Zvezdana: Razlika med redakcijama

odstranjenih 192 zlogov ,  pred 14 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Ne vemo, ali so imeli po vsem prav ali ne, a to nam je znano, da neki pisatelj trdi, da slovenski kmet ni brez glave in je celó mnogo potov velik in resničen filosof ali kali?
 
== Drugo poglavje.==
 
Selišče Zabrdje je bilo pol gosposko. Stalo je samotno vrh prijaznega griča, kakor da bi se sramovalo ponižnih kmetskih stanovanj v gorskem zakotji. Lepo belo poslopje nove stavbe je obdajalo sadno drevje. Ob obzidji notri do oken polnih dišečih rož pa je plezala in se stegovala celó vinska trta. Na desno proti vzhodu so se razprostirali travniki in nekaj polja, proti severju in zahodu smrekovi gozdi, proti jugu pa se je odpiral svet. Ondi je vas Radovje.
Da, ko bi bil šel slikar mimo zbrane druščine na zabrdskem vrtu, postal bi bil, strmel in vzel čopič v desnico in naslikal veličastno sliko. Izmed vseh podob pa bi bila bliščala črnooka, črnolasa Zvezdana in gospod Kolovski, — potem pa ondi na oglu mize zgovorni, polno kupo pogosto med prsti vrtéči mešetar Pipec v belem razcvetenem slamniku.
 
== Tretje poglavje. ==
 
Nekaj dnij potem je drdral po ozkej cesti med gorami voziček proti Radovju. Ne vemo, ali se je počivalo posebno prijetno na malem iz vrbovih šibic spletenem kmetskem koleseljnu, mislimo da ne. In iz tega uzroka je tudi stari kočijaš v rudečem, starodavnem brezrokavniku, v širokokrajnem pokrivalu in s pogašeno pipico v ustih precej pogosto vrtil hudomušni bič po zaprašenem in utrujenem sirci.
 
 
== Četrto poglavje. ==
 
Kopica bosopetih, kuštravih, razoglavih vaških fantičev v zamazanih hodnikovih srajcah in prtenih hlačah, roke v zijavih ustih ali za hlačnim robom, oblegala je isto popoldne Draganovo poslopje in čakala v božjem strahu, kdaj se pripelje Draganov mladi gospod. Pripovedovale so jim namreč matere 'že davno, da študira Draganov Vratislav za takovega doktorja, ki vse ter ljudi zdravi in veliko Častčast uživa.
 
Že beseda „doktor"»doktor« bila je čudno tuja bosopetim paglavcem. Zakaj pa tistemu sivolasemu gospodu z velikimi naočniki in širokokrajnim pokrivalom iz bližnjega trga, ki tudi ljudi zdravi in mrliče ogledavat hodi, zakaj le njemu — „padar"»padar« pravijo, pa ne „doktor" »doktor«? l», poslednje mora kaj posebnega biti. Taki doktorji menda drugim ljudem niti podobni niso, pravi mustaČarjimustačarji gosposki in kdo v6 kaki morajo biti!
 
Tako je sklepala mlada vaška deputacija, ko je doktorja pričakovala ter zaradi tega na jed in marsiktera materna naročila in zapovedi pozabila.
 
Zdajci se Čuječuje vozno drdranje. Vrišč nastane med mladino, paglavci zaženčzaženó glas : „Hitimo»Hitimo, zdaj le se pelje!"« in vderbvderó v tek po prašnej cesti.
 
V tem trenotku jih prehiti drdrajoči voz in se ustavi pliedpred Draganom.
 
Kako se začudijo fantje, ko vidijo stopati raz voza prijaznega mladega gospoda s polno rumeno brado.. Prav nič mu nimajo oporekati. Samo tista brada jim ni povšeči, sicer bi bil dobršen sicer. Pa že more takov biti, sklenejo naposled. Kdo , ali niso doktorji, kakoršen je Draganov Vratislav, primorani takovih brad nositi in ali niso zaradi tega tako hudo učeni.
 
Enako sodbo in popis raznestiraznesó potem hitro fantiči po vasi, in. isti večer je bila po vsem Radovji govorica o Draganovem doktorji in njegovej rumenej bradi.
 
5
 
 
66
 
večer je bila po vsem Radovji govorica o Draganovem doktorji in njegovej rurnenej bradi.
 
Vratislava ni pričakovala samo vaška mladina s težkim srcem, temveč tudi neka druga oseba.
 
Isto popoldne se je več potov odprlo oknice v Draganovej hiši, kakor je bila sicer navada, in mlado žensko lice se je oziralo radovedno po cesti in tja proti klancu nad vasjo. In ko se je čulo drdranje po vasi, odprÓodpró se urno vežne duri, na prag stopi sedemnajstletna rumenolasa deklica v nekakej prazničnej opravi in belem predpasniku: mlada Vida hiti k vozu pozdravljat svojega brata.
 
„Ali»Ali si prišel, ali si prišel? Pa dolgo te ni bilo, silno dolgo, dragi Vratislav,"« vzklikne deklica in objame svojega brata.
 
„Moralo»Moralo je biti tako, moralo, Vida. Bilo me ni, dolgo me ni bilo in še bi se ne bil vrnol, ko bi ne ljubil tebe in svoje domovine."«
 
V takem razgovoru stopata Vida in Vratislav Čezčez dvorišče in ko prideta do klopice pod starodavno lipo pred vežo, ustavi se mladeneč, zre na prazno mesto in pravi potem:
 
„VČŠ»Véš Vida, kdo je sedel redno ob poletnih večerih na tem mestu in kdo me jo spremljal po tem potu pred petimi leti ?"«
 
Deklica molči, a še tesneje oklene svojo desnico okoli mladenčeve pazuhe, povzdigne oči v njegovo lice in šepeče :
 
„O»O vemvém, o vČnivém, dragi Vratislav. Boljše bi bilo pač, da bi ne vedela. Povem ti, kedar se ozrem tja v ozidje poleg zvonika in na to zapuščeno klopico, spomnim se, da sva zapuščeni siroti, da najinih roditeljev več ni, več ni."«
 
Mladeneč ne odgovori tem besedam, temveč stopi urno čez vežni prag v hišo, kjer se je rodil.
 
Ondi že čaka mladega gosta belo pogrnena miza in vabČčevabéče rumeno vino se mu smeji naproti.
 
A on ne pogleda vsega tega, akoravno je truden in žejen po dolgodnevnej vožnji iz glavnega mesta. Kakor da bi nekoga iskal ali pozdravljal dolgo zapuščene kraje, hiti od hrama do hrama. Tii nekoliko postoji, tam potegne nekako otožno z desnico po zamišljenem Čelučelu, tukaj zopet nerazumljivo z glavo zmajuje. Kaka tri pota ga mora opominjati in klicati Vida, naj prisede k mizi in si spočije.
 
„Koliko»Koliko se je spremenilo, draga Vida, koliko, kar me ni bilo,"« pravi naposled, ko prisede k sestri, sedanjej mladej gospodinji na očetovem domu. „Vse»Vse mi je tuje, sam sebe bi kmalu več ne poznal v domovji,"« pristavi še k prejšnjim besedam in žalosten umolkne.
 
„In»In tudi ti si se spremenil, dragi Vratislav. Na tujem bi te niti ne poznala več,"« odgovori Vida, „a»a kaj ti prašaš za to; odprt ti je svet in kmalu zapustiš lahko zopet kraj, ki. je za te brez veselja. Ali dragi brăttbrát, ostani domá! Glej, skupaj bodeva živela, ti bodeš zdravil ljudi in pomagal ubožcem, jaz bodem pa gospodinjila in za te skrbela. Ob nedeljah in praznikih popoldne ali kedar ti bode ljubo, bodeva pa sem ter tja obiskovala skupno svoje znance in prijatelje. Tudi omikane druščine ti ne bode manjkalo. Gospod Kolovski iz Zabrdja je prijazen gospod in bode tudi tebi prijatelj.«
 
»Gospod Kolovski?« povzame začudjeno Vratislav. »Kdo je to, jaz ga ne poznam?«
 
 
67
 
 
ostani dom! Glej, skupaj bodeva živela, ti bodeš zdravil ljudi in pomagal ubožcem, jaz bodem pa gospodinjila in za te skrbela. Ob nedeljah in praznikih popoldne ali kedar ti bode ljubo, bodeva pa sem ter tja obiskovala skupno svoje znance in prijatelje. Tudi omikane druščine ti ne bode manjkalo. Gospod Kolovski iz Zabrdja je prijazen gospod in bode tudi tebi 'prijatelj."
 
„Gospod Kolovski?" povzame začudjeno Vratislav. „Kdo je to, jaz ga ne poznam?"
 
Vida mora potem na dolgo in široko pripovedovati, kar jej je znanega o Kolovskem gospodu in njegovej družini, in ne pozabi pohvaliti mlade gospice Zvezdane.
 
Pozna noč je bila. Po vasi so pogasnole oljnate svetilnice in skozi vrtno drevje je svetila luna v spalnico Vratislavovo. On pa je slon6čslonéč na oknu zrl v vas , in misel mu je drvila za mislijo , podoba za podobo iz njegovega otročjega življenja, kterega je srečno preživel domădomá pri svojih stariših.
 
Peto poglavje.
 
== Peto poglavje. ==
Drugo jutro je bil Vratislav že s solnčnim vzhodom na nogah, Če se je tudi pozno vlegel in še dolgo v noč bedăl.
 
Drugo jutro je bil Vratislav že s solnčnim vzhodom na nogah, če se je tudi pozno vlegel in še dolgo v noč bedél.
Človek je tako stvarjen, da je vsako prenovljenje v zvunanjosti v ozkej zvezi z njegovo notranjostjo. Nove podobe v našem okrožji uplivajo tako mogočno na našo duševnost, da smo si nenadno v tujem svetu , v nepričakovanem stališči tuji samemu sebi. In Vratislavu je bilo domovje črez dolgih pet let nenavadno spremenjeno, domačega se ni čutil več na domačih tleh. Vse to mu je vznemirjalo dušo in kratilo spanje.
 
Človek je tako stvarjen, da je vsako prenovljenje v zvunanjosti v ozkej zvezi z njegovo notranjostjo. Nove podobe v našem okrožji uplivajo tako mogočno na našo duševnost, da smo si nenadno v tujem svetu, v nepričakovanem stališči tuji samemu sebi. In Vratislavu je bilo domovje črez dolgih pet let nenavadno spremenjeno, domačega se ni čutil več na domačih tleh. Vse to mu je vznemirjalo dušo in kratilo spanje.
Isto popoldne je porabil torej za to, da se zopet udomači v gorskem zakotji, da obišče stare tovariše izpod vaške lipe, sedanje mlade gospodarje na Radovji in popraša po tem in onem starem dedu, sivolasem sosedu, upognenej babici in pozvă, koliko nekdanjih znancev se ga še spominja O pa kako, kako veselo in žalostno je bilo to obiskovanje!
 
Isto popoldne je porabil torej za to, da se zopet udomači v gorskem zakotji, da obišče stare tovariše izpod vaške lipe, sedanje mlade gospodarje na Radovji in popraša po tem in onem starem dedu, sivolasem sosedu, upognenej babici in pozvé, koliko nekdanjih znancev se ga še spominja. O pa kako, kako veselo in žalostno je bilo to obiskovanje!
Mlade vaške gospodinje, nekdanje vesele deklice so sklepale roke, kimale z glavami in se niso prečuditi mogle, kako je mogel dorasti in tako spremeniti se nekdanji Draganov Slavček. Pa kako majhen je bil še pred toliko in toliko leti, pa kako prijetno je bilo še tedaj ! Zdaj je pa tako imeniten in učen in spoštovan gospod, da same ne vedă, ali bi si ga upale še tikati, Čeravno so mu nekdaj trdile, da mu ne rekă nikdar drugače kot Draganov Slavček — ali pa nič, če mu ni tako po godu.
 
Mlade vaške gospodinje, nekdanje vesele deklice so sklepale roke, kimale z glavami in se niso prečuditi mogle, kako je mogel dorasti in tako spremeniti se nekdanji Draganov Slavček. Pa kako majhen je bil še pred toliko in toliko leti, pa kako prijetno je bilo še tedaj! Zdaj je pa tako imeniten in učen in spoštovan gospod, da same ne vedó, ali bi si ga upale še tikati, čeravno so mu nekdaj trdile, da mu ne rekó nikdar drugače kot Draganov Slavček — ali pa nič, če mu ni tako po godu.
In možakarji, ti resni možakarji na Radovji so bili še v večjej zadregi pri nepričakovanem Vratislavovem obiskovanji. Vedeli niso, kako in kaj hočejo govoriti s tovarišem, ki je neki tako učen, da mu ni tega. Kdo ve, če bi mu bilo povšeči, ko bi mu rekli kar Vratislav kakor nekdaj,
 
In možakarji, ti resni možakarji na Radovji so bili še v večjej zadregi pri nepričakovanem Vratislavovem obiskovanji. Vedeli niso, kako in kaj hočejo govoriti s tovarišem, ki je neki tako učen, da mu ni tega. Kdo vé, če bi mu bilo povšeči, ko bi mu rekli kar Vratislav kakor nekdaj, ko so igrali skupaj v vasi in si sem ter tja posegli tudi s sovražnim namenom v kuštrave lase in si pulili srajce izza hlač.
5*
 
Pa je tudi v resnici križ občevati z gospodo, saj ona je občutna in natančna. Kedar se jej misliš najbolj prikupiti, pa jo razžališ in se jej zameriš. Tako bi bil postavim marsikteri gospodar rad ponudil v znamenje prijateljstva Vratislavu pipo tobaka in bi mu ga bil zažgal s smrekovo trščico. A kako bi storil to? Gospoda, akoravno imenitna, niti take svetloturničkaste pipe ne premore in rajši drage dišeče smodke paši, kakor da bi bilo kdo vé kaj posebnega v takovem pušenji.
 
Zopet drugi znanec bi bil rad povabil Vratislava, naj prisede k črvivej javorjevej mizi, in hleb domačega kruha bi bil položil pred-enj. A zopet tu je križ, pravi križ! Gospoda pravijo da jé le bel kruh, kakoršnega ne pekó in ne poznajo na Radovji, kaj posebnega pa ni na izbiro v ubogej zagorskej vasi.
6 8
 
Tako je hitel Vratislav od znanca do znanca in v tako zadrego je spravljal svoje sosede. A to nič ne dé! Blagrovalo ga je vendar vse brez izjeme. Mlade žene so mu dejale, da ga je škoda, ker se je potujil in postal gospod. Možje so se mu pa priporočali in trdili, da je čast za Radovje in še velika čast, da imajo domačega doktorja, kakoršnega ne premorejo tri fare na okoli. In sivolasi starci in babice so se čudile, veselile in migale s suhimi bradami, ko jim je stiskal Vratislav roke. A sem ter tja je bilo se vé da tudi marsikteremu nekaj protivnih mislij v glavi, kakor je to sploh navada. Ta in oni ded bi bil namreč rajši imel in ne bilo bi tudi napačno, ko bi bil prišel Vratislav po očetovej smrti domú in bi bil prevzel gospodarstvo, ki je zdaj skoro popolno v tujih rokah. Marsikterej babici pa je žal, močno žal, da Vratislav ni postal »gospod« , pravi gospod, ki človeku v nebesa pomaga. Saj je to lep in časten stan in Vratislav bi bil kakor navlašč stvarjen za-nj.
 
Le mlajšim deklicam na Radovji in otrokom ni bil Vratislav celó povšeči. Prve so se skrivale, ko so videle Vratislava mimo iti, in potem skrivši pri prislonjenih durih sklenole sodbo, da bi on ne bil sicer napačen človek, ko bi tiste dolge brade ne imel, ko bi se na gladko bril, kakor vaški fantje, in ne pokrival gosposkega širokokrajnega pokrivala, temveč domači kastorec iz zajčje dlake, okinčan s pisanim šopkom in sreberno zapono.
ko so igrali skupaj v vasi in si sem ter tja posegli tudi s sovražnim namenom v kuštrave lase in si pulili srajce izza hlač.
 
Bosopeti paglavci in kuštravi kričači pa so naznanjali svojo sodbo o Vratislavu najbolje s tem, da so že od daleč, kedar so ga videli, stiskali pokrivala v pest in bežali pred njim, kolikor je bilo mogoče. Ko so se pa čutili v varnem zavetji, zijali so pa radovedno va-nj in v strahu božjem ugibali, ali je Vratislav tudi tak človek, kakor so drugi ljudje, ali menda tak, o kakoršnih čujejo v pravljicah, da otroke jemljó in coprati znajo, zakaj pa je tako čuden kosmatin, da še takega videli niso nikdar!
Pa je tudi v resnici križ občevati z gospodo, saj ona je občutna in natančna. Kedar se jej misliš najbolj prikupiti, pa jo razžališ in se jej zameriš. Tako bi bil postavim marsikteri gospodar rad ponudil v znamenje prijateljstva Vratislavu pipo tobaka in bi mu ga bil zažgal s smrekovo trščico. A kako bi storil to ? Gospoda , akoravno imenitna, niti take svetloturničkaste pipe ne premore in rajši drage dišeče smodke paši, kakor da bi bilo kdo v6 kaj posebnega v takovem puŠenji.
 
Tako se je sodilo in ugibalo o Vratislavu v oddaljenej, priprostej gorskej vasi. Vratislav je videl vse to in smejati se je moral več potov takej naivnosti svojih rojakov. Sem ter tja pa je bilo v tem smehu tudi mnogo ironije. Vratislav je imel srce na pravem mestu in ljubil je svoj ubogi narod tako, kakor ga ljubi malo njegovih sinov. Užalilo se mu je torej pogosto, če ga je nevedoma primerjal s sosednjimi srečnejšemi narodi. Spoznal je, kako daleč je zaostal v omiki. Jasno mu je bilo, kdo je kriv vsemu temu, kako krivična, kako bridka je njegova osoda!
Zopet drugi znanec bi bil rad povabil Vratislava, naj prisede k črvivej javorjevej mizi , in hleb domačega kruha bi bil položil pred-enj. A zopet tu je križ, pravi križ ! Gospoda pravijo daj le bel kruh, kakoršnega ne pekli in ne poznajo na Ra,dovji, kaj posebnega pa ni na izbiro v ubogej zagorskej vasi.
 
Popoldne se Vratislav praznično obleče in naznani Vidi, ki ne more umeti, kaj vse to pomenja, da gre novega soseda in župana, gospoda Kolovskega obiskavat.
Tako je hitel Vratislav od znanca do znanca in v tako zadrego je spravljal svoje sosede. A to nič ne dő ! Blagrovalo ga je vendar vse brez izjeme. Mlade žene so mu dejale , da ga je škoda, ker se je potujil in postal gospod. Možje so se mu pa priporočali in trdili, da je čast za Radovje in 'še velika čast, da imajo domačega doktorja, kakoršnega ne premorejo tri fare na okoli. In sivolasi starci in babice so se čudile, veselile in migale s suhimi bradami, ko jim je stiskal Vratislav roke. A sem ter tja je bilo se v6 da tudi marsikteremu nekaj protivnih mislij v glavi, kakor je to sploh navada. Ta in oni ded bi bil namreč rajši imel in ne bilo bi tudi napačno , ko bi bil prišel Vratislav po očetovej smrti dom' in bi bil prevzel gospodarstvo,. ki je zdaj skoro popolno v tujih rokah. Marsikterej babici pa je žal, močno žal, da Vratislav ni postal „gospod" , pravi gospod, ki človeku v nebesa pomaga. Saj je to lep in časten stan in Vratislav bi bil kakor navlašč stvarjen za-nj.
 
»Pa kmalu se vrni in k večerji prav gotovo pridi!« kliče Vida raz vežnega praga za njim, briše si roki v bel predpasnik in se ozira tako dolgo veselega obraza tja proti Zabrdju, dokler ne izgine Vratislav za vrtnim drevjem.
Le mlajšim deklicam na Radovji in otrokom ni bil Vratislav 0016 povšeči. Prve so se skrivale, ko so videle Vratislava mimo iti, in potem skrivši pri prislonjenih durih sklenole sodbo, da bi on ne bil sicer napačen človek , ko bi tiste dolge brade ne imel, ko bi se na gladko bril, kakor vaški fantje , in ne pokrival gosposkega širokokrajnega pokrivala, temveč, domači kastorec iz zajčje dlake, okinčan s pisanim šopkom in sreborno zapono.
 
In šel je tja, zavil ondi na desno po gladkej novej cesti, saj pred petimi leti še nihče ni mislil, da se strma steza črez Gorjance spremeni kmalu v kamenito grajsko pot. Kako pa še le je strmel Vratislav, ko se približa belemu poslopju in prestopi ograjo novozasajenega vrta! Kako lepo, kako v redu, kako umno in skrbno je bilo opravljeno vse tu, kako prijeten razgled se je odpiral na desno, na levo, na vse strani!
Bosopeti paglavci in kuštravi kričači pa so naznanjali svojo sodbo o Vratislavu najbolje s tem , • da so Že od daleč , kedar so ga videli,. stiskali pokrivala v pest in bežali pred njim , kolikor je bilo mogoče. Ko so se pa čutili v varnem zavetji , zijali so pa radovedno va-nj in v strahu božjem ugibali, ali je Vratislav tudi tak človek, kakor so drugi ljudje, ali menda tak, o kakoršnih čujejo v pravljicah , da otroke jemlj6
 
Vratislav mora nevedé postati in občudovati naravo okoli sebe in marljivost in umnost svojega soseda. Iz takega premišljevanja ga izbudi žensko petje v obližji. Ozre se in na malej gredici za rožnim grmovjem zagleda mlado plevico med cvetličjem. Take vrtnarice še ni videl. Kako prijetno se jej podaja širokokrajni beli slamnik, polen cvetlic in domače krilo z zavihanimi rokavci. Nekaj časa stoji in ogleduje veselo plevico. A to veselje mu spridi domači varuh, pasji kosmatinec, ki se pri tej priči ležeč na vežnem pragu izbudi, kaka tri pota votlo zalaja, kvišku plane in potem počasnih korakov po stezi na vrt zavije, kakor bi hotel reči: »Pa poglejmo, kaj hoče ta tuji vsiljenec; kakor tako tatinski opazovati ga ne pustim mlade gospodinje, ali očitno, če hoče, ali pa nič.«
 
Plevica povzdigne veselo glavico, ko začuje domačega lorda, in v tem trenotku se vé da mora se pokazati Vratislav in jo pozdraviti ter vprašati po gospodu Kolovskem.
69
 
Deklica, naša znanka Zvezdana, zarudi kakor pireh pri tem vprašanji, sramežljivo slamnik na čelo pomakne in menéč, da hoče urno poklicati očeta, odide po stezi in Vratislavovega kosmatinskega izdajalca v naglici za seboj pokliče.
in coprati znajo, zakaj pa je tako čuden kosmatin, da še takega videli niso nikdar!
 
Tudi Vratislav je v nekakej zadregi. Neprijetno bi mu bilo, ko bi vedela deklica, da jo je opazoval in da ga zaradi sramežljivosti niti počakala ni, da bi so jej bil predstavil. Iz take neprijetnosti ga reši ali nevedno naključje ali dekliška radovednost, kajti Zvezdana se na vežnem pragu nekako skrivši črez ramo nazaj po njim ozre.
Tako se je sodilo in ugibalo o Vratislavu v oddaljenej, priprostej gorskej vasi. Vratislav je videl vse to in smejati se je moral več potov takej naivnosti svojih rojakov. Sem ter tja pa je bilo v tem smehu tudi mnogo ironije. Vratislav je imel srce na pravem mestu in • ljubil je svoj ubogi narod tako, kakor ga ljubi malo njegovih sinov. Užalilo se mu je torej pogosto , če ga je nevedoma, primerjal s sosednjimi srečnejšemi narodi. Spoznal je, kako daleč je zaostal v omiki. Jasno mu je bilo, kdo je kriv vsemu temu, kako krivična, kako bridka je njegova osoda!
 
Ta pogled je bil po Vratislavovej razsodbi precejšnje cene. Saj vendar ni tako boječa ta deklica in napačna, kakor bi si bil lahko mislil. Ozrla se je po meni, morda iz radovednosti, ali jej sledim, ali pa — kdo vé, — ali bi jej bilo ljubo, če bi odšel brez seznanja zopet od tod?
Popoldne se Vratislav praznično obleče in naznani Vidi, ki ne more umeti , kaj vse to pomenja , da gre novega soseda in župana , gospoda Kolovskega obiskavat.
 
Obe lepi misli, obe prijetni človeku, ki išče v tujej hiši prijatelja in si privoljuje nepovabljen gostoljubne pravice!
„Pa kmalu • se vrni in k večerji prav gotovo pridi!" kliče Vida raz vežnega praga za njim , briše si roki v bel predpasnik in se ozira tako dolgo veselega obraza tja proti Zabrdju, dokler ne izgine Vratislav za vrtnim drevjem.
 
»Prav lepo je od Vas in jako me veseli, gospod doktor, da me obiščete,« pravi nekoliko pozneje gospod Kolovski, ko se mu Vratislav predstavi in imenuje svoje ime in dom.
In šel je tja, zavil ondi na desno po gladkej novej cesti, saj pred petimi leti še nihče ni mislil, da se strma steza črez Gorjance spremeni kmalu v kamenito grajsko pot. Kako pa še le je strmel Vratislav, ko se približa belemu poslopju in prestopi ograjo növozasajenega vrta! Kako lepo, kako v redu, kako umno in skrbno je bilo opravljeno vse tu, kako prijeten razgled se je odpiral na desno, na levo, na vse strani!
 
Vratislav mora nevedó postati in občudovati naravo okoli sebe in marljivost in umnost svojega soseda. Iz takega premišljevanja ga izbudi ž'ensko petje v obližji. Ozre se in na malej gredici za rožnim grmovjem zagleda mlado plevico med cvetličjem. Take vrtnarice še ni videl. Kako prijetno se jej podaja širokokrajni beli slamnik, polen cvetlic in domače krilo z zavihanimi rokavci. Nekaj časa stoji in ogleduje veselo plevico. A to veselje mu spridi domači varuh, pasji kosmatinec, ki se. pri tej priči ležeč na vežnem pragu izbudi, kaka tri pota votlo zalaja, kvišku plane in potem počasnih korakov po stezi na vrt zavije, kakor bi hotel reči: „Pa poglejmo, kaj hoče ta tuji vsiljenec; kakor tako tatinski opazovati ga ne pustim mlade gospodinje, ali očitno, če hoče, ali pa nič."
 
Plevica povzdigne veselo glavico, ko začuje domačega lorda, in v tom trenotku se ve da mora se pokazati Vratislav in jo pozdraviti ter vprašati po gospodu Kolovskern.
 
Deklica, naša znanka Zvezdana, zarudi kakor pireh pri tem vprašanji, sramežljivo slamnik na čelo pomakne in meneč, da hoče urno poklicati očeta, odide po stezi in Vratislavovega kosmatinskega izdajalca v naglici za seboj pokliče.
 
Tudi Vratislav je v nekakej zadregi. Neprijetno bi mu bilo, ko bi
 
 
70
 
vedela deklica, da jo je opazoval in da ga zaradi sramežljivosti niti počakala ni, da, bi so jej bil predstavil. Iz take neprijetnosti ga reši ali nevedno naključje ali dekliška radovednost, kajti Zvezdana se na vežnem pragu nekako skrivši črez ramo nazaj po njim ozre.
 
Ta pogled je bil po Vratislavovej razsodbi precejšnje cene. Saj vendar ni tako boječa ta deklica in napačna, kakor bi si bil lahko mislil. Ozrla se je po meni, .morda iz radovednosti, ali jej sledim, ali pa — kdo vě, — ali bi jej bilo ljubo, če bi odšel brez seznanja zopet od tod?
 
Obe lepi misli , obe prijetni človeku, ki išče v tujej hiši prijatelja in si privoljuje nepovabljen gostoljubne pravice!
 
»Prav lepo je od Vas in jako me veseli, gospod doktor, da me obiščete ," pravi nekoliko pozneje gospod Kolovski, ko se mu Vratislav predstavi in imenuje svoje ime in. dom.
 
Potem sedeta skupno za omizje v spodnjej sobi z razgledom na vrt in govorica se prične, kakoršna je navadno v prvih trenotkih.
 
„Vi»Vi ste torej kmetski sin, a v tujini izrejen, v tujem duhu omikan. Trikrat prijetno se sliši torej , da še vedno ljubite svoj zagorski dom, rojstno zemljo, da vas je gnalo hrepenenje po dolgih letih zopet dolinidomú, kakor pravite."« Tako povzame polagoma gospod Kolovski besedo, bliže k svojemu gostu prisede, dvigne čašo rumenega vinca, šs kterim jima je Zvezdana postregla, in pravi: „Na»Na zdravje torej, gospod doktor, vaša prekrasna domovina naj živi in vsi njeni sinovi, ki mislijo kakor vi!"«
 
Vratislav trči navdušeno s tujim starcem in v tem trenotku se mu vzbudi nekaka nagnenost do sivolasega soseda. Dober Človek mora biti to, srce ima na pravem mestu. Tujec je, kakor ga razodeva jezik, in vendar sodi tako pošteno o narodnih idejah.
 
Ko starec nekako urnejše, kakor da bi si hotel neprijetno misel iz glave pregnati, kupo vina izpije, nasloni glavo v dlan in pravi: „Pa ni treba misliti, moj mladi prijatelj, in se ne prevzeti zaradi tega, ker sem pohvalil Vašo ljubezen do domovja. Tako delajo vsi narodi brez izjeme. Pojdite v daljno saharino puščavo in vprašajte večno potujočega Beduina, kje je njegov dom, kje njegovo veselje: pokaže vam kos peščene zemlje pod pekočim solncem , za ktero je pripravljen darovati svojo življenje. Ali pa hitite tja na obrežje ledenega morja v sneženo kočo ubogega Eskima in Samojeda, pripovedujte mu o večno cvet6čih južnih deželah, vabite ga tja, kjer se mu smeji sreča in veselje: pokaže vam ginen ledeno pogorje, rekoč: „Glej , tu sem se rodil, tu so živeli in trpeli moji dedje in tu naj počivajo nekdaj tudi moje kosti." In mi, ki se prištevamo k omikancem, naj bodemo ponosni na svojo ljubezen, ki je povrh več potov le na jeziku, srcu neznana stvar? Isti še ne ljubi, ki razklada kakor žid prokupovalno blago pri vsakej priložnosti svoja čutila, temveč oni, ki tudi svojej ljubezni donaša darove po svojej moči. Žalibože, da
 
 
Vratislav trči navdušeno s tujim starcem in v tem trenotku se mu vzbudi nekaka nagnenost do sivolasega soseda. Dober človek mora biti to, srce ima na pravem mestu. Tujec je, kakor ga razodeva jezik, in vendar sodi tako pošteno o narodnih idejah.
71
 
Ko starec nekako urnejše, kakor da bi si hotel neprijetno misel iz glave pregnati, kupo vina izpije, nasloni glavo v dlan in pravi: »Pa ni treba misliti, moj mladi prijatelj, in se ne prevzeti zaradi tega, ker sem pohvalil vašo ljubezen do domovja. Tako delajo vsi narodi brez izjeme. Pojdite v daljno saharino puščavo in vprašajte večno potujočega Beduina, kje je njegov dom, kje njegovo veselje: pokaže vam kos peščene zemlje pod pekočim solncem, za ktero je pripravljen darovati svojo življenje. Ali pa hitite tja na obrežje ledenega morja v sneženo kočo ubogega Eskima in Samojeda, pripovedujte mu o večno cvetóčih južnih deželah, vabite ga tja, kjer se mu smeji sreča in veselje: pokaže vam ginen ledeno pogorje, rekoč: »Glej, tu sem se rodil, tu so živeli in trpeli moji dedje in tu naj počivajo nekdaj tudi moje kosti.« In mi, ki se prištevamo k omikancem, naj bodemo ponosni na svojo ljubezen, ki je povrh več potov le na jeziku, srcu neznana stvar? Isti še ne ljubi, ki razklada kakor žid prokupovalno blago pri vsakej priložnosti svoja čutila, temveč oni, ki tudi svojej ljubezni donaša darove po svojej moči. Žalibože, da mora biti poslednje več potov le ideal. In gorje tistemu , ki poskuša prodreti v svetišče nzorovuzorov, spremeniti ga v resnico, v blagor svojih bratov ! Preganjan, psovan, zaničevan je zaradi tega, čuti naj vse žive dni, da je ono greh, za kar se navdušuje ubogi sin Sahare, sin ledenih goiŚgorá: ljubezen do svoje domovine."«
 
Tako je govoril sivolasi starec. Pri zadnjih besedah se mu zmrači čelo, nekaka otožnost mu zalije od navdušenja žareče lice. Da bi zakril to nenadno svojo zadrego, opominja svojega tovariša:
 
„Pijte»Pijte, pijte, prijatelj ! Verjamite mi, vino je najboljše pribežališče nesrečnemu človeštvu. Svetovna ljubezen mine, domovinska ljubezen je pregrešna," le ljubezen do pijače nam ostane zvesta do zadnjega izdihljajaizdihljeja, ona nam kakor pravijo pospešuje pot v ono neznano deželo. Povem vam tudi, jaz se strinjam z njo in ko bi ne premogel kaplje vina, koliko potov bi bil najnesrečnejši in najbolj zapuščen človek na svetu! Vendar kaj hočem, predaleč sem zašel, smešen vam postajam. Star pessimist je slaba druščina in jako nevarna mlademu, življenja polnemu idealistu. Ne zamerite torej, ne zamerite, gospod doktor, drugi pot govoriva drugače. Danes ste vi krivi, da ste razvneli v meni, pripovedujoč mi o svojej domovini, takove žale, mračeče se že misli.«
 
Vratislav je bil v zadregi. Vedel ni, ali naj miluje svojega soseda, ali naj govorico na druge stvari napelje; kajti mnogo mu je razkril tovariš s poslednjimi besedami, a določno ni razsvetil ničesar. Odslej mu je Kolovski zanimiv človek, ki nima najlepše minolosti za seboj, a prej mu je bil le blag in omikan sosed.
a nam kakor pravijo pospešuje pot v ono neznano deželo. Povem vam tudi, jaz se strinjam z njo in ko bi ne premogel kaplje vina, koliko potov bi bil najnesrečnejši in najbolj zapuščen človek na svetu! Vendar kaj hočem, predaleč sem zašel, smešen vam postajam. Star pessimist je slaba druščina in jako nevarna mlademu, življenja polnemu idealistu. Ne zamerite torej, ne zamerite, gospod doktor, drugi pot govoriva drugače. Danes ste vi krivi, da ste razvneli v meni, • pripovedujoč mi o svojej domovini, takove Žale, mračeče se že misli."
 
Vratislav je bil v zadregi. Vedel ni, ali naj miluje svojega soseda, ali naj govorico na druge stvari napelje ; kajti mnogo mu je razkril tovariš s poslednjimi besedami, a določno ni razsvetil ničesar. Odslej mu je Kolovski zanimiv človek , ki nima najlepše minolosti za seboj, a prej mu je bil le blag in omikan sosed.
 
In v takem osebnem razmerji mora človek paziti na besede in izmed največjih človeških slabostij z vsemi silami zatajevati zvedavost, svoj govor pa le na navadne vsakdanje predmete obračati.
 
Iz takega gotovo ne prijetnega položaja reši Vratislava gospica Zvezdana , ki z zarudelim licem v sobo stopivši boječe popraša svojega roditelja, ali še kake postrežbe zahteva. Ko pravi oče, da ne potrebuje ničesar, hoče zopet oditi, a starčev glas jo ustavi: „Zvezdana »Zvezdana, semsèm k nama prisedi za druščino. In vi, gospod doktor, ne zamerite, da vam še le zdaj svojo hčer Zvezdano predstavljam."«
 
Vratislav se pokloni gospici ter imenuje svoje ime in naslov ter pristavi, da mu je posebna čast imenovati se gosta tako ljubeznjive 'gospodinje.
 
Ne vemo, ali je umela in poslušala Zvezdana poslednje besede in ali so jo posebno veselile, le to je znano, da je zarudela kot pireh in s povešenim očesom na odkazano mesto poleg doktorja sedla.
 
Mlada gospodinja je vplivala mnogo na moško druščino. Odslej ni Vratislav po naključji ali kako marsikterega vprašanja gospoda Kolovskega ali ne umel ter neugodne odgovore dajal, ali pa je bil nenadno razmišljen, in uzrok temu, kaj bi bil neki? Posebno težavno bi ne bilo uganiti ga onemu, ki je že sedel v takovej druščini kot naš znanec: poleg mlade jedva dorastle gospice in njenega visoko omikanega roditelja.
 
Noč je bila in zvezde so svetile, ko se vrača Vratislav domú. Vrh strmega klanca postoji in se ozre po dolini.
 
Tihota pod nebom, tihota po pogorji, tihota okrog in okrog, le v njegovih prsih je ni. Ondi se podi podoba za podobo, misel za mislijo, a vira temu nemiru ne more prav uganiti. Menil je, da najde kotiček, skrivno zavetje od mestnega hrupa trudnemu srcu v daljnej zagorskej vasi, a motil se je.
72
 
Kar je čul in videl danes, dovolj mu je, da prelomi svojo prejšnjo sodbo, da se mu ponové večno resnične besede starodavnega rimskega pesnika, ki poje: »Srečen isti, ki daleč od svetovnega hrupa očetovo grudo s svojimi volički obdeluje in ne dirja za goljufivo srečo v tujini. Beatus ille qui procul negotiis ...«
in uzrok temu, kaj bi bil neki? Posebno težavno bi ne bilo uganiti ga onemu, ki je že sedel v takovej druščini kot naš znanec: poleg mlade jedva dorastle gospice in njenega visoko omikanega roditelja.
 
Tako premišljuje in ugiblje Vratislav in prišedši na domače dvorišče sede na klop pod širokovejato lipo in podprè glavo v dlani. Z današnjim dnevom se je zasukalo njegovo življenje v nekak nov, prej nepoznan tir.
Noč je bila in zvezde so svetile, ko se vrača Vratislav dom& Vrh strmega klanca postoji in se ozre po dolini.
 
»Historično mesto je tu,« pravi potem, »kjer sedim. Kdo vé, ali mi bode dano počivati tu črez dvajset in še več let, ali pa nikdar več. Ali ne bodem pahnen morda v tujino, ali ne iščem v tujem ljudstvu varnega počitka, kakor ga je poiskal moj sosed na Zabrdji. In vendar trdil mi je še danes, ljubezen do domovja je najlepši, najslajši, in za njo pride druga ljubezen do pijače, ki omami in utopi, če nam je zagrenila prva. Da, historičen kraj je to: prostor pred rojstno hišo. Srečen oni, kteremu se uresničijo ideali, ki si jih je koval nekdaj tu v prvem mladostnem ognji.«
Tihota pod nebom, tihota po pogorji, tihota okrog in okrog, le v njegovih prsih je lai. Ondi se podi podoba za podobo , misel za mislijo, a vira, temu nemiru ne more prav uganiti. Menil je, da najde kotiček, skrivno zavetje od mestnega hrupa trudnemu srcu v daljnej zagorskej vasi, a motil se jo.
 
Kar je čul in videl danes, dovolj mu je, da prelomi svojo prejšnjo sodbo , da se mu ponov6 večno resnične besede starodavnega rimskega pesnika, ki poje : „Srečen isti , ki daleč od svetovnega hrupa očetovo grudo s svojimi volički obdeluje in ne dirja za goljufivo srečo v tujini. Beatus ille qui procul negotiis ... ."
 
== Šesto poglavje.==
Tako premišljuje in ugiblje Vratislav in prišedši na domače dvorišče sede na klop pod širokovejato lipo in podpré glavo v dlani. Z današnjim dnevom se je zasukalo njegovo življenje v nekak nov, prej nepoznan tir.
 
„Historično mesto je tu ," pravi potem, „kjer sedim. Kdo v6, ali mi bode dano počivati tu črez dvajset in še več let , ali pa nikdar več. Ali ne bodem pahnen morda v tujino, ali ne iščem v tujem ljudstvu varnega počitka, kakor ga je poiskal moj sosed na Zabrdji. In vendar trdil mi je še danes, ljubezen do domovja je najlepši, najslajši, in za njo pride druga ljubezen do pijače, ki omami in utopi, če nam je zagrenila prva. Da, historičen kraj je to: prostor pred rojstno hišo Srečen oni, kteremu se uresničijo ideali, ki si jih je koval nekdaj tu v prvem mladostnem ognji."
 
Šesto poglavje.
 
Vratislav se je uselil bolj trdno v zagorsko selo, nego je s prva mislil. Svojo malo sobico si je uredil, kolikor je bilo mogoče. Več ni zahteval. Bil je priprost zagorski sin, razvajenosti ni poznal in posebnostij ni želel niti zahteval.
 
Časa je imel sicer dovolj , a skušal je vendar obračati vsako uro če ne v svojo pa vsaj v občno korist. In to se mu je posrečilo. Široko polje tihe delavnosti se mu je odpiralo tu v gorskem zakotji.
 
SadriSadú svojih dolgih študij še ni iskal niti ga štel v največjo srečo. Njemu ni bilo potreba, boriti se pol življenja z učenjem le za skorjo kruha, kakor večini slovenskih mladenčev, in zavoljo vsakdanjega kruha zatajevati glave in srca, kakor se je to pri nas godilo in se še tudi godi.
 
Preblag je bil Vratislav, da bi ne bil videl in spoznal vsega tega, in preveč je ljubil svojo domovino, da bi se bil boril po .tujini za peno časti.
 
 
73
 
Sklenol je torej ostati, kako dolgo, še ni preračunil, na Radovji ter hotel svoje zdravniške in druge vednosti darovati ubogim zagorskim prebivalcem na korist. In največjega prijatelja v tem delovanji našel je v gospodu Kolovskem. Naravno je tedaj, da postane mladi doktor skoro vsakdanji gost na Zabrdji. Ali ga je vabilo samo prijateljstvo tja, ne vemo. Pregrešno bi pa ne bilo, ko bi zatrjevali, da je bilo tudi nekaj skrivne ljubezni vmes.
Lepo je bilo gledati mladega doktorja poleg sivolasega starca, kedar sta sedela v vrtnej senci na holmu in razpravljala srenjske zadeve. A zadostovalo ni le besedovanje in posvetovanje, tudi v dejanji se je kmalu videlo navdušenje teh občinskih oskrbovalcev.
 
„Malo»Malo krika, a mnogo dela, to je pravo ,"« dejal je vedno gospod Kolovski. „Kaj»Kaj je pa tudi lepšega posebno meni, ki mi je življenje minolo, kot da še zadnje dni delam ubogemu človeštvu v korist. Novcev mi ne primanjkuje, živim lahko brez truda in tudi mojemu otroku je zagotovljena bodočnost. „A»A novci, to je vse,"« kriči svet in se drvi za njimi, jaz pa pravim, to je malo, čisto malo. Le isti je po mojej misli srečen v bogastvu, ki pomaga z obilnostjo ubogemu svojemu sobratu."«
 
Tako je pripovedoval gospod Kolovski svojemu mlademu prijatelju in ga vodil povsod, kjer je bila kakova priložnost srenji pripomoči.
 
In odkar je županoval gospod Kolovski, kako se je spremenilo vse na Radovji! Poznati ni bilo več prejšnje zagorske vasi. Povsod je bilo življenje. Sto in sto rok se je gibalo, da se popravi in uredi, kar se ni storilo. prej.
 
Tu se je delala in posipavala nova cesta, Širja in ravnejša kot poprej. Tam so se zopet zasajevali posekani gozdi, gradile senožeti, cepilo sadno drevje, belila in čistila so se stanovanja, popravljal se je zastareli zvonik, lepšala se je mala crkvica, zidala se je učilnica; vse je mrgolelo, hitelo, da se spolnjujejo točno povelja sivolasega župana.
 
Saj je pa bilo takovo delovanje tudi polajšano in mogoče zaradi uma in prijaznosti takega srenjskega dobrotnika. Gospod Kolovski je vodil in ukazoval v družbi mladega prijatelja vsa dela sam. In kjer je primanjkovalo močij, volje, veselja in denarjev, segel je v listnico in daroval stotak• za stotakom.
 
Takova rodoljubnost se je se ve da razširila kakor blisk na daleč okoli. Ni je bilo hiše, ni krčme, ni druščine, da bi se v njej ne govorilo o dobroti in premoženji gospoda Kolovskega. Njegovo ime jo zaslovelo tako nenadoma, da so stikali delavci na polji in ob cestah skrivnostno glave skupaj in ugibali: „Bašte, ta mora imeti denarjev na mero, ne na število, ker se za petak ali desetak niti ne zmeni."
 
In vaške deklice in plevice med rumeno pšenico ali ječmenom ob
 
 
74
 
potu so zarudele, kedar se je pripeljala ali prišla gospica Zvezdana mimo in jih v zadnjem času tudi več potov ogovarjala.
 
Tu se je delala in posipavala nova cesta, šrja in ravnejša kot poprej. Tam so se zopet zasajevali posekani gozdi, gradile senožeti, cepilo sadno drevje, belila in čistila so se stanovanja, popravljal se je zastareli zvonik, lepšala se je mala crkvica, zidala se je učilnica; vse je mrgolelo, hitelo, da se spolnjujejo točno povelja sivolasega župana.
Pa Čudile so se deklice tudi , da Zvezdana tako umevno z njimi govori, dasi s početka ni umela prav njihovega jezika. Posebno pa niso gospodinje in matere, ki so imele bolnika v hiši, mogle Zvezdane prehvaliti. Kar nenadoma je prišla krepka juha in tečna jedila k bolniku, in vse, česar je bilo potreba.
 
Saj je pa bilo takovo delovanje tudi polajšano in mogoče zaradi uma in prijaznosti takega srenjskega dobrotnika. Gospod Kolovski je vodil in ukazoval v družbi mladega prijatelja vsa dela sam. In kjer je primanjkovalo močij, volje, veselja in denarjev, segel je v listnico in daroval stotak za stotakom.
Večkrat je obiskavala Zvezdana revna stanovanja, sedala k posteljam bolnih otrok, tolažila jih in tešila, donašala jim igrač in tudi darovala skrivši še denarjev za njihovo postrežbo. Ob velikih praznikih in posebnih slovesnostih pa je povabila vaške otroke 8816 na dom in jih pogostovala tako, da je mladež več tednov potem govorila o grajskej gostiji.
 
Takova rodoljubnost se je se vé da razširila kakor blisk na daleč okoli. Ni je bilo hiše, ni krčme, ni druščine, da bi se v njej ne govorilo o dobroti in premoženji gospoda Kolovskega. Njegovo ime jo zaslovelo tako nenadoma, da so stikali delavci na polji in ob cestah skrivnostno glave skupaj in ugibali: »Bašte, ta mora imeti denarjev na mero, ne na število, ker se za petak ali desetak niti ne zmeni.«
Da pa zaradi tega tudi ni bilo brez opravljive in krivoverne ljudske govorice, je naravno. Naš kmet je precej naiven in ni brez vse poesije. Česar ne more on s kvojim umom presoditi in pregledati s svojim pogledom, pripisuje višjim močem.
 
In vaške deklice in plevice med rumeno pšenico ali ječmenom ob potu so zarudele, kedar se je pripeljala ali prišla gospica Zvezdana mimo in jih v zadnjem času tudi več potov ogovarjala.
Tako je trdil in zabičeval marsikteri kmetič pri kupici žganja, da gospod Kolovski ni takov Človek , kot so drugi ljudje, temveč da mora biti s škratom v zvezi ali kali, ki mu denar nosi, ali pa je zaklad našel in ga mora ubožcem razdeliti.
 
Pa čudile so se deklice tudi, da Zvezdana tako umevno z njimi govori, dasi s početka ni umela prav njihovega jezika. Posebno pa niso gospodinje in matere, ki so imele bolnika v hiši, mogle Zvezdane prehvaliti. Kar nenadoma je prišla krepka juha in tečna jedila k bolniku, in vse, česar je bilo potreba.
Radovedni in krivoverni pivci so zijali pri takem pripovedovanji in menili v resnici, da bi bilo lahko kaj enakega. Posled pa so sklenoli, da je denar le dober, ki ga daje, da ima pravo cesarsko podobo utisneno, a ne hudičeve, pa da je sploh denar le pravi mož in veljaven, naj bode že tak ali tak, da le plača in velja. (Dalje pride.)
 
Večkrat je obiskavala Zvezdana revna stanovanja, sedala k posteljam bolnih otrok, tolažila jih in tešila, donašala jim igrač in tudi darovala skrivši še denarjev za njihovo postrežbo. Ob velikih praznikih in posebnih slovesnostih pa je povabila vaške otroke celó na dom in jih pogostovala tako, da je mladež več tednov potem govorila o grajskej gostiji.
 
Da pa zaradi tega tudi ni bilo brez opravljive in krivoverne ljudske govorice, je naravno. Naš kmet je precej naiven in ni brez vse poesije. Česar ne more on s svojim umom presoditi in pregledati s svojim pogledom, pripisuje višjim močem.
 
Tako je trdil in zabičeval marsikteri kmetič pri kupici žganja, da gospod Kolovski ni takov človek, kot so drugi ljudje, temveč da mora biti s škratom v zvezi ali kali, ki mu denar nosi, ali pa je zaklad našel in ga mora ubožcem razdeliti.
Zvezdana.
 
Radovedni in krivoverni pivci so zijali pri takem pripovedovanji in menili v resnici, da bi bilo lahko kaj enakega. Posled pa so sklenoli, da je denar le dober, ki ga daje, da ima pravo cesarsko podobo utisneno, a ne hudičeve, pa da je sploh denar le pravi mož in veljaven, naj bode že tak ali tak, da le plača in veljá.
Roman. Spisal Anton Kosler.
 
• (Dalje.)
 
Sedmt== Sedmo poglavje..==
 
Vroče poletno popoldne je bilo. Solnce je peklo. raz višine in po vrtih se je od same soparice gibalo listje po drevji, kakor da bi dremalo. Vratislav je odšel po kosilu v .svojo sobo in sedel za mizo s knjigami obloženo. Danes ga ni pričakovalo nič posebnega. Gospod Kolovski je odšel za nekaj dnij v glavno mesto, kjer je imel važnih opravkov. To oddaljenost je Vratislav čutil bolj, kakor je sodil s početka, in ',liti pravega(,nzroka ni vedel poslednjemu.
1.008

urejanj