Blagorodje doktor Ambrož Čander: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
metapodatki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Blagorodje doktor Ambrož Čander}}.<br>Imaginarna karikatura.
| avtor= Vladimir Levstik
| opombe=
Vrstica 22:
Doktor Čander je sedel v fotelju, noge navzkriž, roke prekrižane na prsih; prijetna trudnost mu je držala ude kakor v čudesni mreži, srce je utripalo in je bilo hvaležno. Za njim, pri zrcalu, ki je segalo od vrha do tal, je šumela ženska obleka; z nečim temnim in mehkim se je razgovarjal glavnik. Mogočna je bila izkušnjava, da bi se okrenil in opijanil ustnice, nasitil oči do poslednjega; zakaj — „minuto še, dve minuti ali nemara tri, pa se zapro vrata, drobni, brzi koraki zamro na stopnicah, in nje ne bo več: danes je bilo prvič in zadnjič, nič več se ne bova ljubila, ko pride jutrišnji dan ..."
 
Ali doktor je v takšnih trenotjih, ki niso bila redki prazniki v njegovem življenju, brez izjeme občutil čudno, zelo nenavadno in prejkone perverzno izkušnjavo: napenjati žejo in željo do viška, toda ne dvigniti čase do ust; hoteti in hrepeneti, preživeti in užiti {{prelom strani}} v razpaljenih slikah domišljije tisočkratno resničnost, naposled pa — odreči si, vstati in zapeti snažno, skrbno zlikano suknjo, z obrazom modrijana, ki je spojil ceno zveličanja z bohoto greha, venec askeze s peklensko pogubnostjo naslad.
 
Ni se ozrl. A dvignil je desnico do las, in glejte, nepopisno se je ustrašil: nikoli prej se mu niso zdeli koti na čelu tako globoko zarezani kakor ta večer. Pobrskal je s prsti po laseh, kakor da bi mogel otipati, če se že šopiri sivina med skrbno, velemodno pričesko, napol črno od esenc in dišečih mazil.
Vrstica 33:
 
Roke so se sklenile, glava je omahnila na prsi kakor debel, neroden cvet, ki se je zaprl in je ovenil.
{{prelom strani}}
 
„Post molestam senectutem — nos habebit humus! Še malo let, jedva par dihov življenja, — in potem revolver,— prsk! možgani na štiri vetrove, — et nous aurons vecu ..." je mislil doktor, premikaje ustnice, kakor da govori, in predstavljajoč si v duhu, kako bi zvenele francoske besede.
 
Vrstica 55:
Doktor Čander je zazehal z veliko brezobzirnostjo. „Četrt ure še, potem odidem tudi jaz, po opravilih: vzborovanje ali nekaj takšnega. Zelo lepo je bilo, da je Gilda prišla k svojemu mucku," je dodal čez čas, zakaj zdelo se mu je, da ni dovolj prijazen; toda njegov glas je donel napeto in topo in je bil ves ravnodušen.
 
Gilda je molčala; preslišala je njegove besede, kajti v tem hipu jo je bila do dna duše ovladala misel, da je s tem človekom, ki {{prelom strani}} ga ljubi in vendar sluti, da je tuja njegovemu srcu, pravkar preživela uro, ki je ni še nikdar prej in je nikoli več ne bo prvikrat, uro, ki je ni mogoče izbrisati iz življenja.
 
„Kako se je zgodilo? In zakaj, zakaj, o Bog? ... Bilo je vroče, bilo je sladko: pijača, ki s trenotnim valom zagrne glavo v pijanost! Ali nato je bilo pri kraju, in takrat se ji je pokazal tuj ... Čemu je že prišla k njemu? — Ah, da, prosil jo je; z lepimi besedami, s trdimi očmi: usta so prosila, pogled je ukazoval. On ima nekaj v očeh, nekaj čudnega, mogočnega; kruta črta leži nad njimi in pod njimi, krutost in moč je okoli ust, a pogled je kakor roka z mlačnimi prsti, in kjer se dotakne človeka, je gol in si ne ve pomoči. Morala je priti, ko so zahtevale te oči; sicer bi jo bile žgale vse dni, v vseh mislih in v slehernem snu ... Ko pa je bila tu, v njegovih objemih, njegove poljube na licih, na vratu, na prsih, ki so dihale pod redko letno bluzo, ni vedela in skorajda še zdaj ne ve, kaj se je zgodilo ... Bilo je toplo in silno kakor temno grško vino s težkimi, tujimi dišavami; okusila je kelih in še bolj jo je zažejalo po napoju, spoznala je vir in kakor skozi jutranjo meglo se ji dozdeva, da bo vrela kri po tem spominu vse žive dni ..."
Vrstica 63:
„Ne ogovori me, ne da mi besede, ki bi segla milo in mehko v srce," si je dejala Gilda z bolestjo. „Ne mara me več poleg sebe: nasitil se je, in zdaj me pošilja domov ... Odslavlja me kakor brez slovesa, in jaz ga ljubim! Bog, kako je duša žejna njegovih poljubov ... Zemlja leži razpokana in žareča od solnčne pripeke; oblak nosi roso v nedriju in se ne približa! Česa mu nisem dala, kar more živ človek žrtvovati? Ostaja življenje; z roko naj bi trenil, pa pristopim in ga položim v dar ... Zakaj to, kar je v meni, se širi in razpenja tako brezmejno, brez vztoka in zapada, brez dna ..."
 
Takrat se je oglasila v njenih prsih misel, vsa ostudna, vsa mrzla; poljasna zavest, da je med vzhičenjem ljubezni storila nekaj, česar ne bi bila nikdar, z nobenim drugim. Zagledala se je na ulici, kjer je mrgolelo moških brez števila; in s katerimkoli obrazom se je po sili zvezal spomin na pravkar prežito uro, — misel sama je bila tako blatna in nizka, da se je Gilda izpozabila ter je tukaj v zaprti sobi dvignila roke na obraz. Okrog srca se je skrčil skrit obroč in je razlil nepoznano muko po vseh živcih in žilah; zazdelo se ji je, kakor da se je vžgal ogenj izpod prejetih poljubov: vsa {{prelom strani}} polt jo je zapekla s plameni sramu. Kajti namah se je odkrilo vprašanje:
 
„Ali ni vse, kar se je zgodilo nocoj, do pičice tisto, kar bi bilo s komerkoli iz vrveče ulice? Jaz ga ljubim, toda on je prišel in me je vzel brez ljubezni, kakor tujec tujo stvar; zdaj je minilo, zdaj je vse končano, — in vendar je ostalo vse, zakaj, minuta je prišla, dogodek je bil, greh je storjen, in če bi prav ne bilo sodnika nad nami, — nihče ga ne izbriše v spominu."
Vrstica 71:
Z naglim gibom je vzel s posteljne omarice mehko ruto; preložil jo je iz desnice v levico, nato se je privzdignil v naslanjaču, snel Gildino desnico izza svoje glave, stisnil raskave prstke, ki so krčevito objeli njegove, in dvignil roko, z natančno in zelo laskavo zavestjo, da ravna po stari, dobri in že mnogokrat preizkušeni metodi. Vstal je, njeno roko še vedno v svoji, priokrenil se na levo in prijel za hrbtom še levico. Ko je nato dvignil desnico, njeno v svoji, še više in proti svoji levi rami, levico v levici z rahlim pritiskom na njenih prsih, mu je leglo vse njeno mlado telo počasi, s polagnim, božajočim dotikom mehkih oblik v naročje. Gilda se je začutila na doktorjevih kolenih, in doktor, ki je sedel zdajci zopet v naslanjaču, ji je z rutico brisal obraz.
 
„Nič joka, punčka!" je tolažil mehanično, z mirnim in pokroviteljskim glasom, srebajoč svojo blaziranost s posebno in maloznano naslado. „Hrabra bodi, Gilda: vidiš, to je takorekoč veliko, in je zopet prazen nič, življenje, z eno besedo! Tiho, tiho, tiho ... Čemu bi? Ali ni bil lep nocojšnji večer? Kaj? Poslušaj! To, vidiš, je umetnost življenja: uživati, veseliti se iz hipa v hip in pozabljati, danes ne misliti na včeraj, jutri ne na današnji dan ... Nič sentimentalnosti, Gilda! Od same sentimentalnosti je bridka časa naših {{prelom strani}} dni," je dodal z globoko zavestjo, da govori izborne, modre in zelo nadčloveške besede.
 
„Ah!" je srdito vzkliknila Gilda in se je šiloma vzpela v naročju. „Kaj mi pripoveduješ prazne reči! To je dolgčas, ki si ga lahko mislim sama ... Reci rajši: ali si me ljubil? Ali me še ljubiš?" Belina v njenih očeh se je zasvetila tesno pred njegovimi, čelo mu je oblila snažna, strastna sapa njenih ust.
Vrstica 89:
Tisti hip se je doktor Čander spomnil slučajne misli, ki ga je navdala ob njenem prihodu:
 
„Kako so Gildina krila navadna in skromna ... Bluza iz židovske konfekcije, predpasnik za dve kroni! In srajčka, — ah, mili {{prelom strani}} Bog! čista je, ampak tako običajna, brez čipk, brez vsega, kakor nalašč za revno devico ..."
 
Čuvstvo, ki ga je poznal le v najredkejših trenotjih svojega življenja, se je razprostrlo po širokih prsih doktorja Čandra; zazdelo se mu je, da zahteva vsa estetika njegovega ravnanja takorekoč z neizprosno nujnostjo, da zaključi genljivo novelo današnjega dne z dejanskim dokazom velikodušja. Stopil je za njo, roko v žepu svojih skrbno zlikanih hlač.
Vrstica 108:
 
Stopil je k omari, da zaklene tablete, ki jih je jemal v krepčilo. Prižgal je svečo na dragem svečniku; držala ga je gola bronasta plesalka z vitkimi, napetimi rimskimi udi.
{{prelom strani}}
 
„Kakor Gilda!" se je nasmehnil tiho. In ko je pogledal v razsvetljeno starinsko zrcalce na steni, se je začudil, kako globoko in temno se mu vdirajo oči.
 
Vrstica 123:
„Gotovo sta slišala Gildo," je dejal z nejevoljo sam pri sebi. „Ampak, — koliko je pravzaprav ura? Ali je družba že zbrana, ali še ni? Ali prihajam rano, ali mudim?"
 
Ko pa je segel po uro, je zatipal golo srajco; pogledal je po sebi in je zardel kakor otrok, videč, da je prišel na ulico brez suknje in telovnika, da, celo brez ovratnika in brez kravate. „Satan in babnice!" je zaklel med zobmi ter je krenil okrog vile, čez vrt {{prelom strani}} in skozi zadnja vrata v hišo nazaj. Jedva pa je stal zopet med svojimi stenami, že je začutil z obžalovanjem, da pravzaprav nima nikakega gladu.
 
„In da bi hodil samo na razgovor, za to sem prelen nocoj!" je dejal sam pri sebi: „Kaj hočemo?"
Vrstica 134:
 
Doktorja Čandra je na vsem lepem objela melanholija. Bilo mu je, kakor da bi bil izgubil dušo v tisti Nelini pesmi, in prišel je hip, ko se je zalotil, da dela nepopisno sentimentalen obraz. Potem se je spomnil, da je pevka lepo dekle; Gildine rasti je, njeni lasje imajo podobno barvo, samo da so bogatejši; kakor dva široka oblaka se kopičijo nad nizkim čelom. Ali dočim je Gilda vitka, je Nela še vitkejša, skorajda šibka, in bleda; bolna je, od sedenja in od dela po noči. Nje lica nimajo rdečice in čudne čare skriva tista njena rahlobronasta polt.
{{prelom strani}}
 
„Saj se ji pozna že po glasu, da je lepa!" je dejal zase; pokimal je z glavo in si je natočil pač že sedmikrat. „Kdor je dober poznavalec ženskih, razloča lepoto po glasu, ne da bi videl obraz. To so takšni čudni, svoji drhtljaji; ne vem pravzaprav, če imajo vsi ušesa zanje ... Ali rekel bi, nemara prihaja to razlikovanje od vznemirjenega spola: le male en rut! Ampak, Nela je sladka; prelest bi je bila takole ..."
 
Vrstica 143:
Ta misel je odprla naslednjim drugo smer.
 
„Koliko jih je že, odkar se bavim s tem amaterstvom? Dvesto, tristo, štiristo, petsto? ... Bogme, ni jih mnogo manj. Če človek premisli grehe takšnega Donjuana ... Prijetna podlost; ampak na koncu koncev prihaja po malem dolgočasna. In zakaj vse to, čemu ta neprestani abotni da capo al fine? Na zunaj se vidi kakor postoterjenost življenja; pravzaprav pa, ko človek poizkusi in poizkuša leto dni, dve leti, pet let in dalje, kakor jaz, — o Bog, potem je sama enoternost, sama siva in moreča, z vso nezmiselnostjo pretiravanega športa ... Čander moj dragi, poglej vase, priznaj si po pravici: ali ne tiči nekje na dnu, čisto spodaj nekje v globini vseh globin, košček navadne laži? Tiči? Kaj ne da! Pa če ni ta mali košček navsezadnje velika laž, ogromna prevara, vse tvoje življenje prepregajoča? Prvič je poza; in drugič, prijatelj, je tudi patos, tisti votli, zoprni patos, ki bobni nad gnusom in nad ostanki davnih ran ... Ampak naposled!" je stresel z glavo, „kaj bi bilo! Konjak je menda nalašč za falote v trenotkih omahljivosti, da se ne izneverijo zlemu in da jih v pravi uri pobere hudič, — oziroma, da bi jih, če bi bil! ... Čudna reč," je dodal, zdaj že v polglasnem razgovoru s samim seboj, „kadar pretipavam svojo dušo, hahaha!" se je zasmejal, „kadar pretipavam svojo deviško dušo," je ponovil z veliko zadovoljnostjo nad dobrim izrazom, „vselej se mi dozdeva, da sem naravnost nezaslišano naklonjen k veri v hudiča. Tako mi duše, veroval bi vanj, s fanatizmom spoznavalca bi se ga prestrašil, sam iz sebe bi ga našel in bi si ga postavil v svarilo, — da niso ti prokleti ljudje že toliko " gobezdali o njem: da ga niso razvpili s prižnice in da se ni reva degenerirana prikazoval starim devicam ob smrtni uri {{prelom strani}} kanalje je kompromitiral hudiča, kakor je ljubezen kanalje kompromitirala Boga; jaz sem izgubil obadva, amen!"
 
Prej je bil veter odnehal, zdaj se je dvignil vnovič in močnejši. Proga smrdljivega premogovega dima se je potegnila mimo okna, tako gosta, da so za minuto otemnele vse luči, kar jih je videl doktor po mestu. Zoprni duh je segel tudi v sobo; doktor je zakašljal in je vstal, ves nejevoljen, da zaloputne okno. Šipe so zacingljale, on pa je začutil, da ga noge skoraj več ne drže, glava pa da mu je težka, težja od svinca.
Vrstica 150:
 
„Revica Gilda!" se je zamislil nad novim kozarcem, „več si od drugih, takšna si, da bi postal grešnik, sentimentalen in bi napisal zaljubljen sonet, ako ne bi bil slučajno doktor Čander. V tebi je ogenj stotine in morda je tudi duša v tebi ... Kako bi morala ljubiti, da sem jaz tisti, ki ti je usojen v krvi in v mislih od početka dni; kajti v tem je sodba, je fatum, ki ne pozna usmiljenja. Ljudje smo kakor zvezde vsemirja; sleherna svojo pot, in včasi se križa dvoje poti. Včasi se najdeta dve in pritegneta druga drugo, da ne moreta narazen, temveč da se vrtita skupaj skozi eone; včasi je strast silnejša: blisk in tresk, druga ob drugo, tako da se zdi vse pogubljeno in uničeno v plamenih; tepec sedi na zemlji in zija nakvišku ter misli, da gore svetovi in da zvezde umirajo.
Da! Kakor se mi vidi, ne umre niti najmanjši atom; samo preraja se: iz dveh propalih zvezd se stvori eno ognjeno solnce, ako je sreča velika; ako je manjša, jih je sto in tisoč in več. Vsakteri novih svetov gre svojo pot in sveti svoje življenje, in vendar je med njimi zakon, skupnost, privlačnost in harmonija; ne morejo se razdružiti, dokler ne pride nov sodnji dan. Pravzaprav je vseeno, človek na zemlji ali zvezda vsemirja, samo da prokleti astronomi računajo zvezde višave, človeške neumnosti pa ne morejo izračunati; in prijetno bi bilo zvezdam, da ni astronomov. Pa kaj! Zvezde ne vedo, da jih norec umeva, ne vidijo ga; le on sedi na svoji zemeljski žogi in jih vidi in gleda ter piše njih pot na papir. Tako je nemara tudi v človeškem življenju; proroki so le najmanj zabiti med zalibitimizabitimi; {{prelom strani}} tisti pa, ki mu je vsa skrivnost razprostrta, hodi slep z odprtimi očmi in strmi z velikim začudenjem otroka ... Gospod doktor, vi se vdajate filozofiji; in če ne pride brž izpreobrnitev grešnikov, poginete s pečatom mistika na čelu!" se je prekinil v hipni veselosti. „A tega je kriv vaš konjak, milostljiva, in tvoje cvetlice, o Gilda, in vsi tisti čudeži, ki si jih prinesla s seboj!"
 
„Da si tukaj, nemara bi te poljubil!" je nadaljeval svoj samogovor po nedolgem molčanju. „Ampak vem, da te ne bi; zakaj ljubezen je meni le še eksperiment in rešitev problema, ta problem pa je rešen, kakor hitro se zgodi skrivnost; jaz ljubim enkrat, in katero sem enkrat ljubil, tiste ne ljubim nikdar več!" je neštetokrat zopet ponovil svoje načelo. „Toda čudno je in, naravnost povedano, velika in neodpustljiva hudomušnost božja: kako malo razlike bi trebalo, uboga Gilda, pa bi se midva zaljubila, drug v drugega, ne le ti vame; zaljubila bi se in se ne bi pustila na veke. Danes morda mislim, da si preprosta in nespametna: ker te ne ljubim; zakaj, umevanje deli edina ljubezen. Pa če je ljubezen zato neumnost, kakor sem prej dejal o zvezdogledih? Naj bo; in modrost je bližja nespameti kakor nauk filozofov, in je lepša od filozofije. Gilda, ljudje smo kakor krogi na ribnjaku: so, ki se najdejo in strnejo, so, ki se skrivajo drug pred drugim, so, ki se zaslutijo med seboj, pa utonejo vsakteri zase, ker jim ni bila pisana združitev. Stvarnik pa je otrok, ki sedi na bregu in meče kamenčke v svojo zabavo: moj kamen je pal prezgodaj, tvoj prekasno ... Pa kaj, sentimentalnost! Ljudje smo plazovi: tresk! v dolino, pa če je konec vsega! Pij, gospod doktor; sicer boš mislil jutri zjutraj, da si se pomoralil in boš tarnal sam nad seboj ..."
Vrstica 159:
 
Zgoraj pa se je utrnil Nelin glas. Prišel je mir; le prsi doktorja Čandra so se dvigale v težkem, šumnem sopenju, in zadovoljna zver tam zunaj se je v lučih in v ploskvah odurne teme oblivala z rekami nepokojnih množic ter je renčala svoj večni samogovor.
{{prelom strani}}
 
== III. ==
Vrstica 166 ⟶ 167:
Na takozvanem peronu se je steklo, karkoli je bilo živega na nogah: postajenačelnik z rdečo čepico, obraz brkat in s črtami neutajljivega veljaštva, uslužbenci v povaljanih oblekah, par težakov, debel človek z dolgim, zakrivljenim, nosom in z rjavim kovčegom v desnici, ki ga je naglo postavil v prvi izpraznjeni voz, da se še sam porine za njim, ter dvoje gospodičen, prva bledična, druga polnih, zagorelih lic, v smešnih, mestno prikrojenih oblekah. Došlecev je bilo malo: kmetska mati s pisano turško ruto in s trebušatim belim jerbasom, nekaj možakov, ki so prihajali na zabavo — bila je nedelja —, troje pijanih fantov, ki so vriskali in kleli, dva trgovska potnika, debela in krivonosa kakor tisti, ki se je odpravljal, obilen vaški župnik in njegov dolgi, suhi kaplan. Že se je zdelo, da ne izstopi nihče več; izprevodnik je hodil ob vlaku in je zapiral vrata, ob progi so se razlegali klici za odhod, ko se je prikazal na stopnicah edinega voza z drugim razredom dostojen človek preko štiridesetih let, ne velik, ne majhen, ne debel in ne mršav, zdravega obraza in razumnih oči, fin panama na glavi, lice obrobljeno z rahlo-sivkasto, lepo pristriženo ostro brado, ki je bila tako nevsiljiva in rodoljubna, da ni puščala niti majhnega dvoma o njegovi zaslužnosti in poštenosti.
 
Kdor je poznal Savla, ne bi bil sanjal, da vidi Pavla pred seboj; in da je stal pred kolodvorom znanec doktorja Čandra iz bivših dni, takrat ko je bil še mlajši in pregrešnejši in si je bril {{prelom strani}} obraz po amerikanski šegi ter je zapeljaval ženske grešnega sveta, — moj Bog, tisti človek bi bil gledal neznanca in ne bi bil prišel, da mu ponudi roko v prijateljski pozdrav. Kajti danes je hodil okrog z vsemi znaki modrega in izkušenega moža, in ni je bilo črte v vesoljni zunanjosti njegovi, ki bi bila le količkaj izdajala podrobnosti očividnih izkušenj. Kratko, ves nastop doktorja Čandra je bil tako priporočajoč in v toliki meri priča neobičajne častivrednosti, da ga je pogledal trški policaj, ki je dremal izmed vrat čakalnice v popoldansko solnce, z viškom oboževanja ter se je nehote vzravnal in pritisnil desnico na vegasti senčnik svojega pokrivala.
 
Z zaupanjem se je približal tudi sluga edinega hotela, ki ga je premogel tisti kraj.
Vrstica 178 ⟶ 179:
Doktor Čander se ni malo zavedal svoje vloge; vsa njegova solidna zunanjost se je zbirala v gubah in gibih bizantinskega dostojanstva in vsa notranjost je bila polna raznovrstne prijetne zavesti.
 
Cesta je ležala pokrita z globokim, mehkim prahom ter je bruhala izpod koles oblake, ki so mestoma zakrivali voz in vprego in popotnika, oblake prahu, ki so bili že davno odeli vse travnike daleč naokoli v svojo nečisto, zoprno belino. In strašna vročina je pritiskala na vso rast in na vse življenje; znoj je stal v ogromnih kapljah na obrazu, kakor potoki se je udiralo s čela; pod temenom se je {{prelom strani}} vrtelo v težkem, blaznem, počasnem in vendar neprestanem obratu, kakor da se zdajpazdaj razpoči čepinja. Strupena soparica je dihala nad vsemi predmeti in od sleherne stvari; le obrazi, kolikor jih je srečavalo voz nenavadnega prišleca, so bili veseli in pijani ter vsi pokriti z nekakšno drobno, vročo zlobo, kakor da so že od rojstva vdahnjeni s to soparico ali morda celo rojeni iz njenega morečega diha, z njo kot dušo v zabitih in zapitih možganih ter v prsih, kjer je pač malo najti idealov, mehkih in ubranih misli in sladkosentimentalnih hrepenenj.
 
Doktor Čander še ni bil našel hipa, da bi se razžalostil nad toliko odurnostjo kraja, ki mu je bil namenjen v bivališče: kakor vedoč, da mu bo ostajalo še vedno dovolj brezdelnega časa v opravljanje te reči in v dopolnjenje dolžnosti vsake človeške duše, ako je količkaj razvita in plemenita, čuteča in bogata estetskih razpoloženj, — kakor sluteč vse to izza pragov prihodnjosti, se je vdajal zgolj čudnemu, nenavadnemu in odločno bolnemu strmenju. Kakor prijetna groza je prihajalo čezenj in kot bič uspavnosti, spleten iz tisočerih vzrokov, iz imenovanih in iz vzrokov brez imena; bolj od vsega pa ga je presenečal njegov lastni pogled, ki se je bil danes razdvojil: pol so ga obdržale oči, pol se ga je odcepilo in izločilo v obdajajoči svet, odkoder je motril samega sebe, doktorja Čandra kakor tujca, ki se vozi po žalostni okrajni cesti proti gričem, stoječim v smrekah in borovcih, v trg, neznan mu do tistega dne.
Vrstica 184 ⟶ 185:
Vsako drugo uro bi se bil nemara prestrašil takšnega občutka, kakor se je spominjal, da so se ga zbali drugi ljudje; danes pa je z usmevom na ustnicah mislil na mladega ruskega revolucionarja, ki je bil nekoč, v Ženevi, njegov znanec in sostanovalec. Tisti fant, begun, doma obsojen na smrt zaradi pol ducata političnih umorov, ki jih je bil izvršil v burnih časih vsesplošnega vrenja, človek torej, ki ni bil vajen tehtati duš in življenj s premislekom in preudarkom, se je neko noč obrnil na svoji postelji ter je zajokal z glasom, tako zverinsko divjim in neutešnim, da je Čander zakričal od strahu in planil pokoncu, prižigat luč. — „Kaj ti je, Fedja, za Krista milega?" je vprašal z glasom, ki je trepetal kakor rutica v vetru. — „Ja, posmotrjel na sebja so storoni!" se je glasil obupni odgovor.
 
„No, mi se dosihdob še nismo gledali od strani," je menil doktor Čander sam pri sebi, „ampak, če je vselej tako prijetno in v toliko izpodbudo, potem ne vem, čemu je tulil moj bedasti Fedja Trofimov ..." Kajti on se je čutil naravnost očaranega od svoje slike: „Mož, ki bi delal čast tudi drugim, večjim narodom," se je {{prelom strani}} spomnil častitljivega rekla, priljubljenega našim dičnim slovenskim kritikom, esejistom in časopiscem. „Samo nekaj mi ne gre iz glave," je nadaljeval svoje modrovanje, z jasno željo, da bi položil prst na umno in prijazno nagubančeno čelo. „Samo nekaj ne: kako je mogoče, da smo se namah tako izpremenili? Čudež božji; ali ukana peklenščkova, bi rekel naš pokojni oče, ki je bil velik falot in je zvesto veroval v svete reči. Kdaj smo se poboljšali, kdaj prekrstili? Kaj se je zgodilo z nami? Ali se je utrgal kos duše in je propadel brez sledu, ali se je pogreznil težak spomin, kakor se pogrezne kamen v čistem jezeru ter obleži na dnu kot slutnja, jedva verjetna mislim, komaj še vidna očem? Saj so vendar živeli časi, mda, časi so živeli takorekoč, — ampak, pustimo tiste čase, zakaj davno je, odkar smo blagoslovili grobove, in zdaj smo drugi ljudje in nič več ne maramo spomina. Časi so živeli, rekel bi, — ali, vraga, kaj nas brigajo tisti časi! Kdo te je klical, mehkoba in sentimentalnost? Ne moti nam vesele volje: satan, poberi se! Tako, da ... In potem so prišli drugi časi; požrli so prve kakor sedem suhih egiptovskih krav: časi pregrehe in razvratnosti, časi blaznega uživanja, ko je telo omagovalo, duša pa še ni bila sita hudobij ... Kdo prešteje tiste grehe? Kdo je zapisal ljubice, kdo nam povrne denar? Kaj smo pravzaprav mislili one dni? Bilo je kakor pijanost: neroda se naloka jeruzalemca in hodi po svetu kakor rjoveč lev, ki išče, kako bi ga polomil. In ve, da ga lomi, in žal mu je včasih, in sram ga je v imenu estetike in morale in vsega skupaj, kolikor je tistih ongá, no ... Zakaj ure prihajajo, trenotki, — o Gospod! — ko bi grešnik rajši, da se odpre zemlja in ga pogoltne, ali da pade strela z vedrega, tresk! na prokleto čepinjo, — in vendar ne more nehati: on ve, da vzame danes ali jutri vrag vso kramo in še njega povrhu, in vendar se zdi sam pred seboj kakor kozel na plazu, ki jezdi v dolino in sluti, da živ ne prijezdi, pa čuti, da se živ ne otme. A kako pride kozel na plaz? Trezen ne, s pametjo ne, nikdar po božji milosti, nikoli po dobroti človeški. Zakaj, kozli poznajo svoja pota ... Morda je bežal, bežal pred nečim, česar ni smel več gledati, ne več čutiti okoli sebe, ne več, nikdar več misliti, da je; tako je stekel: kamorkoli, in ko je zagrmelo okrog njega, je zapazil, da se je udrlo pod nogami. — Molči, sentimentalnost! — In zdaj — in tisto — in kar je bilo potem, vse je pri kraju, vse je ugasnilo in umrlo, vsega je konec in amen današnje dni; vrag si je premislil, ne mara več naše duše ... Pa je ne imej, kopitež kozlobradi! ... Moj Bog, moj Bog! kako se je {{prelom strani}} zgodilo?" je premišljal doktor Čander med dolgočasno vožnjo, toda vprašanjem ni bilo odgovora, duša ni dala klicem odjeka.
 
„Saj je vendar nerazumljivo: dolga doba je pretekla, preden so enakomerne kaplje poštenih ur izbrisale madež pokvarjenih let ... In če se danes zamislimo, gospod doktor, prav tako je in nič drugače, kakor da smo preživeli dni pokore v snu. Rekli bi, da sploh nismo živeli teh dni: zgodilo se je čez noč, prišlo je z jutrom, krepost se je prikazala kakor goba na gozdnem parobku! Toda glejmo, — naša brada je zrasla, osivela je, postala je častitljiva; strigli smo si jo, pozna se ji, da nosi v svojem ščetinju blagodat latinske kulture ... Život se je izbočil, pridobil je solidnosti; in dasi nismo trebušasti, vendar se nam napenja kakor potni list v nebeški raj, potrjen s pečatom spodobnosti in pravice; s prijazno milobo se je žalil pogled", doktor Čander je držal zrcalce v roki, „da, se je žalil pogled, kakor z oljem modrosti, — in naš smehljaj je postal, ah, tako sladak in o, bi rekel, tako rodoljuben! Kdaj se je vršila izprememba, če ne v dobi let?"
Vrstica 192 ⟶ 193:
„Utrdili smo si priporočljive nazore, poglobili um, spoznali ničevost posvetnih reči; povzdignili smo se nad človeka, zakaj, človek je takorekoč uš, ali kakor pravi Zaratustra, nekaj, kar treba premagati: posmeh ali sram, ki boli. Mi pa smo kakor znanitelj bliska in težka kaplja iz temnega oblaka: in temu blisku je nadčlovek ime. Tako je dejal Zaratustra ..."
 
„Samo kdaj, o kdaj se je zgodilo? To ni čudež, da se gledamo od strani: sebe, misleč, da vidimo tujega človeka, ki ga občudujemo in odobravamo; ampak to je čudo in čarovnija, da je čas izginil, da je ugasnil spomin. Vemo: takšna bo resnica, da smo šli nekoč vase in smo se skesali v imenu dobrote in lepote in kar je še tistih onga, pa smo se odrekli napuhu in izkušnjavam; zaljubili smo se v solnce nesebičnosti, šli smo za njim. Potili smo {{prelom strani}} se po bolnišnicah, ob siromašnih posteljah smo stali, v gnezdih revščine, na moriščih gladu; zastonj smo razsipali blagoslov učenosti in smo si nabirali zaslug. Skrbeli smo za prosveto, za napredek naroda našega, za svobodo in za slavo domovine; imeli smo poljudna predavanja o jetiki in o zobobolu, o varstvu otrok in o preobljudenju zemlje, bili smo član mnogih društev, dvakrat smo kandidirali v deželni, enkrat v državni zbor. In če nismo bili izvoljeni in odposlani, ni naša krivda, temveč naša zasluga, zakaj nehvaležnost je plačilo tega sveta ... Vendar pa je bilo bridkost in se ni prileglo doktorja Čandra rahločutnemu in v dnu svojega bistva mehkoblagemu srcu; sklenilo je ločitev, zaželelo je pokoja, dela z znojem in nevenljivimi, skritimi zaslugami, okolice preprostih, nepokvarjenih ljudi ... Brali smo v časopisih, da je to kraj, ki potrebuje zdravnika in smo slišali ustno sporočilo, da leži daleč od kulture in od pokvarjenosti današnjega sveta, brez vojašnic in nadsodišča, brez gledišča s predstavami francoskih packarij, brez malopridnih žensk in brez političnih lumpov. Zatorej smo si dejali, da se pojdemo semkaj odpočit in zaključit stare dni, in smo prišli, in glej, zdaj smo tukaj v tej čisti, deviški, trikrat nepokvarjeni naravi!"
 
Ta hip, ko se je vsa uganka razodela in razložila, je doktor Čander dvignil glavo in je videl, da drdra kočija mimo kamenoloma; pred kamenolomom se je cedila umazana vodica, na levi in na desni pa so temnele višave od temnega, jeznega igličevja. Še malo, in pripeljali so se do nizke obcestne krčme, ki se je senčila pod vejami ogromnega kostanja; kmetje in delavci so stali ob surovih lesenih mizah pred hišo, steklenice in fraklje v rokah, ter so pili med pridušanjem, kričanjem in grohotom. Dva poldorasla fanta, bledih in grobih lic, sta se objemala in sta pela s hripavim, opotekajočim se glasom:
Vrstica 207 ⟶ 208:
 
„Jezik za zobmi!" se je postavil visok kmet, rdečenos in s širokimi brki. „Ti sam si jim ponujal; če so ga — ti si kriv!"
{{prelom strani}}
 
„Kaj so ga? Koga so? Kje imate ranjenca?" je vzkliknil doktor, čuteč, da je prebledel, obenem pa hkratu zadovoljen s svojo sočutno, od nesreče bližnjega potrto dušo, in nezadovoljen s položajem, ki mu je veleval, da skoči z voza.
 
Vrstica 231 ⟶ 232:
 
„Križajev ga je pa zaklal!" je kriknila dekla s srditim glasom ter je obstala pred doktorjem, prazno vedro v roki; oči so se ji zasvetile. „Križajev iz trga!"
{{prelom strani}}
 
„Tiho bodi, punca!" se je zarežal eden izmed tistih dveh fantov, ki sta pela. „Saj ni bil prvi, bi dejal! In če boš pridna, dobiš mene namesto njega!"
 
Vrstica 255 ⟶ 256:
 
Možje so obstali tik voza. Štirje so ga nesli, sami pijani, na deski, morda na pokrovu s pivske mize, kakor zaklano žival. Mrtvec je ležal z velimi udi, obraz krvav, vrat kakor prevezan s široko, temnordečo ruto, roke krvave in prašen; tudi kri na obrazu, na rokah in na obleki je bila pomešana s cestnim prahom ter je tvorila ostudno črnikasto skorjo; očividno so ga bili med potjo vrgli s pokrova.
{{prelom strani}}
 
Doktor je pristopil in pogledal. Videč, da je Tomazljev z Blagote v resnici temeljito odrešen pozemeljskih muk, je zamahnil z roko.
 
Vrstica 265 ⟶ 266:
 
„Naprej, naprej!" je nervozno podrezal voznika. Bič je švrknil, kobila je stekla, hiše so se zvrstile mimo oči, in voz se je ustavil pred „Modrim volom".
{{prelom strani}}
 
== IV. ==
Vrstica 280 ⟶ 282:
Stopnice so bile čudne in izhojene: kdove koliko nog je hodilo po njih, kdove koliko popotne revščine in koliko trškega dostojanstva! Založene iz surovega, glasno odmevajočega kamena, s škripajočo leseno ograjo, so se vile gori v nadstropje, kjer so bile naoknice zaprte, okna pa bržčas še zunaj zasenčena z drevesi, tako da se je stiskala na mostovžu skoraj neprodirna tema.
 
Gospodar je prižgal svečo v čistem medenem svečniku, ki je služil po vsem videzu samo za najimenitnejše ljudi. Nato sta se v {{prelom strani}} naglici zmenila za majhno, še dovolj prijazno sobico s starinskim, temnorjavim pohištvom in z dvema belozavešenima oknoma, ki sta gledali na sredo trga, naravnost proti občinski hiši.
 
„Dolgo pač ne ostanem; en dan nemara, ali dva," je dejal doktor malomarno in je pomolil gospodarju izkaznico, ki mu jo je bil položil na mizo. „Saj pravijo, da imam prosto stanovanje v občinski hiši ... Izvolite!"
Vrstica 293 ⟶ 295:
 
„Z županom!" je vzkliknil lastnik „modrega vola" ves osupel in prestrašen. „Z županom!" je ponovil kakor zase. „Hm, z županom ... Da, z županom ... Ah, z županom, seveda, morate govoriti. Pa zakaj vprašujete, če bi mogli? To se razume da lahko, če le hočete: Saj zato je tu, zato je župan, da govori z ljudmi, kadarkoli kdo hoče," je dodal s prikrito zlobo v očeh, ki so se čudno svetile v medlem soju pravkar prižgane svetiljke. „Morda ga izvolite povabiti sem? — Ne? No, seveda, to ne pojde; navsezadnje res ne bi prišel," je dodal s potuhnjenim usmevom. „Stanuje tamkajle!" In sklonil se je skozi okno. „Zgoraj stanuje, spodaj ima trgovino; ampak slaba mu prede s trgovino v teh poslednjih časih, preveč se je urezal pri hmelju, ljudje pravijo, da bo vsak trenotek bogpomagaj! Če morate ravno nocoj — hm, da, lahko bi stopili k njemu; doma ga pa ne najdete; to je kakor enkrat ena. Veste, on je pri veselici; tam bi ga dobili," je zaključil s skrivnostnim v glasom, vprašujoč doktorja Čandra z očmi.
{{prelom strani}}
 
„Pri kakšni veselici?"
 
Vrstica 311 ⟶ 313:
 
Gospodar je potrto zmajal z glavo in se je po kratkem opravičevanju odstranil, da naroči doktorju večerjo.
{{prelom strani}}
 
Ta je čutil, da ga trudnost zapušča; čileje so se napenjale mišice po udih, glava se mu je bila zjasnila in mračno nebo, ki se je razpenjalo nad rdečim obzorjem, je čimdalje prijazneje temnelo skozi bele zavese. Prejšnja vročina je bila popolnoma pojenjala: svež in zdrav je segal veter v sobo, nasičen z vonjavo polj in smrekovih goščav.
 
Vrstica 325 ⟶ 327:
 
„Morda je prav tamle gori gospod doktor Ambrož Čander, naš novi zdravnik?"
{{prelom strani}}
 
Doktor je videl, da so se po teh besedah vsi trije precej malodušno ozrli na vrata gostilne. Prihajalo mu je veselo.
 
Vrstica 348 ⟶ 350:
Vsa četvorica je bušila v smeh, zakaj spodobilo se je pokazati, da je bil dovtip izboren in poslušalstvo hvaležno.
 
„Mi smo se namreč hudo čudili," je dejal učitelj s tenkim, tarnavim glasom, ki je zvenel po rahli pijanosti, „hudo, hudo smo {{prelom strani}} se čudili, misleč, da ste s premislekom šli v brlog nasprotnikov ..."
 
„Mi? Kdo: mi?!" je zarenčal notar. „Kam se prištevaš, šleva pijana? — On je prišel prej po vas," je šepnil doktorju v uho, „pa so ga dobesedno vrgli na cesto!"
Vrstica 371 ⟶ 373:
„Torej, torej!" je priganjal doktor Čander. „Radovednost me ima, in ne najmanj po vaših dičnih damah in mičnih gospodičnah ..."
 
Obstali so pri dolgi, belopogrnjeni mizi, kjer je bilo veljačine obojega spola kakor listja in trave. Doktorja je objel duh po vinu, pivu, jedi in tobaku; še bliže mu je zadišalo po najobičajnejših {{prelom strani}} ženskih parfumih. V prvem trenotku ni razločil nobenega obraza; ves prizor je vrvel pred njim kakor dobra in spretno barvana kinematografska slika ali kakor igra marijonet, ki se otepajo na nevidnih motvozih in predstavljajo nepopisno naivno komedijo, navdušljivo za mlade ljudi in kurijozno za starce, ki so vajeni gledišča.
 
Zdelo se mu je, kakor da bi se bil ves izselil iz svojega človeka in se osredotočil v nevidnem gorišču duševnih žarkov, ki motri njegovo dejanje od strani; tako se je zagledal izpremenjenega v samostroj zelo dobrega in zanesljivega sestava, ki je nihal naprej in nazaj, na desno in na levo, in se je veselil in čudil, čestital sebi in drugim, navdušujoč se pred životi in plešami gospodov in cedeč se ljubeznivosti spričo medenega fagotenja dam.
Vrstica 388 ⟶ 390:
 
Obstal je; potipal se je za brado in za trebuh, če ju še ima, in se jima čudom začudil. Kajti, za vso resnico, bil je zaljubljen fant z osemnajstimi leti, in čeprav je nosil brado petdesetletnega in izkušnje tristoletnega moža, v srcu je bil vendarle osemnajstleten fant.
{{prelom strani}}
 
„Pa kaj? In kako? Slišite, človek božji!" in mahoma je stresel notarja za rame. „Plemeniti vitez Don Quijote de la Mancha je zašel med čarodejce in krivovernike, ki so mu z zločesto prevaro in lažjo nastavili obličje ..."
 
Vrstica 402 ⟶ 404:
 
Pogledal je kvišku: gospod Jernej Cepuder je stal pri svoji ženi; doktorju se je zazdelo, da nikdar ni videl toli gnusnega in mrzkega človeka in da tudi Jernej Cepuder ne more biti vedno tako gnusen in mrzek kakor baš ta hip, za ravno ta pogled doktorjevih oči.
{{prelom strani}}
 
== V. ==
Vrstica 409 ⟶ 412:
Doktor Čander se je ozrl in videl vse polno miz, nepogrnjenih ali pokritih z umazanimi belimi prti, kjer so sedeli ljudje iz okolice in iz vasi: bistrooke, dostojanstvene mamice v širokih prazničnih krilih, s poškrobanimi ruticami na glavi, resnobni možakarji, viržinko slovesnosti namesto pipe med zobmi, fantje in dekleta v oblekah, ki so kazale sledove novih mod. Veliko razliko je opažal med njimi in svojo družbo: dočim je vladala tukaj prešernost in veliko zadovoljstvo s seboj, izražajoče se tuintam v neprijetnih in smešnih pojavih, ni bilo ob mizah priprostosti niti pritvare, niti razgrajanja, niti napuha. Vsi obrazi so pričali že oddaleč o skromnih, resnobnih razgovorih; obračali so se s spoštovanjem drug do drugega in s hvaležnostjo do gospode, kadar je pristopil kdo izmed rodoljubov na par besed o „sedanjih razmerah" in o raznovrstnih položajih, pa tudi o domačih rečeh in skrbeh, da ne bi „nastalo prenevarno odtujenje med častivrednimi sloji našega naroda". Doktor Čander je vsak trenotek, kadarkoli je pozabil gospe Blanke ter se ozrl v ta mirni in čisto drugačni svet, zahrepenel po priliki, da bi se preselil medenj. Pijanih skorajda ni bilo videti; le prav na koncu vrta sta se prepirala dva možaka z nenaravno glasnimi besedami. Pač pa je videl, kako so se ob posetih županovih pokrili nekateri obrazi s tisto vedro, pretkano ironijo, ki je ni dobro prezirati pri kranjskih ljudeh.
 
Na doktorjevi levici je sedela učiteljica Karla, vitka, nekoliko sloka temnolaska; njen obraz ni bil, da bi rekel, krasota, temveč izmed tistih ženskih lic, ki so vsa izraz duše in se obdajajo z njo tako neodoljivo, da jih moraš poznati dolgo časa, preden ti pride na um, da izpregovoriš o telesu. Doktor Čander, ki je delil vesoljno ženstvo tega sveta na tri poglavitne kategorije, jo je prištel od {{prelom strani}} prvega trenotka v prvo in ji je sosedoval zategadelj z velikim spoštovanjem.
 
„Da, da," je modroval neredkoma svojim znancem, „vsaka ženska pripada ali prvi, ali drugi, ali tretji kategoriji, in natanko tej ali oni; čim večja je številka rubrike, tem širša je, tem več jih stoji zapisanih pod njenim zaglavjem ... Prva kategorija, to so ženske z dušo, ki vas obvlada v hipu in tvori vso vašo predstavo o nji, ženske, ki se vtisnejo spominu, dasi jim ne pomnite obraza; izkratka, ženske, v kakršne se zaljubijo idealni in razviti mladeniči in kakršne mi izkušeni starci edine še spoštujemo ... Druga, — to so ženske, obdarjene z rečmi, ki se jim divi naš „anthropos", naš človek razpoloženj in enodnevnih nagonov; obdarjene s telesno lepoto brez duševne glorije, ženske pravilne rasti, srčkane punčke, ki nas ogrejejo, dasi morda niso vzori krasote, in končno tiste ženske, bodisi lepe, bodisi grde, ki se zavijajo v tak mogočen „odor feminae", da se samec v naši grešni koži mahoma zelo prijetno spomni samice ..."
Vrstica 421 ⟶ 424:
„Poznamo to!" si je mislil doktor Čander.
 
Tačas si je osvojila njegovo pozornost postava, dolga in sključena, z nedomačimi črtami plavobrkatega lica, na zunaj opremljena z velo eleganco in vendar vzbujajoča popoln vtis duševne maloznatnosti. {{prelom strani}} Dvignila se je na drugem koncu mize izmed župana in notarja, s prožnostjo izžitega štiridesetletnika se je okrenila za dvanajstletno punčko pristriženih plavih las in v svetlomodrem krilcu ter potrkala na kozarec.
 
„Degeneriranec!" je vzkliknil doktor v svoji duši. „Kriste moj, ta človek bi lahko redil postrvi v svojih možganih! Odkod vendar v kmetskem gnezdu takšna specijalnost? Kdo je ta imenitnik, milostljiva?" se je obrnil k debeli, gorostasni, napol sivolasi davkarici, ki je ob njegovi desnici nabirala usta v mladosten smehljaj.
Vrstica 441 ⟶ 444:
„Fi pótite diho!" je zarenčal baron visokomerno; potem se je obrnil k družbi ter je nadaljeval z nosljajočim glasom:
 
„Kospota slafna! Pregrasne tame — eeemjá! — in ferli rotoljupi dega graja! Mjá, s ratostnim zercem se boslafljam ot faše trušpe, gi se je strušila — eeemjá! — na dej, mjá! sares imbosantni slafnosti f sbomin Falendina Fotniga, gi je pil, gagor malo trukih, ismet berfih in najimenitnejših besnigov granjsge tešéle. Mjá! Duti jas sem ka brasnoval in broslafljal, goligor sem ka mokel. Sagaj, fino — eeemjá! — je pilo žilno topro, mjá, in fse je pilo, mjá, selo lebo in topro, mjá, musiga je bisgala gagor sem slišal še malogje, mjá, mjá, in kospot šupan," — naklon, — „in kospot {{prelom strani}} nodar," — naklon, — „in kospot natučitel," — milostljiv prigib glave, pred katerim je zanihnilo truplo Jerneja Cepudra z nosom do kolen, — „mjá! fsi so koforili s naftušenjem — eeemja! — in so brisbefali dagó brelebe koforance k slafi naseka Falendina Fotniga is Sišge fasi, mja, gagor je tejal kospot nodar, ta je pilo duti moje zerce nebobisno kinjeno in satofoljno. Mjá! — mjá! — Fse truko se mi je štelo sarés braf lebo in čutovido — eeemjá! — Zamo sarati Falendina Fotniga sem pil narafnost fenomenalno ratofeten, eeemjá! ambag, mja! brimojtuš! nizem slišal truseka, gagor do, ta je pil granjsgi besnig in is Šišge fasi. Eeemjá! In ger se mi satorej tostefa, ta je moral piti nenafatno breprisan in bameten člofek, bijem dale gosarec slofesa na njekofo strafje — eeemjá! pardong, f njekof sbomin!"
 
To rekši, je zvrnil kupico in se zadovoljno poklonil. Z zavestjo človeka, ki je napravil dovtip, je stresel ustnice v kratkem, veselem smehu.
Vrstica 454 ⟶ 457:
 
„Težko bi odhajal, če je vsak dan tako veselo kakor nocoj", je menil doktor z negotovim zmislom besed, pozorno motreč dvojico. „In vi, gospod inženir, — ali ste tu na počitnicah, ali imate delo? Velikih podjetij pač ne premore ta kraj?"
{{prelom strani}}
 
„Kako da ne?" se je postavil inženir. „Vsa zemlja je polna črnega demanta. Zdaj imamo — akcijska družba — že poldrugo leto cvetoč premogokop, ki daje čimdalje več nad prvotna pričakovanja. Pa da ne bi bilo podjetja vtem kraju? V tem kraju, gospod doktor, imamo enega izmed tistih redkih virov velikega kapitala, ki niso v tujih rokah ..."
 
Vrstica 465 ⟶ 468:
Spet so se prelivale besede kakor nekdanje čase; pred očmi je cvetlo v rožah in v čudesnem pravljičnem listju, kakor pač zasanja pogled od pesmi svirajočih favnov k čarobnim plesom mladih vil, ko slave v omamljeni samoti svoje večne godove ... Doktor je čutil tisto blaženo drhtenje vseh svojih živcev in misli, ki je nekdaj tako mogočno prihajalo vanj, da si je mislil neredkokdaj: od dveh je, medsebojno zibanje dvojne duše, objem dvojne ljubezni in vendar ene v svoji dvojnosti, objem hrepenenja drug po drugem, ko se roke ne morejo sprijeti ...
 
„Glej, človek," je govoril sam s seboj, „kolikokrat si razmišljal v topih urah, pa si rekel svoji duši: — Umrla je ljubezen, pokopana je, viharji grehov so zasuli gomilo s prahom pozabljenja, in komaj da se še vidi spomenik. Ti pa si priromal danes v ta kraj, {{prelom strani}} misleč, da prihajaš med tuje ljudi; in kar je delalo praznik v tvojem srcu, ni bilo očiščenje, temveč onemoglost hudobije; odvezo si zazrl šele zdaj kakor zarjo na nebu, ko čutiš spet in spet tisočkrat veš, da ljubezen ni mrtva, ker še ni poginilo, kar je bilo kdaj božjega na zemlji. Še več! To uro ti je očito, da je bila ravno ta ljubezen veliki višek tvojega življenja; ali se spominjaš, grešnik, kako si včasi gorkeje objemal druge, zvečer povabljene, zjutraj pozabljene, ker so ti govorile z njenim glasom in so te gledale z njenimi očmi?"
 
Otožno se je nasmehnil, in davkarica, ki je govorila z njim, je menila, da k njenim besedam o predpustu, ki ga je bila v prvem letu svojega zakona preživela v Ljubljani. Ubit od truda, od uživanja in od studa, ki ga rode ponedeljki življenja, je gledal zdaj svoj obraz zablodivšega popotnika v ogledalu popolne in neodoljive jasnosti, da je bil nekoč pripravljen in dovolj močan, vkleniti življenje v jarem svoje mladostne, krasne volje, ukrotiti ga, kakor pač kroti čil pastir upornega vola, in premagati svojo usodo, kakor jo more premagati vsakteri človek, a malokdo večkrat kakor v eni, edini uri svojega bitja. Vedel je, da stoji v knjigi dogodkov nad to uro v ozarjenih črkah ime ženske, ki je nocoj v njegovi bližini in ki bo nocoj kakor vse noči žena Jerneja Cepudra. Ali, to ime je ostalo sen, ni se izpolnilo v svojem namenu; in dasi je bilo njegova usoda, dasi je padlo kakor meč med dni njegove mladosti — tu vsa preteklost, tu ona sama, stoji na prečrtani strani starega dnevnika, — on se je preplašil in ga ni znal vklesati v živo dejstvenost resnice. Ljubezen je ostala iluzija, življenje je krenilo v drugo smer, toda ne zaradi ljubezni: spoteknilo se je nad njenim grobom. Tako je poginila, nerazodeta, propadla je brez sledu, in nocoj, ki so jo nedomiselni valovi nanovo dvignili iz brezdna, mora duša videti, da so bili vsi grehi le ena neprešteta hekatomba, vsa pokora pa topa omamljenost dolgega jutra po dolgi daritvi.
Vrstica 473 ⟶ 476:
„Kako je bilo z njo od tistihdob? Kaj se je zgodilo? Saj je vendar nemogoče in proti vsem navadam dostojnih ljudi, proti vsem zakonom njene narave: ona, pa v tem položaju življenja, priklenjena v to ozračje! ... Kaj se je zgodilo, kaj spi čudnega in grdega na dnu? Ali je tudi tukaj opravljal stud življenja svoje strupeno, počasno krvništvo?"
 
Doktor Čander se je bil od tistihdob izogibal njenega mesta, izogibal se razgovorov o rečeh, ki bi bile dale zvezo z njenim {{prelom strani}} imenom, izogibal vsega, kar je moglo obuditi spomin in dražiti rane, izročene pozabljenju. Zato ni našel odgovora na svoje vprašanje.
 
„Veste, gospod doktor," je kramljala obilna davkarica, „meni pravijo, da sem vodenična, pa ni resnica, verjemite mi, da ni; saj tudi sicer nisem tako debela, kakor bi si človek mislil in kakor se vam je pač dozdevalo na prvi pogled: naravnost vitka sem, kadar hodim z modrcem, ampak zdaj, v teh vročih dnevih, se oblačim bolj narahlo in na široko, da prihaja zrak do telesa in da je človeku prijetnejši hlad. Poglejte, čisto tenko bluzo imam," — nategnila jo je z dvema prstoma, ustrežljivi doktor pa je pogledal, in ker je bil višji od gospe, je s strahom zazrl pod čipkami dvoje ogromnih, brezobličnih grudi, — „in krilo je čisto rahlo, poglejte!" Z opreznim pogledom naokoli in z vzdihljajem obilnosti se je sklonila ter privzdignila krilo do srede meč; doktor je ubogal in je zagledal nekaj kakor dve stoletni debli v bombaževih, zeleno in žolto pisanih nogavicah.
Vrstica 484 ⟶ 487:
 
Ali doktor je ni več poslušal.
{{prelom strani}}
 
Gospa Blanka je sedela nedaleč na drugi strani mize, v navidezno zelo živahnem razgovoru s prijateljico, ki se doktor ni spominjal, da ji bi ga bili predstavili: bila je mlada rjavolaska shujšanih in bledih lic, toda s tisto fino milobo, ki jo daje nekaterim ženskam prvo materinstvo. Poslušala je zvesto in vdano, tuintam popravljaje svetlo, preprosto krojeno bluzo, z roko, ki je bila ozka in bela, skorajda prozorna. Njen stas se je zdel pri vsej oslabelosti še vedno obdarjen z bujnostjo, ki je delala Blanko tem vitkejšo, tako da jo je Čander videl nežno kakor nekdaj.
 
Vrstica 496 ⟶ 499:
 
„Ali poznate gospo, ki ste jo ravnokar opazovali? Gospa Blanka Cepudrova ..." Doktor Čander je vzdrgetal. Takšno ime! „Žena suhega nadučitelja, saj so vam ga predstavili ... On je jako, jako teligenten mož, veste, ona pa — povem vam, kakor mrtva živalica. Dolgčas za vsako družbo, brez čuta za pujezijo in za takšne reči. No, jaz ne rečem ničesar, ampak vsi drugi, kogarkoli vprašate, pravijo, da je neumna ..."
{{prelom strani}}
 
„Jaz, milostljiva, je ne poznam; nisem še govoril z njo, kakor ste videli," se je zlagal doktor s strogim in karajočim glasom. „Da je neumna, že mogoče; vsi smo bolj ali manj neumni: velika modrost je majhna neumnost, pravijo ljudje ... In ženski, naposled, ni pravično zameriti, če je zunanjost obdarovana s tistim, za kar je prikrajšan um."
 
Vrstica 514 ⟶ 517:
Tako so se mu razigrale misli, da bi bil najrajši iz dna srca privoščil Blanki davkaričino mržnjo; zbal se je, da se obrne k sosedi, nehote in neradovoljno, ter zaprosi:
 
„Usliši me, lepa gospa, ti čudež krasote z ogromnimi prsmi in s pisanimi nogavicami, ti mlada smreka s sivimi lasmi, vitka, da bi te jedva opasal z ekvatorjem; daj, mazili moje srce s sladkostjo {{prelom strani}} in povej še enkrat, kako neumna je zorna Dulcineja de Toboso ali podomače Blanka Cepudrova!"
 
Čutil je mladeniški usmev svojih lic, ko je premišljal te reči, pomenkujoč se preko mize z bradatim pesnikom in s suho notarko. Nato je mahoma prisluhnil k sebi; tako se je zazdelo, kakor da je napolnila prsi prijetna groza, ki se polagoma širi čez vse telo: že trepeče roka, že dreveni obraz. Pogledal je kvišku: oči so se same namerile k Blanki. Njeno lice je bilo obrnjeno naravnost vanj; sladko je ležalo na ustnicah, slajše na očeh, ki so gledale izpod dvignjenih lokov obrvi. Ko je videla, da se je doktor okrenil, je povesila obraz; Čander pa je osupnil v svojem srcu:
 
„Kaj pomeni ta pogled? Bilo je kakor ljubezen: opalni blesk oči ... Ali je mogoče, da sva že takrat obadva hotela isto in da je trebalo le besede, zdaj pa se pokoriva oba, ker je nisva izrekla?"
{{prelom strani}}
 
== VI. ==
Vrstica 524 ⟶ 528:
Misel je prišla za mislijo; doktor se je spomnil davnega večera. Bilo je po leti kakor nocoj, nemara da je sijala kresna noč s tisočerimi očesi. Velika jasnost je bila v naravi; kakor iz zatemnelega srebra so se zibali vrhovi, polja so ležala v daljavi, od hribov je prihajal šum. In velika tema je bila v duši Ambroža Čandra, ko je hodil ob molčeči reki, obstajal, prisluškaval, ali ga ne pokliče glas, in metal up za upom v globoki, kakor iz mesečine in baržuna izrezani tolmun. Črna voda je ležala brez valov in brez glasu; le odtrgan list je tuintam priplaval po gladini, lahno in počasi, trepetaje, kakor da je droben čolnič, z mislijo, ki ga krmari in razpenja rosno jadro hrepenenj. Čandru se je zdelo, da bi se spustil v globino kakor v objem in bi poginil z naslado, ne manjšo od tiste, ki jo daje polna časa žejnemu v puščavi. Bilo je takrat, ko je tem jasneje vedel, da je Blanka čisti, izračunani zmisel njegovega življenja, čim se mu je kazalo v trdi gotovosti, da bo po sodbi, ki mu je pisana, do konca dni pogrešal tega zmisla ter se trkljal po kolovozih in obležal za cesto kakor kolo brez osi. Takrat se je vprašal: Čemu si? Ali ni nespamet? Ali ni strahopetnost? Zdaj je konec vseh reči, finis Poloniae z eno besedo; izvrgla te je tehtnica, premalo te je bilo; ali pojdeš zdaj okoli iskat, kako bi se prilagodil, in jemat danes ali jutri oglje namesto zlata, ker ni drugače?
 
Tako je tistikrat premišljal Ambrož Čander; pozneje, v dnevih njegovih grehov, so ga obhajali trenotki, ko se mu je zdel vesoljni vrvež teh preudarjanj hudo mladosten, ali bolje rečeno, nenavadno eksaltiran, škandalno otročji in romantičen. Poleg tega prepričanja pa ga je navdajalo drugo, veselejše in prijetnejše njegovemu moštvu, ker je potrjevalo Čandrovo neustrašenost in možatost: da je bil tisti večer v resnici že jako blizu, niti za las ne več oddaljen od praga, ki vodi iz življenja v smrt; in da ga zemlji ni ohranila bojazen ali karkoli, temveč gola častiljubnost in tisti glas v njegovih {{prelom strani}} prsih, ki je govoril neprenehoma, dokler ga ni preveril: — Zdaj ne pojdeš; to je tako, kakor če se obesi otrok, ki so ga natepli ... Bilo bi zaradi drugih; priznal bi oblast razmer nad seboj; uklonil bi se, z eno besedo. Ne stori Ambrož, pusti, Čander; pozneje storiš, ko bodo vse reči v redu, ko boš premožen gospod in velik filistejec pred Kristom, tako da živemu človeku ne bo hodilo na um, tudi našim pokvarjenim in škodljivim nihilistom-literatom ne, da bi pisali o tvojem koncu sentimentalne romane. Ti, fant, napraviš tako: počakaš, da se solnce zasmeje v zenitu, potrpiš, da bo tvoje življenje ozarjeno z vsem mogočim, — potem ga vržeš od sebe: — Brr! ne maram te, dolgočasiš me, naveličal sem se tvoje izžetosti, citrona, božji dar! Ti nisi komandiralo mene, temveč jaz sem jahal na tvoji grbi, in zato ni govora o porazu in o puški v koruzo, temveč zgolj o treznem preudarku in o pošteni volji filozofsko naobraženega človeka! — Samo tragičen junak ne postani, Ambrož, samo tistega se ogiblji, o Čander, in vse drugo pojde od sebe po pravem tiru; kajti, kar je žalost za lože in za parket, je neredkoma smeh za galerijo ... In kaj bi rekel ti, če bi se znašel onkraj časa na galeriji, pa bi zagledal na odru spomina tisto opero o Ambrožu in Blanki? —
 
Tako je napočilo za večerom dvomov in omahovanja prelepo jutro; mladi Ambrož Čander je sedel v kotu velike kavarne, s čudnim smehljajem na obrazu, nekoliko pijan od popitega žganja, ki je z blagodejno omotico nanovo zvezalo raztrgane dušne in telesne moči. Kimal je z glavo semintja ter si prisegal natihem:
Vrstica 532 ⟶ 536:
Nocoj so se vračale vse te reči, jasno in natanko po vrsti, kakor so se bile godile. Kakor meglene prikazni so stopale mimo doktorja, ki je gledal v svoj kozarec, zibaje glavo, začuden usmev na skrivljenih ustnicah.
 
„Kasneje sem se večkrat smejal tisti prisegi. In vendar, nocoj se godi, kakor da je prišla ura, ko se izpolni prorokba pijanosti ... Kaj sem počel? S čim sem zaslužil? Ali je nemara pa vendarle živela v meni volja, skrita kdovekje med mislimi in med dejanji, tako zagrizena v globino srca, da me je nehote in nevede pritirala {{prelom strani}} do cilja — če je cilj? Bogme, človek pač ne ve nikoli, kaj vse je skrito v predalih njegovih lastnih prsi ...
 
„No, da," je nadaljeval sam pri sebi, med razgovorom z notarjem, ki se je bil porinil medenj in med davkarico, „pravzaprav bi bilo odveč. Če se natanko premisli, če se vzame, kakor je, — v mislih in v sanjah sentimentalnih ur sem preživel vse: trenotek, ki sem si ga obljubil, in uslišanje tudi ... Kdo prešteje objeme, kdo poljube, do neba plameneče? Kaj to, da se ni godilo v resnici? V mislih je bilo ... Preostajal bi da capo al fine ... Da sem se spomnil, tudi to bi bilo! Duša je pravzaprav nesramnejša od telesa, idealna ljubezen vsiljivejša od satirov, in lepota — kakor hitro se je ženska zave — je prostitucija! Zahvaljen bodi, o Gospod, da ti ne pride na um, pretvoriti Ambroža Čandra za kazen njegovih grehov v čisto devico; Kriste, kako bi hodil po svetu: kakor gol! Čutiti vse želje, ki bi se ovijale človeka, — jaz bi jih čutil! — vse misli, ki bi lazile za menoj, vse objeme in poljube, ki bi se godili v sto in sto domišlijah, in to brez orožja, da se jih ubranim! Kaj bi mi pomagal pergamen in pečat na pismu, da ni tako? Zdi se mi, od jeze bi se zaljubil v gobavca in bi ga poljubljal, dokler mi ne bi zgnil obraz: tako! zdaj uganjajte poželenje ... Ako premišljam, v kretinkah edinih je menda še prava čistost, dasi bržčas ne popolna: zakaj, so ljudje z ekscentričnim okusom. Non ha in tako dalje, chi non ha in tako dalje la zotta, pravijo Lahi ..."
Vrstica 538 ⟶ 542:
Dvignil je glavo; gospa Blanka je stala zelo blizu in govorila z možem. Jernej Cepuder je držal roke v žepih, cilinder spredaj in postrani, redke brke povešene, obraz žalosten in poln kreposti. Tako se je zibal v kolenih, vedoč, da ga vidi mnogo oči, ter po vsem videzu stremeč za vtiskom dovršene elegance.
 
„Tudi nji se je godilo tako," je dejal doktor svoji duši. „Uboga Blanka! Ali pa morda ne; morda je njena lepota zgolj moja domišljija: poglej, Cander, poglej in prepričaj se, da je čelo previsoko; nos ni pravilen in nekam čuden je oval. Lahko da sploh ni lepa; moja ljubezen jo je ovenčala z lepoto od svoje lastne: zato je lepa zame in morda za nikogar drugega na svetu razen Jerneja Cepudra ... Jernej Cepuder in Ambrož Čander! Povej mi, koga ljubiš, povem ti, kdo si! Moj Bog! Ali je on modrijan? Ali sem jaz bedak? Ali ni ne to in ne ono, temveč sva obadva, jaz in on, dva navadna, čisto navadna, puhla in ničeva človeka, niti velika, niti majhna, nego iz tiste proklete srede, ki je najbolj pozabljena od svetega Duha? To so reči — ne, satan! Kakšne neumnosti premišljujem? Za pet {{prelom strani}} ran, kdor bi jih zapisal, bi delal sramoto tudi drugim, večjim narodom ..."
 
„Tekne vam naše vino, dragi doktore!" se je zasmejal notar ob njegovi strani.
Vrstica 555 ⟶ 559:
 
„Res!" je menil inženir z veliko resnobo.
{{prelom strani}}
 
Sobesednica je obvisela s pogledom na njegovih ustnicah; videč, da je to vse, se je nasmejala s tistim glasnim smehom ženskih, ki vedo, da imajo prijeten glas. No, doktor ni bil njenega mnenja.
 
Vrstica 582 ⟶ 586:
„Torej naposled nisva zelo različnega okusa?"
 
„Bog varuj! Oziroma, nikakor ne. Kako zastarelih izrazov se poslužujem, kaj? Bog varuj ... haha! Veste, jaz, Mina Mekindova, sem pravzaprav docela moderna ženska; to se pravi, misli so moderne, izraz pa je tuintam zastarel kakor pri vsakomer. Tudi o ljubezni imam jako moderne nazore: zelo, zelo moderne. Jaz, gospodinženirgospod {{prelom strani}} inženir, sem omožena; in vendar si kot moderna ženska niti od moža niti od teh in onih drugih reči ne bi puščala braniti, da gojim prijateljstvo še s kom drugim." Zardela je in še tise je dodala: „Vam, gospod inženir, sem na tihem že dolgo časa dobra in vdana prijateljica. Vi ne verjamete? — Smelo verujte ... Tako dobra sem vam — ah, včasi postajam kar otročja: zadnjič se mi je zahotelo, da bi se igrala z vami tam kje v pesku na bregu morja; čisto, čisto bi se zakopala ob vaši strani ..."
 
Sklonila se je naprej, glavo povešeno, kakor da pričakuje odgovora.
Vrstica 615 ⟶ 619:
 
Z orgiastnim zamahom desnice je vprl pogled v sobesednika, ki je sedel pred njim mlad, plavolas, s kuštravo glasbeniško glavo.
{{prelom strani}}
 
„Oprostite," je menil ta ravnodušno. „Da bo vaša drama tendenčna, o tem ne dvomim; to si lahko mislim z eno besedo ... Toda zaradi umetnosti bodočih dni, in nebo, in zemlja? Ne; veste, meni se pravzaprav vidi, da se skladata umetnost in tendenca na vsak način še malo slabše od tokajca z rabarbaro ..."
 
Vrstica 638 ⟶ 642:
„Pijan si, Ambrož!" je rekel svojemu človeku, stopajoč z opreznimi, premišljenimi koraki. In strašno se mu je zastudil nocojšnji večer, tako zelo, da se je še svetleje razgorela slika gospe Blanke in še mogočneje oglasilo hrepenenje.
 
Bujna temnolaska je bila odšla; gospa Blanka je sedela v tem trenotku sama. Doktor Čander se je osrčil; mimo Karle in inženirja, {{prelom strani}} ki sta se smehljala drug drugemu in sta se tiho razgovarjala o Kaliforniji, se je s tesnim srcem napotil do nje.
 
== VII. ==
Vrstica 656 ⟶ 660:
„Verjela bi in ne bi verjela, da ste vi!" je dejala gospa Blanka; tudi njen glas je bil tih. „Prestrašila sem se vas, ko ste prišli, kakor človeka, ki je vstal iz groba."
 
„Čemu, gospa Blanka?" je dejal doktor s trpkostjo. „Jaz sem se vas razveselil: kakor da bi se raj odpiral v puščavi; in še zdaj {{prelom strani}} se vprašujejo oči, če ni vse le sen, ki skopni kakor fatamorgana."
 
„Vi niste vedeli, da sem tu?"
Vrstica 679 ⟶ 683:
 
„Nikoli ... In — vendar sva bila ... In tisto je že dolgo, dolgo!"
{{prelom strani}}
 
„Moj Bog!" se je prestrašil doktor. „Kaj sem govoril? Recite: ali naj grem?"
 
Vrstica 695 ⟶ 699:
 
„Kdo bi ga pozabil? Pot nad gozdom zunaj mesta, na griču mimo vrta, ki je ne vem čigav ... Zadaj še šume drevesa: smreke in tudi bukve semintja; toda več je smrek nego bukev, tistih visokih smrek, ki govore z oblaki. In pred človekom, ko stopi iz gozda, leži široka ploskev solnca: tam sije menda ves božji dan, tisto nepričakovano, bujno solnce, ki omami izprehajalca, da se ustavi in jedva more dalje in da je žalosten, ko se zopet sklenejo veje nad glavo. Tam je bilo ..."
{{prelom strani}}
 
„V rožniku; jutro je hladilo s prijetnimi vetrovi. Prejšnje dni je ležala soparica, tisto noč pa se je razsulo neurje, kakršnih pomnim malo: ponekod so bile povodnji. In zjutraj je stalo nenadoma vse nebo v luči in vedrini; samo trava je bila rosna, hlapovi so dišali v zraku, in mokrota se je oglašala pod koraki Bila sem sama zunaj, na izprehodu; zakaj, naša hiša ni ležala daleč odondod."
 
Vrstica 708 ⟶ 712:
„Potem so vam dali ti bridki časi vendarle prijetnih slik?" je vprašala gospa Blanka s tihim, negotovim glasom.
 
„Meni? Prijetnih slik? Ne vprašujte, gospa Blanka; nisva še pri tistem poglavju ... Zdaj mislim na jutro, ko sva se sestala: prišel sem s postaje, megla je bila še na ulicah; visoko nekje se je borilo solnce. Pri vas je bilo vse na nogah; odpirali so trgovino, po hodnikih so pometale dekle. Tam sem postavil v prvi kot vse, kar sem imel s seboj: oguljen kovčeg iz črnega usnja, ali veste? Vi ste se mu smejali, ko smo prišli domov, in mene je bilo sram. Vprašal sem po očetu; da je zunaj, so mi rekli, vam da je šel naproti; in če bi krenil v gozd po tej in tej stezi, da bi ga dobil: v našem gozdu ni mnogo steza ... Jaz bi bil rajši počakal; ali, ker mi nihče ni odprl vrat in nihče ni ponudil stola, — ljudje so nezaupni, kajneda? in marsikak človek s poštenim licem je bil že v resnici tat, — sem se napotil po gozdu. Srečam moža, visokega, osivelih las, z ravno, naglo hojo; jedva sem ga dohitel, {{prelom strani}} gledal sem ga; bil je podoben fotografiji, ki sem jo imel kdove od kdaj, iz njegovih mladih let. In dobra volja mu je sijala z obraza; kako ne bi, ko je mislil na vas? Snamem klobuk, čuteč, da mi je nekaj uplahnilo v prsih; morda je bila tudi zavest, da stojim pred prvim človekom, ki sem ga v življenju poprosil miloščine. Saj tisto je bilo do pičice kakor miloščina, tisti tedni pri njem, tista dva meseca; ali ne? Jaz sem Ambrož Čander, gospod, ga nagovorim; glas se mi je tresel, pogled se je dvignil do njegovega obraza in je padel na zemljo. — Ali se smem razveseliti, da ste vi — ... — Matej Gruda, mi prestriže tvoj oče besedo. — Tak si torej, ubegli lemenatar? Prav; tu imaš smotko, zapali jo in pojdi z menoj, da te pokažem hčeri... Moja hči, je ponovil z veseljem, ki se je čudno podajalo njegovemu trdemu trgovskemu glasu, moja Blanka je na izprehodu. Ampak to ti pravim, fant, in to si zapomni: glej, da se ne zaljubiš! Neumnosti ne maram, in mladi ljudje so vsi neumni; tudi jaz sem bil neumen, ko sem bil mlad. Ti si mi pisal, da prihajaš študirat — študiraj! In da prihajaš čakat, dokler se kaj ne ukrene, — počakaj ... Vse drugo pa sem ukrenil jaz sam in bom ukrenil, in sploh — pazi, da se mi ne zameriš! Ali boš? — Bom! sem dejal. Čutil sem se ponižanega kakor nikoli; in zavedal sem se tiste velike laži, ki je ležala v sami besedi: Bom! — Zakaj, izpovedujem se vam, prijateljica Blanka, da sem bil v samem hipu svoje obljube natihem že pripravljen, za vsak slučaj, da ne bi, čeprav sem obljubil, da bom. Prazna obljuba, tudi brez tiste hipne trme in brez moje trme sploh; in vendar se mi je kasneje mnogokrat dozdevalo, da so bile ravno besede vašega očeta prvi sunek, ki me je napotil proti cestam poznejših dni ..."
 
Blanka se je smehljala z rahlim, izgubljenim usmevom. Vse polno misli je ležalo v črtah njenega lica.
Vrstica 717 ⟶ 721:
 
„Čemu zardevate? Ugajali ste mi," je nadaljevala Blanka, brezskrbno kakor nekdaj. „Lepi ste bili, in jaz sem se veselila vašega prihoda, ker se mi je sanjalo že naprej, da niste grd človek. Jaz takrat še nisem marala grdih ljudi ..." je dodala; njen glas je bil mahoma pobit in kakor osramočen.
{{prelom strani}}
 
„Kako da jih maraš zdaj!" je kriknilo v Čandrovem srcu. „Zakaj si vzela Jerneja Cepudra? Ali si takrat že marala grde ljudi, ko si stopila s tem strahom pred oltar?"
 
Vrstica 735 ⟶ 739:
 
„Poslušam," je dejala Blanka.
{{prelom strani}}
 
== VIII. ==
 
Torej„Torej bodi!" je vzkliknil doktor polglasno; lice se je razživelo, glas je zadonel po skriti strasti. „Zakaj sem bil takšen? Morda sem se vam zdel odurnih šeg in malobesedne nature? O ne! Vi veste, da sem zabaven in gostobeseden, posebno kadar je srce prazno in volja pusta. Sicer pa, če se prav spominjam, sva se tudi midva neredkokdaj razgovorila: o vsakdanjostih, o predpustu, o Ljubljani, o Aziji in Ameriki, morda celo o Kaliforniji kakor tamle dva." Doktor se je bil domislil Karle in inženirja. „Tudi o Prešernu in o Heineju sva govorila; in niti za las preko te meje! Zakaj, Ambrož Čander je bil tiste dni dostojen človek in je vedel, da mu je stati ob strani, kakor stoje berači s klobukom v roki. Tatvina bi se mu bilo zdelo, sedeti za tujo mizo in ne držati besede tistemu, ki ga redi. Govorila sva o Prešernu, da, in vi ste me vprašali, če razumem Črtomira; kako ga ne bi bil? In vendar sem se vam zlagal, da se mi zdi tisto krščenje čisto nezmiselno in neresnično ... Ali sem vam ga hotel razložiti? To bi bilo kakor primera za mojo ljubezen do vas... Da, ljubil sem vas, prijateljica Blanka; nocoj ni več vseh tistih reči, ki sem se jih takrat bal, vedoč, da jih ne morem premagati, ker so veje na drevesu moje lastne duše ... Ne veje, korenine so bile! Zato, poglejte, sem bil hladan in resnoben; čuval sem izdajalca, nežnost in smeh. Vedel sem: če bi vam vrgel svojo ljubezen v naročje, pa bi se ji bili zasmejali, — zbežal bi bil kakor pes in bi bil zavrgel še svoje življenje. Kadar pa človek odhaja odtod, ne sme biti podoben tepenemu psu! Morda porečete, da sem vas ljubil premalo? Jaz mislim, da preveč: ali bi bila še ljubezen, če ne bi bila s ponosom?"
 
Razburil se je bil; zaslišal je svoj lastni glas in se ga je prestrašil. Ozrl se je; nihče ni poslušal. Nato je nadaljeval tiše; zdaj že ni več gledal Blanki v obraz.
{{prelom strani}}
 
„In vendar sem včasi izpregovoril besedo ... Kakšno besedo? Kaj vem! Tuintam je bilo, med pogovorom, skrito in vendar očito tistemu, ki bi iskal: ako ste voljni iskati, jo najdete ... Vi ste molčali. In tako se je zgodilo, da sem odšel brez obračuna; in tako moram delati danes ta obračun."
 
Vrstica 754 ⟶ 759:
„Pač, bila sem na vrtu ..."
 
„Ah, bili ste na vrtu? Dobro, torej ste bili na vrtu. Vaš oče mi je rekel, da ste se odpeljali; takrat namreč, ko sem že odhajal, in ko se je bal, da ne bi vprašal po vas ali da vas ne bi poiskal. Kajti roko — roko bi vam bil vendar podal! In tako ... Oče je zaprl sobo; nato mi je ponudil stol in smodko, z veliko vljudnostjo. — Fant, pravi, kaj sem ti rekel, ko si prišel? Takoj prvo jutro, gori v gozdu, ko sva hodila Blanki naproti? — Kaj ste mi rekli, gospod Gruda? pravim jaz osupel. — Ne vem, kaj ste rekli ... Nato se spomnim. — Ah, pač! — No, kaj? je ponovil oče s srditim glasom. Morda sem tisti hip zardel. — Ti torej veš, je nadaljeval gospod Matej Gruda, da sem te sprejel s pogojem: daj moji hčeri mir! Nič zaljubljenosti, sem dejal, in nič tega in onega; študirat prihajaš, {{prelom strani}} — študiraj! Čakat, — čakaj; ampak za hčerjo mi ne glej, ker sem že sam vse ukrenil, in še ukrenem, kar bo treba, za tvoj kruh pa ta moka ni! — Ali sem rekel tako, ali nisem rekel? — Tako ste rekli, gospod Gruda! — Čudim se, da se spominjaš; kako moreš pri tem spominu kršiti svojo obljubo? — Nisem je prekršil! vzkliknem jaz s tresočim glasom; zagrmelo mi je pod senci, kri je vrela v žilah kakor ogenj. — Povejte, kdaj sem rekel besedo, ki je ne bi bil mogel reči pred vami? Ali sem pokazal in razodel karkoli, s čimerkoli? — To je ravno, pravi vaš oče počasi, s čudno tehtnim, skorajda hudobnim poudarkom, to je tisto, da nisi rekel, temveč da si razodel! Besedam, dragi moj, ni vedno lahko verjeti, ali — oči ne lažejo! Glas ne laže! Vsa natura človekova, kadar se nehote in nevede izpreminja od tistega, kar je skrito v srcu in ne sme na dan, vsa natura, veš ti, Ambrož Čander, ki si ušel iz lemenata, se ne laže nikdar in nikoli! Še jaz sem videl, jaz sem opazil, jaz sem se prestrašil tega, kar si kazal in razodeval, ki nimam ženskih oči ... In to ti povem, kar sem ti rekel že enkrat, že prvi dan: dokler je Blanka Grudova, nočem in ne maram, da jo ljubiš! — Prijateljica Blanka, danes se več ne srdim na vašega očeta; danes, ko hodim sam in samcat po svetu, vem in čutim, mislim si ponekdaj, do kolike krivičnosti more človek ljubiti svojega otroka. Tistikrat pa me je zagrabilo, da sem planil pokoncu. Seveda, besede ni bilo iz ust; blazen je, kdor v takšnem trenotju išče prave besede! — Kaj? se mi začudi vaš oče, no, kaj? Fant bi se rad jezil? Hudoval bi se? Rekel bi, da ni resnica? Torej povej, kakor se tebi zdi, da je prav in pošteno; ali si mi upaš reči v obraz, meni, ki te še nisem nikoli ogoljufal in okradel, ali moreš reči z mirno vestjo, da ni res? — Poglejte, Blanka, tiste poznejše dni sem lagal stointisočkrat, drugim in celo sebi, brez usmiljenja in brez srca, brez poštenosti in brez lepote, da ni števila tistim lažem, da ni spomina za vsako laž posebej: to je kakor morje zlega, živ človek ne prešteje valov ... Takrat še nisem znal lagati; da sem rekel v tistem hipu „ne"! — bila bi morda moja prva laž, to se pravi, moja prava in pravcata. Ljubil sem vas — o kako! In menim, da ga ni človeka, ki ljubi s takšno ljubeznijo, pa da bi se mogel zlagati na svojo ljubezen. Še danes se vidim; trepetal sem, od srda in od bolečine, in vendar je bila upornost v mojih očeh. Kakor da bi ga hotel ubiti s tisto besedo, tako sem mu jo vrgel v obraz; skoraj da sem zakričal: — Res je, gospod Gruda! tako gotovo je res, kakor to, da gledava zdajle drug drugemu v obraz! Ali ste mislili, da bom {{prelom strani}} tajil? Čemu bi? Zakaj ne bi bilo, zakaj ne bi smelo biti resnica? Kaj mi morete zato? — Vaš oče se je nasmehnil, kakor da bi poslušal otroka; vstal je, počasi, s tisto gotovostjo, ki jo ima star kupec pri svoji pisalni mizi, odložil je smodko, prekrižal je roke ter je dejal silno polagoma in s prijaznostjo, ki se je ovijala lica kakor bič. — Kaj morem, vprašuješ, fant?! Jaz ti povem, kaj morem in kaj hočem: to, kar more in kar hoče vsak, kdor je pameten in kdor je gospodar v svoji hiši! — Razumel sem ga. — Sam pojdem, še danes! sem dejal; v prsih me je davilo, kakor pač davi smrtna ura človeka, mladega še, ki težko umira. Bil sem premagan; moral sem reči, da pojdem ... In vendar se iz kasnejših dni spominjam trenotkov, ko mi je bilo krvavo žal, da ga nisem prosil tisti dan. Ali, kaj hočete: fant, ki uide iz lemenata, je po navadi mlad in ponosen! Očetu se je vidno zjasnil obraz; glas je ostal suh in stvaren. — To je edino, kar ti preostaja; zakaj Matej Gruda ne mara komedij, in tudi Ambrož Čander jih ne sme marati, zato ker so odveč: ali misliš, da je dekletu po volji, kar se godi s teboj? ... Kako se motiš! — je dodal po kratkem molku. Takrat sem menil, da je premolknil zato," ker čaka mojega odgovora; danes si mislim, kaj je pomenil tisti molk. Razumem ga, toda odpuščam; zakaj, vaš oče pač že spi pod rušo, in vi Blanka, vi ste spet z menoj ..."
 
„O!" je vzkliknila Blanka s solznim glasom, „tudi jaz vem, kaj je pomenil! Tako se zadavi človeško srce ... Oče vam je rekel, da se motite, ako mislite, da sem vesela vaše ljubezni; lagal je ... Bog mi odpusti meni in njemu: lagal je! Pol ure, preden vas je poklical, sem mu sama povedala ..."
Vrstica 764 ⟶ 769:
Doktor je ubogal.
 
„Kaj hočem še povedati? Ali to ni dovolj? Vi veste, da sem šel ... Kako ne bi šel? Verjel sem mu, da me mrzite; kako ne bi bežal pred mislijo, da leži moja ljubezen v prahu in v sramoti pred vašimi očmi? Seveda, misel je šla za menoj, kakor dreve furije za zločincem; toda ljubezeni ni umorila. Kar je lekov, kar je strupov zoper ljubezen, vse sem poizkusil po vrsti, zakaj dolg je bil čas: koliko ga je preteklo od tistih dob do danes? In vsi so odrekli ... Prehodil sem vsaktero nizkoto, vse grehe sem grešil, vso podlost {{prelom strani}} sem izsrebal, zato da bi ljubezen poginila v meni, ki je hotela večno živeti; zaman, zaman, zaman ..."
 
„Takšni grehi so odpuščeni," je dejala Blanka toplo. „Če ima človek eno visoko v srcu in stori zaradi tistega tisoč hudobij, je čistejši od tistih, ki ne delajo zlega in nimajo visokega v srcu. — Toda, povejte: potem ste postali zdravnik? Kako ste mogli? Saj vendar — oprostite! — saj vendar niste imeli sredstev, ko ste odhajali od nas ... Ah, počakajte!" je dodala z bolnim glasom, „da vam razkažem ... Vi niti ne veste! Ko ste bili odšli peš na postajo, ne da bi se bili razslovili z menoj, ne da bi bili sprejeli voz, ki vam ga je oče ponudil ..."
Vrstica 777 ⟶ 782:
 
„Kako bi se čudila? Vi da bi ga vzeli!" je dejala vroče, skorajda šepetaje. „Dovolj mi je bilo ponižanja. Streslo me je, prebledel sem, šel sem, tavaje kakor bolnik. Jedva sem našel vrata. Niti ozrl se nisem na vaš dom! Bil bi se, krčevita želja me je navdajala, da bi se okrenil, in že, ko sem bil za vogalom, še takrat, ko sem čakal na postaji, še takrat, ko sem stal z nogo že na stopnicah vagona, — o, kako sem se boril s seboj, da se nisem obrnil in prišel po slovo, vsaj po en pogled slovesa! Premagal sem se in nisem šel. Vlak je odžvižgal, kratke sanje so bile raztrgane, dasi ne ugonobljene ..."
{{prelom strani}}
 
Doktor Čander je umolknil. Že doslej je govoril z vso muko napora, kakor da bi izkušal vdrugič, kar pripoveduje. Preveč se je budilo misli, preveč se je nabiralo ugibanj. V tem hipu ga je popolnoma obvladalo vprašanje: „S kakšnim srcem posluša Blanka mojo povest? In, ali je tisto, kar se odkriva napol že jasno v njenih besedah, samo za one dni, danes pa je že mrtvo in le še spomin, ki se dviga iz groba nocojšnji večer, — ali še živi, ali čaka, ali je pripravljeno kakor roke, hrepeneče in razprostrte k poznemu objemu?"
 
Vrstica 788 ⟶ 793:
„Tudi jaz sem grešila," je priznala Blanka z mirnim glasom; „tudi jaz sem grešila, tudi jaz se izpovem: samo nocoj je obljubljeno odpuščenje. — Tisto jesen, pravite, ste šli na vseučilišče; kako ste mogli na vseučilišče?"
 
„Po čudnem načinu sem mogel, in ker ste sami hoteli, da vam povem, — poslušajte." V bridki igri se je izkrivil doktorjev obraz. „Od vas sem se odpeljal naravnost v Ljubljano. Ljubljana, veste, je majhno mesto, ali nepopisno pregrešno in polno raznovrstnega pohujšanja, prenasičeno z nečistimi željami. Posebno takrat je še bilo takšno: pred potresom. Zdaj, po potresu, so se ljudje izpremenili in poboljšali, pohujšanje se je umaknilo premišljevanju, {{prelom strani}} želje delom krščanskega usmiljenja. Jaz sicer ne vem, da bi govoril po svojih izkušnjah in da bi bilo za resnico konec ljubljanskih grehov; ampak, vsake lumparije, pravijo, mora biti enkrat konec, in če je tako, — kdaj, za božjo voljo, naj pride konec, ako ne takrat, ko je ves onga še gorak od šibe potresa? V Ljubljani torej, v naši krasni in z mnogoštevilnimi spomeniki okrašeni prestolnici, kakor bi rekel rajni Marmeladov, me je slučaj seznanil z vdovo, ki ni bila niti mlada niti vitka, kakršna je oblika moje všečnosti, pač pa hudo bogata in od prvega trenotka najinega znanja tako naklonjena moji telesni prikupljivosti, da se je njeno bogastvo kakor nalašč v znak žalovanja nehalo s tistim dnem, ko sem ji ne le z dejanji, marveč zaradi popolne jasnosti tudi z besedo odpovedal svojo nepravo ljubezen. Storila je še več: dasi ji že prej ni bilo neznano, da je ne le tuintam, marveč redno, dan za dnevom varam z drugimi, ki so mlade in lepe, sveže in nedotaknjene, z eno besedo, sposobne, razdražiti živce grešnika proti lastni volji, vendar se je tiste dni — med solzami, ki so se ostudno podajale njenemu zalitemu, starikavemu obličju, — tolažila vsaj s trdovratno vero, da pada od bogate mize, kjer gostim njene tekmice — ona si seveda ni predstavljala, da so tudi druge bolj ali manj ogoljufane! — zanjo vsaj nekaj mrvic čuvstva in prijateljstva. Ko sem ji pa zatrdil: tako in tako, pa nič drugače! se je neumnica razžalostila in se napila arzenika; bilo ga je dovolj. To se je zgodilo sedmo leto po mojem odhodu na vseučilišče. Ali zdaj veste, kako sem mogel študirati? — Podlost, kajneda? Dostojen človek me ne bi sodil z milostjo; jaz se razumem in si odpuščam. Kajti, če človek pogleda nazaj po lastnem življenju in vidi, da tudi drugi njemu niso prizanašali, pa spozna, da med vsemi slučaji svoje prizanesljivosti in dobrote samo v enem ni metal biserov na gnojišče in da tistega slučaja nikdar več ne more biti, potem vidi, da je vseeno kamen ali človek. Potem začuti, kar je: volk med volkovi! In grize druge, da ga puste pri miru; in žre druge, ako je lačen: sebe samega vendar ne more ... Pa ne le zaradi gladu in zaradi obrambe; tudi tako! Podlost je sama sebi namen; in poleg tega je tudi potrebna: tisti ve, kdor jo je izkusil. Človek, ki od sveta ni prejemal, ne sme dajati; in tisti, ki so mu jemali, mora sam jemati; kdor je izgubil, mora gledati, da drugi izgube ... To, prijateljica Blanka, je zaradi ravnotežja. Gorje ljudem, ki odhajajo brez ravnotežja iz te doline fizikalnih zakonov in solza: takšni ljudje so uši; kdor jih bije, — bij! Škode ni zanje ... In ljudje, ki odhajajo premagani, — so uši! In ravno {{prelom strani}} tako tisti, ki imajo še lepoto v srcu, ne da bi jo bili ustvarili; bolje je zadaviti lepoto! Ambrož Čander jo je davil z obema rokama; odtod vsi njegovi grehi ... Pa kaj grehi! Srce je kakor kamen in človek je volk med volkovi; le tisto je sveto, kamor sije tvoja duša tebe samega, v ljubezni, v prijateljstvu, v spoštovanju, ali makar v strahu in v grozi. Jaz nisem imel takšnega svetišča, jaz nisem ljubil — razen ljubezni, obsojene na smrt,— in se nisem bal. Davil sem svojo lepoto, in ko sem mislil, da je zadavljena, sem se poboljšal, kakor pravijo izpovedniki. Poboljšal sem se, a nocoj vidim, da sem se zaman poboljšal; zakaj ljubezen ni poginila med rokami nečistnika, lepota živi, ni je zadavil: bila je silnejša od njega! Vidim, to je namen sodbe in vseh reči v življenju: da nocoj ustvarim lepoto! Blanka, prijateljica, nocoj ustvarim lepoto, pa če bi mi bilo jutri umreti; zakaj, kakor hitro je nocoj ne ustvarim, kakor hitro ne zaživi vsaj v eni minuti, vsaj v enem hipu, sem jutri kamen samemu sebi, uš sam pred seboj in sam svoj lastni goljuf in sovražnik ... Res je pisano, da bodo uši od milijona devetstodevetindevetdesettisočdevetstodevetindevetdeset, vsi razen enega; toda vsakomur je ukazano, da postani tisti eden ... To je večno zveličanje, milijon manj eden je število večnih pogubljenj. Blanka, moja izpoved je končana; zdaj ne vem nič več grehov ter prosim pokore in odveze. Preostaja tvoja izpoved, da se dopolni obračun; hiti, prijateljica, zakaj polnoči se bliža — in tvoj mož je hudo vesel! — in le še malo nama ostaja časa do jutra, da ustvariva lepoto ..."
 
S temi besedami je umolknil doktor Čander ter prepustil besedo zlatolasi Blanki Cepudrovi.
{{prelom strani}}
 
== IX. ==
Vrstica 802 ⟶ 808:
Blanka je izpregovorila, in doktorju Čandru se je vsilila slika ubrane harpe, polne spečih melodij. Kaj je hodilo mimo: dih večera? nevidna roka duhov? Zakaj zdramila se je struna, zapela je z rahlim drhtenjem, in dasi je bila pesem druga, vendar je nosil zvok sam v sebi čisto, prečudesno sladkost. Tako je izpregovorila Ambrožu Čandru Blanka Cepudrova in pričela svojo izpoved.
 
„Povedali ste mi svoje grehe, opisali ste mi svoje življenje, prijatelj Ambrož, in jaz sem vam obljubila povedati svoje. Morda sem se prenaglila: besede bole, kadar pričajo o spominih, in ženski je težko, razodevati srce ... Potrdili ste mi, kar sem se nekoč bala {{prelom strani}} verjeti; vi veste, kaj mislim. Govorila sva o srečanju nad gozdom, govorila o svojih pogovorih, in vi ste razodeli ono, kar je čakalo takrat za besedami, sramežljivo in ponosno, ter je ostalo globoko v prsih in razjedlo vse življenje, ker mu ni bilo pisano, da se razcvete na solncu v tisti uri. Tudi jaz sem mislila z vami vred, da ni več svidenja na svetu in da se nikdar ne povrnejo izgubljeni zakladi; nocoj pa, ko so se zopet srečale oči in ko je duša vprašala dušo, me je tako premagala radost, da morda nisem preveč pazila in skrivala. Morda so vam moje besede nehote že razodele, da ni cvela le vaša ljubezen, nego. tudi moja, in da je molčala, ker je bila lepa in velika in ker je na svetu pač že od vseh začetkov tako, da ženske ne govorimo prve, ako nosimo v srcu lepo in veliko ljubezen ...
 
Da, prijatelj moj! Tudi jaz sem vas ljubila, in ne manj kakor vi mene, niti za krajši čas. Kdo ve, ali se vselej tako napoveduje večna ljubezen? S slutnjami, ki nimajo nikjer korenin? Kakor da sta dva človeka zgolj dve duši, jedro v sredini, nekaj pa daleč na okoli kakor krogi, kakor megla ... Daleč narazen sta še jedri, ali megla se meša z meglo in se krči ter vleče drugo k sebi, da jedri ne bi splavali drugo mimo drugega: tako se je menda godilo z nama. Že tisti dan, ko ste pisali očetu, da ste zavoljo svojega odhoda iz bogoslovnice izgubili dom in da nimate krova, kamor bi se obrnili, oče pa se vas je odločil povabiti in mi je pripovedoval o vašem pismu ter o svojem namenu, — že tisti dan sem se vas zaveselila s strahom in še z nečim drugim, čudnim, nikdar prej občutenim ... Nehote, s težkim pričakovanjem, sem si pričela ustvarjati vašo sliko; le kakor iz dima se je najprvo kazala moji nestrpnosti, a čim se je krčil čas, tem jasnejša je prihajala in tem razločnejša. Čimdalje več je bilo potez in čimdalje rajša sem jih gledala že naprej; in tista moja osuplost, ali strmenje, ali zadrega, ali karkoli, kar mi je ob najinem prvem srečanju pognalo kri v obraz ter storilo, da vam nekaj hipov nisem vedela reči besede, — oče je nemara opazil in si je zategadelj obljubil še skrbnejšo pozornost! — vse tisto ni bilo nikakršno razočaranje ali zavzetost nad prepovoljno ali nepovoljno primero s sliko v moji domišliji, marveč strmenje nad čudežem, da vas vidim ravno takšnega in ravno tistega, ki so mi vas naslikale moje slutnje. In bilo je več: zavest je bila, da se je polastila mojega srca ljubezen, s prvim hipom, ko ste se mi pokazali iz bodočnosti, da sem vas torej ljubila, preden sem vas poznala. Kako bi vas mogla pozneje ne ljubiti? Danes se čudim {{prelom strani}} in žalujem, da niste razumeli besed, ki sem jih tudi jaz nasipala vaši duši, da se odzove; takrat sem bila napol nesrečna, napol pa zadovoljna, da jih niste razumeli ali da niste zatrdno spoznali njih namena: kako, sem si mislila, bi mogla prenesti gorje, če bi me razumel, če bi vedel, zakaj govorim, in bi slutil odgovor, ki ga čakam, pa ga ne bi imel, da ga položi na moje srce? Saj sem še kasneje skoraj umrla od sramu, ko sem slišala od očeta, kako ste se poslovili ... Ah, pa te historije vi ne veste! Poslušajte jo torej ..."
 
Doktor Čander se je nejevoljil, ker je gospa Blanka zdaj tako nizko povešala obraz, da skoraj že niti ustnic ni mogel več videti, kako so se premikale k besedam; ona pa je vse venomer vrtela svoj prstan in nadaljevala:
 
„Premišljala sem, kako pojdete nemara kmalu od nas in kako se potem, lahko da, nikoli več ne vidiva v življenju. Premišljala sem svojo ljubezen, ki je bila tako sladka in lepa, gledala sem jo utelešeno vse dolge noči, ko sem v svoji sobici prekladala glavo na postelji in nisem mogla zaspati ... Večkrat mi je bilo srce tako vroče od misli na vas, da sem vstala in stopila k odprtemu oknu in sem slonela tam do belega dne, zjutraj pa so bile moje oči suhe in vnete od nespanja in od neme ljubezni. Vi pač nikoli niste stali po noči pri oknu in gledali na vrt? Marsikdaj sem hodila tam: zrak je bil mlačen in zaljubljen, vsi dihi so prihajali kakor misli od vas ... In ko sem si v duhu predstavljala vaše slovo, ne da bi si bila, drug drugemu, darovala to ljubezen, ki sem vedela, da mora večno živeti, mi je prihajalo tako hudo, da so včasi hodile misli čudna pota. V trenotkih treznejšega preudarka sem se tistikrat zgražala nad njimi, imenovala sem jih grešne in nenavadne, celo za smešne sem jih obsojala, kar je najhujše mlademu srcu v ljubezenskih rečeh, toda nocoj bi dejala: škoda in gorje, da jih nisem poslušala ... Ali veste, kaj so hotele tiste misli? Da bi govorila jaz, ko vi molčite! — Vi pa, ki ste me sami ljubili, pri tistih vaših čuvstvih, ki so bila tolikanj podobna mojim, seveda niste mogli videti izpremembe, ki se je bila zgodila z menoj; in sploh, kako bi bili vedeli, da je izprememba, ko me niste poznali, preden sem vas ljubila! — Drugače moj oče: on me je pričel dovolj kmalu izpraševati, zakaj postajam tako čudna in malobesedna, zakaj se ogibljem gostov, ki prihajajo v hišo, in zakaj obstaja moj pogled, zasanjan in brezčuten, na rečeh, ki sicer ne bude pozornosti, in na vas, ki ste takorekoč tujec v naši hiši. Izgovarjala sem se, kakor sem vedela in znala; ženska čud je od narave plašljivejša in skriva {{prelom strani}} resnico, v svesti si prevelike šibkosti, ki je ne bi mogla braniti onečaščenja. Toda zadrega, s kakršno sem mu odgovarjala, je vsakikrat le še bolj netila njegovo sumnjo; in že sem mislila, da me povpraša naravnost ter napravi meni in — kaj meni! — tudi vam strašen prizor zaradi krivde, ki sem si dejala, da je moja, vi pa da je niste deležni. A glejte, takrat je umolknil in ni rekel ničesar več! Silno sem se čudila; zakaj, poznala sem njegovo ošabnost in visokoleteče načrte, po katerih je bil razdelil svojo in mojo bodočnost. Bil je premožen in me ni namerjal dati človeku z negotovim življenjem. Jaz, mili Bog! sem bila tačas mlada in neizkušena; in vendar sem vedela napol že z gotovostjo, da me poroči s človekom, ki bo tako neznosno bogat in imeniten, da ne bo rabil niti srca niti razuma. No, kakor vidite, se je zgodilo drugače ..."
 
Ozrl se je za Jernejem Cepudrom, ki je stal med rodoljubi in krilil z rokami, govoreč napitnico z glasom, ki je bil jokav in blagonadejen kakor po navadi. Doktor je radovedno pogledal za njenimi očmi; a prehitro je zopet sklonila glavo, da bi bil mogel ujeti pogled, kakršen je bil, lep ali sovražen.
 
„Vidite, prijatelj," je nadaljevala Blanka, in doktorju Čandru je bilo od same gorkote njenih besed tako prečudno v duši, da je pozabil hvaliti Boga za njeno zdaj potrjeno ljubezen, „vidite, nesrečni vitez moj, takšne so bile vse reči še v jutru tistega dne, ko ste se poslovili brez slovesa. Po obedu — vi ste bili menda v svoji sobi — me je poklical oče k sebi, v ravno tisto sobo, in me je posadil na tisti stol kakor vas par trenotkov kasneje. Dekle, pravi, povej po pravici: ti imaš Ambroža rada? — Čemu vprašuješ, papa? sem odgovorila jaz, tresoča se po vsem životu, zakaj že naprej sem vedela, da ne bom mogla tajiti, ko ponovi svoje vprašanje. — Le nič se ne boj priznati, Blanka, je nadaljeval papa — Bog daj pokoj njegovi duši in večna luč naj mu sveti! — le nič se ne boj! Saj veš, da si moje edino dete in da te ljubim kakor zenico v očesu ... Stvar je namreč ta, da Ambrož prejkone kmalu odide; kako ne bi? Čas se krči, treba bo na Dunaj ali kamorkoli ... In ker vem, da ga imaš rada, on pa si ne upa izpregovoriti besede, zato, se mi vidi, je prišla ura, da jaz, tvoj oče, sam pogledam, kako je s stvarmi. Povej mi torej po pravici: ali ga ljubiš? — Da, papa! — sem zaihtela iz dna duše na njegovih prsih. — Ali bi ga rada za moža? — O, pa kako rada! Rajša kakor življenje! — No, vidiš, revica uboga! pravi on nato, čemu si se bala priznati? Zakaj mi nisi povedala že davno? Ne bilo bi ti treba molčati in postopati {{prelom strani}} z rdečimi očmi ... Glej, res sem mislil in sem že računal, kako bi te omožil z odličnejšim človekom, toda ti veš, da me skrbi predvsem eno: tvoja sreča, otrok moj. In ker vidim, da se sama še nista zmenila, — kaj ne, da ne? — izpregovorim sam z Ambrožem, da nam poteče ta zadnji čas njegovega gostovanja lepše in brezskrbneje. Rad bi videl, da se moja Blanka zopet nasmeje: že toliko časa se ni smejala! — Razume se, da je že v tistem trenotku plaval na mojih ustnicah najblaženejši smehljaj mojega življenja. Oče ga je videl, a se ni odsmehnil: kakor po naključju je pogledal vstran, in danes vem, zakaj se ni odsmehnil ... Nato sem stekla na vrt in sem čakala v hladnici med srečo in trepetom, kdaj me pokliče oče ter mi pove odgovor. Jaz menim, vse ženske bi jokale v takšnem hipu, in tudi jaz se ne sramujem priznati, da sem jokala; toda moje solze niso bile zgolj solze blaženosti, temveč skaljene s tako bridko in tako gotovo slutnjo zla, da sem si obenem s tistim veselim pričakovanjem, kolikor ga je bilo v meni, želela umreti."
 
„Zdaj razumem vse!" je vzkliknil doktor potihoma. „Kako kruta in zločinska je pravzaprav ljubezen roditeljev do otrok, koliko greha je storila nad človeštvom! Zdi se mi, tukaj tiči in se skriva tisti satan, ki se izza njenih sadov že v prvi kali roga ljubezni!"
Vrstica 822 ⟶ 828:
Doktor Čander je nehote škrtnil z zobmi.
 
„Ko je on govoril te besede, sem ležala že na tleh, na sredi preproge, ter sem se vila in ihtela s čudnim, prečudnim ihtenjem: iz prsi ni bilo glasu, v očeh ni bilo solz ... Oče me je pobral in odnesel na posteljo; nato me je pričel tolažiti in mi vmes pripovedoval podrobnejše reči o vašem odhodu, ki sem vam jih že omenila. Vso noč se ni ganil od moje postelje; ubogi človek, zločinec v svoji ljubezni! on pač ni mislil, da me utegne njegovo delo tako potreti. Moja prva misel je bila, da si vzamem življenje, kakor hitro začutim, da nihče ne pazi name; toda po noči nisem mogla, drugo jutro pa so mi že klicali zdravnika. Bila je vročica, ki me je zagrabila s toliko silo, da jo je le po čudežu premagala moja narava, dasi mladostna in krepka. Dva meseca sem ležala v postelji, {{prelom strani}} in ko sem vstala, me ljudje izprva niso spoznali: bila sem le še senca tiste Blanke, ki ste jo videli vi. Počasi, z neznosno polagnostjo je napredovalo moje okrevanje; in jedva sem bila zopet vsa zdrava, že me je zadela druga, za moje tedanje misli in čuvstva ne mnoga manjša nesreča.
 
V našem kraju, to veste, ima ljudstvo najpoglavitnejši dobiček od hmeljarstva. Vsi se okoriščajo ž njim: kmet, ki prideluje, in trgovec, ki nakupava. Čas, ko ste nas vi zapustili, je bil ravno tisti, ko se začenja kupčija. Takrat se razgiblje vsa dolina v vročičnem nemiru: cene se dvigajo in padajo, in kdor bi zamudil ugodni hip, izgubi majhno ali veliko premoženje, kakršne, so pač njegove kupčije. Tudi moj oče je vsako leto trgoval s hmeljem, in kakor je bil sicer oprezen in previden, kakor je drugače stiskal denar, tu ga je bila zgolj strast in vratolomna predrznost. Ljudje so govorili, — to vem le od njih, zakaj jaz sem bila takrat še majhna, — da je nakopičil ves svoj nenadoma narasli imetek in vse svoje naglo blagostanje samo s hmeljevo kupčijo. Toda ravno prejšnji dve leti je bil ogromno izgubil ... Včasi, kadar je mislil na to in se jezil, sem ga tolažila in prosila, da naj pusti tako nevarno reč.
 
No, on je postajal ob takšnih prilikah veselejši; kar mahoma se mu je zasvetila zgolj brezskrbnost v očeh. — Ej, Blanka, mi je govoril, prepusti to meni, ti ne razumeš ... Pokaj bi si drugi polnili žepe namesto mene? Kar sem enkrat izgubil, to lahko drugič dvakrat popravim; takšna je politika in filozofija! — Zdaj pa ga je presenetila moja bolezen ravno tisti čas, ko bi bil moral obračati vso svojo skrb in pozornost na kupčijo. Jaz sem se borila med življenjem in smrtjo, on pa se ni ganil od moje postelje: v bolniško sobo so mu prinašali poročila. No, seveda: kako bo, revež, kupčeval s tisto svojo zmešano glavo in z grehom na duši, ki ga pravzaprav šele zdaj z gotovostjo vidim in poznam! Moj krepki in žilavi oče je bil postal kakor otrok; večkrat, kadar sem odprla oči in so bile s pogledom vred tudi misli še slabotne, sem ga videla hoditi po sobi, roke pred obrazom, in tiho plakati skozi prste, od jeze in obupa nad svojo onemoglostjo. Naposled, bilo je že zelo pozno proti zimi, ko se je pričelo po vsej naši hiši tako nekako čudno življenje kakor nikoli prej, sem ga nekoč pregovorila, da mi je povedal: tistikrat že ni več mogel govoriti o svojem premoženju, zakaj ves hmelj — in tisto leto ga je bil nakupil več nego kadarkoli prej! — mu je bil ostal in konkurz je bil pred vrati.
{{prelom strani}}
 
Slišala sem tudi pogovore služinčadi med seboj; pravili so, da je v dopolnitev nesreče propadla tudi tvrdka, s katero je oče izgubil menda kar petdeset tisočakov ... Vprašala nisem; oče mi ne bi bil povedal, in smilil se mi je, da bi ga silila razkladati tako bridke reči, s služabniki, s pomočniki ali s knjigovodjo pa nisem mogla govoriti: tudi jaz sem bila očetove krvi. No, poznejše čase, ko je bilo vse že nepopravljivo, takrat so možje dejali, da bi si bil navsezadnje še lahko opomogel, zakaj prijateljev je imel obilo, in takšnih ljudi, ki so ga poznali kot poštenjaka; toda njegov ponos ni prebolel udarca. Vi niste slišali, kaj se je zgodilo?"
 
Vrstica 834 ⟶ 840:
„Moj Bog, tudi to morate vedeti! V jutro pred Božičem stopim v njegovo sobo, da ga pozdravim: poljub in pozdrav, to je bila moja vsakdanja navada ... In kaj vidim: svetiljka gori na mizi, dasi je sijalo že solnce skozi okno, tisto žalostno zimsko solnce ... Širok pramen je padal očetu ravno na glavo in na prsi: sedel je v naslanjaču pred svojo mizo, težko je dihal in se ni ganil, ko sem pozdravila ... — Papa! zakličem še pri vratih, papa, kaj je s teboj? — Oče molči in ne da odgovora, niti se ne premakne. Jaz, v srcu že vsa preplašena, pristopim bliže ... Bog nebeški, kaj zagledam: takole doli, veste, čez srajco, čez belo, do pasu, je šla široka proga krvi; in tudi na tleh je bilo krvavo ... Na desni pa, poleg stola, samokres! ... Revež je sedel tako vsaj tri ure; ob sedmih, malo prej še nemara, se mi je v polsnu zazdelo, da je nekaj padlo, kakor bi s kladivom udaril po deski: to je bil tisti strel ...
 
Ne vem: ali mi je bila bolezen utrdila dušo, ko je ni mogla ubiti, ali pa me zato ni zopet potrla, ker po tistem vašem odhodu nisem mogla doživeti bridkejšega na svetu — z eno besedo, mirno sem poklicala ljudi, da smo ga položili v postelj in poslali po zdravnika. Prišel je, tisti stari, ki je bil prijatelj mojega očeta — vi ste ga poznali, večkrat je bil pri nas — pa je zmajal z glavo: — Kmalu bo odrešen! Popoldne je umrl. In zdaj pride tisto čudno: kratko pred smrtjo je odprl oči, pogledal je okoli sebe, s takšnim ubogim, osuplim pogledom, nato je ustavil oko na meni, in vsi smo videli težke, velike solze na trepalnicah. Pomignil je z oslabelo roko; sklonila sem se k njemu. — Blanka, je šepnil s hripavim šepetom, grgrajočim od krvi, ki je bila udarila v dihala, Blanka, otrok, odpusti! — Pogledala sem ga, nič nisem vprašala, in vendar je razumel. Tudi zaradi — denarja ... Sirota si — nimam ti česa zapustiti ... {{prelom strani}} Ali ... to ni tisto: odpusti zaradi onega — drugega! ... — Nato mu je udarila kri iz ust kakor temen val; umolknil je, in pet minut nato ga ni bilo več med živimi. Mnogo dni sem premišljala, kaj utegne biti ono „drugo", kar naj mu odpustim; nato sem pričela sumiti, da je bolj ali manj kriv mrtve moje sreče in da me je hotel na smrtni postelji prositi odpuščanja ..."
 
Blanka je premolknila kakor od bolečine. Čez nekaj hipov je pogledala kvišku, med kostanje, kjer so dogorevali lampijončki; eden se je bil vnel in je visel v širokem plamenu. Naglo, bliskoma se je ozrla po Čandru, ki je naslanjal brado v dlan; s kratkim sunkom glave je vrgla lase s čela ter je izpregovorila dalje:
Vrstica 841 ⟶ 847:
 
Glas gospe Blanke, ki je drhtel že prej, se je s temi besedami v mahoma utrgal; dolgo minuto sta molčala obadva, ona in Čander.
{{prelom strani}}
 
Sto ognjev in sto dvomov se je prelivalo v prsih doktorja Čandra. „Ali me še ljubi? Ta hip so morda solze v nje očeh: ali niso le solze nad ljubeznijo, davno mrtvo in pokopano brez upa v dan vstajenja?"
 
Vrstica 853 ⟶ 859:
 
Njuni pogledi so si segli v roke; in videla sta drug drugega, da imata vse svetlo in vse rosno v očeh.
{{prelom strani}}
 
== X. ==
Vrstica 873 ⟶ 880:
 
„Da te vrag pojaše!" je zbesnel notar ur je lopil s pestjo po mizi. „Mar misliš, da se smeš norčevati, če si ti brez takšnega vraga?"
{{prelom strani}}
 
„I, no!" se je splašil doktor. „Naj me le, tisti tvoj vrag; nikoli me še ni, radovednost me mika. Ampak, jaz sem mislil čisto za resnico ..."
 
Vrstica 889 ⟶ 896:
 
„S poslavljanjem se šele začenja pijača!" je menil inženir, ki je bil ves zidane volje. „Pijte še vi, gospod doktor, bolj pijte nego doslej, sicer vam bo dolgčas gledati, vam, ki niste vajeni teh manifestacij navdušenja in žeje!"
{{prelom strani}}
 
„Zakaj ne pijete vi?" je vprašal doktor Čander.
 
Vrstica 911 ⟶ 918:
 
Župan pa, ki je bil povzročil Cepudrov smeh, se je tudi muzal svojemu po vsej priliki robatemu dovtipu. Zdaj ni imel več cilindra na glavi; ležal mu je kdovekje. Obadva palca debelih, zalitih in tako kosmatih rok, da se je videlo nadaleč, je držal v žepih telovnika; ogromna zlata verižica mu je mahala odpeta po trebuhu. Tudi ovratnik je bil odpet in kravata se je bila premeknila skoraj na ramo. Obraz je povešal čisto na prsi, tako da se je videla le prostrana pleša in drhteče mišice lic; ob tem se je zibala vsa postava semtertja, naprej in nazaj, na desno in na levo, borila se s stolom in trkala ob mizo, brez prestanka lovila ravnotežje in ga vendar pri najboljših zmožnostih ni mogla izgubiti.
{{prelom strani}}
 
Na drugem koncu mize je sedelo mnogo učiteljev, z resnobnimi, dasi preveselimi obrazi; nekaj časa so peli, nato so se razgovarjali, dokler se niso sprli. Tam, kjer je prej počivala „vitka" davkarica, sta sedeli dve gospodični: poštarica v rožnati obleki, dekle z zelo hrvaškimi potezami obraza, gostih, skoraj strnjenih obrvi in z ustnicami, ki so bile željne in napete, in učiteljica iz Podgore, majhna, nekoliko starikava in vsaj po črtah lica sila skromna osebica. Živahen govor se je pletel med njima.
 
Vrstica 930 ⟶ 937:
„Gospodična, tisoč oproščenj," se je obrnil doktor z zlobnim glasom k poštarici, „z eno besedo, nepopisno žal mi je, kako bi rekel? ... Stvar je namreč ta: tudi jaz že ves čas občudujem vašo toaleto, — in ostalo, se razume! — sem pravkar zapazil, da razodeva po napačnem že najmanj pol kraljestva ..."
 
„Ah! Hvala!" je šepnila poštarica s pogledom srdite hvaležnosti in hitela zapenjati gumbe ob desni strani krila, ki so bili vsi odpeti in so nad običajno mero izpodbujali bistre oči. Zardela je kakor rak; doktor si je rekel, da se je nemara česa spomnila. Razžaljena učiteljica pa je bila mahoma zgolj sijaj in je poplačala {{prelom strani}} Ambroža Čandra z usmevom tolikega odobravanja, da se mu je skorajskoraj prevzelo srce.
 
„Toda recite," se je obrnil k inženirju, „ali je ta gospoda vsa, ki jo premore vaš kraj, oziroma naš, da govorim, kakor mi pristoji zaradi bodočih dni?"
Vrstica 942 ⟶ 949:
„Z vami?" Karla ga je svetlo pogledala; doktor se je navsemlepem začudil njenim krepkim, izrazovitim ustnicam. „Z vami vedno ... To se pravi, kar se tiče zanemarjanja naših veselic," je popravila naglo, s tihim usmevom.
 
„Vi, gospod doktor, se pač čudite, kako je mogoče s štirimi godci in s par tucati lampijonov, pa morda še z venci in slavolokom — kajti včasi niti tega ni! — napraviti veselico. Ne čudite se; sicer bi se morali čuditi, dokler boste v našem kraju, in to bi vas naposled gotovo dolgočasilo. Slišali ste, da praznujemo nocoj spomin ,našega slavnega pesnika Valentina Vodnika, ki je takorekoč in tako dalje' ... Začelo se je ob štirih popoldne; kmetov, ki so se navadili dovtipa, je bilo na trume. Najpoprej je imel župan svoj strankarsko politični govor, v katerem se je velikodušno odrekel vsebini, potem notar, ki je zbil desetorico šal in omenil Vodnika, nato naš dični in velezaslužni Jernej Cepuder, ki je napovedal ,slavni gospodi' predavanje o ,Vodniku in o vzgoji slovenske mladine' ter je pravzaprav, ako se smem zanašati na svoj spomin, predaval o zvišanju plač in o starostnih dokladah ... Potem in do tega trenotka so govorili samo še noži z vilicami in liter z kozarci, ako ne štejemo zasebne zabave. To je vedno tako; govori in slavoloki morajo biti, ker sicer ne bi bilo govora o veselici, oziroma {{prelom strani}} o slavnosti; končno pa imajo — ako pogledamo v psihologijo stvari — edini namen, da privlečejo ljudstvo, ne morda z naivno mero v naivnost tega ljudstva, marveč z naivnim preziranjem dejstva, da se prosti narod norčuje na stroške naših dičnih in zaslužnih. Pravi program, resnični spored je le eden, kakršnakoli bodi firma prireditve: pijanost! Tudi govori so pijanost: pijanost geste in poze. Kaj ne, človeku je naposled prijetno, gledati samega sebe v pozi velikolepnosti in poslušati se ob patosu nevsakdanjega dne. Kako mu ne bi bilo? Položiva roke na srce, vi, gospod doktor, in jaz: ali ne čutiva sama v sebi tistih prokletih živcev, ki se omamljajo z gesto in pozo? Nekaj komedijantskega tiči v poslednjem kretinu, in življenje je vselej maskerada, v čemerkoli. Gesta in poza sta v svojem bistvu smetana življenja, in umetnik umetnikov je pravzaprav tisti, ki jo zna okušati neprestano, srebati jo z največjo harmonijo in estetiko. To je ravno tisto! Vi in jaz imava bržčas nekaj okusa, nekaj ponosa in nekaj sramežljivosti, priznajva! Izraz ni neumesten, zakaj na tem kraju so takšne tri besede izpoved očitno zavrženih grehov. Ti gospoda nimajo niti tega, niti onega. Notar sam je prejle dejal, da se rajši napije coram publico nego za zaprtimi vrati. To je vse; in kar voditelji, to kaže čeda ... Poglejte to mizo: šest manjših, združenih v eno veliko, — da smo prej pri stvari. Pa naj ljudje ne pišejo satir!"
 
Inženir je bil še mlad; razvnel se je bil in na koncu, ko je morda začutil, da seje seme brez pameti, je srdito vrgel ogorek smotke za stol.
Vrstica 951 ⟶ 958:
 
Začel se je nalivati, brez mere in brez olajšanja. Polagoma mu je stopala megla v pogled; roka je izgubljala gotovost; kadar je napolnil kozarec, se je razlivalo vino čezinčez, in misli, malo poprej še tako vesele in brezskrbne, so se zopet pričenjale cepiti in razdvajati.
{{prelom strani}}
 
„Zdaj nič več ne vidim samega sebe," je modroval natihoma. „Vrag je vzel pogled od strani; naj vzame še ostalo, zdaj me ne briga! O gospod, odpusti svojega hlapca v miru, zakaj, — in tako dalje ... Le tuintam, kadar se zelo premagam, gledam doktorja Čandra: zelo je pomlajen, ves prerojen je videti za moje oči, tako spodoben se mi zdi, kakor je bil takrat, ko je ušel iz lemenata. Blagor tebi, Ambrož moj dragi; vsakomur ni sojeno, da bi se tako pomladil in preporodih S čim si zaslužil nenadno srečo? Ali je bila res v tebi tista skrita, mogočna ljubezen, ki je brzdala dogodke in jih je privedla skupaj v to naključje, — ali je samo gol slučaj, ti pa si nocoj nenavadnega razpoloženja in daješ v pesniškem nadahnjenju svoje duše uram naslove, ki jih ne zaslužijo? Kaj? — Ne, gotovo si jo ljubil vse te čase, in ,nocoj' velja tvojemu srcu za isto kakor ,tistikrat'; prisluhni k utripanju svoje krvi, poslušaj ogenj v svojih prsih, primerjaj ,včeraj' svojih misli z današnjim dnem ... Ali se ni pretvoril dolgočasni vojaški korak dogodkov v prijazen, fin, z ljubkimi figurami ozaljšan ples, tako da vidiš v trebuharjih zanimive favne, v vitkih davkaricah iu v modernih notarkah nimfe, ki plešejo na piščal? — Raduj se vendar, duša, v Gospodu; vrzi od sebe malovernost, razprostri roke, da pade žarek milosti na tvojo dlan in jo zaznamuje: še preden sine dan, ti je ustvariti lepoto ..."
 
Vrstica 960 ⟶ 967:
Začutil je, da so se mu posolzile oči.
 
In takrat se je burno razveselil: rosa, ki mu je zakrila pogled, in sentimentalni vzdihljaj, ki ga je bil zaslišal iz lastnih prsi, sta {{prelom strani}} mu pričala nedvojljivo pričevanje, da je vsa njegova duševna in telesna natura zopet in popolnoma vklenjena v tisto čuvstvo, ki ga je tako zamamilo ob prvem srečanju z gospo Blanko, da skoraj ni mogel verjeti vanj: v ljubezen.
 
„To kupico njej!" je ponovil, in ne šele prvikrat nocoj, ko je zopet zvrnil svojega jeruzalemca.
Vrstica 972 ⟶ 979:
„In sploh!" je zamahnil doktor Čander s priljubljeno mu besedo, „samo ozrite se: župan, in kar je drugih aristokratov, — volitve in kritika strank; učitelji, — konferenca in hospitacije, nadzornik, šolski vrt, nova metoda risanja in dolžnosti stanu ... In čudaška družba pri stranski mizi: o ,sti-sti-sti-stilu' v umetnosti. Pa kdo je tistile gospod?"
 
K nesolidni družbi se je bil približal človek v viseči sivi obleki, skoraj enako dolg kakor Jernej Cepuder, z debelo glavo, slok, lice suho, vse kretnje blagonadejne in sposobne, služiti za dokaze dobrega državljanskega prepričanja. Doktor se izprva ni mogel odločiti, kaj se mu vidi bolj znamenito: ali njegov belo in olivasto pisani slamnik z rjavim trakom in z ravnimi kraji, ki je venčal mučeniško glavo kakor neutešeno iskanje popolnosti — ali tista njegova kratka in obilna ženica, čokata, trebuh prevezan na dvoje, v obleki {{prelom strani}} iz črne volne, ki je predstavljala zasmehovanje vseh bivših in bodočih mod, z nepopisnim črnim slamnikom in z obrazom — o, mili Jezus, kakšen je bil tisti obraz! Lasje počesani v čelo, oči tope, napol plašne, napol razposajene in ubrane v praznični koketnosti, pogled moker od vina, usta tenka in nemajhna, skrivljena v smehljaju, ki je imel po mislih njene preprostosti nalogo, da bodi gosposki in mikaven ... Poleg vsega tega pa je bila nje celokupna prikazen živ izraz strahu za moževo početje; kajti soprog in gospodar, dasi je bil videti blagonadejen in dober državljan, je kazal vendarle v koraku in v gestah, ki so spremljale njegove besede, že toliko mero vinske vzhičenosti, da ga ni bilo dobro prepuščati samemu sebi, kakor mu bržčas ni bilo zdravo nasprotovati.
 
Komaj je doktor Čander začul, da je ta čudni vitez s še nenavadnejšo polovico občinski tajnik iz Jelenice, že se je bil pričel škandal.
Vrstica 989 ⟶ 996:
 
Takrat se je notar domislil, da v enakih položajih ni pravično, ako dostojen človek ohrani brezbrižno srce.
{{prelom strani}}
 
„Ven z njimi!" je zagrmel z mogočnim glasom. „Ven! Ven! Ven!"
 
Vrstica 1.018 ⟶ 1.025:
Nato se mu je zahotelo govoriti o ljubezni; prepolno je bilo srce, potrebovalo je odmeva svojih čuvstev v živem glasu, želelo je odmeva temu odmevu v besedah živega človeka.
 
„Malo sem doživel takšnih večerov, kakršen je nocojšnji," se je obrnil k inženirju. „Pusto je, in vendar je človeku sentimentalno, {{prelom strani}} ali morda — prav zaradi tega: duša se čuti osamljeno in se opaja z nasprotjem. Iz študentovskih let se spominjam, da smo se včasi ob takšnih večerih — no, zdaj se že bliža jutro! — zaljubili ..."
 
„Mogoče je!" Inženir se je skrivaj ozrl na učiteljico Karlo, ki se je nasmehnila. „V hipih osamljenosti, ko se notranjost zgraža ob puščobi zunanjega sveta, se zaljubi človek brez velikega napora. Jaz moram priznati, da sem ravno nocoj zelo zaljubljene volje ..."
Vrstica 1.041 ⟶ 1.048:
 
„Misterij, kaj hočemo!" se je potolažil sam pri sebi. „Kaj tarna krčmar že ves čas?" je vprašal inženir z veselim glasom, videč gospodarja, ki je hodil v črni praznični obleki okrog zapuščene stranske mize, odkoder so bili pregnali umetnike in literate.
{{prelom strani}}
 
„Plačali niso, sodrga!" je zakričal notar, ki je slišal vprašanje, ves rdeč že v obraz. „Do dvajset kron so zapili in zajedli, plačali pa niso borega vinarja!" je razložil krčmar; izraz globoke potrtosti mu je krivil poštenjaško lice.
 
Vrstica 1.066 ⟶ 1.073:
 
„Če so ljudje, ga nimajo ... Včasi smo se učili — seveda, katekizem je svoja reč! — da sestoji človek iz duše in telesa. Kje je duša v teh ljudeh? O, nedostatnost jezika! In naravoslovje bi celo reklo: homo sapiens ... Škoda je v tem zraku besede ljubezen!"
{{prelom strani}}
 
„In vendar vsi govore o njej, v bližnji zvezi ali v daljni: poslušajte! „Da, po njihovem je baje tudi to ljubezen," je pokimal doktor z otožnim obrazom. „In vendar, če jih poslušam, se mi vidi — tako daleč je tem ljudem do ljubezni kakor ..."
 
Vrstica 1.086 ⟶ 1.093:
 
„Prva kategorija!" je zamrmral doktor v svojo skrbno ostriženo brado.
{{prelom strani}}
 
„Kaj izvolite?"
 
Vrstica 1.108 ⟶ 1.115:
 
„Ne plakaj!" je vzkliknil tiho in je položil roko na njeno ramo: bila je gospa Blanka.
{{prelom strani}}
 
== XII. ==
Vrstica 1.117 ⟶ 1.125:
Ko se je gospa Blanka pomirila in otrla solze, je sedla tesneje k njemu; pustila mu je položiti njegovo roko v svoji dve, pomolčala je nekaj minut, nato je izpregovorila:
 
„Zdaj pride tista moja izpoved, ki vam jo dolgujem; obljubila sem vam jo, prijatelj moje duše, ker brez nje ni popravljeno, kar se je zgodilo zlega v minolih dneh. Živeli ste v teh časih najine ločitve, izkusili ste marsikaj in veste gotovo, da tudi žensko srce ne more brez posledic preboleti neutešene ljubezni. Tudi v meni je kričala lepota po uslišanju ali po smrti; in tudi jaz sem jo hotela umoriti, zakaj od lepote je strašneje poginiti kakor od greha ... Ko smo pokopali očeta, sem kmalu videla, da je izgubljeno do vinarja vse njegovo premoženje. Prodali so hišo in posestvo, pohištvo, dragocenosti in vse, kar je bilo njegovega; in še se je izkazal primanjkljaj, ki ni bil mnogo manjši od moje dote po materi — nje niste poznali, umrla je, ko mi je bilo jedva sedem let — naložene v hranilnici in nedotaknjene. Z bridkostjo sem slišala, da nisem ostala brez imetja; kolikokrat, sem mislila sama pri sebi, se je pač boril ubogi oče s svojim poštenjem, da si ni pomagal z denarjem, katerega lastnica je bila hči! V poslednjem trenotku si je morda premislil in se zbal: kaj bo, če izgubim tudi to! In da ne {{prelom strani}} bi podlegel izkušnjavi — ravno zato je nemara tako nanagloma končal življenje. Mnogo ni bilo tistega denarja, vsaj za razmere ne, v kakršnih sem živela dotlej: jedva tridesettisoč goldinarjev ... Da ni bilo nesreče, ki je prišla med naju, med vas in mene, po volji očetovi, bi bila pa moja dota vendar zadoščala za naju oba, da bi bila dosegla svoj cilj in zgradila trdno podlago srečnejši bodočnosti. Brez vas — kaj sem hotela z denarjem? Brez vas mi je ostajala edina skrb, urediti razmere tako, da mi poleg gorja ne bo še treba prenašati zavisti in nemega očitanja neplačanih upnikov. To sem storila ... Odstopila sem vso svojo doto v pokritje dolga, in ko je bilo poplačano vse do zadnjega vinarja, mi je ostalo par stotakov. Tudi to je zadoščalo. Kajti moj sklep je bil že davno zrel; kaj mi je preostajalo? V kraju, kjer so se godile po vrsti vse te strašne reči, v kraju, kjer mi je govorilo iz slehernega očesa tisto radovedno sočutje in poznanje moje žalostne historije, v tistem kraju nisem mogla več živeti. Kam torej? Kaj odslej? Ali mi je bilo vredno, da bi vpraševala? Kamorkoli; naj teče odsihdob življenje, kakor bo veleval slučaj: enkrat prispeje vsaka reka do svojega morja! Natihoma, brez slovesa od sorodnikov, kjer sem stanovala zadnje čase, sem zapustila rodni kraj in ga nisem več videla od tistih dob; predpust se je ravno bližal koncu. Spominjam se še otožnega nasmeha, ki me je premagal, ko sem iz vlaka zadnjikrat pogledala na domače strehe, misleč si: potekaj, predpust; zdaj se začenja tista maskerada mojega življenja, ki se nikdar ne bo končala ..."
 
Gospa Blanka je premolknila; doktor je čutil, kako težko ji je govoriti. Globoko je zasopla, nato je nadaljevala.
 
„In zdaj se začenja nelepa povest. Ali veste, kaj sem postala, ko sem dospela v Ljubljano? Ugenite! — Kaj ne, da je težko? — Postala sem natakarica, natakarica v navadni gostilni, kjer je bilo polno trgovskih pomočnikov in vojakov; tudi študentje so popivali tuintam ... Čemu si ne bi bila izbrala takšnega stanu? Takrat je bilo že vseeno. Priznavam, težko sem se privadila, mnogokrat me je obhajala groza in kes. Pomislite: tisti odurni gostje, večjidel samci, s svojim zaničevanjem do ženske, ki jim streže ... Kjer so moški natakarji, jih menda ne zaničujejo tako. Kmalu sem izprevidela, da me smatrajo ti ljudje za nekakšno sužnjico, ali recimo, za mrtvo last svojih želja. Pripetilo se je, da se mi je ta ali oni surovo približal; ubranila sem se ga z ogorčenjem, kajti dasi sem bila izbrala zaničevan poklic, vendar nisem marala ubijati svoje lepote z {{prelom strani}} vsakomer, kadarkoli, proti svoji volji. Ali mislite, da se je zadovoljil, kdor je bil tako odgnan? Kaj še! Nihče ne prešteje besed, ki sem jih prebolela. In tisti pogovori! Mnogokrat sem premišljala in ugibala sama pri sebi: ali je mogoče, da se še kje na svetu razgovarjajo tako o takšnih rečeh, ki so bile posvečene že v prvem človeku? In zakaj govore tisti gnus nalašč meni na uho, zakaj ravno takrat, kadar sem navzočna? Ne bodi tam — dolžnosti zanemarjaš; če pa si in čakaš — poslušaj! Ako bi danes še verjela v pravičnost božjo in v plačilo onostran groba, bi morala reči, da sem takrat odslužila, karkoli se je zgodilo potem in karkoli se še more zgoditi. Izprevidela sem kmalu, kako nizko mislijo ljudje: ker živiš od naše potratnosti, bodi podla, kakor hočemo mi. Ne da bi bilo naše dobro ali naše zlo! Samo ker hočemo, bodi podla; čemu se upiraš, ko veš, da si manj od prodane sužnje?
 
Dasi so mi tisti razgovori odkrili marsikaj novega izmed skrivnosti človeškega življenja, ki jih doslej nisem tolikanj poznala, predvsem pa ne v tisti odurnosti, ki jim jo dajejo misli nizkih ljudi, vendar ne morem reči, da bi me bili pokvarili: človeka se ne prime, kar posluša z obsojanjem. Pri vsem tem pa tudi ne morem tajiti, da duša, čeprav se ne vdaja zlemu, od takšnih vplivov otrpne in posurovi; ves tisti veliki del življenja, ki se je gibal prej na tleh oskrujenih skrivnosti, izgubi nekaj nevidnega, in tisto nevidno je bržčas poezija in lepota ... Človek se iztrezni in zagleda komedijo neskončne smešnosti, če že ne sleherni trenotek, pa vsaj v veliki večini hipov svojega mračnega življenja. —
Vrstica 1.127 ⟶ 1.135:
Tako sem se polagoma naučila umevati, zakaj mi toliko mojih gostov izkuša biti všečnih in prijetnih, zakaj moram tako pogostoma slišati, da sem lepa, včasi tudi od ljudi, ki niso bili zoprne zunanjosti in ne zlobni ter podlih besed. To spoznanje mi je pokazalo najstrašnejše orožje maščevanja, ki ga ima ženska v svojih rokah in Bog mi je priča — kar so mi storili posamezni, za to sem se osvetila vsem! Bodisi nečiste želje nagonov, bodisi prava ljubezen, ki mi je cvetla tuintam — oboje sem se navadila razvnemati do viška in tik pred uslišanjem pobiti z zaničevanjem. Tako sem okušala vsaj nekoliko tistega ravnotežja, ki mora biti v človeškem srcu, da se ne raztrga od nepoplačanih krivic.
 
Tri leta sem že bila v tisti gostilni, tri dolga leta brez solnca in brez tolažbe ... Kdo prešteje vse, kar je tačas izgubila moja duša? Proti koncu tretjega leta je tudi bilo, da sem popolnoma obupala nad združitvijo z vami, obenem pa izprevidela v zagonetki {{prelom strani}} očetovih zadnjih besed tisto rešitev, ki ste mi jo vi nocoj potrdili. Po tej gotovosti mi je bilo vseeno — o Bog! tako vseeno, da bi se bila z veseljem prodala za denar sramote, ako ne bi bila prepričana, da je moje življenje nižje ponižanje od tistega ..."
 
„Dva gosta sta mi tačas posebno ponujala svojo ljubezen," je nadaljevala gospa Blanka po daljšem molku, „mlad črnolas trgovec, ki me je prosil roke in mi je obetal zlato bodočnost, ako ga uslišim in postanem njegova žena, ter grbast godec, ki se je zavedal, da je grd in ostuden, in mi zategadelj nikdar ni rekel besede, temveč je čakal kakor suženj med radostjo in trepetom, kdaj mi lahko izkaže prijaznost ali kdaj ga poplačam s toplo hesedo. Trgovca sem odbijala, na tihem vesela njegovih muk, z grbcem pa sem bila dobra, polagoma in po pameti, ker sem vedela, da ga ne morem dovolj kruto prevarati, dokler se ne naseli v njegovem nezaupnem in od misli na svojo napako zbeganem srcu popolna in nedvojljiva nada. Tako so se vršile reči, dokler ni prišel nekega dne trgovec, bled in prepadel, s čudnim ognjem v očeh, ob uri, ko ni bilo žive duše v gostilni. — Blanka, je dejal, nič več ne morem strpeti, zdaj bodi konec, kakorkoli že! Ponujam ti roko in ognjišče, vzemi me, ako moreš živeti ob moji strani; vse življenje ti hočem služiti kakor pes ... Če pa praviš, da ne, potem si ti poslednja duša, ki je govorila z menoj. — S temi besedami je potegnil iz žepa majhen, črn revolver s svetlim držajem in ga je spravil, ne da bi bil še kaj pripomnil; nato je obstal, oči kakor dva vroča oglja. Ambrož, ali mi verujete, da tisto uro ni bilo usmiljenja v meni, niti iskrice, niti usmiljene misli?"
Vrstica 1.133 ⟶ 1.141:
„Verujem!" se je nasmehnil doktor s trpkostjo. „Kolikokrat sem bil jaz neusmiljen!"
 
„V meni je bila sama divja radost," je nadaljevala Blanka, „in zavest, da je prišel trenotek, ki ga morda ne okusim nikoli več. S tisto gotovostjo zlobe, ki si je še danes ne morem razložiti, sem zagledala vse posledice in ves njih zapletek jasno pred seboj. Dva naenkrat! je zavrisknilo v mojem srcu. Veš, kaj ti povem? sem mu dejala — tikala sva se, ker me je nekoč preprosil, da sva pila bratovščino. — Takole ti pravim, fantič moj: ti stori, kar hočeš! Kaj me skrbi? Jaz pa ti povem nekaj drugega: preden jutri zatone dan, se dam drugemu, brez ljubezni, samo v pohoto njegovo, zato, da bo vedela vsa sodrga, kar vas je, da mi ni niti do vas niti do tistega, kar vam odrekam! — Obrnil se je, tak kot smrt, in je šel brez besede. Po kosilu je prišel grbec. Sedla sem k njemu. — {{prelom strani}} Františku — tako smo ga klicali, ker je bil Čeh, iz Prage doma — Františku, poslušaj! mu pravim potihoma, da ostali gostje niso čuli. Oči so mu zasijale, siromaku. — Daj, Františku, pojdi popoldne z menoj na izprehod! — Ali — kako? je zastrmel grbec od veselja in mi kar ni mogel verjeti. — Ti da hočeš? In z menoj? ... Pa če res maraš — o, jaz bi rad! — S takšnim hrepenenjem je zategnil tisti ,rad'! Bilo je po leti; šla sva po Ljubljanskem polju gori do Save, in ko sva prišla zvečer nazaj, sem bila njegova, njega prvega. V gostilni so me čakali vsi gostje z novico, da se je trgovec ustrelil o belem dnevu, sredi ulice. František je bil tako pijan od sreče, da ni razumel ničesar; vsi so ga gledali z zavistjo in s sovraštvom. Nasmehnila sem se novici, saj sem jo vedela naprej; ako ne bi bila verjela trgovcu, da se res ustreli, ne bi bila šla s Františkom na izprehod! Gostje so me pričeli psovati, očitaje mi, da sem kriva samoumora. In eden izmed njih, trgovčev najboljši prijatelj še izza detinskih let, ki je imel vse oči krvave od joka, je priskočil k meni ter me je udaril po obrazu. Takrat sem stopila malo nazaj in sem dejala tiho, čisto tiho, z mirnim glasom: — Poslušajte, ljudje! — Molčali so kakor psi, ki jim ukažeš. — Da boste vedeli, kako malo me skrbi, če se kdo od vas strelja zaradi mene ali če se nihče ne strelja, in kako malo mi je do tega, če me kdo ljubi ali če me nihče ne ljubi: Františku, povej po pravici! Ali se je zgodilo med nama ali se ni zgodilo? — František se je v prvem hipu stresel in ostrmel; nato je menda pomislil, da zdaj tudi on lahko poplača vse tisto zaničevanje, ki so ga morili ž njim, in zasmeh tekmecev, ki so bili že davno opazili, da me ljubi. — Da, res je, bila si moja! je vzkliknil s svojim slabotnim, jetičnim glaskom. Ali premislite osuplost in besnost vsenaokoli? Jaz pa: — Františku, da bodo bolj verjeli, povej jim, kako je bilo? Natanko jim razloži ... Nič se ne boj, nič se ne sramuj, saj se tudi jaz ne bojim in ne sramujem: popiši jim, kako je bilo? Jaz hočem, da jim poveš ... — In František, revež, omamljen od sreče in od sovraštva, jim je s tisto posebno zlobo grbcev na drobno razložil in popisal, kako je bilo. Ko je bil pri kraju, ali veste, kaj se je zgodilo? Kakor jata psov so planili name: — Vlačuga! Satan v človeški podobi! — S pestmi, s palicami, z nogami ... Trgali so mi obleko z života: gola sem ležala tam na tleh, ko so me bili. In naposled, ali veste kaj? Tisti trgovčev prijatelj — morda je hotel maščevati mrtvega? — je skočil proti meni ... Pljunila sem mu v lice: ni me izpustil. Šibki grbec, tudi on ves tepen in krvav, se je zapodil vanj; pobili so ga na tla ... {{prelom strani}} Takrat je prišel gospodar in me nemudoma vrgel na cesto; toliko da sem se smela preobleči. Zunaj me je čakal František, pobit in objokan. — Pojdi z menoj, moja bodi! je dejal. Trudil se bom, ničesar ti ne bo nedostajalo; kakor žival ti bom služil do smrti! —In zdaj sem opravila še ž njim: — Františku, sem dejala, poslušaj me, dobro si zapomni in vse mi verjemi. Vidiš, Františku, nisem te ljubila, ne maram te in nikdar več nočem biti tvoja. To je bilo le enkrat, le danes in le zato, da pokažem vsem: ne maram nobenega. Izbrala sem si tebe samo, da povem jaz in da ti poveš vsem, ki bodo navzoči: zaničujem vas, nikogar nočem! Zato in v znak, da je tako, sem si izbrala tebe, Františku, ki si grd in gnusen, tebe, ki si grbast in jetičen, najostudnejši med vsemi! — František je obstal tam sredi ceste; vsa kri mu je izginila iz obličja. Se danes nisem pozabila njegovega pogleda. Nato se je vrgel v prah, kar tam, in pričel plakati kakor dete ... Ljudje so ga pobrali, on pa jim je ušel; stekel je v glasbeno društvo, ukradel struno s kontrabasa in se obesil na mostovžu, ki je bil teman ... Tisto noč sem zapustila Ljubljano in nisem je videla več."
 
Tako je pripovedovala gospa Blanka, z glasom, ki se je po nekod trgal, med kratkim, histeričnim smehom, trepetaje po vsem vitkem životu. Doktor Čander pa je držal roke pred obrazom in ponavljal topo in zamolklo:
Vrstica 1.141 ⟶ 1.149:
Ali Blanka je še pripovedovala:
 
„Le malo še ostaja historije ... Dogodki mojega poslednjega dneva v Ljubljani so me tako premagali, da sem se hotela odpočiti. Zatekla bi se bila v eno izmed tistih starih, svojskih gorenjskih vasi, da se mi ni ravno takrat ponudila ugodna služba v majhnem mestu na Dolenjskem. Kje? Vseeno je ... Sprejela sem jo; in spet se je začelo tisto kakor prej. Prve dni sem pač menila, da je dvoje smrti izbrisalo račun; kmalu sem spoznala, da je bilo vse tisto le kakor kapljica v morju. In marsikaj bi se bilo še zgodilo, da nisem začutila novega, drugega življenja v sebi: postala sem bila mati! Oče je bil František ... Moj najstarejši je njegov sin; ako pridete k nam, ga boste videli. Materinstvo me je spravilo na druge misli, in {{prelom strani}} dasi sem vedela, da ne morem ljubiti nikogar več, vendar sem postala žena Jerneja Cepudra, ki me je zasnubil v tistem kraju, zato da ne bi bilo treba otroku nositi proklefstva materinega gorja. Vprašali me boste, kako živim z Jernejem; poglejte ga in mislili si boste! Priden je, rad me uboga, pa tudi tepe me včasi, kadar je volja božja in njegova. Pokaj me ne bi? On ve, da zaslužim, ako sodimo po njegovi pravici: varala sem ga, ne le enkrat, temveč mnogokrat, včasi iz upornosti, včasi iz usmiljenja z zaljubljenimi fanti, včasi iz tihe bolesti in iz samega hrepenenja po tem, kar je prepovedano in obsojeno — zaradi ravnotežja ..."
 
Zdaj je gospa Blanka umolknila. Njen glas je pričal, da je trudna; zmisel besed je kazal, da je izpovedi sklep. Doktor Čander pa se je začutil v velikem trepetu duše in telesa; vedel je, da se zdajzdaj odloči njegova ljubezen.
Vrstica 1.158 ⟶ 1.166:
 
Krčmar in natakarice so postopali z nejevoljnimi, zaspanimi obrazi; vsi gostje so stali in se zares odpravljali domov. Mnogo jih je bilo odšlo; doktor je zapazil predvsem, da sta se poslovila inženir in učiteljica Karla.
{{prelom strani}}
 
ijanostPijanost se je bila med tem razrasla do bujnega obsega. Kar je videl doktor pred seboj, je vrvelo kakor ples na Kleku ali kakor igra v gledišču s čudnimi marionetami, ki jih vodi izvrsten komik za nevidne niti. Vse te postave so se zibale, prevračale, padale po mizah, po stolih in po tleh, vlekle druga drugo semintja, ali pa objemale kostanje, izuščaje nenavadne in nikakor etiketne glasove; vendar pa ni nudila obča slika ničesar novega, marveč v povečani meri tisto, kar je bilo že prej. Izpremenil se je bil samo pogled v doktorja Čandra: dočim ga je prej navdajal zdaj popolnoma pozabljeni srd in stud, se je smehljal te hipe z naivno, prizanesljivo dobrohotnostjo, skoraj prepričan, da morajo imeti vse stvari vendarle skrit globlji zmisel, pointo in dovtip, ter jezen nase, ko je čutil, da ne more ničesar razbrati in spoznati.
 
„Samo jutri jim bo nerodno, ko bodo pomišljali, da so igrali komedijo za trezne ljudi!" je pomišljal na tihem.
Vrstica 1.173 ⟶ 1.181:
Doktor mu je šepnil hudomušnost v uho.
 
„Da, da, rodobrbci!" je vzkliknil župan z veselim glasom. „Rodobrbci, rodotepci, rodomrcine ..."
{{prelom strani}}
„Rodobrbci, rodotepci, rodomrcine ..."
 
Omahnil je z rokami po mizi; sline so se mu cedile po bradi, glava je udarila na prt, in zazdelo se je, da se ves razsuje v zadovoljnem, otroškonedolžnem hihitanju.
 
Vrstica 1.211 ⟶ 1.218:
 
„Stoji tam šola zidana ..."
{{prelom strani}}
 
Ali Tini se ni menila za njegovo željo. Pristavila je stol k nedaljnemu kostanju, stopila nanj, podvila krilo, da so se izrazili tenki, napeti udje, ter pričela z drobečim, jasnim glasom prepevati znano nemško pesem, ki jo je bil doktor jeseni poslušal po dunajskih gostilnah in varietejih. Toda on ni pazil in je ni takoj spoznal; šele ko se je poštarica zazibala z besedami:
<poem>
Vrstica 1.244 ⟶ 1.251:
 
„Mohámedu, sem dejal!"
{{prelom strani}}
 
„Oprostite!" Brglez je patetski udaril po mizi. „Saj vendar poslušam z lastnimi ušesi!"
 
Vrstica 1.260 ⟶ 1.267:
 
Milan Mekinda je kolovratil pod oder.
{{prelom strani}}
 
„Kaj ... kaj ... praviš?" je izpregovoril s težkim glasom, ko je stal tik pod njim, loveč ravnotežje z razprostrtimi rokami, dlani in prste povešene kakor dvoje kril.
 
Vrstica 1.280 ⟶ 1.287:
 
„Dragi, ljubljeni ... Edvard Žolna!"
{{prelom strani}}
 
„Svi-i-iii ... — Figo!" Molk.
 
Vrstica 1.307 ⟶ 1.314:
== XIV. ==
 
Doktorju Čandru je bilo, kakor da se budi iz spanja. Ugaslost misli se je pričenjala jasniti od medle, čimdalje živejše luči, ki je sevala skozi trepalnice in budila, drugega za drugim, vso vrsto raznoterih občutkov, kolikor jih v svoji skupnosti daje človeku zavest življenja.
{{prelom strani}}
Prikazala se je svetla ploskev in temen križ pred njo. Sveže je dihalo odondod, z dišavami vrtnic in rezede; na obeh straneh se je zibalo, belo in vendar ne prozorno.
 
„Okno ..." si je mislil doktor Čander. „Ko vstanem, pojdem pogledat na vrt. Pravzaprav ni glupost za ,modrega vola', da ima vrt pri hotelu ... Kdo bi si mislil, kdo bi dejal? Možakar je videti znatno zabitejši ... Da, ko vstanem, pojdem pogledat na vrt ..."
Vrstica 1.330 ⟶ 1.339:
 
„Vse tiho? Tudi v drugi sobi spe; tudi tam ... Jernej Cepuder se še ni zbudil; on ne ve, preveč se je napil sinoči ... Toda: v ali nisem bil pijan tudi jaz? Se ona ni bila trezna, milo rečeno ..."
{{prelom strani}}
 
„Kako je že bilo vse tisto?"
 
Vrstica 1.347 ⟶ 1.356:
„Ko sva ustvarila lepoto!" Zakaj so se naenkrat izkrivila usta v grd posmeh? Čemu so se spačila nad besedo? Sinoči je sijala v dušo kakor zvezda z neba; ali se je danes izpremenilo? ...
 
„Da," si je odgovarjal doktor Čander ob čudnem drevenenju v notranjosti prsi — „danes je vse izpremenjeno, vse drugače. Sinoči {{prelom strani}} je bil čuden večer: glava pijana, pijano srce. Vino in tisto zagonetno, blazno razpoloženje je razsipalo zlat sijaj; duša je verjela. V pijanosti sklenjeno, v pijanosti storjeno, v pijanosti krasota, v treznosti gnus!"
 
Z naglo, odločno kretnjo se je obrnil k postelji; zdelo se mu je, kakor da leži megla pred očmi; pristopil je bliže, da vidi.
Vrstica 1.362 ⟶ 1.371:
 
„Kako se pogledava, kadar se zbudi? Odšel bi, kar sedaj ... A če se ne vidiva danes, bo morda jutri tisti dan. Kaj porečeva, kako se pozdraviva? Na ustnicah smehljaj priskutne vljudnosti, v srcu spomin ustvarjene lepote, hahaha! Moj Bog, zakaj se je moralo zgoditi to srečanje? Ali ni bilo skoraj pozabljeno in dobro: samo včasi, v pijanosti pustih ur se je obnavljal spomin ..."
{{prelom strani}}
 
„Nepopravljivo je ... Prej je bilo napol še lep roman, genljiv in zelo sentimentalen, nič slabši ne od Wertherja ali Zorina; petošolci bi bili jokali nad njim, da sem ga napisal. In če bi bila pri nas akademija za literaturo in umetnost, bi mu prisodila prvo nagrado ... Pa je prišla ta čudna, začarana noč, in vse, vse, vse se je izpremenilo v ogabnost. Glej, kakšna leži zdaj in spi; sinoči je bila srcu kraljica! Tako nosi človek v duši lepe sanje mimo žrtvenika, ki jih ne more položiti nanj; življenje poteče, žrtvenik se zopet pokaže očem, in tepec si domišlja, da je romantičen junak, ko daruje. Nazadnje pa vidi, da so morale sanje le zato na žrtvenik, ker ni bilo zanje ostudnejšega kraja na svetu. Vse lepe sanje so obsojene v gnus!"
 
Vrstica 1.373 ⟶ 1.382:
„Ali so danes zblazneli žarki, ali je znorela luč, ali sem bil jaz nemara slep in neumen vse te čase!" je zaklical Ambrož Čander sam pri sebi, ko je videl svoj obraz. Pod sivo in zgrbančeno poltjo se je nabrala tolšča v grdih, vsiljivih legah, dasi ni bilo pravcate debelosti. Vse polno beline je raslo med lasmi in v bradi; brke so se obešale klavrno in dolgočasno, usta so se razklepala kakor od starosti, oči pa so kalno in glupo gledale v dan. Vsa postava se je zdela sključena in bolna od skrite, zavratne, nad vse ostudne in izobčene bolezni.
 
„Tako je!" se je užalilo doktorju v nemih mislih. „Morda se je moralo zgoditi zaradi golega spoznanja ... Tam ona, tu jaz; {{prelom strani}} kdor bi naju primerjal, bi lahko dejal, da je Blanka lepša od mene."
 
Ta možnost se mu je zazdela nepopisno bridka in pereča.
Vrstica 1.385 ⟶ 1.394:
„Seveda: mož popiva, plače je malo, ti pa — čemu bi delala, ko nisi bila rojena za takšne reči! Kako ne bi zavrgel tepke, kdor si je obetal oranže s sicilskih obal?"
 
Doktor Čander je zdajci začutil, da mu prihaja dušno od težkega, zatohlega zraka, nasičenega z izhlapinami vina in z neprijetnim vonjem speče starosti, ki ga je bila soba polna vzlic odprtemu oknu, vonja, ki se je čudno kalil z dišavo rož in resede. Morda ga je ravno ta odurni zrak še živeje spomnil vse ničeve smešnosti njegove slike, kakršna je stala v tem bednem, zoprnem okviru, pred ostarelo, nelepo boginjo davne ljubezni, in sredi teh siromašnih {{prelom strani}} sten, poslikanih z grobim, kričečim zelenjem, obstavljenih z razbitim, redkim pohištvom in ovešenih s sladikastimi barvanimi kamenotiski, kakršne raznašajo Židje v košarah ...
 
„Štiri krone vse skupaj!" je menil z zaničljivim usmevom. „Samo tamle — da, zares: srbska umetnost — „Ranjeni Črnogorec", kupljen na obroke, da priča o estetskem okusu Jerneja Cepudra ..."
Vrstica 1.404 ⟶ 1.413:
 
Že je bil zopet na poti k postelji, da jo vpraša;
{{prelom strani}}
 
„Ženska, povej: kakšen čudež je bil takrat v tvoji duši? Kakšen blagoslov je bil v tvojih očeh, da tolikanj trpi grešnik, ki ga v svoji plahosti ni sprejel, niti zaprosil?"
 
Vrstica 1.416 ⟶ 1.425:
 
Doktor Čander je sedel kakor svinčena gruda in v svoji smrtni trudnosti zaspal še tisti hip.
{{prelom strani}}
 
== XV. ==
Vrstica 1.428 ⟶ 1.438:
 
V rahlo zakrivljeni črti, ostro in jasno, je mejil breg ob nebo in je bil sam svoje levo obzorje. Nebo je slonelo kakor školjka iz jasnega stekla, prostrano, brez kalnosti, brez megla, sinje, nekoliko še mračno navrhu, spodaj jasnejše in rumenkasto, tik nad obzorjem pa z jutranjo rdečico novega bakra, kakršen priteče izpod žerjavice, svetal in pripravljen, da zazveni ob najmanjšem udarcu.
{{prelom strani}}
 
Breg se je obešal v negladki poševnosti; na desni pa je ležala temna voda, črna kakor od gnilobe, vsa strupena videti, le tuintam prerezana z drobnimi, mrtvaško-srebrnimi krogi valov, ki so se širili od rose, padajoče iz nevidnosti, počasi, kakor da stoje in se ne ganejo nikamor. Izza jeseni še je plavalo listje po vodi, žolto kakor zlati kupcev z Jutrovega, rdeče kakor kri ubitega v boju.
 
Vrstica 1.443 ⟶ 1.453:
Takrat, ko je ležalo že mnogo pota za hrbtom, se je zazdelo, kakor da se je zemlja obrnila proti vzhodu. Ambrož je stal na vrhu brega in ni imel nič več device v rokah. Objem brez meje in brez prizanašanja ju je družil v eno, in dočim sta izginjala drug ob drugem, se je dvigal novi človek med njima.
 
Ko se je stvoril človek iz dvoje ljudi, se je napotil dalje, čuteč v svoji krvi trdnost in mehkobo, bič in ljubezen, jemanje in darežljivost, {{prelom strani}} treznost in sen, isto eno in drugo, nerazdeljivo, spojeno na veke.
 
Zato, ker je bil prejel sanje, je razumel luč življenja, ležečo na levi, razlito brez bregov, prihajajočo iz svetle daljave, razumel temo strahu na svoji desni strani ter vedel, življenje tu in tamkaj strah, da ni smrt nasprotje življenja, marveč plahost.
Vrstica 1.465 ⟶ 1.475:
Potem je stopil za onimi, ki so bili že darovali in so stali pred marmorno ograjo ter se čudili v nižavo. Videl je čudo in veliko skrivnost:
 
Med dvema sfingama iz črnega porfirja je tekla kri daritve ognja v kotanjo, umetno zasekano v zelen malahit. Iz kotanje pa so prihajali ljudje, otroci izprva, in čimdalje večji, ter odhajali v življenje, po cvetočih livadah, tistemu bregu demonov naproti, ki je ležal ne daleč odondod. In prišlec je videl, da hodi po bregu nebroj ljudi zaporedoma in gledal isto usodo, kakor je bila njegova, {{prelom strani}} pa je opazoval tudi druge, ki so poginjali na desni in na levi, bodisi da so uplahnili, bodisi da so se prevzeli in izgubili pot. Vse pa, ki so stali okrog njega, je videl čakati nad virom človeštva, da vstane bodočnost iz njih krvi; in ko se je odpravljala na pot, so razprostirali krila ter plavali nad njo, vodeč jo in s smehljajem v očeh nad njeno neukostjo, ki je strmela ob sleherni skrivnosti. Ko pa je dotekal čas vodnika, so se dvigali v višavo tik do podsolnčja in se — le še misli samo in ne več telesa — raztapljali v brezmejnosti nebitja.
 
Tako je gledal popotnik izza marmorne ograje krogotok vseh človeških usod. In ko je spoznal ob kotanji pod črnima sfingama življenje od lastne krvi, je odplul tudi on, za cvetjem Nesmrtnosti, po zakonu Lepote ...
Vrstica 1.476 ⟶ 1.486:
Prisluhnil je. V hiši še ni bil ponehal ropot, ki ga je predramil; razlegal se je jokavi in krepostni glas Jerneja Cepudra, to pot pa z nenavadnim zanosom in slišno naslado ob dviganju in padu retorskih figur, in doktor je slišal sleherno besedo, zakaj okna so bila odprta.
 
„Vlačuga!" je kričal Jernej Cepuder. „O, Blanka Cepudrova, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga goljufaš! Tak ne skrivaj obraza: ali meniš, da ni lepo in spodobno, če te bijem, nečistnica? Ti si me vzela — ná! — za moža — ná! — in si mi prisegla — ná! — zvestobo, — ná! — pa si se zlagala — ná! — in si me varala — ná! — že bogvekolikrat — ná! — in si me danes zopet — ná! — pri moji krščeni duši — ná! ná! ná! — Kdo, povej mi, pohujšanje peklensko, ti satan prešestva in vse mogoče hudobije, kdo je bil tisti kozel, ki je pozabil te nove manšete ob postelji moje zakonske žene, dočim je bil njen ubogi mož pijan in je ležal na kanapeju {{prelom strani}} med življenjem in smrtjo? Jaz nisem bil: Jernej Cepuder ima samo dvoje parov manšet: eden je umazan in leži pod streho, ker ga ti razvratnica ne opereš, drugega je imel na rokah ... Ali boš počakala? Stoj, pravim! Kaj meniš, — stoj! kaj meniš, da sem te že dovolj?"
 
Ali že so se s treskom zaprla vrata; doktor si je oddahnil. Nekaj minut kasneje je slišal, kako so otroci v šoli zboroma pozdravili:
Vrstica 1.493 ⟶ 1.503:
 
In že je gledal samega sebe s samokresom v roki, že je v duhu zavzemal slikovito stojo na najpripravnejšem mestu svojega bodočega stanovanja v občinski hiši, že je srebal v duhu patos poslednje misli,fjže se je videl „od strani", s prestreljeno glavo in s tistim mrtvaškim mirom črt, ki se je spominjal, da poje pesnik o njem:
<POEMpoem>
„In vse skrivnosti je spoznal ..."
</POEMpoem>
„Ne, ona me ni ljubila!" je zaključil navsezadnje. „In če me je, ni me dovolj; zakaj ni pokazala, Bog nebeški? Le z eno besedo, ki bi jo bil razumel, le z enim pogledom, ki mu ne bi bil oporekal dvom! Sramežljivost ženske, je rekla sinoči, ali nekaj sličnega; pa v možu je tudi sramežljivost, in je več: je ponos! — Toda," je pomislil čez nekaj časa, „ako sem jo ljubil s popolnostjo, bi bil moral vendarle jaz govoriti: tista je ljubezen ljubezni, ki premaga vse. Tista, ki vsesa vso dušo, da ne ostane nič razen ljubezni ... Torej je naposled tudi jaz nisem ljubil? Potemtakem ni bilo niti v meni takšnega čuvstva, da ga ne bi bilo lažnivo imenovati ljubezen? In kaj je bilo potem, da je uničeno zaradi tistega vse življenje?"
 
Ta hip so se zunaj oglasili ženski koraki.
{{prelom strani}}
 
== XVI. ==
Gospa Blanka je prihajala v hladnico, da se izplaka; videti je bilo, po vsej njeni potrti postavi, po rosnih in zakrvavelih očeh, po ustnicah, ki so drgetale, po laseh, ki so bili v neredu in po rutici, ki jo je držala v roki.
 
Vrstica 1.516 ⟶ 1.528:
„Druga lepota je bila, ki si jo ljubil," je govoril svojemu človeku, dočim je gospa Blanka razkazovala prepir z Jernejem, „in te ni več. Kaj pomaga, da obraz ni tako neznosno ostarel in da lasje še niso tako žalostno posiveli?"
 
Prihajala mu je jasnost, da si nimata povedati ničesar, prav ničesar več, pod milim Bogom ne najmanjše stvari na svetu; da si tudi sinoči ne bi bila imela, ako ne bi bilo vina in tistih čudnih, {{prelom strani}} norih razpoloženj; in da bi nedvomno ušel, če bi se imel to uro ponoviti obračun, ko sta razodevala drug drugemu slučaje in nesrečo svojega življenja.
 
„Kajti," je rekel v mislih, „takšnih ran ne gre odpirati tujemu človeku: to potem preveč boli in gnije. In ona, čeprav so rane zaradi nje, je vendarle umrla mojemu srcu ter je tujka moji duši. Tako se je zopet izpolnilo, kar sem slišal govoriti, ko smo bivše čase izza kave in papirosk modrovali o ljubezni: da ljubi človek — ne človeka, temveč svojo ljubezen samo in da zavoljo nje hrepeni po tistem, kar ga je ozarilo."
Vrstica 1.531 ⟶ 1.543:
 
In začela je pripovedovati o svojih sinovih in hčerah.
{{prelom strani}}
 
„Prvi je Franc, drugi Jernej, tretji Ciril; dekleta so štiri: Blanka, Vida, Olga in Milica ..."
 
Vrstica 1.555 ⟶ 1.567:
 
Tedaj je doktor vstal, bodisi iz sočutja, bodisi od čudne redke žeje po resnici in odkritosrčnosti:
{{prelom strani}}
 
„Blanka," je dejal s toplim glasom, ki je prijetno grel tudi njegovo lastno zavest, „res, ti si pametnejša! Ne plakaj: nič več ne bova lagala ... Ti čutiš in jaz čutim: ljubezen je mrtva; glej, obadva, vsakteri zase sva jo hotela ubiti, pa je nisva zmogla, samo ranila sva jo na smrt. Pozabila sva, da jo more ugonobiti šele to, kar se je zgodilo: utešenje! Ali jo hočeva objokovati? Blagor mrtvim ... Morda boš zdaj, ko preboliš pogreb ljubezni, laglje nosila svoj križ življenja ... In če ne? Če bo zdaj, odsihdob, vse prazno in pusto v tvoji duši, čeprav si mati sedmero otrok? Pa misli name: jaz nimam niti otroka, da bi živel zanj ..." Pogladil ji je lase z roko. „Tiho, tiho, ne dvigaj glave, ne išči besed, ne laži: dva tujca se ločujeta. — Zbogom!" je rekel naglo in s preplašenim glasom; zazdelo se mu je, da polzi nekaj mokrega čez obraz. No, zunaj se je otrl z rutico in je videl, da ni bilo ničesar; od volje same in od žive zavesti potrebe, da se tudi on razsolzi ob tej slovesni priliki, se je bila zmešala domišljija ter ga je goljufala.
 
Vrstica 1.569 ⟶ 1.581:
 
Zbudilo ga je predvečerno solnce, ki mu je sijalo naravnost v sobo in je padalo čez posteljo v dveh širokih, prijetno grejočih trakovih.
{{prelom strani}}
 
Prestrašil se je, planil je pokoncu. Zopet so se bile zmedle misli, in v prvem polsnu je moral iznova obuditi vse spomine po vrsti. Težko le in uporno se je sklepala veriga.
 
Vrstica 1.578 ⟶ 1.590:
Planil je pokoncu; prestopil je semintja, da se osvesti in da se trdneje prepriča o puhlosti svojih čudnih strahov. Namenoma si je prepovedal vsaktero misel; in tako je hodil v naporni toposti duše dolgo časa gorindol, preden je zaslišal, kako mu glasno šklepečejo zobje.
 
„Ali blaznim?" Z vso silo je udaril z nogo po tleh; stari prepereli omet se je odkrušil na stropu ter padel na tla, droben košček, čudno bel na temni okolici preproge. „Zakaj ni koga tu? Zakaj ni prijatelja, da bi se mu mogel zaupati. Ne namreč zaradi zaupnosti in gobezdanja, temveč samo, da bi stavil: glava je pokvarjena, meša se mi um! — Ali zakaj nisem v mestu? Šel bi k tovarišu, pa bi mu dejal: — Duša krščanska, odpri mojo prismojeno čepinjo in poglej za kolesi; gorje tebi in meni, ako ne najdeš tistega, ki je zarjavelo ali polomljeno! — Tako pojde po malem dalje; najprej fiksne ideje, nato druge norosti, naposled morda besnost ali skok skozi okno; lepše bi bilo vsekakor in naravnost brez primere dostojnejše, kakor pa če bi posnemal tiste farizeje, ki se slečejo do nagega in steko na prosto ter skačejo v takšni vabljivosti po vogalih in ulicah, da bi jih ljudje videli ... Najpametnejše bo vendarle, da napravim tako, kakor sem sklenil že davno, za tisti čas, ko se naveličam življenja ... Seve, treba je počakati, da pridejo moje reči, zaradi gramofona ... Šampanjca si postavim na mizo, — kdo ve, ali ga imajo v tem trikrat prokletem gnezdu? — in snop raznovrstnih prelepih cvetlic, da, — in gramofon. Potem mu naložim kakšno lepo, fino, finčkano ... m-da! — naprimer tisto šampanjsko, iz Don Juana ... in si nalijem šampanjca v svojo staro turško pištolo, ki jo imam od miss Edite, v nabasano povrh krogle, — {{prelom strani}} napijem neumrjočnosti svoje duše, svoje takozvane ... in izprožim; naravnost v pravi kraj! Svinec bi razmozgal medulo in blagorodje doktor Ambrož Čander bi bil zopet kandidat: za svetnika!"
 
Veselost ga je pograbila ob teh mislih, kakor človeka, ki namerja ukaniti nasprotnike po sila modrem in umetnem načinu.
Vrstica 1.586 ⟶ 1.598:
Nato se je iznova preplašil: prišlo mu je, kakor da ima važen opravek, neodložljivo delo, in da se zgodi nekaj strašnega, če ga zamudi, — on pa misli in si ubija glavo, ne da bi se mogel spomniti, v čem obstoja. Nekaj minut je stal na sredi sobe, obraz izpačen, oči nemirne in polne kalnega strmenja; zrcalo je viselo nasproti, osupnil je, ko se je zagledal. Nato se je polagoma, s hudobno natančnostjo in s skoraj pedantsko rahlostjo razmotala gruča njegovih misli; ko je s trudno dušo, ves tresoč se od nervoznega srda, obstal pred zaključkom, je spoznal, da je bil tisti pozabljeni in nujni posel to, da čimprej zapusti to sobo in začuti nad glavo namesto njenega nizkega stropa svobodno, zračno nebo.
 
„Da, da!" je momljal pod brki, spuščaje se po stopnicah, „samo to sem namerjal ... In čudno, čudno, patološko dejstvo {{prelom strani}} takorekoč, znamenje cerebralne paralize: hodil sem, — ne, dirjal sem iz kota v kot, to misel v glavi, pa iščoč jo, ne da bi jo našel ..."
 
== XVII. ==
Vrstica 1.595 ⟶ 1.607:
 
Kamenje na cesti, temnejše kakor v suši, leščevje pokraj poljske steze, jelše, ki so otresale tuintam poslednje kaplje dežja, vse je imelo svoj posebni pogled, razločen in občuten, dasi od nevidnih oči. Kakor živi človek po večini svojih dni zgolj težko, organsko življenje sebeohrane in ploditve, v redkih minutah pa se zave, da je njegova prijemljiva snovnost zgolj jedro silne, duševne, v brezmejnost raztezne grude, obdarjene s prečudnimi čari čisto svoje, temne in nerazodete mistike, in začuti, kako se ta gruda giblje, živi, širi in krči, dobiva in izgublja oblike in se drgne ob druga podobno čudesna in nevidna kraljestva, z veliko močjo do njih ali z velikim podleganjem njihovemu vplivu, — tako se je zazdelo doktorju Čandru v tej uri, da izpuhteva vsa zemlja svojo mogočno, v brezmejnost kipečo dušo, utripajočo po tisočernih, ne njemu in ne nikomur razodetih zakonih. Plahega in majhnega se je zagledal, plazečo revščino na orjaških prsih vesoljnega čudovišča, — in zdajci se je spomnil z veliko grozo, da vse svoje življenje ni prisluškaval k tej demonski duši reči, in da manjka njemu, človeku brez ljudske vere in brez višje pobožnosti nevernika, vsa tista vdanost, s katero bi se mogel v tem trenotku potolažiti nad svojim glupim in lahkomiselnim, z razmahi vsakdanje retorike zapravljenim življenjem.
{{prelom strani}}
 
Iz te potrtosti prepoznega spoznanja ga je zdramil korak, ki ga je na polovici pota zaslišal pred seboj. Dvignil je glavo: precej visoka, mlada ženska s temnorjavimi kitami pod belim slamnikom, v svetlorjavi obleki, svetlo ogrinjalo na levici, v desnici velik šop visokih lilastih poljskih cvetlic, je stopala po razguganem mostičku, ki je vodil čez širok jarek ter odmeval pod nogami.
 
Vrstica 1.620 ⟶ 1.632:
 
„Jaz tepec!" se je ozmerjal doktor Čander. „Sinoči sem sebi pokvaril ljubezen in danes — glej me, nerodo, na najlepši poti, da zmotim sestanek, ki bi se smel s pravico vršiti pod mojim pokroviteljstvom. In tako si nabiram v novem kraju dragocenih simpatij! — Oprostite," se je obrnil h Karli, „mudi se mi ... Inženirja menda ne bom utegnil iskati: mimo pojdem in se po drugi strani vrnem v trg ..."
{{prelom strani}}
 
Karla ga je pogledala s skrito hvaležnostjo, ki pa vendarle ni ušla doktorjevim očem. Ambrož Čander se je spoštljivo razslovil in naklonil; nato je brzih korakov odhitel naprej.
 
Vrstica 1.635 ⟶ 1.647:
Doktor je videl, da je razmesarjena tudi desnica: nič prstov ni bilo na njej, le nekaj zmečkanega, gola kost, raztrgano meso, in kri, ki je vrela v drobnih, pojemajočih curkih. Vse, vse je bilo krvavo ...
 
Doktor Čander že dolgo ni gledal ranjencev; najostudnejši slučaj, ki se ga je spominjal — doslej je zdravil ponajveč ženske bolezni —, je bil dvoboj v njegovih vseučiliških letih; on je bil povabljen, da bi šival rane. Bila sta se dolg, ogromen Rus in debel Nemec, ki je dobil tak udarec po trebuhu, da se najstarejši starina ni spominjal enakega. Zakričal je z raztrganim pivskim glasom, {{prelom strani}} izpustil je sabljo, omahnil in kakor nehote je nastavil dlani: še preden je padel, so se mu usula bela čreva v prgišče. Doktor Čander se je spomnil, da nima orodja pri sebi. Mehanično, kakor v polsnu, je poslal enega izmed mož k ,modremu volu'; nato je pristopil k ranjencu.
 
Iz krvi, ki se je trdila na spodnji čeljusti in pod razbitim nosom, je molelo nekaj neokrvavljenih sivkastih las.
Vrstica 1.662 ⟶ 1.674:
 
Snel je pokrivalo in pričel moliti; nekaj glasov je odgovarjalo, drugi navzočni pa so se umeknili, z zlobo in s posmehom na obličju.
{{prelom strani}}
 
„Za njegove otroke bi rajši molil, če bi mogli živeti od molitve!" je dejal potihoma mlad fant s predrznimi očmi.
 
Vrstica 1.681 ⟶ 1.693:
Ko pa se je že obračal, da odide, je še enkrat pogledal inženirja v obraz.
 
„Poslušajte!" je dejal z zamišljenim glasom, kakor da se spominja davnih reči. „Veste, nekaj sem vam hotel reči ... Toda, kaj je bilo? Da! Če se ne motim, sem govoril sinoči z vami — {{prelom strani}} kaj ne da, z vami? — o tistihle — ej, no, kako jim že pravijo? — o govnobrbcih ... Ali še veste? Vidite! Tisto reč sem danes natanko premislil in preštudiral, in kakor se mi vidi, tako vam povem, da ne bo krivega spoštovanja: stvar je namreč ta, da sem tudi jaz govnobrbec!"
 
Inženir je na široko odprl oči:
Vrstica 1.701 ⟶ 1.713:
Vse slike so se zlile v nekaj sivega, čimdalje svetlejšega in vse bolj in bolj podobnega zgodnjemu jutru, kakršna so pač jutra v tihi sobi, ko šinejo prvi žarki skozi okno in razgrnejo po vseh robovih pohištva bledo in nežno rumenkasto luč, ako leži človek na podu, oči obrnjene v strop, trepalnice težke od žganja, glavo kakor nabito z besnimi strupovi, v zraku, nasičenem z izhlapinami razlite pijače in s soparnim, demonskim vonjem tujih cvetlic.
 
Doktor Čander je videl, da je jutro, in je nejasno, kakor s slutnjami, začutil svoj položaj. Oprl se je s koleni in z dlanmi, oprijel se naslanjača in vstajal, dokler ni vstal. Pred okno je prihajala {{prelom strani}} svetloba; cel pas je že bil nad mestom, ki se je gibalo in oglašalo.
 
„Dihati ne morem!" je rekel sam pri sebi; ko pa je nameril korak in iztegnil roko, da odpre zaprto okno, je zapazil, da se gibljejo vsi predmeti v naglem, nervoznem, nad vse mučnem in zoprnem nihanju. Zbal se je slabosti in toliko da se je še pravočasno spustil v naslanjač.
Vrstica 1.719 ⟶ 1.731:
„Kaj izvolite, gospod doktor?" je vprašal glas služabnice Katarine z veselo plahostjo.
 
„Kateri prokleti tepec je spustil senčnice?" se je srdil doktor Čander, sedeč na postelji in čuteč, da so ga razpravili med spanjem. {{prelom strani}} „Koliko je ura? V tej temi sem zaspal in zamudil ves dan ... Ali si se ti drznila?"
„Koliko je ura? V tej temi sem zaspal in zamudil ves dan ... Ali si se ti drznila?"
 
„Ne jaz!" je jeknila Katarina, kakor da je bila beseda udarec. „Kako bi jaz, kar sama od sebe?"
Vrstica 1.763 ⟶ 1.774:
 
„Kam si jih dala?" je kriknil Čander.
{{prelom strani}}
 
Katarina se je stresla po vsem životu; na licu in v očeh je bilo nekaj kakor upornost, ki se boji izbruhniti.
 
Vrstica 1.784 ⟶ 1.795:
„Moj gospodar!" je potrdila Katarina, obraz še vedno zakrit, z bolestnim glasom skrajne vdanosti in pokorščine. Prsi so se ji dvigale v krčevitih sunkih; kolena so se pričela premikati, in tako je kleče, drsaje prispela do doktorja, ki je sedel zopet v naslanjaču.
 
Njegove oči so se spustile do nje in so zagledale beli, skoraj voščenobledi tilnik, ki ga je bil zapeljal prvi dan njene službe in ki ga še danes ni mogel videti, ne da bi ga zagrabila strast. Hlastno, divje jo je prijel za rame, tako da se mu je spustila njena glava {{prelom strani}} med kolena. Sklonil se je nizko, čisto nizko in je pričel poljubljati preko lastne želje, s tistim naporom, takorekoč s tisto nepreplašno pridnostjo upehanega, oslabljenega in bolj ali manj izžitega nagona, ki išče utešenja v navajenem veselju.
 
Katarina je imela mehko, sladko polt in lase, ki so dišali z močnim, krepkim duhom, dasi ne tako vroče in dražeče kakor Gildini lasje. Bila je še mlada in čudno vdana. Doktor Čander je nazival njeno brezmejno vdanost v samotnih premišljevanjih eno izmed skrivnostnih historij svojega življenja.
Vrstica 1.806 ⟶ 1.817:
Služabnica je poljubljala njegovo roko, vestno in z natančnostjo, kakor da bi preštevala mnoge prstane doktorja Čandra na desno in na levo, vselej tik pod kamenom. On je med tem v duhu obnavljal čudne sanje nocojšnje noči.
 
„Prokleta reč!" je zaključil sam pri sebi. „V meni je nekaj skritega in mističnega, podobnega živali, ki prebiva v srcu; ali ne živali, marveč demonu: on ima knjigo življenja in piše vanjo vse, in kar na lepem, ko. se ne nadejam in jedva še včasi od daleč mislim na davne stvari, jih razvije v neumno, rekel bi — noro komedijo {{prelom strani}} z vsem, česar je treba: s konfliktom, z zgradbo in jasno razdeljenimi prizori. Čemu to? Ali, da mi dokaže, kako daleč sega volja človekova, kadar je sklenila brisati in uničevati v lastni duši? Da zagreni življenje, ki sem si ga izbral v nadomestilo? Da mi odgrne zastor nad blizobližnjo bodočnostjo, ko bi bil moral tudi brez sinočnje noči in njenih sanj izprevideti, da sem metal svoje dneve v zavrženje, kakor tisti, ki zaigra pol premoženja in raztrosi še ostalo, češ: hočem se prepričati, da je imetje glupost in anahronizem?"
 
Ta poslednja misel se je zajedla vanj tako hudobno, da je začutil: zdajzdaj se mi izpremeni obraz. In ker ni hotel, da bi služabnica ugibala njegove misli, je dejal z mahoma osornim glasom:
Vrstica 1.821 ⟶ 1.832:
 
Odnekod, kakor iz tal, je bliskoma vzniknila nepoznana, mogočna želja, čudna in smešna, kakršne doktor Čander prej ni poznal.
{{prelom strani}}
 
„Imeti otroka!"
 
Vrstica 1.843 ⟶ 1.854:
 
„Bi!" Doktorju se je zazdelo, da mora njegovo obličje ta hip izraziti srečo in zadovoljstvo. Dvignil je obraz, zagledal je napor svojih črt — in mahoma, treskoma se je izsul v brezumen smeh, ki je donel Katarini tako strašno in nenavadno, da se je brž umeknila.
{{prelom strani}}
 
„Ne, ne!" je dejal Ambrož Čander. „Sužnja moja, ne zameri, to je bilo kar tako ... In zdaj, tu imaš, prinesi šampanjca, tega in tega ... Ali si zapomnila?" je poklical za njo.
 
Vrstica 1.850 ⟶ 1.861:
Blagorodje doktor Ambrož Čander je tačas odklenil omaro in vzel iz spodnjega predala dragoceno turško pištolo, ki mu jo je bila podarila miss Edita. Cev in ročaj sta bila vložena z zlatom, na prašnici je bil še nedotaknjen smodnik, ki ga je nasul doktor v nedavni uri, iz umetno kovane bunke pa je hudobno mežikal velik brušen smaragd.
 
[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]
[[Kategorija:20. Delastoletje]]
[[Kategorija:Vladimir 20. stoletjeLevstik]]
[[Kategorija: Vladimir LevstikRomani]]
[[Kategorija: Romani]]