Klic čez vodo: Razlika med redakcijama

dodanih 541 zlogov ,  pred 8 leti
prelom strani
m (popravek)
(prelom strani)
Ampak ne bo jim življenja za žalnim pajčolanom; iztegnil bo rajni svojo roko, ko bo pogledala proč, ter se jih dotaknil.
 
Zakaj, glej, Silva, zaznamovano je vse v nas za smrt. Bil je nekoč velik popis in pretehtali so vsak narod posebej in ga všteli {{prelom strani}} ali med žive ali med mrtve. Našli so pa tudi take, katere so obsodili, da ne umre, ampak da segnijejo ...
 
. . . Zato je tako pri nas. Toda, to je naša tolažba: nas, kateri ljubimo cvetje, da mora pasti s cvetjem tudi osat. In zato nam ni težko pri srcu, ko čutimo, da gremo proti koncu, ker vidimo svoje sovražnike še veliko bolj spredaj in še bliže žalostnemu cilju ... Zakaj veliko in lepo je v nas čuvstvo za grdimi boleznimi hirajočih in umirajočih: sovraštvo.«
 
»Kako strašno je to!« je zadrhtelo dekletce. »In ali ga res ni več upanja, nič več, nič več? ...«
{{prelom strani}}
 
»Nič več!« je rekel trdo. »Ne za naš narod, ne za nas, ki smo v svojo nesrečo otroci njegovi. Ali ne čutiš, da se zdaj bliža neodoljivo naš zadnji dan? Kakor obsojenci smo pričakovali, trepetajoč in upajoč, da pride veliko, veselo pomiloščenje; ampak ni ga bilo, in zdaj je že zašumelo v zraku nekje nad nami ... In mi, ki imamo duše bolestno odprte in žalostno moč nezmotljivega pred-smrtnega slutenja v njih, mi vemo, kaj to pomeni. Vse rdeče je nebo nad nami kakor pred velikimi elementarnimi polomi in ledene roke iščejo nevidno nečesa okrog nas; in naša srca, ki frfotajo kakor splašene ptičke v mrtvaški grozi po bledem mraku, se zadevajo vsak hip ob nje. In, ali ne čutiš trudnosti v lastnih udih in omamljenosti v lastni glavi? In, če ti še to ni dovolj: ali ne vidiš jat požrešnih volkov, ki se jim mudi popasti in spraviti še, kar je mogoče, in črnih vran, ki ropajo po zanemarjenih njivah?«
 
»Ali pa morda misliš drugače besede: Žalostno je hoditi s teboj?« se je spomnil naenkrat s strupenim glasom. »Potem pa pojdi in si izberi drugega, ki ti bo žgolel o ljubezni in o življenju, kakega rdečeličnega koncipijenta! Morebiti te celo vzame. In glej: pomladiš se v njegovih in svojih otrocih.«
 
»Vlado, zakaj govoriš tako? Nobenega povoda ti nisem dala in nikoli se nisem ozirala po rdečeličnih koncipijentih. Toda glej, zapisano je, da je edina resnična sreča na svetu mladost in----------- — — —«
{{prelom strani}}
 
»In ti bi jo rada užila?« jo je prekinil s trdim nasmehom. »Zakaj še ne več pol leta, in pošljejo te na visok hrib in gledala boš nizdol v ravnino kakor v lep daljni spomin na čudovit dogodek v svojem bornem življenju. In zato bi rada, da bi bile te tvoje ure kakor rože in da bi se razcvetle v nevenljiv grm; in ti bi ga nesla s seboj tja gori in bi ga imela na oknu svoje spalnice vse svoje žalostne samotne dni!«
 
 
Vladu je šinila vsa kri v glavo in v zadregi se je hotel nekaj opravičevati, toda tu je skočila mati s svojega sedeža in ga pomerila srdito od nog do glave.
{{prelom strani}}
 
»A! Tako se torej pripravljaš ti na maturo?« je kriknila. »Zato prihajaš vsak večer šele okrog polnoči domov? Čakaj, dečko, ti bom dala jaz hoditi k Jermolovemu, učit se za maturo!«
 
»Tako torej? Zdaj še ti?« se je razburjala starka vedno bolj. »Nič hudega da ni to, če začne gledati že zdaj za ženskami? No, potem .je pa tudi meni lahko vse prav!«
 
»Mama, ti tudi ne umeš vsega!« se je nasmehnil Stanko dobrohotno. »Z mladim človekom se ne sme ravnati preveč strogo; zakaj prej ali slej mora malo ponoreti vsakdo. Samo tega te prosim, Vlado, še enkrat, bodi pameten in ne zanemarjaj preveč svojih dolžnosti. {{prelom strani}} Vsaj toliko pazi, da zlezeš pri maturi. Ampak zdaj je zadnji čas, da grem, drugi me že čakajo!« se je odrezal in hotel že s kratkim pozdravom skozi vrata.
 
Vsaj toliko pazi, da zlezeš pri maturi. Ampak zdaj je zadnji čas, da grem, drugi me že čakajo!« se je odrezal in hotel že s kratkim pozdravom skozi vrata.
 
Tam pa se je ustavil še enkrat in ljubezniv nasmeh mu je šel čez vedri in sveži obraz.
»Kako Dulcinejo si je pa izbral naš Vlado?« je vprašal in pogledal mater poredno v oči.
 
»Tisto Zamejčevo. Oče je bil sodni sluga, ko smo bili še v Potoku, če se je spominjaš. Takrat je bila še otrok------- — — —«
 
»Vem, vem. Zdaj je na učiteljišču. Včasi jo srečam. Lep punček je!« se je zasmejal, kakor da hoče mater še bolj razdraiiti.
 
In tiho žvižgaje je stekel po stopnicah navzdol.
{{prelom strani}}
 
==3.==
»Kaj?« je zategnila slednjič mati in se borila s kašljem, ki je vil po njenih prsih. »Ali si znorel?«
 
»Nisem znorel,« je odgovoril Vlado mirno in vstal. »Nisem znorel in vidim stvari jako jasno in kakor so. Ti kuješ tega svojega Stanka med zvezde, ker je doktor in bo že čez dve leti advokat in ker nas redi in morda še posebej, ker je lepo rejen in rdeč. Lep fant je, tako pravijo prijateljice na trgu, in ti si potem še bolj ponosna nanj. In zdaj še tako bogata in visoka nevesta! Takim visokorodjem {{prelom strani}} se poljubi roka, veš, mama, ko boš smela prvikrat govoriti ž njo. Saj nisi pozabite, ti, ki ti je toliko v čišlih ton!«
 
Gledala je vanj z velikimi očmi in kakor da ga ne pozna več.
Vlado se je ozrl malomarno tja in zmajal z rameni.
 
»Glej, — tako je tvoje plačilo za ves naš trud in vso našo ljubezen!« je nadaljeval starček in se spustil zopet na svoj sedež... »Kot ubog učitelj sem si odtrgal toliko od ust, da sem imel vaju oba hkratu po šolah, in zdaj nimaš toliko srca, da bi nama ne grenil zadnjih ur. In še njega zaničuješ, ki ni pozabil, kaj so starši, in ki ne misli na drugega, nego kako bi------------ — — —«
 
»Da, to je!« je oživela mati naenkrat spet in iztegnila svojo koščeno pest proti sinu.
 
»Da, baš zdaj rešuje menda domovino in sedi sredi starih advokatov kakor dvanajstletni Jezus v templju. Toda že zopet se pričkam z vama!« je stresel Vlado jezno z glavo, zgrabil klobuk in hotel ven ...
{{prelom strani}}
 
»Ne! Čakaj!« se je oglasil oče s tresočim glasom in prišel bliže k njemu. »Morda je vendar kaj zdravega jedra v tem, kar praviš ti. Človek je star in ne ume več novih časov. Nam se je godilo tudi tako, ko smo poslušali svoje prednike. Daj, pa razloži mi, kako misliš to! Meni se zdijo tudi čudni ti boji med rodnimi brati, — včasi je bila sama ljubezen med nami, — ampak, kakor pravi Stanko, je to dandanašnji potrebno in da mora biti. Kaj praviš ti?«
 
O moj Bog! Potem bo to žalostna povest, — zopet ena onih strašnih dogodb o udušenem, usehlem življenju, o viru, ki je planil veselo iz razpoke in se takoj potem razlil čez pesek in izgubil široko po njem, o drevesu, ki je zakipelo hrepeneče proti nebu in rodilo en cvet in en sad in potem bogve zakaj otrpnilo in životarilo vse revno dalje, — zopet ena onih strašnih povesti, pri katerih ji je vedno zastajalo srce/ kadar jih je čitala ...
 
Toda takrat je šlo za druge, — zdaj pa bije taka ura njej, njej, katere pot se še skoraj dvignila ni, da bi se smela pregniti {{prelom strani}} že zdaj tja čez proti katastrofi, proti taki dolgočasni, nedramatični katastrofi ...
 
»Že zdaj? Res, že zdaj?«
 
Silva je pogledala hitro tja. Zgodilo se je prvikrat, da je bilo v materinem glasu nekaj skoraj karajočega.
{{prelom strani}}
 
»In kaj potem, mama? Ali se morda bojiš zame? Menda ti nisem povedala vsega tega takoj in tako Qdkrito zato!«
 
»Ne, Silva! Vem, da si pametna in poštena, ampak če bi vaju kdo videl ob taki uri.« —------- — —
 
»To mi je popolnoma vseeno, mama. Sicer pa se bom že znala zagovarjati, bodi brez skrbi!«
Prižgala si je luč na mizi, odprla knjigo in se zagledala s precej nevoljnim obrazkom v njo.
 
»Ampak to sem te hotela vendar enkrat vprašati, Silva: Kaj pa misli pravzaprav Vlado potem------- — — —« se je oglasila mati čez nekaj časa in šla samo z enim pohlevnim pogledom čez hčer.
 
»Kaj potem?« je vprašala Silva ostro.
»Ampak, mama: kako si misliš ti pravzaprav tako-le ljubezen, kakršna je na primer med menoj in Vladom?« se je zasmejala po kratki zamišljenosti iznova.
 
»Kako si mislim------- — — —?«
 
»Da, kako si to misliš, to mi povej! Kaj ne: sladko vzdihovanje, stiskanje rok, poljubčki — — —
 
Starka je vsa zardela ob teh izrazih in premeknila v zadregi lonec na ognjišču.
 
Silvi so se jezno zažarele oči in premerila je mater od nog do glave, toda premagala se je in se samo zasmejala.
{{prelom strani}}
 
Mati je izpustila klešče, ki jih je bila vzela baš v roke, da bi pogrebla žerjavico, in se obrnila vsa trda proti dekletu, ko je začula ta zasmeh.
 
 
»Neumno je bilo sploh, da sem ji šla pravit! Človek le pro-ianira, kar ima najlepšega ...«
{{prelom strani}}
 
==5.==
»Oho! Dokler mi ne razloži, kaj so imeli opraviti naši starši, bratje, strici do petega kolena pri našem razvitku, še vedno ne morem umeti njegove modrosti!«
 
»Glej ga!« je vzplamtel oni. »Stvar je za druge menda povsem jasna. Kaj so imeli opraviti pri našem razvitku? Saj to je, da — nič. To, vidiš, je naša sreča! Tam zunaj smo stali kakor drevesa na samotni plani, in nihče se ni brigal za nas, ko sta šla vihar in {{prelom strani}} dež čez nas in nas sta pokrila slana in sneg. Ampak ni nas zlomilo in ni nas požgalo, in danes stojimo, da nas ne vrže nič več, kar pride od drugje. Poglej pa te gosposke fantaline, ki so bili naši sošolci! Bogme, kake očete so imeli nekateri in kaki so bili oni sami!«
 
»In to si razlagaš ti tako, da------- — — —«
 
»Tu ni treba nič ugibati! To dejstvo je naravna posledica takozvane skrbne vzgoje. Tako ubogo varovance ti sploh ne pride do tega, da bi vzraslo kaj samoraslega na njegovih tleh. Ne samo, da gospod papa ne čaka niti toliko, da bi videl, ali se prikaže in kje se prikaže kal iz prsti, ter bi jo potem vlačil v božjem imenu, če že mora biti, počasi navzgor in jo ovijal okrog kolca svoje modrosti, — ne, gospod papa grebe in brska noč in dan tam okrog in išče in zaliva, da je slednjič vse razkopano in skvarjeno in bolno in nepristno vse, kar priklije še ven. Tako imate potem okrog sebe čete teh inteligentnih ljudi, ki vam govore o vsem, kar hočete, a čutite vendar pri vsaki njih besedi, da se jim ni izvila iz lastnega, težkega premišljevanja in da ji manjka zato korenin, izvitih iz bo-lestnosti takega premišljevanja. In takih ljudi se meša čimdalje več med naše vrste. Tako izgubljamo počasi svojo narodno individualnost, vse, kar je posebnega, samolastnega na nas, in naša globoka zasanjana slovenska duša postaja od dne do dne bolj plitva.«
»Žal, hm! Nisem rodoljub, a včasi se spomni človek, da bi bilo bolje, ako bi bil prehod med nami in njimi. Toda seveda, oni imajo svoj ponos in mi tudi svojega!«
 
»Kaj ponos!« je vzkliknil Vlado naenkrat. Že prej je vrelo v njem, zdaj se pa ni mogel več premagovati. »To se vam vidi, da {{prelom strani}} jih gledate le zelo, zelo od daleč. Kdor jih ima pa vsak dan pred seboj, zre stvar čisto. drugače. Že prej sem si mislil svoje, ko je govoril Prečnik, kako koristno da je živeti med njimi in kako da človeka »modelirajo«. Kar v oslovski hlev pojdi, pa jim lezi naravnost pod kopita in še ščegetaj jih, če hočeš biti jutri zjutraj res popolnoma »zmodeliran«. Ubijejo te, prijatelj, ne zmodelirajo!«
 
»Če ležeš podnje, si sam bolj oslovski od njih. Na hrbet jim žlezi, dečko, na hrbet, pa ti ne bodo mogli več do živega!« se je zasmejal Slemič. »Sicer pa jaz ne poznam filistrov kot domačih živali, ampak samo one javne, pocestne in gostilniške.«
 
Vlado je gledal v zadregi v tla in iskal, kaj bi rekel. Bilo mu je vendar tako mučno, da je zvedel brat za to njegovo nelepo dejanje, tem bolj, ko je bil pravzaprav brat tudi njegov rednik.
{{prelom strani}}
 
»No, vidiš Vlado, saj se ti ni treba prav nič sramovati. Če bi le slutil, kako dobro urnem, bi vedel, da bi ti ne mogel vzeti za zlo niti kaj hujšega, dokler seveda ne kažeš naravnost zlobnosti. Zloben dečko pa se mi zdi, da nisi, čeprav žališ uboge starše docela po nepotrebnem s svojo najnovejšo filozofijo.«
 
Vladu se je naredila guba med obrvmi in videti je bilo, da išče nekega odgovora, toda namesto tega je zmajal samo z rameni in nekaj zamrmral.
 
»Jaz se nisem učil definicij in ne vem niti, zakaj se mi zdi smešno vse naše delovanje,« je stresel potem razburjeno z glavo. »Če ti je res v telovadbo, v božjem imenu, a potem bi ne smel hoditi s takim svečanim obrazom okrog! To vidiš, prav to se mi zdi smešno, in potem zame — amen! Sicer pa mislim, da se ne {{prelom strani}} motim, ako vidim- zgolj navadno sebičnost v vsem tem: prihodnje leto otvoriš svojo lastno pisarno in treba je reklame!«
 
Skočil je razburjeno pokoncu in napravil nekaj hitrih korakov gori in doli, kakor da se pripravlja na silno buren prizor, ki zdaj mora slediti njegovim besedam.
 
»Kaj smo storili potem? Saj sem ti že povedal! Rekli smo: ta in ta je frazer in slepar, oni tam pa govori, kar ima res na srcu. To smo storili: razločevali smo slabo od dobrega in nismo metali vsega križemkražem na en kup. Ampak razločevati človeka od človeka more le oni, ki jih je gledal in videl veliko in čisto od blizu. Vi pa stojite ob strani in daleč proč od življenja in nočete ničesar videti in slišati, ali pa, če že poslušate, mežite, in če že gledate, si tiščite ušesa.«
{{prelom strani}}
 
Vlado je zmajal z rameni: »Mogoče, da je res tako ... Mogoče tudi, da bi človeku, če bi mogel premagati ta stud, celo ugajalo tam sredi vsega tega, kar imenujete — življenje. Toda povej mi: čemu naj vlačim samega sebe za lase v gnojnico, če me je voz zagnal daleč proč od nje?«
 
 
Pokimal je malomarno v pozdrav in odšel iz Vladove sobe.
{{prelom strani}}
 
==7.==
A v tem hipu je povzdignil govornik svoj glas in roj prelepih, svetlih besed se je usul navzdol in naokrog, kakor da je vrgel celo perišče samih živih, zlatih rož.
 
Stanko je vzdrhtel ter pogledal sladko prestrašen gori k njemu, ki je stal na vrhu, obrnjen s svojimi širokimi rameni proti spomeniku {{prelom strani}} in kažoč s svojo desnico visoko predse navzgor. In tedaj so zagrmeli z grada tik nad njimi topovi, činele so zazvenele, bele zavese ob spomeniku so se stresle in zdrsnile ob drogih navzdol.
 
In bilo je, kakor da je stopil oni tam gori na vrhu spomenika z enim samim mogočnim korakom ven iz davnih dni naravnost pred ta svoj rod tu doli pod seboj ter obstal trd in nem in ogromen iz oči v oči pred njim, kakor priklican iz onkraj groba in ven iz vse svoje blesteče slave, pol jezen zato in pol ginjen nad tem morjem k njemu navzgor kipeče ljubezni.
Bil je navaden in kakor vsak dan. Samo nekoliko radovednosti je bilo več na njem in zanimanje za vse to vrvenje okrog sebe. In morda celo malo ponosa pred starši, da so rojaki njenega bodočega soproga priredili tako lepo slavje. In res je videl na njih obrazih dobrohotno priznanje.
 
Vlado je stal še vedno tam in Silva zraven njega. Stanko je gledal tja in prijelo ga je, da bi se tu poslovil in se jima pridružil. {{prelom strani}} Pozabil je odgovoriti, kako sodi gubo pod desnim kolenom, a oni menda niso opazili tega, ker so presojali zdaj že obraz.
 
Pozabil je odgovoriti, kako sodi gubo pod desnim kolenom, a oni menda niso opazili tega, ker so presojali zdaj že obraz.
 
»Kar tja grem!« si je mislil. »Vsaj moji ljudje so in morajo občutiti lepoto te ure, celo Vlado.«
»Ne; njemu spomenik nikakor ne ugaja. Kaj pravite vi, gospod doktor?« je reklo dekletce ponižno.
 
»Jaz? Odkrito povedano: — jaz spomenika doslej še videl nisem ... Ne vem, kako mi je, a zdaj ga ne maram niti ogledovati {{prelom strani}} še. Veste gospodična, jaz sem namreč še nekoliko iz stare šole, ko smo bili veseli, če se nam je vsaj za hip raztajalo srce. In potem so človeku oči kakor z maslom namazane. In tako sem videl doslej namreč še samo onega tam gori, kako je stopil pred nas in obstal pred nami!« je pokazal na kip in zopet se mu je zgenilo pri srcu, da je začutil vnovič čudno gorkoto v svojih očeh.
 
Vlado je stal ves mračen ob strani in samo skomizgnil.
»No da, vi, najmlajša duševna elita, ste že preboleli take stvari, kaj ne?«
 
»Ne, kar se tiče mene ... Toda------------ — — —«
 
Ustavila se je zopet in vrtela svoj solnčnik nad seboj.
 
»Ne vem, ne vem... a tako se mi zdi, ker poznam svojega brata.«
{{prelom strani}}
 
»Ampak, strela! Kaj je res mogoče, da inteligenten človek ne občuti vse gnusnosti take komedije, kakor so jo nam priredili naši narodni voditelji danes!« je vzplamtel Vlado naenkrat in oči so mu zagorele. »Te živali, ki ne mislijo na nič drugega, nego kaj bi pogoltnili, so ti natlačili za to slovesno uro svoja umazana usta z dehtečimi, žarečimi besedami; te živali, ki sovražijo s temno, topo mržnjo vsakega umetnika, kakor sovraži po blatu rijoči krt solnčno luč, se tope tam gori na odru ljubezni do enega izmed teh sinov luči, in spodaj pod odrom se topi iste ljubezni in v isti ginje-nosti rodoljub, ki še vedno zasmrdi po kisli repi in po pivu, kadar zatuli svoj »živio!« — Fej, zlodej! Mene zaduši, če ne ubežim!«
 
Bili so kmalu izven gneče in jo zavili potem proti drevoredu.
 
»Pravzaprav je čudno, da vama dociram tu kakor«kak profesor v šoli, a morda vama ne bo škodovalo, če vama pove enkrat tak-le star, izkušen mož, kako je prišel do tega, da lahko zopet joka z rodoljubi vred,« se je zasmejal Stanko, ko so mogli hoditi zopet drug poleg drugega. »Zakaj ni še pet let, ko bi bil položil svojo roko precej težko na vsakega, ki bi mi bil to prorokoval. Bilo nas je pet, šest in zabavljali smo, da je bilo veselje, veselje je to namreč v vsakem slučaju in izborna zabava. Ampak vrag vedi, zakaj, — polagoma mi je jelo to presedati, ko je bilo vedno le isto in isto in še posebej, ko sami nismo bili mnogo boljši od teh rodoljubov. Tako se je moja zagrizenost še podvojila in nekega dne sem kar vstal in šel ... in prišel tako na------- — — drugo stran življenja. In tam sem se ustavil in se ozrl in se zagledal zopet predse, vedno z istim ironičnim nasmehom na ustnicah. A zopet vrag vedi, kako, zakaj in kdaj: ko sem tako gledal, gledal namreč {{prelom strani}} življenje od te druge, bas nasprotne strani, se mi je izgubil moj ironični nasmeh. Da me poslušaš, Vlado: izgubil se mi je nasmeh, ne pa tudi — ironija. Zdi se mi, da mi je zlezla takrat ironija — globoko v dušo. A zdi se mi dalje tudi, da mi to ni škodovalo... Bogve kak kemični proces se je izvršil tam notri vsled te nove sestavine, ampak to sem občutil, da je postalo vse bolj mirno in uneseno potem ... Toda ne, to ni pravi izraz: mir je smrt!« je stresel z glavo. »In smrti še ne čutim v sebi. Ni zima to, velik, svetel, poleten dan je, poln jasne, vedre, sočne harmonije! . .«
 
Umolknil je in gledal z izgubljenim pogledom daleč tja predse.
»In ti misliš, da si res tako?« je vzkliknil Vlado s čudno grozo v očeh. »Mislim ... Morda nisem, a zdi se mi včasi ...« je rekel Stanko tiho.
 
»Potem, da ... Potem že ... Potem ne more nobena velika žalost do tebe ... Samo če pride strela —------- — —«
 
»Če pride strela, potem je seveda vsemu konec. Zakaj strela je zadnja beseda, podpis in pečat!« ...
 
»In zakaj?« je vzkliknil Stanko.
{{prelom strani}}
 
»Ne vem. Morda sem zbolel na bolnih knjigah, kakor bi rekel ti; a vsekakor je bolezen neozdravljiva,« se je nasmehnil Vlado s trpko ironijo.
 
 
Ona pa ni odgovorila ničesar več in molče sta se vrnila v mesto.
{{prelom strani}}
 
==8.==
 
»Da, potem,« je vzdihnil Vlado z ironičnim patosom. »Potem pridem doli in pojdem naravnost v sredo življenja: v sre-do-živ-ljen-ja! Glej, zastudil si mi ta breg, a na bnem si že ti, in rekel sem že, da bi mi tam ne bilo mesta. Torej noter!« »In kako si misliš to?«
{{prelom strani}}
 
»Tako-le: Bil je človek, uradnik in ves rodoljub, kolikor ga je gledalo čez ovratnik njegove uniforme. Vstajal je težko in pridušujoč se, da pojde drevi pa res še prav gotovo ob osmih spat; zakaj tisto v uradu mu ni zadostovalo. Potem je pozajtrkoval črno kavo z limono, ker ga je bolela glava. Vse to je bilo odpravljeno v četrti ure in ob devetih točno je bil že v uradu. Opoldne je šel kosit; nato v kavarno, kjer je kvartal do štirih, ko je moral spet v urad. Ob šestih so se zbirali s tovariši pri Janezu na pivo zastran apetita pri večerji. Ob osmih je imel obed pri Lovcu in tam so sedeli zopet do ene po polnoči. Potem v kavarno, kjer so kvartali zopet do štirih, petih. Leže, zaspi in ob treh četrtih na devet drugo jutro ga zopet pokličejo. Tako dan za dnevom, leto za letom. Prijatelj Pavlic mi je pravil o njem. Glej: — življenje! Nič ne misliš, nič ne čitaš, nikdar nisi sam. Ne ženiš se in ne jeziš in ne veseliš, nič, samo živiš. Pravzaprav pa, — čemu bi hodil na univerzo?« je pomislil. »Gori ne moreš tako redno živeti, in glavno je — red! Čim prej, tem bolje! Veš kaj, — v kako cesarsko službo bom stopil.«
 
Šele zdaj jo je vprav sunilo k sinu, in položila mu je obe svoji drhteči roki na lepe lase.
 
»Glej, Stanko, saj smo ga vendar narobe sodili! Revček, vse noči je študiral in se trudil! In zdaj------------ — — —«
 
»Že prav, že prav, mama!« je zagodrnjal Vlado in vzel materine roke z glave. »Ampak zdaj pa že res prosim, da mi prineseš kosilo. Danes sem ga zaslužil, kosilo, bi rekel tako-le kak človek.«
 
»In misliš, da se boš privadil takemu življenju?« je vprašal Stanko počasi.
{{prelom strani}}
 
»Človek se vda! Bodi brez skrbi!«
 
 
»Kaj hočeš reči s tem? Sploh, kako govoriš naenkrat z menoj!« je kriknil Stanko razdraženo.
{{prelom strani}}
 
»Na zadnje vprašanje sledeče: Govorim kot zrel in neodvisen mož! Podpor ne rabim nikakih, zato tudi nikakih ponižnosti več. Na prvo vprašanje pa: Reči hočem, da pri nas sploh ni nič popolnega, dovršenega in idealnega, kvečemu svinje jo spravijo še do prejšnje doslednosti. Ne taji mi vendar, da bi ne segal stokrat rajši po Silvi nego po oni, zakaj tudi v tvojih očeh sem videl veliko lepih znamenj. Ampak------------ — — — No, da vdati se znamo vsaj vsi: tostran, onostran in na sredi gnoja! — Ampak dovolj! Takih stvari ne bom govoril, pri moji duši, nikdar več, ako ne bom pijan. Kaj pa dela ona zunaj toliko časa?« je vzkliknil jezno in odšel ven.
 
Tedaj se je prikazal oče na vrhu stopnic, ves zasopljen in spoten, ter prihitel s široko razpetimi rokami proti Vladu.
 
»Ta človek bo še slabo končal!« je zahropel Stanko in palica mu je padla težko na tla; oče pa si je skril obraz in zajokal.
{{prelom strani}}
 
Ali je končal dobro ali slabo, kdo to ve. Končal pa je tam gori na holmcu prav sredi dveh belih brez, na mehkem, zelenem mahu. A ker je bil nesel prej v vrh vsake butarico suhe trhljadi ter ju prižgal in ker tudi drugače ni nikakega vzroka, da bi se končal normalen človek na večer svoje mature, so spoznali zdravniki, da ni bil normalen.
 
[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]
[[Kategorija:Ivo 20. stoletjeŠorli]]
[[Kategorija:20. stoletje]]
17.101

urejanje