Milan in Milena: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| opombe=

{{Rimskarimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10}}

Tam je živel Milan, ko so bile še zastrte njegove oči in še niso razločevale podob in glasov življenja. Blodil je po prostranih, {{prelom strani}} tihih dvoranah in po dremotnih izbah in je bil na svetu čisto sam. Zato so bile njegove misli nemirne, žalostne, polne strahu; časih je zakril obraz in je zajokal — grozotna senca je šla mimo in je pogledala nanj z velikimi očmi.

Ljudje, ki jih je poznal po obrazu in glasu, so mu bili bolj tuji nego slike na stenah. Prišel je zjutraj star človek, ves sključen, v dolgo črno haljo odet; nagnil se je ter ga je poljubil na čelo; Milana je zazeblo. Ni vedel, kdo da je ta mrzli, mrki človek; rekel mu je oče. Nekoč je prišel do duri, ki so bile zaklenjene in je pogledal skozi špranjo. Oče je sedel v izbi, ki je bila prav tako pusta in nepriljudna, kakor on sam. Knjiga do knjige, vse temne in težke, kakor da bi hranile neznane polnočne skrivnosti. Globoko sključen, star in suh je bil oče zakopan med njimi, ves kakor tisti čarovniki, o katerih pripovedujejo lepe in strašne zgodbe. Hudobni so, neusmiljeni, kakor od črnega kamna; zato ker vse vedo in vse premorejo. Kakor da bi stali na visoki, visoki gori, nad vsem svetom {{prelom strani}} ter gledali nanj s temnimi očmi in s temno mislijo ... Milan je pobegnil.

Nekoč je prišla k njemu zvečer. Tiho je odprla duri, stopila je k postelji z naglim korakom in ga je objela tako močno, da ga je zabolelo. Pritisnila je svoje ledeno lice ob {{prelom strani}} vroče njegovo; nato se je vzdignila vsa bela, tiha, kakor mesečina; ogledavala ga je dolgo s solznimi očmi, brez besede in je šla. Ko je zaprla duri, je vztrepetal kakor v groznici in je trepetal vso noč od strahu, od nepoznane bolesti in sladkosti. Iz njenih oči mu je kanila v srce solza, ki se nikoli ne posuši.

Po dvoranah in izbah so visele starodavne slike v mogočnih, temnih, bronastih okvirjih. Vse zatemnele, zamolkle so bile tiste podobe, kakor žalosti in skrivnosti polni spomini iz davnih časov. Iz belih obrazov so nemo izpraševale velike, tihe oči; oblačila so bila težka in prazniška; izza žameta se je časih prikazala tenka bela roka. Milan je hodil počasi po mehkih preprogah, od dvorane do dvorane, s trepetajočim, pobožnim srcem, kakor da bi hodil po mračni cerkvi, med podobami svetnic in svetnikov, ki so trpeli strašno smrt zaradi vere in večnega življenja. Okamenelo trpljenje je bilo na ustnicah; ali na dnu oči je sijalo upanje, mirno, udano, kakor luč pred oltarjem. Odkod so bili ti ljudje, katere čase in katere kraje so oznanjali? Onkraj {{prelom strani}} morja je njih dom, onkraj spominov njih življenje; le kakor vzdih gre njih hrepenenje na vekomaj iz daljave v daljavo. Ko je šel Milan nekoč mimo visokega ogledala ter se ozrl, je stal ves plah. Tam je videl sliko, kakor so visele na steni: lica ozka, čisto bela, oči globoke, zamišljene, v daljine vprašujoče; in ves obraz je razodeval veliko, samotno žalost.

Imel je obilo knjig, ki jih je bral verno od začetka do konca, posebno tiste s podobami. Pripovedovale so o neznanih ljudeh, o daljnih krajih in davnih časih. Čudežne zgodbe o življenju, ki je onkraj vsega spoznanja, onkraj morja in onkraj zvezd. Vse je tam dosegljivo, vse je verjetno. Kaj je bajka, kaj pravljica? Vsa resnica je edinole v pravljici in v bajki. Tam govoré ljudje, kakor govori samo srce; brez greha, brez zle misli in hinavščine. Tam je junaštvo, ki gleda smrti v obraz in se ji smeje: tam je nedolžnost, ki strmi pohujšanju v lice in ga ne razume. Tam so silna, bučna mesta, so ceste, so palače — {{prelom strani}} človek hodi, kam bi pogledal? Tam je solnce vse višje, tam sije nebo vse jasnejše. V gostih, pisanih gručah hodijo ljudje, čudno so oblečeni, tuji so obrazi. To so ljudje, ki živé svoje neznano življenje na zvezdah, na luni. Ti ljudje ljubijo, sama ljubezen je njih beseda, zaradi ljubezni živé in trpé in umirajo. Kaj je ljubezen?

Milan je bral in mislil in tako mu je bilo kakor otroku, ki gleda v noč in sluti strah in ga ne vidi. Kaj je ljubezen, kje je ? Bral je, da sta se poljubila Dioniz in Jacinta in da sta se razjokala zaradi same ljubezni. Za roke sta se držala, v oči sta si pogledala in sta se razjokala. Čemu sta se razjokala? ... Zdelo se mu je, da šumi in buči iz daljave, kakor burja iznad črnih gozdov; in zdelo se mu je, da diši opojno in omamljivo, kakor iz vrta od rož in rezed, od tuberoz in lilij; in zdelo se mu je, da je vse kakor podoba na steni, tista bleda, ozkolična, v davnine zamišljena, tista podoba, ki gleda z globokimi, zamaknjenimi očmi v neskončnost; in tudi se mu je zdelo, da vse to nič drugega {{prelom strani}} ni, nego strahotne ponočne sence; in oče, temni čarovnik, in tista samotna, lepa, bela ženska, ki se izprehaja po vrtu.

V lica je bil Milan zmirom bolj bled in ozek, oči je imel temno obrobljene; razjokal se je, ko sam ni vedel zakaj, smejal se je, ko ni vedel čemu. Oče mu je bil zaklenil knjižnico; in podobe belih, smehljajočih žensk {{prelom strani}} je bil obrnil v steno. Kadar ga je mati pobožala po licu, je bil njen pogled ves žalosten in roka se ji je tresla.

V toplih poletnih nočeh se vijó vonji proti nebu, daritev bogovom; vijó se proti zvezdam, ki trepečejo omamljene. Povejte, zvezde, kaj je ljubezen ? Objela me je vsega, pritisnila me je na prsi tako močno, da ne morem dihati; ali ne poznam ji obraza, ne vidim ji v oči, ne razumem njenih jecajočih, težko sopečih besed. O bolečina! O slast! — Vse moje srce je ena sama rana; vse moje {{prelom strani}} srce je lilija, nastežaj odprta, k zvezdam, k ljubezni koprneča, opojno dišeča. Ali moje telo leži na tleh, uklenjeno; vse moje misli leže na tleh, uklenjene, omamljene, napol slepe; moja duša spi; vzdramila bi se rada, kriči v sanjah, širi plahe roke, vzdramiti se ne more. Pridi! — Kdo? — Kdo si, ki te kliče moje srce v bolečini in slasti? —

Šel je dalje in je prišel do podobe, ki je bila vsa drugačna. Obraz device brezmadežne. Oči so ga izpraševale milo in tiho: {{prelom strani}} »Kod blodiš, dragi? Kam so se izgubile tvoje mlade misli?« In bele, drobne, nedolžne roke so ga blagoslavljale. Zaihtel je, skril je lica v dlani in je pobegnil, grešnik iz cerkve.

Tisto noč je planil Milan iz spanja, iz divjih sanj; planil je in je tekel proti durim in je klical. Klic je samotno odmeval v noč, odgovora ni bilo. Takrat je Milan ihteč, trepetajoč odprl okno in je skočil na vrt — kakor da bi skočil proti zvezdam, v neskončnost, izpolnjeni ljubezni naproti, v smrt. Na {{prelom strani}} vrtu je tiho vzkliknilo, zaječalo. Lilije so dišale, vabile, slavec je pel. —

Milena je prišla v drugo izbo in je sedla na zofo, ogledalu nasproti. Zdelo se ji je, da {{prelom strani}} sedi tam vse nekdo drugi, ne tisti človek, ki misli in čuti kakor ona sama. V ogledalu je videla poldoraslo dekletce, ki je sedelo globoko sključeno, roke sklenjene v naročju. Obleka je bila čisto otroška, svetla, čipkasta in pentljasta; krilce je segalo komaj do kolen. Lica ozka, skoraj upala, ustnice široke, napete, prepolne — vprašanja so bila na njih, ki jim ni odgovora; obrvi so bile visoko vzbočene, tako da je bilo v sinjih očeh neprestano, nemirno, vsak hip drugam strmeče in drugam pognano čudenje.

Drugi ljudje ljubijo in govore o ljubezni. Bala se je te besede in sram je je bilo, kakor {{prelom strani}} tistega greha, ki si ga človek naskrivaj zaželi ponoči in mu ne pozna ne lica, ne imena. Ustna so žejna in vroča, oči bi se rade razjokale, pa so izžete; teló trepeče. In daleč je Kristus. Duša je zavržena, brez tolažbe in molitve; skrila bi se v temo, tam bi ugasnila za zmirom.

V mraku je videla Milena popolnoma razločno obadva, kakor sta sedela tesno objeta na divanu; videla je še več; stvari, ki jih nikoli ni gledala z živim očesom in ki so bile tako strašne, da je stisnila lica med pesti ter se ihté in trepetaje vrgla na zofo. Čutila je, da sega po nji sam razgaljeni greh z nagnusno spolzkimi rokami in da mu nikamor ne more pobegniti. Koderkoli je hodila, je čula za seboj njegov drsajoči korak, ji je dihala na tilnik sapa iz njegovih ust, da jo je spreletalo vroče in ledeno. Sredi gluhe noči se je vzdramila iz strašnih sanj in zdelo {{prelom strani}} se ji je, da vidi tik pred seboj dvoje trdili, svetlih, široko odprtih oči ter da išče po odeji gnusna tuja roka.

Vse to je bilo v tistem času, ko se je Milena pripravljala na prvo sveto obhajilo. Še daleč je bil dan; zdelo se ji je, kakor da je tam kje onkraj visokih gorâ in da se nič ne bliža; časih jo je obšlo mirno veselje, sladko odrešenje, da tistega dné nikdar in nikoli ne bo. Učila se je, da je sveto obhajilo največja sreča in milost, ki more biti človeku dodeljena. Kadar zavžije sveto hostijo, se združi z njim sam Kristus; očiščen je vseh grehov, povzdignjen je v nebesa in angeljem enak. Ali nevesta-duša mora biti pripravljena, da vredno sprejme ženina-Boga; drugače bi storila strašen greh, ki se mu pravi božji rop; kdor je bil tega greha deležen, je vdrugič {{prelom strani}} križal Kristusa ... Te nauke se je učila naizust, brbljaje in s pojočim glasom, kakor da bi ponavljala naštevanko. Še zadnji dan, med izpraševanjem v šoli in na predvečer pri spovedi ni občutila prav nič tiste sladke in svečane ubranosti, o kateri je pravil katehet, da jo vlije v srce božja milost, če prosi človek zanjo v goreči molitvi. Vse je bilo kakor ponavadi. Le nekaj težkega, neprijetnega je ležalo v životu, kakor utrujenost in zaspana lenoba. Sedela je sama v zaklenjeni izbi in je zgodaj prižgala svetilko. Ko je teta Fani potrkala na duri, se ni oglasila in tudi ni šla večerjat. Tako ji je bilo, kakor da sta telo in duša v tesni kletki, vse pretesni, zatohli in temni. Glava klone med visokimi rameni, roke se stiskajo med kolena; široke, zameglele oči strmé v slepo; suhe ustnice ponavljajo besede, ki srce ne vé zanje in ki jih nebesa nikoli ne bodo slišala: »O Gospod, saj nisem vredna, da greš pod mojo streho, ali reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!«...

Zjutraj se je vzbudila, ko je že sijalo solnce v izbo. Milo in toplo spomladansko {{prelom strani}} jutro je bilo, kakor pogled iz blagih oči. Nji se ni nasmehnilo. Pusto ji je bilo pri srcu; ko se je vzdignila v postelji, da bi vstala, jo je zgrabilo za grlo in zaihtela je tiho, sunkoma, brez solz.

Ko je stala pred ogledalom, jo je spreletelo nekaj posebnega, čisto novega in čudnega; {{prelom strani}} oglasilo se je — ne iz njenega srca, temveč nekjé poleg njé, ali tik za njó:

Po veži in po stopnjicah je mrgolelo vse polno belih deklet. Milena je iskala z {{prelom strani}} bistrim očesom, če bi še na katerem obrazu ugledala svoje pregrešne misli in svoj strah. Manjše so čebljale veselo in glasno, večje so stale v gručah ob strani ter so se razgovarjale šepetaje. Ko se je sešla na stopnjicah s svojo prijateljico Miro, sta si za hip pogledali v oči ter sta šli molčé vsaka svojo pot.

Njegovi sošolci so bili zaljubljeni skoraj vsi povrsti. Hodili so na sestanke, ljubimkali {{prelom strani}} so na plesnih vajah, nekateri so zlagali pesmi. Vsi pa so po fantovsko kvantali, pesniki še najhuje; govorili so ogabne besede ter pripovedovali nesnažne zgodbe s takim zadovoljnim mirom in s toliko nedolžnostjo, kakor da bi brbljali abecedo; brez mostú sta se družili kvanta in mesečina, kakor v starih fantovskih pesmih.

Milan je gledal nehanje svojih tovarišev od daleč, kakor skozi motno steklo. Zdelo se mu je zelo otročje ter odraslega in izkušenega človeka nevredno. Če bi mu kdo bil rekel, da je sam otrok, bi se ozrl nanj s sočutnim posmeškom. Zakaj uverjen je bil, da je vse že daleč za njim, nekjé globoko spodaj, vse, kar more človek doživeti, izkusiti in spoznati. Tako gleda v poznih letih na svoje otroške igrače: nasmehne se, nekoliko milo se mu storí, nazadnje pa jih vrže v ogenj, da mu niso napoti. Ljubezen mu je bila nekoč silna, sladka in strašna skrivnost, pred katero je trepetaje bežal in ki jo je hkrati hrepenèč iskal, da bi jo spoznal vse do konca. Zdaj ga je dolgočasila, če je prepevala {{prelom strani}} v rimah in gabila se mu je, če se je razgalila v kvanti.

Njegov gospodar je bil tudi njegov učitelj. Milan ga je videl skoraj samo v šoli in pri obedu. Debelušen, póstaren človek je bil, z zelo zariplim, temnordečim obrazom in drobnimi, vodenimi, mežikujočimi očmi. Sopel je težko in glasno, tudi če je sedel v naslanjaču. {{prelom strani}} Milanu se je studil ves, kakor je bil. »Kup mesa, pa še gnilega!« je pomislil; vstal je koj po obedu ter šel v svojo izbo.

Milan ji nikoli ni pogledal naravnost v oči. Tudi kadar mu je bil ponevedoma zašel {{prelom strani}} pogled na bleščečo krono njenih las, na njene ustnice, njene gole roke, ga je strahoma umaknil. Tesno mu je bilo poleg nje; bil je nerazločen, zelo neprijeten občutek, ki si ga ni mogel razložiti in si ga tudi razlagal ni: sram ga je bilo zaradi nje same.

Ko je postavila skodelico prédenj, se je ponevedoma in čisto narahlo dotaknil s {{prelom strani}} prsti njene gole, bele lakti, vroče in žametne. Začutil je, da mu je koža na licih vsa otrpla, da so mu ustna razpokana in da mu je jezik težak od žeje. Gospa je šla, kakor je bila prišla, tiho in kradoma.

»Že vem, zakaj je rekel, da naj ne pijem čaja zvečer! Pa si prišel prepozno, {{prelom strani}} bratec, s svojo modrostjo! ... Tudi ti si vedela, gospa razgaljena, zakaj si mi prinesla čaja; pa tudi ti si prišla prepozno! ... Kaj bi mi razodel ta prijetni čaj ? Vse je že bilo, se je zdavnaj že zgodilo, je že bajka za otroke! Tam na vrtu je zakopano, med lilijami in koprivami, na križu pa je napisana debela kvanta!«

Zavzdihnil je, pritajeno zavzkriknil, da so se mu prsa napela, pa sam ni slišal svoje {{prelom strani}} molitve. Daleč je bil Bog, ni gledal nanj in ne v samoto njegovega trpljenja.

Potrkalo je na. duri; potrkalo tako narahlo, plaho in obzirno, kakor da si je mislil {{prelom strani}} tisti, ki je stal zunaj pred durmi in trkal: »Da bi vsaj ne čul!«

Milan jo je pogledal s široko odprtimi, suhimi, razbolelimi očmi. Trudoma je iztegnil roko, da bi posegel po skodelici. Ali v tistem {{prelom strani}} trenotku je planil, objel jo je z obema rokama krog pasu, čaj se je razlil po odeji, skodelica se je žvenketaje zdrobila na tleh.

Vso pot ni pomislil niti za trenotek nanjo, tudi na stopnjicah ne. Šele ko je stopil v izbo, je planil nanj spomin v vsej svoji golosti in ogabnosti. Težek duh po gnilobi je bil v izbi, je prepajal in skrunil vse, posteljo, preprogo na tleh, prt na mizi; celo podobe, ki so visele na stenah, gorske {{prelom strani}} pokrajine s pisano našemljenimi planšaricami, so bile kakor oblizane in opljuvane.

Za mizo sta sedela gospod in gospa. Njé ni videl, le zablisnilo se mu je mimo oči od njene svetle halje; zdelo se mu je, da se tudi ona ni bila ozrla nanj. Gospod {{prelom strani}} je sedel v naslanjaču širok in miren ter je lenobno pomežikaval z nabreklimi trepalnicami.

Ko se je Milan vzdramil iz otopelosti, je planil gologlav na stopnjice, v vežo, na cesto ter je klical venomer in sam ni vedel kaj. Prihiteli so ljudje od vseh strani; radovedni sosedje, ki so se veselili ob izvenrednem dogodku; zdravniki, ki jih je bil klical Bog vedi kdo; cestni postopači, ki jih nihčè {{prelom strani}} ni poznal; kmalu jih je bila vsa izba polna; in vsi, tudi cestni postopači, so delali zelo resne in skrbljive obraze. Milan se je vrnil v hišo zasopljen, zbegan, brez zavesti za kraj, čas, za vse, kar se je bilo pravkar zgodilo. Preril se je skozi gnečo ter se zaklenil v svojo izbo, da bi nikogar in ničesar ne videl. Ali nekaj je videl mimogredé, kar mu je udarilo v spomin za vekomaj. Bilo je kakor kos podobe, ki je sredi mračne in polrazločne okolice žarko razsvetljen. Gospa je klečala ob vzglavju divana, na katerem je ležal tisti ogromni, črni stvor. V roki je držala veliko mokro cunjo, sama ni vedela čemú in je bila tudi najbrž pozabila nanjo; pšeničnozlato, dekliško frizuro, ki se ni kraju in času nič podala, je klonila globoko k nabreklemu, zasinelemu obrazu, k tolstim, slinastim ustnicam, k rumenim očem, ki se niso dale zatisniti in so gledale stekleno, brezumno, kakor iz praznote v praznoto; svetle solze so tekle po njenih licih in so kapale na vzglavje. In klicala je brez nehanja z ihtečim, zategnjenim, pojočim glasom: »Jezus! Jezus! Jezus!« —

»Za oknom sem stala in sem si tiščala robec na usta, da bi ne prasnila, ko je tisti priskutni brivec premilo slovo jemal. Ona je ležala na divanu in je jokala; morda ga ima zares rada, neumna je zadosti. On pa je drobil in stopical po izbi vse križem, krilil z rokami, pobrcaval z nogami in obračal oči na belo kakor tenorist na odru. Vselej, kadar je prišel mimo ogledala, se je pogledal vanj {{prelom strani}} in se je zasmilil sam sebi. Teta Fani je samo jecála in ihtela s tako čudno tenkim glasom, kakor da bi ji kdo s palcem pritiskal na trebuh: ,A‚A-ádolf! ... A-ádolf!'‘ — In tisti dolgi »a« je bil skoraj »i«. On pa je gobezdal in gobezdal kakor kakšen Siegfried von Treuholdingen iz nemških romanov. ,O‚O Fani, ti lepa, nezvesta! Prav tako lepa kakor nezvesta! Kaj bolj? Brez mej je oboje in oboje brez mej neusmiljeno, lepota in nezvestoba! Dal sem ti bil svoje srce, to goreče, udano srce; morda je bil nevreden dar; ali bilo je vse, kar sem ti mogel dati, bilo je največ, kar more dati človek! Ti pa, o Fani ...'‘ In sama ne vem, kako še! Nazadnje, ko sta bila obadva že nekoliko trudna od te komedije, sta si bila kar nenadoma v naročju; ni se dalo razločiti, če on v njenem, ali če ona v njegovem ... ,No‚No, lepe reči!'‘ — sem si mislila. ,Ubogi‚Ubogi plešec je bil komaj ženin, pa je že vdovec!'‘ — Ko je bilo vse tisto poljubovanje opravljeno in se je Treuholdingen izgubil, sem se zasmejala naglas izza okna, teta Fani pa je omedlela ... Zvečer, ko {{prelom strani}} se je prikazal debeli ženin s šopkom, z ljubeznijo in s plešo, se mi je skoraj zasmilil, tako smešen je bil. Že sem mu hotela reči naskrivaj, da naj kar spet odrine s šopkom in z ljubeznijo, ko je stopila v izbo teta Fani, vsa čipkasta in šumeča, ter se je smehljala tako nadvse sladko, da bi ji človek lahko pobiral bonbone izpod ust ... Bog vedi, zakaj opevajo ljubezen! Vse tisto je sama laž in hinavščina in priskutna komedija! Ljubezen ni drugega nič, nego teta Fani!« —

Milena je bila družica. Zanimala pa se ni ves tisti čas ne za svojo lepo svatovsko obleko, ne za ves svatbeni šunder, ki je bil tako nenadoma planil v hišo. Dan pred poroko se ji je zazdelo, da bi šla nekam poškropit čisto neznanega mrtveca. Stala je dolgo in pobožno v mračni izbi, oči nepremično uprte naravnost na tisto rumenkasto belino, ki je nemo strmela izza napol zatisnjenih trepalnic neznanca. Ko se je vrnila domov, je povedala, da je imel ustna tako debela in napeta, »kakor da je bil hotel v poslednjem trenotku še nekaj prav posebnega in važnega razodeti.« Rekla je še nadalje, da je videla že velikokrat, »kako so mrtveci žalostni«, ker so se jim bile duri takorekoč {{prelom strani}} pred nosom zaloputnile. Le še en hip, pa bi z eno samo besedo razodeli tisto strašno, vseposlednjo skrivnost, da bi ljudje od groze popadali. Zato imajo vsi napol odprta usta, oči pa na belo obrnjene. — Za to modrost je bila Milena ozmerjana, ali ostala je ves dan tiha in zamišljena. Ponoči, že blizu pod jutro, se je vzbudila ihteča in objokana, sanje pa so ugasnile v spominu, kakor da je bil veter upihnil svečo. Nato ni zaspala več; trudna je bila kakor po dolgi hoji, srce je bilo potrto in žalostno.

Komaj se je danilo, je bila hiša že polna nemira; hitri, nestrpni koraki so prihajali in odhajali, Bog vedi odkod in kam in čemu, duri so škripale in lopútale, jezni, zadírljivi glasovi so klicali od vseh straní, celo zajokalo je odnekod. »Najbrž se cmeri teta Fani, priskutnica, ker se je bila spomnila na brivca!« je pomislila Milena. In vse na svetu se ji je do grla pristudilo. Tako silno, da je iskala v mislih besedo ali podobo, ki bi enkrat za vselej opljuvala ljudi, njih življenje in še njo samo. »Ali delajo psi tudi take komedije, {{prelom strani}} kadar se ženijo?« je vprašala naglas s širokim nasmehom. Odela se je čez glavo, da bi ne videla podob, ki jih je sama klicala, ne slišala besed, ki jih je sama govorila. —

Za drugá so ji bili dali mladega študenta, ki ga je poznala samo toliko, da je nekak sorodnik, bratranec ali kaj, in da je zmirom lačen. »Če bi se prikazala na eni strani sama devica sveta Neža, na drugi pa krožnik piškotov, bi se ne zmenil za devico sveto Nežo!« Najbolj čudno se ji je zdelo, da mu je ime Artur. Kadar ga je pogledala postrani, ji je šlo na smeh. »To da bi bil Artur!« Visok, koščen, zelo neroden fant je bil. Gledal je začudeno in plaho, govoril je malo, a kadar je govoril, je zardeval in beseda se mu je zatikala. Ko so se peljali v cerkev in sta sedela skupaj v vozu, je molčal vso pot in je gledal v tla; ona je mežikala v solnce, toda videla ga je čisto natanko in opazila je celó, kako se je časih strahoma in kradoma ozrl nanjo. In delo ji je dobro, da se je tako strahoma oziral nanjo {{prelom strani}} ta dolgi fant, ki je imel v svojem srcu same lunine žarke in sladkogolke pesmi. Sedel je poleg nje trdo in resnobno, po šolsko; roke na kolenih, život lesen, glavo narahlo sklonjeno. Obšlo jo je sočutje, sočutje odrasle ženske z izgubljenim otrokom, ki v tuji družbi ne vé, kam bi pogledal, do koga bi se obrnil in komu bi povedal, da je lačen. »Pa je le prijeten, ta ubogi, neumni fant!« se je nasmehnila v svojem srcu. —

V cerkvi se je razgledavala s svobodnimi in predrznimi očmi po nevesti, ženinu in svatih. Teta Fani je delala zelo pobožen in sramežljiv obraz, tako da je bil skoraj objokan. »Kakor da nikoli in nikjer na svetu ni bilo nobenega divana!« je rekla Milena. Debeli ženin se je držal zelo dostojanstveno in resnobno; napenjal je ustna in mršil obrvi, kakor da opravlja pravkar imenitno in važno dolžnost, ki takorekoč v obili meri zadeva ves narod. Svatje so gledali topo in neumno in niso čisto nič skrivali, da jim je dolgčas ter da so lačni in žejni. Le ženske so šepetale naskrivaj, kakor da bi pošumevalo listje {{prelom strani}} tam kje za cerkvijo. Bratranec Artur je strmel ves čas naravnost na tabernakelj, z vodenimi, praznimi, začudenimi očmi, in ni videl najbrž nikogar in ničesar. »In temu je imé Artur!« je pomislila Milena s komaj pritajenim smehom. — V njenega srca najgloblji tišini, v skrbno zaklenjeni skriti izbi je govorila žalostna misel: »Saj delajo smrten greh! Pačijo se in pretvarjajo, prišli so cerkev skrunit, njih duše pa so umazane, plešejo po krčmah in zbijajo kvante! Našemili so si bili telo, obraz, oči, jezik, celó misli in vzdihljaje, da bi goljufali Boga samega. In našminkali so si bili duše tako na debelo, kakor teta Fani svoja lica. Kadar bo šminka odpadla, bo vse tako mrtvaško in prsteno, kakor teta Fani!«

Vozovi so se ustavili pred hišo. Tam je čakala gruča ljudi, ki so z velikimi, neumnimi očmi strmeli na svatovsko družbo. Mileni je prišlo na um, da bi jim pokazala jezik; okrenila se je sunkoma ter je hitela {{prelom strani}} po stopnjicah. Artur je stal v veži in ni vedel kam. »Pozabili so name kakor skop novomašnik na ministranta!« je pomislil ter je šel počasi za njimi. —

Teta Fani je vstala izza mize ter je rekla, da ji je slabo. Ženin si je z debelimi, {{prelom strani}} tresočimi rokami poravnal naočnike, pogledal je srepo na Mileno ter je vprašal z resnobnim, važnim glasom:

»Potrebno je, da opozarjate, drugače bi vam nihčè ne verjel!« je odgovorila Milena ter se je z zamišljenim obrazom, napetimi ustni in namršenimi obrvmi okrenila na drugo stran. Tam je sedel bratranec Artur {{prelom strani}} osamljen in tih; gledal je prédse na mizo in je držal v roki poln kozarec, ki se ga z ustnicami še ni bil dotaknil. Ko je začutil na trepalnicah njen vroči pogled, se je zdrznil ter je zardel.

»Pozdravljena, ljuba tetka! Ali si se najokala zunaj na divanu, na tistem rdečem, po sladkih spominih dišečem? Poglej jo, bratranec, dete moje, in úči se, kaj je laž: {{prelom strani}} pred tremi urami komaj je bila prisegla zvestobo na desno stran, pa že izpod čela smehljaje mežika na levo! Tri ure, dete moje, tri dolge ure traja dandanašnji zvestoba človeška!«

»Pustite me na miru!« je odmahnila osorno ter je vstala. Ne da bi se na koga ozrla, je šla s hitrimi, trdimi koraki proti durim, ki jih je treskoma zaloputnila za seboj; nato je hitela še skozi drugo izbo ter je stopila v tretjo; tam je bil mrak, okna so bila {{prelom strani}} tesno zastrta, vzduh je bil poln zopernega, opojnega parfuma. V omotici, skoraj brezzavestna, je legla na divan, na »tisti rdeči, po lepih spominih dišeči«. Ležala je dolgo v topi dremavici, v kateri se ji je zdelo, da je daleč, daleč od ljudi in od vsega človeškega življenja, morda kje na samotnem otoku, sredi morja in noči. Od nikoder ni žarka svetlobe, v scu ni nobene misli, udje so brezčutni.

Vrnila se je na divan ter je trdno zatisnila oči, da bi zaspala brez sanj, brez zavesti, kdo in kje da je in da se je treba še kdaj vzdramiti. Zamolklo so še pele gosli, kakor iz daljne daljave. Milena se je spomnila na svatbo in na svate, na debelega, dremajočega ženina, na užaljeno teto Fani, na solzavegain nerodnega bratranca Arturja, na vse {{prelom strani}} tiste ljudiljudí in obraze, ki jih je sovražila še bolj nego sebe samo.

Zazdelo se ji je, da se bližajo v sosednji izbi tihi, previdni koraki; vzdignila je glavo in je poslušala. Kljuka se je zgenila, nagnila, brez šuma so se odprle duri in na prag je stopil kodrolasi, lepi »brivec«. Iz mraka se je bleščala vroča belina njegovih oči, že izdaleč ji je puhnila v lica razpaljena sapa iz njegovih ust. Šel je proti nji molčé, {{prelom strani}} počasi, po prstih, glavo sklonjeno. Ne krik-niti ni mogla, ne vzdigniti se; nevidna grozna sila jo je bila prikovala na divan in jo je tiščala za grlo.

Zgodi se mnogokdaj, da se ustavi človeku ura življenja, da se v tišini in brezčasju mirno razgleda po svoji duši in po svetu. Popotnik roma truden v strmi breg, vidi samo grapavo stezo pred seboj in pusto grmičevje ob nji; ko stopi na hrib, vidi šele, kod je hodil in kam drži pot dalje; mogočno se razpne pokrajina pod sijajnim solnčnim nebom, vse je jasno, brez senc in brez ugank; in srce, potolaženo in očiščeno, se nasmehne samemu sebi: »Kaj je bilo treba strahú in trpljenja? Tisočero je poti do odrešenja in spoznanja, do solnca; če bi očí oslepele, že noga sama ne more izgrešiti!« Vse pege je izbrisala z duše usmiljena roka božja, preteklosti z vsemi njenimi grehi in zmotami ni {{prelom strani}} več, pogreznila se je bila v močvirje, noč se je zgrnila nad njo. —

Milan je iztegnil roko ter je pokazal na listje, ki je bilo nastlalo vso pot, na veje, {{prelom strani}} ki so črno in tiho štrlele visoko proti nebu, kakor za milost proseče, na zarjo, ki je bledela ter se krčila zmirom bolj.

silnejšega od človeka ni!</poem>

Ko je bil sam, je mislil nanjo. Videl je njeno vitko, drobno, skoraj otroško teló, njen prav tako drobni in nežni obrazek, njene {{prelom strani}} velike, zmirom široko odprte in zmirom začudene oči. Gledal jo je čisto mirno, brez gorkote in brez poželenja; niti za hip ni videl ženske. Bila je v njegovih mislih kakor pesem tistih poetov, ki pazijo na gladko brušeno, blagozvenečo besedo ter opevajo le take občutke, da bi jih človek svetle in snažne brez skrbi postavil na kredenco med vaze in porcelanasto drobnjav. Za »breztelesno luč« je bil krstil svojo ljubezen. V samoti ga je zazeblo ob tej luči; svetila se je kakor mirna, mrzla vešča; svetila je zato, da je bila noč toliko temnejša in pustejša. Z vso bistróstjo in zgovornostjo svojega duhá si je prizadeval, da bi praznoto svojega srca preustvaril v svetišče. Da bi si dokazal, kako nizkotno, opljuvano, živalsko, ter posebej in vrhu vsega še, kako brezpomembno je bilo vse prejšnje življenje; in kako visoko se je bil povzdignil iz blata v jasne višave, kjer ni strastí, ne greha, ne zmote. — Toda vselej, kadar je človek sam in se ob zaklenjenih durih pogovarja s svojim srcem, stojí v izbi nekdo drugi, sloni za hrbtom ter šepeče besede, {{prelom strani}} ki so polne vse globlje, neusmiljene in sovražne resnice. To je najzvestejši, v svoji zvestobi najstrašnejši tovariš človekov; hodi z njim od rojstva, ne zapusti ga niti v sanjah ter mu ob zadnji uri zatisne oči.

»Kaj ne slišiš svojega glasu? Že v tvojem glasu je laž! Kedaj si govoril v tem svečanem tenorju, pripravnem za narodne praznike in za odkrivanje spominskih plošč? Hlastal si ter se zatikal v hreščečem baritonu, da te je bilo samega sram. Laž je v izberi besed, laž v izpodrecani melodiki stavka, laž v mislih, ki hodijo po bergljah! Beg v čisto luč, beg v breztelesnost je laž, kakor bi je ne zmogel najbolj zavrženi opljuvanec tam doli! In vse je strah, strah, strah — solzavi, trepetajoči strah pred živaljo, ki dremlje v srcu in se drami smehljaje, ker vé, da jo kličeš iz dna, izpod duše, izpod cmeravo čistotnega spoznanja, izpod veličajnega vstajenja, ki je v knjigah, ne v tebi! — Čemu ti je treba živega človeka, da izprašuješ ob njem svojo vest ter to vest hkrati božaš in {{prelom strani}} odevaš kakor nemirnega otroka? Prav tako dobra bi bila za to rabo tudi knjiga s podobami, ali pa punčka iz cunj! Če je le kaplja krvi v tem lepem otroku, ki je navsezadnje morda vendarle ženska, se bo tista kaplja najprej dolgočasila, nato pa se bo uprla. — Ali čistosrčni odrešenci ne vidijo daleč, gledajo nase in na svoje odrešenje!« —

»In vendar je bilo globoko, resno in prisrčno to hrepenenje v višave, v drugo življenje, ki ni čisto nič podobno tistemu pozemskemu, po kolovozih, po strmih stezàh in po jarkih tavajočemu. Kdo vé, če morda hrepenenje ni izgrešilo poti, če morda ni videlo pravega cilja. Ali dovolj je, da je bilo hrepenenje čisto in resnično — dovolj je, da je srce verno, pa če veruje v Boga ali v bogove. Ako je zgolj nečimernost ta goreča želja po očiščenju, po osvobojenju od grobe teže telesa, mora biti nečimernost vsak pogled iz temè v svetlobo, vsak občutek nezadovoljnosti, vse, kar ljudjé imenujejo čednost; {{prelom strani}} vsaka pesem, vsaka podoba, vsa umetnost, če je umetnost zares hlepenje po dovršeni lepoti; in tako ne ostane resnično človeškega nič nego biftek, vino in vlačuga. — Čemú torej življenje, čemú človek — čemú delo, skrb, čemu razum možganov in trpljenje srcá?«

»Že takrat, ko sem bil bolan od ognja mladosti in od vonja rož, lilij in tuberoz, že takrat, zvezde, je romala moja duša k vam po tolažbo in odrešenje. Kako je mogoče, da bi paradiža ne bilo, če duša koprni po njem? Kako je mogoče, da bi ne bilo Bogá, če se človek od prve do poslednje misli vojskuje z njim? — Ne reci, ti mračni drug, ki stojiš za menoj, da lažem; v bridkosti {{prelom strani}} človek ne laže! — Resnično in glasno mora nekjé živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu srca, kar siloma orosi oči ob samotni uri, kar kliče dušo k vam, nebeške zvezde! Vse je; in vse se bo nekoč veličastno razodelo. — Kdo pravi, da nisem, ko se vidim v ogledalu?«

Kakor je bila drobna, majhna in otroška, je stala mahoma vsa silna in predrzna pred {{prelom strani}} njim. Oči so ji žarele temno, napete ustnice so drgetale, na licih so se bile užgale rdeče pege. Gledal je nanjo ves omamljen — na tujca, na žensko, na vlačugo, ki je ni bil videl še nikoli.

»Pol leta, pol leta — Romeo in Julija! In v dolgem tem pol letu nisva prišla niti še do tretjega dejanja. Zakaj ti si bil tisti besedni in vzdihavi Romeo, ki je Rozalindo ljubil ... Kaj buljiš ? Ali ti je žal tistih zvezd, h katerim sva vsaki večer zehála in ki so se mi tako do kraja priskutile, da zagrnem okno, kadar mi poetične in smrkave dremljejo v izbo? — Ne jokaj se zanje! Od blizu so prav tako črne kakor naše blato in tudi tam živé ljudjé prav tako lačni, žejni in neumni, kakor si ti! — Ali sem punčka iz cunj, ali sem porcelanasta igrača, da bi me božal in pestoval: ,Nic‚Nic se ne jokcaj, saj si pipi!‘ — Pol leta, pol leta! In če bi bilo po tvojem, bi bila ves čas živela od luninih žarkov, ki so priskutni, kakor sem rekla, in od tvojih verzov, ki so še priskutnejši! — Nisi človek, kaj šele da bi bil fant! Če bi te zbodla v prst, bi ne prišla kri, bi prišla rima! Zahotelo se ti je, da bi bral knjigo, ki ni vezana {{prelom strani}} v usnje ali platno, temveč v bluzo in krilo. Ne, gospod! Take knjige so časih napródaj za bel denar, nikoli pa ne za škrjančevo žvrgolenje! — In če misliš, da sem pijana, se nič ne motiš; zakaj izpila sem kozarec vina, kakor ga izpijem vselej, kadar se spomnim na jokave zvezde nebeške, nate in na tvojo čisto ljubezen!«

Milena je bolehala vso jesen in zimo. V marcu, ko je vstala, ni bila izpremenjena samo v obraz, v besedo in pogled, temveč {{prelom strani}} vsa v globočino svoje duše. Iz njenih oči je sijala mehka, vseljubeča in vseodpustljiva milina; njenih ustnic smehljaj, prej brušeno bodalo, je bil kakor spomladanski pozdrav vsemu svetu, sovražnikom najpoprej. Ni se postarala kljub trpljenju. Le nežnejši in čistejši je bil njen obraz; in mirnejši. Na njem ni bilo več tiste predrzne razposajenosti, ki se je nekoč, v divjem poletju, razodevala v vztrepetavanju obrvi, na zasmehujočih, napetih ustnicah, v sovražnem, ponosnem blesku oči. Kretnje rok in života so bile tihe, obzirne, skoraj ponižne; hodila je z umerjenim, tako lahkim in rahlim korakom, da bi se ne poznala stopinja v travi. In obzirne, rahle, čiste in prisrčne so bile vse njene misli in besede.

Življenje, ki je bilo, je izginilo brez spomina. Ni bilo življenje; en sam nezaveden, brezmiseln, čisto živalski vzkrik je bil, ki je planil iz praznote ter se v praznoto izgubil. Vse je še ostalo, kakor je bilo: cesta, hiša, izbe in ljubo, staro pohištvo v njih, domači obrazi, jasni, dobrotni, za hišo vrt z visokimi, {{prelom strani}} temnimi kostanji; le človeka ni več, ki je bil vse to in še samega sebe oskrunil s prešernim svojim smehom, s pljunki svojih nečistih misli. Umrl je, nima ne groba, ne spomenika.

V tistih težkih dneh, ko so njene udane oči gledale smrti v obraz in je srce, že strmeče na ono stran, prosilo za milost božjo, je prevzela vse njeno bitje prazniška, sveta ubranost, ki je od tedaj ostala v njeni duši, kakor molitev brez besed. Prekipevalo je v nji globokega sočutja do vsega in do vseh. Ali to sočutje je bilo zelo nedoločno, ni našlo takorekoč prave struge, kamor bi se izlilo. Smilil se ji je na primer kanarček v kajbici, ali ni se ji smilil morda zato, ker je bil v kajbici, temveč enostavno in zgolj zato, ker je bil pač »uboga živalca« . Srečala je na cesti paglavca kodrolasca, ki ga je bil sam vrisk in smeh; pobožala ga je po kodrih ter je vzdihnila: »Ubožec!« Zakaj da bi bil ubožec, bi ne bila vedela razložiti nikomur, ali vendar je bilo njeno sočutje pravo in odkritosrčno. Do žalosti in do solz jo je mučila vroča želja, da bi »pomagala« ; komu in {{prelom strani}} kako bi bilo treba pomagati, ni vedela. S sladkostjo se je spominjala na tiste lepe stare zgodbe iz šolskih beril o grofici, ki hodi v trdi zimi po vasi, z bogato založenim koškom v roki, ponavadi zvečer, da bi je ljudjé ne gledali, ter stopi v to kočo in v ono kočo, iznenada, kakor sam angelj nebeški. »Ne jokajte, otroci, ljubi moji; usmiljeni Bog, ki ne pozabi na črvička v prahu, vam pošilja te darove! ...« V mislih je bila ona sama tista blaga grofica in milo se ji je storilo ob lastni dobrotljivosti. — Zgodilo se je časih, da je ugledala berača kraj ceste in da mu je vrgla v klobuk par vinarjev; a tedaj ni občutila prav nič tiste radosti, ki ji je tako milo trepetala v srcu ob mislih na blagodarno grofico; ni ji bil ta dar pocestnemu beraču manj vreden in skoraj zopern morda zato, ker je bil berač grd, neumit, ali celo pijan, temveč — temveč zato, ker berač nekako ni sodil v šolska berila in sploh ne med prazniške občutke. Nekoč je ugledala pred pekovo izložbo malega, razcapanega bosonožca; poleg njega je stalo dekletce, še {{prelom strani}} drobnejše od njega, podobno majhni, v prahu povaljani culi, iz katere je gledal zgoraj pšeničen čop, spodaj pa dvoje črnih nog; oba sta strmela nepremično, s svetlimi očmí na žemlje, piškote in štruklje v izložbi. Mileno je spreletelo: »Zdaj je tisti čas ... glej, božja roka me je vodila po tej poti, na ta žalostni kraj!« Posegla je v denarnico, vzela srebrno krono ter jo s tresočo roko ponudila otrokoma. »Ne bojta se, ljuba ...« Toda besede niso hotele gladko in prijazno z jezika. Bosonožec je najprej odprl oči in usta nastežaj, nato je zagrabil z eno roko svetlo krono, z drugo culasto dekletce ter je zakričal: »Anka, zdaj teciva, teciva!« Tekel je, kolikor so ga nesle noge, kričal je venomer, vlekel dekletce po blatu za seboj in oba sta izginila za oglom. Milena je bila zardela do las, jok se ji je sunkoma vzdigal v grlu; hitela je proti domu in se je čutila tako osramočeno in ponižano, da si je z mufom zakrila obraz, če je srečala človeka. —

Neko noč je brala dolgo ob svetilki, nato je nemirno spala in sanjalo se ji je, da {{prelom strani}} je usmiljenka. Bila je v veliki beli hiši; tam je bilo vse tiho, tišje nego v cerkvi, da si je komaj srce upalo utripati. Koraka ni bilo slišati nobenega; vsi so hodili kakor duhovi, plavali so za ped visoko od tal in niso genili nog. Tudi glasu, ni bilo od nikoder, niti pritajenega šepetanja in vendar so se razumeli brez kretenj in brez pogledov, zato ker so bili vsi ena sama duša, nasičena angeljskega miru in tiste neme, čeznaturne radosti, kakor se razodeva na ustnicah in licih mrtvih otrok. Bolniki so ležali mirno in njih obrazi so bili tako beli, kakor rjuhe in odeje. Vzdiha ni bilo čuti od nikogar, grdih ran ni bilo, niti zoperno dišečih zdravil; in vse je bilo nekako tako urejeno, kakor da bolniki pravzaprav niso bolni, temveč da so »bolniki« le zategadelj, ker bi drugače usmiljenke ne vedele, kam in kaj bi s svojim usmiljenjem.

Ko se je vzbudila, je bilo v njenih mislih že vse do kraja sklenjeno, brez nadaljnih vprašanj in pomislekov, kakor da je bila stvar že zdavnaj dogovorjena z vsemi mnogoštevilnimi tetámi, ujci, botri in jerobi. {{prelom strani}} Zapisano je bilo takoreč že ob njenem rojstvu, da pojde za usmiljenko in nihče nikoli ni mislil drugače, tudi ona sama ne.

Še tisti dan je vedela vsa hiša in so vedele vse prijateljice daleč naokoli, da je bilo vse naskrivaj že zdavnaj ustanovljeno in da je Milena takorekoč že usmiljenka. Nekateri so vedeli celó že za kraj, kamor da pojde; nekjé daleč je bilo, v Mali Aziji ali še dalje. Bog vedi, kako se je bila novica razustila. Milena sama je govorila malo, počesala si je bila lasé gladko nazaj, oblačila se je v črno ter se ni prikazala nikamor. V njenem nehanju ni bilo nič hinavščine, njeno srce je bilo čisto in brez zlega, kakor otroški {{prelom strani}} smehljaj. Niti za hip se ni ukvarjala z mislijo, kam da pojde in kedaj; vse je bilo razrešeno, vse dovršeno — bila je usmiljenka ter je tolažila bolnike s tisto čeznaturno milosrčnostjo, s kakoršno je blagodarna grofica nosila svoj bogati košek.

V tistem času se je vrnila teta Fani domov, v svojo nekdanjo dekliško izbo, k skrbljivim sestram in tetam. Ko jo je Milena ugledala, se je skoraj onesvestila; spreletelo jo je tako čudno, nekako spolzko, »kakor da bi lezli črni polži po srcu ...« Teta Fani se je bila vsa izpremenila. Oblike njenega telesa so bile grde in grozne; dolga, usehla lica so bila vsa preprežena z rumenimi pegami; oči so bile globoko udrte, gledale pa so nenavadno svetlo; govorila je sunkoma, zasoplo, z zoperno hreščečim glasom. Milena je opazila, da ni bilo na njenem obrazu in na nji vsi prav nič tiste mehke, že skoraj materinske miline, ki ponavadi odseva od obraza in od vsega bitja »takih« žensk. Strah je bil v njenih očeh, strah v besedi in glasu, v kretnjah, v vsem vedenju in nehanju, dušeč, {{prelom strani}} mukoma zatajevan strah pred nečim silnim, čeznaturnim, silnejšim od smrti in sodbe.

Pod mrak, ob prvih sencah, je presekal tišino živalski krik; udarilo je, iztrgalo se {{prelom strani}} besno in divje iz globočin, v katerih ni več trpljenja, samo še neizrekljiva, smrtna groza brez vzdiha in brez besede. Planilo je vdrugič, vtretjič. Milena se je bila spustila na kolena, oblil jo je mraz, da so ji šklepetali zobje. Bežala bi, skrila se, a ni bila močna dovolj, da bi vstala. Duri so se burno odprle, za hip se je prikazala ženska na pragu, napravila je neumno začuden obraz in je takoj spet izginila. Milena pa jo je videla v tistem kratkem hipu tako razločno, kakor da jo je poznala že od zdavnaj — ne poznala samo v lice, temveč vso, kakor je bila, njeno golo telo in njeno golo dušo in njeno golo življenje, neumno, nečedno, nizkotno, kakor v pocestnem blatu povaljano. Bila je usmiljenka; pričale so bele perotnice na glavi, neokusna bluza, ki je hinavsko tajila vse ženske oblike, široko, leseno krilo, ki se je sramovalo, da so noge pod njim. Obraz je bil zabuhel, rdeč, mozoličast, oči so gledale prazno, brez duše in brez misli; in to debelo, brezoblično bitje, ki je živelo od začetka in bo živelo do konca neumno, neplodno, {{prelom strani}} žalostno življenje, se je bilo obleklo za usmiljenko in je nosilo bele perotnice na glavi.

Bil je zares nenavadno lep fant. Tista lepota, na katero časih pomisli šivilja, kadar počiva ob zlomljeni šivanki; in o kateri sanja {{prelom strani}} mlada žena, kadar debelušni mož smrči. Visok, vitek in črn, žametasto črn; oči so gledale mehko, globoko in sanjavo, kakor zaljubljena pesem; v teh očeh, v milobnem smehljaju ustnic, v vsem vedenju je bilo takorekoč nekaj otožnega, nekaj, kar je šepetalo: »Veliko sem spoznal, še več izkusil — toda usta, molčite o trpljenju!« — In bil je umetnik.

»Čuj, ti ... Ne tukaj, ne tod! ... Pojdiva tja, pojdiva kam ... o, pojdiva tja, kjer ni teh ljudi, teh oskrunjenih, ne njih sence, ne njih vonja, ne njih živalskih, živalskih {{prelom strani}} misli! ... Kako živalsko je vzkriknila! Teta Fani je namreč porodila! Če bi krava storila, bi jo poljubila na gobec ... ali to! ... Kaj čakaš in gledaš? Pojdiva! ... Kaj nisi sam tolikokrat, tako lepo in tako sladko govoril, da pojdeva, mlada zaročenca, v tisti sijajni gaj, kjer ni spomina na to črno, priskutno, polžje življenje ... tja, kjer je sama lepota, iz ljubezni porojena in od ljubezni obžarjena? ... Zdaj pokaži pot!«

»Vrag z njo! ... Človek je obzehával mesečino, namesto da bi bil ljubil živo žensko. {{prelom strani}} Tako je zapravil obema vso lepo dolgo pomlad! Kaj je bilo potreba cukrenih besed in vseh tistih ceremonij, kakor jih poveličuje sladkomodri Richardson? ... Prepeval je človek, lažnjivec, pohotni Alojzij, tako vztrajno in tako genljivo, da je navsezadnje res verjela v pesmi in v pevce! ... Škoda, da njen portret ni dovršen; krstil bi ga za »Magdaleno« in bi ga prodal za tisoč kron ... Vrag z njo!«

»In vse skupaj je farsa!« je rekel Milan. »Vse človeško življenje in vse življenje človeštva, od paradiža Adamovega do doline Jozafat! — Napoti se iskat resnice, našel boš laž in prevaro; namesto čistosti gnilobo, namesto čednosti greh, namesto ljubezni brezsrčno pohoto! Ali nisem iskal in blodil do onemoglosti, do nezavesti ter potrosil še tisto malo brašna, ki sem ga bil vzel seboj, še tisto bore, globoko tleče zaupanje, ki je bilo vse moje bogastvo na poti? In v srcu je mraz in praznota, še tista pohlevna lučka ne gori več. Tako je življenje dolg, zamotan, trudapoln račun, ob katerem človek presnuje dni in prebdi noči, zato da na koncu vseh koncev zapiše veliko, votlo ničlo. Šel sem poslušat visoko tragedijo, da bi se mi razodele {{prelom strani}} poslednje skrivnosti moje duše, pa so mi zaigrali tako neumno burko, da še smeha ni bila vredna. — Kaj je treba storiti? Ali ni najboljše, ležati v najbližjem toplem kotu ter mirno počakati, da bo clown tepen, da bo farsa pri kraju in da pade zagrinjalo?«

Take in še bolj žalostne so bile Milanove misli, ko se je vozil ponoči proti Dunaju. Sam je bil v predelku in zeblo ga je. Kadar je vlak postal, se je prikazalo tam kjé , kakor v veliki daljavi, par svetilk, čemerno dremajočih v oktoberski megli. Samoten popotnik, zaspan in zlovoljen, je stopal sključen, z visoko privihanim ovratnikom po peronu ter je čakal na Bog vedi kateri vlak. Glasovi sprevodnikov in delavcev so bili vsi nekako zamolkli, oddaljeni, kakor da stoji voz nekjé sredi brezkončne, mrzle pustinje in se ne misli geniti več nikamor. Vse, kar je Milan spotoma videl, slišal in občutil, je bilo kakor neznosno pusta in tesnobna melodija tesnobnim in grenkim besedam njegovega srca.

»V kotu gniti, mirno čakati, — ni najboljše! Če nima ta jablan zdravih jabolk, {{prelom strani}} jejmo črviva; zakaj jesti je treba! — Če je tako, da vodi vsaka sleherna pot v močvirje razočaranja, je pametno, da se človek močvirju koj od začetka privadi ter si uredi tam svoje domovanje kolikor móči prijetno. Morda bo naposled še spoznal, da je bilo vse beganje za nadzvezdnimi ideali le bolezen, mesečnost na primer, in da je prava očetnjava človeku vendarle tam, odkoder je bil prišel: iz močvirja. — Zdi se mi, da sem videl nekoč obraz, ki je bil čeznaturno lep. Da sem ga videl v onem drugem, daljnem, davnem življenju, ki je bilo čisto gotovo in resnično, zakaj drugače bi v srcu ne bilo živega, skelečega spomina, bi ne bilo koprnenja po daljinah, ki jih to ubogo oko nikoli ne bo videlo in premerilo. Podoba tistega obraza gori v duši, ne dá se ne zabrisati, ne zagrniti. Oči gledajo milo, izprašujoče, očitajoče, zmirom naravnost, v dno vseh globočin; ni se jim mogoče skriti nikamor. Ustna se ne ganejo, molčé; toda zapisane so na njih besede; ali so polne milosti in ljubezni, ali so polne strašnih skrivnosti, nerazumljive so človeku v tem {{prelom strani}} življenju, v katero je bil pahnjen iz večnosti. In tvojim nogam je bil dan od vsega začetka ukaz: Pojdite! — In tvojim očem: Iščite, da ugledate ta obraz, predno oslepite! — In tvojim mislim: Očistite se, da boste pripravljene za svatbo; vse drugo je odveč! — Zakaj, o človek, to je vsa tvoja naloga, je vse tvoje življenje, zato si bil pahnjen iz večnosti ter preustvarjen iz prahu, da iščeš, česar ni mogoče najti!«

»Mnogo ljudi živi po teh krajih. Zdaj spé trdno jutranje spanje, sanje so že utihnile. Ustvarjeni so vsi kakor jaz; rojeni so bili, jedó, pijó in bodo umrli. Ali je tudi v njih srcih tista podoba, strašna v svoji lepoti? In če je; če je njih trpljenje kakor moje — čemu živé? Čemu so te hiše zgrajene in vsako drugo leto prebeljene, čemu so ta polja obdelana, čemu so kozolci polni, čemú {{prelom strani}} se pasejo črede po teh planinah? ... Zavriskal je fant vasovalec daleč na klancu — zaskelela ga je bila v srcu podoba lepote, ki je nikoli ne bo videl ... rdeči nageljni, nedolžni, dišeči, so pred oknom, za oknom pa je vlačuga; ljubil jo bo do nasičenja in gnusa, nato bo pljunil na vse štiri strani ter se bo oženil z drugo vlačugo, še hujšo. In takisto bodo ravnali njegovi otroci in otrok otroci na vekomaj!«

»Tudi tam, se jim zdi, da vidijo njen obraz, obraz, ki skeli v duši — strmé v daljno lepoto, ki jo slutijo in ki se je bojé; in kmalu bodo spet na zemlji in bodo smrčali!« —

Nastanil se je v študentovskem predmestju, pri postarni, bolehavi, jokavi ženski, ki je imela grbavo hčer. Ta hči je bila zelo pohlevna stvar, rada se je smehljala in priklanjala; bila je sentimentalna, zmirom do rahlega joka pripravljena; šivala je bluze po štiriindvajset krajcarjev in brala je Heinejeve pesmi. Milan jo je pogledal mimogrede in se je dobrodušno posmehnil. »Za {{prelom strani}} kompot!« je rekel; in smehljal se je še na stopnjicah. —

Doma, v zatehli tesnobi malega mesta, je sanjal časih o silnem, šumečem razmahu velikomestnega življenja. Posebno še zadnje dni pred vožnjo je bil do dna vzburjen in je trepetal od pričakovanja; občutil je, kar občuti morda jetnik poslednji dan pred osvobojenjem. Prišel je dan, odklenjene so duri. Jetnik stopi na cesto; in na cesti je blato in je dež in so čemerni, tuji obrazi, in svoboda se razlikuje od ječe samo toliko, da ni zakurjena. Milan je prišel na Dunaj in je najprej ugledal boso dekletce, ki je iztegalo jezik ter jetično, grbavo sanjavost, ki je ljubila Heineja. »To znajo tudi tukaj!« se je bil nasmehnil prešernemu dekletcu. In že v tistem trenutku se je napol zavedno, napol razločno oglasilo v njegovem srcu: »Tudi tukaj je vse kakor tam doli! Tudi tukaj je burka tako neumna in ogabna, da še smeha ni vredna, le malo okusnejše in potratnejše je opremljena. Tam so vlačuge v platnu, tukaj v {{prelom strani}} svili; tam so po kroni, tukaj po tri. Vse je zunanjost!«

»Še priskutnejše! Če je podoba ničvredna in ji dajo zlat okvir, je ničvrednost podčrtana; bila je zoperna, zdaj je nasilna. {{prelom strani}} Skoraj bi rekel, da je prikupnejša tista genljiva in neumna vsakdanjost brez zlatega okvira ... in da je ostudna babnica še ostudnejša, če si odene šumeče cape. Kaj in kjé je tisto, kar imenujejo naslada, užitek? Pravijo, da naj se mladina razživi, da naj se razmahne, da je to njena pravica — kako in kje naj se razživi in razmahne? Saj nisem drugače ustvarjen nego drugi, nekaj podobnosti je zmirom med ljudmi — kako da je moje srce tako pusto, da ne občuti in ne pozna tistih sladkosti, o katerih toliko govoré in pišejo, ki jih dovoljujejo in prepovedujejo, ponujajo in preklinjajo in ki so čisto gotovo nekjé na svetu, ker bi jih drugače ne bilo v spominu, v mislih in na jeziku? Ali hodim med ljudmi breztelesen, človek brez sence?«

Ogledaval in poslušal je druge, ki so bili prišli okušat sladkosti »velikomestnega« življenja. Videl jih je prešerne, žareče, glasne; ali srečaval jih je tudi, ko so prihajali od Bog vedi kod, s težkim korakom, prezebli in upognjeni, lica upala, siva in starikava, {{prelom strani}} ustna opaljena, oči zakrvavele. Če je ogovoril tovariša ter ga vprašal: »Kod si hodil, da te je sama smrt?« — ga je zavrnil z utrujenim, debelim smehljajem: »Nebeško je bilo ... ne moreš si misliti... nebeško!« Kaj da je bilo nebeško in zakaj, ni povedal. In če je mežikaje namignil, se je Milan v srcu razzlovoljil: »Kaj gnilo jabolko — saj še lesníka ni!« —

In kakor da jo je bil naglas poklical, mu je bila blizu, da je začutil opojni duh njenega telesa in njenih las. Spomnil se je smehljaje, da mu je nekjé v zatehli, zakajeni, slabo razsvetljeni sobi sedela na kolenih ter {{prelom strani}} ga brez nehanja poljubavala. Imela je rdeča, okrogla, zelo topla lica in nekoliko zalite, motne oči. Našemljena je bila v svetlosinjo, s čipkami in trakovi naščeperjeno obleko, ki se ji ni podala in ki se ji je poznalo, da je izposojena, ali pa kupljena iz tretje roke. Ko jo je Milan »kar tako«, brez posebne misli in nekako iz dolžnosti poljubil na beli, dišeči vrat, se je nenadoma zasmilila sama sebi in začela je pripovedovati dolgo, romantično in sila neumno povest o svojem življenju. Milanu je bila povest zato pogodi, ker je vedel takoj, da je zlagana na prav poseben način. Ni bila namreč očitna, zavedna laž, tudi ni bila gola domišljija; temveč zgodilo se je bilo najbrž tako, da je nekoč brala v podlistku predmestnega dnevnika strašen roman o nesrečni Evfrozini, ali kakor ji je že bilo ime, in da se je potem, ko jo je bilo spodobno oblečeno življenje pahnilo od sebe, sama prerodila v tisto Evfrozino, zasanjala se v vse njene žalostne, zapletene in strahotne prigode, zaljubila se vanje, preobrazila jih po svoje ter navsezadnje ni več vedela, {{prelom strani}} kje je resnica, kje domišljija in kje roman. Njeno resnično trpljenje je bilo pozabljeno, je izginilo popolnoma, ostala je samo še sladka in solzna Evfrozina.

»Ta obleka, ta čipkasta, nečimerna, nesramna, ta je obleka Julije, pijanke, nebrzdanke; ono Franckino sem bila shranila in jo hranim še zmirom; nima ne čipk, ne trakov, ne žametnih zvezd, zeleno, pohlevno révišče je iz barhenta ... Oh, saj tisto o baronih ni kar čisto nič res; še nikoli nisem videla barona, kaj bi vedela, kakšen da je! ... Ne, potrpi, nekaj drugega ti bom povedala! Glej, danes sem te čakala ves dan, od rane zore; ne samo danes, ves čas, ves čas ... in sem mislila, da ti kar povem, kar razložim, kakor je. Saj ni človeka na svetu, ga ni, da bi slišal besedo, kakor jih govoré ... kakor jih govoré objokani otroci, kadar so sami ... V tebi pa je zvestoba, je ljubezen, nič grdega ni v tebi — oči te razodevajo! Nič ni treba besed, nobenih zgodb, teh žalostnih, Bog se {{prelom strani}} usmili — ti vidiš vse, od začetka si videl vse spoznal ... Rada te imam, rada, rada ... tudi ti me imaš rad!«

Predpustom je bilo, koncem februarja. Močen, topel veter je bil v par dneh posušil ulice; v zraku je zadišalo po pomladi. Dunaj je plesal, plesal do omotice. S plakatov je takrat izginila napol gola princeza s čašo šampanjca v roki, izginil je tudi počesani kavalir v modnem oblačilu; ostal je edino še ples, ples, ples. Zvečer in pozno v noč je srečaval Milan ljudi, ženske in moške, ki se jim je poznalo na plešočem, zibajočem {{prelom strani}} se koraku, na pošumevanju svile pod dolgim plaščem, na rosno bleščečih se, pričakovanja in poželenja polnih očeh, da so namenjeni kam v veliko, kričeče razsvetljeno, grobo pozlačeno, s prašnimi girlandami ozaljšano dvorano, kjer se bodo v vročem, težkem vzduhu, kužnem od preobilice perečih vonjev in sopare potnih človeških teles vrtili, objemali se, zibali in gnetli do trudne zore, do popolne zasoplosti, do sladke, pregrešne brezzavesti. Če je stopil zjutraj na cesto, jih je srečaval, ko so se vračali. Korak se je leno plazil, ali pa je drobil nerodno, mukoma, ob topem spominu na zadnje, že onemogle, glasno sopeče, jecajoče vrtince strasti in našemljene pohote; lica so bila upala, ostarela, šminka se je bila v sopari raztopila ter se pomešala s pudrom, oči so bile kakor oslepele, prazne, še odsev tistih nesramno kričečih luči je bil že ugasnil v njih.

»Tudi to je velikomestno življenje!« je z gnusom pomislil Milan. »Nič ne pomaga, ne dá se prikriti — na vsega dnù je žival! Našemili so bili to žival z vsem, kar je po {{prelom strani}} njih mislih lepega, blagodišečega in sladkozvenečega, posebno pa z umetnostjo, ki je bila že od nekdaj sužnja vsaki sramežljivi nečednosti. Ali kar so hoteli prikriti, so šele do dobrega razgalili. In kdo vé — zakaj v službi pohote je človeška modrost brez dna in brez mej — morda so bili iznašli žido in žamet le zategadelj, da je telo toliko bolj nago, čednost zategadelj, da je greh toliko slajši; saj so si bili v svoji prešernosti izbrali za znamenje najčistejše čistosti najpohotnejši cvet, lilijo. Začuli so bili zamolklo vabeči klic pomladi, kri je vzplamenela, oči so zažarele, in namesto da bi si kar sredi ceste planili v naročje, so se našarili s pisanimi cunjami, da bi zakrili razbeljeni žar svojih teles, so najeli gosli in lok, da bi zaglušili vriskajoči krik poželenja, ki jih je dušil v grlu ... Rad bi vedel, če je tudi v njih, ki se vračajo zjutraj domov s plazečim se, prihuljenim korakom, kakor tatovi, če je tudi v njih srcih tisti skeleči obraz, spomin na drugo, davno življenje in koprnenje po njem. Če je — kako neskončna mora biti bolest, kako globok sram in kako neznosen {{prelom strani}} stud, kadar se obraz prikaže v vsi svoji čisti beloti, kadar se odpro mile, zveste, v globine vprašujoče oči! ... Zatorej pepel na glavo, ne misli na ono drugo življenje, zataji ga, zataji svoje nadzvezdne sanje ter se tolaži, da si bil prah in da boš prah!« —

»Malči!« jo je poklical s tišjim, globljim glasom. Smehljaj njegovih usten je bil nemiren, spolzek in nelep; toda bil je smehljaj. Šinila je v njegovo naročje, tiho in naravnost, kakor ptič v gnezdo. Skrila, zagrebla se je vanj vsa trepetajoča, od radosti, poželenja {{prelom strani}} in odrešenega trpljenja ihteča, polrazumljive besede jecajoča.

Kadar je človek nevernik truden od trpljenja, žejen tolažbe, se prikradejo v njegovo dušo nepoklicani in nepovabljeni spomini, ki mu šepečejo tople besede, omamljive, uspavajoče; branil bi se, ne poslušal bi, toda slab je in bolan, kmalu so mu tiste tople besede kakor mehke, blage, materinske roke, ki ga božajo po čelu in licih: »Ne boj se, otrok moj; ne boj se in veruj! ... « S povešeno glavo, še maloveren, še nezaupljiv, stopi v cerkev. Mrak je v nji, še tišji in gostejši, ker gori pred velikim oltarjem večna luč, gori belo in mirno, brez utripljaja, božji plamen, ki nikoli ni bil prižgan in nikoli ne bo ugasnil. Visoka, ozka okna se dremotno svetlikajo, podobe na njih so zabrisane, polrazločne, skrivnostne, kakor na kapelici kje ob samotnem {{prelom strani}} križpotu. Temni, brezoblični kipi svetnikov in svetnic strme z oltarjev, razkazujejo molče, resno in očitaje svoje mučeništvo. Vzduh je poln opojnih dišav in še se glasi iz daljave, zamolklo: »Sveto, sveto, sveto! ...« In človeku je tako pri srcu, kakor da se je bil povrnil v daljno, že pozabljeno, tolikokrat zatajeno domovanje, kjer je sladek, topel mir in kjer je pravično zadoščenje za vse bridkosti. Kristus sam se smehljaje skloni k njemu: »Pozdravljen, otrok moj!« — Prišel je glas iz večnosti, iz daljnega, drugega življenja, nadzvezdnega, ne z betežnim telesom obremenjenega; in prišlo je oznanenje, da tisto drugo življenje ni le spomin, ne le sen in golo koprnenje, temveč da se bo sijajno izpolnilo. Človek občuti svojo ničevost, svojo malost, ali vendarle jo občuti v razkošnem spoznanju, da je utrinek vesoljstva, da je iskra iz večne svetlobe obličja božjega. —

Hodila je k maši vsako jutro, vsak teden pa k spovedi in k obhajilu. Oblačila se je v črno obleko brez čipk, trakov in pentelj, lasé si je česala gladko nazaj in skoraj žal ji je bilo, da so kite tako dolge in bujne. Če jo je kdo vprašal, za kom žaluje, se mu je prijazno nasmehnila in je molčala. V svoji izbi je bila postavila oltarček lurški Materi božji. Vsak dan ga je krasila s svežimi cveticami in zvečer je dolgo molila pred njim. Tete in sestre so se spogledovale ter se posmihale; Milena pa jim je bila hvaležna za pomilovalni {{prelom strani}} posmeh, za mežikujoči pogled, še bolj hvaležna za vsako napol pritajeno besedo o »tercijalki«. Zakaj goreča, globoka njena želja je bila, »trpeti zaradi resnice«. Le vse prelahko, vse premalenkostno se ji je zdelo to trpljenje, ki ga pravzaprav niti občutila ni kot pravo trpljenje in kot zasluženje pred Bogom. Ni je bolelo, da bi zavzdihnila, ali celo zaihtela, temveč le sitno ji je bilo, da bi zlovoljna namršila obrvi ter se ozrla stran. Brala je s slastjo, z občudovanjem in skoraj z zavistjo o strašnih mukah, ki so jih trpeli svetniki. Kadar se je zamislila v tiste čase, ko so preganjali, trpinčili in pobijali uboge kristjane, je bila tako živo, telesno med njimi, da jo je spreletala sladka bolest in da se je razjokala ob svojem junaškem trpljenju. Nato se je vzdramila, ozrla se je po izbi in bila je resnično žalostna, da ta izba ni vlažna, temna ječa, temveč da je svetla in topla, nadvse prijazno opremljena, da so na mizi še ostanki maslenega kruha in da se vidi skozi okno na košat kostanjev vrt.

Njena pobožnost ni bila zlagana, tudi ni bilo v nji prav nič nečimernosti, celó pazila je, da bi nikogar, ki je bil morda bolj nagnjen na posvetno stran, ne motila s svojo vernostjo, ali da bi je ne razkazovala preveč očitno. In vendar je že od začetka kljuval in šepetal v njenem srcu dvom, ki ga ni mogla zadušiti. Dvom ni bil razločen, z besedo bi ne bila mogla razložiti, kaj da ji je grenilo najslajše in najsvetejše ure, begalo jo med najbolj gorečo molitvijo, celó ob samem svetem obhajilu. »Ali res tako ravnam, kakor je potrebno in ukazano ? ... Ali ni morda vse to moje nehanje zgrešeno ... in ali ni morda že sam ta strah znamenje, da je zgrešeno? ... In še več ... in še več ... če ni morda vsa ta pregoreča, prekipeča molitev le samoprevara ... in še več ... če ni morda celó prevara Boga samega, da bi ne videl greha, ki leži v dnù srcá črn in ogromen ter čaka na svoje silno, zmagoslavno vstajenje? ... O, in greh je že sama misel na greh!« ... Potožila je spovedniku; toda najbrž njene besede niso povedale, {{prelom strani}} ne povedati mogle tistega, kar bi bile morale povedati. Kajti spovednik, star, godrnjav mož, ji je rekel, da naj plete nogavice ter moli zraven očenaš, namesto da bi kolovratila po cerkvah; in sploh, da je že stara dovolj za možitev.

Spreletel jo je mraz; potegnila je odejo s postelje ter se ogrnila. Sedla je na zofo, vsa sključena, obraz do kolen, lica v dlaneh, pogled uprt na temno preprogo. V kotu je {{prelom strani}} gorela tiha rdeča lučka pred oltarjem lurške Matere božje. Milena se ni ozrla tja.

Videla je v skelečih svojih mislih ves drug obraz; bil je čeznaturno lep, poln silnega moštva, ranjen, s trnjevo krono venčan; ustna, molčeča, v grenkobi stisnjena, se niso znala nasmehniti in vendar so pozdravljala, ljubeznivo vabila; jasne, čiste, brezdanje oči so gledale nanjo neprestano, kamorkoli se je ozrla, niso je izpustile; bile so polne usmiljenja in vendar brez usmiljenja ... To je bil obraz, ki ga ni bila ugledala šele ob žalni obleki, pod gladko frizuro, pod srebrno svetinjo. Zdelo se ji je ... in ne samo zdelo, vedela je čisto natanko in globoko, da ga je videla, poznala in ljubila že zdavnaj ... že zdavnaj v onem {{prelom strani}} drugem, daljnem življenju, ki je bilo nekoč in ki bo še nekdaj.

Vse je bilo pozabljeno, zavrženo, nevredno pogleda in misli. Nekaj novega, silnega {{prelom strani}} je bilo prevzelo vso njeno dušo. V njenih očeh se je bila samolastno prižgala mirna, bela luč; segla je bila iz večnosti, svetila je sama sebi, ni obžárila nikogar. Nikoli ni bila Milena tako lepa kakor v tistih dneh in tednih. Ves mirni, resni obraz, ljubeznipolni smehljaj njenih usten, globoki, zamolklo zveneči glas, umerjene kretnje rok in života, vse je razodevalo čisto misel njene duše, »da bo zdaj vse dopolnjeno.« Da bo dopolnjeno, kar je bilo že od začetka, še pred začetkom sklenjeno in kar je jecljalo napol razumljivo že v prvih mislih in besedah. Na vsi nji, na vsem njenem visokostnem bitju je bil tih, udan, pobožen odsev obličja same Matere božje. Tiste Matere, ki je porodila sina od vekov do vekov živečega. —

»Življenje je lepa beseda — to je jedro vse prevare!« je presodil Milan. »Človek išče za lepo besedo lep pojem, za pojmom lepo stvar — to je prevare obširna lupina! ... Kar se mene siromaka tiče, me je bila zapeljala v zmoto najbrž le rima na hrepenenje. In zaradi ene same neumne rime toliko vzdihovanja! Namesto ,življenje’‚življenje‘ bi bil rekel od vsega začetka ,prebávljanje’‚prebávljanje‘, izrazil bi se bil pravilneje ter si hkrati prihranil hrepenenje in trpljenje. Prebávljanje je vse; prenávljanje bi bilo preveč, zakaj prenávljanje je porajanje in umiranje, je poezija, je že spet tista lepa beseda ,življenje’‚življenje‘ ... In če vse to razmišljujem — kaj ni že sámo to razmišljevanje dokaz, da je poleg in izven prebavljajočega človeka še neki drugi človek, {{prelom strani}} da je, Bog se usmili, res nekjé tisto bajno življenje? Da je sijajno gorelo pred rojstvom že tisočkrat tisoč let, da je bilo za hip, le za hipec obsojeno v temno ječo prebavljajočega telesa ter da bo nekoč, osvobojeno, zasijalo spet v vsem svojem veličastvu?«

Pozno ponoči je bilo, že pod jutro. Milan je sedel ob svetilki, odprto knjigo pred seboj. Tiste čase je študiral brez nehanja, komaj da se je ganil na cesto. Zatopil se je bil v zgodovino, ali v nji ni iskal letnic, tudi ne zanimivih dogodkov, niti ne spoznanja, kod da je hodilo človeštvo, zakaj da je hodilo po tistih potih in do katerih prihodnjih in zadnjih ciljev še pojde. Iskal je edinole samega sebe, svojo podobo, svoj pravi pomen in namen. Zgodovina mu je bila velikansko ogledalo. Našel in videl se je povsod, ni ga bilo obraza, v katerem bi se ne bil spoznal. Obsenčilo ga je bilo kakor silno razodetje — občutil je s tesnobnim strahom, ali hkrati z neizrekljivo, čeznaturno, vse globočine prešinjajočo radostjo, da se je bila prelivala živa njegova duša iz večnosti {{prelom strani}} v večnost, iz legijonov v legijone, da je živela v dihu vsakega bitja ter bo živela dalje v loku brez konca. Spominjal se je, kako ga je bilo presunilo pred leti, v šoli, ko jim je razlagal katehet, zakaj da je rekel učlovečeni Bog: »Jaz sem!« Da je hotel s to samo besedo izpovedati večnost svojega bitja, ki ni »bilo« in ne »bo«, temveč ki »je« od vekomaj do vekomaj. In Milan sam je zaklical trepetaje v noč: »Jaz sem!« —

»O, saj vem, saj čutim, da je že blizu tisti čas ... da že trka na duri tista grozna in sladka ura ... odrešenja in vstajenja ... {{prelom strani}} O, saj vem, saj čutim ... poklicalo me je iz daljav, pozdravilo me z ljubečim glasom ... ne s tvojim, ti trdi, neusmiljeni spovednik!« ...

Ob taki noči je prišla Milena do blejskega jezera; tiha, čisto bela, luč brez sence. Prišla je do tistega bičevja onkraj otoka, {{prelom strani}} razprostrla je obedve roki kakor za pozdrav in za objem ter je stopila doli.

[[Kategorija: Ivan Cankar]]