Libera nos a malo: Razlika med redakcijama

| avtor= Emil Vodeb

| opombe= 1. poglavje v izvirniku ni označeno.

| obdelano=4

}}

{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9}}

 

 

Živeli pa so Šteberžani z vsemi sosedi v naj prisrčnejšem prijateljstvu, samo eden je bil, ki je nosil kruto sovraštvo do njih v svojem srcu. To je bil znani Erazem Predjamski. Dvakrat že so bili našli Šteberžani pred grajskimi vrati na visokem kolu pribito rokavico strašnega Erazma. Bil je to znak, da kliče prebivalce gradu na boj. Po tri dni jim je dal dvakrat časa, da so se Šteberžani pripravili na oblegovanje in borbo. In Šteberžani so dobro izrabili te dni. Žitnice in kleti, itak vedno dobro preskrbljene, so napolnili in segnali na dvorišča živino. Zazidali so vhode z mogočnimi skalami, ki so bile vedno pripravljene za slučaj sovražnega napada. Na obzidju in po grajskih oknih so razpostavili težke puške-ključnice, za obzidjem pa so hodile dan in noč straže v jeklenih oklepih s težkimi železnimi čeladami na glavah. Opirali so se na dolge sulice in pajže, velike benecanske ščite. — Dvakrat so odbili Šteberžani napade strašnega sovražnika in že so upali, da Erazem Predjamski ne pride več pod obzidje Šteberškega gradu.

Brez odpora je prihrumel Erazem s svojimi hrabrimi konjeniki skozi glavna vrata na notranje grajsko dvorišče; vratarja, ki se je bil postavil nepoklicanim gostom v bran, so pohodila konjska kopita. Kmetje iz vasi pod Šteberkom, ki so imeli ta dan opravka v graščini, so se poskrili po hlevih in kleteh. Dekle so begale prestrašene po širokih hodnikih, Erazem pa se ni zmenil za nje. Iskal jo svojega sovražnika Ivana Steberškega, da obračuni z njim. Razjahal je konja in za njim so poskakali raz konje njegovi spremljevalci, da so zažvenketali težki oklepi na njih života. Vzplamenele so baklje —smolnice in zaiskrile so se težke viteške sablje. Udrli so jo v grad in po širokih kamnitih stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Tu jih je čakal Štebržan z majhnim krdelom svojih bojevnikov. Vsi so bili le za silo oboroženi in zavarovani proti težkim udarcem nasprotniških sabelj —plamenic.

 

 

»Božji hram je vsakemu odprt, nikogar ne smemo goniti iz njega. »Dajte, da pridejo mali k meni,« je rekel naš odrešenik, ne godrnjaj, dragi moj prijatelj, če sili mladega siroto srce, potožiti se svojemu bogu. Ničesar ne veš. Čemu je bog določil tvojega varovanca. Svoje srčno veselje boš še doživel z njim!« In meniti sta se začela o dnevnih novicah. Na Dolenjskem so se bili zopet pokazali Turki, a malo jih je bilo, in graŠčaki so jih zapodili nazaj. Govor je nanesel tudi na bisterške kartuzijane, ki so zopet prevzeli Šteberško graščino. Šteberško graščino so bili namreč dobili Štoberžani pred dvema stoletjema od bisterških kartuzijanov proti malim služnostim v mito in zdaj, ko je bil Ivan starejši mrtev, so jo kot izpraznjeno zopet zasedli, ne oziraje se na to, da je živel še en potomec Šteberžanov, Ivan mlajši. Pravico sezidati si zopet graščino na nekdanjih šteberških tleh, so oddali kartuzijani rodbini Elab, a jim naložili poleg drugih služnosti tudi dolžnost, da skrbe za Ivana Šteberžana mlajšega, dokler ne dovrši svojih študij in ga ne posvete v duhovnika. Namenili so kartuzijani potem mlademu Šteberžanu kaplanijo v filijalni cerkvi pri Sv. Križu ob Cerkniškem jezeru s sedežem v nanovo zgrajeni graščini, ki jo sezidajo gospodje Elah. Zato pa je moral podpisati Mandelj kot varuh osirotelega Ivana Šteberžana, ker ta ni imel nobenih sorodnikov, kartuzijanom pismo, s katerim se odreka v njegovem imenu vsem pravicam do nekdanjih Šteberškib posestev. Težko je bilo pripraviti trezno preudarjajočega Mandlja do tega pisma, končno pa ga je vedel pregovoriti njegov prijatelj Papler. Brezupno bi bilo namreč upirati se zahtevam kartuzijanov, ker so imeli mogočno zaslombo pri škofu Lambergarju v vicedomski hiši in pri deželnem glavarju, zaslužnem grofu Auerspergu in deželnem sodniku Ivanu Galu.

Tako so sklepali v njegovi zorni mladosti tuji ljudje o usodi njegovega življenja, in ostalo je tako, kakor so sklenili drugi, tudi ko je odraščal. Brez prave ljubezni pri starih Mandljevih, ki so samevali v svoji hiši nasproti stolni cerkvi, je preživel Ivan svojo mladost, ona leta, v katerih je mlado srce najbolj dovzetno za gorka čustva. Ko ga je zbudilo zjutraj zvonenje velikega zvona v edinem stolpu šenklavše cerkve, zagledalo se je njegovo oko najprej na široko streho stolne cerkve in na zidovje, ki je obdajalo to iz dveh neenakih delov sestavljeno stavbo. Nizek zid, ki bi ne bil nikdar zadržal sovražnega napada, je zakrival Ljubljanico, onstran reke pa se je razprostirala nalahno se dvigajoča ravnina. Kar je bilo sveta na obrežju Ljubljanice, je bil posajen in zaraščen in majhne hišice so se svetlikale med zelenjem. Za tem pasom pa se je razširjala pusta široka ravnina, polna dračja in vresja, neobdelana in neobljudena. Vstajal je s težkim srcem k enoličnemu neizpremenljivemu delu, ki je puščalo nedotaknjene vse strune njegove duše. Edino njegovo veselje je bilo, če je mogel poleteti iz Ljubljane skozi Pisana vrata za cerkvijo sv. Jakoba na široko ravnino pod Golovcem. Zagledal se je tedaj proti jugu, kjer mu je zakrival visoki Krim s svojim širokim hrbtom pogled proti njegovemu domu in sanjal je o lepih dneh, ki so za njega izginili za vodno. Otožnost, ki mu je polnila srce, si je dala duška v takih trenotkih v vročih solzah po izgubljenem domu. Sam je stal na svetu, vsa njegova okolica se je brigala za njega le toliko, kolikor je upala imeti dobička od njega. Mandljevi, gotovo dobri in za njegov blagor skrbeči ljudje, so videli v njem le pripomoček, da si pridobe hvalo pri bogaboječih ljudeh. Bili so dobri ljudje, a brez razumevanja mlade duše. Ni jim bilo dano videti v njegovo ljubezni žejno srce, videli so v njeni le prihodnjega duhovnika, in zato so mu ostali tuji kljub temu, da si je moral pripoznati sam, da store za boro plačo, ki jo dobivajo od gospodov Elah s posredovanjem bisterških kartuzijanov, več, kakor je bila njih dolžnost. Zvečer, kadar se je vrnil od takih izprehodov, se je napotil navadno s sklonjeno glavo in mračnim čelom naravnost v svojo sobico, padel pred svojo posteljo na kolena in ihteč zagrebel svoja lica v trdo slamnico. Mandljeva pa je občudovala proti stari dekli njegovo svetost, da ga teže tako zelo grehi pokvarjenega sveta. »Velik gospod bodo še!« je pritrjevala tedaj dekla, ki je pestovala svoje dni zdaj že priletno Mandljevo.

 

 

Zatopljen v ta pogled je stal Ivan pred njo. Vse mogoče misli so mu rojile po glavi, kako je prišla neznanka v to zapuščeno kapelico. Zasmilila se mn je, ko jo je videl ležati pred seboj na mrzlih kamenitih tleh. Ali jo hoče zbuditi, ali ji naj ne krati od počitka, ki si ga je prišla morda iskat pod oltar? Težke so morale biti sanje, ki so ji razburjale dušo. Zdaj se jo vzpela napol na svojem ležišču. »Ne, ne tega!« je zakričala vsa obupana in se zgradila vznak pred njegove noge. Tedaj se je sklonil Ivan do nje, pogladil ji je kuštrave lase s čela in prijel jo je za roko.

Preplašeno, z groznim strahom v očeh, je skočilo dekle pokonci. Kakor brez uma je hotela mimo mladega duhovna proti izhodu. Ivan pa jo je držal krepko za desnico. Zamahnila je z levo proti njegovi roki in blazen gstrah se je risal v globokih potezah na njenem licu. Njene temne oči so begale od Ivana pa do oltarja in zopet nazaj k njemu. Za del trenutka so se ustavile na oknu in na razpelu.

 

 

»Treba bo na vsak način,« mu je odgovoril Jovo, »kam pa pridemo, če se nam razleze ta zalega po deželi!« vstal je zibaje se, kakor bi imel eno nogo prekratko, korakal po sobi gor in dol. »Že predolgo sem molčal, cele vasi so še okužene, in zamisli, že sem v Cerknico prihajajo. Kaj bo, če mi pridejo celo v župniše, ali se ti naselijo na Hasberškem gradu? Pazi, pazi, Rauber, če si tudi škofov sorodnik, pred njimi nisi varen, tudi vsa tvoja silna moč ti ne pomaga nič!« In nadaljeval je zgovorni Jovo ter sedel zopet na mizo: »Kaj pa, če ti napravijo iz tvojega gradu nad Uncem drugo Slivnico ...?«

»Kaj praviš, da to morejo!« se je

vznemiril Rauher in zagrabil za svoj

učeniku, prišel sem po svet v

zagonetni zadevi.«

»Tri dni šele si na Šteberku in že

prihajaš z zagonetnimi stvarmi. Iz

ni ti treba iskati,« mu je branil

Rauber.

»No, potem moraš priznati tudi, da imamo v naših krajih kar na dlani dokaze, da se uganja pri nas čarovnija. Ali ni znano nam vsem, da se kvari žito na polju, da cepa najboljša živina, da rode dekleta, ne da bi vedela od koga so spočele? Se ne dogaja dan na dan, da ureče čarovnica otroku? In če priznamo vse to, moramo priznati tudi, da so med nami čarovnice in čarovniki in vešče.

 

== III. ==

Tretji dan je vstajal izza Grmade, ki obrablja proti vzhodu nebo, če pogledaš iz nove Šteberške graščine proti Križni gori. Na oknu sloneč se je oziral Ivan po golem pobrdju, ki mu je zapiralo razgled proti Grahovem in proti Cerknici. Doli pod gradom na vasi se je že zbudilo življenje. Tenak dim se je valil po strehah in se spuščal kakor prozoren prt na rjava mokra tla. Tuintam je stopila na prag kmetica in se ozirala proti nebu. Tiho je bilo vsenaokrog in vendar preveto življenja, hrepenečega po solncu in toploti. Iz starikavih, nagrbančenih obrazov si bral, kako slutijo trde kmečke duše vstajenje, kako čakajo na trenutek, ko vdahne prohujajoča se narava življenje mrtvoležečim poljem in travnikom. Tudi Ivana se je dotaknila ta slutnja, tudi njemu je zaigrala pesem o vsemogočnem stvarjenju. Slonel je ob oknu in strmel pred se in nepremagljivo pričakovanje mu je polnilo dušo, vendar pa si niti sam ni vedel odgovora, kaj bi bilo ono neznano in veliko, kar sluti. Gladko in neizpremenljivo ravno je bila začrtana pot njegovega življenja; od prvega koraka pa do zadnjega so bili vsi enaki, složni in neprenagljeni, preračunjeni že tisoč in tisočkrat od drugih, njemu odmerjeni in nakazani od tujih ljudi in le par koratkov na desno in na levo mu je bilo dovoljenih. Kako ozek delokrog in kako kratkogledno obzorje, ko so ga silile mladeniške moči v boj in v življenje! Nejasna in brezobzirna bridkost je ležala na njegovem duhu in ga težila. Z nevoljo je odganjal vsiljive spomine, ki so mu vstajali ob pogledu na ta napol prebujena brila, sram ga je oblival, kadar so se mu ustavile misli na njegovi službi v hiši onih, ki so sedli v posest njegovih prednikov. In vedno so hodili njegovi spomini in njegove misli po teh prepovedanih potih in niso hotele ostati na oni ravno in neizpremenljivo začrtani poti, ki so jo bili odkazali drugi. Zdaj se je spomnil svoje obljube, dano kmečkemu dekletu v kapelici pri sv. Križu. To je bila prva postojanka na njegovi poti, kjer lahko poskusi svojo moč, prva preizkušnja njegove poslatve. Sto in stokrat so se v preteklih dveh dneh že ustavile njegove misli pri neznanki od sv. Križa, sto in sto načrtov je že izdelal in zavrgel in jih vodno zopet pobiral in premislil. Izhoda ni našel, a najti ga je hotel, to je bila vodilna misel vsemu njegovemu premišljevanju. Zavedal se je v tem trenutku, da se mu posreči prodreti temo, ki mu ni dala jasno videti, takoj nato pa se mu je dozdevalo, da se podira vsa stavba njegovih naklepov pod neznano silo nevidnih in nepojmljivih moči.

»Dobro jutro!« se je oglasil pod njim grmeči glas gospoda Elaha.

 

 

»Veseli me, da vam resni vaš poklic ne zabranjuje posvetiti par trenutkov tudi samotni ženi!« je pozdravila gospa Elah Ivana, in z žensko zgovornostjo ga je začela izpraševati po njegovi preteklosti in o njegovih naklepih za prihodnjost. Ni bilo treba Ivanu mnogo odgovarjati, odgovarjala je kar sama na svoja nešteta vprašanja. Sedela sta tako gospa Elah in Ivan vse dopoldne skupaj in se menila o najrazličnejših vprašanjih, zdaj o njegovem, zdaj o njenem življenju, potem o Turkih in o roparjih, nad katere je šel davi njen soprog, o čarovnicah, o pokojnem škofu Lambergu in slednjič je nanesla govorica tudi na Celestina, mladega služabnika z okamenelim izrazom v obrasu.

»Sklenila sem dobro ž njim,« se je nasmehnila gospa Elah. »Oženiti ga hočem z dobrim dekletom, z Reziko iz Hočkovega. Urna je kakor veverica in pridna, dobra opora mi bo, kadar pride za vedno na grad. Zadnje čase pa sem opazila, da poveša glavo in da hodi tako nekako zamišljena in otožna okrog. Moža ji manjka, trdne opore, ali pa jo je urekla kaka zlovoljna vešča. Ne morem si tolmačiti drugače njene izpremembo. No, Celestin,« se je obrnila k služabniku, ki je stopil ravno v sobo, »kdaj bomo napravili poroko?«

 

 

Zaupljivo in hvaležno, obenem pa tudi sramežljivo se je obrnila proti njemu. Dolge goste trepalnice so osenčevale njene pol zaprte, povezene oči. Vztrepetala ji je roka, ležeča v Ivanovi in vzdrgetala so ji nedrija v resnem vzdihu, ko se je ozrla Ivanu v oči. Zaupen in udan, obenem oduševljen je bil pogled njenih temno rjavih oči. Iz oči v oči jima je govorila govorica, ki ji v besedah iščemo zaman pravega izraza. Brez besed je bilo njih čuvstvovanje, nepriznano in še nerazločno, globoko in vendar obema še zakrito. Poglobil se je njegov pogled v njeno dušo, naenkrat pa, kakor bi bil zazrl nekaj strašnega, so se razširile Ivanu oči v grozi, skočil je po konci, izpustil je njeno roko, in stopil dva koraka v stran. Kakor pa, da ne more verjeti svojim očem, se ji je zopet približal, prijel jo je z obema rokama za lice in se sklonil nad njo, da se ji ozre še enkrat v oči.

»Poglej me s polnim pogledom!« ji je velel z zamolklim, od razburjenosti se tresočim glasom in ko se mu je ozrla zopet s plahim pogledom v oči, presenečena od njegovega ji nedoumljivega vedenja, se mu je nehote izvilo izza stisnjenih ustnic.

 

 

»Drugič pa me ne boš tako neusmiljeno podrl, Drganc, povem ti tudi jaz imam pesti!« se je jezil, na novo prišli Dobravec.

»Prehiter si bil, ne boš zameril,« je bil odgovor, »saj veš, da ne sme nobeden med nas, predno ga ne otipljemo.«

 

 

»Elahovim nič!« je ponovil Cekon, »dobili so že do zdaj najmanj za deset let!«

»To ne gre,« jih je podučil Ribič. Pravico imajo do desetine, to je ukoreninjena stara pravda graščine; da pa ne damo več kot desetino, to je pa naša stara pravda. Desetino jim moramo odrajtovati.«

 

 

»Kdo pa bo šel k Rauberju in pa v bisterški samostan?« je vprašal Čekon.

»Ribič! Kdo drugi!« se je oglasilo kakor en glas v krogu kmetov.

 

 

Zadovoljen s svojim delom je odložil pero in storil globok požirek iz vrča.

 

== V. ==

 

»O rojenicah mi nikar ne govori« ga je zavrnil Ivan resno in nekoliko ozlovoljen, »sto in stokrat sem vam že dokazoval, da je to le vaša prazna vera in pa morda hudičevo preslepilo, pa vi imate trde glave in si ne daste izbiti, kar so vam pravila stare babe. Varuj se takih vragovih vraž in take vere, to je prvi korak v krivoverstvo! Varuj svojo dušo pred človekovim sovražnikom!« Še dolgo je hotel govoriti Ivan z Ribičem, rad je govoril z njim, ker je bil nenavadno bistre glave in ker ga je vzljubil na skupni poti v Hasberško graščino in k bisterškim kartuzijanom.

Tenko, kakor vrezan v sinje nebeško obločje je zapel glas čez jezersko plan, visoko, kakor bi se hotel povzpeti v sinje višave. Trikrat je zapelo, trikrat preglasnilo in potem v enakomernih udarcih plulo v gore in v medgorja. V škocjanski kapelici se je naznanjalo, da padajo vode v jezeru. In za Škocjanom se je oglasil sv. Prikt in sv. Felicijan na Otoku, sledil je sv. Križ in sv. Štefan, vmes pa je pogrmevalo iz zvonika pri sv. Marku v Grahovem. In kakor valovi vode, če vržeš v njo kamen, tako se je

širil po vsi Cerkniški dolini glas, da pada jezero. Oglasila se je devica Marija v Grahovem, za njo sv. Pavel in sv. Klija s svojim nestrpnim glasom, sv. Vid ob Martinovem potoku je naznanil novico Mariji Magdaleni in sv. Petru na jezeru. Razlili so zvonovi svečanost nad kotlino in nad vode.

Za Otokom proti Stanovniku se odteče jezero najhitreje. Tja so se napotili vsi oni, ki so imeli od lastnikov ribolova pravico ribariti v ponoru, ki ga imenujejo Mali Oberh. Ob robu jezera so se pomikala krdela ribičev proti vasi Vrhjezera, od koder vodi širok lesen most čez jezerski jezik v kotlini, obrobljen od Stražišča na severovzhodni strani od Gole gorice in Loma na južni in zahodni strani. Kar leži jezera na južni strani tega mostu, je prosta last kmetov iz okolice in tam sme loviti ribe, kdor hoče. Na jezeru samem pa je dovoljeno loviti le nekaterim graščakom in dostojanstvenikom, posebno pa še v ponorih, v katerih je pravica razdeljena celo po dnevnih časih in omejena celo na določeno število delavcev.

 

 

»Ošabni so,« so sodile ženske in se prerivale skozi blato.

 

»Ribič, kje imaš svoje babe?« je zaklical eden pod mostom.

Ni mu odgovoril vodja ribiške čete, zamahnil je samo z roko in korakal naprej z umerjenimi koraki, glavo je potegnil še globeje med ramena in zareza na čelu mu je bila videti še za spoznanje ostrejša. Korakali so čez most in prikorakali na drugo stran jezera nasproti Otoku, ter zavili mimo seliša Laz ob vznožju Loma proti Zadnjemu kraju. Na skalovitem obrežju, kjer se vzdiguje temni Javornik v sinje nebo, so se ustavili in odložili mrežo in vroče, potem pa so zasedli skale ob bregu, razložili pred-se kole in sekire, kose in cepce in drugo orodje tor čakali, kdaj pride na nje vrsta, da love za gospodarja Rauberja. Zdaj pa zdaj je hotel pričeti ta ali oni pogovor, a resni obrazi tovarišev so mu kmalu zavezali jezik. Molče so sedeli po skalah in zrli preko Otoka proti vrhovom krog Šteberka in proti dolgi Slivnici.

 

Pred Ribičevo kočo je ostal Ivan sam in gledal za odhajajočimi kmeti. Čudno se mu je zdelo obnašanje starega Ribiča in še bolj čudno vedenje kmetov, ko so se odpravljali na lov. Zdaj so dospeli na greben Bukovegu vrha in izginjali drug za drugim v svetlem zelenju poganjajočega gozda. Dolgo se je še oziral za njimi in globoko sočutje se je vzbudilo v njem s kmeti, ki ne morejo imenovati niti najmanjše stvari, da, niti samega sebe, svojo izključno last. Zdaj gredo na delo za druge, za krute gospodarje, ki jim je mar samo svojega nenasitnega žrela in ki ne razumevajo in nočejo razumeti trpljenja uboge pare.

 

Napol tema je vladala po izbi, samo žareče oglje se je svetilo na ognjišču in tenek dim se je vzdigal ob sajasti steni pod streho. Ko je stal Ivan tako na pragu in motril notranjost hiši se mu je zdela popolnoma izumrta. Stopil je naprej in sedel na klop, ki je bila postavljeua pred ognjišče. Tu tedaj so živeli Ribiči, tu je živela in delala Rezika. Težko mu je bilo, ko se je spomnil nanjo in si slikal njene življenje v tej koči brez vsake najmanjše udobnosti. Zdelo se mu je, da se Rezika nikakor ne more čutiti srečne v tej okolici. Rad, neizrečno rad bi ji pomagal, rad bi delil z njo vse, kar mu nudi in kar mu obeta življenje. Pa kaj, ko mu je pot njegovega življenja tako ostro začrtana. Drugi seveda tudi ne drže svojih obljub in svojih priseg, prisege so le formalnost, za katero se ne zmeni nihče, ki jih ne izpolnuje niti vrhovni poglavar cerkve. Tudi nimajo prisege one misli, ki jo izražajo besede, samo za javnost so namenjene in pa častitljive so kot starodavna ceremonija. Drugega pomena nimajo. Nobena kazen ne zadene duhovnika, ki prelomi prisego, niti pred posvetno, niti pred cerkveno gosposko. Dal bi Reziki vse svoje življenje, pa kaj, ko je sam odvisen od toliko gospodarjev, da jim ve komaj sam vsem imena. Če bi bil na mestu Svetega Jova, potem bi se dalo že kaj ukreniti, tako pa, kot odvisen kaplan, ni upanja in ni izhoda. Zaglobil se je Ivan v svoje misli tako, da naprej sklonjen in naslonjen na ognjišče ni čul lahkih korakov bosih nog, ki so se bližali izpod petra iz shrambe za ribe. Pospravljala je bila tam Rezika in je stopila sedaj v izbo po končanem delu. Tudi ona ni opazila takoj gosta; šele ko je bila tik zraven njega, je zapazila Ivana, ki je slonel zatopljen v svoje misli pa ognjišču. Presenečen vzklik Rezike ga je vzdramil in pogledal je s široko odprtimi očmi mlado dekle, ki v prvem hipu prestrašeno ni vedelo kaj naj stori.

 

 

Slutila je Rezika od prvega trenutka, da se pripravlja nekaj velikega in resnega, slutila je to z ono negotovostjo, s katero sluti vsaka ženska kako se pripravlja oni, ki mu je zasužnila misli in čuvstva, da izgovori odločilno vprašanje; premlada, prenedolžna in preveč neizkušena pa je bila, da bi bila mogla presoditi v tem hipu z vso resnostjo kako odgovornost ji nalaga njen odgovor.

»Kako rada!« je vzkliknila, a drugo so ji zadušile vstajajoče solze, »pa ti si duhoven,« je nadaljevala, ko so jo prenehale dušiti solze.

 

 

»Ali se slovensko ne da pisati in brati?«

»Težko je to in menda se tudi ne da nič prav napisati, nisem še poskusil, in kolikor vem, tudi drugi še niso pisali razen nekaj cerkvenih stvari.«

 

Sklonila sta se še oba Ribičeva sinova, in vsak je zagrabil en koš in stresel vse ribe v vodo. Koše pa sta vrgla z vso močjo za odhajajočim gospodarjem, da so odskakovali od tal in se preobračali po zraku.

 

 

Ko je zaslišal Elah lop rib na jezeru, se je ozrl na kmete in se je komaj ognil košem, ki so prileteli za njim. Ves zaripljn v obraz in peneč se jeze je zagrabil za bodalo, ki mu je viselo ob boku. Oči so mu izstopile iz jamic, da je bila groza pogledati mu na lice. Par korakov in bil je pri kmetih.

 

»Milost!« je zakričal kmet, »gospod, milost! Nisem storil ničesar! Milost!« in vrgel se je na tla pred gospodarja.

Sirovo se je zasmejal Elah in ga strnil z nogo v usta, da so mu je pocedila kri po zmršeni bradi in gosto porastlih prsih.

 

 

<center><nowiki>***</nowiki></center>

Podgorelo nebo, kakor razbeljeno od poslavljajočega se solnca, je žarelo skozi bujno zelenje bukovju, ko se je bližal Ivan koči na holmu. Zdelo se mu je, da vidi, kako lie plamen po strehi in divje kričanje, ki se je razlegalo od Ribičevega doma mu je povečalo strah, ki mu je kljuval v duši. Prehiteli so ga bili Elahovi hlapcu, prepozno pride njegovo svarilo. Kolena so se mu ušihila, ko je na to pomislil. Prepozno! Izgubljena Rezika, uničeno njegovo življenje.

 

 

Zopet se je prebudila zver v njih srcih; s penastimi ustmi in stisnjenimi zobmi so se bližali od vseh strani ubogima deklicama, počasen, in plazeč je bil njih korak, kakor bi se hoteli naslajati ob trepetu do skrajnosti razburjenih ubožic. Tako se priplazi volk k svojemu plenu kadar mu ne more več uiti. V blaznem obupu je padla Rezika na kolena in vzdignila roke k vroči molitvi proti nebu, toda hitro jo je prijel Ivan za roko in jo dvignil od tal.

»Zdaj ne to!« ji je zašepetal in se ozrl na hlapce.

 

 

»Zmirom je bil pametna glava, zdaj pa gre počenjat take stvari, kakor bi ne bil še v svojih letih!« se je jezil nad Ribičem, »pa rečem ti, to ni vzraslo na njegovem zelniku, ni, pa ni, tiste bebnice so vsega krive, saj veš, tista dekleta. Stara je bila taka, bog ji daj večni mir in pokoj,« in prekrižal se je, »in mlade so ji čisto podobne.«

»Kaj gobezdaš?« ga je godrnjaje prekinil Drganec.

 

 

Tudi sedaj, ko se je opravljal na pot na Turjak, je vzel svoje bogastvo s seboj in skrbelo ga je edinole to, da ga kdo na poti napade ali pa, da ga izslede Elahovi hlapci in mu vzemo denar. Za svoje življenje se ni tresel toliko, kakor da izgubi zaklad in se mu potem ne izpolni njegova srčna želja, da bi oskrbel svoj dušo po smrti. Sklenil je tedaj, da gre na Križno goro v kapelico prenočit. Kapelico in cerkve so bile namreč zavetišče, kamor ni smela seči posvetna roka, kamor so se smeli zateči celo največji hudodelci in kjer so bili verni pred svojimi zasledovalci. Tja je bil namenjen Tomažek.

Ni pa še prestopil praga svoje bajte, ko je zaslišal, da se bližajo koraki njegovemu domu.

 

 

Tišje in tišje so prihajale njune besede. Ogenj je dogoreval in prasketalo je živo oglje, v enakomernih presledkih je kapalo s stropa v tisoč in tisočletni delavnici narave. Tajinstveno je šumelo v ozadju prostorne jame. Utihnilo je vsenaokrog, kakor da pridržuje narava sapo v začudenju nad strastjo dveh mladih src.

 

== VI. ==

Žalostna poročila so prihajala iz cerkniške župnije. Strahovito se je širilo čarovništvo po Cerkniški dolini zlasti pa na spodnjem kraju. Poročila so prihajala od cerkniškega župnika, Svetega Jova, in ljubjanski škofov vikar je že parkrat odločno zahteval pojasnila, kaj se je ukrenilo proti razširjenju te strahovite nesreče. Bisterški patri so bili v nemilih skrbeh. Opetovano že so se bili obrnili do gospoda Bauberja na Hasberški graščini, naj uvede strogo preiskavo, a gospod Kauber jim je vsakikrat odvrnil, da ne najde povoda nastopiti proti kmetom, ker ne move verjeti pravljicam starih bab in babjevernih bojazljivcev. Zdaj pa so se celo spuntali kmetje, očividno je, da je bil ta kmečki upor le posledica čarovništva.

 

 

Od škofovega vikarja v Ljuljani Žorža Kerchberga je bilo pismo na očeta priorja, da naj uvede takoj strogo preiskavo po vseh podrejenih župnijah zaradi čarovnikov in čarovnic in poroča o uspehu svoje preiskave škofijstvu in vicedomstvu v Ljubljani. Težke skrbi je imel pater prior. Tiho je sedel v svojem visokem naslanjaču v refektoriju in zrl predse izpod namrdenih obrvi, kakor človek, ki ne ve kaj bi počel. Poslušal je zdaj tega, zdaj onega očeta, ki se mu je približal z dobrim svetom in vedno globlje mu je klonila glava na prsi. Nekaj posebnega je moralo biti, kar je tako potrto tega sicer tako odločnega moža. Spogledavali so se očetje in zmajevali z glavami. Vsem se je zdel prior za najmanj deset let postaran.

 

»Beri!« mu jo velel in sedel nazaj v svoj stol ter prekrižal z globokim vzdihom roki v naročju.

 

Završalo je krog mize v refektoriju in sodili so patri, »čarovniki so!«

In pater Joahim je bral naprej v pismu Svetega Jova, spočetka mirno in tibo, čedalje pa glasneje in z naglasom, iz katerega se je čula vsa njegova razburjenost in sveta jeza. Glasilo pa se je pismo tako:

 

 

Dolgo še je čital pater Joahim in pot mu je stal na obrazu. List za listom je prekladal, razvijal in zavijal in polagal pred priorja Silvarija, ki je sedel sključen in s povešeno glavo v svojem naslonjaču.

 

»Preiskati je treba zadevo!« so se oglasili zmernejši očetje.

»Vrhovno sodnijsko oblast je pred dolgimi leti odstopil samostan proti desetini Hasberškim gospodom,« se je oglasil zopet pater prior« zdaj jo ima gospod Raubor, a on ne veruje, da bi bili v njegovem pravdnem okolišu čarovniki in vešče. Ne preostaja nam drugega, kakor da naznanimo zadevo deželnemu glavarju in poprosimo vicedoraa, da pritisne na gospoda Rauberja ali pa vzame zadevo sam v roke.«

 

 

»Nimam več moči nad dekletom,« take so bile njegove misli. »Kar reče on, to je prav, kar zapovem jaz, mora potrditi on, sicer nima veljave. Dve nedelji že odlaša, zakaj ne gre k Rauberju, da reši nas in dobi sebi odpuščenje!«

 

»Še jutri pojdem na Hasberško graščino« se je odločil končno. »Zdaj bolj kot kdaj čutim dolžnost, ki mi jo je naložila usoda! Tako bi itak ne moglo ostati, naše življenje zavrženih ljudi, brez pravic.«

 

»Ni dobro dolgo premišljati, Ivan« se je oglasil zopet Ribič. »Jasno je kot beli dan, da ti hočijo bistški očetje dobro. Kako svarilo, ki ti ga dedo morda, tudi ne bo nič hudega, ti pa lahko pomagaš nam, ki smo v taki stiski.«

»V stiski, to je res« je potrdil Juri. »Čekona in Drganca imajo še vedno zaprte v Šteberškem gradu. Predsnočnjem so vtaknili pa še starega Tomažka izpod Križne gore.«

 

 

Razjasnil se je Ribiču obraz in mel si je roke kakor človek, ki mu je prišla presenetljiva vesela novica. Z nemirnimi koraki je hodil gor in dol in le na kratko odgovarjal Jurju, ki je sedel pred hišo in trgal trske.

 

== VIII. ==

 

Od ponedeljka pa do četrtka sta potovala Ivan in lovec Juri izpod Javornika do samostana. Ivan ni hotel, da bi ga videli ljudje in izpraševali o njegovih doživljajih. Ni se hotel ustavljati po vaseh, ki so prijazno vabile utrujenega potnika k odpočitku; le če sta prišla do kakega samotnega selišča, sta se odpočila od napornega pota in se pokrepčala z mlekom. Vasi pa sta se ogibala v velikih ovinkih. Sram je bilo Ivana te svoje slabosti, da ni hotel stopiti med ljudi, težila pa ga je misel, da mu bero ljudje raz obraz razorana njegova čustva. Več kot enkrat, če sta se bila z Jurjem zopet ogrnila skupini hiš, je sklenil sam pri sebi, da se pri prihodnji vasi ne ogne več zvedavim pogledom in radovednim vprašanjem. Ko pa sta se približala zopet kakemu večjemu selišču, ga je obšla vedno iznova malodušnost in skoraj nevede je krenil v velikem loku v stran. Tudi njegovega spremljevalca se je polastila s časom malodušnost. Ugibal je o Ivanovem čudnem vedenju in ker si ni vedel prav tolmačiti njegove potrtosti, je upadlo tudi njemu srce. Zdelo se mu je, da teši Ivanovo vest nekaj, za kar je zaslužil kazen in sklepal je iz njegovih pritajenih vzdihov, da se boji povračila za svoj greh.

 

»Počakam te v mlinu, da se vrneš iz samostana,« je prekinil lovec molk. »Starega znanca imam v mlinu, pogovorila se bova o starih časih.«

 

Zaškrtal je zapah, zavra žila so vrata in pater Joahim je vstopil.

V refektorju so bili zbrani očetje, sedeli so okrog dolge mize in napeto pričakovanje se jim je čitalo raz obraze. Skozi zamrežena okna je sijalo solnce v širokih pramenih in risalo po tleh velike štirikotne lise. Težek je bil zrak v refektorju in dišalo je po vlažnosti.

 

 

V brezmejni grozi so se razširile Ivanu oči, skočil je s stola in botel pobegniti, a že so ga zagrabile zopet trde pesti in tiščale nazaj na stol, »Vragovi ste!« je kriknil v obupu, Joahim pa se mu je zlobno smehljal.

Gospodov dan! Po cerkniški kotlini so plavali svečani glasovi nedeljskih zvonov. Iztrgal je veter zamolklo donenje velikega zvona v farni cerkvi iz brnečega valovanju in ponesel je je gori v temne gozdove v vas divjačini in iz človeške družbe pregnanim.

 

 

Jurja je skril potem mlinar pod streho. Popoldne pa je prišel zopet oni menih s hlapci in odpeljali so mlinarja a seboj v samostan.

Pod večer se je vrnil mlinar, pa kakšen je bil! Pijan, da se je opotekal od enega konca v drugi in povaljan in blaten! Napili so ga v samostanu. »Veš Juri,« je začel pripovedovati, »prisegel sem, da ne bom nikoli nobenemu nič povedal. Pa taka prisega ne velja nič, če držiš z drugo roko figo. Kaj ne, da ne velja?« »Seveda ne velja«, mu je odgovoril Juri, »no in kaj ste imeli v samostanu?« »Ne vem, če ti smem povedati« se je obotavljal mlinar, a s časom je vendar prišel z besedo na dan.

 

 

Sestavilo se je krvosodno sodišče. Predsedoval mu je Rauber kot pravdni gospodar vse okolice, njemu ob strani je sedel njegov centenar kot izveden sodnik in potem so prišli prisežniki kot prisedniki in presojevalci krivde obtožencev. Elah, kot gospodar je bil prvi, drugi in tretji sta bila oba Palmberga in potem sta bila prisežnika še dva podložnika Šteberške graščine, kmeta Andrej in Gorjan, ki se nista bila udeležila kmetske vstaje. Župnik Jovo je sedel kot priča med sodniki. Cerkvena postava mu je branila udeleževati se posvetovanja in sodbe, vendar pa ni hotel zapustiti sodne sobe, ker se je bal, da se pravda sicer ne konča tako, kakor je hotel on. Nikdo mu ni branil udeležiti se zasliševanja, ker so si bili sodni gospodje vsi med seboj prijatelji in ker je vedel tudi župnik Jovo na zvit način utemeljiti svojo prisotnost.

»Lahko se zgodi, da potrebujete duhovnega sveta,« se je obrnil na Rauberja in sedel k oknu od koder je bil razgled po Cerkniški kotlini.

 

 

»Bes je!« je strahopetno pritrdil Gorjan.

»S hudičevo pomočjo!« sta pritrdila tudi oba Palmberga.

 

 

Svečano so donele molitve kartuzijanov v večerni mir, s Križne gore sem pa so plavali glasovi malega zvona čez jezersko plan. Oglasili so se zvonovi na Grahovem in po vsej dolini. Bližal se je sprevod morišču.

Zgrozili so se obsojenci, ko so zagledali pred seboj iz grmad grozeče križe. Kakor besen je začel trgati Drganec ob svojih verigah, vrgel se je obupan po tleh in bil krog sebe z nogama, da se hlapci niso upali do njega. Vpil je, da je pretresalo živce celo krvi vajenim vojščakom. Slednjič so ga vendar obvladali, vtaknili so mu v usta železno hruško, da ni mogel več s svojim vpitjem motiti pobožnih kartuzijanov v njih molitvi. Topo je zrl pred se ogljar Tomažek. Na glavi je imel visoko krono iz trdega platna in na njej je bilo v kričečih barvah naslikano z neokretno roko kako odpira hudič žrelo in hoče požreti od strahu sključenega starca, ki skuša še v zadnjem trenotku skriti vrečo denarja. Vedno se je obračal Tomažek nazaj proti Svetemu Jovu: »Ne pozabi na mojo dušo« ga je spominjal, »denar veš kje leži zakopan.« Župnik Jovo je molčal in privzdigoval veliki bronasti križ: »Ne pelji nas v skušnjave!« »Denar je za mojo dušo, ali slišiš sveti, dobri, ljubi gospod, za mojo dušo!« je tarnal Tomav lak in se opotekal, kar ga je sunil hlapec pod rebra. »Libera nos a malo!« je odgovoril Jovo. Kakor da ga trese mrzlica je korakal zraven Tomažka Čekon z napol zaprtimi očmi in težke solze so se mu utrinjale na lica.

 

 

Dospeli so na morišče. Kakor na povelje so planili hlapci po obsojencih in jim potrgali obleko raz telesa, v drugem hipu pa so jih že tudi postavili pred križe. Drugega za drugim so vzdignili, roke so jim vpognili nazaj črez prčenice in zvezali na hrbtu. Še noge so jim privezali ob pokončno drevo in potem so odstopili.

Utihnile so molitve kartuzijanov, preglasnili so zvonovi po cerkniki kotlini, umrli so zadnji glasovi vsenaokrog, le obupno ihtenje in zamolklo grgranje se je glasilo od križev sem.