Moja zvezdica: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| izdano = {{mp|leto|1871}}

Takó-le se glasiglasí:

Kar se tiče življenja, res se mi je prav slabo godilo, vezla in šivala sem nenehoma in vendar komaj toliko zaslužila, da Emici nij manjkalo ničesar in da tudi jaz nijsem preveč pomanjkanja trpela. Veči zaslužek bi bila gotovo imela, ko bi se bila lotila težkih del, toda moje roké so bile tako čudno mehké, da se nijso {{prelom strani}} mogle privaditi srpa in motike, in umele so le sivanko urno sukati. Kakó malo se pri tem delu zasluži na kmetih, kjer so potrebe tako majhene, to je znano, in Bogá sem hvalila, ko se je bogata gospd iz mesta preselila v svojo grajščino, katera je stala na holmcu pol ure od naše vasi.

Drugi dan ob osmih zjutraj sem nastopila službo in pri vsem svojem bogastvu se mi je gospd prav v srce smilila, kajti zdelo se mi je, da bolj nenatvornega nij na zemlji, kakor žena, ki otrok ne ljubi, v nasprotji je sama se seboj in tajilka najsvetejših čutil. Ob šestih, ko sem, hvala Bogu, smela končati delo, posodilo mi je hrepenenje peróti, da nij sem šla, ampak tako rekoč letela proti ubogi koči, ki je hranila vse moje bogastvo. In glej, glej, kaj sem videla? Ugledala sem nekoga, ki mi naproti teče; še bolj pohitim {{prelom strani}} in nevedinevedé na cesti pokleknem, roke razpnem — in Emica, moje veselje, moje vse, leži mi na srci! Veselja zavrisnem in zapojem ter se oblažim pogleda ljubljenke. In ono! ono, presladko moje dete me boža, sklene drobni svoji ročici meni okrog vratu in me imenuje z najslajšimi imeni. Zdaj me pogleda resno in vendar rajsko smehljaje se ter vpraša: „Kaj ne, mamica, da več ne pojdeš od dóma, ampak zmeraj ostaneš pri svoji Emici?"

ТakoТakó mi je Zvezdica vselej pripovedovala dogodbe vsega dneva in jaz sem jo očarana poslušala. V naročije sem jo vzela in nesla nekaj časa; zdelo se mi je, da jo moram zmeraj bolj in bolj pritiskati na srce in je ne smem nikoli več iz naročija izpustiti. Tudi Emica me je vedno božala in poljubovala, a nazadnje vendar rekla: „hodila bom zraven tebe, saj sem ti pretežka in kaj ljudije poreko, ako se tako veliko dekle dade nositi? A doma, ko bove sami, bodeš me zopet peštovala, kaj ne mamica?" In šli sve zdaj počasi in domá stoprv pravo veselje vživali; radovali sve se ko angelji v nebesih in ravno tako čista in velika je bila najina sreča ko njihovo veselje, kajti deteti sve bili: matije pri ljubljenki ravno tako otročja bila, ko prisrčna njena Zvezdica!

Tako je pretekel mesec, napravila sem Zvezdici vže novega {{prelom strani}} perila in celoceló dve pisani krilci. Z veseljem sem mislila na prihodnje mesece, v katerih bi toliko prihranila, da bi drv za zimo in gorko odejo za Emico kupila in še toliko imela, da bi po zimi vsega hudega obvarovana bila. Nedelje so bile zdaj dvojni prazniki zá-me, ob petih zjutraj sem k maši hitela, iz cerkve hitro domóv tekla Zvezdico napravit in ob osmih sem po navadi hodila v grajščino, ali po končani „toaleti" me je gospd takoj poslovila in ves dan sem smela živeti blizo svoje sreče. Ko je ob nedeljah Ema šla spat, vselej je vprašala: „Ali bode jutri zopet nedelja?" — „Jutri ne, srčice moje," sem jej odgovorila, „ali po zimi ne bom hodila v grajščino in zmeraj bo nedelja." — „O, da bi kmalu prišla zima", izdihovala je Emica in pristavila „takoj jutri moram v pratiko pogledati, ali mi skoro „rokovico" kaže; da bi le vže mraz bil!" — In hrepeneli sve po temoti in mrazu, kakor se sicer hrepeni po luči in po cvetji.

Nekega večera, ko sem domov hitela, pride mi Zvezdica naproti le počasi gredoč in „Zorice" nij imela v naročiji. Ko jo doidem, me po navadi poljubi ter začne britko jokati se. To me je v srce zbodlo in prestrašena sem jo ogledovala; dete je bilo vse drugačno, lici ste žareli in ročici ste bili ledeni. Do smrti ustrašena sem jo vzela v naročije in hotela jo zmotiti, ter jo vprašam, kje je denes „Zorica?" — „Domá." — „Ali je več nemaš rada?" — „Da," mi je klaverno odgovorila in kmalu je po poti zaspala. Mirno je zdaj bilo moje dete, le včasi so utripali drobni udje in prsi so težko dihale. Sama ne vem, kako sem domov prišla; vedno sem mislila, da se moram iz hudih sanj probuditi. Takoj sem Zvezdico na posteljo položila in pazila na vsak dihljej; pogostoma se je probudila, vodice zahtevala, po dolzih požirkih jo pila in kmalu spet za četrt ure zadremala. Noč je bila brezkončna, „da bi le dan bil," mislila sem sama pri sebi „precej bo detetu odleglo; o, zakaj, zakaj li sem hodila v grad, zakaj Zvezdico le trenutek samo pustila, saj bi bila tudi doma toliko zaslužila, da dete ne bi bilo stradalo in zbolelo ne bi bilo nikoli, ko bi ga bila noč in dan sama varovala." Jera me je tolažila rekoč, da ne bo nič hudega, daje dete gotovo „uročno," ker ga ljudje zmeraj gledajo, in žrjavice je ugasila v kozarcu vodé in detetu čelo ž njo umila in drožij mu na cvetoči nogi privezala, jaz pa sem bila mutasta priča vsega, mislila, videla in čutila nij sem druzega, ko da je moje življenje, moje vse strto ležalo pred mano. In Jera je rekla: „postelja je tudi pretrda; ko bi dete mehko blazinico imelo, gotovo bi ga tudi glavica manj bolela." Druzega zdaj nijsem mislila, ko Zvezdici boljšo posteljico napraviti, ali od kodi vzeti v svoji revščini? Čelo sem uprla v roke in pri tem začutila svoje lase, ki so bili veliki in mehki, in zdaj stoprv sem Bogu hvalo izrekla, da mi jih je dal; in kaj storim? — primem za škarije in pred mano leže odrezane črne moje kite, kinč, za kateri {{prelom strani}} me je dostikrat gospd v grajščini zavidovala; o kaj je meni bilo mari za-nj, vse, lastno srce bila bi dala iz telesa, ko bi bila ž njim mogla pomagati detetu! Ležalo je zdaj na blazini napolnjeni z mojimi lasmi, a vendar je glavica žarela in nemirno jo je sem ter tja obračalo. Roki in nogi so zmeraj mrzle bile in nagnjena sem se držala nenehoma nad Emico, kajti mislila sem, da je gorkota, katera pride iz maternega srca, najmočneja na zemlji, in toraj si tudi za trenutek nijsem upala od ljubljenke odmakniti se. Moliti sem hotela, a mogoče mi nij bilo, zmešale so se mi misli; molitvice, sama sebe in vse razen svoje nesreče sem pozabila.

— „Saj ga pri nas tudi nij, ali tri ure daleč v vasi M. stanuje ranocelnik, katerega pa nihče rad ne kliče, kajti zeló neprijazen človek je in tudi od njegove umetnosti nij slišati veliko." — „Vendar mora priti, morebiti bo pomagal; pojdi, pojdi, ljuba Jera, pó-nj, pripelji ga in ne zaméri, da sem te nemilo in trdosrčno imenovala." — „Kaj neki misliš, kakó bi mogla iti zdaj v temni noči tako daleč in posebno nocoj, ko se hudo vreme bliža in vže {{prelom strani}} grmi v daljavi; a jutri, hitro ko se bo dan zaznal, hočem ti željo izpolniti in se na pot podati, kajti verjemi, da tudi jaz bi stvorila vse, da ljubeznjivo Zvezdico ohranim zemlji." — Jutri, jutri, kedaj bo šev jutri, kakó je moči čakati, ako se nocoj more dobiti pomoč. Če ti nočeš iti, pojdem sama; — prej ne bi se bila za trenotek od posteljice odmaknila, a zdaj jo zapustim prostovoljno za dokaj ur. Bog mi bode dete varoval in tudi ti boš pri njem, kaj ne da, ljuba, ljuba Jera! — Povrnem se prej, ko bi ti polovico poti stvorila." — „Za Božjo voljo ne bodi nespametna, kako neki bi mogla iti ti, ki še poti ne veš ? — „Iti moram! — — dopovej mi, kje stoji vas M." — „Proti jugu pojdi na ravnost po cesti do znamenja, kjer se pota križajo; na levi je ozka stezica zmeraj ob bregu Bistrice, nevarna je, celó ponoči, a več ko uro bliže je po njej do M., kakor po veliki cesti; ta stezica se zavije na velik most, ki drži čez potok in ko boš tam, imaš le še nekaj stopinj do M. Bog naj te spremlja, ker se vže zadržati ne daš; zavolj Emice ti ni treba skrbeti; pogleda ne obrnem od nje, dokler se ne vrneš. Da bi le takó temnó ne bilo, a zdaj treskanja nij več slišati in znabiti ti sveti luna po strmi, nevarni poti." —

Proti jugu sem šla in tako hitro ko mogoče, le včasi, ko mi je hotelo sape zmanjkati, zadrževala sem stopinje. Kmalu sem skozi temino videla belo znamenje in podala sem se na ozko stezico na levi. Zraven mene v globočini je drla šumeča Bistrica; kakó sem jo zavidovala, da je mogla v silovito hitrem teku vse upore premagati! Debele kaplje dežji so jele padati, veter je tulil in gromelo je vedno glasneje, a kaj so bile strele, nevihta in treskanje proti srčnemu boju, v katerem so se borili britkost, skrb in obup! — Luna mi nij svetila po nevarni poti, a bliski so me skoro oslepili in kmalu se je iz temnih oblakov utrgal hud naliv, ki je stezo takó upolzil, da sem se mnogokrat z rokami mogla poprijemati skalnih robov, da se nijsem v potok pogreznila. Roke so mi krvavele a še čutila nijsem bolečin in naprej, le naprej sem hitela ter borila se se sovražnimi elementi. Materna ljubezen jih je naposled premagala, kajti po skalni stezi sem prišla na zaželeni most in na gladko, široko cesto; črni oblaki, ki so do zdaj nebni svod zakrivali, so se pretrgali in lunin svit mi je pokazal prve hiše vasi M. Ravnokar je ura na stolpu farne cerkve bila, polunoči menda, kajti slišala sem mnogo udarcev, a štela jih nijsem, polunoči ali poludne, to mi je bilo vse enako, hrepenela sem le po uri, v kateri bi me zopet moja Zvezdica sprejela v vsi svoji bliščobi in neizrekljivi ljubeznjivosti. Temnó je bilo vse v M., če je morda tudi marsikatero okó še bedelo in pazilo na hudo uro, ki se je ravno v daljavi izgublj evala. Kedó mi bode zdaj povedal, kje najdem zdravnika? — O moj Bog, ko bi se bila zastonj za toliko časa ločila od Zvezdice, ko {{prelom strani}} mi ne bi nikedo hotel odgovora dati?! — —Kaj vidim, tam se sveti luč, plamen vidim v neki svetilnici, gorje! zdaj je izginil za hišami — — hitro, hitro za njim — tukaj brli in pred mano stoji ponočni čuvaj in se pokriža; morebiti misli, da se mu strah kaže? — „Mož, ljubi mož, jast nijsem pošast, obupna, nesrečna mati sem, ki vas prosi, pokažite jej, kje najde pomoči. Kje stanuje zdravnik?"

Brezi konca se mi je zdela pot, in britkost in bolest ste mi rastli pri vsaki stopinji. „Kaj, kaj bo z detetom, kakó ga najdem?" Nij je besede, da bi popisala, kakó mi je bilo težko in tesno pri srci! Zavest me je včasi skoro zapustila in noge so mi že odpovedovale, pa misel na drago Zvezdico, ki je morebiti ravno zdaj mamice iskala se pogledi, znabiti pogrešala roke, ki jo je poprej nenehoma božala, bila mi je podpora, se katero sem se hrabro ubranila slabostij, ki so me hotele obhajati. Vže se je začelo jasniti v izhodu ali gosta megla — nasledek hudega vreména — je pokrivala hribe in doline in pogledom branila nekaj stopinj pred sabo videti. Sem ter tja se je megla vzdigovala in pošastne podobe so nastajale iz njé, krog mene so plesale velike bele žene in slednja je majheno dete za roko vodila in ga seboj kvišku vlekla. Za njimi so rastle druge iz potoka, letaje zraven in krog mene in mislila sem, da nikoli več ne uidem strašni tej druščini. Komaj, komaj ste mi nogi utrujeno truplo še nosili, a hvala Večnemu, tukaj je bila znamenje — in pod podobo izveličarja sem sebe nakljub zgrudilo {{prelom strani}} se in za nekaj trenotkov izgubila zavest svoje nesreče. A hipoma me je izbodlo v srci, vstala sem in grajljivo si očitala neodpustljivo svojo slabost. Omahovala sem dalje in dospela na dom neizmernega svojega blaženstva in prestrašne svoje sedanje nesreče. Tiho, tiho je bilo vse po veži, tiho po stopnicah, gotovo moje dete spi — pred vratmi najine sobe je čepela koklja, a tiho in klavrna se me je ogibala, tiho sem roko na kljuko pritisnila, sopsti sem si komaj upala, tiho sem vrata odprla in — — gorje, gorje! — mrtva pred mano leži Zvezdica! — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —