ... Zakaj pa je tajno! Naposled se odločiš. Potem sedeš zopet na farovški voz. Ne radi teh par krajcarjev; tudi peš bi lahko šel, ampak bolj zabavno je tako in manj sumljivo ... A župnik napravi vseeno zopet dve dvoumni opazki o nezanesljivih elementih; ali ti se pred njegovo hišo lepo zahvališ za vožnjo in se vrneš veselega srca domov.
In potem se je zadnjič res zgodilo, da je zmagal oni-le »nasprotni« kandidat samo z enim glasom večine ... Ko je imel tisti dan Zaplotnik srečati gospoda župnika, mu je stopil vseeno rajši s poti ... Sicer ve, da župniku samemu ni bogve kaj na celi stvari, miren kakor je, a če bi Štefanu ušel smeh ali bi se drugače izdal, bi mu župnik vendarle zameril, bolj radi voza nego drugega.
Vrstica 125 ⟶ 124:
»Zadaj na njivi je. Fižol sili k tlom in natike je tudi treba pritrditi.«
{{prelom strani}}
»Ko pa mene ne poslušate! To je vse odveč delo. Tolikrat sem vam že pravil, kako delajo po Češkem in, drugod!« Štefan se je nekoliko razburil, gleda grdo pred se.
Vrstica 145 ⟶ 144:
Mati prinese večerjo na mizo, grdo gleda, zmaja z glavo in nekaj zagodrnja. Zato nehata in prisedeta, da počakata še druge. Prej pa mora iti Štefan sam po krožnike, če jih hoče imeti.
{{prelom strani}}
==Kako vidi Štefana Zaplotnika Potarjeva Marička.==
Vrstica 154:
Tako so krenile Jesenkove misli še isti hip na kriva pota.
Kaj pa je hotel? Pet ur šole, devetnajst pa še drugih. Čital naj bi bil? Čital, — brez knjig? Knjige stanejo denar. Jesenko je {{prelom strani}} že pomislil sicer, da si jih bo kupil nekaj za prvi desetak, ki mu ostane. Ampak tistega desetaka pač še tako hitro ne bo. Zdaj jih dobi štiri, pa jih bo treba razdeliti lepo po vasi; in če bi ostal kak goldinar, bo za pot v trg. Tam bi dobil kako primerno knjigo, — ampak kdo bo vlačil domov? Skratka: zljubilo se mu vsaj zdaj še ni. Najprej je treba proučiti kraj in ljudi, si je rekel. In zvedel je, da presedi Potarjeva Marička cele ure sama doma. Pa bi kar od tu začel proučevati kraj in ljudi!
Danes je poskusil prvikrat. Šel je na sprehod na ono stran vasi in je stopal tja grede mimo Potarjeve hiše, ki je bila zadnja v vrsti, kakor da ni radi nje ubral poti na to stran. Hodil je nato še deset minut naprej, do tam, kjer se vspne pot strmo čez hrib, da bi pač ne bilo čisto nič sumljivo; potem se je vrnil telesno po isti poti, duševno pa v velikem ovinku do Potarjeve hiše nazaj. Tam se pa zdaj ni šele pomišljal in obotavljal kakor človek, ki ne ve kam; ampak stopil je naravnost noter, kakor kdo, ki ima opravek in določen cilj, ali ki se je nečesa spomnil.
Vrstica 177:
Ker je bil ostal resen, ni vedela spočetka, kako bi. Potem pa se je zasmejala:
{{prelom strani}}
»Če bi se radi naučili hlače delati, morate iti k Strničkovemu Petrčku nad cesto. Jaz znam samo spodnje.«
Vrstica 190:
Marička ga je pogledala brez posebnega izraza v očeh. Hip pozneje si je rekel v svojem razočaranju celo, da bi bila neumnost edini izraz za ta izraz. In tudi smeh, ki je spremljal te njene besede, da je bil samo neumen, čeprav bi bil kazal po svoji obilnosti, da misli deklina, bogve kako imenitno se je odrezala.
»Vi boste sami delali, da!« je rekla. »Take kakor bi jih vi sešili, bi bile najširše pri —
{{prelom strani}}
No, Jesenko ni bil samo razočaran; bil je temveč naravnost ogorčen. Da, da ni bil osebno prizadet, to je: da se odgovor ni križal naravnost z njegovimi nameni, bil bi samo malo razočaran; kot narodnjak namreč: češ, mili narod še vedno rabi take grde besede. Sicer jih izobraženec cesto tudi, a tu je velika razlika: tisto, da jo razusti kmet ne kot dovtip ali celo duhovitost in brez vsake klasične dvoumnosti, to je, kar žali izobraženega moža.
Vrstica 213:
Pogledala ga je začudena, a potem kakor da je razumela.
{{prelom strani}}
»A, seveda preveč časa imate, primerne družbe vam pa manjka. Gospod župnik je bolj sam zase ... Pa zakaj ne greste nič k Zaplotniku? Ta utegne in je še vesel, če kdo pride.«
Vrstica 246:
»Čuj, Marička! Jaz bi rekel, da bi bil že gospod župnik dejal katero, Če bi bil imel Zaplotniku zaradi vere kaj očitati.«
»Saj rajnki gospod Joža ga tudi nikoli prav ni maral. Ta sedanji gospod je pa za vse stvari bolj mehak. Pravijo, da se je gospod {{prelom strani}} Jože enkrat, — jaz sem bila še otrok, — kar na prižnici znesel nad tem ... nad tem — vedomcem.«
Ob besedi »vedomec« se je pomaknila s celim telesom bliže proti Jesenku in jo je skoraj zašepetala, oči čisto na široko odprte.
Vrstica 281:
Evo, Jesenko, to je prava pot tudi do teh src! Marička je vsa zardela, a oči so ji še lepše zažarele in kakor nerade so se povesile.
{{prelom strani}}
»Odgovori no, Marička!«
Vrstica 297:
»Vi pa tudi!«
{{prelom strani}}
==Kako se pokaže in razkaže Štefan Zaplotnik Ivanu Jesenku in narobe.==
Vrstica 309 ⟶ 310:
Vse to je bilo izgovorjeno s toliko vljudnostjo in v tako lepem jeziku, da Jesenko ni mogel drugače, nego, da je imenoval v svojem odgovoru Zaplotnika gospoda. No, Zaplotnik je moral biti tega vajen, ali pa je imel toliko razuma, da se ni protivil, ako se je Jesenku zdelo primerno tako.
{{prelom strani}}
»Kaj smemo res verjeti? Prav zaradi mene da ste se potrudili, gospod učitelj? To bi bilo pa v resnici preveč časti, ki je nisem vreden,« je hitel in je spretno odprl vrata pred gostom.
Vrstica 328 ⟶ 329:
Štefan je od veselja poskočil.
»Kaj res?« je vskliknil. »Ali ste tudi vi že slišali o tem? In da sem vedomec, in da imam luterske črne bukve? In da imam luterski žegen? Ste slišali to? Da mi ni treba nič delati? Da zato samo pri meni sadje vedno obrodi, da zato pridelam celo pravega vina, ko raste tu kvečemu kisli cibidin? Ali bi jim jaz dal luterskega žegna, nemarnežem! Pa saj sem jim enkrat tudi res pokazal, kak je ta luterski žegen: Spravil sem jih bil kakih dvajset mlajših gospodarjev k Jurčku v tisto zadnjo sobo, češ, da jim pokažem luterski žegen, ko že toliko govore o njem. In ko so bili vsi skupaj, smo zaprli vrata; in zdaj vstane Štefan Zaplotnik in pravi: »Možje tak je luterski žegen in tako uči Luter Martin: Komaj pride malo mraza in malo snega, — veliko ga v teh krajih tako ni in še ta hitro izgine, — pa zakurite peči, da kar puha vročine in se spravite z ženami in otroci gor. In noben vrag vas ne spravi dalje nego do {{prelom strani}} hlevov, da položite živini in kvečemu še po malo drv ali sena v senožeti. Potem pa zopet na peč! In tu pravi Martin Luter: Možje s Strnišč, ne na peč, ne na peč, ampak pikon in lopato v roke, pa na delo! To rebro gori nad vasjo je še občinski svet: prekopajte ga vsi skupaj v robotah, nasadite ga s trtami in čakajte, da pade poletno solnce nanj, pa boste videli luterske čudeže. V vsem bo vam Štefan Zaplotnik, ki je to že vse poskusil, rad pomagal. A če pridela Štefan Zaplotnik, ki ima svoje parcele tam doli v grapi, kamor pride samo pol solnca in kjer mora skoro vsako breskev in skoro vsak grozd posebej proti solncu obračati, če pridela nekaj, kar je res sadju in vinu podobno, potem pravim jaz luterski Martin Luter, da bi vi Strniščani, ki ste na sredi solnca, lahko pridelali še vse kaj drugega.«
Ali gospod učitelj, ko sem prišel do tu in sem pogledal okrog sebe, se mi je zazdelo, da govorim danes kakor svojo prvo, najbrže tudi zadnjo lutersko pridigo. Možje so bili zdaj že razumeli, kam pes taco moli, in menda častitemu predgovorniku ni bilo več namenjeno veliko besed. Tuintam na mizi se je delala pest debela kakor prešca: čakaj boš pokusil, koledar; tuintam je že objemala druga roka velike Jurčkove čase: čakaj luterska butica, da malo trčiva. Zdaj obrni taco, Štefan, zadnji čas je!
Vrstica 334 ⟶ 335:
»Možje!« sem rekel in se poklonil. »Možje, nisem povabil brez premisleka le najbolj pametne glave naše župnije na ta sestanek, može, ki razumejo pametno besedo. Tega in onega sem že imel na umu, pa sem si rekel: ta ni prav bistrega razuma in bi res nazadnje mislil, da mu bo Štefan kake copernije kazal. Za vas pa, kar sem vas povabil, sem bil za vsakega gotov, da bo vedel, kako gre le za pameten gospodarski pomenek. In res, če gledam okrog sebe, moram reči, da se nisem motil niti v enem.« — Prešce so lezle počasi pod mizo in Jurčkova težka baterija k ustom. Štefan, dobro je! Zdaj pa še zadnja beseda: »Prijatelj župan, povej zdaj ti, kako misliš: ali bi bila mogoča taka robota; in če si druge misli, kako bi drugače začeli to stvar in ali bi jo začeli?«
»Ne bom vam razlagal, kaka je bila tista debata, gospod učitelj. Le tako je končalo, da sem še enkrat vstal in rekel: »Ker vidim, da je moj predlog propadel, ga umaknem.« Ne vem, kaj so mislili, da je to; za mene je pomenilo, da sem vesel, ko jo tako dober kup lahko spet poberem. In sem še dostavil: »Čeprav ste bili danes že zbrani najpametnejši gospodarji, le povejte še drugim, o čem smo razpravljali. In recite vašim ženam, da ste jih hoteli samo podražiti, {{prelom strani}} ko ste jim pravili, da greste gledat lutrov žegen. Mogoče, da se kdaj pa le še premislite in se spomnite Martin Lutrovega nauka: da oni, ki hodi vse leto od drevesa do drevesa, obrezuje, snaži, podpira, uničuje mrčes in če treba zaliva, — le pokaže, da kdor gmajno spremeni v vinograd, ni lenuh; in da onemu, ki je v mladosti pridno delal, na stare dni ni treba samemu nositi na hrbtu gnoja, ampak mu to lahko tudi dninar opravi; in da pametnemu gospodarju ni treba luterskega, ampak samo božjega blagoslova. Zdaj pa vsi lepo pozdravljeni in lahko noč!«
Ploskanja nisem več čakal, ker nisem bil prav gotov, kam bi padalo.«
Vrstica 352 ⟶ 353:
»Zdi se mi, da razumem gospoda župnika,« je rekel. »Ne zamerite mi Zaplotnik, a dozdeva se mi, da ste velik navihanec. In če ima župnik malo smisla za humor, vas mora imeti rad. Kaj pa politično, ali se strinjata?« je pristavil Jesenko malo bolj prežeče, da vidi, kako je z enim in drugim na to stran.
»Politično? Kaj se to pravi pri nas? Ali nista bila zadnjič pri volitvah na eni strani advokat, na drugi pa sam doktor svetega pisma, in je škofija bila za prvega proti drugemu. Župnik že bolj posluša, kako gre veter od gor; tudi tistih par mož pobere na svoj voz, da nima kakih neprilik; ampak vse skupaj mu je vse eno, se mi zdi. Miren človek je. Jaz sem ga zadnjič malo podražil, kako more biti {{prelom strani}} duhovnik proti duhovniku, a on mi je odgovoril, da o tem ne odloča. Treba se je držati starih voditeljev, dokler se oni dobro drže, in se ne puntati proti njim. Puntar pa gospod župnik res ni.«
Zaplotnik je govoril vse te besede resno in počasi, in nobene šegavosti mu ni bilo več v očeh.
Vrstica 374 ⟶ 375:
»Pa tudi če bi imeli!« je rekel. »Ljudje bi morali videti vendar ta vaša sadna drevesa, vaše trte ...«
»Ah, to gledajo samo z zavistjo in z neumno mržnjo!« je živahno odvrnil Zaplotnik. »Saj tudi čakal nisem drugega. Toda mislil sem, da jim celo stvar porinem lahko še bolj pod nos: nalašč sem se pogovoril s kupci, ki so prišli iz Gorice po sadje, da mi izplačajo denar šele gor na vasi, vpričo vseh ljudi; da prav vse vidijo in slišijo, za koliko draže prodam jaz; pa so rekli le, da imam boljši jezik in da znam bolje barantati. In so hudobno zrli na moj lepi pridelek, kakor da delam jaz njim škodo, ne oni meni. Zakaj razumete, gospod: da so me hoteli poslušati, imeli bi danes že na stotine in stotine kvintalov najlepšega sadja in bi si lahko sami uredili izvoz, da bi šel dobiček v naše žepe. Poganjal sem se torej {{prelom strani}} tudi za lastno korist; zakaj samo radi mojega sadja, ki je res edino za svetovni trg, se seveda ne izplača poseben izvoz. Tudi s šparglji sem poskusil, in imenitno se je bilo obneslo; a niti na jezik jih ni hotel nikdo deti, in sama z župnikom sva jih morala snesti. Drugo leto sem pa vse pustil.«
Jesenko je bil postal ob teh besedah poparjen in zamišljeno je gledal v tla.
Vrstica 393 ⟶ 394:
In pomenila sta se še to in ono: kako bo zdaj obema lepše življenje in krajši čas, ko bosta imela lepo družbo; ko bo med petjem in po petju padla marsikaka poučna beseda v srca krepkih mladeničev — »in lepih deklet!« je pomežiknil Štefan, — ko se polagoma napravi lahko tudi malo čitalnice in nabavi nekaj knjig, — Štefan je pokazal celo polico čedno vezanih bukev, ki jih rad posodi; kako ju bo tudi gospod župnik gotovo rad podpiral, posebno če bo Jesenko mislil malo tudi na cerkveno petje. In sta lepo razpredla ves načrt ...
{{prelom strani}}
Pa je tam gori iz zvonika dol milo zapelo Ave Marijo in se razleglo po vsi topli dolini in po vseh mehkih senožetih, da so kosci povesili svetle kose in grabljice svoje rosne glave. Z Rogarskega vrha dol in s Kuma in s Kožarja sem pa kliče glasno in jasno troje malih zvonov, kakor da želi troje otrok lahko noč dobri materi, farni cerkvi.
Vrstica 410 ⟶ 411:
Najlepše poglavje, pravi on sam, da je bilo prvo, prežvižgano in prepeto zunaj v širokem, belem svetu, v revščini in težavah, v mrazu in gladu, v prešernih družbah in grešnih priložnostih, po v vsem Nemškem, v Švici in celo doli po globokem Laškem.
Kar naenkrat, ko je korakal ravno še dalje proti severu, ga ustavijo gori nekje pod Berlinom in mu položijo pismo od doma v roke. Pismo piše, da je umrl brat Tone hude smrti v gozdu, da {{prelom strani}} z očetom ni nič več in da mora zdaj on domov, ko ni nič več delavne moške roke pri hiši.
Obrnil se je na peti nazaj in korakal na jug z istimi koraki, kakor je korakal prej na sever.
Vrstica 431 ⟶ 432:
»Kdo vam je pravil, da sem prišel?« je vprašal tiho.
{{prelom strani}}
»Oh, ali te nisem slišala peti? Izmed sto bi te bila razločila. Da si le prišel, da si le prišel! Kako težko smo te čakali! Delati nima kdo; in pa tako strašno žalostno je, odkar ni več Tona!«
Vrstica 458 ⟶ 459:
»Razumem, razumem. Moj Bog!« je vskliknil Jesenko in se je nasmehnil.
»Tako je, kakor pravim. Tu je bilo pa vse drugače. Če si jo le pogledal, pa je bilo že tisto: »Če povem to gospodom pri izpovedi
Zasmejal se je prekanjeno in zamahnil z roko po zraku.
Vrstica 480 ⟶ 481:
»In zdaj je bilo treba gospodinje?« se je nasmehnil Jesenko. Vedel je, da Štefan rad drobi, če ga ne potegne včasih naprej.
»Nič je ni bilo treba, meni že ne. Ampak mati je silila, in tudi jaz sem videl, da ne more več vsega. Sam pa sem le vedel, da sem tako veliko bolj prost. . . Včasih sem mislil, da bi še prodal {{prelom strani}} ali oddal, če bi mati umrla, in šel spet malo po svetu. Njej se je morebiti zdelo tako in mi ni dala miru. Pa še ne vem, kako bi bilo, čeprav bi se bil lahko oglasil skoraj, kjer bi bil hotel, da me ni vrag peljal tisto nedeljo popodne mimo Skriljčevih. To je tista hiša na oni strani vode, če se gre proti Slapu. Opravek sem imel spodaj in doma nisem vedel kaj početi, če ni bilo dela. Pa zagledam pred Skriljčevo hišo to, ki je zdaj moja žena. Bila je najlepša v fari, to lahko rečem. Tu vendar ni župnika, si mislim; in če poreče kaj, radi izpovedi, ji svetujem, naj gre še ona v Idrijo. Tako sem stopil brez slabih misli gor. Ona se je pa kar obrnila in hotela v skedenj. Dvakrat sem skočil, pa sem bil tam.
»Kaj se skrivaš? Ali sem taka zverina?« pravim in jo primem za podbradek. »Motovilo neumno si!« se zasmeje in mi da eno po licu, pa plane pred mano v skedenj in tišči vrata.
Vrstica 488 ⟶ 489:
Ali mu je šel pravit berač, ki je gledal sem izza grma ali kali, — drugo nedeljo, ko sem iskal po stari pesmarici, kje bomo peli in na oklice še pazil nisem, ko niso ljudje nič govorili, — takrat zaslišim naenkrat svoje ime.
»Ženin je Štefan Zaplotnik, zakonski sin rajnkega Antona in Jere Zaplotnik, v Mlinu, petindvajset let star, samskega stanu. Nevesta: Katarina Laharnar, zakonska hči — —
Ali sem gledal! Drugi mene pa še bolj. Vse vprek je šlo ... Jaz, mati, Skriljčevi, sosedje. Nič pripravljeni, nič dogovorjeni.
Vrstica 499 ⟶ 500:
Mi pa smo vedeli, da nima pravice, in smo rekli, da se bomo branili. Grdo je bilo vse skupaj in po nepotrebnem sramota in govorjenje.
{{prelom strani}}
Že smo se napravljali v Trg, ko se oglasim jaz, kakor že sem: »Ti Tinica, zakaj se pa tako ustavljamo in branimo? Saj bi se pa le lahko vzela?«
Vrstica 507 ⟶ 508:
Jesenko se je zganil in je hotel nekaj reči, zastran citata namreč, ampak poznal je Štefana zdaj že dodobra in se je samo nasmehnil.
{{prelom strani}}
==Kako Štefan Zaplotnik pod križi pada in vstaja.==
Vrstica 525 ⟶ 527:
»Tisto pa le poskusi, sem ti že rekel enkrat!«
{{prelom strani}}
Nazadnje se je vendar malo bal, da bi res ne naredila škandala.
Vrstica 541 ⟶ 543:
Časih je potegnilo malo vetra in je šlo hitro tja čez žito, da se je prelivalo klasje in se zasvetilo po brazdah v širokih plasteh, zdaj tu zdaj tam, kakor poletu, ko letijo oblaki mimo solnca ...
{{prelom strani}}
Tako je postalo Zaplotniku zopet čisto in lahko pri srcu. Lepo bi bilo seveda, si misli zopet, če bi imel žensko, s katero bi se lahko kaj pomenil, s katero bi prej pretresla vsako novo njegovo misel in ki bi mu dala tudi sama kak nasvet. Spočetka bi ne mogla zadeti vselej pravega. Nikjer ni bila po svetu in nobenega pouka ni imela ne z doma, ne iz šole; ali to je čutil, da bi se lahko polagoma uživila v njegove namene, umela, kaj je njegov cilj in obrnila potem še svoje misli na tisto stran, da bi šle njegove in njene vštric po isti poti. In potem bi mu ona povedala od tam sem, kam se že vidi zdaj, kakor če gre kdo pred drugim po cesti iz Strnišča v Hruškovje in pride prej na ovinek za Ravnarjevo hišo, odkoder se odpre pogled na ono stran.
Vrstica 560 ⟶ 562:
Pa tudi to bo prešlo. Že zdaj čutim, da bo prešlo ...
Ali ta ženska res nima srca? ... Nazadnje imajo le prav mestni pisatelji, ki pravijo, da kmečki človek nima srca ... Če ga imam jaz, pa bi mi odgovorili: »Saj ti nisi pravi kmet, ti si bil po svetu, si videl in čital in mislil.« Toda ne, ni to tako! So tu tudi še druga dobra, mehka srca, leže razmetana kakor med kamenjem ... Tale Ravnarica tu gori za brdom. Ona tako dobra, krotka, pametna in {{prelom strani}} tako drobna ženska, da bi se jo človek bal dotakniti, on pa jo suva skoz življenje kakor birič obsojenko.
In zopet jo vidi pred seboj, ko je stopil lani po opravkih v hišo in jo je našel jokajočo na stopnicah v veži z otročičkom v naročju, tako še mlado in lepo, kakor je bila takrat, ko je imela sedemnajst let ...
Vrstica 571 ⟶ 573:
Nekoč, ko je bil dolgo časa gori pri prijateljici in sta se pogovarjala posebno toplo, — same navadne stvari, ali v njeni družbi je bilo vse prisrčno in gorko, — in ko je prišei potem na brdo nad svojo hišo ter začul že od daleč, kako je kričala spodaj žena s svojim odurnim glasom nad otroci, tedaj ga je zgrabilo tako, da se je zgrudil na parobek in si pokril z obema rokama obraz. In videl je čisto natanko to dolgo pot tja v daljo in sebe vsega sključenega na njej; in tam zadaj na obzorju kupček zemlje in črn lesen križec na njem, sredi drugih bornih črnih križcev, vse tako natanko, da bi bil pokazal s prstom tja ...
{{prelom strani}}
In prišla mu je zopet na um pesem, ki jo je nekoč čital nekje, in ki se je tako prilegala njegovemu srcu:
Vrstica 589 ⟶ 591:
strmel v življenje bi praznoto!</poem>
<center>
K Ali Štefan Zaplotnik je bil preveč otrok življenja, da bi mogla dolgo ležati žalost na njem. Če se je tudi za trenutek stemnilo nad njim nebo, kar naenkrat se je razpočilo gori nekje, je zažarelo, se zasmejalo svetlo in veselo prav do njega.
Človek bi rekel, tolažba! Ali tolažba bi bila, če bi bil našel izhod, da bi mu ne bilo treba več tja, kamor ga je tiralo. Če bi bil sklenil zdajle v srcu, otročji kakor je časih bil, da izpuli jutri ali pojutranjem naenkrat usodi svojo roko, ko bi najmanj mislila, jo ubere potem naravnost tja čez senožeti tako hitro, da ostane ženska s svojimi slonastimi, nerodnimi nogami že čez hip daleč za njim in da ji pomiga končno izza obzorja sem celo z roko, predno izgine — to se pravi: če bi se bil Štefan Zaplotnik odločil, da jo mahne pogumno, skoro tako nag in bos kakor nekoč, zopet ven v svet, krpat čevlje za par grošev, da more z njimi zopet za prihodnjo brdo, rajši, nego da bi gnil, vržen na dno te ozke dubline; če bi bil storil Štefan Zaplotnik tako, bi rekel človek: spomnil se je, da vendar ni priklenjen in se je zasmejal, kako da se ni spomnil prej. Toda vsega tega ni bilo. Ne, so ljudje, ki se nasmehnejo brez vsakega vzroka in jim ni treba pokazati nič veselega. Žalost sama se jim zazdi naenkrat vesela, in celo taki so, da ti rečejo kar v obraz: Čemu bi človek posedal z žalostjo ob studencu solza, ko radi tega ne bo nič manj žalostno in ti zagrne celo še tesneje {{prelom strani}} svoj črni plašč okrog pleč? Nobene pameti ni v takih besedah, ali njim je pomagano.
Tako si je rekel Štefan Zaplotnik: Kaj bi strmel v križce na obzorju? Seveda so tam in čakajo; ali pot je vendar še dolga, in bogve, ali bo res tako prišlo, kakor se zdi odtod. Od daleč sem zagledal široko belo pego čez senožet in sem mislil, da je goličava in pesek na njej; pridem tja, pa vidim, da je samo belo cvetje, kamor ti seže oko. Tako se človek moti iz daljave.
Vrstica 603 ⟶ 605:
Toda tik pod njim leži zelena tiha dolina, vsa posejana z belimi mirnimi vasicami in na prvem zvoniku bere že lahko, koliko je ura. Uh, zopet ljudje, zopet hiše! ...
Štefan Zaplotnik se je spomnil vsega tega, vseh teh sladkih ur po belih samotnih cestah in čudil se je, da se jih ne spominja večkrat. Pa zdaj pojdi in sanjari, če moreš tako! Tudi zdaj koraka rad še sam po tihi cesti, stokrat rajši nego v vsakdanji družbi. In lepe, prijetne misli ga spremljajo, da se tudi zdaj zdrzne, ko pride zopet med ljudi; ali kaj bi si rekel, če bi zdaj potegnil prekljo iz plota, jo potisnil za pas in mislil, da je general? Še premišljuje lahko {{prelom strani}} prijetne stvari, ali kako bi pozabil, da je Štefan Zaplotnik in da ne bo nikdar nič drugega?
A zakaj bi tudi pozabljal! Saj tu je njegova moč. Štefan Zaplotnik in nič več in nič manj! Kaj bi njemu bogastvo! Dovolj ima, kolikor je in še od tega daja. Kaj njemu čast! Da je hotel, davno že bi bil župan in tudi deželno poslanstvo so mu ponujali! Toda Štefan Zaplotnik vsega tega ni hotel za nič. Dva, tri dni te veseli, potem si zopet kakor prej. In ker veš to že naprej, se ne pehaš, da nisi drugim na poti, ki iščejo svoje sreče zunaj po cestah.
Vrstica 620 ⟶ 622:
In glej, polagoma se je res posrečilo. Kakor pastir sredi črede je bil kmalu Štefanov bas, in kakor bič je švigal njegov pogled na levo in desno.
{{prelom strani}}
Vsi: »Kyrie«, — eden, dva, tri — »kyrie« eden, dva, tri »kyrie«
In Jesenko je sedel zdaj lahko mirno pri harmoniju in samo spremljal.
Vrstica 639 ⟶ 641:
Pri orgijah je že čakal Jesenko. Poleg njega je stal ves sključen in morda tudi ves žalosten stari organist, — po tolikih letih prvikrat, da le posluša. Zdaj se je sklonil šepetaje k učitelju in mu pokazal eno izmed sprednjih tipk. Jesenko se je nasmehnil in prikimal. Potem se je moral premisliti, kajti vstal je in potisnil Luko na sedež.
Vedno novi ljudje so prihajali. Tudi še kak pevec se je prikazal vsak hip znova skozi zagrajo okrog orgelj. In stiskali so si {{prelom strani}} roke s svetlimi prazničnimi obrazi in voščili: » Vesele in srečne božične praznike!« najprej učitelju in potem po vrsti drug drugemu.
Jesenku je bilo dobro in bolj in bolj svečano pri srcu. Bal se je bil še prej pri dnevu, da mu bo pusto ta večer med temi mrkimi ljudmi in dolgčas po mestu ob vseh teh vedrih spominih na srečne mladostne dni. Ali kakor hitro je bil začel padati nad dolino mrak in so zažarele lučke, pokojno in blaženo pozdravljajoč z vseh slemen v dolino navzdol, ga je objela vsa čudovito sladka poezija te bele gorske tišine. Stal je dolgo ob oknu in gledal ven.
Vrstica 658 ⟶ 660:
<poem>»Pokoncu narodi iz sanj se zbudite!
Prenehal Gospod je od jeze srdite
{{prelom strani}}
In ko se je obrnil župnik in je zapel »Dominus vobiscum!« so rekli ljudje, da ni še nikdar tako lepo zapel.
Vrstica 671 ⟶ 673:
Jesenko je bil teh besed iskreno vesel. Zdaj, ko je pokazal tudi župnik, da je z njimi, nehajo gotovo mrmrati še zadnji, ki so doslej te novosti grdo gledali. In tako so se tisti večer vrnili vsi srečni in veseli domov in ni jim bilo žal truda in poti.
{{prelom strani}}
==Štefan Zaplotnik govori.==
Vrstica 682 ⟶ 685:
»Naš spoštovani Štefan je sicer tak lisjak, kar ga je, da človek cesto ne ve, kam bi ž njim,« je pričel in mu smehljaje zapretil. — Aha, gospod menijo volitve! si je rekel Štefan. — »Ali česar se oprime res z veseljem in sam od sebe, to mu zraste kar samo pod rokami. Tako je tudi s petjem in z vsem, kar se je lepega izvršilo zadnje čase pri nas v Strniščih. Ko sem se prej zahvalil gospodu učitelju, bi bil moral imenovati takoj za njim ali še bolje: takoj z njim tudi njegovega vrlega pomočnika, in moja hvaležnost bi ne bila izražena, ako bi ne dvignil sedaj svojega kozarca in vzkliknil z vami vsemi: Bog živi našega ljubega Štefana!«
Ko se je poleglo žvenketanje čaš in veselo vzklikanje, je Štefan naglo vstal. Govoril je dolgo tja in sem; ali če bi človek zbral in uredil bisere, ki so padli teh dvajset minut pred poslušalce, bi imel pred seboj to-le: On da je res časih lisjak, kakor je bil omenil gospod župnik; ali vsakdo se sme tuintam malo pošaliti, posebno če ne napravi pri tem nobene škode. Tu se je Štefan spomnil tiste zmage »nasprotnega kandidata« z enim glasom in v duši ga je rahlo pošegetalo, ali predno je prišlo do obraza je bilo že zatrto. Nadaljeval je z vznesenim glasom, da tam, kjer gre res za pravo blaginjo, sleče tudi on, Štefan Zaplotnik, svojo lesičjo kožo in pokaže svojo pravo postavo. Hodil je veliko po svetu in v čim lepših {{prelom strani}} krajih je bil, toliko bolj so se mu smilili njegovi zanemarjeni in nepoučeni rojaki, kakor pravi Jenko (»Stritar!« je šepnil Jesenko, ali Štefan se ni ozrl tja). Ali le še bolj so se mu smilili, ko se je vrnil med nje in primerjal, kako živijo ljudje drugod in kako tu. Sam je pač poskusil, kako bi dal čim več dobrega vzgleda, ali rojaki so se mu smejali. In res: kaj bi kmet učil kmeta, ko je sam neveden in neumen? Treba je bilo učenega moža, do katerega bi imelo ljudstvo zaupanje in pred katerim bi imelo spoštovanje. In treba ga je bilo tem dalje bolj, čim bolj je hitel svet naprej in je zaostajal ta kraj za njim, kakor zaboj, ki pade vozniku z voza in obleži na cesti. »Treba ga je bilo in naše izpite, izsušene, razpokane njive so kričale k nebu ponj kakor po hladilni, krepilni rosi,« je vzklikal Štefan z vedno večjim zanosom. Že ko je sedel in si sestavljal v hitrici obrise svojega govora, je imel namen reči, da bi ne bil le lisjak, ako bi hotel iztrgati gospodnuičitelju kar polovico zaslužene časti, ampak požrešen volk, ki pride« iz hoste po plen. Ali zdaj, prav ko je hotel izustiti te besede, mu je naenkrat nekaj obrnilo, ne v srcu nego v glavi, in hudomušna misel mu je hušknila čez vso svečanost. In tako je nadaljeval potem s temi besedami: »Dobro nebo je nas uslišalo in nam je poslalo take rose. Prišel je končno med nas težko pričakovani mož, in kamor je stopila njegova blagoslovljena noga, je pognalo samo živo cvetje iz zemlje. Kakor bi se dotaknil čudodelnik mutastih ust, je izpregovorilo, kar je prej od vekov molčalo in se je odprlo, kar je bilo vse čase trdo in mrko zaprto.« Tu je nalašč še malo postal in pogledal v kozarec pred seboj. Ali potem je vrgel naenkrat glavo nazaj in je hitro vprašal: »In komu se imamo zahvaliti za vse to, predragi? Komu na čast naj dvignemo svoje kozarce.« Prijel je počasi svojega in zopet počakal, da so se iztegnile vse roke in čakale trenutka, da trčijo z učiteljevim kozarcem. Ali Zaplotnik se je bliskoma obrnil proti gospodu župniku, da je ta sam široko odprl oči. »0 dovolite, prečastiti gospod župnik!« je kriknil s čudovito ginjenim glasom. »Dovolite, da vam danes izrazim v imenu vse te cenjene družbe in lahko rečem: tudi v imenu vse fare našo hvaležnost, zahvalo za vse, kar ste storili v tej kratki dobi svojega blagega bivanja med nami ter da vam iz dna svoje duše zakličemo: Bog živi našega velikodušnega, prečastitega gospoda župnika!«
Veselo so zopet zazvenele čase in vse je odobrujoče prikimovalo Zaplotniku, ne samo radi njegovega lepega, učenega govora, kakor ga ni nihče od njega pričakoval, ampak še bolj, da je izkazal {{prelom strani}} župniku spodobno čast. Celo Jesenko, ki je bil najbolj presenečen, kam se je bil Štefan zapotekel očividno šele zadnji hip in ki bi se bil najrajši na glas zasmejal, je bil vesel, da se je spomnil Štefan najprej gostitelja.
»Vi ste res vražji lisjak, Štefan!« mu je rekel, ko so prišli na cesto in sta ostala sama zadaj. »Povejte odkrito, ali niste mislili izprva meni napiti? Meri in meri pol ure na sever, potem ustreli čez hrbet?«
Vrstica 709 ⟶ 712:
»Bogve kaj ... Vsekako je velika škoda za narod, če se mu izgube taki možje tu gori za gorami.«
{{prelom strani}}
Zaplotnik je ves strepetal.
Vrstica 725 ⟶ 728:
»Toda ne mislite, da ga spravite naenkrat. Samo tako gre, kakor je napravil Ribničan, ki je metal toliko časa škopnike dol, dokler se ni uhač sam skobacal na njih iz jame. Že res, da bo veliko truda, a potem bo vam osel tudi vse žive dni hvaležen.«
{{prelom strani}}
==Štefan Zaplotnik in njegovi otroci ter nekaj teorije.==
Vrstica 739 ⟶ 743:
»Tako bi rad, da bi imel vsaj katerega domačega okrog sebe, da bi se kaj menil, če pridem truden odkod,« se je oglasil Štefan zopet čez nekaj časa. »Ampak nič ne bo, kakor vidim. Okrog vogla pogleda, pa me vpraša, če sem že položil Rdečki in potem zopet gre ... Tako dela Tine že tri leta, tako je pričel zdaj tudi že Janez.
{{prelom strani}}
Okrog vogla bomo govorili in še to le o Rdečki; — zdaj mi pa povejte, kako naj vem potem po srcu, da je to moj otrok. Samo Zorka bo drugačna, mislim. Zorka bo moja, ko neha biti otrok ...
Vrstica 750 ⟶ 754:
Tako si je mislil Jesenko. Časih, ko sta sedela s Štefanom pred hišo, jo je videl spodaj na vrtu ali kje zadaj za hišo, precej nemarno oblečeno in z jeznim, polprezgodaj starim obrazom. Če je pogledal potem Štefana od strani, si je pač rekel, kako lepo bi bilo, če bi imel vedri mož tudi tako ženo, ki bi prišla zdajle gor k njima, prijazno pozdravila in se malo pošalila in nasmejala; ženska, ki bi N^iznala ceniti, kaj je njen mož, kak gospodar in kak človek; toda ker je Štefan sam niti omenil ni, se je privadil tudi on, da si še misliti ni mogel, kako naj bi pomenila le najmanje v življenju tega moža, tako daleč proč od njenega življenja. »In če bi ne bilo dovolj poeta, bilo bi dovolj kmeta v Štefanu, da ni mogel videti v njej drugega nego gospodinjo,« si je rekel Jesenko.
Na te Štefanove besede se je odprlo Jesenku zdaj nekaj čisto drugega, novega pred očmi. Hodila je morda pač pet, šest, deset {{prelom strani}} let po Štefanovi hiši in po Štefanovih poljih, godrnaje in temno se ozirajoč nanj; ali Štefan je hodil prav tako svojo pot, kakor da je ni. Ko je bila namreč še sama ... Toda nekega dne je človek naenkrat opazil, da ni več sama ... In tu se je prestrašen ozrl okrog sebe in obstal: obkoljen je bil naenkrat od vseh strani od skoro samih takih temnih in sovražnih obrazov. Kakor sen vscvete iz zemlje šopek prijaznih, drobnih cvetov, ki te gledajo s svojimi dobrimi očkami. Že si hotel iti in položiti glavo zaupljivo tja, — naenkrat se nekaj premakne, izza peres se izvijejo obrazi tvojih lastnih otrok, a trdi in ostri in sovražni, in pomikati se začne vse to proti tebi ... Bodi junak, kolikor hočeš in tak, da bi se ne stresel pred železnimi oklepi, pred temi sovražniki si se zapotekel nazaj in se umikaš nekam, kjer je groza in mraz; in bo vedno bolj groza, čim bliže prihajaš severu, kjer stanuje smrt ...
Jesenko je gledal še dolgo nepremično pred se in Štefan je čakal, kaj poreče.
Vrstica 766 ⟶ 770:
»Tako?« se je začudil Jesenko. »Ne bi bil mislil.«
»Kaj ne, da se jima prav nič ne pozna?« seje zopet zasmejal Zaplotnik. »Pa sta bila oba študenta. Prej sta bila celo oba vsak po dve leti na trški šoli, ko ni bilo prave šole pri nas. In pa radi tujih jezikov seveda. Potem sta res napravila oba sprejemni izpit {{prelom strani}} za gimnazijo in poslal sem ju v mesto. Prvo leto Tineta. Poskusim najprej s tem, sem si rekel.«
»Veste, da sem se že sam enkrat v mislih začudil, zakaj niste pustili enega svojih sinov izštudirati, ko morete,« ga je prekinil Jesenko.
Vrstica 774 ⟶ 778:
»Prej ste pa rekli, da se je profesorjeva teorija ponesrečila,« se je zasmejal Jesenko.
»Drugo na drugem! Dovolite torej, gospod učitelj: Najprej pošljem Tineta in čakam. Fant piše večkrat domov in pripoveduje razne stvari o šoli. Razrednik Zakelj poučuje latinščino in nemščino in je strahovito strog. Vse trepeta pred njim. Nič dobrega si ne mislim, a počakam še malo. Pred koncem semestra stopim sam v mesto in grem na hodnik pred razredom. Pozvoni in pride najprej fant ven; ker je bila o Božičih huda zima, ni mogel domov teh deset ur daleč in tako ga od jeseni nisem videl. Vstrašil sem se ga. »Ali si bolan, Tine?« ga vprašam. Fant pravi, da ne, a shujšani in bledi obraz pravi drugače. Iz razreda prihajajo otroci in strašni kriči kakor govedar na paši, si mislim. »Ali je to profesor Žakelj?« vprašam. Fant potrdi. Zdaj pride gospod sam ven in me grdo pomeri skozi velika očala. Stopim tja in povem, kdo in kako. In ali bo kaj s fantom? Profesor odmaja, požene fanta proč in pravi: »Nič ne bo!« »Ali je tako trde glave?« — »Ni ravno trde glave, toda ...« Prijel me je pod roko in me je začel voditi gor in dol po hodniku in je počasi govoril: »Vidi se vam takoj, Zaplotnik, da ste razumen mož in zato boste razumeli, kar bom vam zdaj povedal. Vidite, jaz imam teorijo, ki se imenitno obnaša in ki jo bom sploh enkrat opisal. Po ti teoriji ločimo gosposke in kmečke otroke, ki hočejo študirati. Prvi takorekoč morajo študirati, ker se sicer pogube, a ti vas tako ne zanimajo in jih zato lahko črtava. Kar se tiče pa kmečkih, jih razlikujem zopet: telesno pridne in duševno pridne na eni strani, telesno pridne in duševno lene na drugi strani, telesno lene in duševno pridne na tretji strani ter telesno lene in duševne lene na četrti strani. Otrok iz druge in četrte kategorije kmečki starši navadno ne pošiljajo v šolo in jih lahko tudi črtava.« Hvala Bogu sem si mislil, da bo kmalu vse prečrtano; zakaj kar vrtelo se mi je v glavi. »Ostane nam torej samo še prva in tretja kategorija,« je nadaljeval profesor. V tretjo kategorijo vaš fant ne spada, zato ga tudi črtamo. Ostane še prva: telesno in duševno pridnih. Ti bi bili po svojem razumu za šolo, a jih telo umori; {{prelom strani}} njih telo zahteva namreč pregibanja, dela, porabe energije, a to večno sedenje ga ubija: fant začne najprej telesno hirati in to vpliva tudi na duh. Pa tudi, ako bi ne: duša ne more živeti brez telesa in če umre telo, je prizadeta tudi duša. Skratka: ako hočete fanta rešiti, vzemite ga domov!«
Kaj sem hotel! Teorija me je podrla. In proti teoriji, ki ji je oče razrednik mojega fanta, se že celo ne da boriti. A težko mi je bilo vseeno in prijelo me je, da bi se vsaj malo maščeval. In zato sem kar povedal, kako je pisal fant domov o njegovi strogosti in sem še več sam dodal. Ali pri moji veri še nikdar se nisem bil nikomer bolj prikupil, ves obraz mu je zažarel in kar zavriskal bi bil. Tako da je pisal fant? Da sem strog? O, to pa je, to pa že! Bati se ga pa morajo. Take discipline nima nobeden drugi! In tako dalje; in pri tem je fanta, ki je stal tam na koncu koridorja, preljubeznivo gledal in kakor bi mu bilo že skoraj žal, da je sam: odgnal takega občudovalca.
Vrstica 793 ⟶ 797:
»Rad, oče.«
{{prelom strani}}
»Boš rajši kmet?«
Vrstica 825 ⟶ 829:
»Zorka je bila doslej še preveč otrok. Ali zdaj pod zimo jo pripeljem. — Nje se ne bojim!« se je zasmejal in se je naglo spustil?c0 po stezi proti domu navzdol.
{{prelom strani}}
==Štefan Zaplotnik kot ženitni mešetar in oče.==
Vrstica 840 ⟶ 845:
Rezika je bila edina, ki ni hotela nikdar niti za teden dni z doma. In je dorasla tako. V zadnjem času je imela vedno več vprašanj. Zakaj bila je močnih udov, pa rdeča in bela v lice.
Pridnih in zalih fantov se je obilo oglasilo, toda vsak ji je bil premalo. Nekoč pa je stopila kar pred očeta in je zahtevala, naj ji pove vendar vsaj približno, koliko bo imela dote, da bo vedala kaj in kako. Štefan se je nasmehnil in je rekel. Prikimala je zadovoljno {{prelom strani}} in odšla. Ni pa preteklo še mesec dni od takrat, ko je prišel nekega dne visok, bradat kmet, že bolj v letih, v velikih škornjih in v debeli domači obleki k Štefanu v izbo ter je glasno pozdravil.
Štefanu se je zdelo, da ga takole na pol pozna. Na sejmu v Podselcih so mu ga enkrat pokazali, ko se je pretepal z mešetarji zaradi kupčije.
Vrstica 875 ⟶ 880:
»Se ni treba bati! Če ravno hočete, jo pa intabuliram. Že sama hiša je vredna dvakrat več, nego dajate vi. Saj se mi je zdelo tako premalo; pa sem si rekel: ko je deklica pridna in vajena dela, kaj boš gledal na vsak krajcar.«
{{prelom strani}}
Zdaj se je zazdela Štefanu kar naenkrat stvar zelo zabavna in v očeh se mu je zabliskalo.
Vrstica 909 ⟶ 914:
Potem pride končno še Zorka. Toda komaj ji povedo, kaj dela bradač tam v kotu, ko se spusti otrok v tak smeh, da mora zbežati iz sobe.
{{prelom strani}}
Reziki vzplamtijo v srdu oči in krikne nekaj za njo; mati pa jo opravičuje, češ, da jej ni zameriti, ko je še cel teliček.
Vrstica 933 ⟶ 938:
Vsak je ostal nem na svojem prostoru in nihče se ni upal izpregovoriti. Samo težko Štefanovo dihanje se je slišalo in Zorkino ihtenje.
{{prelom strani}}
Šele čez nekaj časa se je oglasila žena, a skoraj plaho, in kakor da je je same sram:
Vrstica 964 ⟶ 969:
»No, nazadnje ... dva vpirača, dva stiskača: tekmovala bosta, kdo več podela in manj poje, pa najdeta tudi srečo ... Sicer pa ...«
{{prelom strani}}
Tako si je rekel Štefan in skomizgnil, češ: nazadnje to ni več moja stvar. Vsekako je spravljena in en neprijazen obraz manj v hiši.
Vrstica 982 ⟶ 987:
»Kaj bi govoril o izgubljenju!« je vzkliknil. »Jaz bi rekel, da celo še enega dobite zraven ... če vam je prav ... Doslej prijatelj, zdaj takorekoč otrok ...«
{{prelom strani}}
Tu je Štefan naglo oživel in je rekel:
Vrstica 1.000 ⟶ 1.005:
Skratka: ni jim šlo precej v glavo in treba je bilo, da se misli šele privadijo.
{{prelom strani}}
Take reči, kjer je kdo, da plača, gredo same od rok. In tako je stala šola kar naenkrat spodaj pod cesto na Drenarjevem svetu, kakor bi se bila prej skrivala na njivi in zdaj naenkrat vstala.
Vrstica 1.030 ⟶ 1.035:
Štefanu je bilo neprijetno, da ju moti v tem pogovoru; a upal je, da pojde zopet ven.
{{prelom strani}}
»Kako mislim? Ali ne vidiš že sam, da ne morem več sama vsega. Dokler je bila še Rezika doma, je opravila ona za dve. In celo Zorka je nekaj pomagala, vsaj v kuhinji. Zdaj pride vse na moja ramena. Pa tebi je seveda vseeno; samo da si ti sit in spočit.«
Vrstica 1.065 ⟶ 1.070:
Tine se je porogljivo zasmejal.
»V trgu sem bil že jaz sam in so mi vse lepo razložili in me poučili. Testament, so rekli, testament lahko prekliče oče vsak dan {{prelom strani}} in še na smrtni postelji ga lahko kdo premoti, pa se lahko prekrižaš. Pripelji ga dol, so rekli, da naredi pogodbo; pogodba drži in se ni treba bati potem ničesar več.«
»Tisti, kdor ti je rekel tako, že ve, zakaj je tako govoril!« se je razjezil Štefan. »Jaz ti pa toliko povem, da do smrti ne dam premoženja iz rok.«
Vrstica 1.088 ⟶ 1.093:
»Glej, mati, saj želim vsaj odslej živeti v miru s teboj. Kar se tiče tebe, vem tudi, da je moja prva dolžnost, preskrbeti za vsak slučaj zate še prav posebno. In če hočeš, greva v trg, da narediva tudi pismo midva. Premoženja pa ne dam iz rok — radi sebe in tudi radi tebe ne!
{{prelom strani}}
Zunaj pred kuhinjo je poslušal Janez ves ta čas in Štefan je videl, kako je šel zdaj njegov klobuk mimo okna.
Vrstica 1.108 ⟶ 1.113:
Zadovoljen se je odpravil tja gor k svoji stari prijateljici.
{{prelom strani}}
==Štefanu Zaplotniku računi nagajajo.==
Vrstica 1.123 ⟶ 1.129:
»Potem pa ne bo več za dve, Štefan, ne dela, ne pridelka. In kam naj spravim Anko?« je bolestno vprašala Ravnarica.
»Ej, saj res!« je vzkliknil Štefan. »Na to še mislil nisem več, pa sem vendar zato prišel. Saj vidiš, kako je zdaj pri nas. Ona pravi, da ne more več vsega in tako sem prišel vprašat tebe, ali veš ti kako deklino, ki bi bila za nas. Ko je zdaj pri tebi tako, mi {{prelom strani}} boš pa kar Anko dala. Pri nas bo kakor doma, saj veš. In še pri rokah jo boš imela, če jo boš kaj sama potrebovala. Poprašajva še njo. Če je zadovoljna, bi rekel, da ni nobenega zadržka več.
Poklicala sta dekle v sobo. Štefanu je bilo toplo pri srcu, ko je stala pred njim krepka, življenja in zdravja kipeča, z veselimi, dekliškimi očmi in jamicami v ličkah, čisto taka, kakor je bila v davnih, davnih časih njena teta ...
Vrstica 1.131 ⟶ 1.137:
Ta njena čustva do njega pa so se nekoliko izpremenila, takorekoč premaknila, ko je začela zahajati tudi ona k petju. Ko se je bil namreč Zaplotnik lotil nabiranja pevcev in pevk, je prišel tudi k Ravnarici in jo je naprosil za Anko. Ravnarici je bilo malo nerodno, ker jo je res rabila doma; toda Štefanu ni mogla odreči, ker se je celo ponudil, da bo Anko, če se petje kdaj zavleče posebno pozno v noč, sam spremljal sem do Hruškovja, ko mu ta ovinek domov ni skoro nič daljši.
In tam v pevski sobi je zagledala Anka, kakor so ga zagledala tudi druga dekleta, Zaplotnika v neki novi, posebni luči. Sicer se jim že prej ni zdel samo kak »star dedec«, kakor drugi možje v njegovih letih; toda zdaj, ko so ga videle tako živahnega, veselega in porednega, se jim je kar pred očmi pomlajal. Če je sčasoma kateri malo predolgo ovijal po zimi veliko ruto okrog pleč in jo pri tem malo preveč stisnil k sebi ali ji pomežiknil preveč blizu v oči, se ni nobena hudovala; da niti od sebe ga niso odrivale, kakor bi se bile one same bale za njegovo čast, ako bi še kdo drugi opazil, da je z ženskami še vedno malo preveč norčav ... In tako je nastala med njim in dekleti neka posebna skrivna zveza in tajen sporazum. Vse so rekle, da imajo Zaplotnika rade in so se smejale, {{prelom strani}} a vsaki se je zdelo, da sta si ž njim še posebna prijatelja. In Štefan je bil dovolj prekanjen, da ni nobene zanemarjal, ker je slutil, da se mu sicer vsa ta topla dobrodejna vez okrog teh čednih stvaric in njega polagoma lahko zopet razdere — na škodo društva in njega samega ... Vsaki je šel ljubeznjivo nasproti, ko je stopila v pevsko sobo, ji je vzel dežnik iz rok, ji je sam prinesel note, — je opravil vse one malenkostne uslužnosti okrog nje, ki ženski vsake starosti in vsakega stanu enako laska. In vsaka je kar čakala, kdaj v ji poreče Štefan čisto na tihem in tajno kako onih ljubeznivosti, ki so jim tako dobro dele.
A če so druge čutile, da so si z Zaplotnikom dobre, Anka je vedela to. Z njo je bil vedno še posebno ljubezniv in poreden in niti enkrat ji ni pozabil povedati, da ima »zobčke ko deklic in očke kot srnic«. Če ji je pred vratmi, ko jo je bil spremil do sem, pogladil obrazek in jo prijel za bradico ali ji del celo roko okrog ramen, se mu je samo zasmejala, ga je prijela za roko, mu jo je stisnila in stresla in je odhitela v hišo.
Vrstica 1.147 ⟶ 1.153:
»Če ne bo, jo že spravim!« si je mislila.
<center>
{{prelom strani}}
Ali spraviti je ni bilo več mogoče. Anka je pela in se je smejala po hiši, dela'a je od zore do mraka za dve in še slišala ni, če se je Zaplotnica hudovala nanjo. Potem pa sta se odpravila z gospodarjem po klancu k petju in sta se vračala šele pozno po noči domov.
Vrstica 1.168 ⟶ 1.174:
»Kadar hočeš, čeprav ti nisem dolžin. Če hočeš jutri. In ne samo to: vse orodje ti kupim, vso pripravo, samo da se rešim takega gada! Kar račun prinesi in zdaj pojdi! Z Bogom!«
{{prelom strani}}
Janez je res odšel še tisto uro. Čez tri dni se je vrnil in je položil pred očeta dolg račun.
Vrstica 1.202 ⟶ 1.208:
Štefanu niti neprijetno ni bilo.
{{prelom strani}}
»To je moja reč. Za delavnega človeka je povsod prostora. Torej da ali ne?«
»Oho! S silo pa že celo ne! Ali hočeš, da odštejem tudi tebi?« Tine se je zakrohotal. »Kaj mislite, da sem res tudi jaz tako neumen kakor so bili drugi in vam bom delal križe za par goldinarjev, da boste dajali drugo lahko za svoje ... Niti krajcarja nočem! Že pridem nazaj, kadar bo moj čas; nič se ne bojte! Zdaj se pa le lepo naprej ...«
Tine je rekel tu vmes dvoje besed, ki so Štefanu jasno pokazale, kaj oni misli. In bilo je tako, da je kar okamenel. Da ima to dekle rad, kakor bi bila njegova, saj ne taji; ampak da pride taka gnusna misel —
V Štefanu je vrelo še en dan in eno noč; ali potem se je samo še smejal. Bilo mu je zdaj res že vseeno. Poiskal si je mlinarja in hlapca in se je sprehajal mirno pod svojimi drevesi, kakor da se ni nič zgodilo. Samo to se mu je čudno zdelo, kako da se tako drugo za drugim hiša prazni ...
Vrstica 1.224 ⟶ 1.230:
Zdaj pa je planil besno v hišo. Pred ognjiščem je stala žena s kleščami v rokah, v kotu pa je trepetalo dekle in strmelo prestrašeno v njo, kakor da ne ume te grde besede. 296 Dr. Ivo Šorli: Štefan Zaplotnik.
{{prelom strani}}
Štefanu se je brezmejno zastudilo Prvikrat v življenju ga je prijelo, da bi stopil tja in udaril, udaril tako, da bi ne ostalo nič več od tega hudobnega in sirovega bitja, ki ni imelo v vsem svojem življenju niti ene lepe misli in ki je videlo povsod le blato in podlost, ker samo ni poznalo drugega.
Vrstica 1.231 ⟶ 1.237:
Toda le za hip.
»Ali si jo prišel branit svojo
In sledile so besede, ki se jih ni upal ponavljati pozneje niti v mislih. Anka je zbežala zdaj skozi vrata bleda kakor smrt. In vedno znova:
Vrstica 1.254 ⟶ 1.260:
Štefanu zdaj vendar ni bilo tako. Zdaj si sicer še ni mogel prav misliti, kako bi bilo, če bi šla; ali čutil je vseeno, da bi bilo čudno, zelo čudno, če bi ne bilo nobenega domačih ljudi več v hiši. Kaj bo s samimi tujci? mir bi seveda bil, popolnoma mir. —
{{prelom strani}}
»Kaj si mislil, a?« se je oglasila zopet in ga je gledala. »Da si sam pameten na svetu? Ej, ljubi moj, nismo še tako ne! Zdaj naredi pa le kar hočeš. Ali gre ta hudič še danes po klancu domov, ali pa pojdem jutri zjutraj jaz.«
Vrstica 1.283 ⟶ 1.289:
»Pa kaj mislite pravzaprav?« je rekel.
»Nič ne mislimo. Mi že vemo, pri čem smo; ali zastran ljudi je. To sam veš, da ne moreš živeti spodaj tako. Če ne bo matere {{prelom strani}} do nedelje nazaj, grem jaz po njo in ji porečem, da si poslal to žensko proč, kaj ne?«
Štefan je slišal vse te besede čudno od daleč in ko se je ozrl proti Jesenku, se mu je zazdelo naenkrat, da gleda nekam nazaj.
Vrstica 1.300 ⟶ 1.306:
In nato zapre za seboj, pozdravi zunaj Zorko in gre.
{{prelom strani}}
==Štefanu Zaplotniku se računi zmešajo.==
Vrstica 1.324 ⟶ 1.331:
»Ej, ti porednost ti! Ti se lahko smeješ. Potem me pa še ti pustiš!« ji je zapretil skoraj bolj zares nego za šalo.
{{prelom strani}}
»Kaj bi vas pustila, ko se mi ni še nikdar tako dobro godilo!« je rekla odkritosrčno. Štefan se je nasmehnil.
Vrstica 1.362 ⟶ 1.369:
»Pri njej so tudi rekli, da je še zmerom lepša, nego hčere, Marička in Francka, obe skupaj.« Štefan je zardel. Dasi ljub, mu je prišel ta poklon vendar prehitro.
{{prelom strani}}
»Ti, ti ... ali mi boš šla!« se je razsrdil in se je delal, kakor bi jo hotel udariti. Veselo se je zasmejala in zbežala ven.
Vrstica 1.385 ⟶ 1.392:
Ljudje govore to in to. »Najbolje, da bi pometala Štefan in Ravnarica mejnike v stran,« pravijo nekateri. Reči pa se mora, da ne mislijo nič grdega pri tem. Preveč strašen je greh, da bi se bil že kdaj zgodil v teh poštenih krajih; in zato, ker ga ne poznajo, ga tudi ne slutijo. Morda v vsej fari samo Jesenko, ker pozna svet tudi onkraj Rogarskega vrha in tudi Štefana samega.
Ampak tako so odločili ljudje: Ravnarici je tekla voda že v grlo, pa je znala preprositi Štefana, ki je preveč dober človek, — komu še ni pomagal? — da jo je izvlekel iz jarka. In še to deklino mu je znala vsiliti v hišo, da ga vodita zdaj obe babnici na povodcu, ko ga je njegova pustila. »In zakaj ga je pustila? Samo {{prelom strani}} zato, ker ni bil tako neumen, kakor tisti, ki je vrgel konju vajeti, češ, zdaj pa ti vozi in glej, da me ne vržeš pod cesto,« je rekel stari Podoreh, ki tudi ni hotel dati premoženja iz rok.
Tako so stali ljudje bolj na Štefanovi strani; celo taki so bili, ki so mu radi Ravnarice prišli oči odpirat kot odkritosrčni prijatelji.
Vrstica 1.411 ⟶ 1.418:
Anka je pozabila ugovarjati ...
Zdaj, — ali je bilo res tako, ali ne: dovolj, da so se ljudem široko odprle oči, prestrašila srca in da so potem glave počasi razumele. Ti usmiljeni Bog! Mogoče je ... In če je mogoče, se je {{prelom strani}} lahko zgodilo. Nikoli ga nisi videl pri križevem potu in prevzetnost se je držala vsake njegove besede, še celo dobre in pravične. Z brezverci v trgu se je bratil, vsakemu beriču se je odkrival; celo učitelj se je bil umaknil v zadnjem času od njega, odkar je bil vzel to deklino v hišo.
Gospod župnik je rekel:
Vrstica 1.428 ⟶ 1.435:
Štefan si je bil našel neko gluho žensko iz Robov, tri ure daleč, ki ni spregovorila z nobenim človekom, njega samega pa ni bilo več na spregled. Še hiša je bila večinoma zaklenjena. Ko je prinesel človek mlet, je videl samo hlapca.
{{prelom strani}}
==Štefan Zaplotnik uredi račune z ljudmi in z Bogom.==
Vrstica 1.452 ⟶ 1.460:
Ali fisto je bilo: težko je iti, ko ne veš, kaj poreče Štefan sam. In tako odlašajo, odlašajo ...
{{prelom strani}}
Kar naenkrat, tisto nedeljo potem po maši, ko stoje na trgu za Hvalovo hišo — i, kaj gledajo? Res, Štefan, Štefan — sam Štefan je! Bog vedi, kje je bil, da ga nihče ni videl v cerkvi. Ponosno stopa, raven kakor hrast in gleda mirno okrog sebe.
Vrstica 1.474 ⟶ 1.482:
»Kaj se ti bo smilila? Vjela ga je, vjela, le verjemi mi! Prava krivica ji je. Bogve, koliko ji je nasul. Stara in mlada sta zdaj lahko brez skrbi. Ali je še nisi videl, kako ga nosi tam okrog hiše pankrta? Ves je v špičkah, ves v trakih. Je že vedela, kaj je delala!«
{{prelom strani}}
In bilo jih je še veliko več, ki so mislili tako. In kakor bi Štefan to natanko čutil, ni branil očem, da so šle čez vso množico ljudi. In s tem in z onim je izmenjal prijazen pozdrav.
Vrstica 1.507 ⟶ 1.515:
»O saj ni res in da se nam niste smilili ... Samo ...«
»Eh, pusti to! Saj vem, kako so take stvari. Smilil sem se ti, pa vseeno te je bilo groza pred menoj. Tebi ne zamerim; ampak {{prelom strani}} ta hinavec tukaj —
Ali Štefan ni bil več jezen. Samo še delal se je tako.
Vrstica 1.544 ⟶ 1.552:
Ali to spravi gospoda proti njegovi volji v glasen smeh, ki ga ustavi šele hud kašelj.
{{prelom strani}}
»Vi ste velik galjot, Štefan!« pravi župnik in skuša, da bi postal zopet resen. »Povedati vam moram, da sem zelo hud na vas. Ampak da se ne bova lovila za praznimi besedami, vam rečem za nocoj le toliko, da pridite čim prej enkrat k meni v izpovednico. Kaj ste storili pred svetom, veste sami, — tam se pogovoriva, kaj ste storili pred Bogom! Zdite se mi res prestari, da bi vas tu ošteval. Samo, da vas na kozarec vina pa vseeno tudi ne povabim prej, ker bi rekli ljudje: Župnik mu daje celo potuho!« ...
Vrstica 1.570 ⟶ 1.578:
»Ne, nocoj še ne!« je zmajal Štefan. »Ampak kakor hitro pride Tine. Še danes mu pišem ...«
{{prelom strani}}
In odšel je hitro navzdol in je pisal Tinetu dolgo pismo. Razmere da so se izpremenile, in če hoče priti, mu da premoženje že zdaj. Samo kot si izgovori za vsak slučaj, če bi se ga v šoli naveličali, in vinograd do smrti.
Vrstica 1.585 ⟶ 1.593:
»Toliko me je skrbelo in skrbelo, kam bi dal tisti kupček, ki mi še ostane, da bi bilo na vse strani prav, zdaj imaš res komu dati!« govori sam s seboj in se smehlja pred se, kakor govore in se smehljajo stari ljudje.
<center>
Zakaj zdaj je bila vendar prišla starost tudi nad Štefana Zaplotnika. Ali nič zimskega še ni bilo na njej, — sama vedra in samo malo otožna jesen.
Vrstica 1.595 ⟶ 1.603:
»Pa ti je res povedala tista, ki si jo srečal, da je pamet?« Zdi se, da si zamenjal, se je zasmejal Jesenko.
Štefan se je resignirano nasmehnil in je šel sest pred hišo. Tam se je najrajši grel na solncu, časih vse popoldne, če ni odšel {{prelom strani}} v vinograd. Videlo se je lepo dolina njegov stari dom ... Gledal je rad tja dol, — vse spodaj je bilo zdaj kakor en lep spomin; hodil pa ni dol nikoli več, — pogled sama mehkost, pot dol sama trdost ...
Okoli Štefana so se veselo igrali njegovi vnučiči, Zorkini otroci.
Vrstica 1.613 ⟶ 1.621:
»Zdaj šele vem, zakaj si je oče vinograd pridržal!« je rekel Jesenko Zorki. »Izgovor ima, da šiva ves dan sem in tja po cesti mimo Ravnarjevih.«
<center>
Ali ravno v tem vinogradu se je bil Štefan na jesen težko prehladih Moral je leči. Videti je bilo, da gre h koncu. Poslali so po duhovnika in po zdravnika. Kaj ne, oče, k materi in Janezu, naj voznik tudi stopi, da ju pokliče gor?« ga je prišla vprašat Zorka.
Vrstica 1.624 ⟶ 1.632:
»Vidi se, da ti še ni hudega, ko se ti ljubi take zbijati,« je rekel navidezno prijazno, a v resnici resno in skoro s karajočim glasom Jesenko, češ, kako se moreš zdaj še šaliti, ko res ni več na mestu.
{{prelom strani}}
A
Jesenko ga je stresel. A je-takoj., spoznal, da je bil Štefan že odpotoval: nobenega ni bil počakal in in sam je bil šel brez dolgega poslavljanja, kakor je bila to vse življenje njegova navada ... Samo črno razpelce je držal trdno v že sklenjenih rokah, zadnjo oporo na resni poti ...
<center>
Toliko ljudi je na pokopališču, da se. vse tare. In ko zapojejo pevci Štefanu Zaplotniku zadnji pevski pozdrav, je suho malokatero oko, srce pa je vsako potrto in žalostno ... A zvonovi pojo, pojo, kakor da jih nekaj samo žene, in čudno se sliši bolestno škripanje iz lesenih jarmov nad njimi ... In ko so se počasi in škripaje ustavili tolkači opotekaje se, kakor da jih je zlomilo, — brni še dolgo iz lin, brni in drhti ...
Vrstica 1.643 ⟶ 1.651:
O Bogi bodi nam vsem milostljiv tisto grenko-sladko uro! . .. Našemu narodu pa je ne pošlji nikdar!
[[Kategorija:
[[Kategorija:Ivo
[[Kategorija:20. stoletje]]
| |||