Snov za novelo: Razlika med redakcijama

dodanih 565 zlogov ,  pred 8 leti
prelomi strani, metapodatki
(prelomi strani, metapodatki)
{{naslov-mp
| naslov= Snov za novelo
|prejšnji=
| avtor= Ivo Šorli
|naslednji=
| opombe=
|naslov= Snov za novelo
| izdano= {{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1905}}; letnik 25, številka 5
|poglavje=
| vir= {{fc|dlib|C2PAL52M|s=all|dLib}}
|avtor= Ivo Šorli
| licencadovoljenje=javna last
|opombe=
| obdelano= 4
| licenca=javna last
| pregledana redakcija=47868
|obdelano= 4
|spisano= 1905
|vir= Ljubljanski zvon, 1905; letnik 25, številka 5; Gl. tudi: http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27keywords%3d%C5%A1orli+snov+za+novelo%27&pageSize=20
}}
 
{{poglavja s piko|1|2|3|4}}
 
== [1.] ==
 
Zaklenil je duri svoje sobice, vrgel klobuk na posteljo in stopil k odprtemu oknu. Globoko se je naslonil čreznje in se zazrl na morje pred seboj.
Šepetanje pod njim je postajalo glasnejše in glasnejše in v tem hipu se je pridrevil sem iz dalje črez glave vsem tem malim velik, smelo skačoč val kakor jezdec, ki prinaša množicam važno, nujno novico. In za trenotek vse ostrmi, potem pa se stakne glava h glavi in črez nje gre kakor šustenje vetrov ...
 
Dolg, globoko doli proti južnemu obrežju segajoč pramen se je prikazal tam daleč in lezel previdno in nezaupljivo črez vso črno gladino bliže in bliže sem proti tej strani: — pogled enookega, počasi se vrtečega svetilnika v pristanišču, mračno svojo dolžnost vršečega čuvaja, ki je tam, da nadzoruje in opazuje celo noč v njegovo oblast izročene uporniške valove ... In valovi so se potuhnili pred njim kakor zarotniki, če gre mrk stražnik mimo njih .... A komaj je zdrknil pramen dalje črez breg na levici in izginil potem tja črez mesto in je obrnil svetilnik-čuvaj tej strani svoj orjaški {{prelom strani}} črni hrbet, že so prijezdili novi sli sem iz dalje skozi noč in novo mrmranje in posvetovanie je šlo skozi temino ...
 
»To bo še ljuta noč!« je prikimal predse.
 
Toda tega res ni bil on kriv. Po njenih pismih, razen enega samega, ki je bilo itak samo trezno, nič hujšega, si je moral ustvariti tako sliko o njej, kakršno si je bil v resnici ustvaril po njenih pismih in nič manj po njenih spisih. Ta globoka, resna, cesto skoraj mračna ženska duša, ki je trepetala v vsaki njeni besedi, kar jih je videl pisanih in tiskanih! — ali je mogel pričakovati, da stopi to uro, ko sta se imela slednjič tudi osebno spoznati, nališpana in tako gotovo in samozavestno nastopajoča mondenka pred njega? Da, gotovo se ne sme prenagliti v svoji sodbi, a vtisk tega večera vsaj je bil nanj tak, da je sloveča pisateljica Helena Rasta v svojem zasebnem življenju najbrže prav navadna ženska, taka kakor skoraj vse, kar jih je srečal v življenju. —
{{prelom strani}}
 
Povesil je glavo in njegove misli so se pogreznile globoko same v se ... Tako je strmel dolgo časa tik predse in šele mogočen, razbeljen blisk ga je zdramil, da se je ozrl začudeno tja črez valovje ... Hrumelo in kipelo je pred njim, kakor da se vali ogromna reka mimo njega tja doli nekamo na južno stran, vsa črna in s snežnobelimi rožami na površju ...
 
»Toda ne!« je zmajal zopet z glavo. »Nekaj vendar mora biti na tem! Morda lažemo ljudje samo zato, ker je resnica le pregrda in prežalostna in samo laž lepa in osrečujoča ... In tako si postavimo vedno kaj lepega v oltar, opletemo s cveticami - sanjami, pokleknemo in molimo ... Tako sem tudi jaz klečal celo leto pred njo in malikoval ...«
 
In zamislil se je v oni popoldan ravno pred enim letom. Pomlad je bila prišla in mu dihala opojno, brezkončno hrepenenje v dušo. Pravzaprav tu ni bilo pomladi, v tem ogromnem mestu in po teh kamenitih, golih rebrih okrog njega, a slutil jo je tam zadaj za gorami. Samo zrak je bil sladkoduhteč in moder, kakor bi se bile razpustile tihe vijolice v njem in morje pred njim je cvetlo ... Sedel je tam-le pri svoji mizi in ravno prečital tisto divno črtico Helene Rasta »Pomlad« — divno kakor pomlad sama ... Zaprl je list knjige, ki mu jo je prinesla, in primaknil svojo stolico k oknu ... Celo telo mu je vibriralo čistega razkošja in zdelo se mu je, da prav čuti, kako se mu krčevito dviga duša v prsih in vselej zopet pade sladkoonemogla na mehko ležišče nazaj ... In naenkrat mu je šinilo nekaj skozi možgane in skoraj planil je zopet k mizi... In pisal je ognjeno, občudovanja in hrepenenja polno pismo tej nenavadni ženski in ji odprl namah vso svojo prelestno dušo, kakršna je bila v tem velikem, čudapolnem trenotku, pismo, kakor se mu je zdelo, da ga ni pisal še nihče na svetu lepšega ... Kaj to, če se nista poznala osebno! Tudi njegovo ime je blestelo med prvimi v domovini in neki kritik je celo nedavno zapisal, da mu je, »ako primerja njegova in njena dela, kakor da sta se združila baš v njih {{prelom strani}} dveh moški in ženski genij v čudovito se dopolnjujočo zvezo visoko tam gori v svojih visočinah« — ali ni, kakor da bi mu bil Bog zaklical iz brezkončnih daljav, da sta si prav onadva namenjena od vseh vekov? ...
 
Opojna omotica mu je ovila glavo, ko je končal to pismo, in v prsih je začutil neznan pokoj, kakor da si je iztrgal skoraj celo svojo bolestnokipečo dušo iz prsi ... Nesel je list takoj na pošto, da bi se v treznem trenotku ne premislil. In črez tri dni je prišel njen odgovor.
A potem sta si poslala drug drugemu svoji sliki. Dolgo je strmel v njen dražestni, fini obrazek in potem se je sklonil in ga poljubil. In da je tudi on njej ugajal, je spoznal kmalu. Njena pisma so se odtlej razlikovala bolj in bolj od prejšnjih. Nekaj mehkozbeganega jo je bilo obšlo in gladka, samozavestna, varna govorica se ji je začela trgati v plaho, hrepenenja polno in bolj in bolj sramežljivo jecljanje ... Spoznal je, da so se njena čuvstva, plavajoča doslej po njeni duši, spustila na dno ter začela pronicati polagoma v njene žile, v njeno kri, v celo njeno telo, da postaja celo njeno čuvstvovanje bolj in bolj čutnostno, in vedel je, da se šele zdaj izpreminja njeno prijateljstvo v ljubezen ...
 
Nekaj kakor nadzemska blaženost ga je prevzelo. Bil je še mlad — štiriintrideset let — še vedno je šla njegova pot navzgor in še daleč je bilo, ko se obrne po oni strani v dolino navzdol, {{prelom strani}} toda zavedal se je, da je izmed onih, ki je zgodaj zagorel ogenj življenja v njih, tisti tihi in v vse globine dolboč, na vse strani po njih rove vrtajoč ogenj, in čutil je, kako se je že podrl zdaj tu, zdaj tam izjeden kupček in kako je prhnil zdaj tu, zdaj tam kosmič pepela v zrak ... In bal se je ure, ko bi začeli ti naravni plameni ugasovati in bi jih mogel iznova zanetiti le s tem, da bi jih pustil v svojo glavo in jim izročil svoje možgane v plen, kakor vsi, ki zagori prepozna ljubezen v njih ... A ti se večinoma vsaj ne zavedajo, on pa bi se in bi moral sam z ostanki svojega razuma opazovati, kako silijo požrešni zublji bliže in bliže, in bi sam videl, kako se mu reži idijotstvo iz ozadja ... Toda danes še ni bilo prepozno, še je imel polne prsi, še je imel česa nuditi oni, ki se mu je zdelo, da bi jo mogel še edino ljubiti na svetu ... Zato je pospeševal z vso virtuoznostjo rafiniranega umetnika ta proces v njej, zato je vabil skrito in previdno kakor prekanjen tat vse njene misli in želje k sebi ter jih spravljal v svojo oblast, zato jim je vcepljal žgoče, opojne strasti, da bi jo pač popolnoma omamil in podjarmil vse življenje v njej in ga vladal potem vse čase kot ljubeznipoln, vse žrtvujoč kralj ...
 
Bili so to prelestni časi. Njegovo okno je bilo široko odprto in spodaj je šumelo morje. Uredil si je bil delo tako, da je zahajal samo do dveh v uredništvo, ostali čas pa je sedel do večera večinoma doma. Nabralo se mu je bilo v preteklih burnih časih, ko je moral skrbeti edino le za svoj obstanek, toliko snovi, da že skoraj ni vedel, kam naj poseže v svojo dušo, in z brezkončno slastjo se je vtapljal s peresom v roki v bajno romantiko človeških duš ... Vsaj dve uri na dan pa je pisal njej, z njenimi listi pred seboj. Zdelo se mu je, da ni bila niti ena njegova beseda zaman, da še ni bilo srečnejšega sejalca na svetu ... Zdelo se mu je, da pri vsem svojem literarnem delovanju meče zrnje vendarle na slepo srečo s široko kretnjo daleč ven v zrak — tu pa je imel voljno, mehko, čakajočo prst pred seboj, cvetlični vrt, ki drhti hvaležnosti pod njegovo roko ...
Vsak dan je bila bolj njegova ... In gorelo je silneje in silneje in tise in tise v njem in videl jo je, kako se ona včasi skoraj zvija v tem ognju, ki je ovijal vanj njeno belo mlado telo kakor v škrlatast plašč ...
 
In čim tišji je postajal ta plamen, tem bolj pekoč in žgoč je bil in tem strastneje sta trepetala oba v njem. Tedaj pa je začutil, da je dovolj, in pisal ji je, naj pusti svoje odgojiteljevanje, to življenje {{prelom strani}} polno odgovornosti in poniževanja, ter naj vstopi v njegovo uredništvo, kjer ji more ponuditi dobro plačo in zanimivo delo. Kot urednik leposlovnega oddelka takega velikega dnevnika je bil itak že preobložen in je nujno rabil pomožne moči.
 
Niti mislil si ni, da bi ne sprejela z veseljem te lepe ponudbe že zaradi njenih ugodnosti samih, zato je bil tako močno razočaran, ko je prečital njen odgovor, poln izumikanja in treznih izgovorov. Češ, da preveč ljubi svoj poklic, za katerega je vprav ustvarjena, da je njena gospoda polna obzirnosti in ljubeznivosti do nje, da ima posebno v 'Njeni Ekscelenci pravo mater' in da ji res ne kaže zamenjati varne eksistence s poklicem, za katerega morda niti sposobna ne bo in ki je le od danes do jutri. Sami pametni razlogi, proti katerim se mu skoraj ni bilo mogoče boriti s pametnimi protirazlogi... A baš to ga je tako hudo zadelo. Kakor da je naenkrat posijalo trezno solnce v ono sladko poltemo, kjer sta se toliko časa omamljena objemala in poljubljala ...
In silil se je, da bi ji skril svoje razočaranje, a posrečilo se mu ni — pismo je bilo hladno in suhoparno pametno. In to je ona občutila, zakaj njen naslednji list je bil zopet poln vdanosti, gorkote in presrečnih poskusov, da bi ublažila slabi vtisk svojega prejšnjega pisma. Zatrdila mu je, da bi neizrečeno rada prišla k njemu in pustila vse, kar ima sedaj, ako bi se mu posrečilo, da bi jo spravil tam doli v kako dobro hišo — samo svojemu poklicu da bi se tako težko izneverila.
 
Lotil se je takoj iskanja in že črez teden ji je mogel naznaniti, da jo sprejme grof Collari za svojo edino trinajstletno hčerko. Mož želi samo, da naj pride v pričetku spomladi za štirinajst dni v njegovo {{prelom strani}} hišo, da se dodobra spoznajo, s prvim septembrom pa, ko se vrne z ženo in hčerko z letovišča, lahko nastopi svoje mesto, ako se o vsem domenijo.
 
Helena se mu je vroče zahvalila za njegov trud in vsa naslednja njena pisma so bila same prelestne sanje o možu in o njem, ki obeh še ni nikdar videla, a ju vendar tako brezmejno ljubi, o njenem čudovitem prepenenju po južnem solncu, ki mora biti tako svetlo in veliko, in po južnih poljubih, ki morajo biti kakor to vroče, strastno južno solnce ...
 
Zrak se je bil shladil in leden mraz mu je stresel celo telo. Vzravnal se je naglo in zaprl okno.
{{prelom strani}}
 
== 2. ==
 
Drugi dan popoldne jo je čakal, kakor sta se bila dogovorila, ob vhodu v senčnat drevored, ki se je vil daleč doli ob morju. Prišla je vsa vesela in pomladanska in presrčno se je oklenila njegove roke. Srečavala sta sprva precej ljudi, a bolj ko sta se oddaljevala od mesta, bolj je bilo samotno.
»Tako ... Ne tako resnega!« je dostavila hitro.
 
Povesil je glavo. Zavedal se je, da je njegov obraz nenavadno hladen, cesto temen, oči ponosne in le skrivoma iskajoče in da so ga imeli ljudje za mrzlega, do ošabnosti nedostopnega. In čim bolj ga je odbijala površna kričeča živahnost teh južnih ljudi, tem bolj {{prelom strani}} je brzdal vsak svoj pogled, vsako svojo kretnjo, ubil že v prsih vsako svojo besedo, da mu je prišla čimbolj ledena iz ust. In tem bolj se je veselil svoje krute volje, ki je slednjič s kovala okrog ognja v njegovih prsih oklep iz samega mrzlo se blestečega jekla. Toda tu pri tej ženski, prvi po tolikih letih, je sam pustil, da se je raztopil oklep pod božajočo toploto njenih oči, odprl ji je sam nepremagan celo svojo plamenečo dušo; zato ga je napolnila z bolestno trpkostjo slutnja, da tega ni spoznala, da ni spoznala najboljšega v njem: jeklenega oklepa in ognja za njim, da bi ji morda bolj ugajala bedasta živahnost kakega bajaca nego njegova tiha, a globoka in žgoča strast.
 
»Ali naj skačem črez te skale?« je vprašal temno.
 
Planil je s sedeža in premeril z naglimi koraki parkrat svojo sobo.
{{prelom strani}}
 
Ne, res, saj ji ne more ničesar očitati! Saj ni slep, da bi ne videl, kak lep značaj ima to dekle, koliko uma in koliko duha in koliko zdravega, krepkega srca, toda — — —
 
 
Stresel je zopet z glavo in se ozrl na njen list pred seboj. »Ne bodi vendar tako čuden! Glej, Pavel, saj ne zaslužim, da me karaš — — —« Kakor da strme njene oči vanj tako vdane in dobre in čiste ... Pretrgal je jezno vse, kar je bil že spisal in pričel iznova ... In oprezno je segal po cvetje v svojo dušo in previdno se je izogibal trnju, a tuintam se je pokazala vendar majhna ranica in vse preveč ga je sililo, da ji jo pokaže, čeprav je takoj nato zopet ovil dehtečih rož okroginokrog ...
{{prelom strani}}
 
Naredila se je, kakor da ni opazila, in po onem pismu je bilo zopet vse sladko in dobro med njima. Omamljale so ga njene besede in omamljala ga je vročina, ki je postajala od dne do dne bolj težka in dušeča, in glava in duša se mu je zdela kakor zavita v omotičen, zmeden sen ... Pomaknil je bil mizo čisto k oknu in sedel cele popoldneve in večere sam doma, strmel predse, pričakoval s skoraj fizično bolečimi prsmi vsakege vetrčka, ki ga je videl trepetati sem črez valove, in pisal njej počasi in trudno in poln nejasnega hrepenenja. Postal je bil že za vsako drugo delo nezmožen in naenkrat je začutil, da se zaduši, ako ne gre vsaj enkrat skoz hladen, zelen gozd daleč tam gori na severu. Kakor fata morgana v razbeljeni puščavi, kakor sveža oaza so stali oni zeleni gozdi na severu pred njim in mu šumeli, naj pride ...
 
»Jaz pridem vsak dan sama z otrokoma v gozd in sem lahko do šeste tu. Saj me počakaš tudi jutri ... in vsak dan, če ostaneš dlje časa tu?« je hitela, ko sta se obrnila po stezi proti sredini šume. Zgrabil ga je trmast ponos.
 
»Ne, žalibog da nimam časa! Drevi že odpotujem,« je odgovoril kratko in temno. Tedaj pa ga je prestrašeno pogledala in videlo se ji je, da jo je silno zabolelo. In dela je svojo roko v njegovo in se naslonila otožno nanj.
{{prelom strani}}
Tedaj pa ga je prestrašeno pogledala in videlo se ji je, da jo je silno zabolelo. In dela je svojo roko v njegovo in se naslonila otožno nanj.
 
Molče sta korakala pod drevesi. Otroka sta se lovila že precej daleč spredaj in vse tiho je bilo naokrog ...
 
nestrpno in strmel dolgo za njo, kadar je odšla, in premišljeval o vsem, kar sta govorila ... Včasi je rekla kaj tako čudnega ... Ne, takrat, ko je rekla, se mu ni zdelo čudno, a potem, ko je bil sam, se je dvignila zdaj ta, zdaj ona njena misel kakor iz megle pred njega, vsa tuja in vsa iz tistega treznega, resničnega življenja, kakor da bi bila prišla iz prazne, uboge duše katerega izmed teh ljudi tam zunaj gozda misel, ki bi ne bila smela nikdar v to temnozeleno, sanjavo senco tu okrog njega ...
{{prelom strani}}
 
In ko je bil že teden dni spet sredi otrplega mesta, sredi razbeljenih kraških sten, je bila cela njegova duša še vedno izpremenjena v gozd daleč gori ob Dravi in še vedno so šumela drevesa po njej in pod njim so se vile mehke bele stezice in po njih sta se šetala s Heleno in vse tiste sanje so se zibale in skrivale tam po temnih, trudnih sencah ... No, zdelo se mu je, ko je pisal njej, da mu je pero postalo čopič in da s počasno, tiho roko riše vsa ta drevesa, te stezice, te sanje, in skuša z zamaknjenim, plašno iščočim očesom, kako bi naslikal ves ta čar predse ... A naenkrat ga je zaskelelo v prsih, tisto trezno, resnično življenje se je oglasilo tam zadaj nekje in tisti resnični, glasni ljudje so prišli od nekod in se šumno smejali in stopali trdo skozi svetlo tišino, ne meneč se, kako temno in nevoljno so gledala drevesa nanje nizdol ... In Helena ni zdrhtela, ne, veselo in prijazno jih je pozdravila in glasno je izpregovorila ž njimi, kakor da so zunaj v življenju in ne v božjem svetišču, kjer se ne sme nihče oglasiti kakor gozd sam, ki je sam nastlal ljudem mehkega listja pod noge, da ga pač nikdo ne moti v njegovem težkem molku, ko se pogrezne v svoja ogromna, stoletna premišljevanja, v njegovem tajinstvenem, neumljivem šustenju, kadar šepeta sam s seboj, in v njegovih divjih, besnečih strasteh, kadar govorijo gromi in bliski ž njim ...
 
Strmel je venomer predse in take nejasne, zastrte slike so vstajale in se izgubljale po njegovi duši in temna, zagonetna, gluhoskeleča nezadovoljnost s Heleno se je prikazovala in zopet skrivala med njimi in sam ni vedel, kaj mu je in zakaj čuti to čudno, tiho strast v sebi, da bi ji kaj očital, da bi jo ranil, zakaj mu je laže in laže; čim več takih besed, takih malih, strupenih kačic mu sikne iz srca ...
 
Bilo je čudno pismo to, njemu samemu nejasno, lastnega tihega strupa omamljeno, in sam ni vedel, zakaj ga je vrgel v nabiralno skrinjico in zakaj je bil pri tem tako čudno zamišljen ... In še vedno v isti omamljenosti, omamljenosti zastrupljenca, je čital njen odgovor in z neznano slastjo je strmel v to potrdilo, da so vse kačice pičile in da je njeno ubogo srce vse krvaveče in bolno. — In stopil je k temu srcu in ga začel obračati počasi in s tresočimi se rokami in ga ogledovati od vseh strani — tedaj pa je zašumelo morje zunaj pod oknom, zašumelo in zabučalo, da je preplašen obstal ... In stopil je k oknu in gledal ven in bilo mu je, kakor da mu veje vihar do globin njegove duše in jo stresa do temeljev ... In začutil se je hipoma tako samega in ubogega in {{prelom strani}} ustrašil se je, kako je mogel trpinčiti to edino srce na svetu, ki ga je ljubilo in se je zato zvijalo sedaj v bolečinah pred njim ...
 
Stresel je odločno z glavo in duša mu je postala naenkrat vsa svetla in z odprtim, jasnim, daljnim pogledom na vse strani. In sedel je in ji spisal pismo polno luči in zdravja in moči in ji zatrjeval, da je zapisal vse tiste čudne besede le v svoji živčni razdraženosti in razdrtosti ...
 
Odslej ni zopet nič več motilo sladke ubranosti njunih duš, a spomina onih ur in vseh onih mračnih čuvstev, ki so se ga bila polastila doslej še vedno, kolikorkrat sta se razšla, se ni mogel iznebiti več in zaman se je vpraševal, kaj mu je bilo posebno tiste čase po vrnitvi s Koroškega. Zakaj on sam ni mogel verjeti, da so mu bolni živci pričarali od zunaj one slike pred oči — preveč jasno se je zavedal, da so mu prisikale vse te strupenosti globoko iz duše in da mora biti tam notri nekaj, česar še sam ne pozna ...
{{prelom strani}}
 
== [3.] ==
 
Že pred enim mesecem je bila prišla. Vila grofa Callarija je bila na tej strani, zato sta se izprehajala najrajši po drevoredu ob morju kakor tedaj spomladi. Za ovinkom, kjer so se skrili zadnji tovarniški dimniki in jambori na ladjah v pristanišču, sta vselej sedla in gledala na široko morje pred seboj, in če je Helena le količkaj utegnila, sta počakala, da se je solnce pogreznilo daleč tam doli v valove, predno sta se vrnila v mesto.
pripovedovati, da je prišel včeraj neki baron Windberg s Koroškega, ker si hoče na jugu utrditi zdravje, in da je star prijatelj njene gospode in da ga pozna ona že iz poletja. Pavel je bil prepričan, da je že dlje časa tu, in zadelo ga je še bolj neprijetno, da se Helena opravičuje, a molčal je in se naredil, kakor da ga vse to nič ne zanima. Ni bilo to, kar je občutil, ono, kar imenujejo ljudje navadno ljubosumnost. Tudi če se mu je za hip posilila misel, čemu hodi neki ta baron za njo, kake namene ima in ali morda Heleni vendar ne laska le preveč, da je prišel tako daleč za njo in bi jo to slednjič lahko zmotilo, se je moral vendar vselej umakniti vsak sum, če ji je pogledal v obraz. »To dekle ne,more pasti, ako samo noče! Če bi jo pa zasnubil resno in bi se ona odločila zanj, no — kaj se hoče? ...«
 
Dalje ni mislil, in kar ga je razjedalo, je bilo edino to, da je on {{prelom strani}} tako boren in neznaten proti tem ljudem iz velikega sveta in da je kakor usmiljenje, če stopi Helena doli k njemu.
 
Samo čutil je to, ker v resnici ji ni mogel ničesar očitati. »Pojdiva, duša, pojdiva ven izmed ljudi — vsega sem že sita in ves dan se veselim ure, ko smem vreči krinko z obraza in se pogovoriti s teboj, kakor mislim in čutim,« mu je rekla včeraj, ko mu je prihitela z lahkimi koraki nasproti in se oklenila prisrčno njegove roke. In pomirjen je bil in verjel ji je, toda ko je bil sam, je grizla zopet bolestna razdvojenost po njem in sam bi ne bil mogel reči zakaj ...
»Da! In žalostno je, da čutiš ti to tako natanko,« je pristavil temno. Prikimala je, ne da bi ga pogledala.
 
»Sploh, Pavel ... Jaz premišljujem cesto o tem ... Ti večkrat nisi zadovoljen z menoj, jaz čutim vsakokrat to ... Glej, duša {{prelom strani}} moja!« je vzkliknila nekoliko glasneje in kakor proseče in se vzravnala više ter mu ovila levico okrog vratu. »Bodiva si popolnoma odkritosrčna v tej uri in dogovoriva se o tem, — morda bo nama obema v srečo ... Ti pogostoma nisi zadovoljen z menoj in jaz ne s teboj ... in oba ne veva zakaj ...«
 
Tiho presenečenje se mu je prikazalo za hip na obrazu, a se umaknilo takoj globoki, težki resnobi. Strmela sta oba za trenotek molče predse ... Zopet se je bil dvignil eden izmed galebov s skale, se zakrožil neslišno nekaterikrate v zraku in se spustil zopet počasi navzdol ... Sledil mu je z izgubljenim pogledom, a se potem zdrznil po vsem telesu.
 
»Jaz pa mislim, da to ravno ni tragično!« jo je prekinil naenkrat in strastno, kakor da je šele sedaj prišel zopet k zavesti.
{{prelom strani}}
 
»Silno si me presenetila in izprva sem bil kar omamljen!« je viknil še bolj ognjevito. »Niti slutil nisem namreč, da tudi ti čutiš s tako natančnostjo vse to ... To se pravi,« je ustavil samega sebe, »meni samemu še vedno do tega trenotka ni jasno, kaj je vse to, kar peče včasi tako v prsih. A zato te ne ljubim nič manj in še bolj trdno verujem v najino srečo. Ali ni prav, da sta se dobila ravno dva človeka, ki si skušata dati račun o najbolj tajinstvenem trepetanju svojih src, o — No, zakaj ne?« je vprašal začudeno, ko je zapazil, da je zmajala pri njegovih zadnjih besedah z glavo.
 
 
»Ne!« je zmajala počasi. »Da bi bila — jaz bolj neumna! Ti bi bil vsaj srečnejši, če dobiš bolj vsakdanjo žensko ... Vedel bi, kdaj moraš biti ž njo strog, kdaj ljubezniv, kdaj usmiljen, in čeprav bi ne umela, in ravno ker bi ne umela vsega tega, bi ti bila brezkončno hvaležna in trepetala bi pred teboj in te ljubila kakor Boga.« —
{{prelom strani}}
 
»A jaz ne maram tega!« je vzkliknil nervozno. »Jaz nočem biti Bog, ker je to neznosno dolgočasno! Ali še ne razumeš, kaj si mi ti? Ali ne veš, da so se v tebi utelesile vse moje sanje, vse hrepenenje mojih mladih dni, da — poezija sama, tako da bi brez tebe ne bil več poet! ...«
 
 
»Saj te tudi nisem po ničemer vprašala!« je skomizgnila malomarno.
{{prelom strani}}
 
Prej si rekla ti meni, naj bom odkritosrčen, zdaj rečem to jaz tebi, Helena!« je poudarjal resno. »Vsaka ženska se bo slednjič vprašala, kak naj bo konec zveze z možem, ki ga ljubi. In ti si se gotovo tudi!«
 
»Hm!« je prikimal in stopal potem precej časa zraven nje ter iskal besed, kako bi nadaljeval. Slednjič se je odkašljal in se obrnil k njej.
 
»Dovoli, da ti razložim vse po vrsti — tako bo najbolje ... Kakor veš, sem študiral tri leta medicino. Hm, slabo sem bil zadel. Pravo bi bil morda izvršil in danes bi bil že kak odvetnik, kajti imam včasi trenotke, celo mesece, ko bi se mi ljubilo učiti, kar kdo hoče, a da bi bil redno zahajal k predavanjem, prav gotovo, vsako uro, v to sem bil veliko preveč len in zjutraj tudi navadno preveč — zaspan. Z eno besedo, spoznal sem po treh letih, da ne bom nikdar doktor medicine, izgubil sem bil vse podpore in kredit so mi izpodkopali — moji občudovalci. Bil sem namreč že takrat precej znan in vsakdo, ki je bil tri noči na Dunaju, je pripovedoval doma z velikim ponosom, da je popival z menoj neprestano šest noči in me sedmo jutro nesel na lastnih ramenih brezzavestnega domov. Pametnim ljudem nisem še zameril ne, ako niso hoteli taki barabi niti posojevati niti podpisavati menic. Tako sem bil torej prisiljen, da sem postal žurnalist. Spočetka mi ni šlo od srca, a vživel sem se kmalu in eden izmed akcijonarjev me je sprejel pod svoje osebno varstvo. Živel sem dobro tiste čase, poplačal pošteno svoje dolgove do zadnjega vinarja, naročil včasi fantom kak sodček piva in pomagal marsikomu — res, ne da bi se hvalil! — do tega, da ga smem danes prav spoštljivo pozdraviti in da se moram čutiti prav posebno počaščenega, če vzdigne kazalec do roba svojega klobuka in reče »Servus!« ... No, in kakor sem ti nekoč že pravil, so sklenili pozneje isti akcijonarji, da ustanove za južne dežele in za trgovino tu spodaj velik list, in jaz sem dobil takoj ponudbo, naj sprejmem uredništvo umetniškega oddelka ... Življenje je tu cenejše, moji dohodki boljši in danes bi bil gospod, da nisem bil tako nepreviden in podpisal nekemu znancu menice za deset {{prelom strani}} tisoč kron 'kot porok in plačnik'. Lotil se je bil lepega podjetja in možev pogum mi je ugajal. Poleg tega je bil moj podpis potreben le zaradi formalnosti, kajti vsako škodo je obljubil trpeti njegov svak, premožen trgovec. In zdaj — eden, dva, tri: mož je nenadoma in nezavarovan umrl, podjetje se je zrušilo in potegnilo še svaka v vrtinec, da je faliral, in črez noč sem bil — jaz dolžan deset tisoč kron ... In zdaj plačujem, da sem ves črn, in bom plačeval še dve leti. Ostaja mi komaj toliko, da sam živim, in še dve leti, Helena, najmanj dve leti — — —« Umolknil je in obrnil oči v tla. Vedno mučnejše mu je bilo to pripovedovanje; proti koncu je govoril bolj in bolj naglo in le še sunkoma že in zdaj se mu je zdelo, kakor da stoji kot velik hudodelec pred sodnikom.
 
»Ti revež!« je zaslišal Heleno in ozrl se je po strani v njo. Sočuten je bil njen obraz, a zdelo se mu je vendar, kakor da izraža tudi bridko razočaranje ... Mehko jo je pritegnil k sebi in jo pobožal po licu.
 
Z veselimi, pogumnimi koraki se je vračal domov. Morje je še vedno molčalo, samo na bregu so se igrale cele vrste nežnih, malih, belih valčkov, ki so se prekopicali drug črez drugega in se skrivali med gladkimi kamenčki in se smejali in žlobudrali kakor ljuba, nedolžna, srečna deca ...
{{prelom strani}}
 
== 4. ==
 
Brilo je mrzlo okrog oglov in v zraku je žvižgala burja visoko in hudobno in dražila in hujskala morje pod seboj, da je rjovelo in butalo noč in dan v trepetajoči, zdivjani strasti ob skalnate bregove, ki so hladno odbijali te brezumne napade ... Že ves teden se nista videla in Pavel je hodil nemirno po svoji sobi gori in doli. Potem pa je sedel in ji pisal že drugo pismo v teh dneh.
 
Sedel je zopet in si podprl glavo z desnico. In spomnil se je zopet male Anice v upravništvu, tega skromnega, tihega dekleta s prelepimi, otožnimi očmi, ki so se obrnile vedno vanj, kadar je šel mimo... »Nazadnje!« je skomizgnil in si gladil počasi svojo svetlo, rjavo brado ...
{{prelom strani}}
 
Že drugi dan pa je prišel Helenin odgovor. Z mirno roko je prerezal zavitek in čital.
 
 
Naslonil si je čelo na mrzlo šipo in se zagledal vnovič ven ... Zdelo se mu je, kakor da se je bilo morje nekoliko umirilo, a zato je bilo le še bolj temno in neveselo, tako kakor nebo nad njim ... In naenkrat je začutil bolestno hrepenenje, da bi se mu razlila ta brezupno žalostna slika tu zunaj v dušo, in prepustil se je s sklonjeno glavo njenemu mračnemu vplivu ... In bolj in bolj se je zavijalo vse njegovo življenje v tako zamolklosivo, beraškoborno haljo in stalo revno, zapuščeno, trepetajoče, samo daleč zunaj sredi brezkončne, prazne planjave. Nikjer žarka, nikjer tolažbe in po sredi mrtva stezica, izgubljajoča se tja nekam na megleni horizont... In počasi mu je zdrknila solza črez lice in za njo še druga, tretja... Nobene jasne misli in nobenega določenega čuvstva ni bilo več v njem, mračna brezkončnost tam zunaj ga je bila vzela rahlo v svoje naročje in pogreznil se je bil brezzavestno in popolnoma v njo ... Samo še spomin nanjo, na Heleno, je zatrepetal črez nekaj časa nejasno v njem in zakril si je oči ...
{{prelom strani}}
 
»Glej, tam gre ubožica ... bogve zakaj ... Potem pa pride taka strašna ura, ko bo jokala ravno tako nad svojim izgubljenim življenjem, strmela ven v daljo in ne bo več nobene zvezde in nobene tolažbe ...«
 
 
»Krut? Ta je pa res lepa!« se je zasmejal strupeno. »Ali naj se zdaj razjočeva drug drugemu na prsih, ker je življenje tako žalostno, tako strašno, strašno žalostno?«
{{prelom strani}}
 
Spomnil se je naenkrat njenih besedi, ki jih je govorila takrat tam gori v gozdu ob Dravi, in z ljuto strastjo jih je pačil skozi stisnjene zobe. Molčala je kakor omamljena, a nato se je ozrla vanj, pol kljubujoče, pol usmiljenja proseče.
 
 
Okrenil se je in največje presenečenje se mu je čitalo na obrazu.
{{prelom strani}}
 
»Prozaično?« je ponovil zateglo. »Ampak, duša človeška, — kaj pa hočeš pravzaprav? A, ti bi rada — kakor je v romanih?« se je zasmejal.
 
 
»Ti! — pravim ti, da se moram silno premagovati! Torej ti, ti, ki mene tako brezsrčno, brezobzirno zapuščaš, ti se drzneš mene izpraševati, ali kaj čutim? Človek res ne ve, ali bi se jezil ali smejal ... Toda morda ti gre zaradi novele?« se je ukrotil šiloma in se zopet zlobno nasmehnil. »Potem je tvoje vprašanje docela opravičeno, kajti jaz sem gotovo najbolj poklican, da ti poročam o srčnih občutkih tvojega bodočega junaka. Prosim! — ne me motiti!« je iztegnil roko proti njej, ko ga je hotela prekiniti. »Da ti torej dam nekaj navodil: Sinoči se je ta junak bridko razjokal tam v svoji hladni, samotni sobici, ko je prejel tvoje pismo, in strmel potem dolgo časa ven na tisto brezmejno žalostno morje ... S tem pa je šla njegova žalost na vodo in zdaj, ko stoji pred teboj samo, zdaj ga nikakor ni volja, da bi ustvarjal pred teboj še konec, in sicer poetičnoobjokan konec tej historiji... Sicer pa— — — zame tu itak še ni konca, ker ni še konec tega izgubljenega mojega življenja ...«
{{prelom strani}}
 
Njegove zadnje besede so bile otožne, njegove prsi so se dvigale težko in bolestno oko mu je strmelo mračno v tla ... Postal je zopet šibak ...
 
 
Vztrepetal je ves in treba je bilo vseh moči, da ni omagal.
{{prelom strani}}
 
»Torej, Helena?« je vprašal mirno.
 
»Kaj ne, da mi nisi preveč hud? Glej, rada bi, da bi se prijateljsko ločila!« je prosila s tihim, mehkim glasom.
 
»Oziroma — poetično« se je nasmehnil. » Vidiš, Helena, saj te razumem... Če hočem namreč — prej nisem hotel! ... Sklenila si pač trdno v svojem srcu, da sprejmeš ponudbo barona Windberga. Mož je bogat, mož je še mlad, je tudi lep in te ljubi — pretehtala si vse na to in na ono stran in storila, kar si storila. Morda še ne veš, kaj je življenje, premlada si še, da bi slutila njegovo strašno praznoto, če nimaš s čim, da bi ga izpolnila ... Toda to je vse bogve kje tam daleč, ti pa si računala s sedanjostjo in gotovostjo in se odločila tako. Da, morda celo najbrže niti sama ne veš, zakaj si se pravzaprav odločila tako,« je prikimal zamišljeno predse in začel govoriti počasneje, kakor da se je prikazala naenkrat nova in prava misel pred njim. »Da!« je nadaljeval, »nočem ti očitati, da si izbrala barona zavedoma radi njegovega bogastva. To bi bilo grdo in ti bi ne storila nikdar česa, o čemer si sama prepričana, da je grdo. Pripravila si si prej primerno — filozofijo. Vsi delamo tako, vsi, ki se prištevamo med boljše ljudi. Celo boljši tatovi si pripravijo svojo filozofijo in pojasnijo ti vzroke in opravičenost svoje obrti tako prepričevalno, da te je sram, ker si jih prišteval med lopove. Da, da, zdaj mi je vse jasno: tebe, dekle, je baron snubil že prej, nego sva imela oni globoki pogovor zunaj za ovinkom, in takrat si imela svojo filozofijo že dodobra izdelano. Hm, tako je torej vsa stvar! No, in jaz sem ti dal oni dan instinktivno še berglje za to tvojo modrost s tem, da sem ti pojasnil svoje materijalne razmere ... Vse, kar je bilo odtlej še med nama, je bilo samo počasno pripravljanje na smrt te najine ljubezni, kajti tvoji lepote, poezije žejni duši se je ustavljalo brutalno zadavljenje ... In tudi zdaj se ti ustavlja, da bi se ločila brutalno — grdo ... Jutri bo pač jutri, naj se zgodi božja volja s teboj — toda nocoj se ti hoče, da bi zašlo {{prelom strani}} solnce otožno in v žalostne oblake zavito in tiho, da bi se zibali beli galebi nad bolj in bolj mračnim valovjem, podobni srebrnim križcem na polnočnočrnem, baržunastem mrtvaškem prtu ... Tega se ti hoče, Helena, pri najinem slovesu, take mrkolepe poezije ... Res, veliko zahtevaš, dekle, od odslovljenega ljubimca!«
 
Gledala ga je s široko odprtimi očmi, kakor da ji brezkončno ugaja, kako ji opisuje ta solnčni zaton, in tiho je vzdrhtela:
Helena je bila sedla in poslušala ga je z mirnim in zelo pozornim obrazom, kakor nekoč, kadar sta razpravljala kako zanimivo vprašanje. »Dovoli!« se je oglasila naenkrat.
 
»Jaz tudi ne odrekam drugim ljudem čuvstev, razen popolnoma surovim ljudem. Sicer pa — ali misliš ti, da je pri umetniku glavno, da ima dobro srce? Po mojih mislih ima umetnik lahko prav trdo srce »in glavno je, da ima — — mehko dušo!« je pristavila odločno in s prepričanim glasom. »Vidiš, {{prelom strani}} in tega ni pri neumetnikih; suroveži imajo srce in dušo trdo, zato ni umetnik nikdar surovež in surovež nikdar umetnik, dobri ljudje pa imajo samo srce čuteče, a dušo — gluho ...«
 
Pavel jo je pogledal presenečeno. »Stavim, da ne ve več, da se pravzaprav poslavljava«, si je rekel. »Zanimiv pomenek — nič več! Nič več ženska — samo še pisateljica!« ...
»O, to je jako dober odgovor, da molčiš,« se je zasmejala vnovič. »Ti si sploh nekoliko počasen. Čakaj, ti pa jaz povem, kako je pravzaprav s teboj. Poznam te do dna duše, bolje, veliko bolje nego ti samega sebe. In to že precej časa, tako da sem danes gotova v svoji sodbi.
 
Glej, da se izrazim popolnoma natanko: ti pravzaprav nisi ljubil mene, ampak v meni — poezijo. Sam si mi to nekoč nevede povedal, ko si rekel, da se je tebi v meni utelesila vsa poezija, vse tvoje sanje in vse tvoje hrepenenje. Ustvaril si si bil v svoji duši že davno svoj ideal ženske, in ker sem jaz kolikor toliko bila podobna temu idealu, si mi pisal in si bil trdno uverjen, da ljubiš mene. Kakor pobožen kmetic, ki strmi zamaknjeno v svetega Florijana na oltarju in ne ve več, da je pravi sveti Florijan tam gori v svetih nebesih ... A pozneje! ... Ustvaril si si bil torej tak ideal in nehote in nevede primerjal pozneje neprestano mene ž njim, in če si dobil kje kako razliko, si se jezil — name. Ah, ti sanjar!« Pogladila ga je ljubeznivo črez lase. »Spredel si si bil {{prelom strani}} celo mrežo iz najfinejše pajčevine po zraku, pa sem ti revica res popolnoma po nedolžnem vselej raztrgala in zmedla vse skupaj, kolikorkrat sva se le sešla. In ti si potem iznbva celil in skladal in krpal godrnjaje, a vendar z neumorno potrpežljivostjo vse te nežne nitke, in črez mesec dni je bilo vse spet v lepem redu. In veselil si se otroško in mi pripovedoval v svojih krasnih pismih, kako se igrajo solnčni žarki po tvojem umotvoru in kako se vse žari v mavričnih barvah. Da, veruj, da je tako, Pavel!« je vzkliknila gorko. »Ko me ni bilo pri tebi, si se radoval nad to prelestno sliko pred seboj, nad svojim — idealom, ko sva bila skupaj, si bil — zaljubljen v me, v moje oči, v moja usta ... A to je dvoje, prijatelj moj: ljubezen in zaljubljenost, najsi bo zadnja še tako pogoj prvi ... Ko sva se pa spet razšla, so ti trgale srce disonance med najinima dušama, dokler niso zopet izzvenele in so se strnile tvoje razplašene sanje zopet v prejšnjo prelestno celoto ... Ali te nisem ugenila, Pavel? Povej, ali ni bilo res tako?«
 
Stala je pred njim in ga gledala pričakovaje, nestrpno. Prikimal je nemo predse ...
»Sicer pa te imam rada, Pavel, tako rada!« mu je govorila tiho in ga božala po licu. — »In kaj ne, da ostaneva prijatelja, najboljša prijatelja? Prihajala bom pozneje k tebi in pogovarjala se bova o vsem tem, kar umeva vendarle samo midva. Jaz vem, kaj bom dolžna svojemu možu, a tega mi ne more nihče zabraniti, da bi se ne smela zateči po tolažbo, če mi bo preveč pusto tam gori ... Saj se ne ločiva, Pavel, in ostaneva si, kar sva si bila. Da, še več;
 
bova si res, kar sva si v resnici, in se ne bova silila v {{prelom strani}} vloge, ki so bile slednjič, pri ostri luči vendarle res samo lepa komedija, ali kakor praviš ti, samo snov za novelo ...«
 
Dvignil se je počasi in ji podal roko.
Hip pozneje je slišala, kako so se spodaj počasi odprla in zopet zaprla vežna vrata ...
 
[[Kategorija:Ivo Ivo_ŠorliŠorli]]
[[Kategorija: 20. stoletje]]
[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]
17.101

urejanje