Bela krizantema: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
prelomi strani, metapodatki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Bela krizantema}}: Mojim recenzentom
| avtor= Ivan Cankar
| izdano= {{mp|leto|1910}}
| vir={{fc|dlib|ME6XCOU1|s=all|dLib}}
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=87078
}}
Pozdravljeni v Kristu!
Pozdravljeni vi vsi, ki ste me tako zvesto spremljali na moji dolgi poti. Pisana procesija vas je
{{prelom strani}}
Ko sem bil še mlad, ste mi prigovarjali sočutno, skoraj očetovsko. »Mlad je in vihrav; spokorí se, umirí, kadar ga obsenči tisto spoznanje, ki je bilo nam že zdavnaj dodeljeno!« Rastel sem in dorastel
Izprevideli ste navsezadnje, da vaša beseda, ki prej ni zalegla, ne bo zalegla niti {{prelom strani}} poslej. Tedaj ste razglasili sodbo: »Izgubljen, pogubljen na vekomaj! Grešnik in maloprida je bil že ob svojem prvem koraku, ali bil je mlad; tistemu pa, ki je dozorel, pa hodi vedoma po strmem klancu zmote, ko mu je bela cesta čednosti bližja in lažja, tistemu ne bo odveze ne na tem ne na onem svetu!«
Prelistali ste vso knjigo mojega življenja in nehanja ter ste oporekli, kar ste bili kdaj rekli blagega.
Vrstica 28 ⟶ 25:
»Konec prešerne komedije, večer pricoprane glorije! Cankarjanstvo je bilo!«
Procesija je šla za menoj, kakor gre drhal za vklenjenim ciganom. Nič več ni bilo {{prelom strani}} lepih naukov, nič več milobnih svaril. Kolikor sem poslušal, sem slišal zasmeh in zmerjanje, natolcevanje in kvanto. Prej ste mi gledali v srce, zdaj samo še na suknjo. Prej se je glasila iz vaših besed pamet ali nespamet, zdaj govori iz njih sovraštvo, kakor ga je še vselej bil deležen človek, ki hodi sam in po svoje.
Nameraval sem že, da bi zbral v debelo knjigo vse vaše sodbe, pametne in nespametne, prijazne in neprijazne. Veliko hudega ste mi že prerekli in očitali, zakaj bi vas ne spravil v sramoto? Vi ste klicali: »Glejte grešnika!« Zakaj bi jaz ne zaklical: »Glejte sodnike!«
Zdaj ste rekli v svojem srcu, kar ste mi z besedo očitali že mnogokdaj: sam napuh ga je in sama ošabnost!
Poglejmo si iz lica v lice:
{{prelom strani}}
Kdo si, ki me z visokega papirnega prestola učiš slovenščine, zdravih nazorov in koristnih načel? Ali nisi tisti fant, ki je na Dunaju dvanajst semestrov biljardiral in popival ter navsezadnje mukoma napravil svoj klavrni eksamen? Kedaj te je razsvetlil sveti Duh, da si se ustanovil za velikega duhovna v našem templju? Ali ni vse to tvoje početje gol napuh in gola ošabnost? —
Kdo si, ki me neutrudoma obmetavaš z
Kdo si ti, ki
Nič zamere — bodita vam napuh in ošabnost, tradicija izza Bleiweisovih dni! Takrat je bila govorjena slavna beseda: »Pogine naj pes!« — in blešči se še dandanašnji na grbu slovenske umetnosti. —
»Kakšen ti je posel?«
Vrstica 54 ⟶ 51:
»A-ah ... tako!«
Dolg obraz, spoštovanje pri kraju.
Družba, ki gospodari, je hudó osleparila umetnika. Vzgojila ga je tako, da je spoznal najvišjo kulturo, da je torej željan in vreden vseh njenih darov; hkrati pa ga je zalučala med najnižji, iz zemlje izrvani, {{prelom strani}} brezdomni, popotni proletariat; umetnik je prolét v meščanski suknji. Vse delo je dandanašnji strogo in zmerom strožje organizirano; vsak delavec: uradnik, čevljar in cestni pometač, je enakopraven ud organizirane družbe. Umetnost stoji izven organizacije, izven družbe; umetnost je svobodna in vsled te svobode brezpravna. Tudi fabriški suženj je potreben in v teoriji enakopraven ud družbe, ki mu reže vsakdanji črni kruh, zato da s pridom súžnji. Umetnik niti suženj ni; onkraj plota stoji, na cesto je pognan, brezpraven je, pa če imá na rami vrečo cekinov.
Brezpravna svoboda umetnikova je vsa njegova rádost in bridkost; zaradi njé ga družba zaničuje, zaradi njé on družbo sovraži ... To razmerje med umetnikom in družbo je v naših krajih posebno krepko izraženo. Kajti ozka je naša domovina, podobna {{prelom strani}} klepetavemu, opravljivemu mestecu. Bahavost in oholost družbe je v takih mestecih neizmerno pretirana; in prav tako pretirano je zaničevanje do brezdomnih, brezpravnih popotnikov. Če vse to premislimo, ni prav nič čudno, temveč popolnoma naturno, da sodi med Nemci o umetnosti in umetnikih Richard Muther, med nami pa Bolčev Pepe.
Ona:
»Kakó svobodno, brezskrbno, veselo je vaše življenje! Kakor škrjanec nad poljem, kakor oblak na nebu! Kaj vam čas, kaj vam kraj, kaj ljudjé! Ni se vam treba pretvarjati v obraz, ni vam treba lagati z besedo, s pogledom in smehljajem! Ni vam treba prijazno sprejemati nedragih gostov, hoditi k odurnim ljudem. Mi se ravnamo po zakonih, ki so trdi in neusmiljeni; vi si pišete svoj zakon sam, za vsako uro in za vsak dan posebej. Blagor vam
{{prelom strani}}
On:
»Za en dan vašega življenja bi dal eno leto svojega! Vse vaše zakone bi zvesto ubogal, pa če so trdi in neusmiljeni! Kakršnokoli je moje hrepenenje, kamorkoli gre
Ozrla se je nanj začudena in zlovoljna; njeno oko je reklo:
»V srcu niste umetnik. Zakaj ustno sporočilo nam pripoveduje, da umetnik uživa {{prelom strani}} svoje trpljenje, kakor mi zasužnjeni kristjani svoj prazniški ples.«
Tudi on se je ozrl nanjo s sovražnim pogledom:
Vrstica 76 ⟶ 73:
»Bohémien je spoznal, kdo da je, ter je umrl!«
Ta razgovor se je resnično vršil
<center>* * *</center>
Zadnjič sem preštel svoje knjige in sem videl, da jih je dvajset. Recimo, ljubi moji, da se vas je le petero spravilo na vsako knjigo, pa naštejemo sto referatov. Bog se usmili, koliko praznih in nepotrebnih besed! Tako se mi zdite kakor tisti človek, ki se je tri dni in tri noči vozil po napačni progi, pa mu ni seglo v misel, da bi se vrnil. Nadalje ste tudi kakor tisti kratkovidni govornik, {{prelom strani}} ki je pridigoval golemu zidu, poslušalcem pa hrbet kazal. Besedovali ste namreč in besedovali ter se niste domislili, da naj kritik govori občinstvu, ne pa umetniku. Okrenite se, dokler je čas!
Izprehajal sem se nekoč ob Blejskem jezeru z gospodično, ki ima še dandanašnji v mojem srcu najlepši oltar. Pa je nenadoma rekla:
Vrstica 90 ⟶ 85:
Odgovoril sem ji:
»Beseda vas razodeva, da niste publikum, temveč slovenski recenzent. Ljudjé te sorte {{prelom strani}} namreč ne razlagajo, kakšen da je umotvor, v kakšni in kateri zvezi, da je umetnikovo delo s kulturo naroda in časa, temveč le ugibajo ter izprašujejo, če je umetnik po slaniku dišal ali ne. Kadar doženejo, da je res dišal po slaniku, ugibajo še nadalje, kjé da si je tisti slanik kupil ter kako da mu je teknil; navsezadnje zabelijo svojo slaniško modrost še z naukom, kjé da naj si umetnik v prihodnje kupuje svoje slanike, in kdaj da naj jih uživa. Ko je recenzent na tak način opravil svoj posel, si zasuče brke ter je učenjak.
Bojim se, da me ni razumela in da mi ni verjela; dolgo že je nisem videl.
Vi pa, ljubi moji, se ravnajte, kakor sem rekel: ne delite naukov meni, delite jih občinstvu! Recenzent je ogledalo, v katerem kaže umetnik narodu pomen in namen svojega dela. V naših krajih pa so ogledalo obrnili, tako da vidi umetnik v njem svojo spako, narod pa strmí na prazen papir.
<center>* * *</center>
Oprostljiva je zmota, porojena iz nerazuma. Ni pa oprostljiva tista pokvarjenost, {{prelom strani}} tista notranja gniloba, ki smrdi iz papirne učenosti in je poglavitno znamenje zaničevanja do umetnosti in umetnikov. Vsak ples v Ljubljani, vsaka veselica v zakotni vasi je papirnim učenjakom imenitnejši kulturni pojav nego vsa umetnost. O plesih in veselicah pišejo s spoštovanjem, z ljubeznijo, z navdušenjem; toalete narodnih dam opevajo z liričnim zanosom, napitnice rodoljubov hranijo stoletjem od prve do zadnje besede; človek občuduje toliko vestnost, resnicoljubnost in resnobo. Komaj izpregovoré o umetnosti, je pri kraju resnoba in resnicoljubnost in vestnost.
Vse to sem že navsezgodaj spoznal ter na svojem telesu občutil. Ko je izšla prva moja knjiga, je neki mladenič izročil svoj referat uredniku. Bral sem tisti referat: precèj duhovito zmerjanje. Nato srečam mladeniča in se mu zasmejem: »Hudó si me zdelal ... skoraj sram me je, da sem na svetu!« On pa se ni smejal, temveč mi je razložil: »Saj nisem tako pisal, kakor si bral. Urednik te {{prelom strani}} ne mara, pa me je prosil, da naj črtam hvalo; črtal sem jo. Kar je ostalo, je zabelil s svojimi ocvirki!« — »Pa zakaj se nisi upiral?« — Začuden me je pogledal: »Čemú?«
Res — čemú? Umetnik ni narodna dama in umetnost ni plesna toaleta. Kaj vestnost, kaj resnoba, kaj resnicoljubnost! Narodna dama bi bila popravila: žida ni bila snežno bela, temveč je za nianso cikala v sinje ... Nikakor pa ni potreba, da bi človek o umetnosti dvakrat govoril ter tratil papir, besede in čas. —
Nekoč sem vprašal učenjaka:
Vrstica 114 ⟶ 107:
»Da je zato umetnik?«
»Kdo govori o umetnosti! Zamere in sitnosti ne maramo, to je! In navsezadnje
{{prelom strani}}
»Ako bi torej vaš pristaš, kdorkoli si bodi, napisal nespametno knjigo, naslikal smešno podobo, izklesal pokvečen kip ... in če bi bil vrhu vsega še star in zaslužen človek ...«
Vrstica 124 ⟶ 117:
»Otrok!«
Smejal se je do solz.
Nekjé živi človek, ki me je svoje čase tako silno slavil in povzdigoval, da me je bilo skoraj sram. Zgodilo pa se je, da sva se sprla; zaradi malenkosti, mislim. Od tistega dné se je pogrezala moja umetnost zmerom nižje in nižje; vse moje čednosti so se čudo hitro prevračale v zmote in grehe, nazadnje sem stal gol na cesti, nadloga narodu in njegovi kulturi ... Bog vedi: ali bi se ne povrnile moje čednosti, če mu pišem nocoj prijazno razglednico? —
{{prelom strani}}
Lepa družba je bila; govorili smo o Zupančiču. Bral sem naglas nekaj njegovih pesmi; nató sem govoril o njih; in toplota, ki je bila v mojem srcu, se je razodevala najbrž tudi v moji besedi.
Vrstica 140 ⟶ 133:
Gledala je in ni razumela.
Tudi tista gospodična je bila slovenski recenzent.
Napisal sem knjigo, ki je bila, kakor pravi Goethe, navadno kosilo
Zadnjič so mojo dramo poteptali v blato. Pa sem rekel učenjaku:
Vrstica 158 ⟶ 151:
»Ideali sploh. Brez idealov narod ne more živeti: kdor mu ideale ruši, je njegov sovražnik.«
»Nisem mislil, da rušim; zdelo se mi je, da zidam. Ker je vsaka umetnost kritika dobe {{prelom strani}} in
»Rekli ste!«
Odkritosrčen človek je bil.
Neki urednik mi je pisal tole pismo:
Vrstica 170 ⟶ 163:
In tako dalje.
Ko sem pismo prebral, sem poudaril v svojem srcu: tisti urednik je z vso nedolžnostjo in z vso prijazno mislijo povedal, kar sem očitno povedal mnogokdaj jaz sam; da je namreč pokvarjenost, neresnost in breznačelnost v literarnih stvareh nekaj naturnega, brez težave razumljivega
Jakopič je lani napravil v svojem paviljonu umetniško razstavo. Razsodišče je odklonilo dela nekega neumetnika. Ta neumetnik živi {{prelom strani}} v prijaznosti s slovenskim dnevnikom. In ker živi z njim v prijaznosti, je dnevnik molčal o razstavi, ki bi bila povsod na svetu velik kulturni dogodek. Ne, čisto molčal ni: žalostni sobotni kvasač je umetnost in umetnike s čiki obmetaval. V nekem drugem listu pa je neki drugi kvasač s predrzno gesto in kratko malo odklonil vso resnično umetnost, tudi le zategadelj, ker živi v prijaznosti s tistim neumetnikom. Po ostalih papirnih hramih
Tako so sprejeli dar, ki je bil kakor noben drug podarjen iz čistega srcá! Tako so plačali delo, ki je bilo sad brezprimernega poguma, resnične vdanosti v umetnost, trdne vere v prihodnost narodne kulture!
Ni govoril goli nerazum. Zvok, beseda, podoba, kip,
{{prelom strani}}
Poznam človeka, pisatelja-neumetnika, ki je pisal kritike zoper sebe in zase, zato da bi vzbudil polemiko in s polemiko zanimanje. Nič posebno ni skrival svojega početja, zakaj zdelo se mu je popolnoma pošteno in naturno. In prav to početje je dokazovalo, da ni umetnik, ker ne spoštuje umetnosti in je ne smatra za resno. Da njega samega ni bilo sram, bi bilo še razumljivo; kajti različne so duše in vesti. Mnogo žalostnejše ter značilnejše za čas in ljudi pa je, da se javnost ni čisto nič spotikala ob početje neumetnikovo in da njegov ugled ni bil manjši, temveč zmerom večji. Kar je nameraval, je dosegel. Vnela se je velika vojska in sredi vojske je stal on, paša ogoljufanim očem. Bila je groteskna komedija, kakor sem jih še malo videl in doživel. Ko se je prah polegel in dim razkadil, ni ostalo ničesar. Vsa komedija ni zaorala v našo kulturo niti najplitkejše brazde. Pa vendar je, oj, tako značilna! Naj si kdo {{prelom strani}} usodi v politiki, v družabnem ali gospodarskem življenju tako čičikovščino
Prijatelj se je začudil:
Vrstica 186 ⟶ 179:
»Rekel si: beri časopise! V tej besedi je ves razloček. Drugod govoré o takih umazanih istorijah kakor o nečem nenavadnem in nemoralnem. Mi pa smo jih vajeni kakor zraka in kruha, občutimo jih kakor vsakdanjo stvar, ki ni vredna jeze in besed ... Deželi gobavcev bi bila klavrna tolažba, da živé gobavci tudi drugod!«
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
Vse to sem že zgodaj okusil in spoznal. Vendar sem pomislil časih, kadar me je obsenčila melanholija: »Ali ni morda resnica, vsaj dih resnice v tistih besedah, s katerimi me že dolgih deset let učé, opominjajo, svaré in obsojajo? Ali ni mogoče, da je upravičena vsaj troha očitkov, pa če so porojeni iz čistih ali nečistih nagibov, in da je torej vsaj tista troha zaslužno kulturno delo?«
Vrstica 195 ⟶ 186:
Umetnik je vajen trpljenja, posebno v naših krajih. Ali vse trpljenje gre mimo srca, kakor gre preko polja senca bežečega oblaka. Ena sama bolest je, ki rani srcé do krvi, postavi razumu črn plot, vzame rokam moč, nogam lahkotnost.
{{prelom strani}}
»Kaj je vse moje delo? Ali ni bila le voda, v pesek izlita, seme, na kamen sejano, glas vetra v pustinji?«
Vrstica 202 ⟶ 193:
Ko se je Kristus razjokal na Oljski gori, ni bil Bog ...
<center>* * *</center>
Pred desetimi leti mi je nekdo očital, da v mojem delu ni pozitivne ideje. Nato ste mi ta grenki očitek opletali okoli ušes vsako leto po dvakrat, časih tudi po trikrat. Navadili ste se nanj in tudi jaz sem ga bil kmalu tako vajen, da sem ga pogrešal, kadar ste v malobrižni naglici pozabili nanj. Nekoč pa se mi je le zazdelo, da bi do kraja preudaril, kaj se to pravi: pozitivna ideja.
{{prelom strani}}
Napotil sem se k vernemu človeku, preroku naroda.
Vrstica 216 ⟶ 205:
»Pozitivna ideja ... hm! Pridigovajte ljudem vse tisto, kar jim pridigujeta krí in nagnjenje, pa jim boste pridigovali same pozitivne ideje! Kaj tisto, če vas zakrknjen sanjač zmerja z demagogom! Kaj tisto, če vam nespameten moralist kriči v obraz, da zatajujete svojo pravo misel, da so vaše besede laž in hinavščina! Povem vam: človek se redi ob takih pozitivnih idejah, doseže čast in oblast, dolgo življenje, mirno smrt, po smrti pa sveta nebesa!«
Ko sem slišal to osivelo resnico, sem se okrenil ves žalosten; na stopnicah sem {{prelom strani}} slišal, kako se je smejal za menoj verni učenjak.
Nameril sem se h gospodu, ki je po vsej širni domovini češčen zaradi svojih pozitivnih idej. Njegovi verzi so res grapavi, ali komaj zine, mu kane od usten pozitivna ideja.
Vrstica 231 ⟶ 220:
Takrat se mi je bridko storilo pri srcu; kajti preudaril sem:
{{prelom strani}}
»Pošten gospod je, tudi njegova brada je lepa. Ali vse tiste besede sem že slišal, vajen sem jih bil, kakor potrkavanja dežjà ob okno, kakor tiktakanja ure na steni. Nikoli nisem pomislil, da se skrivajo v njih pozitivne ideje! ... Narobe: zmerom se mi je zdelo, da korcema lijè iz njih hinavščina. In glej
Da potolažim to svojo bridkost, sem stopil v krčmo ter sem vprašal Minko:
{{prelom strani}}
»O Minka, povej mi
Minka pa se je molčé okrenila, prinesla mi je pol litra cvička ter je prisedla k meni, ker je videla mojo žalost ...
Vrstica 242 ⟶ 231:
Kaj? Ali ni zasvetil skozi špranjo pohleven žarek pozitivne ideje? Žívi to življenje, kakor ti ga je Bog dal! Nikar ne hodi med pismarje in farizeje, med učenjake in modrijane; nikar ne hodi médnje, da te ne pohujšajo! Bodi klas na polju, cvet na vrtu, javor v gozdu! ...
Prepozno je
Pojdi, napoti se do tistega človeka, ki bi ti morda edini vedel povedati, kaj da je pozitivna ideja in kje da raste ta čudotvorni cvet!
Vrstica 251 ⟶ 240:
Oni v ogledalu je govoril:
{{prelom strani}}
»Kaj ti nisem pravil že od kraja, kaj ti ne pridigujem vsak dan posebej! Vsa tvoja zmota je, da gledaš ljudi in stvari, kakor so ob delavnikih in ne ob nedeljah, kakor so doma in ne na ulici! ... Gledal si človeka
Tako mi je pridigoval iz ogledala.
Vrstica 258 ⟶ 247:
Jaz pa sem mu odgovoril:
»Ali se ne spominjaš več, kako nama je bilo nekoč na Dunaju? Od srda in bridkosti so mi tekle solze po licih, ti pa si me tolažil s to svojo dobro naučeno pridigo. Takrat sem vstal in sem šel, da bi te ubogal. Preden pa sem se napravil na trnovo pot, sem obrnil v steno vsa ogledala in svojo podobo sem vrgel v peč. Ali joj meni
Tisti v ogledalu in jaz sva se okrenila in sva si pokazala hrbet.
<center>* * *</center>
S prijateljem — tudi jaz imam prijatelje — sva šla počasi po Latermanovem drevoredu. {{prelom strani}} Lepo jesensko jutro je bilo. Megla je segala iz Ljubljane samo do srede drevoreda, komaj do tistih brez na desni strani, pod katerimi sem doživel toliko lepih dni, ko so bile še manjše in tanjše. Podturn je bil že ves v soncu; gozdič nad njim se je kopal v rosni luči in je vztrepetaval od same sladkosti.
Ozrla sva se na Ljubljano.
Vrstica 272 ⟶ 259:
»Glej te konture!« je pokazal prijatelj. »Komaj jih razločim v megli, pa vendar je obličje mesta jasneje pred menoj, nego bi bilo pod opoldanskim soncem ...«
Tam se je zasvetil križ, tam se je zaiskrilo jabolko na stolpu; za hip se je razmaknila megla
»Tudi v jutranjem soncu sem že videl Ljubljano; v maju. Tista svetloba je lila od vsega čistega neba tako nemirno in omamljivo, {{prelom strani}} tako je opajala oči ter jih vabila v sanje, da so bile konture mesta še bolj zabrisane in zastrte, nego jih zastira jesenska megla. Vse ena sama celotna podoba, ena sama celotna lepota, brez tistih vsiljivih, klepetavih podrobnosti, ki žalijo oko, cepijo podobo in ubijajo lepoto. Ob pustih dnéh, ko je sonce leno in zaspano, se prepirajo ter blebečejo te podrobnosti vse navzkriž; oko ne vé, kam bi pogledalo, zato ne vidi ničesar in je zlovoljno; še v brezmesečni noči bi videlo več!«
Posvaril sem prijatelja:
»Ne razlagaj te modrosti recenzentom! Očitali bi ti, da poješ hvalo nejasnosti in meglenosti, naglavnemu grehu, za katerega mi nikoli ne bodo dali odveze ... Pojdiva v gozd, v ta čudežni hram lepote, nejasnosti in meglenosti!«
Zdi se mi, da je zgodba o Apelu in kopitarju neumna bajka. Apel postavi na ogled podobo:
{{prelom strani}}
<poem> »Pred njo s kopiti čevljarček se ustavi;
ker ogleduje smolec obuvalo,
Vrstica 287 ⟶ 274:
kar on očita, koj Apel popravi.« </poem>
Ne, Apel ni popravljal ničesar, kajti vedel je, da resničnost umotvora ni odvisna od števila jermenov. Tisto bajko si je izmislil recenzent, ki je imel že v starem veku navado, da je tiščal svoj dolgi nos v umotvor, pa zato ni videl celote, temveč je prešteval gumbe na suknji in jermene na čevljih. Kakor je bilo, tako je ostalo: podobe presojajo krojači in čevljarji, o kipih sodijo kamnoseki, o pesmih slovničarji.
Rajni risar Rudolf Wilke je sedel pred modelom in je bil žalosten, ker mu roka ni bila pokorna: kar se je prikazalo na papirju, je bila spaka, ne podoba. V svoji veliki jezi je pokazal modelu hrbet
Oko vidi preveč in vidi premalo. Podrobnosti udušé celoto, od premnogih in {{prelom strani}} različnih vtisov ne ohrani oko nobenega, v pisani množini zvokov utone poglavitna melodija. Zatisni oči, da izgine vse, kar je odveč, da se prikaže pravo lice v najvažnejših, nujno potrebnih potezah, v tistih namreč, ki razodevajo dušo. Vse druge pritikline so nepotrebne in torej neumetniške.
Nič se ne zmeni in nič ne omahuj, če govori recenzent o nejasnosti in meglenosti in če celó zahteva določeno število jermenov! Človek, ki uživa umetnost s čistim srcem, te bo spoznal, umetnika, in te bo vesel.
<center>* * *</center>
Nekoč sem se vozil iz Ljubljane v Trst; v kupeju je sedela prijetna mlada dama. Nad Vrhniko se je vlak ustavil sredi proge, ne {{prelom strani}} vem zakaj; tam sva se pričela razgovarjati. Nekjé blizu Postojne je dospel razgovor do literature. Tedaj je rekla dama:
»Cankar mi je pogodu ... ampak zadnje čase, se mi zdi, da prenaglo piše, da sam sebe prehiteva ...«
Vrstica 309 ⟶ 294:
»Ali se pozna ta vihravost v njegovih delih, v besedi, v slogu, v misli, v ideji?«
»Nisem videla
»Kdo pravi?«
Vrstica 318 ⟶ 303:
Ko sva se vozila naprej, je rekla dama:
{{prelom strani}}
»Pa da so še lepše njegove knjige, kakor so
Kako bi ji odgovoril, da bi zatajil svoje veselje in svojo bridkost?
»Da naglo piše, pravijo, in da se prehiteva; poznam ga in vem, da tista govorica ni resnična, pa če so jo razustili pismeni ljudjé. Ni ga človeka, ki bi tako počasi in trudoma delal ... besedo za besedo, stavek za stavkom, kakor jagode na rožni venec. Nekoč se je ukvarjal leto dni z eno samo novelo ... in nazadnje so razglasili modrijani, da je vihravo zverižena ... Ideja plane v dušo, z njo plane tisoč obrazov, tisoč zapletkov
Dama se je zamislila.
»Tudi meni se je na tihem tako zdelo ... drugače bi knjig ne bila brala, vseh do zadnje. Rekla sem le tisto, kar pravijo ... Ali čudno je le, če brusi in kleše besedo za besedo, lušči in čisti misel za mislijo
»Poznam ga: siromak dela noč in dan, v svoji izbi, na cesti, v kavarni, v krčmi, v družbi, celó v spanju; od tistega trenutka, ko je napisal prvo besedo, ko mu je zapel v srcu prvi verz, ni zapravil niti ure. Delo ga je objelo z obema rokama in ga ni izpustilo več — neusmiljeno je, ne dovoli mu počitka ... in zdi se mi, da si počitka niti ne želi, da bi mu bilo dolgčas, če bi pisane podobe ne plesale več pred njegovimi očmi, če bi se žalostne in vesele misli ne igrale več v njegovi glavi, če bi njegovo srce ne občutilo več hrepenenja po lepoti, če bi njegovo uhó ne poslušalo več zvonkih besed ...
Kadar bi se vse to zgodilo, bi bilo glorije konec in recenzentje bi govorili resnico — resnico o utrujenosti, o površnosti, o čemernem krušnem delu. Mislim pa, da se nikoli ne bo zgodilo — kajti sam bi občutil prej nego vsi, da se bliža mrak ...«
{{prelom strani}}
»In če bi občutil, da se bliža mrak?«
»Bi recenzentje ne imeli več posla.«
Vroče popoldansko sonce je palilo kraške skale; ogromno pokopališče z brezštevilnimi belimi nagrobniki.
»Prijatelja sem imela; zelo drag mi je bil. Pa pride klepetav človek, vsili se med naju, pripoveduje mi, da je moj prijatelj tak in tak, da ima to napako in ono slabost in da je sploh, če do dobrega preudarimo, velik malopridnež. Nisem mu verjela, temu klepetavemu človeku; še zmerom mi je prijatelj zelo drag
»Tisti klepetavec je bil recenzent, ki je pljunil na čisto knjigo; lahko jo očedite
V Sežani je dama izstopila. Mnogokdaj mislim nanjo, na njenega prijatelja in na klepetavega recenzenta.
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
Velikokrat sem grešil nad teboj, o Publikum! Velikokrat, o prijetna mlada dama, sopotnica moja, sem zvračal nate grehe in zmote klepetavega recenzenta. Časih sem obupaval nad teboj, očital sem ti mlačnost, nehvaležnost, nerazum ... Sopotnica moja, zdaj te poznam! —
Nekoč sem napisal tole zgodbo:
<center>* * *</center>
Časih, posebno ob sivem, pustem vremenu, se mi zdi, da je naša ulica brezkončna, da se razprostira od vzhoda do zahoda, od severa na jug, kolikor daleč more korak, in da je to temno zavetišče trudnih in obloženih prostrano kakor vesoljni svet sam.
Kadar romam po tem žalostnem svetu, srečavam čudne ljudi. Bog vedi, kakšno naključje jih je bilo zagnalo v temo; en sam trenutek je bil morda, malenkosten in smešen
Prišel sem nekoč v zakotno kavarno, kakor jih je v teh krajih zelo veliko. Izba tesna in nizka in kljub svetilkam čudno mračna; po žganju diši in po slabem tobaku, vzduh je težak, poln plesnobe. Čemerni ljudje sede tam, tihi in zli; vzdrami jih šele žganje in takrat se zasveti v pijanih očeh tista strašna luč; spomin na nekaj, kar je bilo zdavnaj, v sanjah; in upanje, ki se nikoli ne bo izpolnilo.
Ko sem stopil v izbo, sem ugledal za mizo žensko, ki je gledala v strop in kadila cigareto. Njena frizura je bila zelo visoka in spodaj so bili lasje temnejši nego zgoraj; oblečena je bila v svetlo rdečo bluzo, v ušesih je imela velike uhane, kakor jih nosijo ciganke, in na roki je rožljala težka zapestnica. Priletna ženska je bila, morda že blizu štiridesetih; gube na licih, na čelu in posebno krog oči so bile le za silo zamazane {{prelom strani}} s šminko. Njen pogled pa se čisto nič ni podal ne frizuri, ne uhanom, ne šminki; nemiren je bil, nekako plah in zelo otroški.
Prisedel sem k nji, prižgal sem ji drugo cigareto in takoj sva se začela prijetno pogovarjati.
Vrstica 369 ⟶ 350:
Pripovedovala pa mi je:
Od začetka so mislili, da bi jahala v maneži; lepo sem že stala na konju, ko se je podil v kolobarju; ampak ko sem ugledala ljudi, sem padla na pesek in stvar se je nehala tako, da sem bila bolna mesec dni ... Nato bridkost in revščina
Daleč v predmestju je imel svojo kolibo ta človek. Nikoli ni bilo spodobne duše tja; sama drhal. Poleti so prišli časih gospodje s svojimi damami, ampak smejali so se, kakor se smeje starec otroškim igračam; niso spoštovali moje umetnosti in pomislite {{prelom strani}} čudo: bolelo me je v srcu, čisto natihoma, da je niso spoštovali, dasi umetnost ni bila velika.
Menažerija je bila skromna; par opic je imel, ki so bile zmerom lačne, z rezanico nabasanega krokodila, ki je smrdel, in živega leva. Tisti lev je bil res živ, ampak tako star in klavrn, da se mi je zmerom smilil; žival je žival; gospod se je kazal z njim, lev pa se je tresel, in ko je bilo komedije konec, se je skril v kot in strah ga je bilo.
Vrstica 377 ⟶ 358:
To je bilo vse za nameček. Imenitnost se je šele pričela, kadar sem stopila na oder jaz.
Gospod je imel veliko kačo, pitona, štiri metre dolgega. Jaz poznam tisto kačo in vem, da ni bila veliko prida; že zato ne, ker je stradala neprestano. Lena, kakor mrtva je ležala v klobčič zvita. Ko sem jo ugledala prvikrat, sem se hudo prestrašila. Temno marogasta je bila, mokra, neblagodišeča; že pod glavo je bila debela kakor moja laket, {{prelom strani}} samo bolj ploščata, bolj zgrbljena in mehkotna; v životu pa je bila še veliko debelejša; tiste majhne oči so gledale naravnost name, zaspano, toda tako mirno in naravnost ...
»Stopi bliže, primi jo narahlo pod glavo, pobožaj jo!« pravi gospod.
Vrstica 393 ⟶ 374:
Resnično sva se kmalu privadila drug drugega, jaz in tisti dolgi črni piton.
Tesno mi je bilo pri srcu in skoraj sem se jokala, ko sem stala prvi dan v visoki kletki in so zunaj strmeli ljudjé; len in čemeren {{prelom strani}} je ležal piton v kotu, čisto miren, v klobčič zvit. Stala sem tam v tesni, kričeče svetli obleki, vrat gol, roke gole do ramen. Ljudje so zijali in so čakali, jezen se je ozrl gospod.
Poklonila sem se ljudem in se jim ljubeznivo nasmehnila, kakor se je spodobilo. Nato sem stopila k njemu, ki je ležal v kotu grd in črn ter gledal name s tistimi mrtvimi, mirnimi očmi. Prijela sem ga z eno roko pod vratom, z drugo še niže, vzdignila sem krepko in sem si ovila tisto debelo, spolzko, črno vrv štirikrat okoli telesa, tako da je ostal na tleh okoli mojih nog samo še en sam kolobar. Glava je ležala mirna in mrzla na moji goli rami, čisto blizu mojih lic; telo, štirikrat ovito okoli mene, je bilo težko, toda ni se ganilo. Stala sem mirno, mraz mi je bilo; ljudje so zijali in strmeli. Ko so se dovolj nazijali in sem bila trudna, sem počasi odvila težko vrv, in len in grd, kakor prej, je ležal ogromni svitek na tleh.
{{prelom strani}}
Sčasoma sem se privadila temu poslu. Nič več mi ni bilo mraz, tudi gnusa nisem čutila več! In ne strahu, kadar sem si ovijala kačo okoli telesa. Nikoli mi ni prišlo na misel, da sem bila v tisti minuti, ko sem stala tam ovita, popolnoma v oblasti te črne vrvi. Ni mi prišlo na misel, da je življenje v nji, globoko skrito, kakor za gostim mrakom, in da bi lahko nenadoma planilo iz noči. Naposled mi je bilo samo še dolgčas; dolgčas posebno zato, ker se mi je zdelo, da bo dremalo to življenje zmerom dalje, do tistega konca, ko bova nehala živeti piton in jaz ...
V davnem času, v rani mladosti, sem se vozila po deželi s siromašnimi komedijanti; in smo prišli v pokrajino, ki je ni bolj žalostne na svetu; sam kamen in tiha samota ...
Sanjalo se mi je o tisti pokrajini, in ko sem se vzdramila, so bila moja lica vsa solzna in hudo mi je bilo pri srcu. Poleti je bilo, vroč je bil dan in soparen. Trudna sem bila {{prelom strani}} in vsa bolna, ko sem stopila v kletko. Le malo ljudi je bilo zunaj; par belih slamnikov se je svetilo, par potnih obrazov je strmelo name. Tudi meni je bilo zelo vroče in pot je tekel po tisti stezi, ki so jo bile zjutraj zarezale solze.
Stopila sem k črnemu klobčiču, ki je ležal tam len, topo dremajoč; ko sem ga prijela pod vratom, se mi je zazdelo, da se je zganilo pod mojim palcem; toda mislila sem takoj, da se je bila zganila le moja roka, kakor časih vztrepečejo ustnice in se stresa ves život še dolgo po hudem ihtenju. Vzdignila sem ga z obema rokama in težje se mi je zdelo breme nego kdaj poprej. Pa sem pomislila: »Trudna sem od tistih žalostnih sanj, od spominov!« ... Kadar so se vili okoli mojega telesa vsi štirje kolobarji, nisem mogla nagniti glave; moj vrat je bil napet in razločila sem obraze gledalcev samo, če sem globoko in siloma povesila oči. Zato nisem videla, če se je premikal {{prelom strani}} poslednji kolobar, ki se je vil na tleh okoli mojih nog; tisti večer pa se je nenadoma nekaj dotaknilo noge in čutila sem čudno, spolzko hladnočo skozi žamet šolna. Morda je minilo šele par trenutkov, pa je bila utrujenost že tako velika, da sem se tresla v životu. »Vzdigni roko, nehaj!« sem mislila; ali glejte, roka je visela kakor mrtva. Šele par trenutkov je morda minilo, takrat pa se mi je zdelo, da so minile že zdavnaj tiste ukazane minute. V prsih mi je bilo tesno, kakor da bi tiščal kamen nanje; tedaj se je zganilo narahlo tudi na rami, na plečih se je zganilo, krog bokov. Zazeblo me je, da so mi zašklepetali zobje; ni bila groza
»Pozabila sem, da je življenje v njem, in tako sem ga žalila v svoji nevednosti bogvedi kolikokrat. Kamen sune človek v stran brez usmiljenja
Kolobar se je ovijal zmerom tesneje, dihala sem težko in sunkoma, kakor da bi me tiščalo za vrat.
»Zdaj je čas ... zdaj je čas, da odvijem!« sem mislila, pa nisem ganila roke.
{{prelom strani}}
Nikogar nisem videla zunaj, slišala pa sem dobro, da je nekdo vzkriknil in da je zašumelo. Tisti krik je morda razsrdil pitona in ovil se mi je s toliko močjo, da me je za hip, samo za tisti hip, spreletela črna groza ... kakor da se me je bilo oklenilo osmero mrzlih jeklenih rok s sovražno, spolzko silo ... črna groza me je spreletela; ne bila bi me pač tako v objemu sovražnih rok, zakaj stud je bil v grozi ...
Samo za hip
Ko sem se vzdramila, sem ležala na postelji. Ležala sem še dva meseca ali tri in ko sem vstala, sem bila trudna. Še zmerom sem trudna, gospod ...
Vrstica 420 ⟶ 401:
»Kako pa se je zgodilo?« sem vprašal.
{{prelom strani}}
»Ko se me je bil najtesneje oklenil in je bila moja duša že v grlu, so prišli in so ga razsekali na mojem živem telesu ... Do poslednjega trenutka sem stala pokonci, samo s prsti sem se dotikala tal ... Ubogi Publikum!«
Vrstica 431 ⟶ 412:
Jaz pa sem izpil kmalu svoje žganje in sem šel in sem premišljeval, kako je prišlo človeku na pamet, da je krstil črnega pitona s tako čudnim imenom.
<center>* * *</center>
Ne zameri mi, o sveti Publikum, da sem te bil žalil tako hudo! Ne zameri mi, da {{prelom strani}} sem ti ponedolžnem delal krivico! Klepetavi besedniki so stopili med naju, lagali so tebi in meni, kakor opravljiva soseda, ki trosi zdražbo po fari. Ah, kako so lagali! Kdo bi štel vse laži, kdo bi jih rešetal in zavračal! Tebi niso škodile, o Publikum, in tudi ne meni. Obadva sva se jih privadila, zdaj slišiva samo še puhle besede in se ne meniva zanje. Lažnivi besednik se je navsezadnje tako nečedno razodel in razgalil pred nama obema, da nama je le še v zasmeh, niti ne v zabavo. Podajva si roko in pojdiva vesela po lepi svoji poti — Bog odpusti siromaku, če se usopljen opleta za nama ter kriči in zmerja ... Zgodi se morda — zakaj bogata je prihodnost — da nama pride naproti prijazen človek, ki bo po pravici povedal meni, kdo da si ti, in tebi, kdo da sem jaz ...
Ena laž pa je bila, ena beseda, na katero sem mislil mnogokdaj, mislil nanjo z grenkobo v srcu.
{{prelom strani}}
»Ne ljubiš domovine, tujec si, brezdomovinec!«
Vrstica 445 ⟶ 424:
V molku je bil sram človeka, ki ne mara govoriti o svoji najgloblji ljubezni; ponos človeka, ki se ne zmeni za pocestno žalitev. V nobeni drugi laži, recenzentje moji, niste razodeli toliko slepote, nevednosti in gole zlohotnosti!
Oko, ozri se nazaj, prav do mraka otroških let! Kam je letelo vse hrepenenje, komu je bila darovana najboljša moč srca in razuma, odkod je vrela, kam se je vračala vsa radost in bolest?
Moje delo je knjiga ljubezni
Lani, ko sem bil zelo potrt in bolan, sem pisal:
<center>* * *</center>
Ob tisti mračni, tihi uri je bilo, ko je človeku tako milo pri srcu, kakor ob spominu na smrt.
»Ne, ne, ta narod ne more umreti in ne bo umrl!« je vzkliknil moj brat. »Preveč je lepote v njem; in lepota je neumrljiva, je večna!«
{{prelom strani}}
Tako je rekel moj brat; jaz pa sem molčal in sem mislil na svojega prijatelja Lužarja, ki je mlad umrl.
Ležal je v samoti, tri dni in tri noči je ležal. Tolažnika ni bilo k njemu v teh grenkih dneh, ne tolažnice. Sam je čutil, kako se mu svet polagoma zmerom dalje odmika. Zdelo se mu je, kakor da stoji na barki: mirna je barka na mirnih valovih, a bregovi tonejo tiho v bleščečo daljavo.
Vrstica 465 ⟶ 442:
Gladu ni čutil več, le žejen je bil in glava ga je bolela; tudi ta bolečina je bila enakomerna, topa in pusta; kladivo je udarilo samo enkrat, le prvikrat, nato pa je ležalo težko in nepremično na temenu. Ustnice so mu bile suhe in so pokale; spočetka jih je hladil z mokrim robcem, ali naposled je bila roka lena in se ni hotela vzdigniti.
Spal je malo; pač zato, ker si je neprenehoma želel spanja, sanj, dolgih, prijetnih sanj
Kanila mu je v srce grenka misel.
Vrstica 473 ⟶ 450:
Trudoma se je vzdignil v postelji.
»Saj je bilo nespametno, da sem legel... nespametna je bila tista misel: oči zatisniti, ne se več bati, ne več upati
{{prelom strani}}
Vzdignil se je in je vstal. Noge pa so bile kakor od mehkega testa; komaj se je dotaknil golih tal, se je zgrudil tiho in brez bolečine.
Vrstica 487 ⟶ 464:
Tolažba iz samih nebes je zarosila v njegovo srce.
Stal je nenadoma na tistem vrtu, ki ga je videl, ko je bil otrok. Prostran vrt je bil. Bele steze so držale na vse strani in človek ni vedel, kam bi se najprej napotil, kajti paradiž {{prelom strani}} je bil na vseh straneh. Bele, rumene, rdeče rože so pozdravljale in vabile; cvetice, ki jim človek ne ve imena, so blagodarno sipale svoj dišeči blagoslov. Srce je bilo omamljeno; oči niso več razločevale med nebom in med zemljo: duša, zaklenjena v telesu, je že prepevala pred božjim obličjem ...
Zavzdihnil je od same sreče in se je vzdramil.
Vrstica 493 ⟶ 470:
Takrat je spoznal, kdo da je, in poslednje solze so mu planile iz oči.
»O Bog, zakaj nisi ukazal, da bi sanjal na vekomaj? Nikoli niso gledale moje žive oči takega vrta, nikoli ni moje srce užilo toliko radosti ... Če ni pisano, da živim, in če je ukazano, da bo do poslednje ure moj delež bridkost in bolest
Tako je prosil, Bog pa je uslišal njegovo prošnjo ...
{{prelom strani}}
Vstal je in se je napotil v paradiž. Komaj je stopil, se je čudežna pokrajina razprostrla pred njim. Sonce je sijalo tako jasno in milo, kakor ne sije niti v septembru. Kamor se je oko ozrlo, nebeška lepota; cvetice iz vseh dežel so bile zbrane na enem samem brezkončnem vrtu; napajali so jih srebrni studenci. Kakor je hodil in kakor je stopil, so se priklanjale rože in so ga gosposko pozdravljale: smehljale so se mu bele lilije in košate krizanteme.
Vrstica 512 ⟶ 489:
»Kruha! Dajte mi kruha!«
{{prelom strani}}
Ni bilo odgovora, niti ne odmeva; mrtev je bil paradiž.
Vrstica 528 ⟶ 505:
Zgrudil se je na tla, zagrizel je v rožo, ki se mu je smejala v obraz. Roža je bila strupena.
Povedal sem bratu to žalostno zgodbo. On pa je rekel:
{{prelom strani}}
»Ne delaj greha! Vsa ta lepota, ki je v nas — da je paradiž umirajočega?«
»Morda ne umirajočega — Bog je usmiljen. Toda: siroti domovini smo dali rož dovolj, ker razen rož nismo imeli ničesar; zdaj pa se ozri ter izprašuj, kdo ji bo dal kruha!«
Zmračilo se je bilo popolnoma; molčala sva obadva in sva gledala v noč.
<center>* * *</center>
Recenzent:
»Glej, spet tvoj sivi, težki mrak
Pisatelj:
»Pokaži mi tiste kraje in tiste ljudi, zato da jih vidim ter opevam!«
{{prelom strani}}
Recenzent:
Vrstica 564 ⟶ 539:
Pisatelj:
»Kažem mu, kako je majhen, kako je malodušen, kako tava brez volje in brez cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češčenje {{prelom strani}} hinavščine, slavo laži; zato da se predrami, da spozna, kdo in kje da je, ter da pogleda v prihodnost. Ali nisem pel o žalosti, ker je bilo v mojem srcu hrepenenje po veselju? Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silnejše zakoprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka, vsa polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine uprt moj verni pogled
Recenzent:
Vrstica 574 ⟶ 549:
»Tisto slepo oko je bilo oko recenzenta, ki išče, kje bi bilo užaljeno. Kdor ne mara luči, jo upihne sam; nato pa nima pravice, da bi preklinjal noč ...«
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
Bogovi malomeščanstva umirajo. Mislil in rekel sem nekoč, da to umiranje ni ne posebno lepo in ne posebno veličastno. Zdaj, ko se beli na vzhodu nova prečudna zarja, zdaj se mi zdi tisto umiranje lepo in resnega sočutja vredno.
Pozdravljena, slovenska romantika, še v svojem umiranju ljubezniva! Kar smo imeli lepega, večnega življenja vrednega, vse je dar tvojih rok. Resnica je, da si bila samo lakaj svojega debelušnega, rodoljubnega, nekoliko navdušenega in nekoliko svobodomiselnega gospodarja, ki te ni redil pregosposko ter te je le zategadelj posadil ob nedeljah na voz poleg livriranega kočijaža, da se je pred sosedi bahal s teboj. Ali kako si bila svobodna v svojem lakajstvu, kako bogata v svoji bedi, kako vesela v svojem trpljenju! Vem, da si mnogokdaj na tihem zastokala, zavzdihnila v livreji; odtod tista hrepeneča miloba, razstrta po vsem tvojem življenju ... Melodram je tvoje življenje
Nova zarja na vzhodu
Lansko jesen sem bral v pobožnem časopisu take reči o sebi, da nisem vedel, če se mi sanja, ali če je res. Pobožni papir mi še nikoli ni bil posebno milosten, ali za razbojnika, maloprída, prodanca in propalico me do lanske jeseni še ni razglašal. Kako se je zgodilo, da sem nenadoma treščil v tako blato? Kako je bilo mogoče, da me je mahoma, kar čez noč, minila vsaka morala, da so se mi izneverile vse muze, da mi je celo jezik odpovedal?
»Kako bi pač bilo?« sem se tolažil. »Tako je bilo kakor s tistim recenzentom, ki se je zanašal na vestnost intendanta in {{prelom strani}} na božjo previdnost. Napisal je v krčmi referat o drami, ki jo je videlo edinole njegovo zaupljivo oko; kajti preden se je zastor dvignil, je heroina omedlela za kulisami. Kaj si storila, o heroina? ... Tako je bilo: sveti mož ni bral nobene moje besede; hudomušnež se je v krčmi pošalil z njim pa mu je pravil divje bajke o meni. In sveti mož je pisal ...«
Ne, ni bilo tako! Pod zimo sem bral o sebi drugo povest, devetkrat nečednejšo. Če bi bila v nji troha resnice, bi si ne upal več na cesto, zaklenil bi se v izbo ter razbil ogledalo ... Pomislil sem: saj to ni lahkoverna, nezavedna laž, ni zloba brez namena in cilja, ni gola nespamet, tudi ne sama praznota srca, ne zgolj uboštvo duše! ... Znamenje med znamenji!
Nova zarja na vzhodu
Ali ste brali zgodbo o beli krizantemi?
<center>* * *</center>
Moj prijatelj Peter Košenina je velik junak. Nezgode življenja so ga teple neprestano in od vseh strani, pa se ni zmenil; izmed tistih ljudi je, ki brez napuha in brez premišljevanja čutijo, da so na svetu potrebni, in zatorej žive — sam Bog vedi kako! Za svojo korist ni vzdignil pesti, zaradi svoje bridkosti ni potočil solze; ali čudo prečudno: komaj so »narodu« (še zdaj ne vem, kdo in {{prelom strani}} kaj mu je tisti narod) storili krivico, veliko ali majhno, je bil iznenada ves mehak in cmerav; gledal je strahove in sodni dan.
Včeraj se je tole pripetilo: govoril je v državnem zboru Malik, ali Wastian, ali celo rajni Pommer — pač eden izmed tistih maloštevilnih poslancev, ki govore v državnem zboru o slovenski kulturi. In govoril je, kakor je treba; da namreč slovenski narod nima kulture in da je tudi ne rabi in da navsezadnje, če se dobro preudari, slovenskega naroda sploh ni. To se je pripetilo opoldne, zvečer pa je planil v mojo izbo Peter Košenina.
»Ali si bral?«
»Kaj? Ali je še kaj drugega na svetu, še druga misel v glavi? Cepni, duša
»Rekel je, da nimamo ne umetnosti, ne literature, ne znanosti, niti ne jezika ...«
{{prelom strani}}
— »Da torej tako rekoč lažemo, da smo!«
»Nič drugače! ... Gospod, jaz sem Slovenec! ... Pardon, gospod, mnogotere priče so razkazale, da Slovencev ni! ... Gospod, kaj sem torej? ... Če pravite, da ste Slovenec, tedaj sploh — niste!«
— »Logika je logika!«
»Kaj logika — budalost je! Ko je rekel, da naroda ni, so se smejali; ko je rekel, da kulture ni, so kimali; oj, in kimali so na tak lenoben način, kakor da hvalijo starodavno resnico ... Na srce mi je kanilo kakor solza. Zmerom več ljudi je na svetu, ki vedo, da je nekje med drugimi narodi tudi slovenski narod. Nekateri učenjaki nas že razlikujejo od Hrvatov in Slovakov; celo neki Francoz nas je že razodel. Polagoma, toda neprenehoma se širi spoznanje, da smo. Zadnjič sem govoril z imenitnim uradnikom iz naučnega ministrstva, pa me je vprašal, kdo da sem. »Ein Slovene!« sem rekel. »Ein Slovene? Ein Slovene! Richtig ... weiß schon!« ... {{prelom strani}} Ali kaj nam vse to spoznanje koristi? Razodeli so nas, kakor so razodeli narod črnih pritlikavcev v severni Afriki. Ne, tudi tako nas niso razodeli! Med narod pritlikavcev so poslali učenjake in raziskovalce, da bi razbistrili vse od začetka do konca; odkod da je tisti narod, kdo da je in kako da je z njegovo kulturo. Šli so vestni učenjaki in so vse raziskali: narod je odtod in odondod, tak je in tak ter taka je njegova kultura! Debelih knjig debelo število je razkazalo svetu, kako da živi tisti narod, kaj da je ustvaril in kje da stoji na poljani vseobče kulture človeške ... O, blagor bi nam bil, da nam je bila dodeljena domovina v črni Afriki!«
— »Ne bridkih besed! Wastian je človek, vsega spoštovanja vreden!«
»Wastian?«
{{prelom strani}}
»Beseda je o žalosti neskončni — ti pa se igraš z besedo!«
— »Prisegam, da umetnosti ne rabim, je rekel Polonij ... Bolj trdno in bolj prisrčno sem uverjen o veljavi naše kulture — bolj jaz, ki se smejem, nego ti, ki jokaš!«
»Ti si preverjen ... tudi tisti je bil preverjen, ki so ga po nedolžnem obsodili, da je ubil očeta; in vendarle je visel!«
{{prelom strani}}
»Krivična sodba! Preišči greh in dokaži ga!«
»Ne tožbe torej in ne pritožbe? Obsojenec naj povesi glavo ter naj molče uživa svojo nedolžnost?«
{{prelom strani}}
»Nečeden nauk je ta nauk o ponižnosti! Če je krona na moji glavi, je češčenje moja pravda! Kaj? Ta narod, ki je trikrat petsto let trpel in tlačanil; naš narod, ki si je pisal zgodovino s svojo krvjo in s svojimi solzami; ta narod si je kljub suženjstvu in uboštvu, kljub gladu in žeji s čeznaturno močjo ustvaril svojo kulturo — in zdaj se prikaže capin ter mu zaluča v lice: Nimaš kulture! ... Ti se smeješ, jaz se ne morem; smej se krivici, pljuj ji v obraz — krivica ostane!«
— »
»Po domače torej: narod, poživini se, ker ti človečanstva živ krst ne verjame! Pravijo, da si berač — obleci beraško srajco! {{prelom strani}} Pravijo, da si lačen — stradaj! Tvoja kultura je kakor žlahten cvet v gumbnici bahatega potepuha — vrzi jo na cesto in pohodi jo!«
— »Rekel si! ... Kakor žlahten cvet v nežlahtni gumbnici! Zadnjič sem bral, ne vem več v katerem časopisu, lepo in poučno zgodbo. Vršila se je v Parizu ... ali na Dunaju, ali kjerkoli. Tam je živel človek, ki je bil razsipnik vseh razsipnikov. Kakor si je lahkotno pridobil denar, tako ga je lahkotno razdal. Nihče ni vedel, odkod da grabi in kam da meče. Njegova dlan je bila kakor kamen na dnu potoka — voda je pritekla in je tekla dalje, ustavila se ni. Ali je kvartal, ali je stavil, ali je kradel, ali je morda celo delal — zlata voda je tekla čez dlan. Nekoč je kolovratil po cesti ves bogat in prešeren, pa je stopil v prodajalno, da bi si kupil cvetico. Izmed vsega dišečega blagoslova je njegove oči najlepše pozdravila košata bela krizantema (Chrysanthemum indicum L.). Neutegoma {{prelom strani}} si jo je vtaknil v gumbnico, nato pa je položil na mizo grmaden kup zelenih bankovcev ter je rekel prodajalcu: Dokler bom živ, pridem sleherni dan po belo krizantemo! Kupčija je bila dogovorjena in potrjena — vsak sleherni dan je prišel razsipnik po svojo belo krizantemo. Ali sreča je kakor sonce: kadar je najlepše, zatone. Komaj je bil razsipnik uganil tisto prešerno kupčijo, je usahnila zlata voda na njegovi dlani. Ni se še prav ozrl, pa je bil berač in potepuh. — Kaj bi tisto! — je rekel; če vse mine in izgine, krizantema le ostane! Hodil je po gosposkih cestah, razcapan, bos, nepočesan in neobrit — ali v gumbnici prelepo belo krizantemo. Bogataši in imenitniki so se temno ozirali nanj: Tak berač, pa tako krizantemo! Toda razsipnik je nosil glavo pokonci ter se je smehljal po kraljevsko: Kaj, berač, kaj potepuh, kaj lačen, kaj žejen — da imam le krizantemo, kakor ji na svetu ni enake! Živel je dolgo in predolgo, dokler ni zmrznil {{prelom strani}} pred cerkvenimi vrati. Ko so ga pobrali, je bil v cunje zavit, bos in gologlav, ali na njegovih prsih je bila krizantema, belejša in svetlejša od snega; in ustne so se mu smehljale: Nič sočutja, ljudje božji — kdo izmed vas ima tako krizantemo? ...«
»Lepa zgodba je, ali kaj bi z njo?«
<center>* * *</center>
Na ogoljeni suknji malomeščanske kulture se je svetila bela krizantema, romantična umetnost. Novi gospodarji domovine bi si radi pripeli na talar vsaj osatov cvet.
{{prelom strani}}
»Prijatelj, globlje poglej! Ali ne vidiš, odkod te nove sile? Življenje se drami v nižavah, ki so spale. Oči se odpirajo, iščejo luči, roke se iztegajo, iščejo ciljev. Kaj zato; če prihaja pomlad v viharju in povodnji! Iz te črne naplavine bo vzklila bujna rast! Njih misel je bila prava: ne bele krizanteme na ogoljen frak
Tudi moja vera je trdna; ali rajši bi, da pojde mimo ta grenki kelih. Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje sámo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi ...
{{prelom strani}}
Kadar napoči tisti dan, bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem, za spomin na grenko-lepo preteklost.
Na enem tistih tenkih belih lističev bo napisano moje ime.
<center>* * *</center>
Ljubi moji, nisem vam povedal vsega, kar sem nameraval. Marsikatero besedo, ki mi je bila na jeziku, sem zamolčal; mnogotero, že napisano, sem črtal. Kadar zasije skozi okno prvikrat zlato spomladansko sonce, je moje srce kakor oprano in očiščeno. Kje sovraštvo, kje bridkost in klavrno vzdihovanje? Zarja, oblij me, pomlad, objemi me!
Nikoli še, o zarja, mi nisi tako svetila, nikoli, pomlad, te ni tako polno zajelo moje srce! V srebrnem jutru, kakor skozi prosojen pajčolan, gledam daleč pod seboj sinje
Oj Kobal, oj Lenard, oj Terseglav, oj vsi vi nahodni cerkovniki v svetem hramu našem
Starost, kako si še daleč! ...
<small>Na Rožniku, v maju 1910.</small>
[[Kategorija:
[[Kategorija:Dela leta 1910]]
|