Martin Kačur: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| opombe=

{{wikipedijaWikipedija}}

{{Neoštevilčenaneoštevilčena poglavja}}

== Prvi del. ==

=== I. ===

»Tak tepec, ne zamerite! –— Vsi ljudje so blagi! Boste kmalu videli, kako so blagi. –— Noben človek na svetu ni blag, tudi vi ne in tudi ne jaz! –— Pa kaj bi tisto! Naravnost vam rečem, zato, ker ste mlad in spodoben človek: bodite oprezni, stokrat oprezni, in hinavski, hinavski, stokrat hinavski, ko pridete v Zapolje! Nič drugega vam ne rečem!«

»Zdaj ste me pogledali, prijatelj, na tak način, kakor gledajo dandanašnji mladi ljudje nas starce: ne pozna več ljudi, ne pozna več časa! Ampak, fant, stvar je drugačna! –— Žganja, Jurij! –— Drugačna je stvar! Ali si morete misliti, da sem bil še pred desetimi leti velik govornik na taborih? Da sem se boril za naše narodne pravice? Da sem bil zapisan v črnih bukvah politične policije? Ne? Seveda ne! Debel sem! Jaz pa vam rečem: videli boste tam ljudi, še bolj komodne, še bolj lene ljudi, ki so še veliko bolj debeli kakor jaz in ki niso bili zapisani nikoli v črnih bukvah, ki jih noben cesarskokraljevi postrani ne gleda in ki so vendar, Bogu se usmili, zaslužni in imenitni rodoljubi! Niso bili na taborih, bili so v kanclijah, in vendar bi se jim moral odkrivati dandanašnji, če bi hotel!«

»Mlad ste še, v službo se napravljate –— ali je v Zapolju vaša prva služba?«

»Tako! Z županom ste se sprli! –— No, glejte, mlad ste še in naukov potreben. Zato vam rečem in zapomnite si dobro, če hočete živeti v miru z Zapoljci in z vsem svetom: ne sprite se nikoli z nikomer, in če kdo poreče, da ima osel zeleno dlako, mu odgovorite: Pa še kako zeleno! Nadalje: ne vtikajte se v stvari, ki vas nič ne brigajo! Ali ste tam, v tisti Kotlini, narod izobraževali?«

»Ne ženite se nikoli in sploh se ogibajte žensk kolikor najbolj mogoče; zakaj učitelj ste. Še navaden človek, kakor sem jaz, ima z ženskami bridke izkušnje –{{prelom strani}} — jaz sem namreč oženjen –— učitelju, ki se ženi, pa bi bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen okoli vratu ter se potopil v globočino morja. Zatorej: ne ženite se! –— Ali ste pevec?«

»Ne prepevajte nikoli, razen v cerkvi, in še tam ne preveč naglas, ker bi Zapoljci rekli, da ste bahač. Ne prepevajte v krčmi, ker poreko, da ste pijanec; ne v društvu, ker poreko, da ščujete ljudstvo; tudi ne v svoji izbi, ker poreko, da ste norec. Ne zahajajte preveč v družbo; rekli bi, da ste veseljak in lahkomiselnež; tudi se je preveč ne ogibajte; rekli bi, da ste potuhnjenec. –— Ali imate kakšno politično prepričanje?«

»Skrijte ga v najbolj skriti kot svojega srca! –— Zakaj laž je greh samo takrat, kadar nič ne koristi. Če vam je izbirati med lažjo in med resnico, in vas nobeno nič ne stane, odločite se za resnico, zakaj toliko laže se boste ob potrebi zlagali. Ne bodite svojeglavni, posebno ne v svojem političnem prepričanju! Kadar se vam zdi koristno, da izpremenite to prepričanje, citirajte Tugomera: Trd bodi in tako dalje –— in nobeden ne bo zapazil izpremembe. V slučaju, da kdo zapazi vaše drugo lice, recite, da se razvijate z duhom časa. In če vam zaradi tega kdo očita, da ste omahljivec, koristolovec in slepar, odgovorite: Zabavljati je lahko, delovati je težje. In zapomnite si dobro: Noben človek ne deluje zase, temveč vsakdo za narod. Spoštujte prepričanje svojega bližnjega, zakaj lahko bi vam kdaj koristil. Ali ste pesnik?«

»In če ste si vse zapomnili in če se boste ravnali po njih, vam bo vendar še težko na svetu. Prišel {{prelom strani}} bi lahkolehko sam Bog med ljudi, posebno med Zapoljce, in bi ne mogel izhajati; če ne drugega, bi mu oponašali njegovo božanstvo.«

Voz je prišel mimo starinskega gradu; na obeh straneh gradu se je razprostiral velik vrt; ob vrtu je šumela voda, peneča in pršeča se je izvija izpod visoke skale nad cesto; tik poti je stala pod košatim kostanjem odprta lopa, bršljan je zastiral okna in je {{prelom strani}} visel nad durmi; v lopi je sedelo dekle v rdeči bluzi, okrenilo se je in Kačur je videl, kakor v hipnem snu, bel óbraz in dvoje črnih, velikih oči. Od starinskega grada se je vzdignila jata kričečih ptic, voz se je zibal dalje in odprla se je svobodna, prostrana ravan.

»Mladi gospod, nikar se ne jezite, če so bili moji nauki nekoliko preprosti. Ampak verjemite, da so bili pošteni in da bi vam nič ne škodovalo, če bi se ravnali po njih. Zdaj vidim, na obrazu vam poznam, da se ne boste ravnali po njih. Zato vam rečem tole: skrbite zase, najprej in zmerom zase, drugi bodo že opravili po svoje. In če mislite, da morate na vsak način pomagati svojemu bližnjemu, tedaj mu pomagajte {{prelom strani}} brez trušča in brez slovesnosti; manj vam bo škodovalo. Jaz sem se peljal snoči, opolnoči, ves zaspan in nahoden, v strahovitem koleslju na Rakitno, da bi zdravil tam žensko, gostačo, ki je zbolela brez potrebe. Sredi pota, na strmici, se je koleselj polomil in jaz sem se potikal po krčmah in se vozim zdaj s pošto. To sem vam povedal zato, ker bi komu drugemu ne smel povedati: izgubil bi ugled in spoštovanje. Tudi jaz sem hodil nekoč po taborih, prijatelj, in sem govoril o pravicah slovenskega naroda. Ampak takrat sem bil mlajši in zdaj vem, da vse tisto delovanje ni zaleglo ne meni in ne drugim niti toliko kakor tale moja današnja vožnja. –— Doma sva, gospod! In če vam bo kdaj kaj hudega, stopite lahko k meni. Vesel vas bom!«

»Imamo, gospod, ampak Jezus Marija, ravno snoči je prišla iz Trsta neka ženska –— lepa je, in kako oblečena, gospod! Saj jo boste videli, ko pojde skozi vežo. In neki gospod je prišel za njo, Bog vedi odkod, tukaj ga nobeden ne pozna –—«

»Lepa kazen!« se je smejal Kačur. »Iz tiste zatohle kotline v samo sonce! Seveda sem bil tam gospod, cesar svoje šole, in tukaj pravijo, da bom hlapec–hlapec— ampak sonce je sonce in hlapec je samo, kdor hoče!«

»Je! Vem, da je govoril o meni! Povedati nečete, to je! Ampak –— take reči!«

»Tako! Vi ste zdaj torej naš! Upam, da boste z vsemi svojimi močmi –— no, saj veste! Mladino je treba vzgajati v duhu vere in –— no, saj veste! Ali ste narodnjak?«

»Hm! Jaz sem tudi narodnjak! Ampak –— nobenih stvari ni treba pretiravati! Varčnost lepa čednost! Če jo pretirate –— lakomnost! Greh! –— Können Sie deutsch?«

»Kann ich! –— Dobro! Otroci naj se le uče nemško –— kaj je vse drugo? Za kmeta –— kaj? No, prosveta, napredek, dobro! Saj se razumeva, kaj?«

»No? Kam? Kam? Kam pa jo udarite zdaj? K župniku? To boste nekaj videli! To boste videli fanta! Ampak midva sva prijatelja, z župnikom, zato ne rečem nič! Le pojdite k njemu! –— Boste vsaj videli! –— Zakaj pa niste vina izpili? Dobro vino je! No, seveda –— človek pije doma, v krčmi –—«

»Seveda ne! Na noben način ne! Dandanašnji nobeden ne ve, kako se stvar preobrne, in zato je zmerom dobro, da ne praviš ne tako in ne tako! Hudi časi so, zares! –— No, pa pojdite v božjem imenu!«

»Kakšen pa je bil naš župan, tam v tisti Kotlini!« je pomislil Kačur. »To je bila klada –— ta vsaj klada ni, čeprav je drugače čuden človek. No, Bog z njim!«

»Vem! Vem!« je govoril počasi, ne prijazno in ne osorno. »Nič slabega niso govorili o vas, pa dobrega tudi nič. Prazen list. –— No, stopite malo noter.«

»Jaz mislim,« je govoril župnik z istim čemernim in zaspanim glasom, »mislim, da se bova razumela in da ostanete dolgo pri nas. Povem pa vam naravnost, da nimam prav nobenega zaupanja v to mlajšo generacijo. Navzela se je idej, ki jih ne razume in jih ne more prebaviti in, kakor je zmedena sama, dela zmedo še v ljudstvu. Vedel sem takoj, kaj se bo navsezadnje razvilo iz tistega navdušenega taboraštva, iz tistega pretiranega narodnjaštva ... No, o tem bova še govorila. Tistega Arka so nam hoteli vsiliti, saj ga najbrž poznate, tistega hujskača. Ampak –— ne ostal bi pri nas niti štirinajst dni, toliko rečem in sem rekel. Kar se vas tiče, smo pač izvedeli, da ste tam–tam— kje ste bili? V Kotlini! da ste tam nekaj mešali. Ampak kakor pravim: mlad ste še, prazen list in videli bomo, kaj boste napisali nanj.«

»Gospod nadučitelj, dovolite, da se predstavim –—«

»Najprej se je treba pokazati predstojniku! –— Toda –— to je seveda samo šala. Jaz nisem vaš predstojnik, temveč vaš tovariš in prijatelj. Ali ste šolo že videli?«

»Ne sodite po zunanjosti! – To, kar imenujete starost in puščobo., je za šolo bolj prikladno nego blesk in bahatost. Saj veste, da je treba vzgajati v mladini smisel za resnobo in ponižnost. V temni izbi se človek laže uči nego v svetli in v dežju je mladina mirnejša nego v soncu.«

Kačur je zavzdihnil globoko, kakor da je bil odložil težko breme. Bolj močnega, bolj svobodnega se je čutil v samoti, in kar je doživel, se mu je zdelo {{prelom strani}} manjše in neznatnejše. Ljudi, ki je stal prej tik pred njimi, je pogledal od daleč, z mirnim očesom, in jih je videl in spoznal natančneje ter jih sodil s hladnim srcem.

=== II. ===

Prišel je v Bistro, do bele enonadstropne hiše; njegov obraz je bil vesel in slovesen, kakor da bi stal ob sončnem prazniku pred cerkvijo. Na hiši je bilo skromno, polskrito znamenje, da se toči tam vino; žejen bi moral biti človek, da bi zapazil oblanico nad vrati. Drugače ni bila hiša čisto nič podobna gostilnici; ne kozlov ni bilo pred njo ne korita za napajanje živine, tudi krčmarja ni bilo nikoli med durmi, {{prelom strani}} nikoli ni prepeval pijanec v veži; okna so bila, umita in gosposka. Vozniki niso ustavljali tam in fantje so šli v nedeljo mimo kakor mimo cerkve. Gospodar je bil bogat in je točil vino popotnikom, ki niso plačali, študentom, ki jih je gostil iz bahatosti, in gosposkim gostom, ki so prihajali poleti ob nedeljah popoldne.

»Pravijo; to se pozna človeku že na obrazu. –— Ali ste z notarko kaj govorili?«

»Nekoč, ko je bil tisti mladi dacar v Zapolju,« se je smejala gospa, »je prišel notar domov natanko ob {{prelom strani}} tisti uri –— no, veste kaj? Pomagal je dacarju v suknjo in se je smejal in mu je stisnil roko, notarka pa potem teden dni ni mogla na cesto, in ko je prišla, je imela bulo pod očesom.«

»Ne jezen! Ne čemeren! Vesel sem, da vas vidim, gospodična Minka –— kakor sem vesel in srečen celo v sanjah, če vas ugledam!«

»Predrzen sem danes, po tolažbe sem prišel k vam! Res, –—«

»–— težko meni, da bi vaša podoba ne bila v mojih mislih. Slab je človek; v oblake hoče, in vendar mora imeti palico in oporo na zemlji. Glejte, že sem vam pripovedoval, kako velik je poklic človeka, ki ve, da ne živi zase, temveč za druge. In kako veliko je njegovo trpljenje. Čudno je in razumeti ne morem: žive tam ljudje, sami zase in za svojo družino, ne menijo se za nikogar, ne koristijo nikomur; lahko bi svet poginil in ne ganili bi mezinca, da bi ga rešili, samo da ostane njih hiša. Ti ljudje so spoštovani in velika je njih beseda. Pa je še nekaj drugih, nekaj ljudi posebne sorte, čisto drugačnih, nespametnih ljudi. Ne delajo zase, ne žive zase, temveč hočejo na vsak način, vkljub sebi, svoji družini in vsemu svetu živeti za druge ljudi; kakor Kristus, ki se je dal križati v blagor drugih.«

»In teh ljudi ne marajo in težko je njih življenje! –— Jedo siromaki ovsenjak in jim prinesejo belega kruha: Kaj mi bo ta bela goba, pravijo, kdo jo je naročil in kdo te je klical? Kakor bolnik je to ljudstvo: sovraži zdravnika. Jaz pa mislim, gospodična, da na svetu ni lepšega poklica, kakor je poklic radovoljnega zdravnika, ki ne žanje ne denarja ne časti, temveč samo žalost in trpljenje.«

»Kaj mi koristi? Nič mi ne koristi! Saj sem povedal, da ne more, da še ne sme ne koristiti! Kjer je korist, tam ni ... tam ni poštenosti. Kako bi moglo {{prelom strani}} koristiti, če človek ne dela zase? Če ne dela zase, dela sebi v škodo!«

»Tudi pesniki ne mislijo na svojo korist in govore tako lepo, kakor ste vi govorili. Ampak zato delajo pesmi –— vi pa še pesmi ne delate!«

»Kako čudno govorite danes; kakor –— ob zadnji večerji.«

»Ne vem zakaj! –— Zakaj mi je vse toplo in zakaj je tako nemirno moje srce, kadar vas ugledam? Ne vem zakaj! Zakaj bi si dal roko odsekati, smehljajoč, {{prelom strani}} brez vzdiha, če bi vi tako ukazali? Ne vem zakaj! Kako bi mogel ukazovati svojemu srcu? Ravna, kakor mora ravnati, gre svojo pot in nobena misel ga ne more ustaviti. –— Kaj bi bil jaz, če bi ne bilo v meni veliko hrepenenje, da koristim drugim, da jim darujem to malo, kar imam? Kaj bi ne bil slabši od živali, če bi spoznal svojo pot in bi je ne nastopil, ker stoji tam na križpoti gospod župnik s palico v roki? Če bi vedel, da moram iti na desno, in bi šel na levo, zato ker je odrezan tam zame večji kos kruha? –— Saj je tako malo, kar imam, saj je to življenje tako majhno in malopomembno –— pa bi še tega ne daroval? To je kakor z ubogim darom svetopisemske vdove: nič manj ni vreden kakor talenti bogataša. In ko bi ne bila darovala, bi ne bil njen greh nič manjši nego bogatašev ...«

»Kaj je bilo potreba tega besedovanja? –— Saj nisem prišel zato, gospodična Minka, da bi tožil in da bi poveličeval to svojo ubornost! Nespametno je bilo, da sem tako govoril, in nikoli bi ne bile take moje besede, če bi vam moje srce ne bilo tako blizu! –— Samo zato sem prišel, da vas vidim in da bo spet živejša in lepša vaša podoba, ki jo nosim v srcu. Danes sem vas moral videti. Kadar grem odtod, so moje misli vse čistejše in vsa večja je moja moč. In nocoj mi bo treba velike moči in čistega srca.«

»Kako ste čudni, gospod Kačur! Jaz sem zmerom mislila, da ste pesnik! Samo pesniki govore tako zmedeno in –— poljubljajo roke ...«

Zasmejala se je, Kačur pa je obstrmel in polila ga je rdečica. Nato se je nasmehnil nerodno, v zadregi, in oči so se mu orosile; kakor otrok, ki se je sklonila {{prelom strani}} babica k njemu: Zakaj pa samo krhelj pomaranče? Kaj ne maraš cele? –— Roke so se mu tresle, ko jo je objel okoli vratu in jo poljubil na ustnice.

»Minka! Nikoli –— nikoli več te ne izpustim!«

»Kako čudno je vaše ime! Kačur in še Martin zraven! Pesnik bi se ne smel nikoli tako pisati! –— Moja mati je imela nekoč ljubimca, ki je bil zelo bogat in zelo lep, pa ga nazadnje samo zato ni marala, ker je imel čudno ime. Zelo nespodobno ime je imel!«

»Ne zdaj!« je prosil. »Tako se ne smejte zdaj! Meni je –— kakor mi nikoli ni bilo v življenju! Če bi za zvezdami segal –— tolike sreče bi ne dosegel nikoli!«

»Eno samo besedo bi rad slišal danes, gospodična Minka! Toplo besedo, prijateljsko –— drugega nič. Samo besedo, ki bo ostala v mojem srcu kakor večna hrana in ki bi se spominjal nanjo v žalostnih urah! Eno samo besedo!«

»Pa če se več ne vidiva –—«

»In nikoli več! –— Za slovo, morda za dolgo slovo!«

»Ali je bila to ljubezen? –— Ali je bila ljubezen, ko se je nasmehnila in mi je položila roke na rame... kakor otroku?«

»Čemu pa mi to pripovedujete? Kaj me to briga? –— Nesite to stran, nisem lačen!«

Ko je zaprla duri, je vstal izza mize in je stopil k oknu. Ozka, blatna ulica je bila spodaj; nasproti {{prelom strani}} siva hiša z majhnimi črnimi okni, ki se mu je zdelo, da gledajo naravnost nanj, kakor strmeče, neprijazne oči.

»Ni huda ženska –— ampak ubogati jo je treba! –— No, zdaj pa povejte, kaj vas je prignalo k meni! Kar tako niste prišli, drugače bi bili prišli že prej!«

»Saj ste rekli sami, da naj stopim k vamVam, kadar mi bo kaj hudega!«

»Tako ne mislite!« je izpregovoril Kačur in se je nasmehnil, zato da bi videl nasmeh zdravnikov. {{prelom strani}} Zdravnik pa je ostal resen in se je ozrl na Kačurja skoraj zlovoljno.

»Vesela je, res!« je potrdil zdravnik in se smehljal. »Tudi ti si bila vesela! –— No, toči!«

»Veste, zakaj sem prišel k vam, gospod doktor? Zdaj sem nenadoma spoznal, zakaj; prej sem samo čutil. –— Ne mislite, da me je upijanil ta kozarec čaja, ampak ... resnično, tako lepe so bile moje misli, da bi jih bil lahko brez strahu vsakemu pokazal. Pokazal jih nisem nikomur in vendar so jih blatili vsi, ki so me srečali in ki so slutili, kaj je v mojem srcu. –— Ljubil sem tistega dekleta in ga ljubim zdaj bolj kot poprej. In če bi bila Mesalina sama –— kdo mi more zameriti, da jo ljubim, in kdo mi more očitati ljubezen, ki je vsa čista? Jaz bi ne povedal prijatelju, poštenemu človeku, da ga njegova nevesta ne ljubi; če jo ljubi on, je posvečena in govoriti in misliti morem o njej samo tisto, kar govori sam ...«

»In tisto drugo, kar mi očitate! Da ustanavljam! Saj, če premislim natanko, stvar res ni veliko vredna in pomena ima sila malo! Koristi pa bo imela vendar nekaj, in kadar bodo –— to se bo pač zgodilo! –— vsi tako delali, kakor mislim delati jaz, ne bo naš narod več zadnji v vrstah! Vsa, vsa nesreča, kolikor smo je doživeli, izvira iz ene same laži: da nimamo kulture! Da torej nismo vredni stopiti med druge narode in da moramo pobirati ostanke, ko so drugi pojedli ocvirke in tropine in vse mastne žgance! –— Kaj je zategadelj treba? Treba je pokazati, da imamo kulturo! Zdaj smo šele povedali, da smo; odslej pa je treba pripovedovati, kaj smo. Prej je bilo delo na zunaj; in mislim, da je bilo lažje; zdaj pa je prišel čas, ko je treba delati tostran mej. Prej sovražniki od zunaj –— ves narod proti njim; in svetnik je bil, kdor je govoril na taboru. Jaz sam sem bil, dvanajstleten otrok, pri Sveti Trojici, in sem slišal Tavčarja –— tresel sem se in sem se jokal, In danes vidim: kakšen je ta narod, ki sem pripravljen, da darujem življenje zanj? –— Tak bo ta narod, kakor ga boš napravil –— toliko bo vedel, kolikor ga boš naučil! –— tako si mislim. In zato ni moja dolžnost, temveč moje življenje je, da tako storim, kakor mislim.«

»Ubogi fant! No, ne zamerite! –— Čez deset, čez dvajset let bo že drugače! Ampak stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj, zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni. Usodno uro spoznati, kadar bije, ni umetnost; ampak slutiti jo prej, to je umetnost!«

–— »Veliko vam nimam povedati, ampak kar hočem povedati, je važno in zapomni naj si, kdor je dobre volje! Ta večer, zdaj, ko sem slišal te besede, izgovorjene naglas in natihoma, sem prepričan bolj nego kdaj poprej, da je eno nad vse potrebno –—«

–— »Eno je nad vse potrebno: učenje, izobraženost! Jaz sem te misli in nobeden mi je ne more omajati, da je vse naše nesreče vzrok nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost. Zato noben narod ni tako nesrečen kakor slovenski!«

–— »Do konca!« je zaklical Kačur s trepetajočim glasom. »Jaz sem vabil nocoj v to krčmo ljudi, ki so poštenih misli. Pomeniti sem se hotel z njimi o stvari, ki je pomenka vredna. –— Kaj ni sramota, da ta narod, ki se uči brati po državni zapovedi, ne bere drugega nego molitvenike, če ne spi v cerkvi? Da mu ne moreš povedati ničesar, če ne govoriš na prižnici? In da je zato, ker bere komar molitvenike in ker med pridigo {{prelom strani}} spi, ali pa kadi pred cerkvijo viržinko, tako neveden in okoren, kakor še za kmetskih puntov ni bil? ...«

–— »Ne roka –— pamet ustvari blagor! Zato sem vas sklical nocoj, da se pomenimo o družbi, ki bi si naročala knjige in časopise in ki bi se shajala, da bi ji modri in učeni ljudje brali o koristnih stvareh. To je bil moj pošteni namen –—«

» –— moj pošteni namen je bil, ampak nocoj se ne bomo razgovarjali o stvari! Klical sem, pa so prišli med poklicane tudi ljudje, ki poziva niso vredni in ki naj ostanejo med svojo živino v hlevu!«

»Kaj ste mislili, da bo drugače? Seveda ste mislili! Zato sem šel z vami! –— Saj sem vedel že vnaprej: idealist ni za nobeno rabo, najmanj pa za reševanje naroda! To imate zdaj, idealist, za svojo nerodnost! Kaj mislite, da bodo tihi, če jih zmerjate s tepci? Šarlatan, ki ima sladkost na jeziku, v srcu pa prijetne račune, bi jim bil povedal lahko še vse kaj hujšega, ampak povedal bi bil drugače! –— Ne, dragi moj, vi niste za take reči! Visoke misli –— lepa reč; osrečevalne ideje –— še lepša reč! Toda glejte: šarlatan mora biti človek!«

»Takoj!« –—

»Ne žalostnih misli! Nikar! –— Kaj je bilo tisto? Malenkost; to se pripeti človeku lahko vsak dan v življenju. Razočaranje! Kaj pa je življenje drugega nego neprestano razočaranje? Zažvižgajte veselo in si mislite: vrag vzemi drhal!«

»Ali veste, da ste si nocoj pokvarili vse življenje, do konca? Kaj mislite, da po novih postavah učitelj ni več služabnik? Še zmerom je služabnik in hlapec, bolj vprežen in bolj vklenjen nego najmlajši hlapec pri gruntarju! –— Pa kaj bi tisto! Glavna stvar je, da ste bili obsojeni že od začetka, od rojstva. S tako mislijo, kakor je vaša, ni mogoče živeti; zatorej vam ne morem pomagati ne jaz ne noben drug človek na svetu!«

=== III. ===

»Potrpi še malo! –— Če nečeš, da ti popolnoma vrat zavijejo, poslušaj moje nauke: bodi ponižen, klanjaj se in reci da, četudi ti ponudijo vrv in vislice! Vsako reč kanalje laže prenesejo kakor ponos in ugovor. Bodi ponižen, zgrevan in smehljajoč in lahko boš že drevi spuntal vse Zapolje, če ti je toliko na puntih. Meni pravijo, da sem pijanec –— tega je kriv moj rdeči nos in slab učitelj in tudi drugače v vseh ozirih ničvreden človek. Pa vendar bom avanziral, kakor se spodobi, zato ker pustim petelinu greben in racmanu krivčke! –—«

»Kaj se mu je zmešalo?« se je začudil Kačur, odprl je steklene duri in je stopil v vežo. Župan ga {{prelom strani}} je prijel za roko in ga je peljal v izbo; spet je stalo na mizi dvoje kozarcev poleg steklenice.

»Nečem pred ljudmi, veste! Ne pred ljudmi! Precej bi mislili –— no, Bog vedi, kaj bi mislili! Pijte!«

»Nikar! Kaj sem vas razžalil? Prosim, samo tale kozarec izpijte! –— Nekaj drugega sem vas mislil prašati ... tako potihoma ...«

»Nikar me napak ne razumite! Zdaj ni več nevarnosti, da bi se nemškutarji polastili občine. Pa so jo imeli še pred desetimi leti –— jaz sem bil takrat občinski svetnik ...«

»No, in zdaj so že spet nove sitnosti, čisto nove, nič ni človek pripravljen nanje. Prej je bilo lahko: ali nemškutar ali narodnjak. In iz nemškutarja je človek ob vsaki uri lahko postal narodnjak in še častili so ga! Zdaj pa se ljudje cepijo na take čudne načine, da {{prelom strani}} človek še skozi naočnike ne razloči natanko! Tako potihoma, vse naskrivoma! Sitno, jako sitno!«

»Takoj! Takoj! Kakšna sila! –— No, kako mislite?«

»Nič neče povedati ... prevejanec! –— Zdaj torej mislite, da je še najbolje, če ne nagne človek ne na to ne na ono stran?«

»No, glejte! In čez eno uro bo sijalo sonce in prelomili boste besedo, ki ste jo zdajle rekli. To je prepričanje! –— Še nekaj mi povejte: kakšen je razloček med mladimi in starimi? Stari so za vero, mladi so zoper njo; tako je pač?«

»Kanalja!« si je mislil in je hitel po blatni cesti. »Kaj –— saj še kanalja ni!«

»Kaj bi tam! Kaj ni vse tisto res, kar so mi pripovedovali, kaj nisem slutil vse tisto sam, že v prvem trenutku? Če se je vse drugo ponesrečilo, klavrno podrlo –— kaj bi iskal tam?«

»Začetek se je ponesrečil, drugega nič. Kaj bi si zato ne upal dalje, ker sem se spotaknil ob prvem koraku? Preneroden sem bil, to je vsa bridkost! –— Pripovedoval ji bom, kako se je zgodilo, in ko bom pripovedoval, bo stvar nenadoma vesela in smejal se bom in tudi Minka se bo smejala. Resnično, ni bilo še na svetu tako čudnega odrešenika! In še nikoli tako klavrnega reševanja! –— Pa vendar, zdi se mi, da komedija ni bila zastonj; ostalo bo morda nekaj v ljudeh, če ne drugega, vsaj razgretost in razgretost je zmerom koristna. Tudi boj bo morda ostal in rodila se {{prelom strani}} bodo resna nasprotstva in nasprotstva so zmerom rodovita. Ni bilo zastonj! In resnica je, da je človeku najmanjši dar, ki ga daruje sebi v škodo in bližnjemu v blagor, obilo poplačan!»

»V kakšno škodo sebi?« se je smehljal. »Prestavili me bodo, to je vsa bridkost! Spoznal sem Zapoljce, do dobrega sem jih spoznal, jutri bom spoznal morda Zagorce in pojutrišnjem Zaplance. Tako bom preromal s culo in palico vso to lepo domovino in ne bo ga rodoljuba, ki bi poznal narod tako natanko kakor jaz. Časih sem si hudo želel, da bi prepotoval domovino iz kota v kot, –— no, zdaj jo bom prepotoval na deželne stroške. Ne žene nimam ne otrok; fant svoboden!»

Nikoli še ni mislil na Minko drugače kakor na dekleta v rdeči bluzi, z belim obrazom in s črnimi očmi, na lepo hčerko bogatega krčmarja kako sedita sama v izbi in kako ji poljublja male, okrogle roke in ji pripoveduje zaljubljene besede. Nikoli še mu ni prišlo na misel, da bi moglo biti kdaj drugače in da bi morda stopil nekoč v črni obleki, zardel, plah in trepetajoč pred debelega gospoda Sitarja. –—

»Rekla je; morda ni v parku! Poglejte! –— Kaj pa ste počeli v Zapolju zadnje čase?«

»A, tisto! –— No, stepli so se v krčmi in jaz, ki se nisem tepel, bom prenašal kazen. Nič drugega se ni zgodilo!«

Gospa je požuga!apožugala s prstom.

»Kako lepo ste prašali! Kakor devica! –— No, poiščite Minko! Saj stopite potem v izbo na kozarec vina? Žejni boste!«

»Kako ste vroč! –— Rada vasVas imam, ker ste tako hudo neumen!«

»Zares! Ker ste tako hudo neumen! Vsaka Vaša beseda –— če se spomnim nanjo, se smejem do solz!«

»Ne smejte se! Ne bodite veseli!« je prosil Kačur. »Ni mi veselo pri srcu, kadar je smeh na vaših ustnicah! Nocoj, Minka, nocoj ne bodite veseli! Poslednjikrat vas vidim –— zdaj vem v svojem srcu, kakor da bi mi bil Bog razodel!«

»Čemu govorite tako modro, počasi, slovesno kakor duh opolnoči? To ni lepo, kvečjemu da je smešno. Enkrat je lepo tako kakor je pesem lepa, če jo bere človek enkrat. Ampak zmerom: b ... b ... b –— kaj je tisto? Človek objame, poljubi, in se zasmeje –— konec!«

»No! Kamor pač pojdete ... ne mislite nič hudega o meni! –— Saj pridete morda še k nam?«

»In –— ničesar več, Minka?«

»Kaj pa še? –— Kako ste sitni! Torej še enkrat!«

»Tam –— kakšen kraj je tam?«

»Pijan je, bratci, pijan! Kam si prišel? V Mantovo si prišel! V kraj svoje slave in časti! No, sédi, idealist! –— Kaj? Kam pa?«

»Nikamor! Pil boš z mano! Saj si obljubil, da bova pila, preden pojdeš! –— No, praktikanče ti zaspano! To je Kačur; saj se še ne poznata ne!

»To je vse lepo in ti dela veliko čast, gospodična Matilda,« je govoril Ferjan slovesno, »ampak stanovske reči ne sodijo v krčmo! Poznam te, Kačur! Tista komedija te ni razdražila –— kaj te je torej razdražilo?«

»Ti! Ti! Kaj misliš, da si ti sam? Kaj misliš, da nisem bil celo jaz nekoč, kakor si ti nocoj in kakor si bil v nedeljo zvečer? Veš, jaz sem drugače pijanec –— jaz sem ti lagal, ne moj nos –— ampak to verjemi, da bi ti ne bil mogel tako govoriti v nedeljo, če bi mene ne bilo na svetu. Ti misliš ozdraviti svet naenkrat, kar pavšalno –— jaz pa pijem in dam samo časih kakšen homeopatičen prašek, zdaj temu, zdaj onemu; vzame ga in še ne ve ne, kaj je dobil. To ni moja metoda, ne! Kaj metoda! Moja natura je! Nečem, da bi me kdo motil pri pijači! In tudi krčem ne maram menjati! Zdaj dolenjca, zdaj vipavca, nazadnje celo štajerca ne! –— Za take reči nisem ustvarjen! ...«

»Čisto nekaj drugega sem ti mislil povedati, pa sem popolnoma pozabil. –— Ti, ali bi rad denarja?«

»No, jaz ga itak zapijem! –— E, pijan sem!« –— Ozrl se je z meglenim očesom na učiteljico.

»Ne zameri, Ferjan! Glej, bolan sem! –— Lahko noč!«

»Čemu je bilo tega treba? Čemu tega? Jaz, siromak, ki nimam, kamor bi položil glavo, ki nimam človeka na svetu! Jaz bi daroval drugim od svojega uboštva! Nisem užil še kapljice ljubezni, drugim bi točil polne korce! O! Pomagaj sebi! –— so rekli Kristusu! O Bog!«

== DRUGIDrugi DELdel. ==

=== I. ===

Vas je bila dolga in prostrana, toda tako temna in umazana, kakor ji Kačur nikjer še ni videl podobne. Po ulicah Blatnega dola se je prelivalo blato v širokih {{prelom strani}} jezerih, če je sijalo sonce na ves ostali svet. Ležala je v globokem kotlu, od vseh strani zastražena od holmov, porastlih z nizkim grmičevjem in tako temnih in pustih kakor vas sama.

»Pridite opoldne k meni!« –—

»Jaz sem učitelj! Učitelj –— zastopite?«

»Dela ne boste imeli veliko!« je pripovedoval župan. »Časih vam bo šola čisto prazna, posebno poleti; pa boste lahko ležali v senci in dremali, namesto da bi se po nepotrebnem rvali s paglavci. Pozimi jih bo več; ampak večidel gostaški otroci, ki doma nimajo zakurjeno in se hodijo v šolo gret ... Kaj pa potrebujejo ti smrkavci učenja? Delajo naj! Tudi jaz znam brati –— pa kaj mi koristi? Nemško znam brati, pri soldatih sem se naučil; ampak naše bukve niso pisane po nemško in nemških tudi ne morem brati, ker so pisane v takem jeziku, da ga še vrag ne zastopi! V kasarni smo govorili drugače!«

Župan je molče vzdignil roko in je pokazal s palcem preko rame. Kačur se je ozrl in ugledal v temnem kotu suhljatega, dolgega, ne mladega ne starega človeka, ki je gledal nanj in na župana z neizmerno predrznim in prekanjenim obrazom; špičasta brada je bila porastla z dolgimi, rumenimi kocinami, vodene {{prelom strani}} oči so se smejale in so mežikale; oblečen je bil precej slabo, v starinsko, ogoljeno suknjo s škrici in kratke, ozke hlače.

»Tak je zmerom, glejte! Kadar je len in leži in spi in jé in pije po ves teden, pravi, da ga je kap zadela. Zdaj bi rad pijače! –— Mica!«

»Rečem vam, če bi se človek sam ne kratkočasil, bi moral poginiti! Ali mi verjamete, da stojim časih pred ogledalom in si pripovedujem smešnice? –— Lahko noč!«

»Tudi jaz sem bil nekoč, kakor si ti nocoj! Tudi ti boš nekoč, kakor sem bil jaz, ko sem se zaklenil! V oblake so šle moje misli, vesele, svetle kakor sonce; v blatu so umrle. Ne upaj, da ustvariš kdaj le začetek, le senco, le spomin svojih misli! Kmalu boš začutil vedomca na svojih prsih, na svojem vratu. Pil bo, srebal, iz gorkih žil, naravnost iz srca, in tvoje slabotne, brezkrvne roke bodo visele navzdol in nič se ne boš branil! Tako te bo izpilo to življenje, tako te bo do {{prelom strani}} zadnje kaplje izpraznil vedomec, dokler se ne boš zaklenil, kakor sem se bil zaklenil jaz!«

»Izpusti me!« je zaklical Kačur in je skočil prestrašen iz postelje. Zaklenil je duri in je tipal ob steni ter se vrnil v posteljo: pot mu je lil po životu. –—

Tudi maša se je zdela Kačurju zelo čudna in vendar je spoznal, da bi v Blatnem dolu ne mogla biti drugačna. V tej cerkvi in na tem oltarju kadilo ni dišalo kakor drugod, niso sveče tako slovesno svetile kakor drugod; vse je bilo vsakdanje, pusto, pozemsko; župnik je hodil pred oltarjem s trdim, težkim korakom, kakor na polju za plugom, odpiral je tabernakelj z {{prelom strani}} žuljavo, kmečko roko, kakor da bi odpiral vrata v skedenj. Po darovanju je stopil v zakristijo, slekel je plašč in je šel na prižnico. Ko je blagoslovil in odmolil, se je useknil v velik zelen robec in Kačur je ugledlal začuden, da so v tistem trenutku potegnili robce vsi, moški in ženske; star kmet, ki je stal za durmi, se je useknil v roko in je pljunil. Nato je izpregovoril župnik.

»Da boste pošteno ravnali z njim! Drugače boste imeli z mano opraviti! –— Zakaj pa se smeje tisti paglavec tam? Ti, ki stojiš zraven, primi ga za lase; dobro ga primi! –— Da ne boste tako ravnali s tem učiteljem, kakor ste s prejšnjim, ki ste ga gnali, rokovnjači, naravnost v pekel! Če se ga le eden dotakne ali če ga postrani pogleda, mu bom tako neznansko nategnil ušesa, da bo pomnil svoje žive dni! In po odvezo naj si gre k Nacetu iz Razora ali pa k Brlinčku iz Močilnika; pri meni je ne bo dobil! Pa otroke pošiljajte v šolo, kolikor morete! Če nimajo posla na polju, naj ne postajajo brez opravila, naj ne hodijo za gnezdi stikat in žogo bit! Nikdar naj ne ugledam takega smrkavca na cesti! Neusmiljeno ga bom naklestil in očetu bom poslal žandarje v hišo! Kaj mislite, da je učitelj zastonj plačan? Saj bi nam denar kradel, če bi stal v šoli s svojo palico in bi nobenega blizu ne bilo! Pa vam še jaz maše ne bom bral, ne bom izpovedoval in ne obhajal, ampak samo vlekel denarje in po ves dan: luk, luk, luk, in mav, mav, mav! –— Učitelju pa je tudi treba povedati, da naj z našimi paglavci po pameti v caker hodi! Dobro naj jih naklesti, korenito nabije, kadar je potreba! In potreba je zmerom! Naučili se itak ne bodo nič, ker so preneumni, ampak vsaj strah bodo dobili pred palico! Kar vam je treba danes še drugega povedati, je tóle: ne kradite, ne pobijajte se po krčmah in dedci naj puste babe in babe dedce pri miru, drugače bo joj! Amen!« –—

Med pridigo, ki ga je zelo presenetila, in med drugim delom maše se je ozrl Kačur malokdaj na {{prelom strani}} dekleta z rdečo židano ruto; toda videl jo je zmerom, kakor ostane svetla podoba v očesu, če zatisneš trepalnice. In videl jo je, ko je šel iz cerkve in ko se je napotil v farovž. Najbolj čudno se mu je zdelo, da kljub rdeči bluzi ni bila čisto nič podobna Minki. Njen obraz ni bil bel belota razbeljenega železa, –— njene oči niso bile črne in se niso bleščale, njene ustnice se niso smehljale. In vendar se ji je bližalo trepetaje in neradovoljno njegovo srce in njegova kri je bila vroča, ko so bile še hladne njegove misli.

»Teže se je otresti človeku takele ženske kakor zakonske žene! Ali mislite, da kaj pomaga, če jo podim stran? Ozmerja me in še komaj, da bi jaz ne moral iz farovža!–— Je pa že spet zasmojeno!«

»No, kaj bi o tem! –— Ali mislite dolgo ostati v Blatnem dolu?«

»Privaditi se je treba, to je vse! Tudi jaz sem se privadil. Zdaj ne maram odtod, in če bi tudi hotel, bi ne mogel, ker bi mi ljudje zastražili pot s kosami! –— Kam pa bi zdaj? Živel sem tukaj dvajset let in sem se pokmetil –— kako bi živel drugače? Ni tukaj drugačnega življenja; bodi z ljudmi, kakor so, ali pa umri! In zdaj še nečem ne drugam? Kam pa bi? Saj bi se mi povsod smejali in neroden bi bil kakor netopir v soncu!«

»Seveda! Kdo pa bi silil v Blatni dol? Ampak zakaj so me kaznovali, ne vem več natanko. Kadar se človek privadi ječi, pozabi na greh. –— Tudi vi, mladi fant, tudi vi boste še kidali gnoj!«

»Ne! Poglejte mojo knjižnico; brevir je tam in drugega nič! Bilo je še nekaj knjig, pa je menda kurila z njimi in zaradi tega je ne bom zmerjal. Misli, knjige –— to napravi človeka nezadovoljnega; slabotnega in bolnega ga napravi. Ampak če delate na polju, če se ukvarjate z živino, vas ne nadlegujejo prav nobene misli in visoko starost dosežete! Meni je že sedemdeset let, pa vas tako položim na tla kakor otroka! Še sto let bom dočakal.«

»Glejte, to so vaše misli! rade napravijo človeka čemernega in kislega! Čemu živeti? Vsako leto posebej sem v skrbeh in bridkostih, kako bo rodilo polje, kako bo z živino, kolika bo bera –— in kakor bi mignil, mine pomlad in jesen in zima! Vi pa sedite pri svojih bukvah in jamrate: čemu življenje? –— Slišal sem že o ljudeh, ki so si sami končali življenje; to so pač tisti, ki se pečajo z bukvami; noben kmet se še ni obesil in tudi o žitnem klasu še nisem slišal, da bi se bil sam končal!«

»Bilo je! –— Kaj bi zdaj z njim? Kaj bi s spominom?«

»No, Bog mu daj mir in pokoj! –— He, kakšen pa je vaš poklic? Kakšna pa je vaša naloga?«

»Iz same hudobije gre in mi reže s popkarico v cepike! –— Nikar se ne ukvarjajte z narodom! On že najbolje sam ve, kaj je zanj: jé, pije, pogine –— kaj še drugega? Samo tisti ljudje se ukvarjajo z narodom, ki so se mu izneverili. Sami so drugačni, tuji, pa mislijo, da mora biti narod drugačen! –— Jaz, glejte, sem se vživel vanj in živim z njim že dvajset let in čez, pa ne verjamem čisto nič, da bi se mu hotelo iz tega gnojá v kakšne višave! Naj ostane, kjer je! {{prelom strani}} Kobilica na polje, brencelj na konja, muha pa v krčmo!«

»Pridite še časih k meni, pa ne prepogostokrat. Imam veliko posla. Pa s šolo si ne delajte preveč skrbi in truda; saj tako ne boste nič opravili! Zbogom!« –—

Kačur je šel in ni vedel, kam bi se napotil. Izbe ga je bilo strah, ulice so bile puste in žalostne, goli, blatni hribi so dremali nad kotlom –— nikamor niso mogle oči in tudi srce ni moglo nikamor. Konec vasi, že pod hribom, je stala dolga, nizka, zelo umazana in čemerna hiša, nad vrati pa je visela oblanica. Ni bilo glasu iz izbe in okna so bila tako umazana, da se ni videlo ne v izbo ne na ulice.

»Tončka mi je ime! –— Jaz bi rada, da bi bila prijatelja!«

»Ne zameri, Tončka! Saj se ti tako lepo poda! –— Čakaj! Zdaj vem, –— da ti je ime Tončka, da si lepa in da te imam rad. Pa mi še povej: ali je krčmar tvoj oče ali tvoj gospodar?«

Ko se je vračal iz krčme, se mu je zibalo pred očmi, žgalo ga je v licih in ustnicah in čelo mu je bilo potno. Zaslutil je –— kakor da bi se bilo zasvetilo za trenutek iz teme –— da so bile legle na njegovo srce že vse težke, umazane sence iz Blatnega dola; in izpreletelo ga je kakor strah.

Iz vlažne zemlje, od polja sem, je žehtela zgodnja pomlad; vzduh je bil poln težkega, opojnega vonja; zemlja se je dramila in njen prvi dih je bil hropeč in soparen; pohotne, poželjive sanje so bile še v njem; veter, ki je prišel od onstran hribov, se je mešal z {{prelom strani}} vzduhom iz Blatnega dola in z nizkimi meglami in je bil omamljivo topel, kakor nečist objem.

=== II. ===

»Kam pa? –— Liter na mizo, stara!«

»Rad te imam, drugače zdaj nego poprej! Zaklel sem se, da te ne izpustim, da ostanem pri tebi zmerom, ker sem prišel prvi večer, prvo noč! Jaz vem, da je nekaj med nama –— sam komaj razumem, kaj kakor senca, kakor jarek. Ampak to mislim, Tončka, da bova jarek že prestopila, če se bova držala trdno za roko ... Saj ne govoriva poslednjikrat ... Bog s teboj!«

Da bi ga ugledal zdaj kdo izmed tistih, izmed slabičev, klečeplazcev, kruhoborcev, ki je gledal nanje nekoč s studom in zaničevanjem! Nekoč? Prizanesi Bog, še včeraj! Kako bi zardel, vztrepetal pred njim! Kako prešerno bi se mu smejal v obraz slabič, {{prelom strani}} klečeplazec! »Ali še izobražuješ narod? Ali ga še rešuješ? Ali še deluješ? Peklu in streli in krajnemu šolskemu svetu nakljub? Ali si se hitro unesel? Bogami, še jaz se nisem tako hitro! ...« Kaj bi mu odgovoril? Povesil bi glavo ter molčal!

...Zakaj bi bil konec glorije? Kdaj, čemu se je bil odpovedal sebi in svojim visokim ciljem? Kdo je prestvaril tako ročno njegovo srce? Kdo je bil zaokrenil nenadoma njegove misli v drugo smer, s strmega klanca v gluho dolino? Kdaj se je to zgodilo in zakaj? –—

»Vem, da pride!« –—

»Ni znorel, ničvreden paglavec je! Pa še tisto misli vzeti, tisto žensko, ki ne hodi v cerkev molit, temveč razkazovat svojo prsatost in svojo cukreno maškaro! Bog ti jo žegnaj! Ampak pridigo vama bom naredil tako, da je svet še ni slišal! –— Od česa pa mislita živeti? Od ljubezni? Pi –— pi –— pi? Če se ženi hlapec, naj se ženi, namesto da bi se tako {{prelom strani}} babil! Učitelj pa je manj nego hlapec; po gosposko ne more živeti, po živinsko ne sme! Torej nič!«

»Bog vedi, če ni blago mislil! In če ni bila senca resnice v njegovih besedah! –— Da bi se že vse to završilo! Enkrat za zmerom! In potem bo že Bog pomagal dalje!«

»Potrt si, na obrazu se ti pozna! Ampak veš kaj? Po pravici rečeno: čemu bi bil potrt? Doslej si živel sam, sam svoj, praviš, svoboden, praviš: kako pa si živel? Klavrno, da se Bogu usmili! Kaj ti je bila vredna ta samosvojost, ta svoboda? Kaj si jo užival? Vraga si užival! ... Jaz si mislim, da je človeku veliko huje, če sam visi na vislicah, nego če ima tovariša! Vsaj spogledata se lahko in to je veliko vredno! ... {{prelom strani}} Zatorej, duša krščanska, potolaži se! Kdo pa je tistole stegno tam?« je pokazal v krčmi na dolgega tajnika, ki je takoj prihitel k mizi ter se poklonil.

»Jaz pa mislim, Kačur: še zmerom boljše to dekle nego resnična ljubezen, tista ljubezen, glej, ki gre proti soncu! Tako da bi se vklenil –— tam bi bil pekel in bi bila smrt! To boš laže prenašal, bolj miren boš, njene solze te bodo manj pekle in tvoje trpljenje bo lažje zategadelj, ker boš gledal njeno z mirnejšimi {{prelom strani}} očmi ... Zakaj se tako hudobno smeješ? No, tolažiti sem te mislil!«

»Veš kaj, tragike ni v moji stvari toliko kakor pravične božje kazni! Kaj? Satana bom imel ob strani, to je vse! Tepen bom, če bom pil –— kaj tisto? Tudi prej sem bil časih tepen, zjutraj sem spoznal, ko me je bolelo, pa nisem vedel, kdo me je bil naklestil. Zdaj bom vsaj zmerom vedel, kdo je bil! Pomisli, zadnjič je nastavljala mreže nekemu mlademu doktorju; jaz sem bil jezen in žalosten celo, na dnu srca, tako da sem komaj sam slišal, pa sem le dejal: da bi ga ujela! Ni ga; jaz sem bil jezen nanjo, ona na doktorja in tako sva se zaročila ... No, zadel sem si križ in bom hodil z njim, kakor sem hodil doslej brez njega; še ne veš ne, kako so moja pleča krepka. –— S tabo pa je stvar vse drugačna! Nič ti ne maram očitati, saj sam veš, kako je –— tudi sam veš, zakaj je s tabo stvar drugačna!«

»No!« je zamahnil Ferjan z roko. »To so žalostni razgovori! Jaz ne jokam rad! –— Kaj pa, ali si tudi že v Blatnem dolu razlagal evangelije?«

»Samo da nisi! –— Tudi nikoli več ne boš, mislim!«

»V Blatni dol bi prišel lahko sam Kristus, pa bi molčal! Takih ljudi nisem videl še nikjer na svetu: noč tako temna, da je stotero sonc ne prežene! Gledal sem kmete na polju, ki so hodili poleg živine: s prav tako lenimi, težkimi koraki, prav tako nerodno zibaje se, in na njih obrazih, verjemi, je bil prav tisti topi, mirni izraz, brez misli in brez čustva, kakor v velikih očeh živine ... To je tista težka, zatohla vlaga, {{prelom strani}} ki kipi iz te zemlje, to so tiste sence, ki leže na njej neprestano ...«

»Nisem se odpovedsl sebi in svojim ciljem!« je vzkliknil trepetajoč. »Ničesar nisem zatajil, ničesar še zamudil. Pozneje ... kadar –—«

»Le izpregovori!« se je zasmejal Ferjan naglas. »Pozneje, kadar se boš oženil! Potem, o potem boš razlagal evangelije! Potem –— kako si že govoril? –— potem boš šele stregel narodu, učil ga, vodil ga na pot blagostanja in napredka! –— In s tako norostjo v glavi se misliš ženiti?«

»Bodi, kakor je božja volja! –— Ali slabo ali dobro: sam sem si napravil! Le toliko je gotovo, da kakor živina ne bom živel; ne zato, ker ne maram, temveč ker ne morem!«

»Saj zato je stvar drugačna! –— Kaj si na druge reči že kaj mislil?«

»Saj sem vedel! –— Denarja boš potreboval, veliko denarja! Kje pa ga boš vzel?«

»Seveda, ne! –— No, bom jaz pogledal, če se bo dalo zate kaj dobiti; izkušnje imam! –— Pa pohištvo? Ali bo imela balo?«

»Sveta mati božja! No, presneto boš zabredel! –— In zraven bi bil še rad evangelist!«

»Ti si že šel tisto žalostno pot –— jaz pa je ne nastopim nikoli!« je mislil Kačur.

»Glej, to jo je razveselilo! Šivilja jo je razveselila! Njene misli so kakor tobakov pepel na mizi –— pihneš, in nikjer ga ni! Tam je tista žida –— zdaj ni nikjer več ne preteklosti ne prihodnosti!«

»Tončka, ne zameri, nekaj te bom prašal! Tako čudno me gledajo ljudje –— seveda so neumni, ampak moram te prašati, zato da bom miren!«

Takoj se je streznil in sram ga je bilo. Toliko močan ni bil, da bi jo prijel za roko in jo prosil oproščenja; nekaj čudnega –— kakor temna misel, temna senca ga je potegnilo stran.

»Seveda sem ji delal krivico! Ampak –— ah, kako gnusnega, nizkotnega napravi človeka to gnusno, nizkotno življenje!« –—

In ni še slutila, da je tudi njena ljubezen vsa drugačna in da se je komaj še, kakor od daleč, dotikala njega, ki je bil njen ženin. –—

»Ampak to vama rečem, vidva –—«

Iz cerkve se je peljal Kačur z nevesto, svojo mlado ženo. Pogledal jo je postrani –— njen obraz je bil rdeč, ves radosten, njene oči so se bleščale.

»Ne jaz –— ona!«

»Je že tako! Res, Tončka, ostani! –— Ferjan te bo že spremil domov! In tudi plesal bo s tabo! Zbogom, Ferjan!«

=== III. ===

»Kdo je pijan? Bolj sem trezen kakor ti! –— Poglej ga no, škrica, kako me bo v nič deval!«

»Pojdite spat!« se ga je otresel Kačur in je stopil.
{{prelom strani}}
Krčmar ga je prijel za roko.

»No, zdaj mislite poleg mladih še stare učiti? Kdaj pa boste začeli pri meni? Kako naj točim vino? Saj učite kmete, kako naj zemljo obdelujejo? Še mene učite –— tudi jaz imam zemljo! Veliko zemlje!«

– »Parlez-vous français?« je prašal tajnik in si je gladil brado.

– »Parlez-vous français?«

»Saj nič ne rečem, učitelj, pameten človek ste in tako! Ampak –—«

»–— doslej smo živeli v miru in bi živeli radi v miru še poslej!«

»Kaj pa se ukvarjate z ljudmi brez moje vednosti? Ali ste me kaj prašali, ko ste jih sklicali v šolo? –— Že vem, Samotorec je to skuhal!«

»Ampak le zapomnita si obadva, vi, učitelj, in tista zgaga, ki se je prijela za vaše škrice; ne bosta me tako hitro! Njega, in vas še celó –— obadva kupim lahko s tem, kar imam zdajle v mošnji!«

»Kdo pa je mislil na tisto? Živa duša ni mislila! Jaz ne vem, če je bil Samotorec zraven; morda je bil. Saj ne gre za politiko, tudi ne za županovanje! Za to gre, da se ljudje kaj naučijo, da se jim razum izbistri, da pogledajo malo dalj, preko teh hribov ... za to gre! –— Knjig bi si naročili in časopisov in tisti učitelji, ki hodijo po deželi in učijo ljudi, kako je treba gospodariti, naj bi prišli tudi v Blatni dol! ... To smo rekli, drugega nič!«

»To si pa kar zapišite, učitelj: proti meni le nikar! Jaz že vem, kam meri ta reč! Saj ste začeli z bajtarji, {{prelom strani}} z gostači! Kaj pa je tem beriva treba? Pa kaj je treba vedeti gostačem, ki nimajo polja, kvečjemu leho v najemu, kako se zemlja obdeluje. Jaz sem živel dobro, ko sem še platno prodajal, in živim zdaj prav tako dobro! Ne maram čisto nobene izpremembe! Ne knjig, ne časopisov, ne šomaštrov! Ne, jaz ne maram tega in nobeden v Blatnem dolu, ki ima kaj grunta! Bajtarjem in pritepencem, ki še bajte nimajo, pa so všeč take reči! Zakaj so jim všeč? Prišel je, predlanskim je menda bilo, človek sem, in je delal pri kovaču; nemški je znal; odkod je prišel, ga nismo prašali, in da smo ga prašali, bi se bil zlagal. In ta ni bajtarjev in gostačev samo učil, temveč razlagal jim je, da zemlja ni samo naša, ki imamo grunte, ampak vseh ljudi na svetu, in da je vsak človek enako vreden, če ima kaj v mošnji ali ne, in da je krivica, če imam jaz kračo na mizi, gostač pa krompir v oblicah. Tako je učil in veste, kaj se mu je nazadnje zgodilo? Nesreča ga je doletela, obležal je ob cesti in glavo je imel preklano. To je bilo ob žegnanju, ob žegnanju pa je zmerom toliko tepežev, da se žandarji še veliko brigali niso, kdo ga je bil tako neusmiljeno pobožal. Kaj pravite?«

»Na miru ga pustite! Ni dober človek! Nekaj je v njem –— strah je človeka!«

»Jaz! Ne! –— Tod pojdiva rajši tod, v senci! Tam je nekdo ob oknu! –— Razumel? Ne! Ampak jaz sem prišel v Blatni dol natanko tisti dan, ko je obležal kovač s preklano glavo ... Kdo je storil? Bog vedi! Kovač je mrtev, čemu bi še drugi trpeli zaradi njega? –— Pustite župana na miru, nikar se mu ne zamerite! Bolje je, da se zamerite vsem cerkvenim in posvetnim gosposkam in še cesarju povrhu! Človeku se lahko zadavi vrat, tako ali drugače! Ni treba, da bi kakor tisti kovač ... ta je samo življenje izgubil ... in kaj je življenje? Perišče zraka drugega nič! ... Torej –— kaj sem rekel? Nič nisem rekel! Popolnoma nič! Zbogom!«

»No, če je taka –— zakaj pa ste v Blatnem dolu? Zakaj pa ne greste drugam? Saj ste svobodni!«

»ZabogaZa Boga, žena, kaj ti je? Povej mi vsaj naravnost, kaj sem ti storil!«

»Bi se dalo živeti, bi!« je vzkliknila žena. »Bi se dalo živeti, ko bi ti bil tak, kakor so drugi? Kaj si upam še na cesto, ko me gledajo postrani, kakor ženo tatu in razbojnika? So rekli prav, da bom še skezála! Kaj pa delaš zdražbo med ljudmi? Zakaj pa se bratiš s hlapci in gostači in jih kličeš skupaj, da se tam pomenkujete, kakor tatinska družba, ki se dneva boji? –— Sram ga bodi! –— je rekla Kolarka in Lovračev je dejal, da se ob nedeljah nikar ne prikaži v krčmi! –— Kakor gospa bi lahko hodila v cerkev, tako pa hodim kakor gobavka!«

»Tončka! Poslušaj! Ne govori tako! –— Sami so ti povedali, kako me sovražijo, kako se me ogibljejo, kako pljujejo name naskrivoma in očitno –— in zdaj mi še ti očitaš, ki te imam rad in ki me poznaš! Veš, zakaj so jezni name? Ker jim hočem dobro, ker bi rad, da bi bolje živeli. kakor so živeli doslej, in da bi bili bolj ljudem podobni! Zdaj so še jezni name, zasramujejo me, kakor tatu, in mi žugajo, kakor požigalcu; ampak kmalu bo drugače, kmalu pride čas, ko {{prelom strani}} mi bodo hvaležni in me bodo imeli radi! –— Dokler se to ne zgodi, Tončka, imej me rada vsaj ti! Vsaj ti ne misli slabega o meni! Če me sovraži in obrekuje človek, ki ga komaj poznam, mi ni posebno hudo pri srcu; izognem se mu, ker nisem priklenjen nanj. Midva pa sva priklenjena drug na drugega, za zmerom, in obupati bi moral od bolečine in groze, če bi me še ti sovražila, če bi bil tvoj obraz zmerom tako objokan, če bi ne bilo več prijazne besede iz tvojih ust! Če sva priklenjena drug na drugega, se me okleni!«

»To so le besede! Seveda te imam rada, saj si moj mož! Ampak –— počemu se brigaš za druge ljudi? Kaj imaš opraviti s tistimi hlapci? Kaj so te klicali? Že vem! So mi že povedali! Ker zdražbo delaš med ljudmi, zato ne prideš v boljši kraj! In tudi v Blatni dol so te zato poslali! Pa mi tega nisi povedal prej, pred poroko! Molčal si o teh stvareh! –—«

Kačur je stopil v drugo izbo, zaloputnil je duri in se ni prikazal do jutra. Dolgo v noč je poslušal ihtenje žene in škripanje zibke v tečajih. Truden je položil roke na mizo, naslonil glavo na roke in zadremal. Še pol bedeč, že pol v sanjah je mislil na kovača, ki je bil obležal ob cesti s preklano glavo ... Ni ležal; stal je sredi ceste, visok, v svetli gloriji; bled in resen je bil njegov obraz, od čela pa mu je kapala kri, v tankem curku, čez oko. Kačur je šel proti njemu in zmerom bolj resen, teman in osoren je bil obraz kovačev. In takrat je ugledal Kačur, da kovač ni bil sam; kakor sence so stali za njim, drug poleg drugega, v dolgi, dolgi vrsti; vsi so bili bledi in vsem je tekla kri po čelu, čez oko. »Kam?« je {{prelom strani}} prašal kovač. »K tebi!« je odgovoril Kačur. »K tebi in k tvojim!« –— »Ne k meni! –— Tam je tvoja vrsta!« Kačur se je ozrl in ugledal ob cesti čudno, zelo smešno procesijo. Spredaj sta šla njegov tast, pijan in razcapan, in Ferjan s cilindrom na glavi; držala sta se pod pazduho in sta se opotekala. In za njima v dolgi, zibajoči se vrsti, druga za drugo predpustno našemljene sence, dolgi, upali, surovi obrazi. Kačur je zakričal od groze –— sam je šel med njimi, pogledal je sam sebi v zakrvavele, tope oči ...

Jezen se je zbudil Kačur in je pogledal skozi okno; jutro se je svetilo za hribi –—

»Nočem tega!« je govoril župnik glasneje. »Dokler bom jaz živ –— ne! Potem počnite, kar vas je volja! Saj ste oženjeni, saj imate otroka, ali ne? Kaj še nimate zadosti?«

»Da se pomeniva do dobrega! –— Kakšen vrag pa vas je silil, da ste se začeli riti med ljudi, ki ne sodite mednje? Pustite jih na miru! Ti ljudje so moji, zastopite dobro, Blatni dol je moj!...«

»Sedite! Laže se bova pomenila! –— Rekel sem, da je Blatni dol moj; pa to je samo pol resnice: tudi jaz sem njegov! –— Pokmetil sem se, poživinil napol, zato da bi živel tako, kakor je mogoče živeti v tem zraku, med temi ljudmi. Zgodilo se je polagoma; napol sem stopil mednje prisiljen, napol radovoljen, ampak stopil sem tako korenito, da bi ne mogel več nazaj. Nikoli več! In da bi se bil takrat upiral –— kaj bi koristilo? Ne stal bi na polju, temveč trohnel bi v zemlji že zdavnaj in ne bilo bi po meni lepega spomina, kakor bo, kadar umrjem nekoč! –— Taka je zdaj stvar! Oni v meni, jaz v njih! Jaz njim mašo, oni meni bero! Ozmerjam jih, kakor me je volja, samo da jim pustim šege in zabitost! Enak sem jim po življenju in nehanju; kakor oni vsi se ne brigam za svet in ga ne maram, pri starem ostanem, in kar je tuje, sovražim: zato me imajo radi in bodo jokali po meni! –— Pa ste prišli vi, človek mlad in tuj, in že zaradi tega nikomur prijeten; in zdaj ste se začeli celo mešati med ljudi, učiti jih, Bog vedi kaj, naročavati časopise, ki je v njih pisano Bog vedi kaj ... in šuntati bajtarje proti gruntarjem in gostače proti kmetom –— nič, molčite! ampak jaz tega ne maram, ne maram! ...«

»Pomislite dobro, kaj počenjate! Živel sem v miru, dolgih dvajset let! Vi ste začeli brozgati po tej mirni vodi –— kam bodo zanesli valovi vas, kam mene? Vi ste mladi –— ej, v svet! Ampak kaj bo z mano, starcem? Da se mi izpremeni pred očesom Blatni dol, kar čez noč –— kaj bi v tej tuji deželi? Ne imel bi dóma več! –— Premislite dobro in nikar ne bodite prepričani, da sem blag človek! Zbogom!« –—

»Tudi pred župnikom so se mi tresle noge, čutil sem prav dobro! To ni bil srd –— strah je bil. –— Kam bi moral stopiti, da bi videl, kako globoko sem se že pogreznil? Kakšne sence so pač tukaj, če se mi zdi, da je sijalo v Zapolju nebeško sonce? Kako pusto mora biti v mojem srcu, da si želim Minke in njenih črnih oči, ki ni bilo nikoli ljubezni v njih! O malodušnost!«

»Nič slabega nisem nameraval –— kaj tisto? Ampak tudi nič velikega ne! Da bi bilo vsaj nekaj velikega, zares trpljenja in bolečine vrednega. Lahko bi stopil človek tja in ponudil svobodno čelo: udari! –— Tako pa: kakor da bi obsodili človeka na smrt, zato ker je kihnil! Kaj je torej treba kihati, če ni sile?«

»Tako je! Kadar je človek bojazljivec, zmerom lahko dokaže, kako potrebna, naravna in pametna je bojazljivost in da nazadnje niti bojazljivost ni! Samo da razkaže vse po vrsti in natanko, našteva na prstih ter govori s poudarkom! Danes torej, že ob tej uri, je treba, da vodim ustanovni zbor izobraževalnega društva. Ali je to važna stvar ali ne? Važna ni; noben človek na širokem svetu se ne briga zanjo, noben časopis ne bo pisal o njej, noben pevec je ne bo opeval! Ali je koristna in komu? Presporno je, ne da se trditi! Jaz, na priliko, mislim, da je koristna; župan pravi, da ni, in tudi župnik je takih misli. Kmetje ne pravijo ne tako ne tako; pokazala bi šele prihodnost. Ali je škodljiva? Je! Meni! Zamerim se ženi, zamerim župniku, zamerim županu, zamerim vsem, ki niso mojih misli; z boljšo službo bi spet ne bilo nič in {{prelom strani}} morda bi še nekoč obležal ob cesti s preklano glavo! Kraj je rokovnjaški in župan ni blag človek in tudi župnik pravi, da ni! Ostane še vprašanje: ali je moja dolžnost, da grem tja in ustaljavljam? Ne! Ali me je kdo klical? Nobeden ne! –— Ali je torej treba hoditi? Ni treba!«

»Le doma ostani!« je odgovorila z grobim, neprijaznim glasom. »Če pa že misliš na, tam so duri! Pojdi! Ampak pojdem tudi jaz z otrokom –— kamorkoli!«

»Kaj ne bi lahkolehko drugikrat kdaj ... Poznejepozneje? ... Saj se lahko izgovorim, da nisem imel časa ... da sem bil bolan! Da ... bolan! Do smrti!«

»Dobre! –— Kje pa je tisti pajek? Kje pa je tajnik, tisti, ki ve, kdo je kovaču preklal glavo? –— Ná, pij!«

== TRETJITretji DELdel. ==

=== I. ===

Okoren voz se je zibal počasi po veliki cesti; eno samo leno kljuse je bilo vpreženo in voznik, čemeren starec, ga je neusmiljeno obdelaval z bičem. Jutro je bilo. Rumene jase na holmih so se svetile v soncu, zadnji ostanki megle so se topili pod nebom, svež vonj se je vzdigal iz pokošenih senožeti. V daljavi {{prelom strani}} je zažvenketala kosa, bele rute so se svetile v polju, vzdignil se je srp in je vzplamtel v soncu. Čuden mir, svečan in blag, pod vsem velikim nebom.

Kačur je sedel v ozadju voza, visoko vzravnan, dolg in suh. Suknja mu je bila preohlapna, svetla je bila in ogoljena, prosojna na komolcih in na hrbtu; iz nizkega ovratnika se je spenjal dolg, koščen vrat, prav tako dolge in koščene so bile njegove roke in iz lic so mu silile kosti kakor jetičnemu človeku; lica so bila porastla z dolgo, kocinasto brado, oči so gledale motno in so bile v kotih zakrvavele. Globoko na tilnik {{prelom strani}} si je bil pomaknilpomeknil trdi, okrogli klobuk s širokimi krajci iu se je oziral po pokrajini.

Žena ni odgovorila –— daleč so bile njene misli.

»Živeti! –— Prej nisem vedel, kaj se pravi živeti! Zdaj bom šele užival –— vsak žarek te svetlobe posebej! –— Prej sem trosil, ko sam nič imel nisem, namesto da bi se hranil! Tak zapravljivec sem prišel nekoč v Zapolje, v prav tako lepo sonce –— in ga še videl nisem!« ...

Stresel ga je mraz, ko se je domislil ječe, ki so se bila šele pravkar, tako pozno, zaprla njena težka vrata za njim, osvobojenim. Še se je držal njegove obleke tisti bolni, strupeni vzduh, še so ostale sence na njegovem obrazu in v njegovem srcu; njegove oči {{prelom strani}} še niso bile navajene soncasolnca in njegove noge bodo stopale neokretno po svobodni zemlji...

Otopel je bil že kakor jetnik in sam se je komaj zavedal, kako se je polagoma privadil ječi, kako mu je bilo uboštvo in trpljenje kakor zrak in vsakdanji kruh in kako je tiho umiralo upanje v srcu. Zdelo se mu je pravično in razumljivo, da so mu odbijali prošnjo za prošnjo, in pisal jih je samo še iz navade, tako kakor je pregledaval šolske zvezke in popravljal naloge. Sprijaznil se je s sencami, z vlažnimi, dušečimi meglami, ki so vstajale iz mokre zemlje; razgovarjal se je z ljudmi, ki so gledali nekoč zaničljivo in sovražno, in nič več se mu ni zdelo, da so njih obrazi živalski in njih oči brez duše; pobratil se je z župnikom in se je pomenkoval ž njim o letini, o ženitbah, o nagli smrti oberbajtarja Samotorca, ki je kradel žito iz kozolcev in živino izpred pluga, o turški in o laški vojski in o vojskah, ki se bodo skoraj gotovo vnele že na pomlad; govoril je po nemško z županom, po laško s tajnikom in popival je z vsemi ter se je vračal pozno v noč pijan in povaljan domov. Doma se je prepiral in pretepal z ženo –— toda nihče ni več postal na ulicah ter se oziral z zaničljivim pogledom proti oknu; zakaj prav je bilo in v redu, da se je prepiral in pretepal z ženo ... vsaj po gosposko ni živel! ...

Zobje so mu zašklepetali, ko se je ozrl nazaj v temo in je ugledal tisto veliko, mračno izbo; in ženo pred seboj, z razgaljenim vratom in golimi rokami, z zariplim obrazom, bleščečimi, hudobnimi očmi... in sebe sklonjenega, trepetajočega od zlobe in srda, s {{prelom strani}} stisnjenimi, vzdignjenimi pestmi ... »Ná! Ná!« ... In njen kričeči, hripavi glas:

»Hej, Tone!« ga je stresel Kačur narahlo.

Tone se je oziral začuden po belih, svetlih hišah, ki so stale ob cesti, po vrtih, na katerih so se svetile velike srebrne krogle, po zelenem in zlato rumenem polju, ki se je lesketalo izza hiš, izza vrtov; in hiše, vrti, polje –— vse se je svetilo iz njegovih začudenih oči...

»Postaral sem se res!« se je smehljal Kačur v zadregi. »Slabo kariero sem delal, –— ampak večidel sem bil sam kriv!«

Kačur je zmajalzmagal z ramami.

»In jaz sem bila nekoč zaljubljena v vas! ... Lahko vam to povem –— tako ste se postarali!«

»Pa vendar bi se morda spodobilo, da bi gospodu nadučitelju –—«

»Pridem!« je obljubil Kačur zamišljen. Vsi obrazi, ki jih je videl, vse besede, ki jih je slišal –— vse se je čudno skladalo s tem prebleščečim soncem, z odprtim, prostranim poljem, z belimi hišami; motilo ga je in mu polnilo srce z nemirom.

Kačur se je odkril, poklonil se je z uslužnim smehljajem in se je napotil z urnimi, drobnimi koraki in nekoliko iztisnjenimi koleni –— kakor hodijo po navadi malodušni in bojazljivi ljudje.

»Učitelj sem« –—

Nasproti mu je sedel visok, lep fant s pšeničnimi, kodrastimi lasmi, zelo nežno poltjo in nelepim {{prelom strani}} izrazom okoli ustnic; gledal je Kačurja s čudnim, vodenim pogledom in je umaknil oči, ko se je Kačur ozrl nanj.

Kačur se je obrnil v stran in je napravil teman, užaljen obraz; pol ga je bilo upijanilo vino, pol nezavedna, skrita bridkost –— ki se je bila rodila daleč od tega večera in daleč od teh obrazov. Prijel se je z rokama za glavo.

<poem>»Ljubca moja, kaj si strila,

da ti drujga ljubit greš ...« </poem>

=== II. ===

Kačur je dosegel štirideseto leto, pa je bil zgrbljen in upognjen starec. Podoben je bil tistim učiteljem iz starodavne dobe, ki so služili za cerkovnike in ki hodijo po svetu kakor vešče, izgubljeni, polslepi, neprestano zlovoljni in godrnjajoči. Zdavnaj so že vsi pod zemljo –— le tu in tam se prikaže spomin iz preteklosti, pol strahoten duh iz teme, pol klavrna karikatura: z drobnimi opletajočimi koraki stopica v mraku {{prelom strani}} preko ceste, suh, upognjen, z iztisnjenimi koleni in stresočimi rokami; ogoljena suknja se sveti na hrbtu in komolcih, rokavi so prekratki, hlače predolge, ozke in gubaste; iz suknje mu visi rdeč robec, v desnici drži tenko palico, v levici tabakiro: iz obritega, zgrbljenega obraza gledajo zlovoljne oči, nos je dolg in rdeč, na zgornji ustnici leži tobak; gre mimo, njuhajoč, godrnjajoč, ozre se postrani in ošvrkne človeka z jeznim pogledom, vzdigne palico, če ugleda paglavca; toda nenadoma švigne ogenj v staro, zgrbljeno telo, kadar se prikaže na ovinku imenitnik, župan, župnik, uradnik; prožno in mladeniško je telo, zvije se, priklanja do pasu, visoki klobuk se dotika tal in vesel, srečen, uslužen smehljaj trepeče v mnogoštevilnih gubah okoli ustnic in sije iz oči ...

SoncaSolnca ni maral, ne žarka svetlobe. Čutil se je nemirnega, oči niso videle razločno, zihalo se mu je pred njim in pod nogami se mu je zihalo; dramilo se mu je v srcu kakor težak, bolesten spomin.

Kačur je hotel zakričati nad njim in je vzdignil roko; toda obrnil se je v stran, roka mu je omahnila in ni izpregovoril niti besede. Tisto leto ga je poslal v mesto, v latinske šole. –—

»Cunja –— natič ... natič –— cunja ...«

Kačur je mežikal z motnimi očmi; v obraz je bil siv, upadel; suho mu je bilo v grlu in na jeziku. Neprijeten mu je bil svetli dan; pregosposki se mu je {{prelom strani}} zdel, visok in prezirljiv. Hodil bi rajši po blatu, v dežju in mraku.

»Seveda, tam v Blatnem dolu!« je vzdihnil Ferjan. »Zakaj pa si bil tako neumen? Glej, par let sem starejši od tebe in ti si bil drugače veliko bolj pameten nego jaz –pa—pa kaj je zdaj s tabo in kaj je z mano?«

»Kaj pa ti je, zlodej? Kaj se ti je zmešalo?« se je čudil Ferjan. »Tisto zaradi šole sem le tako omenil ... se bo že napravilo! Zlovoljen si pač, potrt, raka imaš v srcu –— odtod palica v šoli in kletev! Seveda –— kako pa bi bil prijazen?«

»Nehaj! Kdo pa te bo poslušal? Verjamem, da bi se izpremenil človek v tvoji koži; ampak v staro babo –— ne!« se je razjezil Ferjan.

»Seveda pride!« –—

»Ne samo jaz, bratec ... tudi ti si se izpremenil! ... In čeprav nosiš zdaj novo suknjo: nič na bolje se nisi izpremenil kakor jaz!« –—

Kačur je hitro izpil in je šel. —

»Slabe čase ste pač doživeli ... in zdaj vasVas ne izpuste!«

»Takrat, o! Mlad, sam –— kaj prihodnost? Zdaj: gospod župnik! –— klobuk do tal! Gospod župan! –— glavo do pasu! Gospod nadučitelj –— he, ali veš, Jerin, da me je moj prijatelj, tale Kačur, tituliral z gospodom nadučiteljem? Ko se tikava in ko sem mu bil drug?«

»S klečeplazcem! s klečeplazcem! Poznam še vse tiste besede ... Obrni naju narobe, sebe in mene –— in kaj se bo zgodilo? Za klaftro bom višji od tebe, kaj za klaftro, za sto klafter! –— Ti si danes steber –— o siromašni steber! Kdo pa ti je dal kamen, da stojiš na njem, če ne jaz s svojim trpljenjem? Ti si bil cunja in klečeplazec in pijanec, ko sem jaz dolbel v krvavem potu tisti kamen, ki si se zdaj tako moško postavil nanj! –— Kaj si rekel –— kaj ne sme biti človek dandanašnji?«

=== III. ===

»Tovariša sva bila nekoč!« je izpregovoril in se je ozrl hipno in postrani na Kačurja. »Tovariša in prijatelja! Bogami, resno se nikoli nisem pregrešil proti temu prijateljstvu, in če je prišla vmes kakšna neumnost, sva jo poravnala, kakor se spodobi ... Ampak glejte, gospod Kačur –—«

»–— tako se mora sčasoma nehati prijateljstvo! ... Še pred par leti sem vas gledal tako, kakor sem vas {{prelom strani}} videl nekoč, pred zelo davnim časom, ko ste stali više nad nami vsemi ... ko smo še upali, da boste nekdaj ... no, minilo je! ... O vsem tem ni zdaj nobene govorice več ... ne prašam vas, v katerem političnem taboru stojite, to je vaša stvar in skrb ... zdaj vam nisem več drugega kakor nadučitelj ...«

»Eno je posebno spomina vredno!« je premišljeval Kačur. »Poprej so me zmerom izpraševali, kaj počnem doma, kaj jem, kaj pijem, s kom se razgovarjam, kakšne politične misli da imam, če hodim v cerkev in k spovedi, kakšno je sploh moje življenje in nehanje in glej –— nenadoma pride človek, ki me praša, kaj počnem v šoli! Premislimo –— šola! Nekoč {{prelom strani}} se mi je zdelo, da je vredna uvaževanja ... mislil sem, da je lep in svet poklic ... kdaj je bilo to? ... No, Bog s preteklostjo! ... In zdaj kar nenadoma, kakor da bi se opolnoči duh vzdignil iz groba ... kaj je s šolo? Glej, paglavci imajo dušo ...! Imenitno je to vprašanje in zelo tehtno, zato ga je treba premisliti!«

Ni tolažil samo otroka –— upiral se je sam tisti mrzli grozi, ki mu je oklepala srce, kadar je pogledal na sinovo drobno, zgrbljeno, splahnelo telesce, na njegov sivi, ostareli obraz in je srečal plahi, mrtvi pogled njegovih motnih oči.

Globoko sovraštvo je pogledalo iz njenih oči; srečalo se je z njegovim sovraštvom, lica so jima bledela –— žival se je ozrla v žival ... En sam hip je bil, omahnila sta obadva.

Šel je nekoč mlad fant, napotil se je v svet z lahkim korakom in njegovo srce je bilo polno upanja. Pa ni bilo samo upanja polno, neizmerna ljubezen, vseobsežna, je bila v njem. Šel je in je ponudil od svojega bogastva, od svoje ljubezni ljudem. »Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen –— kamnajte ga!« Zgrnili so se okoli {{prelom strani}} njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... In ko je vstal, je šel dalje, čez hribe, in je ponudil ljudem od svojega bogastva, od svoje ljubezni. »Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen –— kamnajte ga!« Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... Takrat pa se je zgodilo čudo: pest blata je padla v njegovo srce in blato se je razlivalo zmerom više in je zalilo srce do vrha. Težko je bilo, tako da njegovi koraki niso bili več tako prožni in lahki kakor poprej; hrbet mu je klonil, glava se mu je povesila. In zgodilo se je drugo čudo; od tistega trenutka, ko je bilo padlo blato v njegovo srce, ni hrepenel več v višavo ne v daljavo; ljubil je močvirje, temo vlažnega gozda, mračne zaseke, gluhe in pozabljene, skrite med hribi. In zgodilo se je tretjo čudo; ljudje, ki so ga kamnali nekoč, so stali zdaj kraj gozda, v gorkejšem soncu, ob močvirju, na trdnejši zemlji, nad zaseko, više v klancu, in so kazali nanj: »Glejte ga, ki nima ljubezni v srcu!« In ko je zaslišal njih smeh, se mu je storilo inako, in –— –— «

Sedla mu je v srce plaha misel, medla, trepetajoča –— kakor kresnica v mraku.

»Ni več poti –— in zakaj bi še hodil? Kam?«

»Kdo bi ob tebi ne bil vlačuga? Kaj sem imela kdaj veselje do tebe? ... In če bi jih bilo sto in še več, ki sem se pečala z njimi –— ti mi ne smeš očitati! Ves svet sodi lahko in Bog bo sodil –— ti pa nimaš pravice! Samo ti ne!«

»Očitno!« je govorila žena s hripavim, kričečim glasom. »Očitno, če je treba! Skliči vso občino, vse jih pokliči sem, pa ti bom s prstom pokazala tiste, ki so hodili k meni v vas! Ne maram nič več –— nič več se ne bojim, nič več se ne bom skrivala pred teboj! Ves greh na tvojo glavo! Kaj si mi dal, od začetka do nocoj? Trpljenje, trpljenje, trpljenje brez konca! ... Če nisem bila zate, čemu si me pa vzel? Če sem bila dekla –— kaj ti je Bog dal zato pravico, da me ubijaš, tako počasi, kos za kosom? Da me vklepaš v ječo, kakor sem prejokala v ječi deset let, preden me Bog sam ni rešil? –— Vlačuga! Prav si rekel! Kaj sem bila tebi kdaj kaj drugega? Kaj sem ti bila kdaj žena, da bi me bil vesel in da bi me pokazal ljudem: Glejte, to je moja žena? –— Ponoči si me imel rad; ko je dan zazoril, me nisi več poznal ... Vlačuga! Prav! Storila sem po tvoji volji!«

Kačur je videl pred sabo mlad, bled obraz in v blazni grozi, v hipu, ki je šinil mimo, se mu je zazdelo, da je spoznal ta obraz. Obraz njegov je bil –— tistega človeka obraz, ki se je bil napotil nekoč, srce polno upanja –—

Sin je izpustil roko in omahnila je. Kačur mu je približal obraz, da se mu je skoraj dotaknil lic –— sin je videl čudno svetlobo v očeh in se je umaknil prestrašen.

»Poslušaj!« je govoril Kačur skoraj šepetaje in sunkoma. »Tebi bom povedal nekaj; samo tebi! Če ti bo kdaj hudo, kakor je bilo meni, in se boš spomnil pobožno name, te ne bo oskrunil ta spomin. Dal boš krvavo solzo za vsako ljubeznivo besedo, ki mi je nekoč nisi dal! Jaz pa ti odpustim –— zakaj tudi ti se boš napotil na tisto pot in Bog vedi, če tudi tebi ne bo kanilo blato v srce. Zapisano ti je na obrazu, da se boš napotil, in takrat se boš časih spomnil name ... Ali si vse razumel, kar sem ti povedal?«

»O, zdaj ne bom pel credo, kadar je gloria! ... Ljudi je treba najprej spoznati, čas, okoliščine ... in potem previdno, po prstih ... Po času se mora ravnati človek, ne po sebi! In kadar ni vetra, je treba počakati, da bo zapihal ... Če je človek svojeglaven ... {{prelom strani}} rine sam dalje ... ne napravi nič, pade v blato ... Če se ravna po drugih, drži lahko roke križem in čas dela zanj ... To je; jeseni sem mislil sejati in žeti spomladi! ... Glej!« je postal na ulicah in sneg se je podil mimo njega. »Vse to bi bil še moral razložiti sinu ... Kako bo hodil, siromak, brez naukov?«

[[Kategorija: Ivan Cankar]]