Zvezdana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 61:
Zvezdana, kaj je to ime, žensko ime, pravo krščansko ime? Le reče naj kdo, ali ni to čuden poganski ali kdo vé kakov naslov! Vaške gospodinje na Radovji, ki tudi nekaj vedó, ki so mnogo otrok odredile in jih še redé, ki imajo pratike z vsemi svetniki in svetnicami božjimi na polici ali za tramovo počo, niso čule še nikdar takega imena in ga tudi raztolmačiti niso umele. Zmajevale so z glavami, sklepale roke na prsih in se čudile, kako more mati ali oče svojemu otroku ime dati, ki v nebesih in nikjer svetega pripomočnika nima.
Gospod Kolovski se za tako sodbo ni mnogo zmenil in potolažil je mlado Zvezdano, ko mu je spočetka tožila s solzami v očeh, da se jej
Vendar v zadnjem
Tudi Zvezdani so prišli prijaznejši dnevi. In kako bi ne
Vaške hčere so v svoje osramočenje spoznale in pritrditi morale, da so Zvezdanine oči in lica prijetnejša od kmetskih zagorelih, da so njena svilnata in dragocena krila — zapeljivejša od priprostih, ubogih. Zavidale so torej skrivši mlado Zvezdano in blagrovale so jo
Tudi radovski mladenči niso bili slepi za tako lepoto. Stiskali so glave skupaj v nedeljo pred crkvijo ali kjer koli, kedar se je vozila Zvezdana k maši ali skozi vas v svetlem koleseljnu in se tako modro
Tako postane ime Zvezdana polagoma navadno, lepo, zavidano in blagrovano ime na vsem Radovji in še na daleč okrog.
Tisto popoldne
Poleg očeta je slonela Zvezdana, mnogo izpraševala svojega reditelja o bučelah in mnogih gospodarskih rečeh. Vse bi bila rada zvedela, vsega se
Gospod Kolovski je imel danes v resnici nekako otožen dan. Kmetič, ki bi bil pregledoval njegovo ravno, lepo obdelano polje, zelene travnike, temne gozde in prijazno belo poslopje sredi sadnega vrta, zmajeval bi bil z glavo, poklel bi bil in dejal: »Ni hudiman, da bi gospodar takega posestva ne bil srečen in zadovoljen. Kaj bodemo pa mi ubogi kmetje!«
Birič je vsako četrtletje pred durmi, polna kopica otrok v hiši, jezična ženica v kuhinji, in niti požirka vina v nedeljo popoldne po krščanskem nauku.
A dejali smo, da je imel gospod Kolovski srce, pravo srce. Njega še ni osrečeval prijazen pogled na lepo lastno posestvo, on je zrl v globje rove človeške osode in jo vedel soditi drugače, kot neomikano ljudstvo. In takov ozir ni navadno prijeten. Le redki so oni, kterim je dano gledati in soditi v pravej luči življenja,
Takovo srce in razsodek je imel tudi gospod Kolovski. Našteti pa bi bil vedel tudi mnogo uzrokov za vse to.
Ravno danes je praznoval žal spomin iz svoje minolosti, ravno danes,
Zdajci se ozre Zvezdana v dolino proti Radovju, tleskne z rokama, začudi se in vzklikne:
Tako je govorila Zvezdana in gospod Kolovski je sivo glavo povzdignol, ozrl se v dolino in dejal:
Med tem ko se oče in hči v malej zadregi tako pogovarjata, približa se vaška deputacija s
Že od daleč snamejo sivolasi in resni možakarji svoja pokrivala raz glav,
Poslednje besede izgovori gospod Kolovski s posebnim naglasom. Potem se obrne k Zvezdani in pristavi:
▲Poslednje besede izgovori gospod Kolovski s posebnim naglasom. Potem se obrne k Zvezdani in pristavi: „Vroče popoldne je, možje so trudni in žejni. Zvezdana, priskrbi nam kupo rumenega vina!"
Kakor vrtalka zavrti se urno deklica nekoliko osupnena in izgine v belem poslopji.
Med tem se pripravlja Pipec na svoj imenitni govor, in potne kaplje se mu zbirajo na čelu
Poslednjim besedam prikimujejo vsi tovariši, uklanjajo glave, kakor vidijo svojega voditelja in
Gospod Kolovski se skoro nasmehne pri tem resnem, a sicer precej čudnem prizoru
»Prevelika čast je
Tako je govoril gospod Kolovski in veselje mu je sijalo raz lica, navdušenje iz žarnega prijaznega pogleda. Priprosti možje pa so strmeli pri teh lepih besedah. Odslej so ljubili vsi brez izjeme starega gospoda in v smrt bi bili
Med tem prihiti Zvezdana z zlato-rumenim vinom in belim prtom pod pazuho. V lipovej senci pogrne mizo, razvrsti kupice in povabi
Nekaj trenotkov pozneje je zbrana v hladnej senci
▲Med tem prihiti Zvezdana z zlato-rumenim vinom in belim prtom pod pazuho. V lipovej senci pogrne mizo, razvrsti kupice in povabi možě.
▲Nekaj trenotkov pozneje je zbrana v hladnej senci Častitljiva vaška deputacija in sredi nje sivolasi gospod Kolovski. Važne in resne govorice
Možakarji se kar prečuditi ne morejo uljudnosti in temeljitej znanosti gospoda Kolovskega o najpriprostejših kmetskih razmerah, o poljedelstvu, živinoreji, in o vsakej stvari.
Še bolj pa jim
Saj je pa Zvezdana tudi v resnici ljubeznjiva postrežnica in vasovalka, da ni take. Tu ni bilo ničesar videti o
Zvezdana se je vrtela v belem predpasniku, priprostem krilu z dišečo vrtnico v gostih
Takega lepega popoldne še ni bilo na Radovji kakor je današnje. Sivolasi možak sredi ubogega ljudstva, nežna deklica — služkinja trpečim vaščanom. To je radost, to je prava poesija!
Da, ko bi bil šel slikar mimo zbrane druščine na zabrdskem vrtu, postal bi bil
Tretje poglavje.
Nekaj dnij potem je drdral po ozkej cesti med gorami voziček proti Radovju. Ne vemo
Tudi mlademu, rumenobradatemu gospodu, ki je slonel na slamnatej blazini za kočijaševim hrbtiščem, jelo se je dolgočasiti, kajti prižgal si je dolgo smodko in precej hladnokrvno cele oblake dima za sabo puščal. Le sem ter tja, kedar pridrdra voz do kakega novega mostiča, do nove kapele ali prezidanega in izboljšanega poslopja ob cesti, nagne se na sprednji konec, kočijaša za ramo strese in pravi:▼
Matijec iztrka svojo pogašeno pipo ob levi palec, sede na vajeti in bič, porine hrbtišče za četrt okrožja proti zahodu in meni:
Gospod Vratislav, otročji znanec priprostega kočijaša stare korenine, ne odgovori spočetka ničesar takovej pohvali svojega tovariša. Potem v svojo listnico poseže in mu dolgo dišečo smodko ponudi
»Tako, tako, Vratislav, gospod Vratislav kmetski sin iz Radovja, pa le gospod zdaj, imeniten gospod, tega pa ne smem tega, da bi bila midva kar tako kot nekdaj, ko so še z menoj ob počitnicah krave pasli po senožetih in sva ogenj kurila in kostanj pekla, pa si storije pripovedovala. Leta
Tako ongavi
▲je dolgo smodko in precej hladnokrvno cele oblake dima za sabo puščal. Le sem ter tja, kedar pridrdra voz do kakega novega mostiča, do nove kapele ali prezidanega in izboljšanega poslopja ob cesti, nagne se na sprednji konec, kočijaša za ramo strese in pravi:
▲1) Mafijec , je-li, vsega tega pred petimi leti, ko si me ravno po tej cesti v mesto vozil, ni- bilo? Mnogo se je spremenilo v tem času, kar sem bival v mestu."
»Potujili se niso, pa se niso, prejšnji Draganov Vratislav so prejšnji. Včasih smo jih pa kar »Slavčka« klicali, pa nič drugače. Zdaj pa se vé, da jih ne smemo več, imenitni so in študirani na visokih šolah, mi smo pa le kmetiči, nevedni kmetiči in ostanemo. Pa kaj so rekli in dejali, da se kaj drugega pomeniva? To pa to, pa
▲Matijec iztrka svojo pogašeno pipo ob levi palec, sede na vajeti in bič, porine hrbtišče za četrt okrožja proti zahodu in meni: „Da, da Vratislav, ali kako bi jim rekel in jih klical, zdaj jih ne smem več kar. tako v en dan tikati, kakor kmeta, ker so gospod postali. Pač oni ne vejo, pa še ne znajo, kako je vse drugače na Radovji in povsod, kar jih ni bilo, pa jih ni bilo na ogled od nobene strani. Jaz sem tudi tako preračuni]. in preštudiral , da bi ne bili minolo pomlad sivolasega očeta, Bog jim daj dobro in jim preloži , če bi ne utegnolo biti vse po godu onkraj za nje, zakopali, ko bi bili oni pri domu in bi bili zapisali zdravil in svetovali kaj. Ješte, saj jaz sem vedno tako ugibal, da bodo oni učen doktor, pretkan doktor, da ne tega. In zdaj so pa res takovi postali, kakor sem dejal. Pol fare, vsa- fara govori v nedeljo pred crkvijo in_ povsod, da je Draganov Vratislav tako učen, tako hudo premeten, da mu vsi tisti mestni in tisti cesarski doktorji, ki po kanclijah kmetiča pestč in stiskajo, ne morejo do živega in mu ne morejo."
Tega čudnega modrovanja je bilo Vratislavu naposled vendar le preveč. Le nekaj polovičnega odgovori njegovim besedam
▲Gospod Vratislav, otročji znanec priprostega kočijaša stare korenine, ne odgovori spočetka ničesar takovej pohvali svojega tovariša. Potem v svojo listnico poseže in mu dolgo dišečo smodko ponudi rek6č: „Matijec, pusti pipo zdaj in gosposko kadjenje poskusi. Tisto častitanje pa, ki si ga prej omenjal, pozabi.. Midva ostaneva stara znanca in od tebe ne zahtevam poklonov."
▲»Tako, tako, Vratislav, gospod Vratislav kmetski sin iz Radovja, pa le gospod zdaj, imeniten gospod, tega pa ne smem tega, da bi bila midva kar tako kot nekdaj, ko so še z menoj ob počitnicah krave pasli po senožetih in sva ogenj kurila in kostanj pekla, pa si storije pripovedovala. Leta tek() , leta minejo in jaz sem se postaral in posivil in oslabel sem, oh oni so pa postali gospod, imeniten in pa lep, prav lep gospod."
▲Tako ongavi *od samega veselja in pripoveduje Matijec ter gobo kreše, da bi dišečo gosposko smodko zažgal.
▲„Kaj drugega se pomeniva, Matijec, jaz sem se pol potujil v petih letih," povzame mladi gospod in hlapcu po novej šegi z užigalnimi klinčki smodko zažge.
▲da jih ne smemo več, imenitni so in študirani na visokih šolah, mi smo pa le kmetiči, nevedni kmetiči in ostanemo. Pa kaj so rekli in dejali, da se kaj drugega pomeniva? To pa to, pa oni naj začnejo oni, ki so bili v cesarskem mestu in so morda kdaj pri priložnosti celb s presvetlim cesarjem govorili. Ne da bi dejal, da bi bila tako kakovo rekla kot midva tu le na prašnej cesti, tega ne tega. Ali naš milostljivi cesar so neki jako prijazen in predobrega srca, vsakega radi poslušajo, zakaj pa bi njih ne, ki so učeni in študirani. Pa jaz sem tudi ugibal že in dejal: Matijec, ko bi se ti posrečilo kdaj v svojem življenji v cesarsko mesto priti, kar se ti ne bode, toliko poskusiš, da do svetlega cesarja prideš, z njimi govoriš in jim svoje križe in težave potožiš in odkriješ. Oni so že mnogemu revežu pomogli iz stiske in so mu. In kako bi mu ne! Denarja imajo kolikor hočejo, saj ga sami delajo, kedar in kolikor jim je ljubo. Pa jaz sem tudi pretehtal, gospod Slavček, in preštudiral, da ko bi mene postavim za cesarja izvolili, pa bi bil svetu večn6 hvaležen ža to. Toliko bankovcev, petakov in stotakov in vseh vrst bi naredil, da bi na vsej božjej zemlji ne bilo berača in stradača. In tistemu našemu mešetarju Pipcu, ki mu hočejo kočo prodati in mu za žganje in tobak vedno primanjkuje, bi kar tako tisočak vrgel in dejal: Tu imaš, pa opomozi si in kupico si ga privošči, ker si učen Človek in po nemško umeš jezik majati in se pravdati na vse mogoče pečate."
▲Tega čudnega modrovanja je bilo Vratislavu naposled vendar le preveč. Le nekaj polovičnega odgovori njegovim besedam ,. in še le ko voz vrh strmega klanca dospe, dvigne prst in pravi: „Matijec, čigavo pa je ono belo poslopje nad domačo vasjo, ki se že od daleč vidi?"
▲„Čigavo neki? Oh zdaj pa še tega ne vedb, preljubi Slavček, da imamo na Radovji gospoda za soseda in da ondi, kjer je pred malo leti robidovje rastlo , gradič v nebb moli. Saj pravim , pa prav imajo , potujili so se, ker ne znajo, da je neki gospod Kolovski, mi mu le „gospod" pravimo, Zabrdje kupil, lepo poslopje sezidal in da smo ga celb za župana na Radovji izvolili."
▲„Ni mogoče, ni mogoče, Matijec. To mi je pa novo to, in radoveden sem na svojega, kakor trdiš, gosposkega soseda. To ne bode napačno , Če dobim v daljnem pogorji omikanega Človeka za dolgočasne brezdelavne ure."
Poslednje besede je govoril Vratislav s posebnim naglasom in veseljem, vzel iz torbe daljnogled in je svoje dolgo zapuščeno domovje raz klanca ogledoval.
Matijec pa je prst desne roke na čelo položil, pokrivalo nekako na oči potegnol, mlademu gospodu hrbet obrnol, kakor da bi hotel reči:
Tako nekako je modroval Matijec, če smemo soditi po njegovem modrem , nekako nevoljnem obrazu. Potem je pa kakor v maščevanje visoko bič povzdignol , urneje raz klanca vozil in po krivem nedolžno konjsko hrbtišče strojil.▼
Mrak se je ulegal na zemljo. Na zahodu je rudela večerna zora. Tiha in nekako praznična je bila dolina. Govor je umolknol na drdrajočem voza, in tiho, nekako otožno tiho je bilo v prsih mladega doktorja. Ondi se razprostira ponižna vasica, kjer je zagledal svet, ondi moli rodeče barvani zvonik v neb6, in okoli njega se vrsti grob za grobom, -- ondi počivata že tudi njegova roditelja, oče in mati, zopet ondi leži zelena senožet, senčni gozdje, kjer je preživel mladostne' ure!▼
A koliko je tudi spremenjenega •tu? To košato drevo je bilo pred petimi leti šibko, brez kinča. Kjer se razprostira zdaj rumeno polje, stala je gošča. Marsiktera lesena koča je spremenila svoje lice odslej, marsikteri sosed in znanec mu ne bode stisnol več desnice in dejal: „Ali si prišel, Vratis]av, prišel še enkrat pogledat gorsko zakotje ? Je-li, povsod je lepo, domń, pa najlepše ? Dorniž žene nekaj nepopisljivega vsakega človeka, saj še ptica, pravijo, obišče enkrat pred smrtjo drevo, kjer je počivalo njeno gnezdo."▼
Take misli obspo našega mladega prijatelji, ko se vozi proti večeru po znanem domačem potu v rojstno, dolgo zapuščeno vas. Ko bi hoteli po teh znamenjih sklepati o notranjosti , o značaji človeškem , in ko bi naša sodba kaj veljala, dejali bi: Dober človek, dober in nepopačen mora biti to. Kako rado se potuji sicer v tujem mestu v tujem duhu izrejena mladina! O ljubezni govori in poje, ono najlepšo iskro in kinč, najblažji Čut pa izgubljava, čut, ki nikdar ne goljufa, nikdar ne zagreni: ljubezen do svojega naroda, do domovine. (Dalje pride.)▼
▲Tako nekako je modroval Matijec, če smemo soditi po njegovem modrem
▲Mrak se je ulegal na zemljo. Na zahodu je rudela večerna zora. Tiha in nekako praznična je bila dolina. Govor je umolknol na drdrajočem voza, in tiho, nekako otožno tiho je bilo v prsih mladega doktorja. Ondi se razprostira ponižna vasica, kjer je zagledal svet, ondi moli
▲A koliko je tudi spremenjenega
▲Take misli
Kopica bosopetih, kuštravih, razoglavih vaških fantičev v zamazanih hodnikovih srajcah in prtenih hlačah, roke v zijavih ustih ali za hlačnim robom, oblegala je isto popoldne Draganovo poslopje in čakala v božjem strahu, kdaj se pripelje Draganov mladi gospod. Pripovedovale so jim namreč matere 'že davno, da študira Draganov Vratislav za takovega doktorja, ki vse vő ter ljudi zdravi in veliko Čast uživa.
| |||