Redakcija: 16:07, 2. julij 2010 uredi Romanm (pogovor \| prispevki) 1.692 urejanj m →‎III.: tn. ← Starejše urejanje		Redakcija: 23:10, 31. december 2012 uredi razveljavi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje prelomi strani, metapodatki Novejše urejanje →
Vrstica 1: {{naslov -mp ~~\| prejšnji=~~ ~~\| naslednji=~~ \| naslov= Čez trideset let ~~\| poglavje=~~ \| avtor= Josip Kostanjevec \| opombe= \| ~~vir~~izdano= {{mp\|delo\|Knezova knjižnica}} 7. V {{mp\|kraj\|Ljubljani}} {{mp\|leto\|1900}}. Izdala Zveza kulturnih društev. Natisnila Tiskovna zadruga v Ljubljani. ~~http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-QKNTTYBQ~~▼ \| vir= {{fc\|dlib\|QKNTTYBQ\|s=120-159\|dLib}} \|~~licenca~~ dovoljenje=javna last▼ \| obdelano=4 \| pregledana redakcija=45850 ▲\|licenca=javna last ~~\| spisano= 1900~~ ▲\| vir= Knezova knjižnica 7. V Ljubljani 1900. Izdala Zveza kulturnih društev. Natisnila Tiskovna zadruga v Ljubljani. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-QKNTTYBQ }} {{~~Rimska~~rimska poglavja s piko \|1\|2\|3\|4\|5\|6\|7\|8}}▼ ▲{{Rimska poglavja s piko \|1\|2\|3\|4\|5\|6\|7\|8}} == I. == Vrstica 44 ⟶ 41: razširjala mehka toplota od visoke glinaste peči, a zrak je bil nasičen z vonjem po pečenih jabolkih. {{prelom strani}} »Precej dolga in huda pot je bila to. Voziti sem se mogel samo dopod hriba, a potem je bilo Vrstica 94 ⟶ 91: Okoli drevesca so skakali otroci, vsak s svojo škatlo, ki jim jo je prinesel Ježušček ter se divili obilim darovom, ki so jih dobili. Oče in mati sta {{prelom strani}} jih opazovala z radostjo v srcih in vročimi željami, da bi pač njih življenje bilo tudi v prihodnje vedro Vrstica 142 ⟶ 139: se sam podaja v nevarnost, da reši drugega; kolikrat je res tudi sam žrtva svojega poklica! Ali ako pomisli, kolikrat se mu posreči, da reši življenje {{prelom strani}} človeško, življenje, ki je neobhodno potrebno svojcem, koristno občini, okolici ali morda vsemu narodu, ko Vrstica 187 ⟶ 184: Prišli so bili na malo planjavo. Na sredi, kakih sto korakov pred njimi, so stali trije hrasti, drug {{prelom strani}} blizu drugega. Bili so videti oddaleč kakor trije velikani z razprostrtimi, visoko proti nebu segajočimi Vrstica 236 ⟶ 233: V istem hipu so se odpehnila vezna vrata, in vsi so izginili v hiši ... {{prelom strani}} == II. == Vrstica 282 ⟶ 280: Postelja je bila jako čedna. Izpod rdeče, skoro nove odeje so se videle čiste, snežnobele rjuhe od {{prelom strani}} domačega debelega platna, in pod glavo je imel bolnik čistoprevlečene, mehke blazine. Ob postelji Vrstica 331 ⟶ 329: Doktor se je hotel odstraniti, toda Hrustovka mu je pošepetala: »Prosim ostanite še nekoliko časa, morda bode Vaša navzočnost marsikaj predrugačila.« « Nehoté je obsedel. {{prelom strani}} Kmalu nató se je soba oživila z novimi obrazi. V njo sta stopila najprej s Hrustovko Škrjanec in Vrstica 388 ⟶ 385: mladi fant, svetujem, da drugače ravnate s svojim očetom, posebno ob tako resnem času!« {{prelom strani}} »Kaj Vam to mari?« odgovori Jakob ter pogleda v tla. Vrstica 436 ⟶ 433: od trte do trte ter jo negoval kakor je vedel in znal. Vedel je za vsako jagodo, vedel za vsak grozdič, v koliko da je že dozorel. In težko, da se {{prelom strani}} je zmotil za nekoliko litrov, ko je pred trgatvijo ocenil bodoči pridelek. Vedno ga je bilo toliko, Vrstica 482 ⟶ 479: njegov tičal neprestano na nenavadno lepem obrazu dekličinem. {{prelom strani}} Deklica je morala imeti kakih osemnajst let. Njen obraz je bil rdečeličen in okrogel, a njena Vrstica 527 ⟶ 524: ter izkušala vstati. Ali noge so se ji zašibile in neka težka, nevidna roka jo je tiščala k tlom. {{prelom strani}} V tem trenutku je bil blizu njiju že tudi pes. Kakor bi ga bil kdo nenadoma udaril po glavi, je Vrstica 575 ⟶ 572: nasmehnila, da je bilo videti dve vrsti drobnih belih zob. {{prelom strani}} Ko sta se že razstala in bila nekoliko korakov drug od drugega, sta se hkrati obrnila, da bi pogledala Vrstica 618 ⟶ 615: tudi Pavla! In tam doli stanuje v mlinu pri Repiču in šele teden dni je tam doli. Kako je že pravila? Doma je z Gorenjskega, a oče in mati, ki je bila {{prelom strani}} sestra Repičeva, sta ji nedavno umrla in ji nista zapustila drugega, kakor pridne roke in obilico lepih Vrstica 664 ⟶ 661: zvečer je že bilo, ko je stopal navzdol po poti med visokim grmovjem. Ko je bil že dospel do majhne planjavice nad mlinom, se je prikazal izza gore {{prelom strani}} mesec ter razlil svojo svetlobo po vsej okolici. In v tej svetlobi se je zablestel prav blizu beli mlin, Vrstica 712 ⟶ 709: mlina sem glasovi, je ona hitro pograbila vodo ter odšla. {{prelom strani}} »Jutri se zopet vidiva,« je dejal Jakob, stisnil ji še zadnjič roko ter odšel po rebri navzgor. Vrstica 757 ⟶ 754: Saj menda vendar ni kriv tega Jakob? Res že nekoliko časa prihaja k nam bolj poredkoma in zadnji teden ga menda celo ni bilo; toda to menda {{prelom strani}} ne bode. Da bi le mogel govoriti z njo, ali kolikorkrat se pripravim, da bi jo vprašal, vselej me Vrstica 802 ⟶ 799: nebo nad bližnjimi hribi, ko je solnce zvedavo pomolilo zlati svoj obraz izza njih, tedaj je stopicala s težko glavo in tresočimi koleni iz svoje sobice po {{prelom strani}} vsakdanjih svojih opravilih. In vsako delo je opravljala tako, da se je videlo, da njena duša ni pri Vrstica 845 ⟶ 842: več na izpregled. časih, ko je bil dobre volje, je izkušal kaj pozvedeti od Pavline. Toda ta je odgovarjala vedno le redkobesedno, ali pa je celo molčala, {{prelom strani}} tako da ni vedel, pri čem da je. Ob takih prilikah se mu je pa vselej zmračilo tudi čelo in njegova Vrstica 889 ⟶ 886: zatisnili oči k večnemu počitku, česa je hotel še več? V sobi je bil sam. Na mizi je brlela petrolejka a na steni je tiktakala velika starinska ura v dolgem, {{prelom strani}} do tal ~~segaj očem.~~segajočem lesenem oboju. Iz kuhinje pa se je čulo govorjenje žene in obeh hčera, ki so si dale opraviti še z različnimi nujnimi opravili in posli. Vrstica 940 ⟶ 937: »Človek, ali veš, kaj govoriš! Ali je to resnica?« je zavpil, da se je razlegalo po hiši. »~~Ali~~Ah, saj mora {{prelom strani}} biti resnica! Že nekaj časa sem zapažam v hiši, da morajo imeti neko skrivnost pred mano. In zdaj mi Vrstica 992 ⟶ 989: Smejaje se je stopal dalje ter konci hiše zaukal na glas. {{prelom strani}} Manica pa je hitela domov in tresla se je kakor šiba na vodi ... Vrstica 1.039 ⟶ 1.036: kakor veverica. Na licih so ji cvetle rdeče rože in njena polt je bila prožna in žametasta, Nosila se je vedno napol gosposko, in vse na njej {{prelom strani}} je bilo čedno ter se je lepo prilegalo njenim okroglim, polnim udom. Tudi ona je bila zgovorna in pri Vrstica 1.084 ⟶ 1.081: kakor bi jo kdo ubil. Fantje so pa še vedno trdili svojo. Tako sta v vasi nastala hipoma dva tabora, eden, ki je verjel ter se rogal Pratu in njegovi ženi, {{prelom strani}} a drugi, ki ju je pomiloval, posebno tudi zato, ker sta bila zdaj toliko obrekovana! ... Vrstica 1.128 ⟶ 1.125: mislil ter res segel v žep po denar, da bi plačal. Ko je hotel poklicati natakarico, tedaj je pa zagledal one vdovine oči tako blizu sebe, da se je {{prelom strani}} nehoté stresel. Vdova je stala pred njim ter v tem hipu ga vprašala s sladkim svojim glasom, čemu Vrstica 1.174 ⟶ 1.171: Jakob je bil vdovi obljubil, da v kratkem zopet pride k njej v gostilno. Toda takoj drugi dan si je dejal: »Ne, nikdar več ne pojdem tja!« Neki {{prelom strani}} večer se je odpravil, da obišče Pavlino. Že nekoliko dni ni bil pri njej in dejal si je, da ne ravna prav, Vrstica 1.218 ⟶ 1.215: <center>* * </center> {{prelom strani}} Drugo jutro je vstal Hrust na vse zgodaj, čemerno je stopil pred hišo ter povzdignil oko Vrstica 1.270 ⟶ 1.267: »Snoči je bil Repič pri meni! Kaj sta imela s Pavlino?« {{prelom strani}} Jakob molči. Vrstica 1.322 ⟶ 1.319: <center> * *</center> {{prelom strani}} Odslej se je pri Hrustu vse izpremenilo. Sin se je ogibal očeta, a kadar sta skupaj trčila, vselej Vrstica 1.365 ⟶ 1.362: Razen tega je pa bilo od smrtnega dne Hrastovega dalje med posameznimi udi družine vse nekam napeto. Jakob se ni nobenemu upal prav {{prelom strani}} pogledati v oči ter se je ogibal sester in matere, kolikor je mogel. Prve dni sicer ni zahajal nikamor. Vrstica 1.411 ⟶ 1.408: duri ter dejala poluglasno: »Jakob, ne ustraši se, jaz sem!« {{prelom strani}} Nato je odprla sobo ter stopila v sinovo sobo. Jakob je že ležal v postelji znak na hrbtu. Roke je držal pod glavo ter zrl kvišku v strop. Vrstica 1.458 ⟶ 1.456: njegova roka, ako ... ako ... izpolniš njegovo zadnjo željo. Jakob, sin moj, poslušaj besede svoje matere, ki te je rodila, ki te je vzgojila v skrbeh {{prelom strani}} in strahu za tvoje telesno zdravje, poslušaj jo v tem hipu, ko skrbi tudi za tvoje duševno zdravje, ko te Vrstica 1.508 ⟶ 1.506: in Pratovko prvikrat. Isti popoldan je stopal Jakob takoj po kosilu proti Zagradcu, kjer se je ustavil nekako do večera. Ko se je vračal proti {{prelom strani}} domu, je nehoté obstal na razpotju. Višja pot je vodila po rebri navzgor v Bukvico, a spodnja okoli Vrstica 1.556 ⟶ 1.554: preplašenimi, izbuljenimi očmi. A nekdo je izpregovoril: »Le dobro si jo oglej!« {{prelom strani}} In Jakob je pogledal na nosilnico in prebledel. Tam je ležala — Pavlina, ki si je bila sama končala Vrstica 1.567 ⟶ 1.565: == VII. == Nekaj dni po tem dogodku je Jakob hodil semtertja kakor brez glave. Ni se mu ljubilo niti Vrstica 1.603 ⟶ 1.602: žalosten, torej za posamezne vtiske najbolj sprejemljiv, ga je izkušala vnovič pregovoriti. {{prelom strani}} Ali to je bil ogenj v streho. Jakobov značaj je bil tak, da se ni dal nikomur pogovarjati. Ako Vrstica 1.648 ⟶ 1.647: je bilo udobno in prijetno, in ob dolgih večerih so se v toplih sobah prebirale knjige, pripovedovale pripovedke o zakletih devicah in viteških gradovih, o {{prelom strani}} roparjih, o palčkih in velikanih. In pokazala se je zraven marsikatera moška in pametna, a tudi šaljiva Vrstica 1.697 ⟶ 1.696: zamislil. Skoro nato pa je nadaljeval: »Vsi, kolikor vas nocoj tukaj sedi, vsi prav gotovo poznate Hrustovo hišo v Bukvici. Najpremožnejša je v vsej okolici {{prelom strani}} tudi še dandanes, kakor je bila v prejšnjem času. Snoči je bilo ravno trideset let, ko sem moral ponoči Vrstica 1.741 ⟶ 1.740: bi bili mogli raznašati. Nehoté so ljudje sčasoma pozabili vsega ter začeli spoštovati Jakoba in njegovo ženo. {{prelom strani}} Dokler je bila Hrustovka še živa, ni se imela ničesar pritožiti. Mlada je ni gledala od strani, Vrstica 1.790 ⟶ 1.789: se odpravil ter odšel proti Bukvici. Počasi sem dospel gori in tudi v Jakobovo hišo. {{prelom strani}} In prav na tistem kraju kakor pred tridesetimi leti in v tisti sobi, kakor oče njegov, je danes ležal Vrstica 1.835 ⟶ 1.834: da se hitro silno raztogoti in v takem stanju ne ve, kaj dela. Ker mu jaz na vse prigovarjanje nisem dovolil nadaljevati te zveze, je prišlo med nama do {{prelom strani}} burnih nastopov. A nocoj sva prišla zopet k temu predmetu. Ker sem mu enkrat za vselej prepovedal, Vrstica 1.882 ⟶ 1.881: »Vraga, vidi se, da se doktor stara!« [[Kategorija:Josip Kostanjevec]] [[Kategorija:20. stoletje]] [[Kategorija: Kratka proza]]

Čez trideset let: Razlika med redakcijama