Življenje in smrt Petra Novljana: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| opombe=

{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}

== I. ==

–— obsojeni, da romajo neprestano, brez počitka in

je sedel poleg voznika. Luka je spravil tobakirotabakiro {{prelom strani}} v kožuh,

Ogibal se je ljudi in je pasel svoje misli –— potepuh,

Njegov cilj je bila lepa bela hiša, ki je sanjala {{prelom strani}} kraj mesta

Peter si je pomel oči ter se je ozrl naokoli –— razprostirala

Dacar je klel. –— Sedel je sključen na kupu vreč, visoki

natanko to uro ... In je človek res tako neumen –— naj

stokaj! ... Jaz, glej, sem takle –— frfra, saj veš! Ampak v

mojem srcu je resnoba in motiš se, če {{prelom strani}} misliš, da ne skrbim

več –— –—."

dekle z golimi rokami in golim vratom dol {{prelom strani}} do belih prs.

tako lepo, samo en teden ... Da ti povem –— pa ne

jezi se, Franc, ne misli nič žalega –— glej, huda sem bila

–— Kam te vodi cesta? –— je premišljeval Peter. –— Ali

lepo mesto, kjer sije sonce? –— Iz koščenega, belega obraza

== II. ==

črn klobuček z dolgim peresom, ki je bingljalo {{prelom strani}} nad čelom

Zdaj je enajst, ob dvanajstih {{prelom strani}} bo kosilo. Prej ne kosimo

Peter Novljan. Po kosilu {{prelom strani}} rad malo zaspim in kadar spim,

"Dvanajst! Pa si že prišel umirat! Ta hiša je mrtvašnica –— ljudje umirajo tukaj ali na telesu, ali pa na duši.

pa je bilo vse razmetano; na postelji, {{prelom strani}} na tleh knjige in

in božje lepote polne –— tiste lepote, ki jo sluti človek

ali pa k sosedu, ki ga ni doma in ležem na {{prelom strani}} tla. Čemu

–— čemu pač iščem tukaj tistih starcev?"

Velika je pač hiša in dolgi so mostovži –— Bog vedi, če

očmi. . ..

== III. ==

pozno v noč in se je opotekal; govoril {{prelom strani}} je z neokretnim

Spomladi rdečih pomaranč
in vijolic, ki lepo dišijo in

in belih šmarnic.

Poleti gorečih nageljnov
in rož, ki rastejo na vrtu in

in sladkih češenj.

Jeseni grozdja polno naročje,
rumenih jabolk in žametnih breskev

breskev in rožo jesensko.

Pozimi kolača za sveti Božič
in tisti cvet, ki poganja pod snegom

pod snegom in smrekov vršiček.

mahoma je bila steklenica prazna in rdečelaska {{prelom strani}} je prinesla

in obenem tako zavistni, tako klavrni, in umazani ... Toda glej, samo dvoje poti je: ali tja, ali pa –—"

nič. Poštena volja, to je vse, in naj bo cilj kakršenkoli ..."
{{prelom strani}}
Peter je zapazil, kako so se prijatelju oči meglile;

,ceni me', je dejala. Zato ker sem pesnik, pomisli! –— Jaz

pa jo preberi sam, dremotna je luč in ne vidim dobro ..."
{{prelom strani}}
Popisan je bil ves zapisnik, platnice so bile ogoljene

::: Za en lep pozdrav
in za drugega nič,

::: za nič drugega, Olga,
ne prosim te zdaj.

vendar ga ljubim, iz samega sovraštva {{prelom strani}} morda ... Ko bi

in se je odprlo tam okno ... In tudi prej sem jo videl –—

lepo. Ali tako se mi zdi naše življenje, {{prelom strani}} kakor da bi starec

se je spotikal in je pokimaval z glavo –— bilo mu je nenadoma,

Prižgal je vžigalico in se je ozrl naokoli –— stala sta na

so prihajali s svečami in svetilkami –— samotna hiša je

Vse svoje vdane želje, Olga,
in svojo ljubezen ..."

== IV. ==

Ko se je spomnil nanje, je začel {{prelom strani}} računiti, kaj bi

da bi sploh ne bil prišel mednje –— čemu te sitnosti!"

zmenil se ne bo zanj. Rad bi vedel, kod hodi oče –— opoteka

smejali. In rad je imel {{prelom strani}} očeta, nikoli ni pozabil nanj, kadar

–— "Daj no, daj, ali pa te sunem dol!" –— "Tak vzdigni

"Kaj suješ s kolenom, zlodej, sedi pri miru!" –— In tudi

naravnost {{prelom strani}} nanj: "Ti tam gori, če bi rad bil gosposki, pa

je mislil. "Varuj se!" –— In čudil se je natihoma, zakaj so

–— "Tisti gosposki je bil!" –— "Dva krajcarja stane opeka,

zapomni si!" –— "Zakaj pa je šel gor, če je tako neroden!"

–— "Zlezi no dol, zlezi!" –— Glej jih, kakor psi! In koliko

vedel, kaj sem jim napravil! –— Ne bil bi smel mednje, ko

rekli, da sem berač, raztrganec in pritepenec! –— Da

bi že minilo vse in da bi že bil večer! –— Sonce pa je stalo

se je širil ogenj, gorelo je od neba do {{prelom strani}} zemlje. "Če je že

–— Skorja pa se mu je bila napravila ne samo po

preže, nič se ne smem geniti!" –— Prijetno pa mu je

oči. –— "Ali se ti sanja?" –— "Primi!" –— "Podáj!" –— Položil

lestvi?" –— Premeknil je noge, vzdignil se je z životom ter

se oprl z roko ob klin, da bi splezal dol. –— "Hej, kaj pa

delaš, ali boš ali ne? Poglejte ga norca!" –— Res sem norec;

zdaj ko je že konec blizu, pa vstajam! –— "Primi!" –—

"Podáj!" –— Ali ko je vstal, je zažarelo sonce, zapalilo se

obzorju, še konca mu morda ni. Ko bi zdajle {{prelom strani}} imel lepo

obraz ... "Hej, držite ga!" –— Pol je plezal dol in pol je

svečnice, ali se je vrstilo počasi, od tistega {{prelom strani}} časa, ko se je

se globoko v gosto {{prelom strani}} grmovje; tam je bila voda tiha in

našel. –— Tam gori, še daleč, se je temnil gozd, tja je bila

in skoro strahoma. –— Zdaj še ni hotel v {{prelom strani}} gozd, preblizu

laže zakuri s suhimi pretljami –— pa bi si kupila faško za

sam. Kam hiti pač nebo {{prelom strani}} in kam hiti zemlja, kam hitiš,

–— Zravnal se je, iztegnil roke, nagnil glavo nazaj in

prezgodaj je še –— kadar bo gozda kraj. Če bi že zdaj začel,

naložil si je bil težje breme nego kdaj prej. –— Zadel je

ko je pobožna, pa bi dala meni!" –— Ozrl se je -— ah, kako

čelo in zamajal z glavo, ker ga je že bolel vrat. –— "Pa jaz

komaj mu je prišla misel, je vrgel {{prelom strani}} butaro na tla in svitek

pot je bila, ali ni je bilo konca; –— glej, tam se že sveti

neba kakor siv oblak! –— Zadel je butaro in se napotil.

–— In stopal je krepko, dasi je šlo strmo navzdol in so

pa mu je bilo, kakor da bi mu gorel ogenj v {{prelom strani}} telesu; prav

–— Zdaj je bila butara še precej lahka, v tem hipu,

je zibala. –— "Bolje je bilo pri očetu ... in lepo je bilo,

počasi mencal z nogami, kakor da bi zelje tlačil –— nikamor

ni?" –— Noge so pač stopale prav lehko, opletale so se

nog, tako kakor tudi vsega telesa ni čutil –— na svetu ni

ni moglo vanjo, tudi oči niso mogle več gledati, {{prelom strani}} buljile

si malo ... Tam, glej, gre človek, ali čuden človek je –—

obrazom; {{prelom strani}} peljala se je kočija –— čudno je bilo –— preko

–— in resnica je bila samo tista žalostna pokrajina, ki se

slišal –— in prestrašil se je, ves se je stresel, ko je slišal tisti

ga ni ... Morda ga je videl samo v nemirnih sanjah –—

–— Glej, zardela je! –— je pomislil Peter in ves se je tresel.

In sanje so bile morda samo tista pusta {{prelom strani}} pokrajina in tisti

== V. ==

bil pokleknil pijan pred mlado nevesto {{prelom strani}} ter jo prosil

Ali precej ga je bilo sram te misli –— ne maral bi, da bi

"Ali če bi prišla tako –— v beli obleki, prijazna in vesela

misel mu je bila še tako tuja, da je niti {{prelom strani}} zelo žalosten ni

–— oči so hrepenele tja, noge pa se niso mogle geniti. In

in je hitel za kočijo –— naravnost preko polja, preko

travnikov, {{prelom strani}} proti tistim lepim goram, ki so se vzdigale v

obema rokama in se je doteknil s čelom, {{prelom strani}} z lici, z ustnicami.

Legel je na posteljo, roke pod glavo –— in hitro sta bila

so take misli ..."
{{prelom strani}}
Prej bled in mrzel, mu je gorel zdaj

== VI. ==

"Pojdi zbogom –— bi rekel –— in še roko mi daj! Tudi

Toda v mestu je že, vesel je, –— kako bi pač mislil na to

durih, kakor da bi dajal roko prijatelju –— prijel ga

čudnega. Če je namreč Jakob Mrva tudi tako ležal –—

in težko mu je bilo srce. Nato pa je {{prelom strani}} šel in se je napravil

da bi jo posetil umazan in razcapan; {{prelom strani}} Bog

se mu je celo zdelo, {{prelom strani}} da vidi, kako pokimava konj

je morda ni na svetu? –— Ej, Peter, resnično je ni na svetu

obtičala mu je časih noga v razmočeni {{prelom strani}} prsti, padel je

Stoji popotnik in gleda, kako jezdijo sivi jezdeci –— obsojeni,

[[Kategorija: Ivan Cankar]]