Kurent: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

Kurent pa tudi za pastirja ni bil ustvarjen. Namesto da bi se brigal za živino, je ležal v travi in je gledal v nebo. Kolikor dalj je gledal, toliko bolj je razločil, da nebo, tista lepa božja plahta, ni privezana in pribita na vekomaj, temveč da neprenehoma gre svojo veličastno pot –— sam Bog vedi kam! Gledal je in je zadremal; časih se mu je sanjalo, da ne leži na zemlji, temveč visoko na lepi božji plahti in da gleda zviška na pašo, kjer so se bile očetove in sosedove krave pravkar napotile v deteljo. Ko se je vzdramil, so bile krave resnično v detelji.

Odtistihdob je rastel Kurent, kakor raste kopriva ob plotu. Nihče se ni zmenil zanj, on pa za nikogar. Po teden dni ga ni bilo do hiše, pa {{prelom strani}} ne mati ni vprašala, ne oče ni vprašal: »Kje pa je naš Kurent? Ali je lačen naš Kurent?« –— In kadar se je povrnil, razcapan, bos in gologlav, kakor je bil, ga niso vabili: »Prisedi, Kurent; skleda je na mizi in tvoja žlica tudi!« Nič ga niso vabili; v veži je Kurent južinal, kakor popotnik iz tuje dežele; kadar je pojužinal, pa je šel, kakor gre veter: le Bog sam mu kaže pot in cilj.

Ne le možjemožjé, tudi hlapci in pastirji so se zgledovali nad njim; ženske pa ga še celo niso pogledale, ker je bil bos, kuštrav, umazan in cunjast, da se Bog usmili.

Daleč že so bili farani; celo zakasnele, pobožne kmetice, ki po maši obredejo še stranske oltarje in ves križev pot, so prišle z drobnimi {{prelom strani}} koraki mimo in so se križale, ko so ugledale Kurenta. Kurent pa je stal, kamor je bil prirastel, dokler se ni sonce nagnilo do hriba.

»Rdeče so tvoje ustne, kakor ruta okoli tvojega vrata, kakor mak, ki se priklanja v polju, kakor nageljni na tvojem oknu. Vesele in bistre so tvoje oči, kakor oprano nebo, kadar odseva na njem svetla rosa od polja; globoke so, kakor jezero nad zakletim gradom in kakor je nebo, kadar se božja streha vzdigne do nebes in se zvezde tiho približajo gozdu; pogleda človek vanje, pa sliši pesem, ki jo je takrat slišal, ko se mu je sanjalo, da je prečudno odrešen vseh bridkosti in da z angeli prepeva Materi božji na čast. Tvoja lica so lepša, bolj so rdeča in dišeča nego rože na Marijinem vrtu. Lahke so tvoje noge; kakor {{prelom strani}} hodiš, ne hodijo sence v gozdu tako mehko in tiho ... Ali joj meni! Vesele so tvoje oči, moje srce pa je žalostno in pusto, kakor polje ob suši. Joj meni! Mehak in tih je tvoj korak in v sonce gre; težak pa je moj, samote in noči željan! Joj meni –— nikoli ni zima svatovala s poletjem, nikoli ne dan z nočjo, nikoli ne bo gledal grešnik nebes!« ...

»Nisem vreden, da bi vasoval pod tvojim oknom, kaj šele, da bi pomislil na vse druge sladkosti, ki jih bo deležen, kdor nekoč zadobi tvoje dopadenje! Ali če grešnik ni vreden, da bi stopil v paradiž, mu ni prepovedano, da gleda na vrata. Če mi ni dano, da se prikažem pred tvojim usmiljenim obličjem, pa mi je dano, da prepevam tvojo čast in slavo ter da jo oznanjam po vsem prostranem svetu. Kdo ve, če ne boš kdaj ob tem oknu zaslišala moje daljne pesmi; in {{prelom strani}} morda bom takrat deležen tvojega pozdrava in tvoje dobre misli!«

»Kdo bi plesal, kadar Kurent gode?« so rekli. »Razjokal bi se človek ob njegovih pesmih –— sušo in povodenj nam gode, bridkost in smrt!«

»Iz srca gre koprnenje v roke, iz rok v harmoniko, iz harmonike med ljudi –— kaj bi ljudje z mojim koprnenjem, ko so veselja polni?«

»Pametno si povedal, Kurent! Če pride k tebi slepar in pravi: Daj mi te škornje, še za med smeti niso več! –— mu nič ne veruj ter poreci: Kaj pa bodo tebi, če še za med smeti niso? –— Blagó táko ali táko, svoje cene je vredno! Kar povej ceno, jaz povem svojo!«

»Ni mi sile do te kupčije, saj veš,« je rekel. »Ena sama cena je; tisto plačaj, pa si vzemi, kar je tvojega! –— Odkar sem izpregledal, nisem videl veselega obraza; odkar sem shodil, so me tepli; {{prelom strani}} ko je prišla v moje srce ljubezen, so me zasramovali, v srce so mi pljuvali. Ti pa stôri, da bodo vsi veseli, kadar stopim mednje; stôri, da poljubim nekoč tiste ustnice, ki jaz sam vem zanje.«

»Saj sem vedel za tvojo ceno, Kurent; poštena cena je, blagu primerna. Ná te gosli, Kurent, pa nič se ne boj! Stare gosli so in oglajene, rok mnogotero jih je že zibalo; plesalcev brez števila je že romalo za njimi, dolge procesije, rodovi in ljudstva! –— Kadar jih objamejo tvoje roke, zapleše lok po strunah, bodo pijana vsa srca, pijane vse oči. Ljubili te bodo in gostili; kadar pojdeš, bodo jokali za teboj. Same se ti bodo ponujale tiste rdeče ustnice; ne boš se spenjal do jablane, veja se bo sama pripognila in trgal boš, kadar se ti bo hotelo. Kdor bo slišal tvojo sladko pesem, bo zavriskal in zaplesal in bo zapil vse svoje bridkosti; veselje pred tabo, za tabo koprnenje; tako boš imel plačilo za plačilo, paradiž za paradiž!«

Neutegoma sta kupčijo dognala, zapisala in potrdila. Nevernik se je izgubil v gozd, neslišno, kakor ugasne kresnica v grmu, Kurent pa je ležal v travi, gledal je v nebo in še pomislil ni, da je bil dušo prodal za gosli. Od nikoder ni bilo vetra, {{prelom strani}} še tistega rahlega ne, ki se ponoči naskrivaj poigrava z mladimi vršički, tako visoko in tako tiho, da se zdi človeku: zvezde šepečejo onkraj mesečine. Mesečina pa je bila tako bela in jarka, da se ne ena zvezda ni prikazala. Nepremični, silni in mrki so stali v krogu črni borovci, kakor molčeči vojščaki ob grešniku-jetniku, na smrt obsojenem.

Velika radost je bila v Kurentovem srcu, ko se je napotil v dolino. Občutil je, da je ves od vrha do tal tako močan in poln zaupanja, kakor ni bil nikoli poprej. Pod mesečino je prespal vso svojo mladost. Ni vedel več, kje da se je rodil, kdo da mu je bil oče in kdo da mu je bila mati, {{prelom strani}} na vse bridkosti je pozabil in tudi spominjal se ni, odkod mu gosli v rokah in veselje v srcu. Iz pozabljenega življenja je ostalo v njegovem spominu le eno samo obličje; tako ga je videl, kakor da se mu je nekoč, pred davnimi časi, sanjalo o njem. In kadar ga je ugledal v spominu, je rekel, da mu nikoli ne bo videl enakega, pa če bi romal za njim do devete dežele; nikoli ne takih rdečih ustnic, je rekel. nikoli ne takih svetlih oči! ...

–— O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje –— puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila –— vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, {{prelom strani}} srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo –— ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca! –—

Kakor kane črna kaplja na belo cesto, tako je kanilo v Kurentovo srce. Nagnil je glavo, zazibal je v desnici lok in je zagodel. Takoj se je zganilo v mrtvi hiši, kakor da se je bil vzdramil netopir pod streho, in v veži se je prikazala zgrbljena starka; izpod rute je gledal devetdesetleten obraz, roke pa {{prelom strani}} so se oklepale črnega molka. Njena beseda je šla s tistim korakom, kakor je šla Kurentova pesem.

» Je že res, je že res! Jaz sem Drmaška, Drmaška, Drmaška! Pa stopimo, se koj zavrtimo! Kdo bi jokal –— saj je še vina! –— Stari je šel v Ameriko –— le ga nalijmo! Mladi je šel v Vestfalijo –— le ga nalijmo! Tone utonil, Jurij je zgorel, Tine obležal, od vina pijan! Ali Marjanca, kje je Marjanca, šla je Marjanca v ta lepi greh. Le ga nalijmo!«

Vas je ležala med zelenimi holmi, kakor od Boga samega posajena v rodovitno dolino. Ali zaspano in trudno so gledale hiše izza jablan –— sive starke, ob palici sloneče, v grob strmeče. Tam je bila streha od vetra oskubena, kakor vrabčevo perje, tam je bil porušen kozolec, nihče ga ni vzdignil; tam so bila okna sneta, tam so ležala vrata na pragu, tam je rasla na vrtu visoka praprot.

»Tod bodo živeli veseli ljudje!« je pomislil Kurent; godel je in gledal, nič ni vprašal. S svojimi veselimi svati je prišel do svetle, bogate hiše; tista hiša pa je bila krčma. Takoj je bila polna, ko se je prikazal Kurent s svojo procesijo; vse duri so sneli, še v vežo in na dvorišče so postavili mize. Kurent pa je sedel na zapeček, kakor se spodobi, in je godel brez nehanja. Na ljudi je gledal, ki so plesali pod njim, in zazdelo se mu je časih, da jih je vse videl nekoč –— v daljnih, žalostnih sanjah.

Kurentu se je zazdelo, da je videl nekoč tega starca in tudi njegovo starko –— obadva kakor v daljnih, žalostnih sanjah. Od starosti in od vina so se jima opletale noge, starcu so se razgalile črne prsi, starki je zdrknila ruta na rame in sivi lasje so viseli na oči.

Kurent je godel, ali zdelo se mu je, da je že videl nekoč tistega pijanega kmeta. Tam je stala bela, vesela hiša z zelenimi okni, vrt pred njo, prostrano polje za njo –— kje, kdaj? Kurent je godel in je gledal, izpraševal ni nič.

»Zagodi nam, godi nam, Kurent, od Boga nam poslan! Tvoj je ta dan, ta ura je tvoja! Dežnico smo lokali čez leto –— vina na mizo, krčmar! Ovsenjak smo glodali, da se je krhal zob –— svinine prinesi, krčmar! Tovore smo vlačili, da se je hrbet krivil –— zdaj bodi pa ti moj tovor, dekle! Dolgo je leto, kratek je praznik –— Kurent, zagodi!«

»Tudi tebe sem že videl, –— ti lepo, pijano dekle –— kdaj sem te pač videl?« je pomislil Kurent.

»Kako sladka je tvoja pesem, o Kurent! Vesela je tvoja pesem, veselo ljubezen oznanja! Kam gre tvoja pot, Kurent? Kamorkoli gre, daj, da pojdem s teboj! Moj pijani mož leži na gnoju –— da bi se ne vzbudil več! Spi in smrči vsako dolgo, pusto noč; sirota stojim ob oknu in prilivam nageljnom s svojimi solzami. Grenko je življenje, grenko meni; pa si ti prišel in zdaj je moje srce vse polno veselja in ljubezni. Nikar ne hodi od tod, da ne umrjem od samega koprnenja; in če moraš na pot, ne goni me, kadar pojdem za teboj. Lepo ti bom stregla in ubogala te bom, kakor se spodobi!«

»Vsaj lepo besedo mi daj, vsaj prijazen pogled! Veselje si nam prinesel, še meni ga dodeli na vekomaj! Boljše nobenega praznika nego v letu en sam! O stokrat grenkejša grenkost, če je srce sladkost občutilo! Kje me je rodila mati, nesrečnica! Ozri se po dolini, Kurent, ozri se na ljudi –— smrt je blizu, jaz pa bi ne umrla rada! Bosa pojdem za teboj, pa če se nameriš v deveto deželo!«

Dolg fant, pijan in prešeren, jo je zgrabil tako krepko, da ji je razparal jopo do pasu. Treščila sta med svate in sta se viharno zasuknila, {{prelom strani}} rdeča ruta je utonila v gneči; Kurent se je ozrl in je ni več videl.

Posvetil je v obraz sosedu in sosedi in tudi tistemu kmetu, ki je bil odrešil biriču in oderuhu {{prelom strani}} zadnje svoje srebrnike, zato da jih je veselo zapil in zaplesal. Ležal je na trebuhu, vse štiri od sebe, tako da ga je Kurent šele obrnil kakor mrtvo klado.

»Kje sem te že videl in kdaj?« je rekel Kurent. »Ali nisi bil ti moj bogati boter, ki je stal na pragu svojega belega doma širok in debel ter cvenketal s srebrniki, kadar sem šel mimo, Kurent-siromak? Ali me nisi stresel za lase ter mi dal svetlo desetico, zato da nisem kričal? Bog s teboj in milost njegova! Če si bil boter moj, ali če nisi bil, če sem te videl kdaj, ali ne videl –— nič ti nikar ne bodi žal, da si pod moje noge zalučal poslednje srebrnike! Le kdor je bridkost užil, se upijani od veselja; takih pijancev ne pode od nebeškega praga!«

Dalje je šel Kurent, dalje je svetil, oprezno je stopal med snopi. Pa je prišel do onih dveh; tik pred pragom sta ležala, kamor sta bila butila v prešernem plesu, in še zmerom sta bila objeta –— njen pas je objemala njegova desnica, njena levica je ležala pod njegovim vratom.

»Za eno močno koprnenje ti bodo vsi grehi odpuščeni! Zakaj ni je bridkosti hujše, nego je tista, ki rodi koprnenje. Zdi se mi, da sem te videl; v svojih najlepših sanjah videl –— kdaj da je bilo, Bog sam razsodi! Če videl, ali ne videl –— tvojo besedo sem slišal in v tvoje srce sem pogledal, v to srce žalostno. Tisočkrat bodi pozdravljena; če je božja sodba, se srečava še kdaj!«

Počasi je stopal Kurent po beli cesarski cesti. Že je hladilo zgodnje jutro, zvezde so mežikale zmerom hitreje in so tiho ugašale, nad hribom se je belilo. Kurent je pospešil korak, da bi stopil v gozd pred svetlim jutrom. Begotne sence so iskale mraka, tiho so izpod neba tonile za hrib –— coprnice so se vračale s Kleka. Za njimi je zapihal veter, čist in bister; zašumelo je v drevju in rosa je padala.

Ozrl se je na ravno pokrajino pod gozdom –— senožeti so bile pokošene, njive požete.

Šel je, kamor je držala cesta; ni se oziral, nič ni ugibal, nikogar ni vprašal za pot. Z lahko nogo je romal nizdol in vkreber, v hrib iz doline, {{prelom strani}} v dolino s hriba. Pridružil se mu je kmet, ali komaj je dobro pozdravil, je ostal daleč zadaj s svojimi težkimi škornji; pridružil se mu je popotnik, ali preden je prosil vbogajme, je stal že sam na cesarski cesti, truden in lačen, kakor je bil. Nebo je bilo oblačno, soparica pa je žgala. Ko je zazvonilo poldan od vseh mnogoštevilnih cerkva naokoli, se je odkril tudi Kurent in si je obrisal z rokavom potno čelo. Tedaj se je ozrl in je ugledal človeka v razoru kraj ceste.

»Prisodil si bridkosti petinsedemdeset let, vrhano mero in prevrhano ... zdaj pa si videl {{prelom strani}} sam, da to vedro več ne drži ... služil sem, doslužil po pravici, zahvaljen za to zadnjo milost!«

»Kdo si? Odkod si prišel in kod si hodil, da si omahnil truden in prašen na to nerodno posteljo? Ali si bil za sužnja v daljnem mestu, pa si se napotil na stara leta domovino nadlegovat? Ali si bil za hlapca okrutnemu gospodarju, ki te je pognal na cesto, ker ti je bila segla bolezen v stare noge? Ali so ti pobegnili sinovi na vse štiri strani, pa nisi več zmogel, da bi obdelal kamniti laz, in se ti je sesula bajta nad glavo? Ali pa si morda romal od rojstva, nikjer doma, povsod nadloga? –— Na hrbtu se ti pozna, da si nosil obilno; milost božja bo s teboj, če z nikomer drugim!«

Vesel je šel Kurent po svoji poti in nič ga ni skrbelo, ko je nenadoma razpuhnil soparico hladen veter in so debele kaplje udarile v cestni prah. Stopil je pod kozolec, ki je stal kraj ceste vegast in prazen. Prve kaplje so udarile za spomin in znamenje popotnikom, nato pa se je usulo na gosto iz sivih oblakov. Čez dobre pol ure je bilo na cesti blata za pol pedi, po jarkih in razorih pa se je pretakala rumena dežnica. Ko se je ploha polegla, je zagledal Kurent otroka na cesti. Šel je kakor starec, upognjen, s težkim korakom, ni {{prelom strani}} se ogibal ne luž, ne blata; bos je stopal, čevlje je nosil na hrbtu. Vekal je s pustim, cvilečim glasom, kakor lačen pes na gmajni. Naravnost pod kozolec se je nameril, tam je sedel na mokra tla, v dve gubi se je sključil, obraz je prislonil na kolena ter je vekal neutrudoma.

»Velik je svet in lep neizmerno! Eden med vsemi, eden je blag! Pojdi in išči, Bog te bo vodil –— kadar ga najdeš, drugim povej!«

»Pojdem, poiščem!« je rekel otrok. Obšla ga je sladka dremavica, zleknil se je na mokra {{prelom strani}} tla, roke je sklenil pod vratom in je zasanjal; tiho, še tišje je pela pesem, utihnila je.

»Odkod prihajaš in kam si se nameril? Ali si vinski sin hlapca in dekle, v svet poslan za božjo srečo? Ali si kajžarjev sin, materin edinec, v črno šolo obsojen, med krivičnike in rablje? Ali pa nisi videl ne očeta ne matere, na to cesto postavljen, kakor kamen in kakor z veje list? –— Kdorkoli, Bog ti bo milosten; ob prvi uri ti je križ naložil, ob zadnji ti ga bo odvzel!«

Komaj pa je dobro stopil, se mu je zazdelo, da so se zaprla vrata za paradižem in da je prišel v deželo bridkosti. Sam ni vedel, kdaj je ugasnila {{prelom strani}} nebeška luč; nebo se je omračilo, ko sonce še ni bilo za hribom.

Niso bili domovi tam, temveč kamen je bil ob kamnu –— kantoni kraj cesarske ceste, križi na grobovih. Grenko bi bilo živeti pod tako streho, grenkejše umreti. Ni bilo ne jablan ne orehov, da bi prikrivali to žalost; na oknih ni bilo ne rožmarina ne nageljnov.

Človek mu je prišel naproti, ki ni bil ne otrok ne starec. Siv in vel je bil njegov obraz; leta niso bila zapisana na njem, pač pa je bilo zapisano topo trpljenje. Opotekal se je ter spotikal, ob zgodnjem mraku že pijan; kuštravi lasje so mu viseli na čelo, klobuk je bil izgubil, obleka {{prelom strani}} je bila povaljana. Z obema rokama je mahal in je govoril naglas.

»Pa kaj se jeziš, pa kaj da bi ne pil, kaj da ne bi vsega zapil? Ljuba duša, privošči mi žganja, še sama ga pij! Za koga bi stiskal? Povej po pravici! Ná jih, te groše, le varno jih spravi, pa razodeni, kaj da boš z njimi! Kdo bo odrešen –— ti, ali jaz, ali najini otroci? Kdo bo oblečen, kdo bo nasičen? Ljuba duša, nič ne jokaj –— kdor je obsojen, bo obešen, pa mir besedi! Kadar bom rdeče pljunil, takrat bom odrešen –— sodba je taka! Le daj jih, te groše, le sem jih daj; narôči, nalij! Kdor bo legel nocoj, bo jutri počival ta dolgi počitek, oddahnil si bo na vekomaj! –— Privošči mi žganja, ljuba duša, privošči počitka!«

Grešniki na smrt obsojeni so se bili nenadoma preoblekli v razuzdane, pijane svate. Nič več vdanosti v očeh, nič več bridkosti; ogenj je gorel v njih, planil je siloma izpod težkega pepela; na sivih licih so se prikazale rdeče kaplje, kakor rane od noža. Vsa gneča, sama v sebe zagozdena, se je sukala v jadrnem plesu; vseh sto potnih, vročih teles je bilo eno samo telo, ki se je sukalo v črnem kolobarju hropeč in vriskajoč. Tam se je zasvetil obraz pod rdečo svetilko, dolg obraz, napol že mrtev; prikazala se je roka, rumena in koščena –— čigav je obraz, čigava je roka? Kdo bi razločil!

»Prijazno me poglej, lepo se mi nasmej! Prišel si kakor božja luč v ta neblagoslovljeni kraj, v to moje grenko življenje. Grenkoba je, oj, od začetka do konca, umrla sem, glej, še preden sem živela! Črni prah je moj kruh, črni prah moje delo, črni prah moje veselje in moja mladost in moja ljubezen. Kadar sem jokala, sem mislila nate –— zdaj pa si prišel! Ne hodi več od mene, in če pojdeš, te primem za roko in te ne izpustim!«

Ko je odbila polnoč, je Kurentova pesem nenadoma umolknila; tišina, strašnejša od smrti, {{prelom strani}} je udarila v izbo. Gneča je vztrepetala, sunkoma je omahnila ter se zgrudila. Kakor so bili objeti, tako so padli, vprek drug preko drugega. Kurent je pogledal nanje in bilo mu je, da je stopil med mrliče, ki jih je bila kuga vzela in so jih pometali v smrdečo, strupeno jamo. V nobenem licu ni bilo krvi, nobena roka se ni ganila; izpod trepalnic so belo strmele oči, usta so bila odprta, pa še hropela niso. Nad njimi je umirala rdeča, sajasta luč.

»Ali si mislil na svojo mladost, na kmečki dom in na svetlo polje, ko si mojo pesem slišal?« je rekel Kurent. »Nič nisi mislil! Tako malo kakor slepi konj, tvoj tovariš-suženj pod zemljo; in tako malo kakor slepi osel, ki vleče vodo iz vodnjaka in bo vlekel, dokler vklenjen ne pogine. Prepeval si, da bi prekričal svojo bridkost –— kako boš jutri prepeval, ko boš vlekel svojo verigo? –— Bog ti bodi vsaj toliko milosten kakor slepemu konju –— dodeli ti ovsa na stare dni!«

Še nižje se je sklonil, da bi razločil culo, ki je ležala kraj mize v luži razlitega žganja. Tista cula je bil otrok; njegova lica, siva in starikava, so bila mokra od žganja, svetli lasje so se mu {{prelom strani}} sprijemali na čelu in so zakrivali oči; s tankima, otroškima rokama je tiščal steklenico k prsim.

»Kaj bi te vprašal, dete, kdo da si? Iz bridkosti za bridkost porojeno! Ali rudnik, ali fabrika –— suženjstvo bo tvoj delež do konca dni! V ječi rojeno, ječe vajeno, ne boš videlo sonca; komaj še, da boš zakoprnelo po soncu, pa zatopilo to nespametno koprnenje v vriskanju in žganju. –— Bog se usmili tebe in tistih, ki so te obsodili!«

»Dekle ti, odkod si prišla in kam gre tvoja pot? Prišla si iz bridkosti in tvoja pot drži v bridkost {{prelom strani}} še večjo! Čista duša, veselja vredna –— strašno te je Bog blagoslovil, ko je dal hrepenenje tvojemu srcu! Tvoje trpljenje bo veliko, še večje bo tvoje zasluženje!«

Zgodilo pa se je čudo: nenadoma se je vzdignila od kraj poti visoka črna senca; zazibala se je od jarka do jarka, zmerom višja je bila –— temen plamen je rastel do neba. Vsi, ki so ležali na polju in na cesti, v veži in na dvorišču, so vztrepetali in so se dramili; klical jih je glas iz noči.

»Le vkup, ti uboga gmajna! Baklo prižgimo, prižgimo jih sto, da nam bodo svetile do rabljev, do biričev. Naše meso jih je nasitilo, naša kri jih je napojila –— terjajmo svoje meso in svojo kri! Mi smo sejali, naša je žetev, sužnji, vstanite! Le vkup, uboga gmajna!«

Človek roma po slovenskih deželah, malodušen klone glavo in žalostno je njegovo srce. Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel? Tvoja dolga povest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more. Kolikor je dolin in kotlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki je bila tod prelita; in koliko je bo še prelite! Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Otrok si bil, pa že suženj! Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te {{prelom strani}} od vseh strani, očimiočmi in mačehe, botri in botrice. Časih si zajokal, časih si omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil. Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili. V curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za več klafter globoko; zato je ta zemlja rodila; in kadar si jedel sužni kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri. Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bílj bi mu ne peli –— ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: »Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!«

Grenke in grenkejše so misli romarjeve. Tako mu je pri srcu, da bi molil: »Ne daj mi dočakati, o Gospod, da bi se glasila tuja govorica po teh krajih! Ne daj mi dočakati, da bi storil suženj suženjsko smrt! Moč mu dodêli, da raztrga {{prelom strani}} vrvi –— če je treba, da umrje, naj umrje svoboden!«

Pa se napoti romar v Ljubljano –— kje žalost, kje plahost? Vesela je preteklost, še veselejša je prihodnost! Komaj zazvoni iz daljave resnobno veseli šenklavški zvon, se oči zasvetijo, se ustne nasmehnejo. Utrujenost mine, bridkost je za gorami, korak je lahak in poskočen. Romar stopi v krčmo, z levico objame natakarico, z desnico si natoči cvička, pa –— »Kaj bi tisto! Saj je vseeno!«

Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu –— ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejó se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo ...

Ko se je Kurent približal mestu ljubljanskemu, ga je pozdravljalo z vsemi tremi od vseh {{prelom strani}} deveterih cerkvacerkvá. Iz zgodnjega mraka so se luči smejale; celo zvezde so se opotekale po nebu ter so se majale, omamljene od tobakovega dima in od vinskega duha.

In kakor je šel, in kamor je stopil –— od te strani in od one strani so pozdravljala svetla okna, so vabile poskočne pesmi.

»Kaj da praznujemo?« je vprašal in je zamahnil z obema rokama, da bi zgrabil misli, hiteče v urnem kolobarju. »Praznujemo pač! Ampak {{prelom strani}} kaj, to je drugo in zelo imenitno vprašanje! Zakaj človek, kadar piješ, ne pozabi nikoli, čemu da piješ in zaradi katere prilike! Red mora biti, red je podlaga narodnemu življenju ... Nocoj bomo slavili Prešerna; prosimo torej vse tiste, ki bi morda raje Jurčiča slavili, da naj odlože to svojo namero ... pijan je človek danes kakor jutri, saj je vseeno!«

»Kaj pa je tebi, tujcu, potreba te učenosti?« je vprašal. »Prijatelj te povabi na godovino –— godovina ali ne, kosilo je tečno, pijača koristna, pa kaj vse drugo! Nocoj slavimo –— stoj, popotnik iz daljnih krajev!«

»Nocoj praznujemo sami svojo radost! Nekdo, kaj vem kdo –— tu ali tam stoji njegov kamen ob oglu, Bog mu ga blagoslovi –— ta nas je spomnil na to lepo praznovanje! Kdor že bodi, ajd ali kristjan, Bog mu daj sveta nebesa, mi pa smo pili!«

»Spomenik so postavili –— komu so ga postavili? Narod molči, ne ve imena: ampak pije in je vesel. Tam na visokem kamnu stoji kamnit vojskovodja, ali pa morda učenjak, ali pa morda umetnik; stoji ter misli, da je slaven in da se vrši zaradi njega ta vesoljni vinski potop. Ošabno se ščeperi na svojem kamnu, pod svojo muzo; narod pleše in vriska ter se ne zmeni zanj. Svetilke ugašajo, zvezde umirajo v megli, mrzla noč zeha od ulice do ulice –— kamniti junak stoji tam, čuti roso na svojih licih in se čudi: Odkod ta tišina, odkod ta samota? Saj sem slaven! Muza dremlje nad njim, pod njim venejo zeleni venci. Pozno v noči, blizu jutra že se primajè črn gost, leže na vence ter zasmrči. Ko se vzdrami v hladni megli, se okrene na to in na ono stran ter vzklikne: Kdo pa je to? Kdo pa je to reč sem postavil? Se včeraj je bil ta prostor lep in čeden, zdaj pa je ta nesnaga tukaj! –— Ves jezen je zaspani gost in se odziblje godrnjaje v mesto. Junak na kamnu pa je do srca užaljen: V mojem imenu in na mojo čast si pil, zdaj pa bi še zmerjal, negodnik? –— Tako kliče in očita, ali nikogar ni, ki bi mu odgovoril. Zdavnaj že so krčme zaklenjene; za okni, za durmi pa pleše življenje; le malokdaj se po nerodnosti odgrne zastor, da plane svetel žarek na ulico ter ugasne plah v tej neprijazni megli; le malokdaj zaškripljejo duri ter zalučajo na cesto perišče svetlobe, zato da vidi kasni svat, kod in kam in kako ...«

Svetli pari so šumeli mimo njega; toliko mladosti in toliko lepote ni videl Kurent še nikoli. Obrazi žareči, bleščeče oči, vitka telesa v belih {{prelom strani}} oblekah, rdeče rože v sončnih laseh –— ali so ljudje, ali so angeli božji, na zemljo poslani? –— Prepevale niso gosli same; Kurentu se je zdelo. da poje dišeči zrak, da zvone in prepevajo luči na stropu, da pojo tudi žareča lica in bleščeče oči in bela, šumeča krila in rože v laseh ... Mladost, ne postoj v tem svetlem plesu! Ustne rdeče, da bi se na vekomaj smehljale, oči bleščeče, da bi se nikoli ne zasolzile, lica, da bi ne obledela!... Žalostna misel, kaj si oskrunila ta sveti kraj? ... Glej, kdaj sem videl ta obraz in te oči? Kurent je vztrepetal in je strmel, za njo je strmel, ki je bila prišumela mimo, kakor žarek iz nebes.

Kurent je vzdignil gosli –— svetli pari so zašumeli v jadrnem krogu, da oko ni več razločilo ne obrazov ne teles; ena sama žarka luč je bila, sama pred seboj bežeča. Le s srcem še je gledal Kurent en sam obraz –— veselje brez mere je bilo v njegovi pesmi in koprnenje brez mej ...

Kurent je šel s tihim korakom skozi vse dvorane; iz trudnega veselja, iz umirajoče svetlobe je strmelo kakor vzdramljena bolest. Prašni, zaspani in zlovoljni so bili poslednji svatje; njih obrazi so se mahoma postarali, oči so gledale temno in sovražno. Radost je ugasnila, kakor da je bila smrt pihnila vanjo –— nobenega žarka ni bilo več, le črne saje so planile do stropa ... Kurenta je bilo strah te bridkosti; zato se je nameril tja, odkoder je slišal pesem in veselo besedo.

Kurent je šel, kakor mu je bil dan ukaz –— godec do veselja, škrjanec do sonca. Pa je prišel tja, kjer so slavili svoj praznik bojarji in imenitniki te blagoslovljene dežele. Nad njimi, v zlatih izbah, so že vzdihovale hude sanje, so luči umirale in so bile rože pohojene. Njim, bojarjem in imenitnikom, pa je sveta polnočna ura oznanjala začetek vseh sladkosti.

O, kdo bi po pravici in po resnici govoril o ljudeh, ki stoje tako rekoč na visokem hribu ter sipajo koristne nauke v dolino? Še umetnik podobar, ki je vsega hudega vajen, obstrmi pred mogočnikom; glava mu klone, plaha roka omahuje. »Kako bi te častil, ko nisem vreden?« Tako zavzdihne ter se milo razjoka. Nato pa se napoti v svojo žalostno izbo, z dlanjo se udari na čelo ter vzklikne ves osupel: »Saj je le suknja, jaz pa sem mislil, da je človek v nji!« –— Od spoštovanja in ponižnosti se je bila umetniku pamet omračila.

»Slovenski narod, siromak nad siromaki! Tvoja zgodovina je zgodovina tisočletnega trpljenja. Ubog si bil in ubog ostaneš, suženj si bil in suženj ostaneš; to je tvoja sodba, nepreklicna, neizpremenljiva! Planine in poljane, ki so tvoja domovina, so napojene s krvjo in solzami. In kadar nekoč pogineš od vsega hudega, bo tvoja smrt, kakor je smrt obnemoglega delavca –— brez tolažnika pojdeš na oni svet, tvoja poslednja postelja bo jarek ob cesti! Tvoj spomin pa bo živel na vekomaj, zakaj eno te razlikuje od vseh drugih narodov na svetu: prepeval si v bridkosti! Pozabljen bo tvoj grob, ali z zlatimi črkami bo zapisano in daljna tisočletja bodo brala: Tako je pel narod, ki ga ni več! –— Naše veselje in naša tolažba je taka misel ob današnjem dnevu, ko slavimo spomin Koseskega, slavca v gaju naše umetnosti!«

Moj govornik je srdito pogledal, zduškoma je izpraznil kozarec ter ga je treščil na mizo, da se je žvenketaje zakotalil na tla. Čisto nenadoma {{prelom strani}} se je izpremenil njegov glas, nič več ni bil sladak in prijeten.

»Preklete duše, kaj pa se vtikate v mojo besedo! Koseski ali Prešeren –— beračija je beračija! Saj se nismo zbrali, da bi rešetali zgodovino in vse prirepke njene, temveč zbrali smo se, da se krščansko napijemo, da zapojemo ter da kvantamo! –— Ná, ták je zdaj moj govor, pa si ga zapiši in še drugim ga povej!«

»Zrahljali so si pentlje, odpeli so si ovratnike, vrhnje suknje so slekli, celo pasove so si olajšali in glej, bližji so mojemu srcu! Nič več ni vklenjen njih smeh, nič več ne laže njih pesem. Vesela kvanta se je bila našemila za kapucinca, {{prelom strani}} pa se ji je kmalu dolgčas zazdelo in ob prijetnem večeru je gola planila iz kute! Kakor si gola, pozdravljena bodi!«

»Veliko je število tvojih čednosti, slovenski narod! Nadvse lepa je tvoja domovina –— ali, bogvedi, morda so kje na svetu še lepši kraji, nam nepoznani! Milozvočen je tvoj jezik –— ali, kdo bi prisegal, morda je tam kje onkraj morja še slajša govorica.! Tvoja pesem je potrkavanje nebeških zvonov –— ali do srca segajo tudi ciganske pesmi! Brez števila blagoslovov ti je dobrotni Bog dodelil, ampak le enega je dodelil tebi edinemu! Ni je kvante, ki bi bila tako krepka, sočna in izdatna, kakor je ta slavna slovenska kvanta!«

Ljudje, ki jih je ugledal v zakajeni izbi, so mu bili že zdavnaj znani in tako prijetno mu je bilo pri srcu, da bi jim vsem po vrsti segel v roke za bratski pozdrav. Njih pentlje niso bile prazniške, njih obrazi niso bili slovesni, njih besede niso bile črno oblečene. Obraz, besedo in srce jim je poznal Kurent, toda vedel ni, kdo {{prelom strani}} da so, odkod da so prišli in kam da so se namerili.

»Ti tam, ki se komaj še prestopaš, ki komaj še držiš kozarec v leni roki, kdo si? Tvoja pentlja je dolga, ali umazana je, tvoj obraz je vesel, ali bled je in lačen, tvoj pogled je svetal, ali skrb vzdihuje globoko pod njim! V zvezde gledaš, zato da bi zemlje ne videl! Dodêli ti Bog, da bi nikoli ne povesil glave! –— Ti dolgi korenjak, ki plešeš v zimski suknji, s pipo v ustih, kdo si? Za kmeta si rojen, pa te je veter zagnal ali v črno šolo, ali v črno fabriko. Bog ti blagoslovi to veselo noč, ne boš jih mnogo doživel! –— Ali kdo si ti, ki sem te videl že zdavnaj in že zdavnaj ljubil?«

Daleč je sedela, za poslednjo mizo, v dimu in mraku. Slonela je globoko na razmočeni prt, roke{{prelom strani}} roké so bile nad čelom sklenjene; izpod dlani pa je strmela naravnost na Kurenta, z živimi, žalostnimi, hrepenečimi očmi. Kurentu je vztrepetala desnica, ki je držala vitki lok; zapela je pesem tako vesela, kakor jo le koprnenje rodi.

»Iz globine najnižje hlepi oko najvišje nad zvezde!« je rekel Kurent. »Iz najtežje bridkosti plane najslajša radost –— redka je ura, ne vrne se morda, izpijmo do dna!«

Srce je odgovarjalo srcu, misel je odzdravljala misli –— dolgi korenjak je odstavil pipo ter je vzdignil kozarec.

»Tisoč ur bridkosti! Blagoslovljena bridkost: če bi nje ne bilo, odkod hrepenenje, ljubezen in {{prelom strani}} lepota? Če bi uboštva ne bilo, kako bi oko spoznalo bogastvo? Preljubi svatje, toliko smo užili nadlog in težav, da bi v skrbeh bil Bog, če bi ga terjali za vse to bogastvo, ki smo ga v sanjah gledali! Zato še eno kapljico na čast bridkosti, materi vseh občutkov!«

»Tisoč ur bridkosti, le ena ura veselja in še ta je skopo odmerjena! Bratje moji, mi smo kakor kaplja v vodi –— potok teče, kaplja teče z njim in po njegovih postavah! Sto let trpi slovenski narod, nato pa mu je za en dan dodeljeno, da zavrisne ter da razobesi pisano platno. Malo je en dan za dolgo stoletje –— ali kdo bi se z Bogom prerekal? Nam, ponižnim kapljicam v tem ponižnem potoku, je za tisoč ur prisojena ena ura! Za bogatina malo, za siromaka silno bogastvo! Lepo pozdravimo to uro dobrotnico, koristno jo zaužijmo, hvaležno ji napijmo, dokler je še med nami!«

»Oj, ena sama ura –— te ure me je strah! Ali mi večno veselje daj, ali mi daj večno bridkost! {{prelom strani}} Rajši mi daj noč brez nehanja, nego da mi prižigaš eno samo zvezdo! Saj je zadosti, da, je koprnenje v srcu; ali ga na vekomaj izpolni, ali pa naj bo lačno in žejno na vekomaj! Ti si večno veselje in večna bridkost, daj mi eno, ali daj mi oboje, za roko me primi, da pojdem s teboj!«

Zaplesala sta, plesala sta komaj minuto in sta obadva omahnila; zgodilo se je po njegovi besedi. Kakor da so nenadoma vse luči ugasnile –— ne pesmi več, ne smeha; topo in belo so gledale oči; trudna vdanost je bila na tistih ustnicah, ki so se pred eno samo minuto prešerno smejale. Modri korenjak je slonel ob stolu, roke so mu ležale na umazanih tleh, glavo je klonil globoko in ves bled je bil.

»Siromaki, popotniki, izgubljenci –— miloval bi vas, ali kako bi? Ni ga človeka v tej deželi, ki bi v svojem srcu ne bil popotnik!«

Jutranja megla je rosila na lica, tako hladna in tuja, da je srce vztrepetalo od mraza. Težka vrata so zaškripala, iz veže je stopila sključena {{prelom strani}} starka; majala je z glavo, nikamor se ni ozrla, molek je rožljal v njenih rokah. Z betežnimi, drobnimi koraki je hitela, vzdihovala je po strmih stopnicah, stopila je v cerkev. Pod stopnicami je ležal pijanec, spal je trdno in je govoril v sanjah.

Kurentu se je mudilo; zakaj od nikoder več ni vabila luč, od nikoder ni pozdravljala pesem. Mesto je bilo mrtvo in nemo –— po trohnobi je dišalo.

»Zahvaljena, zarja, da si vsaj od daleč pozdravila!« je rekel Kurent; zavil se je tesno v suknjo, ker mu je bilo mraz ter se je nameril –— kam? Ali je bil Bog veselja njegov kažipot, ali je bila smrt in trohnoba? Ali drži njegova cesta v svetlo zarjo, ali v brezdanjo noč? ...

»Sveta Marija! –— Sveta Mati božja! –— Sveta devic Devica!«

»Iz vseh teh lepih krajev ste se zbrali, pravi in izvoljeni poslanci svojega naroda! Vaša beseda je vdana prošnja, vaša pesem je plaha molitev. Koliko je bilo pač nasute bridkosti v ta srca, da še upanju in zaupanju, ne kletvi in rotenju ni več prostora? Pahnili so v ječo nedolžnega hlapca, pa se ni branil, še kričal ni; pokleknil je in je prosil: Daj, o Bog, da mine to trpljenje, da se odpro te zaklenjene duri! –— Delal je hlapec, vsem gospodarjem tega sveta je služil, nazadnje pa sklene roke ter prosi: Dajte mi kruha! –— Ozrle se bodo nate usmiljene oči Matere božje z Brezij in potolažen boš, hlapec!«

»Koliko časa je romal Kristus na Golgoto? Pač ne trikrat petsto let! Trikrat se je zgrudil na kolena –— kolikokrat si se zgrudil ti, narod suženj, in kolikokrat si vstal vdan, ukazu božjemu poslušen, ter si zadel svoj križ na ranjene rame? Kristu je pomagal mož iz Cirene –— kdo je pomagal tebi, kadar si ležal na obrazu in je bilo {{prelom strani}} trpljenje večje od tvoje moči? –— Kje je začetek tvoje poti in kdaj ti je bila sodba govorjena? Kje je konec tega strašnega romanja in kdaj bo sodba dopolnjena?«

»Zdravje bolnikov –—«

»Pribežališče grešnikov –—«

»Tolažnica žalostnih –—«

Še večje čudo se je zgodilo: pesem, prej tako ihteča in bridkostna, se je vsa izpremenila. Besede so bile kakor poprej, ali glasile se niso {{prelom strani}} kakor prošnja in molitev, temveč kakor poskočna napitnica. Objokanim očem je bila Marija resnobna kraljica na zlatem prestolu, potolaženim očem pa je bila vesela družica.

Kakor se je prej izpremenila popevka, da se je iz molitve rodila poskočnica, tako se je zdaj izpremenila še beseda sama. Bog nebeški vedi, kako se je to zaobrnilo –— ne vdanosti več ni bilo, ne vzdihujočih prošenj, ne romarskih pesmi in ne litanij. Telesa, tako globoko upognjena, so se korenjaško zravnala; noge so bile gibke in lahke, kakor na plesu; oči so se prešerno smejale.

Prečudno lepo so bili ubrani glasovi. Kurent je natanko razločil moški, brneči bas tistega starca, ki je nosil križ; ta križ pa se ni več majal visoko nad procesijo, temveč leno se je pozibaval na rami; tudi je spoznal Kurent glas izpodrecane starke: prav tako tenak je bil in trepetajoč kakor takrat, {{prelom strani}} ko je prepeval litanije Matere božje. Nadvse prijetni in milozvočni pa so bili glasovi otrok in deklet; poprej, ko je vzdihovala proti nebu ihteča molitev, ni slišal Kurent mladih glasov, ob prešerni poskočnici pa so zvonki in zaupljivi vzkipeli do samih svetih nebes. In nebo se je prijazno nasmehnilo –— slišalo ni ihtenja in vzdihovanja, pač pa je milostno sprejelo veselo daritev.

Dolgo je hranil in spravljal siromak svoje trpljenje, dokler ni bil skedenj poln in prepoln. Nazadnje pa si je naložil to črno breme in se je napotil, da bi potožil Materi božji svojo bridkost. Ali namesto da bi stopil prednjo globoko upognjen, proseč in vzdihujoč, je skoraj zaplesal do oltarja, pokrižal se tako malomarno, da je bilo komaj križu podobno, pomolil svojo molitvico tako urno in {{prelom strani}} viharno, da je izpustil najmanj polovico besed, in ko je godrnjal češčenamarije, ni mislil ne na Mater božjo in ne na svojo žalost, temveč na krčmo. Pod Marijo pa je slonel angel, tiščal je lica v pesti in je mežikal: »Bratec, saj te poznam! Nisi prišel, da bi molil in pokoro delal, ampak prišel si, da bi se brez skrbi napil in da bi zraven še odpustkov bil deležen!«

Stopili so romarji v cerkev –— ali kaj bi v cerkvi, ko ni bilo v srcu bridkosti več? Pokleknili so pred oltar –— ali kaj bi pred oltarjem, ko ustnice niso rade molile, ker bi rajši prepevale? –— Ali je Mati božja že spotoma storila ta čudež? Vse je pozabil romar –— polje ni rodilo, živina je pocepala, davki tarejo, vojska žuga ... pa naj bo, kakor je božja volja! Romar vstane ter se napoti v krčmo. »Mati božja, ti že imaš, kar ti je treba, še meni privošči kruha in vina!« Pokriža se romar ter je vesel, da je zadobil odpustek in milost.

Pobegnili so romarji iz temotne cerkve ter so se rešili v krčmo, kakor da je bila zunaj ploha in povodenj. Ne plohe ni bilo in ne povodnji, nebo je bilo brezmadežno, sonce pa se je nagibalo {{prelom strani}} proti večeru. Krčma je bila pretesna, še v travo so romarji polegli, vse do strmega brega.

»Dolgo sem čakala nate, zmerom sem nate mislila! Dolgo in pusto je romanje, ni mu konca ne kraja; ali, oh, tako kratka je vesela noč! In ko se vzdramijo te uboge oči, je bridkost devetkrat bridkejša, nobena zvezda ne sije več temu {{prelom strani}} srcu koprnečemu. Ti si prinesel veselje, ti ga ohrani na vekomaj! Objel si me s to blago roko, nikar me nikoli več ne izpusti! Tvoja pesem je segla v moje srce, da bi nikoli ne utihnila!«

»Le na pot, le na pot, kamorkoli! Kadar odpre jetnik železna vrata –— ali vpraša, kam da cesta drži? Le iz ječe, le iz trpljenja –— pa kamorkoli!«

»Šestdeset let življenja, šestdeset let trpljenja, vedro je polno! Gnojil sem to zemljo s krvjo iz svojih ust, s solzami iz svojih oči, s potom od svojega čela, pa mi ni rodila kruha. Morda je dežela na svetu, ki je bolj blagoslovljena; ali če je ni –— smrt je tolažnica doma in drugod!«

»Ne glej me tako žalostno, ti lepa domovina, nikar se ne jokaj ob slovesu! Dala sem ti srce in vse najmilejše misli –— zakaj bi terjala, o domovina, še moja rdeča lica in moja mlada leta? Kakor zadnja postelja si, domovina, in kakor pokopališče: v daljne kraje se napoti romar, da užije življenje; povrne se k tebi, kadar je bolan, večnega počitka željan!«

Kurent je poslušal te pesmi in grenko se mu je storilo pri srcu. Nikoli še ni videl domovine {{prelom strani}} tako puste in žalostne; kamor se je oko ozrlo –— samo sivo, od neprijaznega sonca opaljeno kamenje; gomila ob gomili, brez konca. Žgalo je sonce z neba, Kurenta pa je zeblo od groze.

Cesta se je nagnila, spustila se je v breg. Globoko doli, tam daleč v sončni svetli megli se je zalesketalo mesto. In za mestom –— pripogni se, koleno; obstrmi, oko; beseda, blagruj Gospoda! za mestom brezkončno morje, veselje brezkončno, brezkončna svoboda! Kakor okamnela je procesija –— vse oči so zamaknjene hlepele v daljavo, zakoprnela so srca v odrešenje. Takrat, v najvišjem hrepenenju, so romarji občutili in spoznali vso svojo bridkost.

»Od tod –— pa če v smrt ali v paradiž!«

»Na pot! Nič ne izprašuj –— ali na desno ali na levo, ali na sever ali na jug! Ne vprašaj, romar, za ljubezen, ne za vdanost, ne za zvestobo; le eno imaš, kar je tvoje; to ohrani: življenje! Vse si izgubil, vse si zapravil, gol si in lačen; reši to zadnje bogastvo, ne mudi se, beži!«

Pesem, mladost, upanje –— kakor svetel plamen je planilo do neba. Več ni bilo nagubanih lic, ne objokanih oči, ne trepetajočih nog. Napotili so se bili črni pogrebci; ko so prišli do cilja, so bili beli svatje. Sonce pred njimi in brezkončna svoboda, za njimi ječa in noč.

Temnejši je bil oblak, vsa črna je bila barka. Oči so ugasnile, pesem je utihnila; v sivo meglo je utonila barka –— tako utone upanje v bridkosti.

Zgodilo se je včeraj –— vedivédi Bog,

nebonebó se žarko nad menoj zasveti;

zvonovi zazvonezazvoné, vse naokrog

puščava prej, zdaj spomladanski log –—

od vekomaj –— kdo bogatejši zdaj

ostane v srcu mojem njen sijajsijàj.

kar je svetilo en trenotek sam. –—

Odkar je Bog ukazal tem nogamnogám:

HoditeHodíte! –— se je sonce omračilo

strmelo v noč, prosilo: kjekjé pot, kam?

Molčala noč! –— Oj truden! Oj, od ramrám

daj luči! –— Noč molči! –— In na obraz

življenje mlado vrevrè iz starih ran

zapel je glas od angelskih poljan –—

svetlobe večne slavno oznanjenje. –—

vsi vi, strmeči nemi v črna tla –—

zablisnilo se je od vrh nebanebá –—