Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| opombe=

je svetila skoz špranje v pažu, mu je bila družica pri njegovih
sanjarijah. Razsvetljevala mu je temne prostore pod

največkrat zadovoljen sam s seboj. Drugo jutro se je vzbudil
ves vesel in dobre volje. Kadar pa v svojem premišljanju

dasi je vedel iz izkušnje, da je bil v tem slučaju le malokdaj
popolnoma zadovoljen sam s seboj — vendar je mislil

bila mogla imenovati lepa. Ne! Star je bil nekako osemnajst
let, suh in dolg. Z udrtimi prsmi, s koščenimi rokami,

je nekoliko šepal, odkar je bil še otrok padel iz zibeli in {{prelom strani}}

stranska kost nekam izzivajoče navzven, da se je to poznalo
celó na črevlju.

Tak je bil Rotijin Blaže po zunanji postavi. Kolikokrat
mu je prišlo milo radi tega, a pomagati — kdo bi mu

vendar Blaže jo je opravljal došlej vedno veselo in zadovoljno.
Zakaj tudi ne? Saj volar je pri nas še vedno več

prijetno. Vrh tega ga nihče ne čisla ali kako drugače vpošteva
— nič! Pastir je reva in volar je gospod v primeri

čislana oseba pri hiši, se to ni moglo trditi o Blažetu. Blažeta
je imelo vse rado in vse mu je bilo prijazno. Le s

In če Blažeta ob nedeljah popoldne slučajno ni bilo malo {{prelom strani}}

mu ni prišlo na misel, da bi bil le za trenutek nezadovoljen
s svojo službo ali s čimersibodi. Do zadnjega, pravim,

zopet izginjajo kje tam za tretjimi hribi. Veselje je zasledovati
z očmi njih skrivnostna pota, ali pa opazovati njih

Blaže je mogel vse to. In kadar se je naveličal ležati,
je vstal in hodil po pašniku ter ukal v dolino, da je

Tinče je bil kupil zadnjo nedeljo na loškem semnju harmoniko
— harmoniko na tri glase. S to harmoniko bo

prišel v nedeljo popoldne k Muretu v gore, da ga bo Muretov
Andrejček učil gosti. Med potjo pa se bo Tinče oglasil

tedaj iz vseh Blažetovih sklepov in naklepov? Nič! Posečnik
ga je naprosil kakor po navadi: »Ali boš —?« in

in gledal po senožeti. Na enkrat se pokaže nekdo vrh grebena.
Bil je Tinče s harmoniko. Blaže ga je spoznal takoj.

Tudi Tinče ga je zapažil. In kaj je storil Tinče? Razkoračil
se je na robu senožeti, si položil obe dlani na lice,

Blaže pa — ta je ostal sam, tako sam s svojimi mislimi,
s svojo jezo in s svojo pobitostjo!

pomanjkanja trdnega značaja, ki ga nima in ki ga še nikdar
imel ni in ga ne bo!

Domača šola je bila tedaj v Žireh. Ta vas je oddaljena
dobre pol ure od Rotijine koče. Zato je hodil Francek

se je otrok — Bog vedi kako — seznanil z Vilfanovo rodbino
v Žireh. Vilfan je bil trgovec, bogat in malo bolehen.

gibčen in je znal biti — kadar je bilo treba — tudi postrežen,
uljuden, zgovoren ... je mogel že takoj v začetku tu

prav. Zato se je v Blažetovem srcu rodilo že v zgodnji {{prelom strani}}

Najrajši je rake lovil po domači grapi; to mu je bila druščina
in zabava. S privihanimi rokavi in mokrimi hlačami

bi tičal rak. Imel je lepo nastavíjene skale, umetno prislonjene
h grivi, kamor so se mu poskrili raki črez noč.

Blaže je osupnil. Ravno tedaj se ga je nadejal najmanj.
Vendar se mu je zdelo, da bo najboljše, če mu odgovorl odgovori
mirno in prijazno. France je bil vedno hud, kadar

»Rake lovim,« mu je odgovoril Blaže mirno in preprosto,
»vidiš ...«

je ostal France doma in »gospod« ni bil nikdar. Pri Vilfanu
se je izučil za trgovca in Vilfan ga ima kakor za

je. Še tisto leto je moral iti Blaže. Pri Posečniku je manjkalo
pastirja. Rotija in Posečnik pa sta si bila v daljšem

In vselej je čutil, kako velika razlika je med njim in Francetom.
Vselej mu je bilo hudo pri tem in trpke misli so

Potem bi bil Štefuc zopet pastir, Blaže pa volarvolár.

Moj Bog, kako je bil došlej kot volar vedno zadovoljen!
Med tednom je delal in se trudil, to je res. Tudi

Pastir Štefuc je ozdravel. Že drugi dan — v ponedeljek
— je bil toliko zdrav, da je odrešil Blažeta in mogel

in da tudi kot volar ne more biti zadovoljen in naj si prizadeva,
kolikor si hoče. Ničesar mu ni manjkalo, a čudno,

tistih srečnih, brezskrbnih dnij, kakor jih je imel včasi — {{prelom strani}}

vse, kar mu je ukazal Posečnik, a vendar bi mu bil najrajši
kljuboval in ugovarjal.

vendarle nazaj v stari tir in bil zopet tisti srečni in zadovoljni
Blaže kot svoj čas — da ni prišlo nekaj, kar ga je

podoben. Solnce je peklo; listje, ki je bilo deloma že odpadlo
z dreves, se je sušilo in pražilo po potih in stezah.

zaviti v vežo in zadeti kolca, pa iti — kar ga nekdo pokliče
iz sosednje gostilne skoz okno:

»Pravi, da naj gremo na Log,« mu je pojasnil Bolantaček
in se takoj nato obrnil do Janoša, češ:

očmi razlagal na dolgo in na široko, kako so bili to popoldne
Ložani otolkli nekoga izmed brodskih fantov, da se

Blaže je videl, da so nekateri res že vstajali in se odpravljali
proti Logu. Drugi pa so tiščali krog Janoša in

»lnIn kaj bo na Lohu, Janoš?«

»lmamImam sabljo ... Imam štiri štuke sabljo!«

Ko so se dvignili in se med petjem in ukanjem odpravili
po česti proti Logu, je bil že večer. Blažetu je bilo

pred očmi ... Neka nadležna misel se ga je hotela polastiti
... Iz neke temne daljave mu je prihajala ta misel

je sipal skoz poke svojo luč, tega Blaže ni utegnil premišljati.
Trepalnice so mu bile težke. Zatisnil je oči ...

bo zvedel vse, ko bo čul vse, ko niti orati ne bo mogel {{prelom strani}}

— — potem, potem ... Potem ga bo najpoprej ozmerjal in

nobenega odgovora. Vrtelo se mu je po možganih in prihodnjost
mu je ležala tako temno in tako nejasno pred dušo.

mamljive ... Blaže se jih je oklepal bolj in bolj. In kolikor
bolj se jih je oklepal, tem lažji se mu je zdel odgovor

In precej mu je prišlo v srcu tako veselo, tako prijetno,
tako lahko ... V hipu je pozabil vse drugo.

zaradi Posečnice bi bil rad še ostal. Le da bi tega Posečnika
ne bilo!

ni pregovoril besedice. Jezno se je držal in niti na vprašanja
mu ni odgovarjal. Bil je kakor pravcato jesensko jutro.

tja doli v Brode. Vselej, ko je videl, kako je solnce obsevalo
reko, vijočo se med travniki, ali pa lužo in ribnjak

Kako so se čudili pri Posečniku, ko drugo jutro Blažeta
ni bilo izklicati z ležišča! Ni se oglasil in ni ga bilo,

In te misli se je oprijel naposled še Posečnik in tolažil
Posečnico:

Toda, da je Posečnik videl, kako malo hudo je sprejela
Rotija tisto jutro Blažeta, izvestno bi si bil mislil sam

In v resnici, niti sam Blaže se ni nadejal tako ugodnega
sprejema pri materi.

ko ga je zaničeval Petelinov Tinče na planinici, od one {{prelom strani}}

s tem, da je ušel od Posečnika. Pa tudi nasproti materímateri

Rotija se je čudila. Kako si je hotela razlagati Blažetov
nastop? Tako odločnega ga še ni videla dotlej.

neugodno. Deževalo sicer ni, a nebo je bilo prevlečeno z {{prelom strani}}

Andrejem govorila, da bi te vzel v mlin ... Hlapca potrebuje
— in jaz sem takoj rekla: „Blaže bi bil pravi." In

da se bo z onim dnem, ko se udinja v Brodeh, začelo zanj {{prelom strani}}

pomisli nazaj — je bil sam sebi nekaka uganka. Nezadovoljen
z vsem in povsod. Nič ga ni veselilo ... Za

In Andrej se je dvignil na klopi, si pomel oči in pogledal
Blažeta. Potém je legel zopet po klopI in široko

»No, kaj je pa pri vas novega, tam v grapi?« je povzel
Andrej črez malo čaša, kakor da bi bil preslišal Blažetovo
opombo. Imel je navado, da ni odgovarjal na

je le ni pustil, si je domislila, da bi porabila zvijačo; odvezala
je hitro roglja na rúti spredaj pod vratom in mu ušla ...

»No, Blaže!« je pozdravljala Rotija Blažeta ter ga čakala
že na pragu, ko se je vrnil.

Pa saj še je bilo naredilo kar hipoma — in Rotija je mislila, {{prelom strani}}

In Rotija je zopet tekla ven na prag, da bi se prepričala,
ali je videla prav ali ne.

»Moj Bog, kakó te je premočilo, Francè! Poglej no: {{prelom strani}}

A naposled — glej čuda! — kakor da bi se bil pajek prestrašil
tako imenitnega gosta v Rotijini hiši, jo je popihal

»No, ali prideš ali ne?« ga je vprašal Francè in pogledal
na peč.

Francè se je jezil in govoril o nepokorščini in trdovratnosti
... Rotija pa se kar načuditi ni mogla, kako more

A ko je prišla Rotija v hišo, ji je povedal Blaže odločno,
da ne gre v Žire tudi za en dan ne. In tudi razloge

vedno rezal vánj in ga pri vsem tem plačeval kolikor mogoče
slabo — ne! In vrh tega še tiste polgosposke navade
in razmere, ki so pri Vilfanu ... Krátko in malo:

se svetili v jutranjem svitu, ki je čim dalje močneje prodiral
skoz meglo. Raz drevje pa so kapale rosne kapljice

Z mislijo na enodnevno službo pri Vilfanu se je bil naposled
sprijaznil.

Ko je prišel pred hišo, so bili pri Vilfanu ravno odprli
prodajalno. Trgovski vajenec — Peter mu je bilo ime

in iz Krope je bil domá — je že močil in pometal po skladiščih.
Z njim se je Blaže seznanil najpoprej.

bil Peter še le pol leta pri Vilfanu in ker Blaže ni zahajal {{prelom strani}}

je čakalo zopet kaj drugega. Kavo sta mlela, lepila zavojčke
za moko in bonbone, presipavala moko in iztrkavala

pa ne, sta lahko govorila z Blažetom, ne da bi bila Vilfanka
čula, o čem se menita.

A nekaj se mu je začelo daniti: to je najbrž vzrok Vilfankine
otožnosti ...

Vilfanka molči, Vilfan je pa že od nekdaj bolehen ... Verjami,
jaz sem povedal Vilfanki naravnost: „Zato grem, ker

je skop ... Francè vodi vso trgovino. Vilfana je kar odstavil
in Vilfanka dela, kakor hoče Francè.«

Peter je moral iti po opravkih. S konjem je moral na {{prelom strani}}

je donel po ušesih Vilfankin glas, tisti mehki in mili, in {{prelom strani}}

se je opravičeval Andrej, ko je prišel Blaže po moko. Govoril
je pametno; zakaj Andrej je bil tudi za pametne pogovore,
kadar se mu je ljubilo.

»Nič ne dé!« je popravljal Blaže; »sem pa ta čas marsikaj
izkusil — pri Vilfanu sem bil v Žireh in malo je manjkalo,
da me niso obdržali.«

In po nedelji v jutro na vse zgodaj se je Blaže poslavljal
od doma, napravljajoč se v Brode.

»lzbirčenIzbirčen nisem!« je zatrdil še enkrat, kakor bi hotel

vsako jutro najprej pometla in pospravila po mlinu, zakurila
za kosilo, nalupila krompirja in nakrmila dve kravi {{prelom strani}}

se je Blaže navadno dvignil na postelji, odprl okno in zaklical
Miconi:

bil pri Andreju, je bil dobil Blaže neko veselje, neko notranjo
moč, ki ga je gnala in priganjala, da bi delal kar

Kdo ga je tukaj kaj nezavidel, kakor ga je pri Posečniku
v gorah? Nihče!

Micona —? O to je bila pohlevna dušica; žal besedice
ni izpregovorila; kaj še, da bi bila silila tja v človeka,
kakor tisto Posečnikovo deklè. Neumorno je delala.

posušene smrekove omajke ... Vsega tega se je bil privadil
takoj prve dni.

za njim to in ono pri stopah ali sploh v mlinu, kar morebiti
takoj s početka še ni bil prav nikolinaredil.

»Kako bi se ne bil privadil? SamSaj semnisem prišel takó-le

med kake tuje ljudi ... Sevéda sem se privadil.«

Tako je odgovarjal Blaže in zvedelzraven pazil, kako bo

popravila Micona za njim. Vedel je, da jega trebanoče opozoriti

kar naravnost, boječ se, da ne bi ga ne zapodilirazžalila takoj prve

spoznal! Nakupil bi vsega in privlekel k hiši, a da bi se {{prelom strani}}

V resnici se ni moglo reči o Andreju, da bi kaj drugega
delal, nego spal in pa skrbel za svoje zatvornice.

»Poglej,« je začel razlagali Andrej, »na vodo gledam
in pa na zatvornice ... Zatvornice sem napravil še le pred
letom. PoNarejene so po novem, tako da jih dvignem z

mački„mački.“ Moj oče ni imel takih, in ljudje so me čudno

gledali, kajko sem zapravljal,jih napravljal. aA jaz sem vedel, da si

bom prihranil z „mački“ mnogo truda. In res sem si ga.

Blaže poslusiposkusi enkrat dvigniti z njimi — boš videl ...«

»Kaj pa linica, Andrej ?«

»Pred letom, praviš, si napravil zatvornice?« je pzvedoval pozvedoval
Blaže, ne tolíko iz radovednosti, kakor bolj radi

da tratim denar. A da so zatvornice trdne in da ne puščajo {{prelom strani}}
— tega ne pomislilpomisli! In da je vedno vode dovolj in

Kosili so v zgornji hiši: on, Andrej in Micona, ter se pogovarjali med seboj. Komaj so začeli

InA vselej,nekaj kadarživega se je zagibalopremikalo in segibalo. Bila je oglasilŠpela.

Blaže je gledal. Iz tmine se je vedno bolj videl koščeni
in nagubani Špelin obraz s šilastjm nosom in s suhimi,

peč, »vedno govori o vodi ... Ni domá v tem kraju, ampak
s Koroškega je prišla. Otroka je imela in ta otrok ji

Še le, ko se je za mizo oživil pogovor in zopet utihnil,
še le potem se je začulo izza peči:

občevati z najrazličnejšimi ljudmi, ki so nosili
v mlin. Andrej se, odkar je bil

je bil celoceló za župana v Bačnah in njegova beseda je veljala.
Saj pa tudi nikdar ni zinil katere prazne, ampak

Ni mogel umeti, da bi pri tako dobrem in tako poštenenpoštenem {{prelom strani}}

in o harmonikah. In taki pogovori so zanimali Blažeta vse {{prelom strani}}

Bolantaček je imel naročiti Blažetu harmonike z dvojnimi
basovi in s koščenimi »knofki« za šestdeset kron. In

z vsemi fanti ... In nazadnje, ker bo treba plačati sprejemnino,
denarja pa ni imel ...

od Posečnika v dolino ... In zdaj naj bi bil opustil lepo {{prelom strani}}

priliko, ki se mu je nudila, in se morebiti fantom celó zameril
nazadnje? Ne!

pustni večer pri Posečniku — z metlo, a godba ga je veselila
in Blaže je neizmerno rad poslušal Bolantačka, kadar

Blaže si je moral priznati, da mu je prav ta samozavest
na TínčetuTinčetu skoro ugajala. Najbrž zato, ker je menil

morem dobití? S hlapcem voziva na kolodvor; na kolodvoru
pa so ljudje, ki so vse kaj drugega, kakor kmetiški

le od daleč. A mestni delavci — meniš, da so to res delavci?
V delavnikih so sicer delavci, toda v nedeljo se ti

»Jaz da bi odpovedal?« je rekel na Blažetovo pripomnjo;
»saj nimam zakaj ... Pri Pučniku mi je všeč, da

»Tebi, ker si mi ono nedeljo, ko sem pasel na Posečnikovi
planinici, rekel ,pástir'‚pástir‘. — Takrat si mi odprl oči ...

je para, pomešana s prahom, dvigala proti stropu in odsevala
v luči, ki so jo bili ravno tedaj prižgali. Z vinom

je imelo priti. Najlepše je bilo tedaj, kadar je vzel Bolantaček
harmoniko v roke in zagodel. Hej, kako je tedaj

Pa tudi na druge je delovalo. Kako je tedaj vselej završalo
v družbi in kako je vse rinilo po koncu in tiščalo na

Saj je pa bila tudi godba, ki jo je Bolantaček takorekoč
čaral iz harmonike, kakor nalašč za to, da je živ

bolj prostega se je čutil. Prijaznost fantov ga je vzpodbujala;
bil je vedno zaupnejši, vedno veselejši, vedno glasnejši.
Vino je storilo svoje in godba ga je navduševala

izpregovoril par besed s tem ali onim. In ker je bilo naposled
vroče v sobi, je šel tudi ven, postal nekoliko na

je tudi brez plesa bila duša polna in mu je radosti prekipevalo
srce.

»Slišiš, Bolantaček! Slišiš: ti mi ne boš naročal harmonike
z Dunaja ... Slišiš!« — in zraven je cukal Bolantačka
za rokav. — »Slišiš: ti mi boš prodal svoj meh,

Bolantaček pa je škrtal z zobmi in divje ter nepremično
upiral pogled v Blažeta. Oči so mu sijale jeze in

Videl je sicer vse, a razumel ni vsega; poslušal je, a besede
so hitele brez vtiska mimo njega ...

In tam zunaj je bila polnoč. Po okolici se je razgrinjal
lunin svit kakor čisto srebro in voda je bobnela

»Kaj hočem —!?« tako bi bil vprašal France Bolantačka
in ga pogledal nazaj takisto jezno: »Kaj hočem!?

To hočem, da godi! Ali si za kaj drugega tukaj, kakor {{prelom strani}}

In France bi bil vzel krono iz žepa in jo vrgel Bolantačku
pod nos. In vsi fantje bi ga bili pohvalili zato!

Prevara! Čemu se je silil med fante, čemu je sanjaril
o Bog ve čem, za kar ni ustvarjen, za kar nima niti

»Prepozno —?« je vpraševal zopet drug glas, »prepozno?
Saj ni prepožno ... Ako ga fantje ne marajo, ako

vstajale nove zvezde in pričenjale dolgo, dolgo pot po nebesnem
svodu ... A mlado jutro je še spalo in niti zarja

Potem pa je ležal nekaj časa utrujen in kakor brez življenja
in z zaprtimi očmi.

Blaže je stegnil roko, pótrkal na okno in izustil s slabotnim
glasom — tudi glas je imel na sebi znak bolezni —:

In Pučnik je dvignil levo brko — to je navadno privzdigoval,
kadar je govoril — ter vprašal:

konja in vozova. Nič dobrega ni slutil ... S plašnim pogledom
se je ozrl na belo srajco, ki mu jo je bila Micona

»V mesto bova peljala — na kolodvor!« mu je razlagal
Tinče s prijaznimi besedami, kakor bi hotel s prijaznostjo

Toda ta vožnja — ta ni šla počasi, kakor bi bil človek
mislil prej, sodeč po težkih vozovih in mršavih konjih.

Blaže priganjal svojega. Nekaj mu je reklo, da mora Tinčeta
na však način preteči. A ravno preteči se Tinče ni

Toda Tinče je drevil huje in huje in vozova sta odskakovala.
Pokrajina je kar plesala pred njima.

slišal je samo — Tinčeta! In niti ni opazil, da so se odpirala
okna pri hišah zaporedoma drugo za drugim in da {{prelom strani}}

prah ter ga dušil in silil h kašlju, a Blaže se ni mogel ganiti;
noge so mu tičale globoko nekje notri med vrečami ...

Voza pa sta drevila ih Tinče je godel in vreče so odskakovale
po taktu ...

zidovje se je kazalo iz daljave ... Zvoniki so štrleli navpik
in nad kolodvorom se je kadilo — —

s Tinčetom vozila vedno takó-le zložno in počasi. In zadovoljnost
se mu je brala na obrazu.

France se je čudil, kdo ga kliče tako domače, in debelo
je gledal Blažeta; ni ga bil spoznal. Zato mu je Blaže

Tako je ponavljal Blaže sam pri sebi in mislil Franceta
še nekaj vprašati.

Dà, to je bila Rotija, mati Blažetova, ki mu je pritekla
naproti, sklenila roke nad glavo ter vzkliknila presenečenja:

stope so ropotale pod njim ... Spoznal je, da se je vzbudil
z dolgih in kakor môra težkih sanj.

a da li bo res tako, kakor je rekla, o tem ni mogel preudarjati;
preslab je bil.

»To vidim, da si — he! No, nevarno ne bo! Prehlajenje
ni bilo popolno ... hm, hm! A razburjenost, ta je

je dremala ob zglavju. Od spodaj gori pa se je čul stokajoči
glas Špelin, ki tudi ni mogla spati po noči.

»Oh, da bi ozdravel — da bi le ozdravel!« je vzdihnil
in neznanska želja se ga je polastila, da bi vstal, da

Oni nesrečni dogodek v Lovrinovi gostilni je bil nekako
središče, okrog katerega so se sukale zdaj vse misli

Ali bo poslej mogel pogledati mirno v oko kateremukoli
izmed tovarišev, ki so bili oni večer pri Lovrinu? Ne!

se je bil vzbudil iz onih strašnih sanj; zdaj mu je le vstajala
znova in jasneje — misel, da pusti vse skupaj: dolino

Tista neukročena želja, ki se mu je javila dotlej brez prestanka
— želja po ljudeh, po družbi, po izvenrednih dogodkih:
ta želja je minila kar hipoma in na njeno mesto

Blaže je bil prepričan, da Žire niso zanj in VílfanovaVilfanova

in dobro bi mu bilo ... In ljudem in pa opravljivim jezikom
bi se umaknil. Toda trezno je bilo treba to premisliti!

Ameriko? — Nič, nič! Tudi na Ameriko ni da bi mislil — — !

ozdraviš. In potem boš domá!« Tedaj je bil Blaže preslab,
da bi bil mogel misliti o teh besedah. A sedaj mu

Andrej in Micona pri slovesu? Ali ga ne bo Micona vprašala:
»Ali ti ni bilo lepo pri nas? Zakaj nas zapuščaš?«

presejal moko in tudi zatvornico je mogel odpreti. Težavnejša
dela seveda je moral opravljati Andrej.

Koliko načrtov je bil sestavil za časa Blažetove bolezni,
ki sta jih imela sedaj izvršiti z Blažetom skupno!

kaj dela, ali kaj bi vsaj moral delati; vendar ko je pogledal
skoz vráta in videl, kako je voda bleščala v solncu In

»O, tisto pa ne!« je dejal Blaže, vesel, da more potolažiti
Andreja; »v Žire ne grem, ko bi me silil ne vem kdo!«

mizo, jo je kar na enkrat navdušilo vodno šumenje in začela
je s svojim piskajočim glasom:

nanj, želeč, da naj bi nikar ne odlašal več in prišel, prišel — —...«

In tedaj je bilo prvič, da je Blaže sam napeljal pogovor
na ta predmet.

naj se premisli. A zavračal me je tako jezno, tako surovo, {{prelom strani}}

češ, da ne razumem tega ... O Bog — in za táko-le deklino
gre! Za táko-le, ki ne bo imela niti krajcarja in ki

svetu, to vem! Še naredil si bo kaj, ker nagel je in njegova
mora obveljati vselej!«

bi bil kaj, a ni vedel, kaj bi. O „deklini" ni hotel izpraševati
natančneje; o takih rečeh se Blaže ni rad menil z

»Pravijo, da mu je Vilfanka dala denar,« je rekel naposled,
ko sta bila pomolčala nekoliko.

imel. Kako bi mu Vilfanka dajala denar, ko je sama nevoljna,
da je šel! Včeraj sem bila tamkaj in tožila je

otroku in se razvile počasi v napuh in ošabnost ... Morebiti
pa je mislila na Blažeta in na krivico, ki mu jo je delala,
da ga je vedno in vedno tiščala v ozadje in ga cenila

»Blaže, bolj sem te vesela ko Franceta!« je izpregovorila
Rotija naposled; »po pravici ti povem, prav je, da

vedno enakomerno hodila od ust v skledo in nazaj. Bilo {{prelom strani}}

Ta hip mu je tudi — kakor vselej, kadar se je spominjal
Franceta — prišla na mar razlika med njim in med

»Tudi Posečniku bi bilo prav, ko bi prišel,« je odgovoril
Štefuc in zadnje jabolko mu je izginjalo pod zobmi;

da bi bil poletel kakor ptič. Najrajši bi bil objel ves svet {{prelom strani}}

Mislil je na to, kaj mu bo rekel Posečnik, kaj drugi. Posečnik
bo sicer vesel, a skrival bo veselje in se držal resno.

življenje vrh Žirovskega vrhá in kako da ga je mogla obvladati
nezadovoljnost in mržnja do Posečnikovih ljudij.

vsaj koga, da mu je mogel povedati vse, kar mu je ogrevalo
dušo in mu polnilo srce.

Materi je povedal ves dogodek in ves pogovor s Štefucem
— in tudi o svojem namenu ni molčal.

Razume se, da sta po večerji sedela še dolgo ter govorila
in ukrepala o Blažetovi sreči.

Na vrhu pa, kjer so gozdi ponehali in se pričeli travniki {{prelom strani}}
in senožeti tam je izdala mesečna luč; tu se je ločila vsaka

na Posečnikovih svislih, in pozno v noč zrl venkaj v prirodo.
Kako bi se z veseljem ne spominjal tistih večerov!

povse jasno, ampak le bolj v nedoločnih, razmočenih obrisih.
In vendar je odsevalo po drevesnih listih, ako je

se nista reka in cesta izgubili v megli, ki se je počasi dvigala
izmed vasij in gričev ... Dà, to je bil lep prizor ob

bleskeče drevesno perje ob mesečnih nočeh; tja gori, kjer {{prelom strani}}

<center> * * * </center>

»Kaj vam vse ne pride na mar?« tako vam bo odgovoril
in vas pogledal z začudenjem; »ali ne vidite, da

govoril. Vprašajte ga, kar ga hočete, na vse vam bo odgovarjal.
Samo o Francetu, vam svetujem, ga ne izprašujte

[[Kategorija: Slovenske večernice]]