Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

prelomi strani
m (metapodatki, popravki)
(prelomi strani)
Poljanec je mislil nase. »Miša je realist in ima veselo življenje, in — ona, Lizika? Tudi! Kakšna filozofka!«
 
,Vi filozofiʹ, je rekla, ,veste mnogo, pa ničesar ne znate. Vi mislite nekaj, česar nikjer ni in rešujete, kar se razrešiti ne da. Vi ste skazili življenje. Drugače se je živelo preje, bolj veselo, manj so mislili in več živeli. Le berite romane iz prejšnjih časov. Kako življenje je to bilo! Kje je zdaj kaj takega? ...ʹ Tako je govorila ... Poljanec se je nasmehnil. Spomnil se je, kako {{prelom strani}} se je bila razjezila Lizika pri tem. Blestele so se ji v jezi oči in ličeca so ji rdela. Dolgo je že hotela dobiti kakega filozofa, da bi mu to povedala.
 
Poljanec pa se je zasmejal.
 
Voz je prišel na vrh klanca in Poljanec je zapodil konja zopet v dir.
{{prelom strani}}
 
==2.==
 
Med drdranjem voza so se izgubljale besede voznikove in mladi filozof ga je včasih komaj razumel, kaj mu pripoveduje starec.
{{prelom strani}}
 
»Zdaj smo že na našem,« je rekel voznik ponosno, ko je voz zadrdral po ravnem. Bela hiša se je pokazala oddaleč na samoti.
 
Vdova je prenehala pri spominih na svojega moža. Vsi so vedeli, kako sta se ljubila, čeprav sta se vzela že priletna in je bil mož dvajset let starejši od nje. Imenovala ga je vedno »naš Metod« in on njo »moja Marena«. V družbi sta rada govorila drug o drugem ter se hvalila. Na steni je visela njegova slika. Marena se je zagledala vanj, in nje oči so postale mokre, dasi je že štiri leta minilo, kar so ga bili pokopali. Tudi Poljanec se je zagledal v sliko. Predstavljala je doprsno podobo kmetiškega magnata z velikanskim obrazom, polnim ponosa. Zalita lica, ki je v njih skoraj izginil mali nos, majhne oči, okrogla obrita brada s tolstim podbradkom, malo osiveli lasje in tudi ušesa so nekam izginila v tolsti obraz, da je imelo vse podobo kroglje. Mogočne brke so dajale obrazu še bolj značilen izraz. Naslikan je bil le mal del prsi, a iz njih širokosti se je dalo sklepati na ogromno telo.
 
»Samo enkrat se je dal fotografirati,« je govorila teta, »po tisti sliki mi ga je naredil slikar {{prelom strani}} v mestu. Zdi se mi, kot živ, kot da bi lahko govoril.« Teta si je obrisala solze.
 
»No, prestal je, mir mu bodi,« je rekel.
 
In legel je ter mislil: »Njegova sestra? Menda je postala že lepo, čvrsto dekle!« Nasmehnil se je in zaspal.
{{prelom strani}}
 
==3.==
»Življenje se mrači samo, mi pa ga moramo jasniti,« je odgovoril Poljanec.
 
»Filozof ste in filozofi so pusti ljudje, ki menda ničesar ne čutijo!« je nadaljevala; »poznala sem enega, — neznosno dolgočasen človek je bil. Tudi Miša bere take knjige. Včasih jih {{prelom strani}} primem in se čudim, kako more človek čitati jih! In tako čtivo je izpridilo še druge. Kako lepe romane sem čitala včasih! Dandanes nihče več tako ne piše! Prej je bilo vse lepo, idealno, polno solnca in gorkote in dehtenja cvetk, migljanja zvezdic in sreče — sreče! Sedaj pa pišejo vse nekaj druzega. Vse polno politike, medicine in filozofije. Nič ni več tako, kakor je bilo in tudi vse življenje je drugačno.«
 
»Dà, dà, gospodična! In prav zato! Ako je {{razprto|življenje}} drugačno, mora biti tudi {{razprto|umetnost}} drugačna. Sicer pa, ali res mislite, da je življenje drugačno?«
 
»Bili smo v strahu,« je rekel Roš doma in izpregal konja, »ker vas ni bilo; teta ni spala vso noč od skrbi. Konj vas ni vajen, lahko bi se zgodila nesreča, če bi ponoči vozili domov.«
{{prelom strani}}
 
Na dvorišču se je pojavila teta Marena s skrbnim obrazom in Poljancu je bilo žal, da ji je napravil take skrbi. Sporočil je pozdrave Vraniča in Lizike in je začel praviti o Cerovcu in o Vraničevem gospodarstvu, Marena pa je ogledovala konja.
 
 
Zdelo se mu je, da se mu odgrinja tukajšnje življenje bolj in bolj ter da postaja zanimivo. Sklenil je, da se popelje s teto Mareno v Podlesko, ker vodi pot do tja mimo Mlinskega.
{{prelom strani}}
 
==4.==
»Slišala sem, da je tudi dobra gospodinja, in to je glavno.«
 
»Mogoče«, je rekel Poljanec in pogovor se je zataknil. Pokazala se je velika, bela, še skoraj nova hiša ob cesti. Roš je zapeljal pred hišo. Gospodar je stal gosposko oblečen na pragu in ju je prijazno pozdravil. Nekaj otrok v raztrganih {{prelom strani}} oblekah se je podilo okoli hiše. Poljanec in Marena sta stopila v vežo.
 
»Kako živite?« je vpraševal gospodar Poljanca, ki ga je poznal še iz dijaških let.
 
»To so tisoči«, je govorila teta Marena, »kako je škoda takega gozda in vse je zapravil.«
{{prelom strani}}
 
V gozdu nad njimi je zalajal pes. Po stezi je prišel prileten gospod, majhne postave, rdečega obraza z osivelimi brkami v lovski obleki.
 
 
Dolgo so stopale pred njegove oči osebe zadnjih dni, vsaka s svojimi vprašanji, ki jih Poljanec danes še ni mogel razrešiti.
{{prelom strani}}
 
==5.==
»Sezidajmo jim tovaren, delali bodo radi, in vprašanje je rešeno,« je rekel Poljanec. Goranov ga je mirno pogledal.
 
»Ali tu je tisoč ovir in predvsem ni kapitala. Mnogo jih je, ki sede na svojih tisočakih in {{prelom strani}} premišljajo, kam bi ž njimi, da jih kdo ne ukrade. Delati iz denarja denar, tega ne razumejo. — Vranič je moder gospodar,« je opomnil Goranov po malem prestanku.
 
»Dà, včeraj sem bil pri njem. Lepo je začel!«
 
»Podjeten mož, praktičen trgovec,« je odgovoril Poljanec in odšel čez dvorišče.
{{prelom strani}}
 
==6.==
 
Prišla sta na obronek in pokazala se je vsa dolina.
{{prelom strani}}
 
»No, vidite,« je začel zopet starec, »to je zdaj že skoraj vse Goranovo. Kmetu da toliko, da ima za pot v Ameriko. Koliko jih je že šlo, in vsa družina mora delati kar ukaže Goranov. On zna! Nekatere bajte stoje prazne in okna so pobita. To je vse njegovo; pravi, da si postavi fabriko. Včasih ima čudne muhe, pravijo, loti se česa za kratek čas in potem pusti vse skupaj. Za denar mu ni nič, samo da živi, kakor se mu ljubi. Nazadnje pa bo zopet berač, potem bo igral in bo zopet gospod. Ali niste videli, da je to čuden človek? Težko je razumeti, zakaj živi tako. Ima svoje muhe. To je vse njegovo!«
 
 
»Da,« je pritrdil slikar, »idile so zanimive.« Mirno je slikal dalje in se ni dosti menil za gosta. Dolgi lasje so mu segali do ramen in črna brada mu je obdajala temni obraz, zdajpazdaj je pogledal po svojih delih z otožnimi očmi.
{{prelom strani}}
 
»Gospod je pri nas zelo zadovoljen,« je pripovedoval Mlinski, in slikar se je nasmehnil ter slikal dalje.
 
 
»Vse, kar je novo in nenavadno, me zanima in kar je staro in znano, to ljubim!« je dejala, in mislil si je: »Jaz tudi, jaz tudi! Danes me zanima ... a jutri, pojutrišnjem ... dà, mogel bi jo ljubiti!«
{{prelom strani}}
 
==7.==
 
»Z bogom, domovina! Ne moreš nas rediti, za kruhom gremo!«
{{prelom strani}}
 
Videti je bilo, kakor da jim ni težka ta pot, šli so, kakor da jim je usojeno. Ko človek izprevidi, da mu je tako usojeno, nemo in hladno gre in se ne obotavlja ter ne misli ničesar. Čemu bi mislil, ko mora biti tako? Lahko bi ostali tudi sredi doline, zagledali bi se v božje solnce in bi se morda živili od njega blagodejnih žarkov. Objeli bi se izgnanci brez domovine na svoji zemlji, peli bi si pesem do konca in pomrli. Kdo je še kdaj živel od žarkov nebeškega solnca? Ker pa so ljubili, so morali iti in pustiti, kar so ljubili. Tako je prišlo po usodi. Ljubeča srca pa plakajo včasih tudi iz navade in iz nepremišljenosti.
 
 
»In ne morete izhajati?«
{{prelom strani}}
 
»Hm«, nasmehnil se je kmet, »še za obresti nimam, vedno slabše je«. Pri tem je zopet nezaupno pogledal Poljanca.
 
 
Nategnil je zopet harmoniko in odšel dalje. Izginil je na cesti in bolj in bolj so se izgubljali pretrgani glasovi.
{{prelom strani}}
 
==8.==
»Kaj je to? Ime je, pa je, kakor se tebi pravi Krapec, na primer. Taki ljudje so to, delavci po fabrikah, ki trpijo, pa jih premalo plačajo; zato pravijo, da bodo gospodi vzeli in razdelili, — bolj nevarni ljudje so, bi dejal — no, ko bi bila fabrika taka dobra reč, bi ne bilo samokratov na svetu ... Tako je.«
 
»Zakaj je pa v Ameriki toliko denarja, da ga sem pošiljajo, če ni s fabriko nič?« je začel {{prelom strani}} Krapec. »Fabrika nese, da ljudje zaslužijo. Brez dela ni jela, prijatelj! Samokrati so že napačni ljudje, če se zaradi fabrik jeze. Fabrika daje dela, kruha, obleke in strehe, vidiš! Kaj imaš pa ti, ko delaš ves dan in trpiš? Še manj, kot samokrat, pa moraš le živeti sebe in druge.«
 
»To je res, da ničesar,« je začel Pikov, »nekdo pa mora tudi imeti kaj več, da kaj sezida in kako fabriko napravi, da bomo imeli delo in kaj zaslužka.«
 
»Kaj bo prav začenjal! Skop je bil, ljudem ni dal! Včasih se je dalo delavcu pošteno, zdaj pa nič«.
{{prelom strani}}
 
»E, še slabše je bilo; gospodar je zdaj revež.«
 
Tako so govorili starci. In ko so govorili zadnje besede, so žalostno povesili glavo, zagledali so se v kozarec pred seboj in pili na žalost.
 
»Kakšno vino je to! Bog ve, kdo ga je delal, zakaj Bog ga ni ustvaril, zemlja ga ni rodila. Odkod si dobil, krčmar, to vodo brez okusa? Duha ni po vinu. Kdo te je ogoljufal? Kakšen krčmar si, da ne poznaš? To so bili prej drugačni krčmarji! Par konj so vpregli v parizar, par konj, da je jih bilo veselje videti. I, hot, so pognali proti Dolenjskemu. Tri bariglje so imeli na vozu, hej! Tako so hodili po vino. Čez teden ali dva so se šele vrnili in so pripeljali vino. Pa {{prelom strani}} kakšno vino! Vsa vas, vsa dolina je prišla, da smo zvalili v kleti. Pijače je bilo, da je teklo od miz. To so bili časi! A zdaj? Kdo pozna še pravo vino? Odkod si dobil to pobarvano vodo, krčmar? Jesih je boljši, fej!«
 
In pili so starci, kajti tudi to je lepo, kar budi spomine na lepe čase. Zato so pili, da bi se opili in bi mislili, da je zopet tako, kakor je bilo v tistih časih. In je res skoraj prav tako, samo vino ni isto, kajti suha, temna leta so bila izpraznila bogate kleti, kjer plesnijo zdaj nekdaj lepo dišeče bariglje brez vina — starine.
 
In budili so se drug za drugim in so začeli dalje piti. Nekateri so posegli v žep in so se začudili, da je tam še denarja. Prijetno je tako zjutraj po prepiti noči poseči v žep in začutiti tam denar. Zato so bili veseli, da je temu tako.
{{prelom strani}}
 
»Kako je to mogoče?« so pomislili. In ko so dobro vse premislili, kaj je bilo včeraj, so se spomnili, da je bil zvečer Goranov v krčmi in da je dajal za pijačo.
 
 
Zares veselje je vladalo po vseh kotih in krajih v dolini in če je morda prišla odkod nepovabljena slaba vest, da bi motila zadovoljnost srca, so jo zapodili z veselim petjem. Ne more priti slaba vest v srce, dokler je še denar v žepu. Kako sladki so časi radosti, ko je v njih raj zaprta pot vsemu neprijetnemu, kar bi spominjalo na preteklost ali opominjalo na bodočnost ter je moglo kazati vesele dni!
{{prelom strani}}
 
==10.==
»Kaj bi govoril z njim?« je pomislil Poljanec. »Ali znaš še kaj peti, Čiča?«
 
»Znam o vsem, kar hočete. Svet me ne mara poslušati in jaz ne pojem za svet. Malo mi je mar! Lepo je, da ste mi dali krono, za pijačo bo; vedno govore, da pijem za njih denarje. Težko je poslušati očitanja, dokler ušesa ne ogluše ... Sedaj bodo pili za moje denarje {{prelom strani}} in bodo tiho. Lepo je na Cerovcu, človek bi si želel imeti tako.«
 
»Ti vedno piješ, Čiča?«
 
»Dolgo vas ni bilo! Ali nismo bili vredni obiska?« mu je očitala Lizika.
{{prelom strani}}
 
»Povabljeni ste bili vi k nam, gospodična!«
 
 
Vstala je, obrisala si je solze in pogledala nanj s prezirljivim pogledom. Zadrdral je voz zunaj po pesku. Zbežala je iz sobe in on je odšel počasi za njo ter ugibal, kaj mu je hotela reči.
{{prelom strani}}
 
==11.==
 
»Gospod Miša se je menda rodil z gospodarskim vprašanjem vred, ker je ž njim tako nerazdružljiv,« se je norčeval Goranov. »Zame so gotovi dnevi na svetu, ki se imenujejo prazniki. Takrat se z dolgočasnimi vprašanji ne ukvarjam.« In z vajeno samozavestjo si je prižigal viržinko in se hrupno smejal. Tako je kmalu veselost objela goste. Tudi Poljanec je postal dobre volje in se je smejal Vraniču, ki je pripovedoval svoje velikomestne doživljaje. Goranov se je krohotal na ves glas in hitro se je še sam spomnil doživljaja, in pripovedoval ga je obširno ter spremljeval svojo povest z bučnim smehom, da so mu stopile solze v oči.
{{prelom strani}}
 
Poljanec se je spomnil Lizike in šel jo je iskat. Ni je bilo nikjer. Ko je stopil na dvorišče in je pogledal, če je luč v njeni sobi, je videl, da so okna temna.
 
V veži je stal Čiča s harmoniko na hrbtu. Njegov obraz je bil zaspan in oči so bile motne.
 
»Pridi kmalu zopet, Čiča,« mu je rekla Lizika ter tekla v kuhinjo. Nihče se ni zmenil zanj, da bi {{prelom strani}} mu skril harmoniko, kajti našel jo je v kuhinji, kakor jo je bil pustil zvečer. Hlapci so pusti, govoriti ne znajo, Vranič se ni zmenil zanj. Zato je bilo Čiči zjutraj dolgčas in je odšel, da se ustavi kje drugje, kjer bodo ljudje po njegovi volji. Za slovo je zaigral na harmoniko in se mu je zdelo, da mora biti nekaterim ljudem zelo dolgočasno na svetu. Zadovoljenje bil sam s seboj.
»Pridi kmalu zopet, Čiča,« mu je rekla Lizika ter tekla v kuhinjo. Nihče se ni zmenil zanj, da bi
mu skril harmoniko, kajti našel jo je v kuhinji, kakor jo je bil pustil zvečer. Hlapci so pusti, govoriti ne znajo, Vranič se ni zmenil zanj. Zato je bilo Čiči zjutraj dolgčas in je odšel, da se ustavi kje drugje, kjer bodo ljudje po njegovi volji. Za slovo je zaigral na harmoniko in se mu je zdelo, da mora biti nekaterim ljudem zelo dolgočasno na svetu. Zadovoljenje bil sam s seboj.
 
Poljanec je šel mimo sobe, kjer so bili prepili noč, v lopo na vrtu in si oddihaval v svežem jutranjem zraku. Glava mu je bila še nekoliko težka in začel si je klicati v spomin vse dogodke prejšnje noči, a konca se ni mogel spomniti. Ni mogel vedeti, ali se mu je sanjalo, ali je bila resnica, da se je poslovil z Liziko, predno je šel spat. Ali ni govoril neumnosti? A kaj je blebetal? Neprijetno mu je bilo v tej negotovosti in nezadovoljno je zmigaval z glavo.
Ko pa je stopal po stopnjicah k teti, da ji poroča, so se mu zaokrožile ustnice in zažvižgal si je pesem:
 
<poem>
»Danes tukaj — jutri tam ...«
</poem>
 
{{prelom strani}}
==13.==
 
Gospa zdravnikova je šla s slikarjem Lorencom in je zaostajala dolgo časa, tako da so bili samo za nekaj korakov narazen, potem pa sta izginila po stezi v gozdu.
 
Ko je Poljanec začutil, da sta sama, lotila se ga je sentimentalnost in začel je iskati veselih besedi. Zmagovalo je v njem čustvo, ki je ležalo {{prelom strani}} že dolgo v njegovi duši in niso ga mogli odnesti časi.
 
»Tu pridemo naravnost nad jezero,« je rekla Emanuela in stekla po stezi, ki je peljala med drevjem proti dolini.
»Dà, zanimiv človek je«.
 
»Lahko mogoče. Sorodnik je gospe zdravnikove, sin neke plemkinje; njegova mati je baje {{prelom strani}} tudi slikala. Res, zanimiv mož ... No, pazite!« ...
 
Priplula sta h kraju. Težko je bilo pristati ob potu. Drevesa so rastla ob bregu in so molila svoje veje daleč nad vodo. Poljanec je stopil iz čolna in ji podal roko. Čoln se je nevarno zazibal, ujela se je z vso silo za njegovo roko in potegnil jo je za seboj. Ostala je tako, kakor da se je ustrašila.
»Slabe volje si bil sinoči, niti govoriti nisi hotel. Kaj ste imeli?«
 
»Pričakoval sem več od družbe na Mlinskem, a tudi tam je pusto. Mislil sem, da bom zahajal pogosto tja, a ni nič posebnega. Sploh je dolgčas tu, da mora človek postati slabe volje. Kmalu pojdem na popotovanje. Tod po Dolenjskem {{prelom strani}} je pusto, vse tako majhno. Kako le morete živeti tukaj!« Nevoljen je pil kavo. Teta pa je vzdihnila, kakor je bila njena navada. »Komaj si prišel in že zopet pojdeš!« In pristavila je: »Privaditi se je pač treba«.
 
»Odpočil sem si in zdaj pojdem. Res, nekaj časa je tudi tu lepo, a kmalu postane človeku dolgčas«.
 
»Tak je sedaj svet! Drug čez drugega,« je vzdihovala Marena. »A kaj morem storiti? Dala sem vendar že besedo Goranovemu, — nazaj ne morem!«
{{prelom strani}}
 
==14.==
 
»Oprostite, ni časa, pozno je.«
{{prelom strani}}
 
»No, za trenutek.«
 
 
»Riskiral bi bil pri tem samo jaz,« je rekel.
{{prelom strani}}
 
Marena ni vedela, kaj hoče reči s tem, zato je zmignila z ramami in rekla: »Kar je, je«.
 
 
»Kaj morem? Mlinski prodre tako ali tako. Ljudstvo dobi kruha. Toliko pa sme biti človek egoista, da dela za svojo srečo, kadar ni nikomur na škodo.«
{{prelom strani}}
 
In danes je zopet sanjal o bodočnosti. Spomnil se je vsega tega in je bil zelo nezadovoljen. Že par dni ni bil na Mlinskem. Čudno je bilo v zadnjem času postalo tam. Tudi Emanuela ni bila, kakor prej. Slikar Lorenco je bil nenavadno prijazen in ga je bil zadnjič spremil na poti domov, kar ni storil nikdar preje. Premišljal je vse to in ugibal, ali naj gre zopet na Mlinsko, ali ne. Poset Goranovega in nemir zaradi teh izprememb, posebno pa očitanje, da ni izpolnil svoje naloge, ki so mu jo zaupali prijatelji na Cerovcu, vse to ga je motilo, da ni mogel delati. Odpravil se je kmalu in odšel, kamor je želelo srce.
 
==15.==
 
Zašumelo je po vsej pokrajini in povsod so govorili o Goranovem in o Mlinarici. Kajti nenekega {{prelom strani}} lepega dne se je peljal Goranov po beli cesti v svojem koleslju in je tako modroval.
kega lepega dne se je peljal Goranov po beli cesti v svojem koleslju in je tako modroval.
 
»Dovolj je zabave za sedaj. Čemu bi se boril sebi v škodo, a tujcem na korist? Nikjer ni zapisano, da naj Goranov rešuje ta narod. To je delo drugih. Ko seje Goranov rodil, ga skoraj niti pobrati niso hoteli, kjer je ležal. Čemu bi zdaj Goranov pobiral vse, ki so popadali v svoji neskončni lenobi? Jaz nisem bil kriv, da sem padel na zemljo, a oni so krivi, ker s prekrižanimi rokami čakajo, kdaj kaj pade z neba. Svetnik bi moral biti, da bi vzdržal, kar je obsojeno v propast! To je domovina za ljudi, ki se imenujejo Čiča; a Goranov spada v drug svet. Položil sem jih predse, da so se ponižno krivili in brez dela vzdigovali roke. Poznam vas, duše hlapčevske. Le tujec ima tukaj srečo in uspeh! Zato je boljše, da odidem s slavo«.
 
»In tu bo istotako. O, vidva, filozofa! Vaju že življenje nauči drugačnih teorij. Prijatelj, ona ne bo vzdržala! Imel sem priliko videti jo: torej, želim ti mnogo sreče.«
{{prelom strani}}
 
Poljanec ga je mirno poslušal. »Mogoče,« je pridejal nazadnje. »Jaz ostanem pri svoji filozofiji.«
 
»Kakor hočete,« je odgovorila in odšla hitro v kuhinjo. »Srečno!« — Tako je odšel ...
 
<center>* * *</center>
 
Voz je stal naprežen pred vežo na cesti, in Roš je popravljal konju komat, dekle pa so znašale Poljančevo prtljago na voz. Teta Marena si je v veži brisala solze. Poljanec je pospravil zadnje svoje reči in se poslavljal od nje.
17.101

urejanje