Redakcija: 15:53, 13. september 2012 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje metapodatki ← Starejše urejanje		Redakcija: 02:54, 11. december 2012 uredi razveljavi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje prelomi strani Novejše urejanje →
Vrstica 99: Franca je bila v zadregi in se je izmuznila odgovoru, kakorkoli je mogla. {{prelom strani}} France je pa zahajal še drugo in še tretje leto k Dožánovim in vselej se je pripravil in Vrstica 224: Takrat je zaslišal za hrbtom korake, ki so šumeli po stezi, nastlani z listjem. Takoj je dvignil {{prelom strani}} sekiro, obsekal na porobku kvišku štrleče trske, kjer se je odlomilo deblo, in vsekal na štor križ, Vrstica 367: France pa je opazil njeno kretnjo in ji je bil hvaležen zanjo. {{prelom strani}} ==II.== Vrstica 455 ⟶ 456: jezen planil z voza in iskal, kaj bi vrgel za Jero. {{prelom strani}} »Hu —« je začel. Vrstica 594 ⟶ 595: znamenji kakor z besedo. Za roko jo je prijela in jo odvedla v hišo. {{prelom strani}} »Ne pojdeš, Jera, ko te jaz ne pustim. Le pomisli: če bi sedaj šla po enajstih letih, kaj bi Vrstica 736 ⟶ 737: in naslanjanje na cepce — kdo bo to gledal? Zato sem si napravil gepelj. Ali to pa tudi rečem: Sedaj nam daj, Franca, dve uri oddiha, {{prelom strani}} nam in živini. In če vsakemu primakneš par desetic na plači, ne bo zato nobene izgube.« Vrstica 879 ⟶ 880: Družina je že sedela pri večerji, ko je France imel še vse polno posla krog gepeljna in mlatilnice. {{prelom strani}} Hodil je krog njih z laterno, snažil kolesje, vlival olja v pušice, mazal zobe in pritrjal omajane vijake. Vrstica 1.019 ⟶ 1.021: bilo najbolje, da bi šel kar na pod v slamo in počakal jutra. Kaj bi krevsaril domov? Ni vredno.« {{prelom strani}} Tedaj je stopila Franca k njemu, ga prijela rahlo za roko in mu pogledala v oči: Vrstica 1.161 ⟶ 1.163: kot razposajen fant in jim izginil, preden so zavili na hodnik. {{prelom strani}} Soba št. 37 je bila skoro prazna. Pri vratih je spal na slamnici nekdo in bil pokrit s kapo čez Vrstica 1.301 ⟶ 1.303: pripovedovati, da je preglušila grdo besedo. Prav nanje se je nagnila in jih stisnila k sebi. Potem se je pa takoj obrnila k Blažu, ki je molčal, in {{prelom strani}} mu šepetala tako, da obmizje ni razumelo. Mož je prikimal, se obrnil k Maticu, ta je prikimal Vrstica 1.418 ⟶ 1.420: »Morda je tako namenjeno. Bog je govoril po otroku.« {{prelom strani}} ==V.== Vrstica 1.519 ⟶ 1.522: v vojašnici, ko so drugi popivali po mestu za slovo, — sam — in jo čakal. In druge žene so prišle in matere in sestre in neveste, in še enkrat so {{prelom strani}} se poslovili, in do vlaka so šle z njimi in jim stiskale roke — on — Blaž — je pa čakal — in je Vrstica 1.663 ⟶ 1.666: »Zavoljo pohujšanja bi Vas nekaj prosila.« {{prelom strani}} »Zavoljo pohujšanja,« se je nalašč čudil župnik. »Kdo je pohujšljivec?« Vrstica 1.802 ⟶ 1.805: oglasila pri župniku Jančarica in je prinesla za mašo za srečno vrnitev Blaža, »ko mu ne morem drugače nič pomagati,« je pristavila. Ob tej priliki {{prelom strani}} se je župnik spomnil Jerine tožbe, na katero bi bil skoro pozabil. Vrstica 1.940 ⟶ 1.944: hiše, kaj ji je očital župnik. Ali vseeno se je bala, da se ne bi pomotoma sešla z njim. {{prelom strani}} Pred pošto je bila gruča žensk. Vse so izpraševale: Vrstica 2.079 ⟶ 2.083: Ko ni več hodil med hišami in ni srečaval ljudi, ki so se vračali s polja, ko ga je zakril gozd, {{prelom strani}} je začel stopati počasneje. Vroče je bilo in vino ga je grelo. Snel je klobuk in začel razmišljati: Vrstica 2.208 ⟶ 2.212: France je izginil za podom. {{prelom strani}} ==VIII.== Vrstica 2.304 ⟶ 2.309: že toliko vrhu hriba, da je zapazila sključeno žensko, ki je sedela ob poti. {{prelom strani}} Lojza se ji je približala toliko, da je že obsvetila lučka med dlani stisnjeno glavo Franckino. Vrstica 2.449 ⟶ 2.454: Jančarju?« je župnik postal pred vrati pisarne in iskal po žepu ključa ter motril Lojzo. {{prelom strani}} »Zdaj ne. Za jasensko setev bo pač spet treba. Za rateja begunec ni.« Vrstica 2.597 ⟶ 2.602: ko je Lojza dokončala povest in ga vprašala, kaj da sodi on. {{prelom strani}} »Vseeno — ni res — prav tebi ne sme biti vseeno in Jeri tudi ne bo vseeno.« Vrstica 2.747 ⟶ 2.752: Puhal je mogočne dime, pregledaval ponepotrebnem koso in njen klep. {{prelom strani}} »Saj je vseeno!« je zakričal za njo, »Pri županu dobiš vse, da veš,« je dodal, ko se je sklonil Vrstica 2.822 ⟶ 2.827: Lojza pa je vedela, da France ni bil več jezen. {{prelom strani}} ==IX.== Vrstica 2.909 ⟶ 2.915: Francka se ji je skrila v hlev. Tamkaj je slonela in božala teličko, ki jo je gledala z velikimi, {{prelom strani}} dobrimi očmi. Ni razločila, kaj je kričala Jera. Ali jasno je čutila, da je ona vzrok. Vrstica 3.048 ⟶ 3.054: dnem in odšla. Golob je ni vprašal, kam gre. Vstal je mrk in je čutil, da se mu tresejo roke, ko se je oblačil. Brnjal je po dvorišču, po hlevu, po podu. {{prelom strani}} Klobuk mu je visel na oči. Stari hlapec je jezno kašljal, ko ga je videl takega, dekli sta se suvali Vrstica 3.190 ⟶ 3.196: Ko je Jančarica spravila po molitvi otroke spat in so odšli tudi vsi drugi, je šla v kuhinjo, dasi {{prelom strani}} ni imela posebnega posla, in se je naslonila na ognjišče. Na okajeni steni je gorela majhna lučka. Vrstica 3.336 ⟶ 3.342: Francka se mu je umaknila in rekla boječe kakor dekle: »Bomo že videli.« {{prelom strani}} Matic je pa čutil, da mu je stisnila roko, in je odšel tako vesel skozi duri, da bi bil skoro zavriskal. Vrstica 3.471 ⟶ 3.477: Ko je Jernej odložil bičevnik, se je oglasil pogumno občinski sluga Petrin: {{prelom strani}} »Jernej, ne boš zameril, če tega ne razumem, kako si ti metal Ruse čez glavo, ko si prej rekel, Vrstica 3.623 ⟶ 3.629: »Saj je padel, ste rekli,« ga je hitro ustavil Golob. {{prelom strani}} »Pravi Jernej. Gotovo le še ni. Morda je bil samo ranjen. Torej če pride nazaj — jo vzame, kaj Vrstica 3.643 ⟶ 3.649: Župniku pa se ni ta večer nič kaj prav ljubilo večerjati. {{prelom strani}} ==XI.== Vrstica 3.725 ⟶ 3.732: »Prav je,« ni čakal župan, »kdo bi poslušal muziko, ko bi človek najložje jokal.« {{prelom strani}} »Ona naj bo v stanovanju z otroki in bero ji boste dali, kaj ne?« Vrstica 3.877 ⟶ 3.884: in miloval Franco. In ko je vinski gost začel razlagati: »Kaj Jančarica! Ta se omoži, Organistovka, ona je reva. Kdo bo jemal prazno žensko s tropom {{prelom strani}} otrok? In hiše nič, zemlje nič, samo usta so jih,« tedaj je Matica pogrelo. Kot na trnju je sedel, dokler Vrstica 4.012 ⟶ 4.019: »Namenjena mu je bila taka smrt.« {{prelom strani}} »Svetnika imaš. Vsi so svetniki, ki na vojski padejo, so pridigovali škof.« Vrstica 4.159 ⟶ 4.166: videla je, da se je hipoma postarala. Stisnila je zavitek pod pazduho in se napotila proti domu. {{prelom strani}} Prvi rumeni listi so ležali na stezi. Zjutraj je šla od maše po isti stezi in stopala po istih listih Vrstica 4.245 ⟶ 4.252: vrnila pred podobo, popravila lučko in se zgrudila na kolena. {{prelom strani}} ==XII.== Vrstica 4.339 ⟶ 4.347: »Jutri pogrebščina, pojutrišnjem svatovščina. E, Francka je tica!« {{prelom strani}} Francka je pa ta večer pregledovala v shrambi, kar je bila pripravila za pogrebce: mesovje, Vrstica 4.465 ⟶ 4.473: Samo enkrat je pomislila v skrbi, če naprošena kuharica pride pravočasno, da bo vse v redu, ko {{prelom strani}} se vrnejo. Ali še to misel je kot prazno ničemurnost odgnala in hrepeneča čakala, samo čakala, Vrstica 4.599 ⟶ 4.607: »Bog mu daj večno luč, Blažu! Sosedje in sorodniki, star sem in hudega sem videl več ko {{prelom strani}} dobrega. Ali najhuje sem učakal na starost. Ampak rečem vam: Ni ga bilo v vasi, kar sem jih spremil Vrstica 4.751 ⟶ 4.759: plačaj in naj zaleže rajnemu Blažu. Sedaj moram pa takoj naprej. Bolezen nič ne čaka.« {{prelom strani}} »Kakšno novico si vendar ujela potoma.« Vrstica 4.889 ⟶ 4.897: »France me tako težko vidi.« »Saj ni res,. France je —« hotela ji je kar razodeti, ali naglo si je premislila in razlagala: »France je včasih čuden. Nič ne maraj za to in Vrstica 5.028 ⟶ 5.036: Matic je kar z viška treščil v škornje, pograbil laterno in se spotoma zapenjal, ko je drevil po {{prelom strani}} hribu v dolino. Silno je potegnil za zvonec pri »ženi«, ki je pa kljub temu počasi prižigala luč in odpirala Vrstica 5.170 ⟶ 5.178: tihi, temni kamrici; ljudje niso videli solz, videl pa jih je Bog in jih je bil vesel. {{prelom strani}} ==XIV.== Vrstica 5.256 ⟶ 5.265: France je naglo nataknil šklebedre in šel iztikat za zibko pod streho. Odkar se je odzibala Lojza, ni več stekla v tej hiši. Potegnil jo je izza {{prelom strani}} straže. Miška je planila iz nje in pretrgala pajčevine, s katerimi je bila preprežena čezinčez. Vrstica 5.395 ⟶ 5.404: »Za mojega Matička!« {{prelom strani}} »Prav bi bilo, ko bi bil tvoj,« se je vtaknil vmes Petrin. Vrstica 5.530 ⟶ 5.539: France se je ozrl naokrog, nato je stopil prav tik nje, da je obstala z delom in ga pogledala. {{prelom strani}} »Francka,« je prosil, »lepo te prosim, povej, kaj misliš. Meni ni več strpeti brez tebe.« Vrstica 5.667 ⟶ 5.676: otroci so bili vsi osupli. Zakaj po atovi smrti je hodila mama resno in tiho. {{prelom strani}} »Otroci, ata živi!« je pripovedovala in jih začela poljubljati. »Stran črne rute!« Vrstica 5.824 ⟶ 5.833: in stiskal in iskal besede, dokler se ni grča omajal in se trikrat povrsti useknil, predno je izrekel: {{prelom strani}} »Matic, če resnično to storiš, dva tisoč več, kot bi jih bil dal Matiju. Zato, ker boš rešil čast

Boji: Razlika med redakcijama