Snov za novelo: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

Dolg, globoko doli proti južnemu obrežju segajoč pramen se je prikazal tam daleč in lezel previdno in nezaupljivo črez vso črno gladino bliže in bliže sem proti tej strani: — pogled enookega, počasi se vrtečega svetilnika v pristanišču, mračno svojo dolžnost vršečega čuvaja, ki je tam, da nadzoruje in opazuje celo noč v njegovo oblast izročene uporniške valove ... In valovi so se potuhnili pred njim kakor zarotniki, če gre mrk stražnik mimo njih .... A komaj je zdrknil pramen dalje črez breg na levici in izginil potem tja črez mesto in je obrnil svetilnik-čuvaj tej strani svoj orjaški {{prelom strani}} črni hrbet, že so prijezdili novi sli sem iz dalje skozi noč in novo mrmranje in posvetovanie je šlo skozi temino ...

In zamislil se je v oni popoldan ravno pred enim letom. Pomlad je bila prišla in mu dihala opojno, brezkončno hrepenenje v dušo. Pravzaprav tu ni bilo pomladi, v tem ogromnem mestu in po teh kamenitih, golih rebrih okrog njega, a slutil jo je tam zadaj za gorami. Samo zrak je bil sladkoduhteč in moder, kakor bi se bile razpustile tihe vijolice v njem in morje pred njim je cvetlo ... Sedel je tam-le pri svoji mizi in ravno prečital tisto divno črtico Helene Rasta »Pomlad« — divno kakor pomlad sama ... Zaprl je list knjige, ki mu jo je prinesla, in primaknil svojo stolico k oknu ... Celo telo mu je vibriralo čistega razkošja in zdelo se mu je, da prav čuti, kako se mu krčevito dviga duša v prsih in vselej zopet pade sladkoonemogla na mehko ležišče nazaj ... In naenkrat mu je šinilo nekaj skozi možgane in skoraj planil je zopet k mizi... In pisal je ognjeno, občudovanja in hrepenenja polno pismo tej nenavadni ženski in ji odprl namah vso svojo prelestno dušo, kakršna je bila v tem velikem, čudapolnem trenotku, pismo, kakor se mu je zdelo, da ga ni pisal še nihče na svetu lepšega ... Kaj to, če se nista poznala osebno! Tudi njegovo ime je blestelo med prvimi v domovini in neki kritik je celo nedavno zapisal, da mu je, »ako primerja njegova in njena dela, kakor da sta se združila baš v njih {{prelom strani}} dveh moški in ženski genij v čudovito se dopolnjujočo zvezo visoko tam gori v svojih visočinah« — ali ni, kakor da bi mu bil Bog zaklical iz brezkončnih daljav, da sta si prav onadva namenjena od vseh vekov? ...

Nekaj kakor nadzemska blaženost ga je prevzelo. Bil je še mlad — štiriintrideset let — še vedno je šla njegova pot navzgor in še daleč je bilo, ko se obrne po oni strani v dolino navzdol, {{prelom strani}} toda zavedal se je, da je izmed onih, ki je zgodaj zagorel ogenj življenja v njih, tisti tihi in v vse globine dolboč, na vse strani po njih rove vrtajoč ogenj, in čutil je, kako se je že podrl zdaj tu, zdaj tam izjeden kupček in kako je prhnil zdaj tu, zdaj tam kosmič pepela v zrak ... In bal se je ure, ko bi začeli ti naravni plameni ugasovati in bi jih mogel iznova zanetiti le s tem, da bi jih pustil v svojo glavo in jim izročil svoje možgane v plen, kakor vsi, ki zagori prepozna ljubezen v njih ... A ti se večinoma vsaj ne zavedajo, on pa bi se in bi moral sam z ostanki svojega razuma opazovati, kako silijo požrešni zublji bliže in bliže, in bi sam videl, kako se mu reži idijotstvo iz ozadja ... Toda danes še ni bilo prepozno, še je imel polne prsi, še je imel česa nuditi oni, ki se mu je zdelo, da bi jo mogel še edino ljubiti na svetu ... Zato je pospeševal z vso virtuoznostjo rafiniranega umetnika ta proces v njej, zato je vabil skrito in previdno kakor prekanjen tat vse njene misli in želje k sebi ter jih spravljal v svojo oblast, zato jim je vcepljal žgoče, opojne strasti, da bi jo pač popolnoma omamil in podjarmil vse življenje v njej in ga vladal potem vse čase kot ljubeznipoln, vse žrtvujoč kralj ...

In čim tišji je postajal ta plamen, tem bolj pekoč in žgoč je bil in tem strastneje sta trepetala oba v njem. Tedaj pa je začutil, da je dovolj, in pisal ji je, naj pusti svoje odgojiteljevanje, to življenje {{prelom strani}} polno odgovornosti in poniževanja, ter naj vstopi v njegovo uredništvo, kjer ji more ponuditi dobro plačo in zanimivo delo. Kot urednik leposlovnega oddelka takega velikega dnevnika je bil itak že preobložen in je nujno rabil pomožne moči.

Lotil se je takoj iskanja in že črez teden ji je mogel naznaniti, da jo sprejme grof Collari za svojo edino trinajstletno hčerko. Mož želi samo, da naj pride v pričetku spomladi za štirinajst dni v njegovo {{prelom strani}} hišo, da se dodobra spoznajo, s prvim septembrom pa, ko se vrne z ženo in hčerko z letovišča, lahko nastopi svoje mesto, ako se o vsem domenijo.

Povesil je glavo. Zavedal se je, da je njegov obraz nenavadno hladen, cesto temen, oči ponosne in le skrivoma iskajoče in da so ga imeli ljudje za mrzlega, do ošabnosti nedostopnega. In čim bolj ga je odbijala površna kričeča živahnost teh južnih ljudi, tem bolj {{prelom strani}} je brzdal vsak svoj pogled, vsako svojo kretnjo, ubil že v prsih vsako svojo besedo, da mu je prišla čimbolj ledena iz ust. In tem bolj se je veselil svoje krute volje, ki je slednjič s kovala okrog ognja v njegovih prsih oklep iz samega mrzlo se blestečega jekla. Toda tu pri tej ženski, prvi po tolikih letih, je sam pustil, da se je raztopil oklep pod božajočo toploto njenih oči, odprl ji je sam nepremagan celo svojo plamenečo dušo; zato ga je napolnila z bolestno trpkostjo slutnja, da tega ni spoznala, da ni spoznala najboljšega v njem: jeklenega oklepa in ognja za njim, da bi ji morda bolj ugajala bedasta živahnost kakega bajaca nego njegova tiha, a globoka in žgoča strast.

»Ne, žalibog da nimam časa! Drevi že odpotujem,« je odgovoril kratko in temno.
{{prelom strani}}
Tedaj pa ga je prestrašeno pogledala in videlo se ji je, da jo je silno zabolelo. In dela je svojo roko v njegovo in se naslonila otožno nanj.

Bilo je čudno pismo to, njemu samemu nejasno, lastnega tihega strupa omamljeno, in sam ni vedel, zakaj ga je vrgel v nabiralno skrinjico in zakaj je bil pri tem tako čudno zamišljen ... In še vedno v isti omamljenosti, omamljenosti zastrupljenca, je čital njen odgovor in z neznano slastjo je strmel v to potrdilo, da so vse kačice pičile in da je njeno ubogo srce vse krvaveče in bolno. — In stopil je k temu srcu in ga začel obračati počasi in s tresočimi se rokami in ga ogledovati od vseh strani — tedaj pa je zašumelo morje zunaj pod oknom, zašumelo in zabučalo, da je preplašen obstal ... In stopil je k oknu in gledal ven in bilo mu je, kakor da mu veje vihar do globin njegove duše in jo stresa do temeljev ... In začutil se je hipoma tako samega in ubogega in {{prelom strani}} ustrašil se je, kako je mogel trpinčiti to edino srce na svetu, ki ga je ljubilo in se je zato zvijalo sedaj v bolečinah pred njim ...

Dalje ni mislil, in kar ga je razjedalo, je bilo edino to, da je on {{prelom strani}} tako boren in neznaten proti tem ljudem iz velikega sveta in da je kakor usmiljenje, če stopi Helena doli k njemu.

»Sploh, Pavel ... Jaz premišljujem cesto o tem ... Ti večkrat nisi zadovoljen z menoj, jaz čutim vsakokrat to ... Glej, duša {{prelom strani}} moja!« je vzkliknila nekoliko glasneje in kakor proseče in se vzravnala više ter mu ovila levico okrog vratu. »Bodiva si popolnoma odkritosrčna v tej uri in dogovoriva se o tem, — morda bo nama obema v srečo ... Ti pogostoma nisi zadovoljen z menoj in jaz ne s teboj ... in oba ne veva zakaj ...«

»Dovoli, da ti razložim vse po vrsti — tako bo najbolje ... Kakor veš, sem študiral tri leta medicino. Hm, slabo sem bil zadel. Pravo bi bil morda izvršil in danes bi bil že kak odvetnik, kajti imam včasi trenotke, celo mesece, ko bi se mi ljubilo učiti, kar kdo hoče, a da bi bil redno zahajal k predavanjem, prav gotovo, vsako uro, v to sem bil veliko preveč len in zjutraj tudi navadno preveč — zaspan. Z eno besedo, spoznal sem po treh letih, da ne bom nikdar doktor medicine, izgubil sem bil vse podpore in kredit so mi izpodkopali — moji občudovalci. Bil sem namreč že takrat precej znan in vsakdo, ki je bil tri noči na Dunaju, je pripovedoval doma z velikim ponosom, da je popival z menoj neprestano šest noči in me sedmo jutro nesel na lastnih ramenih brezzavestnega domov. Pametnim ljudem nisem še zameril ne, ako niso hoteli taki barabi niti posojevati niti podpisavati menic. Tako sem bil torej prisiljen, da sem postal žurnalist. Spočetka mi ni šlo od srca, a vživel sem se kmalu in eden izmed akcijonarjev me je sprejel pod svoje osebno varstvo. Živel sem dobro tiste čase, poplačal pošteno svoje dolgove do zadnjega vinarja, naročil včasi fantom kak sodček piva in pomagal marsikomu — res, ne da bi se hvalil! — do tega, da ga smem danes prav spoštljivo pozdraviti in da se moram čutiti prav posebno počaščenega, če vzdigne kazalec do roba svojega klobuka in reče »Servus!« ... No, in kakor sem ti nekoč že pravil, so sklenili pozneje isti akcijonarji, da ustanove za južne dežele in za trgovino tu spodaj velik list, in jaz sem dobil takoj ponudbo, naj sprejmem uredništvo umetniškega oddelka ... Življenje je tu cenejše, moji dohodki boljši in danes bi bil gospod, da nisem bil tako nepreviden in podpisal nekemu znancu menice za deset {{prelom strani}} tisoč kron 'kot porok in plačnik'. Lotil se je bil lepega podjetja in možev pogum mi je ugajal. Poleg tega je bil moj podpis potreben le zaradi formalnosti, kajti vsako škodo je obljubil trpeti njegov svak, premožen trgovec. In zdaj — eden, dva, tri: mož je nenadoma in nezavarovan umrl, podjetje se je zrušilo in potegnilo še svaka v vrtinec, da je faliral, in črez noč sem bil — jaz dolžan deset tisoč kron ... In zdaj plačujem, da sem ves črn, in bom plačeval še dve leti. Ostaja mi komaj toliko, da sam živim, in še dve leti, Helena, najmanj dve leti — — —« Umolknil je in obrnil oči v tla. Vedno mučnejše mu je bilo to pripovedovanje; proti koncu je govoril bolj in bolj naglo in le še sunkoma že in zdaj se mu je zdelo, kakor da stoji kot velik hudodelec pred sodnikom.

»Torej, Helena?« je vprašal mirno.

»Oziroma — poetično« se je nasmehnil. » Vidiš, Helena, saj te razumem... Če hočem namreč — prej nisem hotel! ... Sklenila si pač trdno v svojem srcu, da sprejmeš ponudbo barona Windberga. Mož je bogat, mož je še mlad, je tudi lep in te ljubi — pretehtala si vse na to in na ono stran in storila, kar si storila. Morda še ne veš, kaj je življenje, premlada si še, da bi slutila njegovo strašno praznoto, če nimaš s čim, da bi ga izpolnila ... Toda to je vse bogve kje tam daleč, ti pa si računala s sedanjostjo in gotovostjo in se odločila tako. Da, morda celo najbrže niti sama ne veš, zakaj si se pravzaprav odločila tako,« je prikimal zamišljeno predse in začel govoriti počasneje, kakor da se je prikazala naenkrat nova in prava misel pred njim. »Da!« je nadaljeval, »nočem ti očitati, da si izbrala barona zavedoma radi njegovega bogastva. To bi bilo grdo in ti bi ne storila nikdar česa, o čemer si sama prepričana, da je grdo. Pripravila si si prej primerno — filozofijo. Vsi delamo tako, vsi, ki se prištevamo med boljše ljudi. Celo boljši tatovi si pripravijo svojo filozofijo in pojasnijo ti vzroke in opravičenost svoje obrti tako prepričevalno, da te je sram, ker si jih prišteval med lopove. Da, da, zdaj mi je vse jasno: tebe, dekle, je baron snubil že prej, nego sva imela oni globoki pogovor zunaj za ovinkom, in takrat si imela svojo filozofijo že dodobra izdelano. Hm, tako je torej vsa stvar! No, in jaz sem ti dal oni dan instinktivno še berglje za to tvojo modrost s tem, da sem ti pojasnil svoje materijalne razmere ... Vse, kar je bilo odtlej še med nama, je bilo samo počasno pripravljanje na smrt te najine ljubezni, kajti tvoji lepote, poezije žejni duši se je ustavljalo brutalno zadavljenje ... In tudi zdaj se ti ustavlja, da bi se ločila brutalno — grdo ... Jutri bo pač jutri, naj se zgodi božja volja s teboj — toda nocoj se ti hoče, da bi zašlo {{prelom strani}} solnce otožno in v žalostne oblake zavito in tiho, da bi se zibali beli galebi nad bolj in bolj mračnim valovjem, podobni srebrnim križcem na polnočnočrnem, baržunastem mrtvaškem prtu ... Tega se ti hoče, Helena, pri najinem slovesu, take mrkolepe poezije ... Res, veliko zahtevaš, dekle, od odslovljenega ljubimca!«

»Jaz tudi ne odrekam drugim ljudem čuvstev, razen popolnoma surovim ljudem. Sicer pa — ali misliš ti, da je pri umetniku glavno, da ima dobro srce? Po mojih mislih ima umetnik lahko prav trdo srce »in glavno je, da ima — — mehko dušo!« je pristavila odločno in s prepričanim glasom. »Vidiš, {{prelom strani}} in tega ni pri neumetnikih; suroveži imajo srce in dušo trdo, zato ni umetnik nikdar surovež in surovež nikdar umetnik, dobri ljudje pa imajo samo srce čuteče, a dušo — gluho ...«

Glej, da se izrazim popolnoma natanko: ti pravzaprav nisi ljubil mene, ampak v meni — poezijo. Sam si mi to nekoč nevede povedal, ko si rekel, da se je tebi v meni utelesila vsa poezija, vse tvoje sanje in vse tvoje hrepenenje. Ustvaril si si bil v svoji duši že davno svoj ideal ženske, in ker sem jaz kolikor toliko bila podobna temu idealu, si mi pisal in si bil trdno uverjen, da ljubiš mene. Kakor pobožen kmetic, ki strmi zamaknjeno v svetega Florijana na oltarju in ne ve več, da je pravi sveti Florijan tam gori v svetih nebesih ... A pozneje! ... Ustvaril si si bil torej tak ideal in nehote in nevede primerjal pozneje neprestano mene ž njim, in če si dobil kje kako razliko, si se jezil — name. Ah, ti sanjar!« Pogladila ga je ljubeznivo črez lase. »Spredel si si bil {{prelom strani}} celo mrežo iz najfinejše pajčevine po zraku, pa sem ti revica res popolnoma po nedolžnem vselej raztrgala in zmedla vse skupaj, kolikorkrat sva se le sešla. In ti si potem iznbva celil in skladal in krpal godrnjaje, a vendar z neumorno potrpežljivostjo vse te nežne nitke, in črez mesec dni je bilo vse spet v lepem redu. In veselil si se otroško in mi pripovedoval v svojih krasnih pismih, kako se igrajo solnčni žarki po tvojem umotvoru in kako se vse žari v mavričnih barvah. Da, veruj, da je tako, Pavel!« je vzkliknila gorko. »Ko me ni bilo pri tebi, si se radoval nad to prelestno sliko pred seboj, nad svojim — idealom, ko sva bila skupaj, si bil — zaljubljen v me, v moje oči, v moja usta ... A to je dvoje, prijatelj moj: ljubezen in zaljubljenost, najsi bo zadnja še tako pogoj prvi ... Ko sva se pa spet razšla, so ti trgale srce disonance med najinima dušama, dokler niso zopet izzvenele in so se strnile tvoje razplašene sanje zopet v prejšnjo prelestno celoto ... Ali te nisem ugenila, Pavel? Povej, ali ni bilo res tako?«

bova si res, kar sva si v resnici, in se ne bova silila v {{prelom strani}} vloge, ki so bile slednjič, pri ostri luči vendarle res samo lepa komedija, ali kakor praviš ti, samo snov za novelo ...«

[[Kategorija:Ivo Ivo_ŠorliŠorli]]

[[Kategorija: 20. stoletje]]

[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]