Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Nesrečno zlato!
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov=
| poglavje=
| avtor= Matija Prelesnik
| opombe= Spisal Bogdan Vened. Predloga ni cela. (del besedila je tudi v {{fc|dlib|Y9LAOJQN|s=all|dLib}}).
| izdano= {{mp|delo|Dom in svet}}, {{mp|leto|1902}}
| vir= {{fc|dlib|0A78GMF0|s=all|dLib}}
| licencadovoljenje=javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=47690
| licenca=javna last
| spisano= 1902, Dom in svet
| vir= http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-0A78GMF0&id=0f7a895f-c1df-4e37-8529-d543ba9841de&type=PDF
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
 
 
== Prvo poglavje. Tončkov Anton. ==
Vrstica 52 ⟶ 49:
»Ná, malha, ná, rdečka, sivka, ná!
Kaj pa ti, grdin, stičeš okoli telice? Se bo
pa spet Poljanka ujedala, zakaj se nič ne {{prelom strani}}
najé! Kako se bo zlodej najedel, če se nič
ne pritakne! ... Pasja vera, ta presneta vročina
Vrstica 164 ⟶ 161:
nič ne pritakne. Vsaj nikamor ne bo mogla
iti. Pa leso zapri!«
{{prelom strani}}
 
Fant je rad ubogal. Hitro je seganjal
čredo v ograjeno, pokošeno senožet. In
Vrstica 282 ⟶ 279:
od zadaj. Tista deklina me je bila
spazila.
{{prelom strani}}
 
— Tresk babji, sem dejal, piti bi mi pa
vsaj dala, saj se morje še ni posušilo! —
Vrstica 397 ⟶ 394:
pri pepelu križček, da ne bi prišle ponoči
kurit in plesat čarovnice.
{{prelom strani}}
 
== Drugo poglavje. Huda ura. ==
Vrstica 503 ⟶ 501:
Pri denarjih mora biti. In postal je spet
dobre volje.
{{prelom strani}}
 
Blaž jo je ubral za živino. Anton, Maruška
in Jurij so jo pa udarili po stezi.
Vrstica 622 ⟶ 620:
Kazala je Maruško in tiho vprašala Jurija:
»Kdo pa je ta ženska?«
{{prelom strani}}
 
»Antonova sestra. Iz Amerike je prišla«,
je takisto tiho odgovoril Jurij.
Vrstica 747 ⟶ 745:
ki je ravno zapuščal gručo in odhajal domov.
»Kaj se je pa vendar zgodilo?«
{{prelom strani}}
 
»Spominjaj se štirih poslednjih reči in
vekomaj ne boš grešil!« je odgovoril nekdanji
Vrstica 860 ⟶ 858:
 
»Nesrečo je prinesla«, je pristavila Tomažinka.
{{prelom strani}}
 
== Tretje poglavje. Pri mrliču. ==
Vrstica 914 ⟶ 913:
 
Šele danes je prav čutila nesrečo, ki jo
je bila zadela prejšnji večer. Sicer se je {{prelom strani}}
pri Poljakovih, kamor so jo bili spravili iz
požara, hitro osvestila, pa vsled utrujenja
Vrstica 1.020 ⟶ 1.019:
stari — se ga je bil namreč pri Strahovih
nekega dne preveč nalezel. Prav tisto popoldne
mu je pa prinesel rdečekapec, davčni {{prelom strani}}
izterjevavec, plačilni nalog. Ker ga ni dobil
doma, je šel k Strahovim za njim. Žerin se
Vrstica 1.057 ⟶ 1.056:
sta bila oba, a izterjevavec bolj ko Žerin.
 
No, Žerin je potem nekaj malega ,dobil'dobil‘,
izterjevavec pa tudi ni odšel s pohvalo. —
 
Vrstica 1.093 ⟶ 1.092:
trdili, da ima Lipetov Jakob samo zato zdaj
tako odprte roke in odkrito srce, da bi se
ljudem prikupil; sicer da je že ,mož'mož‘ v vasi,
pa bi rad postal še več — župan. Lipetov
Jakob pa se ni zmenil za tako besedičenje
Vrstica 1.124 ⟶ 1.123:
hotele natančno spoznati, zato so bile tem
bolj radovedne. Že črez dan je bilo o Maruški
toliko govorjenja v vasi, posebno ko {{prelom strani}}
se je raznesel glas, da je prišla iz trga za
njo k Strahovim, kjer se je bila začasno nastanila,
Vrstica 1.173 ⟶ 1.172:
Ali ne veš, kako hodi tvoja za teboj, kamor
greš? Še sèm bo kmalu póte prišla. Ampak
dobra <b>{{razprto|sestra</b>}}, kakor je moja Maruška, to ti
je pa dar božji! Misliš, da me je pustila iti
danes past? — S krojačem Edvardom pojdi
Vrstica 1.230 ⟶ 1.229:
Anton. »Brigita je nocoj tu-le, kje bo pa zanaprej,
tebi nič mar!«
{{prelom strani}}
 
Vse je utihnilo. Tudi ženske so nehale
regljati, ko so slišale, da je pri mizi govorjenje
Vrstica 1.278 ⟶ 1.277:
in se odpravil domov. »Lahko noč!«
 
»Nič ,lahko noč'noč‘! — Težko noč imej ti!«
je vpil za njim Tončkov Anton. »Lákotnik,
požeruh, oderuh, zelenec! S samo hudobo
Vrstica 1.345 ⟶ 1.344:
Tako si pravil enkrat«, mu je presekal besede
Tomažin.
{{prelom strani}}
 
»Ali je bilo enkrat! Kje je že zdaj tisti
,enkrat'enkrat‘! Pa je imela, kakor sem rekel, v
desnici koso, v levici škarje. Jaz sem potegnil
odejo črez oči. Pa lasje so se mi
Vrstica 1.461 ⟶ 1.460:
 
»Ti, Janko Stoparjev!« se je oglasil zdaj
Tončkov Anton. »Počakaj malo, te bom {{prelom strani}}
nekaj vprašal! Jaz te bom vprašal, ti boš
pa po pravici povedal kakor pri izpovedi.
Vrstica 1.583 ⟶ 1.582:
Tomažin zaklical: »Aló, ženske, domov!
Jutri bo treba zgodaj vstati.«
{{prelom strani}}
 
== Četrto poglavje. Na Oplotarjevem domu. ==
Vrstica 1.627:
potresel rdečkasti svoj greben
in z vzvišenim kikeriki oznanjal
svetu svojo novo ,zmago'zmago‘...
 
»Dober dan, teta! Kaj pa
Vrstica 1.645:
Tona pripovedovala, da si domov prišla.
Seveda sva bili včasih dobro znani. Tako
kaj boš pa povedala? Sem slišala, da se ti {{prelom strani}}
je dobro godilo.« Prva prestrašenost in nezaupnost
je izginila s staričinega obraza.
Vrstica 1.713:
misliš, da mi je kaj bilo mernik žita na
glavi v malin nesti! Tako sem šla ko prazna
pa pela sem celo pot ko zvon. Zdaj je {{prelom strani}}
seveda drugače. Tako štorkljam ... Veš, pa
vseeno še dosti storim, ne da bi se bahala!
Vrstica 1.827:
ga je hitro pobrala in začela vpiti na
pomaganje. Primož je zbežal — — — No,
potlej, ko je Franci otrok umrl, potlej se je {{prelom strani}}
pač počasi pomiril on in vsa Oplotarjeva
hiša ...
Vrstica 1.956:
»Zahvalit sem se prišla, da ste šli zjutraj
za pogrebom Lorenčeve matere pa da ste
bili tako dobri, da ste snoči vi dali pri Lipetovih {{prelom strani}}
za žganje in kruh in tobak. Nisem
prej vedela, Lipetovi so mi danes povedali.
Bog vam plačaj! Tistih deset goldinarjev pa,
Vrstica 1.982 ⟶ 1.983:
besede. V še bolj živem ognju so se ji
svetile oči.
{{prelom strani}}
 
== Peto poglavje. Stara pesem. ==
Vrstica 1.997 ⟶ 1.999:
Maruška, ki je bila vendar videti živahna, iti
k Oplotarjevemu Primožu in Franci, ki sta
tako odljudna in kar ,gozdna'gozdna‘. Drugi so se
pa bolj čudili temu, da sta Oplotarjeva
dva, ki sta bila tako pusta in nezaupna do
Vrstica 2.023 ⟶ 2.025:
preveč zemljišča. Na delo so šli torej navadno
sami, Brigito so pa pustili doma, da
je šivala. In šivala je Brigita pridno, dan za {{prelom strani}}
dnem. No, saj je tudi dobro znala. Rajna
Lorenka jo je bila dala zgodaj izučiti. In
Vrstica 2.098 ⟶ 2.100:
Samo na ta način ga ji je Maruška vsilila,
da je rekla, da ji ga da na upanje, da ga
bo že plačala, kadar bo mogla. Za ,obresti'obresti‘
si je pa Maruška izgovorila, da bo smela
priti nanj šivat, kadar bo kaj takega imela.
Vrstica 2.135 ⟶ 2.137:
 
No, taka čudakinja ni bila, da bi se docela
odtegovala druščini svojih vrstnic in tovarišic; {{prelom strani}}
šla je včasih v njihov krog. Ali razposajena
ni bila ž njimi nikoli. Fantje so
pač občudovali njeno lepoto, njeno živahno
Vrstica 2.243 ⟶ 2.246:
»Čemu sta otožni, čemu? To ni dobro.
Otožnost je smrt duše. Pazita, pazita!«
{{prelom strani}}
 
»Jaz že pazim«, odvrne Maruška še
vedno smeječ se. »A ta-le Brigita neče!
Vrstica 2.361 ⟶ 2.364:
 
A dolgo niso trajali ti sestanki.
{{prelom strani}}
 
Neko popoldne je bilo. Pri Pavletovih
so v podu pokali mlatiči. Tončkov Anton
Vrstica 2.476 ⟶ 2.479:
naš kruh, če se vam ljubi!« je dejala
Zefa in ponudila kos.
{{prelom strani}}
 
»Eh, nekaj trenutkov sem ali tja! Saj je
še Bog sedmi dan počival«, je odgovoril
Vrstica 2.598 ⟶ 2.601:
 
Fantje pa niso nehali dražiti Antona.
{{prelom strani}}
 
»No, kaj boš zdaj naredil?« ga je vprašal
Zrnec.
Vrstica 2.702 ⟶ 2.705:
pridno pokušali njegovo vino in perutnino
in pečenino. Seveda so ga tudi pošteno
,vlekli'vlekli‘. Pa Stopar tega ni zapazil. Se dobro
se mu je zdelo. Dasi pa je bil v vseh stvareh
mož starega kopita in se je trdovratno držal
Vrstica 2.712 ⟶ 2.715:
ker ni kazal posebne nadarjenosti, in ker
ga je bil odločil za dom. Drugi, Janko, se
je pa naprej šolal. — Doktor mora biti, {{prelom strani}}
jezični doktor, ki še ni izšel iz te doline! —
je govoril Stopar, — da bodo pozni rodovi
Vrstica 2.831 ⟶ 2.834:
odšla, ker ni hotela, da bi jo videl Janko.
Vesel je prikorakal mladenič in ni se malo
začudil, ko mu je oče nenavadno osorno velel: {{prelom strani}}
»Pojdi z menoj v mojo sobo, se imava
nekaj pogovoriti ...«
Vrstica 2.874 ⟶ 2.877:
Juretovka je hitela dalje. Maruška je pogledala
Brigito: ta je bila bleda kol zid...
{{prelom strani}}
 
== Šesto poglavje. Dvojno slovo. ==
Vrstica 2.917 ⟶ 2.921:
hitro, kakor bi se bale, da bi jim še te
zabave in še tega užitka prehitro ne vzela
sovražna sapa. Le-ta je res vila močneje in {{prelom strani}}
močneje; kakor prosene bilke je jemala tudi
posamna peresa iz kupa ličkanja in se z
Vrstica 3.021 ⟶ 3.025:
zbudila iz onih lepih sanj, ki jih je bila
ravnokar začela sanjati. Zagledala je velik
prepad med sinom bogatega Stoparja in {{prelom strani}}
— siroto rejenko. Že tisti večer je videla
bledeti vse svetle zvezde na nebu svojega
Vrstica 3.136 ⟶ 3.140:
bi tako prej ali poznej! Zakaj za trdno sem
sklenil, da moraš ti biti moja, da druge
nečem, in to sem mislil povedati o svojem {{prelom strani}}
času tudi očetu. No, drugi ljudje so bili
tako dobri pa so to namesto mene opravili.
Vrstica 3.195 ⟶ 3.199:
Ah, ti ljuba moja Brigita!«
 
<center> * * *</center>
 
Dopoldne se je držalo vreme. Marsikdo
Vrstica 3.245 ⟶ 3.249:
sicer vedno prijazna ž njim, ni hotela nič
odgovoriti. Začela je le še bolj hitro jemati
pšenico s kupčka sredi mize in jo ločevati {{prelom strani}}
od grašice in kokolja. — Andrejček je zato
veselo pozdravil Tončkovega Antona, ko je
Vrstica 3.359 ⟶ 3.363:
»Mati!« je dejal deček, »razbojnik mora
biti gotovo prav hudo grd?«
{{prelom strani}}
 
»Kakor je; lahko je na zunaj tudi lep.«
 
Vrstica 3.481 ⟶ 3.485:
trgati mokre obkladke z ranjene glave, tako
da mu je Poljak vedno moral braniti.
{{prelom strani}}
 
Maruška je začela pogrinjati mizo in pripravljati
vse, kar treba, kadar pridejo z
Vrstica 3.591 ⟶ 3.595:
stopil doli k njemu — druge ljudi bomo
zapodili iz sobe —, pa ga boš pregovoril,
da naj postavi za glavno in edino dedično {{prelom strani}}
sestro Franco. Če bo ugovarjal, mu pa reci,
da je dosti boljše tako. Tona je mlada,
Vrstica 3.612 ⟶ 3.616:
premisleku dejal Poljak. »In zakaj ti
želiš, da se tako naredi oporoka, te vprašam?«
{{prelom strani}}
 
»To je moja stvar, to se pravi, poštena
stvar, edino poštena pot, da preprečimo,
Vrstica 3.651 ⟶ 3.655:
še slutiti ni mogel, zakaj se je moral poslavljati
tako nepričakovano in nenadno ...
{{prelom strani}}
 
== Sedmo poglavje. Na osmini. ==
Vrstica 3.697 ⟶ 3.702:
 
»Nič napačen človek ni bil Oplotarjev
Primož«, je dejal Lipetov Jakob, ki je kot {{prelom strani}}
vaški ,mož'mož‘ mislil, da mora prvi kaj reči.
 
»Bog mu daj večni mir in pokoj!«
Vrstica 3.817 ⟶ 3.822:
»Poštenim in pravičnim! Kaj mar nismo vsi
pošteni, kar nas je tukaj? — Komaj je odšel
eden sitnež in zabavljivec, glej, že pride {{prelom strani}}
drugi! Kaj si pa prišel sem, ti neumni Ribničan;
kdo te je klical?«
Vrstica 3.944 ⟶ 3.949:
Ribničan ne kolne, praviš? Ravno včeraj
sem slišal nekoga s krošnjo na vasi, ki se
je pridušal, mati ljuba, da me je bilo kar {{prelom strani}}
strah in groza. Še Turek ne kolne tako
grdo!«
Vrstica 4.059 ⟶ 4.064:
začeli ugibati. Ugibati je lahko, ugeniti pa
včasih težko.
{{prelom strani}}
 
»No, zdaj se smejajte!« jih je dražil Jurij,
ko so vsi obmolknili. »Ali res nihče ne ve?
Vrstica 4.066 ⟶ 4.071:
nihče izmed vas ne ve povedati, kaj dela
Bog v nebesih, vam pa jaz, Ribniški Jurij,
povem: <B>{{razprto|Bog pravične plačuje, hudobne
pa kaznuje!</B>}} Ali se niste tako
učili v katekizmu?«
 
Vrstica 4.167 ⟶ 4.173:
trhljen klin in je potemtakem ona kriva
Primoževe smrti.«
{{prelom strani}}
 
»Za božjo voljo, kaj poveš!« se je začudil
Poljak. »To je grozno! To ne more
Vrstica 4.217 ⟶ 4.223:
»No, te bom pa poslušal. Tu imaš roko:
jaz bom molčal ko zid.«
{{prelom strani}}
 
== Osmo poglavje. Maščevanje. ==
Vrstica 4.268 ⟶ 4.275:
In Poljak je moral res potrditi, da je en
klin v sredi lestve skoraj popolnoma nov,
a gorenji so bili bolj slabi in najslabši še {{prelom strani}}
vrhnji, ki se je bil ulomil, in katerega drobci
so še ležali na tleh.
Vrstica 4.396 ⟶ 4.403:
»Sem pa jaz. Strašne stvari pripoveduje ...
In — ali ne veš še tega, da gleda za Brigito?«
{{prelom strani}}
 
»Naj gleda!«
 
Vrstica 4.511 ⟶ 4.518:
 
»Moška je ta!« je dejal Žerin vesel in
izpraznil kupico. »Pa če si nocoj ti plačnik, {{prelom strani}}
Jurij, zakaj se pa držiš kakor kokoš v vodi?
Pij pa nam še kaj povej!«
Vrstica 4.620 ⟶ 4.627:
 
»Lepo te prosim, Poljak, kaj ti pa je
nocoj?« je prestrašeno zavpil Jurij. »Saj veš, {{prelom strani}}
da rad pijem. Ná, da ne boš rekel, da nečem!«
 
In je izpil kozarec do dna. »Ampak
to ti povem: če mi še enkrat rečeš ,stvar
ribniška'ribniška‘, ti bom jaz rekel — mrcina!«
 
»Reci, kar hočeš, da boš le pil tu pri
Vrstica 4.740 ⟶ 4.747:
Ježeš!« V veži je zdajci silno zahreščalo;
Jurij je telebnil na tla.
{{prelom strani}}
 
Poljakovka je s prižgano svetilko prišla v
vežo in zagledala Jurija ležati na tleh poleg
Vrstica 4.805 ⟶ 4.812:
 
»Le tiho bodi!« ga je tolažil Jurij. »Saj
sem jaz pri tebi. Če samo ,krvavo stegno'stegno‘
pride, se ti ni treba nič bati. Prepetovo bodi,
za kosmate noge ga bom prijel in razčesnil
Vrstica 4.859 ⟶ 4.866:
Poljaka; prišel mu je povedat Tončkov fantek
navsezgodaj, kaj se je zgodilo s poslednjim.
{{prelom strani}}
 
»V temo sem gledal! Drugače veš, da
bi ga ne bil!« je odgovoril. »Ali sem ga
Vrstica 4.916 ⟶ 4.923:
»Ne morem, mrazi me. Spotiti se moram
dobro. Le pojdi pa pozdravi Brigito!«
{{prelom strani}}
 
== Deveto poglavje. Ujeta ptičica. ==
Vrstica 4.964 ⟶ 4.972:
 
»Prišel sem nalašč zdaj, da me nihče ne
vidi. Saj vse spi pri vas, ne?« je odgovoril {{prelom strani}}
moški glas, ki ga je Maruška takoj spoznala,
da je Buščajev.
Vrstica 5.089 ⟶ 5.097:
 
»Lahko noč, dušica!« ...
{{prelom strani}}
 
Okno se je zopet zaprlo. Možka postava
je izginila v temo.
Vrstica 5.105 ⟶ 5.113:
ti pa vrat zadrgnila. — —
 
<center> * * * </center>
 
Naslednje popoldne se je Maruška, kakor
Vrstica 5.202 ⟶ 5.210:
ovadite, nikar tega nikomur ne povejte!
Hvaležna vam bom celo svoje življenje.«
{{prelom strani}}
 
»Pa naj bo! Prizanesem ti. A glej, da
ne boš več poizkušala kaj tacega! Obljubim
Vrstica 5.314 ⟶ 5.322:
»Da. Veš da, kdo bi si mislil, ona me
je okradla!«
{{prelom strani}}
 
»Ali pa dobro veš? Ali si se prepričala?
Tone jaz ne bi obsodil za tako slabo.«
Vrstica 5.440 ⟶ 5.448:
ko si ravno denar jemala iz nje! Le poizkusi
kaj proti teti, potlej bom jaz govorila!«
{{prelom strani}}
 
»Še grozi mi, vranč črni!« je zakričala
spet Franca. »Poberi se iz hiše, še danes!
Vrstica 5.500 ⟶ 5.508:
 
Hud mraz je pritiskal. Poljakov maček
se je bil zjutraj po ,kosilu'kosilu‘ izmuzal iz hiše
na vežni prag. Dolgčas mu je bilo postalo
v sobi, ker so bili vsi, kar jih je bilo notri,
Vrstica 5.543 ⟶ 5.551:
Odkar je Tona primorana šla z rebri, je
bil Poljak malokaj vsak dan gori. Prejšnje
zime je doma tkal. Slul je po celi dolini {{prelom strani}}
kot dober tkavec. Letos pa še statev ni hotel
postaviti v hišo. Izgovarjal se je, da ne sme,
Vrstica 5.664 ⟶ 5.672:
»In če mi ga je Maruška, kaj imaš kaj
zoper to, kaj li?«
{{prelom strani}}
 
»Oh, pusti no to žensko pri miru! Meni
se zdi tako nevarna ... Saj bi menda vendar
Vrstica 5.725 ⟶ 5.733:
slabo. Samo Srdinu je še dolg, ki nas
pa dovolj tare in mene noč in dan skrbi!«
{{prelom strani}}
 
»Mati, kje je pa dobil Srdin toliko denarja?«
je vprašala Manica.
Vrstica 5.772 ⟶ 5.780:
sta spravile očeta na posteljo. Mater sta pa
začeli dramiti z vodo.
{{prelom strani}}
 
== Enajsto poglavje. Spletke. ==
Vrstica 5.841 ⟶ 5.850:
 
»Ne bode drugače!«
{{prelom strani}}
 
»Jaz zaprta!« je vzkliknila starka trepetaje.
»Še nikoli nisem videla ječe odznotraj,
Vrstica 5.969 ⟶ 5.978:
 
»Pomagaj! — Tu je težko pomagati«, je
odgovoril Poljak. »Stvar je jako težavna; {{prelom strani}}
tatica se ji res ni smelo reči. Sicer pa —
veš, Franca, jaz bi ti že pomagal, vse bi
Vrstica 5.975 ⟶ 5.984:
dogovarjala z drugimi! To ravno sem ti
prišel povedat. Kar na tihem, na skrivaj,
brez moje vednosti si prodala njivo plačnico'plačnico‘
Lekcu, seveda napol zastonj: Blažček
bi bil dal sto goldinarjev več.«
Vrstica 6.017 ⟶ 6.026:
ljudem pa čisto nič ne zaupaj, saj veš,
da bi ti najrajši sneli kožo. Pomagala ti
bodeva. Zdaj ni še nič izgubljenega. ,Mlačnica'Mlačnica‘
bo Blažčkova, če jo že hočeš prodati
na vsak način.«
Vrstica 6.093 ⟶ 6.102:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
»S Franco narediva midva, kar hočeva«,
je smejé rekel Poljak, ko sta bila sama z
Vrstica 6.193 ⟶ 6.202:
vaščana ne. Sučeš jo lahko z mezincem,
kakor hočeš. Pregovori jo torej, naj meni
prepusti domačijo, če hoče dobro 'meni‘meni in
sebi.«
 
Vrstica 6.214 ⟶ 6.223:
na stara leta uživati namesto miru toliko neprilik.
Potlej napelji vodo pa na moj mlin!
Nekaj besedi vendar lahko izpregovoriš za {{prelom strani}}
me, saj sem tudi jaz zdaj preurila in postregla
tebi v denarni zadregi. Dopovej ji,
Vrstica 6.326 ⟶ 6.335:
cerkovnik že pozvonil vkup, so se nekateri
obotavljali in se nekaj časa ustavljali pred
cerkvenimi vratmi. Tako je vse zanimala velika {{prelom strani}}
novica. In izvečine vsi so Srdinu privoščili
nesrečo.
 
Vrstica 6.432 ⟶ 6.442:
v tem kraju?« je vprašal naposled eden
izmed orožnikov.
{{prelom strani}}
 
»Nam ni nič znano; toda morda vi veste
o kateri? Nemara imate v svoji sredi katerega
Vrstica 6.533 ⟶ 6.543:
da ga ni ona dejala v skrinjo. Orožnika sta
jo prijela v »imenu postave«.
{{prelom strani}}
 
== Trinajsto poglavje. Na vrhuncu. ==
Vrstica 6.592 ⟶ 6.603:
svoje življenje. In žal, da njena sramota
pade kolikor toliko tudi na vse sorodstvo,
dasi ni le-to nič krivo. Seveda ne, saj je ni {{prelom strani}}
nihče učil krasti. Vi, teta, ste jo učili samo
lepe stvari ...«
Vrstica 6.613 ⟶ 6.624:
nas! Ampak to pa rečem in bom zmerom
rekla: Grda deklina je to, ki ne zasluži nobenega
usmiljenja!« ...
 
»Prav praviš, nobenega usmiljenja ne
Vrstica 6.625 ⟶ 6.636:
in se jeziti nad Tono ...
 
<CENTERcenter> * * * </CENTERcenter>
 
»Zelezo je razbeljeno; zdaj se bo dalo
Vrstica 6.704 ⟶ 6.715:
ljubilo. Da bi bila vsaj ta Tona pridna!
Precej bi prepisala domačijo na njo.«
{{prelom strani}}
 
»S Tono ni nič. Oporoka Primoževa naravnost
pravi, da ji izrôči posestvo le, če
Vrstica 6.816 ⟶ 6.827:
Nekateri so se smejali in norčevali, drugi
so se pa jezili in hudovali.
{{prelom strani}}
 
»Do dobra so ji zmešali glavo.«
 
Vrstica 6.855 ⟶ 6.866:
 
»Pa bi se bila ti prikupila, če znaš!« je
povzela Juretovka. »Ona je Franci ,naredila'naredila‘,
če hočeš kaj vedeti. Anžičkovi stari so rekli
snoči: Ona je bolj prevejana, kakor njena
mati Eva, ki je zapeljala Adama. Jaz pa
pravim: Ona je Franci ,naredila'naredila‘, ona je čarovnica.
Strah in groza, kaj mi je pravil
Oplotarjev pastirček, ki sem mu jaz teta,
Vrstica 6.871 ⟶ 6.882:
v vežo. In kaj je videl? Na ognjišču
je sedela Maruška z razpletenimi kitami in
nekaj cvrla v ponvici. ,Vš, vš, vš!' je reklo.
Zraven ognjišča je pa na stolčku sedela
Franca. In ko je bila tista stvar v ponvici
Vrstica 6.922 ⟶ 6.933:
v tekmi trli in drobili ledene okove matere
zemlje. — Dobrodejna zapadnja sapica je
mehko vela in z ljubkim svojim dihom {{prelom strani}}
topila sneg. — Kuretina se je šetala po
dvoru. Koder je dremal na pragu. Mucka
Vrstica 7.037 ⟶ 7.048:
Izpôdi si vendar enkrat iz glave take žalostne
misli! Glej, kakor je pusta s snegom
zasuta dolina, dokler je solnce ne izpremeni {{prelom strani}}
v zeleno, cvetočo livado. Tako je pusto, enolično,
žalostno življenje, dokler ga ne obsije
Vrstica 7.120 ⟶ 7.131:
pravim jaz. Le še kaj se pomenita in vesela
bodita!« In Maruška je odhitela vun.
{{prelom strani}}
 
== Petnajsto poglavje. Zmaga. ==
Vrstica 7.163 ⟶ 7.175:
komu mar! In na kakšen način sem si pridobila
denar, s katerim bom sedaj očarala
starega stisnjenca, Stoparja, tudi nikomur nič {{prelom strani}}
mar. To se pravi, mar je pač Toni, ali kaj
mi more storiti? Ona sedi v ječi in naj še
Vrstica 7.194 ⟶ 7.206:
sopeč. V tako lep nasmehljaj so se mu bile
že nabrale ustnice, ko je slišal besedo ,gospod
župan'župan‘, ali ko je začul ime Brigitino,
ga je kar nekaj zbodlo in je razjarjen planil
kvišku. »Ne hodite mi še vi s takimi čenčarijami
Vrstica 7.206 ⟶ 7.218:
privoliti, da bi vaš sin, učen sin bogatega
župana, jemal ubogo rejenko. To ne
gre.« Maruška je besedico ,ubogo'ubogo‘ posebno
poudarila.
 
Vrstica 7.276 ⟶ 7.288:
 
»No, on si je izbral njo. Zakaj ravno
njo, ne vemo. Pač tako pride. Rad jo pa {{nejasno}}
 
...
 
 
V predlogi ni več besedila ...
 
 
[[Kategorija:Dela]]
[[Kategorija:Matija Prelesnik]]
[[Kategorija:20. stoletje]]