Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| opombe=

{{wikipedijaWikipedija}}

Udomil se je v vegasti kolibi, samujoči kraj vasi, v potok strmeči; brlog razbojnikov in nečistnikov {{prelom strani}} v poganskih časih doline šentflorjanske. Tam je sameval, ni se prikazal nikamor in se je ognil človeka, če ga je srečal. Le malo jih je bilo, ki so videli njegov obraz in še tistim ni bil pogodi; dacar ga je videl od blizu, pa je pljunil v stran in je razodel v krčmi, da ima žabjo šobo in mačje oči.

»Saj sem vedel!« je rekel župan. »Saj sem vedel, da ga je sam zlodej prismodil v to blagoslovljeno dolino šentflorjansko in da ne bo nič prida iz te istorije. Sinoči so se mi sanjale čudne sanje. Stal sem tam visoko, Bog vedi kje, in sem gledal na to dolino šentflorjansko. Pa se je prikazal nenadoma, Bog vedi odkod, razcapan pritepenec, in se je ustavil kraj doline. V rokah pa je držal lopato, ki je bila stokrat večja od njega. In glejte, zamahnil je, zasuknil je lopato, kakor je bil kilav in majhen, in je usekal v zemljo tako silno, da je privzdignil za najmanj troje klafter vso dolino šentflorjansko. Ni odnehal, uprl se je in je vzdigal zmirom višje. »Ali boš nehal, ali ne?« sem ukazal na holmu in sem bil hudo jezen. On, pritepenec razcapani, pa ni nehal, temveč privzdignil {{prelom strani}} je nenadoma tako visoko, da se je prekopicnila vsa dolina šentflorjanska in da je padla v nič — gledal sem, doline pa ni bilo in pritepenca tudi ne. Take so bile moje sanje, Bog nas varuj pohujšanja!«

»Plezal sem, očka, plezal! Ampak kaj bi bilo sinu pretežavno in prebridko, če ga navdaja sladka {{prelom strani}} misel, da pozdravi in objame po tolikih letih svojega očeta!«

»Kujon, da je molil! ... Ampak vse se mi zdi, da niso sanje ...koga mi je poslal zlodej in {{prelom strani}} kaj mi je namenil? Zakaj bi človek ne poskusil z mirno vestjo in moško besedo?«

In so šli v dolgi procesiji, moški in ženske, pred njimi pa je šla slaba vest. Nikomur se ni {{prelom strani}} hotelo govoriti, gledali so na desno in na levo in proti nebu.

Pohujšanje je pljusknilo v dolino šentflorjansko, kakor črna skala v jezero. Srca so bila zbegana in vzburkana, v duše, tako tiho dremajoče prej, je planil nemir. Zdelo se jim je, da je hodil nekdo ob gluhi polnoči od hiše do hiše in da je odklepal tatinsko tiste skrite duri, ki jih je odpirala samo tresoča roka gospodarjeva ob najslovesnejših {{prelom strani}} urah ... in da leži zdaj nenadoma vse na cesti, očito in razodeto zlohotnim očem. In brat si ne upa več pozdraviti brata, strahoma se ogne sosed sosedu ...

Bilo pa je čudno in znamenito, da je z govoricami rastel greh in raslo pohujšanje. Od začetka je bil na vsakem obrazu samo majhen madež, da ga je bilo komaj razločiti ob belem dnevu, o mraku celo ne. Kakor pa se je razlivala povodenj obrekovanja, so bili obrazi zmirom bolj črni in spačeni in ni ga bilo več človeka v dolini šentflorjanski, ki bi ne bil oskrunjen in oblaten od glave do nog. Če je stopil popotnik na hrib, mu je zasmrdelo že od daleč in plah se je ognil doline v širokem kolobarju. Taki grehi so prišli na dan, o katerih se prej niti dacarju ni sanjalo. Izkazalo se je in razodelo, da je bil rodoljubno čistost doline šentflorjanske natihem izpodjedel in {{prelom strani}} do jedra razjedel brezbožni duh tujinstva. Kako se je to zgodilo, sam Bog razsodi.

»To da sem doživel!« je zastokal učitelj Šviligoj in je zakril obraz; zakaj njegova ljubezen {{prelom strani}} ni bila nič manjša, kakor ni manjša ljubezen mar tere do sina razbojnika ... Čuj, klic iz noči!

Še na večer je bil greh v ubožni hiši in je kričal, zjutraj pa ga ni bilo nikjer. Izginil je tako {{prelom strani}} popolnoma, kakor da je izpuhtel; niti prašek mu ni več oznanjal življenja in imena, nobeden spomin ni razodeval njegove poti.

Sčasoma pa se je Peter najbrž naveličal samotne kolibe in si je zaželel hiše, kakor bi bila primerna njegovemu gospostvu. Na nizkem holmu, vsa svetla, izza kostanjev bleščeča, je stala hiša Baliževa, ki je trgoval z lesom in je nekoč izginil brez sledu. Hiša je bila naprodaj, kupil pa je nihče ni, ker je strašilo. Peter jo je kupil in se je takoj preselil. Iz Ljubljane in iz še večjih krajev sveta si je naročil toliko pohištva, dragocenosti in nepotrebnosti, da je bilo za ves grad dvakrat {{prelom strani}} dovolj. Tam je gospodaril in gospodoval, kakor svoje čase nemški graščak nad kmeti podložniki, tlačani. Ukazal je, pa se je zgodilo. Videli so nekoč ljudje — sebi v bridkost, dolini šentflorjanski v večno sramoto — kako mu je župan sam držal vajeti, ko se je kobalil z voza. Kajti Peter se je redil močno in urno, že ves trebušen je bil.

»0O gospod župan! O prijatelj, dobrotnik! Torej ste vendar tudi vi slišali mojo besedo in je niste zaničevali! Pozdravljeni, od srca hvaljeni!«

»0O gospod dacar, o čednostni prijatelj! Kako sem se že bal, da niste zalučili pod mizo moje prošnje! In kako se veselim ob nocojšnjem vinu vaše globoke modrosti.«

»0O, učitelj Šviligoj! Znamenje in prapor doline šentflorjanske! Vest mi je rekla, da ste hudi name — in vendar ste prišli! Pozdravljeni, objeti!«

Tako lepo in prijazno je sprejel graščak Peter svoje goste. Ko so stopili v veliko izbo, se jim je zableščalo od same lepote in od samega {{prelom strani}} bogastva. Zlato, srebro, luči brez števila, preproge, ogledala od stropa do tal, dolge mize, na njih nakopičene sladkosti — kdo bi si upal v paradiž, kdo bi ne zamižal?

Kaj prijaznost, kaj raztopljeni ogenj! Tam je bila ona, prelepa nevesta, izvirek vseh nebeških {{prelom strani}} sladkosti, nezaslišanih, nikoli poznanih. Prevzetnosti ni poznala, ne gosposke nepriljudnosti, ne lažnjive sramežljivosti. Da bi vzradostila svoje svate, je plesala pred njimi, Peter pa je brenkal na mandolino. O čudež! Srce učitelja Šviligoja je molilo od prečistega veselja. Tisto gibko telo, pod haljo koprneče, kipeče, je bilo kakor evangelij iz devete dežele. Oči so gledale in so strmele in so hvalile Boga za vsak blagoslovljeni trenotek posebej. Spoznale so vse začudene, preradostno osuple, da je svet tudi onstran doline šentflorjanske in da je poln lepote, iz pohujšanja izluščene.

»Rodoljubi! Kaj? Prepir? Razpor ob tej lepi in preslovesni uri? Nehajte, v imenu domovine in vse doline šentflorjanske! Dobili smo v svojo sredo gospoda, Bog sam nam ga je poslal, ki je po vseh svojih čednostih in lastnostih ustvarjen za našega vodnika in prvoboritelja. Nismo ga poznali, nismo ga cenili po vseh zaslugah njegovih, ampak nocoj se nam je prikazal v svoji gloriji, kakor ponižni popotnik Kristus, ki se je učencema v Emavsu nenadoma razodel. Zdaj so nam odkrite, odkrite so vsemu narodu zasluge Petrove za našo znanost in umetnost, za literaturo in politiko, kakor tudi za napredek na gospodarskem polju ... Še vse večje čudo pa nas je zadelo, ko smo ugledali in spoznali njegovo nevesto, to devico brez primere, to zvezdo vodnico in zaščitnico doline šentflorjanske! O, miruj, jezik, molči, beseda! Srce trepeče, proti nebu se vzdigajo {{prelom strani}} misli ... Svatje, vse hude misli pod pepel in prah, vse zle spomine v brezdanji jarek, vse zlohotne sumnje v bežni veter! ... Praznik vseobčega oproščenja praznujmo, poklonimo se njima obema, vseljubljenima!«

In zaradi take udanosti je bilo njegovo srce najprej potolaženo. Z mirnotožnim, rosnim očesom {{prelom strani}} se je oziral po dolini ob polnočni uri in že se je smehljal, napol očitovaje, napol ljubeznipolno; kakor se mati smehlja otroku. Jasno so gorele zvezde nad dolino šentflorjansko, mežikale so in so se ji smejale ... speči dolini, otroku lepemu, prešernemu, nebogljenemu, z veselimi grehi obloženemu ...

Lepa je bila noč. Bela mesečina jedila razlita po dvorišču, razlivala se je široko po vsej {{prelom strani}} dolini šentflorjanski. Tiho, nekoliko omahovaje je hodil človek po dvorišču, dolga senca je blodila z njim.

Župnik se je polagoma napravljal, premišljeval je in molil. Nenadoma se je domislil neprijetnih {{prelom strani}} sanj in grenka nejevolja mu je segla v srce. Stopil je k oknu; gorka, čista svetloba je lila skozi jablane na vrtu, dvorišče je bilo še v senci.

Hlapec je potipal za roko, toda izpustil je takoj; telo je padlo na slamo, glava je butila ob {{prelom strani}} trda tla; kakor prej je visoko štrlel raztrgani čevelj.

Pozvonilo je v tretjič; v zakristiji je čakal cerkovnik in se je čudil. Naposled je prišel župnik; stopil je v zakristijo s trdim korakom in je zaloputnil duri. Rekel ni besedice, na nikogar se ni ozrl. Hlastno in nejevoljno se je oblačil, premikal {{prelom strani}} je ustnice in je mrmral, cerkovniku pa se je zdelo, da ne mrmra pobožnih molitev.

Zdaj se je sklonil tudi župan, odgrnil je neznancu suknjo in je iskal po žepih. Našel ni drugega kakor skorjo kruha, trdo kakor kamen, in {{prelom strani}} košček papirja, na katerem je bilo napisano z velikimi, okornimi črkami: »Polikarp.«

»Zdaj ima vsaj mir! Potepuh je bil, siromak brez krova ... Na obrazu se mu pozna, da je {{prelom strani}} doživel veliko ... Čudno se mi le zdi, čemu si je bil izbral baš farovški hlev ...«

»Miha, povej, Miha, kaj nisi bil sinoči pri Gašperinu? Ali nisi pil malo čez mero? Greh {{prelom strani}} je, ampak odpuščeno ti bodi! Le po pravici govori, Miha!«

»0O vi pravični, pod bremenom kesanja vzdihujoči, ki prosite objokani pred nebeškimi vrati, dodeli Vam Bog svojo neskončno milost!«

Počasi je odprl duri in je postal na pragu. Temno je bilo v mrtvašnici, le skozi okno je sijal pramen bele mesečine, naravnost na mrtveca, {{prelom strani}} ki je ležal na visokem odru. Župnik se je približal, stal je tik pred njim.

Zgenile so se trepalnice, smehljaj je zaigral okoli ustnic. Župnik je zapazil strahoma, da ni {{prelom strani}} ležal mrtvec pred njim, ampak živ človek, ki se je zatajeval iz same hudomušnosti.

Župnik je zaprl železna vrata in se je vračal počasi ob zidu, ob vrtu proti farovžu. Zelo dolga se mu je zdela pot in truden je bil. Ko je dospel na dvorišče, je stopal potihoma in oprezno, da bi ne hreščal pesek pod koraki. Prav tako potihoma in oprezno je odpiral duri, da bi se morda ne vzdramila kuharica, poslušala še v poluspanju, {{prelom strani}} nato poskočila strahoma ter prižgala svečo. Plazil se je po stopnicah, kakor tat je odpiral duri v spalnico. Ves utrujen in bolan je sedel na stol poleg postelje in je zakril obraz z rokami.

»V tej hiši ni vse po pravici!« je govorila kuharica tiše, skoro šepetaje. »Zakaj je prišel naravnost {{prelom strani}} v farovž in je umrl tam, tebi nič, meni nič? Pa zakaj se plazi zdaj tod okoli, ne zadobi miru?«

Zamolklo je zazvonilo, razleglo se je glasneje, ves zrak se je stresel nad faro in se je tresel neprestano kakor v skrivnostni bojazni. Spogledali {{prelom strani}} so se ljudje in so se odkrili; srca so bila težka, žalostnih slutenj polna ...

Tako počasi je mineval dan, tako leno je romalo solnce proti goram! Župnik je čakal pogrebcev, ki so se mudili, neverniki brezskrbni, po {{prelom strani}} krčmah in drugih brezbožnih krajih. Vdrugič je zapel veliki zvon in župnik se je napotil proti cerkvi.

Prišel je župnik in cerkovnik je šel pred njim s kropilnikom. Naravnost proti mrtvašnici je {{prelom strani}} stopal župnik in se ni ozrl nikamor. Njegov korak ni bil trden, zdelo se je celo, da se mu noge nekoliko opletajo. Glavo je imel povešeno, gledal je v tla z nagubanim čelom in strnjenimi obrvmi. Čutil je morda, da se je oziralo nanj tisoč oči.

S pojočim, tresočim glasom je molil župnik. Zazibala se je rakev, ropotoma je zdrknila v jamo. Župnik je molil, in ko je molil, mu je zamigljalo, zatrepetalo pred očmi in odluščila se je plast {{prelom strani}} prsti pred njegovimi nogami. Omahnil je, nagnil se je z vsem telesom.

Cerkovnika je izpreletelo hladno po hrbtu in pokrižal se je s tresočo roko. Župnik je umolknil {{prelom strani}} in spet je bil resen njegov obraz. Postal je še, še enkrat se je ozrl na gomilo.

»In ponoči, kadar udari polnoči,« je govoril veselo župnik, ko je odpiral duri, »o polnoči, {{prelom strani}} prijatelja, se ozrita skozi okno na pokopališče!Majal se bo težki kamen, gibal se bo narahlo, ne bo se odvalil ...«

Dolgočasen septembrski dan je bil; deževalo je v tenkih, gostih curkih, neprestano, tiho; blato je segalo že do gležnjev, rumena voda je {{prelom strani}} bila stopila iz potoka in se je razlila po travniku. Nikogar ni bilo na cesti; časih se je prikazal ob oknu zaspan, zlovoljen obraz in se je oziral proti nebu.

»Bog se ga usmili — nikogar pač ne bo, da bi mu vrgel vsaj goldinar v zibko! Cerkovnik {{prelom strani}} ga bo držal in bo jutri že pozabil na krst in ime, ali pa morda pijani Jaka in siromače bo že ob krstu zaduhalo žganje ... Dal Bog, da bi ne živelo!«

»0O sitnost!« je zavzdihnila babica. »Kdo pa bo zdaj boter temu otroku?«

»Je že tako! Nekaj kazni mora biti pač že na tem svetu ... Kak star, ves zgrbljen obrazek {{prelom strani}} ima — kakor da bi greh bil zapisan na njem ... Odpira usta, glasu pa ni ...«

»0O ti ubogi otrok, za vse življenje nesrečen, zaznamovan, zavržen! Da bi te Bog odrešil! ... Boter, ali bi čašico žganja?«

»0O Kristus in sveti Frančišek, moj patron — kamen ni bil dovolj težak, ni bila jama dovolj globoka in žeblji niso bili še celo za nič ... O sleparji, neverniki! ...«

»Ampak to pa moram reči, gospod župnik: presneto ste me bili zapazili, korenito zabili! Pa kaj so ovire, kadar kliče človeka dolžnost! Razmaknil bi egiptovsko piramido ... Posebno tisti žeblji in koliko jih je! Razbijalo je po pokrovu in razbijalo, tako da mi je bilo že zelo neprijetno, konca pa ni bilo ... Pravim vam po pravici; ko {{prelom strani}} bi bil malo starejši, ko ležal, po priliki, že mesec, prav nič bi se mi ne ljubilo razmikati te kolibe ... Zakaj pa stojite?«

»Nič ne vem, kaj je bilo tam napisano!« je odgovarjal župnik jecljaje in neodločno in je {{prelom strani}} gledal sramežljivo v tla. Neznanec pa je napravil zelo resen obraz in tudi glas njegov je bil nenadoma trd in osoren.

»Ne boš me sleparil, nič ne misli, da se te bojim! ... Moji lasje so sivi šteti so moji dnevi, zato naj še zgodi, kakor je božja volja ... Niti besedice ti ne verjamem, nisi prišel z ljubeznijo in zelo slabi so tvoji nameni! Vidim že jasno, {{prelom strani}} slutim globoko, da se bliža nezgoda in da ni več daleč tista ura ... Moje srce pa je pripravljeno in nič strahu ni v njem. Zato ti pogledam jasno v obraz: govori, počemu si prišel! Napravi brzo!«

» ... Tistih davnih časov, ko ste bili še mlad in prijeten fant ... In kako vam je pri srcu, če se domislite tistega vrta za hišo? ... Senčen vrt; ne od okna ne s ceste ne prodre oko do skrite lope ... Lep vrt, poln poezije ... Stopi človek vanj, in če bi bil sam sveti Alojzij, obšlo {{prelom strani}} bi ga kakor hrepenenje po sreči in grehu ... Glejte, meni samemu je legla mehkoba v dušo ...«

»Gospod župnik, moja sveta dolžnost je, da vam poročam vse natanko in po vrsti, kako sem {{prelom strani}} živel in kaj sem dosegel. Mislil sem pač nekdaj in sem čakal, da boste vi sami tako prijazni in boste o priliki vprašali po meni. Jaz ne vem, če bi bila to vaša dolžnost ali ne; resnica je, da se ni zgodilo. Tako sem torej prišel, da vam poročam sam, in prepričan sem, da vas bo moja zgodba prav zelo zanimala ... Pričniva torej! ...«

»Nikoli, gospod župnik! ... In če to pomislite; moje življenje, tako žalostno vse od začetka, je bilo namerjeno do tega Gilja, do te lepe in {{prelom strani}} sladkosti polne ure — vi pa bi mi jo kratili? O ne, gospod župnik, to sladko čašo mislim izprazniti do dna! In kaj vam je naposled hudega, če takole sedite in poslušate? Naslonite se vendar, udobno sedite!«

Takoj so bili okoli mene in že sem ležal na tleh. »Udari Polikarpa! Udari!« Jaz pa nič prosil, še bolelo me ni posebno. Le mislil sem: »Čemu me bijejo? Kaj sem jim storil?« Takrat sem bil namreč še majhen in neumen. Vstanem {{prelom strani}} naposled, pobegnem preko plota, ves obraz razbit in bulast. Pobegnem, bežim, vse preko travnika, preko polja, daleč stran, tako da nisem več videl vasi. Tam sedem, in šele ko sedim, se začnem ves tresti, tako čudno, kakor da bi me kdo stresal z obema rokama. Jokal pa nisem in sem le zmirom mislil: »Čemu so planili name, kaj sem jim storil?« Tako sedim in mislim in nenadoma, kakor po božji milosti, me obsenči spoznanje: »Zato so planili nate, ker ti je ime Polikarp!« In takrat sem zajokal; spoznal sem takrat, da sem izobčen za zmirom. Tako, glejte gospod župnik, sem se vzdramil ...

Veste, kaj mi je prišlo nekoč na misel? Da bi ga izgubil, vrgel mimogrede v vodo, ali da bi ga prilepil morda celo komu drugemu. Zato sem ga napisal na papir ... Ali to se drži človeka kakor senca. Vse sem poskusil, da bi se ga iznebil — brez uspeha. Šel sem nekoč, ne vem kam, in sem došel berača, z eno boso nogo, drugo v cunje zavito. Lačen je bil, pa mu dam poslednjo desetico in ga naprosim, da bi menjal ime z menoj. Ime mu je bilo Jakob — kako blagoglasno, sladko ime! Pa me pogleda postrani, povpraša po imenu; {{prelom strani}} ozrem se v tla, ker me je bilo sram, in mu odgovorim natihoma. Takoj mi vrže desetico pred noge in se okrene od mene z velikim zaničevanjem ... Še pes, mislim, da bi me oblajal, če bi mu ponudil kaj takega; in nekateri psi imajo tako lepa imena! ...

Čudovito nežni so bili moji čuti in iz te nežnosti se je porodila bojazen. Bal se nisem samo ljudi; sram me je bilo celo in strah, če sem šel mimo živega polja, preko vriskajočega travnika; in klonil sem glavo ter se nisem upal ozreti, kadar {{prelom strani}} me je vodila pot skozi gozd. Tako so pač hodili izobčenci, prodani narodu v zasmeh in zaničevanje ... Pa sem ostavil vas, polje in travnike in sam ne vem, kako sem prišel v mesto.

Ob tistem času je bilo, da sem se zaljubil. Dekle ni bilo lepo, Bog varuj! Kozava je bila, nosek je imela nekoliko privihan in tako drobna in nežna je bila, da bi jo spravil brez težave pod suknjo. Premagale so me njene oči, zato ker se mi je zdelo, da gleda iz njih mnogo blagosti in usmiljenja. Čudni so bili tisti dnevi, polni strahu in upanja, in vendar so bili najlepši dnevi mojega življenja. Ah, kako hitro so minili! ... Rada me je imela in sladko se je nasmejala, kadar sem jo nagovoril. »Pa zakaj,« me je vprašala, »zakaj mi ne poveš svojega imena? Saj ne vem, kako bi te klicala!« — »No, zgodi se,« pomislim, »kakor je božja volja!« — Srce pa se mi je stiskalo zmirom bolj in v grlu me je dušilo, tako da nisem mogel izpregovoriti. »Ali bi se zlagal?« mi je šinilo mahoma v glavo. »Pa čemu bi lagal, naposled pride itak na dan in sramota bi bila dvojna!« ... Tako sem se namenil, da ji povem resnico. Govoril sem prav potihoma, šepetaje, ker sem v svoji neumnosti mislil, da na tak način vsaj nekoliko zabrišem, ublažim sramoto. »Glej, ne bodi huda, zgodila se mi je nesreča ob rojstvu. Pri nas namreč, v tistem kraju, kjer sem se rodil« — tako sem jo sleparil! — »v tistem kraju imajo ljudje čudno navado, da krstijo otroke na imena {{prelom strani}} malo znanih svetnikov. To pa zategadelj, da bi tisti patroni, ki drugače nimajo veliko opravila, malo bolj skrbeli in se brigali za svoje varovance. Meni, na priliko, meni je ime Polikarp ...« Poslušala je, videla je mojo veliko zadrego, nato ni govorila več besede vso pot in tudi jaz sem molčal. Čez tri dni sem jo srečal, ko je šla s čokatim človekom, ki jo je objemal okoli pasu. Še ozrla se ni name ...

Pa ne mislite, da sem jokal zaradi udarcev! Ko sem bil še doma, v svoji ljubeznivi rojstni vasi in so me preganjali od kmeta do kmeta, je bilo moje telo vse marogasto; nisem se zmenil veliko, dasi je časih skelelo, če sem se obrnil na {{prelom strani}} postelji. Ne udarec — beseda je glavno, pogled! »Na, Polikarp, pankrt!« To je bilo, dragi gospod župnik! Držalo se me je nekaj, prilepljeno je bilo name kakor krpa in zaradi tiste krpe vsa nadloga na svetu! ... Nekega dne zapazim, da stojim, na cesti ves razcapan, napol bos, neobrit in nepočesan in lačen. »No,« si mislim, »če si že na cesti, pa hajd!« In sem se napotil in sem romal do konca. Najprej brez posebnega namena, največ zategadelj, da bi se izognil ljudem. Zgodilo se je časih, da so me pobrali na cesti ter me priprli za par dni, pozneje celo za par tednov. Ustavi me orožnik, povpraša me po imenu. »Polikarp!« — »Ah, glejte, Polikarp!« in mi položi težko roko na ramo. »Kaj ne bi malo z mano, Polikarp?« — V zaporih sem se seznanil z različnimi ljudmi, z vagabundi in tatovi. -Komaj sem jim povedal svoje ime, so se me zaničevaje in osorno ogibali, časih pa so me korenito pretepli. Bog vedi, hudodelci so bili in malopridneži, pa bi bil od srca vesel in hvaležen, da bi me bili pozdravili prijazno, sprejeli me v svojo sredo ...

Romal sem, romal, in polagoma se je porajala v mojem srcu lepa misel. »Odkod vse zlo?« sem premišljeval. »Kdo je tisti, ki mi je bil prilepil umazano krpo na hrbet? Če bi ga poiskal?« In ko je dozorela misel v mojem srcu, sem se napotil proti ravnemu cilju. O, dolga je bila pot, gospod župnik, dolga in polna težav! Omagoval sem že časih, bilo mi je že pri srcu, da bi legel {{prelom strani}} kam in počakal smrti. Toda čudovita moč je v človeku, ki ima pred sabo tako krasen cilj. Čudovita moč in bister razum. »Mati,« sem si mislil, »ubogo dekle, me ni kaznovalo; umrla je ubožica, od same žalosti morda. Tudi oče me ni kaznoval, klatil se je ob tistem času bogvekod ...« Tedaj pa se mi je nenadoma zasvetilo, kakor božje razodetje je prišlo v mojo dušo in videl sem vso preteklost, kakor v knjigi napisano. »No, poiščem torej tistega kujona, pobaram ga, kako in kaj!« ... Tako se namenim ter se napravim; lepi jesenski dnevi so bili takrat in prijetna je bila pot. Na čevljih ni bilo več podplatov, suknjo sem izgubljal kosoma, brada mi je rasla. In vendar mi je bila pot tako lahka in veselo sem žvižgal. Zakaj imeniten je bil moj cilj ...

Ob vsej radosti pa sem bil pozabil popolnoma, da sem lačen in žejen; tako sem bil navajen teh nadlog. Že se je mračilo, ko ugledam vas tam daleč pod hribom. »Da bi le do tja še prišel; usmili se, Bog!« Noge so mi namreč že zelo omahovale in vsakih deset korakov sem sedel na kanton. Trepalnice so mi lezle, truden sem bil in bal sem se, da zadremljem ob cesti. Tako sem se le opotekal dalje in ženska, ki me je srečala, se je razjezila nad menoj: »Pijanec! Klada! Bos je in raztrgan, pa se napije po nečloveško!« Debela starka je bila; šla je dalje, v naročju pa je imela otroka, novokrščenega, z belim prtom pogrnjenega ... Komaj pol ure je bilo morda do {{prelom strani}} vasi, jaz pa sem romal dolge ure, do svete polnoči.

»0O, gospod župnik, o, kako ste ljubeznivi! Le obdržite ime! Vam ga izročam, hranite ga in ga čuvajte! ... Kaj pravite? Lepa krpa — poda se, takole na hrbtu prilepljena!«

»0O, da bi vedeli, gospod župnik, kako lahko mi je zdaj pri srcu! In vendar je žalostno, če je vesel človek šele po smrti! Kaj bi dal, da sem {{prelom strani}} doživel le eno samo lepo uro, vsaj minuto! Zakaj ta posmrtna radost je kakor drevo brez sence, kakor pesem brez zvokov„ kakor, recimo, človek brez imena ... No, boljše tako nego nikakor!«

»Tako lepo božje jutro! Kako bi ga bil človek vesel, da bi bilo čisto njegovo srce! Zakaj sije tako prijazno to jesensko nebo? Nič več ne sije zame! Zakaj diše tako prijetno jesenske rože, zakasnelke? Nič več ne diše zame! ... Hudo kazen mi je poslal Bog v svoji pravičnosti in nič posvetnega ne živi več zame! ... Kako lep je zdaj svet in ljubezni vreden, ko ga gledam s tujimi očmi! Koliko lepega sem zamudil, ko sem imel vsega v izobilici, koliko je viselo ob potu jabolk, ki jih nisem utrgal, ker nisem bil ne žejen in ne {{prelom strani}} lačen! ... Za eno samo jabolko bi bil zdaj hvaležen, za en sam prijazen jutranji žarek! ...«

Razlegla se je bila po fari čudna vest, tako neverjetna in skrivnostna, da je nihče ni izpregovoril {{prelom strani}} naravnost in da se je človek pokrižal, če je le pomislil nanjo. Bog vedi, kako se je porodila, kako raznesla; kakor mora je ležala na dušah; polrazumljiva bojazen, nerazločna slutnja.

»Dekla pravi, da ga je videla, ko je šel po vasi, ne da bi se bil dotaknil tal z nogo. Kar preko streh, preko dimnikov. Drmaškov dimnik se je podrl sinoči; sunil je bil pač obenj po neprevidnosti. {{prelom strani}} Dišalo je po žveplu in smoli ... In nato skozi dimnik v farovž ...«

»Tudi mene je vabil, ampak toliko pravim, da bi šel rajši opolnoči na pokopališče. Nikoli še nisem videl takega obraza in sam ne vem, kako sem lomil po stopnicah navzdol In bežal po dvorišču. 'Kaj pravita, ali je dobro shranjen?' naju {{prelom strani}} vpraša. 'Ali je človek tako krepak, da bi razmaknil to gomilo, stopil iz groba? Ali sem ga dobro zabil?' Tako izprašuje in se smeje široko, kakor lobanja, oči pa niso bile več človeške ... Kaj mislite, prijatelji, o stvari?«

»Tako vam torej razodenem, zato da se odvrnete od mene z gnusom in strahom, vi prijatelji {{prelom strani}} blagi, ki sem vas ljubil ... Vedite, da mi je ime Polikarp!«

Skoro do postelje je že sijalo svetlo solnce. Jareb je pogledal na uro, vzdignil se je v postelji ter se pokrižal. Ni molil zaradi pobožnosti, temveč zaradi spodobnosti in zato, ker je bil uradnik. Vedel je dobro, da so zapovedi njegove družbe {{prelom strani}} in njegovega stanu enotne in nerazdeljive; urad, velika maša, procesija in molitev. Ko je odmolil, je zaklel vdrugič.

Namočil si je lase z blagodišečo vodo, ravnal si je prazniško prečo od čela do temena in je mislil nevesele misli. Ni se dalo reči, da so lasje že osiveli, ampak tudi se ni dalo reči, da so ostali lepo kostanjevi. Prijatelj bi vzkliknil: '0O, Jareb, kako svatovska je tvoja frizura!' Sovražnik pa bi pogledal postrani: 'Saj si že siv, norec! Molit, molit!' — In če bi bil Jareb zadovoljnega srca, bi verjel prijatelju, a če bi bila njegova duša potrta, bi se udal sovražniku. Niso bili lasje ne sivi, ne kostanjevi; 'vrag vedi, kakšni so!' je vzdihnil Jareb in takoj se mu je razvedrilo srce, ko se je ozrl nekoliko nižje in je ugledal košate, temnokostanjeve, fantovsko zavihane brke.

Tudi najdostojnejši človek in največji rodoljub je časih pogumen in samostojen. Ta redka {{prelom strani}} in velika čednost se pojavlja po navadi le v malenkostih, ampak pojavlja se. Nekateri imajo krepko hojo, drugi kolnejo, da, celo taki so, ki nosijo klobuk postrani. Jareb je imel fantovsko zavihane brke. Morda je nekoliko pretiraval, ampak vendar je bilo nekaj resnice v njegovih ponosnih besedah: 'Dobro vem, da nekaterim ljudem niso pogodu moji brki; zadnjič me je okrajni glavar hudo pogledal ... toda jaz sem samostojen človek, štiridesetleten mož in vesten uradnik; da bi bilo veliko takih, dobro narodu!'

Ko je stopal Jareb z lepo umerjenimi koraki po beli cesarski cesti, je bil njegov obraz resen in mrk, skoro sovražen. Gledal je v tla, časih je udaril z drobno palico po kamenju, nasutem ob cesti. Z lahkimi, poskakujočimi koraki mu je prišel naproti davčni praktikant Jerina, mlad in lahkomiseln človek, ki še slutil ni resnobe in dostojanstva uradniškega življenja. Oblačil se je precej {{prelom strani}} malomarno, klobuk je nosil postrani, smejal se je neprestano, če je bilo potreba ali ne, in z vsakim vagabundom je pil bratovščino; ponoči, kadar je spala vsa dolina šentflorjanska, je sedel ob oknu in brenkal na citre, tako da so se budile v pol vzdramljenih srcih pohujšljive sanje.

Kakor je bil Jareb spodoben in miren človek, tako da je zaklepal svoje srce vsem strastem, velikemu {{prelom strani}} sovraštvu in veliki ljubezni: kadar je ugledal Hojziča, mu je zavrela kri; in kolikor večji je bil srd v njegovem srcu, toliko bolj srdit je bil nazadnje nad svojim srdom samim. Že pred mnogimi leti, takoj v prvem trenotku, ko je ugledal Hojziča, je čutil Jareb: ta človek sedi tam in molči in me zasmehuje! Zakaj Hojzič je bil popolnoma nespodoben človek; ni je bilo nečednosti na svetu, ki bi se ne bahal z njo; razkazoval je svoje grehe in hudodelstva z očitno radostjo in prešernostjo, v pohujšanje vsej dolini šentflorjanski. Samec je bil, mlad krčmar, postaren fant, in nobena ženska, še tako čednostna in sramežljiva, ni šla mimo njegove hiše, mimo njegovih hudobnih oči, da bi ne zardela ter pogledala v tla; nič ni rekel, še nasmehnil se je komaj in takoj je človek vedel, kako in kaj. V cerkev je res hodil, še k deseti maši je prišel časih, toda boljše bi bilo, da je bil ostal doma; če se je useknil med pridigo, so vedeli vsi, da se ni useknil iz potrebe, temveč Bog vedi zakaj. Najbolj nespodoben pa je bil v politiki in v javnem življenju doline šentflorjanske; vse je oskrunil, česar se je dotaknil, kar je le pogledal s svojimi nečednimi očmi. Ko so blagoslavljali čitalniško trobojnico in je gorela vsa dolina šentflorjanska v rodoljubnem ognju, se je prikazal nenadoma s tremi pijanci in je razvil frankfurčanko sredi trga; neki rodoljub, ki je bil prišel iz Trsta, se je razjokal vpričo ljudi. Župan Frfila je ljubeznivo posvaril Hojziča in ga je vprašal, čemu {{prelom strani}} tako malopridno vedenje; pijani Hojzič pa mu je odgovoril: „Zategadelj, da pride malo življenja v ta rodoljubni dolgčas!« Jareb, ki je slišal te grde besede, je bil ogorčen in je zmajal z glavo, učitelj Šviligoj pa je rekel: „Mnogo nas še čaka narodnega dela!« Zelo čudno pa je bilo, da je edini Jareb resnično in od srca preziral nespodobnega Hojziča; vsi drugi so ga imeli natihem radi in so se smehljali v sladkem zadovoljstvu, kadar so ugledali njegov prešerni obraz. Zakaj taka je človeška natura in to je njen izvirni greh, da je nagnjena bolj na hudo nego na dobro stran.

Stopil je v izbo, pokimal je mimogrede pisarju in je sedel za mizo, da bi razvedril in {{prelom strani}} potolažil svoje srce s koristnim delom. Toda glej, kam strme oči, kam lete misli? ...

Komaj pol ure, predno se je vzdramil — morda je sijalo zunaj že tisto lepo jutro — so se odprle duri in v izbo je stopila ženska. Ugledal jo je, dolgo je strmel vanjo, ko je stala med durmi. Od začetka je bilo njegovo telo kakor leseno, še z mezincem ni mogel geniti; na obrazu mu je ležalo kakor težka mrzla maska. Nato je {{prelom strani}} zganil najprej z nogo, nato z roko, zbral je vso moč trepetajočega telesa in je vzdignil odejo preko obraza.

Jareb je ležal mirno, samo njegove oči so bile široko odprte in so se svetile v jutranjem {{prelom strani}} mraku. Vse njegovo telo pa je bilo težko in nerodno, ne mogel bi se geniti drugače nego bolno vzdihujoč ...

Obraz je bil droben, bolehen, bel, toda nežen in čudolep, ves nebeški, kakor obraz svete Neže na starih cerkvenih podobah. Oblečena pa je bila ženska v temne, razdrapane cunje, vse premočene, kakor da je bila prišla naravnost iz vode. Lasje so bili ovenčani z mokrimi potočnicami, v {{prelom strani}} levi roki pa je držala šopek potočnic in belih rož; tako je bila podobna Ofeliji, ki jo je videl Jareb nekoč v gledališču.

»Beti! Pojdi od mene, ampak tako ne pojdi! Vse pokliči, vse skliči, kolikor jih spi tam v jamah! {{prelom strani}} Vsi pridite — nate moje telo in mojo dušo! Stori, Beti, kar poželi tvoje razžaljeno srce — ampak ne ljudem! Ne ljudem! Beti, jaz sem spodoben človek!«

»Vsaj eno ljubeznivo besedo da bi ji bil rekel! Zakaj sem bil tako neroden, tako plah — saj so bile sanje! V sanjah bi ji bil lahko rekel ljubeznivo besedo, na primer: Rad te imam, zelo te ljubim, draga Beti, ampak tako je in tako. Jaz sem spodoben človek in tako! — Pa nič! Tresel sem se kakor pred nebeškim sodnikom in čisto brez pameti sem bil! Potolažil bi jo bil z ljubeznivo besedo, razjokala bi se bila in bi šla in bi se ne prikazala nikoli več. Poceni so ljubeznive besede, {{prelom strani}} v sanjah še celo ... Kriste, povej, kaj so bile sanje? Tudi župan pravi, da se mu ni sanjalo, ko je videl črno ptico na nebu! ...«

Na klancu, komaj dvajset korakov pod krčmo, je postal Jareb, skril se je v temen kot in se je naslonil ob zid razpale koče. Obšla ga je bila globoka slabost, noge so se mu tresle in zazibalo se mu je pred očmi. V tistem trenotku, ko se mu je zazibalo pred očmi, se je zatemnilo vse nebo. Velika senca se je razgrnila nad dolino; velika {{prelom strani}} senca, črna ptica; ena silna perot se je dotikala Žalostne gore, druga je zamahovala narahlo nad Korenom; kljun je bil obrnjen proti Ljubljani, toda glava se je okrenila in se je sklonila globoko in Jareba je bolelo srce kakor nikoli ...

Njen glas, ki je bil prej tako zvonek in čist), je bil nenadoma zamolkel, nekoliko hripav, kakor da bi bilo grlo vajeno močnega vina.

Komaj je to premislil, je udarila Liza pogumnega Hojziča naravnost na lice. Hojzič se je {{prelom strani}} zasmejal krohotaje, tudi Liza se je smejala, Jareb pa je bil vesel in upanje se mu je nasmehnilo v lice.

O, kako koristno in resnično besedo je izpregovoril župan Frfila, ko je oznanil, da Lize, te čeznaturno zapeljive ženske, ni bil poslal Bog v dolino šentflorjansko, temveč zlodej! Komaj se je prikazala, leto dni če je tega, se je naselil duh zdražbe in prepira v dolino šentflorjansko. Kakor {{prelom strani}} da je bila prišla v deželo kuga, vojska in povodenj; oče ni več poznal sina, sin ne očeta ženin ne več neveste, prijatelj ne prijatelja. Zadovoljnost, ljubezen, rodoljubje, navdušenost za vse, kar je lepo in koristno — vse te čednosti, od nekdaj kraseče dolino šentflorjansko, so umrle nenadoma. Celo učitelj Šviligoj je zažvižgal nekoč na cesti in nič ga ni bilo sram. Nad klancem, nad vso lepo dolino, prav tja do Žalostne gore se je svetilo pohujšanje.

Župan Frfila je pripovedoval, da je bila Liza nekoč farovška kuharica in da je podedovala po svojem prijaznem gospodu veliko bogastvo. Tako je pripovedoval župan Frfila in si je mislil zraven: »Čemu bi se jaz ne udeležil tega bogastva?« In ko je umrl blagi gospod, se je ozrla Liza po svetu {{prelom strani}} in je spoznala, da so dežele lepe in da je mnogo moških na zemlji. Zato se je napotila v dolino šentflorjansko, ki je najlepša dolina na svetu in ki je dom in zavetišče mnogoterih pametnih in postavnih rodoljubov.

Tedaj pa je nastalo veliko vprašanje, razločno zapisano v zgodovini doline šentflorjanske. Še jih {{prelom strani}} je bilo dvanajstero, dvanajstero še jih je stalo pred belo hišo nad klancem. In to niso bili kmetje, ne bajtarji in ne gostači, še celo ne hlapci. Spodobni ljudje so bili, ki se ravnajo in ki znajo maniro. Kdo je? Kdo se vzdigne izmed njih ter stopi na klanec, kralj doline?

To je bila poštena misel Jarebova; vzklila je, pognala je globoke korenine, zelenela je in se je bohotno razrasla. Posebno pa ga je potrdilo v misli tole razumno uvaževanje: Liza je lepa ženska, v vseh ozirih koristna in prikupljiva ženska, ampak glas gre po deželi, da je bila darežljiva z občutki. Ne bom je vprašal, nič ne bom poizvedoval; ljudska govorica ne dela krivice nikomur in vsakemu je zapisano na čelu, koliko velja. Ozre se človek na {{prelom strani}} to lepo Lizo, hudo mu je pri srcu, ampak v svoji bridkosti spozna brez prerekanja: veliko lepih čednosti je zbranih v tem telesu, bogoljubnega življenja pa ni, srce je preveč ljubeznivo in usmiljeno in Bog vedi, kakšna čuda so skrita za let in časa temnim zagrinjalom. Zdaj pa je stvar taka, da sili greh k čednosti, nespodobnost k spodobnosti, nevernost k pobožnosti, ponižanost k poveličanju. In iz tega resničnega razmotrivanja se izkazuje, da je izmed dvanajsterih jogrov izbran le eden, kakor da je bil pokazal nanj božji prst: Liza, glej Jareba! — V vsej dolini šentflorjanski in morda v vsej slovenski domovini ni bilo v tistih časih bolj spodobnega in spoštljivega rodoljuba, kakor je bil Jareb. Zato je bilo naturno in ni moglo biti drugače, da se je ozrla Liza z dopadajenjem nanj in na njegove čednosti. Žena Jarebova bi ne bila več nespodobna in preusmiljena Liza, temveč spodobna žena najspodobnejšega moža. Tako je dognal in premislil ter se je napravil nekoč na slovesno pot. Nikoli še ni bilo snubca, ki bi bil očem in srcu tako prikupen, kakor je bil Jareb tisti dan. Ves lep in dostojanstven je bil v dolgi, manirno zapeti črni suknji, v svetlem klobuku in sivih rokavicah. V desnici, med palcem in kazalcem, je vrtel tenko palico, v levici je držal eno samo, bahato razcvelo rdečo, rožo. Miren smehljaj je bil na njegovih ustnicah, pod košatimi, gosposko zavihanimi brki; mirno so gledale oči, deleče vsemu svetu oproščenje in usmiljenje.

Takrat pa se je zgodilo, česar Jareb ni bil premislil. Liza ni iztegnila roke, da bi sprejela rožo. Mrtve so visele roke ob životu, telo pa je {{prelom strani}} omahnilo, obraz je prebledel. Jareb se je vzdramil, omahnil je tudi sam.

»Gospod Jareb, čast je velika, ki ste mi jo naredili, odgovoriti pa ne morem ne tako in ne tako. Zakaj vi, gospod Jareb, ste prvi in ste dvanajsti. Dvanajstero snubcev je bilo pri meni, dvanajstero src koprni po meni. Poslednji niste izmed njih, zakaj bližja vam je moja misel nego mnogoterim drugim. Tudi vem in spoznavam, kako resnične so vaše čednosti in kako iskrena je vaša rodoljubivost. Ampak toliko je treba povedati brez hudobnosti in brez zamere, da imajo tudi nekateri drugi ljudje to ali ono čednost, ki se je bila izgubila v njih srce kakor popotnik v puščavo. Redke so te čednosti in zelo samotne, zato pa jih je treba spoštovati toliko bolj. Kaj je cekin bogatinu in kaj je siromaku? Bogataš ste v čednostih, siromašen je ves drugi svet. Toda, o kako se razveseli srce, kadar ugleda med pustim kamenjem borno travco! Lepša je ta travca in bolj dopadljiva nego cvet na vrtu, roža med rožami ... Zato {{prelom strani}} sem sklenila, da ne porečem ne tako in ne tako, dokler se ne izkaže, v katerem srcu, ali siromašnem, ali bogatem, cvete tista čednost, ki upira iskrene oči proti meni m drugam nikamor. So na svetu hudobni, lahkomiselni in malopridni ljudje, ampak Bog vedi, kaj se skriva lepega za tem grdim zagrinjalom; lepa je časih hiša, izba nemarna; siv je časih zid, stene so svetle. Dvanajstero je mojih snubcev, dvanajstero zaklenjenih src. V soboto pa bom vzela v roko ključ, v soboto bom spoznala, kateri od dvanajsterih mi je od Boga namenjen. Kar bo takrat reklo moje srce, bo reklo po pravici in za zmirom!«

»Tako ali tako!« si je mislil, ko je sedel pod ogledalom in se oziral po glasnem omizju, napol utopljenem v tobakovem dimu. »Tam je Hojzič, ves pijan je, svinja od vseh strani, in tam je Jerina, lahkomiselni pobič; s tem se ne bo {{prelom strani}} možila, preveč je pametna; tam je tudi župan Frfila, v tobakovo meglo se skriva, ampak ne pomaga mu nič, ves svet vidi, da ni več za ženitev; in še tisti ljubljanski škric je tam, tista gnida, ki bi mu še dekle ne privoščil ... Le nikar se nič ne boj, Jareb; nič se ne boj in ne pij veliko; ne pij veliko in čakaj, da zleze pod mizo ta hudobni Hojzič ... Glej, poljubila ga je!«

Dva človeka, oba mlada, oba lepa, gresta roko v roki pod kostanji. Ona je otrok; kdo jo je videl in je ni narisal devetkrat, ker jo je videl devetkrat in zmirom v svojem koprnečem srcu? {{prelom strani}} Kdo je gledal njeno podobo in je pozabil nanjo in kdo se ni razveselil, ko jo je ugledal vdrugič? Ofelija ji je bilo ime nekoč, tudi Margareta, celo Francka in Hanca. Kakor je izpremenila ime in obleko, takoj so jo spoznale vesele oči in so jo pozdravile.

»Seveda sem jaz govoril, kdo drugi? Kaj jih je toliko, ki se pogovarjajo s teboj? Ne zameri, ampak le razložiti sem ti hotel, da je zelo {{prelom strani}} čudno in celo nehvaležno, če dvomiš o moji ljubezni. Pomisli, da ni tako lahko, ubogati svoje srce in ljubiti, kamor kaže ta nezanesljiva vetrnica. Jaz, ki sem spodoben človek, sem ubogal vetrnico, ker sem si mislil: če gre veter od juga, zakaj bi ne šel z jugom? Kajti zmirom, tudi v neznatnih stvareh, celo v ljubezni, je nevarno in nespametno, da bi se meril človek z vetrom! ... Če bi se bil meril z njim, kaj bi se zgodilo? Vzdihoval bi jaz in tudi ti bi vzdihovala — neprijetna, črna senca bi ležala pred pragom moje karijere. Zdaj pa leži tam lep spomin in to je dobro znamenje!«

In ko se je prestrašil, je pomislil nadalje: »Ker je očitno, da me ljubi, bi bila izgubljena in {{prelom strani}} zapravljena vsaka pametna beseda. Zaljubljen človek je kakor otrok, ki si je zaželel bonbonov in kriči in ne mara drugega nič, ne palač in ne gradov in ne vseh bogastev tega sveta, temveč samo in edino bonbone. Kaj bi človek še govoril? Nespametno bi bilo še razlaganje in prerekanje, zakaj očitno je, da bo otrok kričal in da bo zahteval bonbonov in drugega nič. Zakaj bi mu ne dal bonbonov, da bo tiho?«

»Verjamem ti, dragi, in ti ne verjamem. Zdaj so se zasvetile tvoje oči, kakor so se svetile nekoč; tvoj glas pa ni bil tisti, senca je bila v njem, razločno sem jo videla, kakor vidim senco pod kostanjem, ko je sam še ves v večerni zarji. In {{prelom strani}} tudi tvoj smehljaj ni tisti; mrtev je, kakor od kamena; tako mirno se smehlja podoba, ki je nad oltarjem. Ne zameri mi nikar, da te ogledujem kakor blago, ki mi ga ponuja Žid. Ko si me ljubil, sem gledala v tvoj obraz kakor v ogledalo, ki mi je vračalo moje lice in moje srce, oboje stokrat razsvetljeno od tvoje ljubezni. Oprosti mi, da gledam v to ogledalo tudi zdaj, ko mi ne vrača drugega nego bridkost in moje solzne oči!«

Polonij je bil takrat še mlad, zato je bil zelo uren in previden; poljubil je Ofelijo na ustnice in je utonil v temno alejo, predno je Ofelija {{prelom strani}} vzdignila roke, da bi jih položila na njegova lica ...

»Ne pride več; ob oknu stoji, ob široko odprtem, odgrnjenem, in gleda proti holmu. Proti holmu gleda z neprijaznimi očmi, tiho se smeje, govori v svojem srcu: Zbogom, Ofelija, zbogom, oči, ki sem tolikokrat gledal vanje, videl v njih {{prelom strani}} svojo mlado ljubezen in svojo največjo radost; zbogom, ustnice, ki sem jih tolikokrat poljubil in ki so mi bile studenec vseh posvetnih sladkosti; zbogom, bela lica, topla, žametna, ki sem jih tolikokrat božal in ki so sporočala mojim srečnim prstom tako prečuden pozdrav do mojega srca; in nazadnje še zbog-om, prsi, ve golobici beli, ki sem naslonil nanju svojo glavo, da bi sanjal o paradižu! ... Tako govori, ko sloni ob oknu in gleda proti holmu ...«

»Noč je zdaj; svetle kakor zvezde so luči v mestu. Zdaj bi slišala od daleč njegov korak, tam pod vrbami bi ga slišala, na mehki poti. Zdaj bi slišala, če bi zaprl okno, če bi šel počasi po stopnicah, po trdem tlaku mimo gostilnice. Njegov glas bi razločila, če bi pozdravil na cesti tovariša ter se mimogrede razgovarjal z njim. Njegov pogled bi videla, če bi se nestrpen in zlovoljen ozrl proti holmu, na kostanje, k meni, in natanko bi {{prelom strani}} razumela njegove besede, če bi izpregovoril: Ne zameri, prijatelj, mudi se mi, poznaje že noč! In pozdravljala bi ga od daleč z veselo, usmiljeno mislijo, ko bi hitel ob temni vodi in bi se oziral na kostanje upajoč, obupajoč, in bi prosil v svojem srcu: Oprosti, draga, koprnel sem, dokoprneti nisem mogel! —«

Hitela je v dolino; dolga, tenka senca je hitela z njo preko tihih travnikov, ob potoku, proti svetlemu mestu. Baš v tistem trenotku, ko je šla mimo svetilke, jo je srečal človek v dolgi suknji s privihanim ovratnikom; človek ji je pogledal mimogrede v obraz in se je hudo prestrašil; zakaj ta obraz je bil mrtvaški, trd in miren, kakor {{prelom strani}} od belega kamna; tudi oči, globoke in temne, so gledale trdo in mirno.

»Zdaj, ko nisi prišel, kakor si obljubil, sem prišla sama, da bi videla, kako se ti godi, ker sem se bala, da si bolan. Nisi bolan in vendar nisi prišel. Ne bom te vprašala, zakaj si ostal {{prelom strani}} doma, ko si videl skozi to odprto okno, da te čakam pod kostanji; kajti vsak človek ima svoje skrivnosti. Ampak glej, ko sem te čakala pod kostanji, so prišle v moje srce čisto neznane.misli in tudi zato sem prišla zdaj k tebi, da bi ti razodela te misli. Tako se bo zgodilo, da se bova poslovila prijazno in mirno, kakor se življenje poslovi od smrti.«

Polonij je našel vrvico, da bi privezal prvo besedo; lepo se je nasmehnil in je vzdignil oči proti stropu. Ofelija jo govorila hitro, zato da bi {{prelom strani}} ne slišala njegove besede, ker je videla njegov pogled.

»Če bi ti zdaj rekel: Pojdem in se ne vrnem več! — in če bi te ljubila, bi te objela okoli vratu z obema rokama in bi te ne pustila stran. In če bi se iztrgal in bi pobegnil, bi tekle solze po mojih licih in jaz bi pila te sladke solze. Tako {{prelom strani}} pa nisi bil ti, ki si rekel: Pojdem! — in nisi ti, ki se tako hladno poslavljaš. Ne mogla bi te objeti okoli vratu, še tvoje roke bi se ne mogla dotekniti. Ti se nisi poslovil, ljubezen se je poslovila od mojega srca; tam pod kostanji se je poslovila. Bolj grenka je ta ločitev nego od matere in od očeta ...«

Zalučil je srajco v kovčeg, toda takoj je pokleknil in je izgladil z dlanmi nelepe gube. Ko je vstal, je vzdignil suknjo, ki jo je bila položila {{prelom strani}} Ofelija preko stola; držal je suknjo v roki in je sedel na zofo.

»Glej, zaradi tebe je ugasnilo zdaj mlado življenje ... Koliko tragedij se vrši in izvrši na svetu, ne da bi jih videlo človeško oko, ne da bi jih opeval navdušen poet! Ampak kdo je kriv? Jaz ne, temveč njeno premehko srce ... Usoda hodi {{prelom strani}} svojo pot in nikogar ni, ki bi ji smel stopiti pred noge brez strahu ...«

»Prvič: tiste snovi, ki jih blebetavi ljudje ponujajo literatom, niso snovi, snov je kvečjemu blebetavec sam. Drugič: Polonij ni bil ljubimec Ofelije, temveč njen oče; in ko je bil mlad, ne verjamem, da bi se bila katerakoli Ofelija zaljubila vanj. Tretjič: če se je Ofelija vendarle zaljubila vate, je bila lahko še Ofelija, zakaj že sam sem videl Polonija, ki je jako dobro igral Hamleta; ampak če se je utopila zaradi tebe, ni bila {{prelom strani}} Ofelija, in če je bila Ofelija, se ni utopila. In četrtič se mi zdi, da je vsa ta reč samo toliko zanimiva, kolikor dokazuje, da si ostal tista grda kanalja, ki si bil.«

»Nikar ne govorite o komediji, gospod Hojzič, zakaj nobenega komedijanta ni v moji izbi in vsi moji prijetni gostje so češčeni in češčenja vredni {{prelom strani}} rodoljubi. Ako pa mislite, da sem storila komu krivico, ker sem iztegnila roko, kamor je ukazalo srce, tedaj je to jako nedostojna misel!«

Tako modro je govoril župan Frfila in se je poklonil in je šel preko izbe z umerjenimi, spodobnimi koraki, kakor gre človek, ki hoče pokazati, da je globoko v srcu užaljen, ampak da tista {{prelom strani}} užaljenost briga edino le njega in drugega nikogar nič. Molče je odprl duri, molče se je poklonil na pragu ter je ugasnil v temni veži.

Predzadnji je šel učitelj Šviligoj, zadnji je bil bledi škric. Lepo se je poklonil rodoljubni {{prelom strani}} učitelj Šviligoj, lepo se je nasmehnil, tudi roko je stisnil najprej na desni strani, nato še na levi.

»Kar je Bog razodel v svoji modrosti, tega človek ne prevrne!« ga je tolažil Jareb z usmiljeno besedo. »Kar pa se klicanja tiče, bodite {{prelom strani}} uverjeni, blagorodni gospod, da vas takorekoč nihče ni klical in še komaj, če vas je vabil. In bolje pristoji izobraženemu rodoljubu,če se uljudno zahvali za podeljene dobrote, nego če zmerja dobrotnika. Pozna je že noč, dolga in nevesela je vaša pot, zato pojdite z Bogom!«

»Tam sloni ... gleda za menoj, name ne misli. Tako gotovo ne misli name, kakor gotovo me ne ljubi. In če sem se zmotil v svoji pameti in če vendarle misli name, tedaj misli name s hudim in neprijaznim srcem ... Glej, človek, srečen bi bil lahko nocoj ... Po dolgi in strmi poti si stopil na hrib, lahko bi se oziral z veselim {{prelom strani}} pogledom po svojem prostranem bogastvu, lahko bi rekel: šel si, hodil si po tem dolgem klancu z rodoljubno potrpežljivostjo in zdaj si prišel; odpočij si zdaj, ni treba dalje, tudi zmerna zadovoljnost je čednost rodoljuba. Zakaj se ne oziram z veselim pogledom, zakaj ni zadovoljno moje srce? ...«

»Razodel sem se ... v teh hudih sanjah ...« je pomislil in se je sklonil iz postelje, da bi pobral odejo. Toda komaj se je zganil, je segla tista iztegnjena, bela, pozdravljajoča roka v njegovo {{prelom strani}} srce kakor svetel meč; izpustil je odejo, planil je iz postelje in se je opotekel k oknu.

Lepa je bila gospa Liza, goreče ljubezni vredna; gorečih pogledov brez števila je poljubljalo {{prelom strani}} njena lica. Vsa bela so bila tista lica, vsa deviška, ves tih in deviški je bil njen sramežljivi pogled. Ampak še veliko spodobnejši in še večjega občudovanja vreden je bil Jareb. Mnogo je bilo rodoljubov v cerkvi, mnogo jih je bilo tudi med svati. Toda Jareb je bil spomenik rodoljubja, je bil rodoljubja simbol. Resen je bil njegov obraz. Ampak v resnobi so bile zbrane in so se izražale vse rodoljubne čednosti, kakor smehljajoča ljudomilost, visokostna in vendar tako blagodejna in poučevalna modrost, hkrati pa tudi spodobna in posebno višjim slojem tako lepo primerna ponižnost.

Zdaj, ko se vijejo iz vročega čaja čudežne sanje v daljavo in v preteklost, te vidim vso drugačno, kakor sem te videl nekoč; gledam te s tiho, smehljajočo ljubeznijo in čutim v sladkosti, da sem ti bližji od vseh tistih, ki spe slepi v tvojem naročju. Vso te vidim, ne samo robu tvojega krila, ne samo svetlih kodrov na tvojih sencih; {{prelom strani}} ampak vendar vidim celoceló ponižno vrbovo mladiko, ki kloni v temni Močilnik, in tista mladika mi je kakor sestra; vidim belo sveto Trojico na hribu, in tista mi je kakor mati; slišim pijanega, breznosega Andrejca, ki kolne v krčmi; in tisti mi je kakor brat ... V ljubezni sem obstrmel nad vsem solnčnim poljem, in vsak makov cvet mi je znan in drag ...

[[Kategorija: Ivan Cankar]]