Kriva: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
prelomi strani, metapodatki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov=Kriva
| avtor=Fran Milčinski
| izdano={{mp|delo|Dom in svet}}, {{mp|leto|1916}}
| vir={{fc|dlib|EFKZKFFP|s=all|dLib}}
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=29245
}}
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}
Vrstica 25 ⟶ 33:
Stara Jerečka se je prestrašila hrupnega ob ska; zganila se je, odgovorila pa ni kaj. Baš se je mudil v bajti občinski tajnik, ki je bil hkratu mrliški ogleda. Potegnila je izpod postelje skrinjo, jo s tresočo roko odklenila, vzela iz nje v ruto omotane spise in jih dala tajniku: »Dajte, Vi poglejte, ali so veljavna ta pisma!«
Tajnik je razmotal in razgrnil papirje, stopil je k oknu in bral, majal glavo in se čudil. Pokazalo se je, da je rajnki Andrej že med živimi in še pred testamentom izročil Jerečki bajto in svet in je bila Jerečka že prepisana v zemljiški knjigi. To sta bila z rajnkim skrivaj naredila, da ni nihče vedel v vasi — {{prelom strani}} rekla sta, da gresta k zdravniku, pa sta bila pri notarju.
Katra je divjala in preklinjala, stara Jerečka se je plašno umikala, sklepala roki in se križala, tajnik pa je zastonj svaril Katro, ki je vihtela pesti:
Vrstica 96 ⟶ 104:
Tako je prišel dan razprave in Katra Oblakova je stala pred poroto.
{{prelom strani}}
Tajila je zažig in se rotila, da je nedolžna. Svoje grožnje in naklepe — te je pač priznavala, še ponašala se je z njimi brez strahu in sramu. Ganilo je ni niti tarnanje stare Jerečke, ki je jokaje pričala, da ji je z bajto vred zgorela vsa obleka, vsa oprava, vsi revni prihranki — žulji njenih rok; na stara leta mora zdaj pobirati beraške stopinje.
Vrstica 139 ⟶ 147:
Katra je trepetala, čula je, kako ji bije srce; razburjena se je pozabila prikloniti, ko sta vstopili v sobo. Široko je upirala oči v ravnatelja, da mu z lica prebere novico, ki ji jo bo povedal. Pa mu je bil resen obraz, mrk pogled, Katro so izpreletele zle slutnje, globoko je zajela sapo.
In že je slišala, da je sodnija zavrgla njeno prošnjo za novo pravdo. Zakaj priče niso tega po trdile, kar je obetala v prošnji, in Jerečkin sosed Sedej ni maral ničesar vedeti o tem, da bi bili zažgali otroci; njegov petletni sin Tonček se je
Tako je čital ravnatelj iz spisov, in ko je kon čal branje, je skomiznil z ramami in pogledal kaznjenko.
Vrstica 196 ⟶ 204:
Vendar je gledala svojo kazen brez grenkosti. Iskala je in premišljala: Sodniki so se zmotili, njih sodba je krivična — je-li pa krivična tudi kazen? Pa so ji nešteti dolgi dnevi samotnih misli slednjič prinesli oni odgovor, ki se ji je ob njem pomirilo srce: Res, da nisem zažgala, res da mi ni grešila roka, ali grešilo mi je srce, ko je kuhalo tisti naklep in se veselilo požara, ki ga je zanetila tuja roka. In svoje kazni ni več imenovala sužnosti, imenovala jo je šolo.
{{prelom strani}}
Še je imela onih samotnih pomenkov, toda bili so brez srda in nestrpnosti in brez gorjupih očitkov. Pobogala se je bila z zvesto družico tihe celice in ni bilo mogoče drugače: pretesno sta bili navezani druga na drugo. In kadar sta se zdaj menili, menili sta se rajši o dneh, ki jima še pridejo, kakor o onih, ki so minuli. —
Vrstica 252 ⟶ 260:
[[Kategorija:Fran Milčinski]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
| |||