|
»V znamenje pa, da verujete mojim besedam, gospica, dajte mi tá-le šopek. Na, klobuku ga bodem nosil, posušim ga in spravim kot dragocen zaklad v spomin prelepega današnjega popoldne.«
»Kaj vam hoče šopek? Pol usahnen je in v razmišljenosti sem potrgala celó najlepšim cveticam peresca in jih razsula po trati." it ' „To nič ne d& Meni je drag, Če bi bil tudi iz trnja."«
»To nič ne dé. Meni je drag, če bi bil tudi iz trnja.«
„Dam vam ga , ga imate. A spominjajte se, bojim se, da
»Dam vam ga, tu ga imate. A spominjajte se, — bojim se, da verujete nekdaj mojim besedam, — povila sem prvi šopek za' vas v tretrenotku, ko me je gledal oni odurni tujec.«
Vratislav se smeji in stisne gospici roko za slovo in odide. Izmed grmovja pa se ozré še en pot skrivši po njej in reče polglasno:
notku, ko me je gledal oni odurni. tuječ."
»Čudno, prav čudno je to. Tako mlada je in tako resno že sodi. Temu je krivo, ker je preveč sama sebi prepuščena. Vendar blago dekletce je to, zmožno je, da zmeša moškemu glavo. Ljubezni, prave moške ljubezni je vredno, in srečen bode, kdor jo bode nekdaj smel imenovati svojo.«
Vratislav se smeji in stisne gospici roko za slovo in odide. Izmed grmovja pa se ozre še en pot skrivši po njej in reče polglasno:
„Čudno, prav čudno je to. Tako mlada je in tako resno že sodi. Temu je krivo , ker je preveč sama, sebi prepuščena. • Vendar blago dekletce je to,. ,zmožno je, da.zmeša moškemu glavo. Ljubezni, prave moške ljubezni je vredno , in srečen bode, kdor jo bode nekda,j smel imenpvati -svojo."
== Osmo poglavje.==
Kmetje iz Radovja so novo cesto delali na zahodnej strani, kjer svet bolj visi, da bi lažje in urnejše s težkimi vozovi vozili v dolino in bližnji trg. Nova pot je bila umerjena in zaznamovana mimo starodavnega zatemnelega gradil na Pasjaku, ki stoji v zakotji med gorami uro daleč od Radovja.
1.26
Grajščak iz Pasjaka, akoravno tujec, ki se je še le pred nekimi leti iz Nemškega tu naselil, zanimal se je jako za takovo cestno zboljšanje in se je zavezal, da prevzame sam polovico stroškov in dela pri novej cesti.
Osmo poglavje.
Cestno izdelovanje se je že bližalo koncu. Naravno je tedaj, da so se vaški in grajski delavci, ki so pičeli delo vsak od svoje strani, približali naposled drug drugemu in občevali sem ter tja ob počitnih urah.
Kmetje iz Radovja so novo cesto delali na zahodnej strani, kjer svet bolj visi da bi lažje in urnejše s težkimi vozovi vozili v dolino in bližnji trg. Nova pot je bila umerjena in zaznamovana mimo starodavnega zateinnelega gradil na Pasjaku , ki stoji v zakotji, med gorami uro daleč od Radovja.
Neko popoldne je bilo slabo vreme. Deževati je jelo in delavci so morali ustaviti delo in pribežali so v leseno kolibo ob cesti, kjer se je točilo žganje in kislo vino.
Grajščak iz Pasjaka , akoravno tujec, ki se je še le pred nekimi leti iz Nemškega tu naselil, zanimal so je jako za takovo cestno zboljšanje in se:je zavezal, da prevzame sam polovico stroškov in dela pri novej cesti.
Tudi gospod Kolovski in Vratislav, ki sta nadzorovala svoje delavce in prevzela inženirska risanja, bila sta isto popoldne v gozdu.
Cestno izdelovanje se je že bližalo koncu. Naravno je tedaj, da so se vaški in grajski delavci, ki so Tričeli delo vsak od svoje strani, približali naposled drug drugemu in občevali sem ter tja ob počitnih urah.
Ker se vreme ni hotelo zboljšati in je bilo do doma pol ure hodá, prisedeta tudi pod streho k delavcem.
Neko popoldne je bilo slabo. vreme. Deževati je jelo in delavci so morali ustaviti• delo in pribežali so v leseno kolibo ob cesti, kjer se je točilo žganje in kislo vino.
Ker je bila koliba precej prostorna, grajskih in vraških delavcev obilo in tudi dosta gostega tobačnega dima, je naravno, da ju s početka nihče ne opazi, ko sedeta k malej mizi pri durih. Občna govorica kričečih delavcev jima dovoli lastno besedovanje.
Tudi gospod Kolovski in Vratislav, ki sta nadzorovala svoje delavce in prevzela inž'enirska risanja, bila sta isto popoldne v gozdu.
»Ali ste oseben znanec grajščaka na Pasjaku?« vpraša Vratislav svojega tovariša.
Ker se vreme ni hotelo zboljšati in je bilo do doma pol ure hod& prisedeta tudi pod streho k delavcem.
»Morda se mi čudite, če vam pravim, da ne. S početka, ko sem se naselil tu, niti vedel nisem, da biva omikana družina v obližji, in tako sem zamudil mu predstaviti se in tudi on mene ni obiskal.«
Ker je bila koliba precej prostorna, grajskih in iraških dela,vcev obilo in tudi dosta gostega tobačnega dima., je naravno, da ju s početka nihče ne opazi, ko sedeta k malej mizi pri durih. Občna govorica kričečih delavcev jima dovoli lastno besedovanje.
»Tudi meni ni znan, da sem se rodil v tein zakotji. V mojih študentovskih letih, ko sem še vedno zahajal ob počitnicah domú, ni vedel nihče o pasjaškem gospodu. Pač pa se še dobro spominjam stare grajščakinje, ki se je vozila sem ter tja skozi vas, in ljudje so trdili, da je dobra gospa. Pozabil sem prašati, ali še živi. Gotovo je prišlo posestvo v tuje roke. A počakajte, to pozveva kmalu. Grajska družina vé, kakove spremembe so se ondi vršile.«
„Ali ste oseben znanec grajščaka na Pasjaku ?" vpraša Vratislav svojega tovariša.
Izgovorivši migne Vratislav postaranemu grajskemu hlapcu, ki je ravno v kolibo stopil, pomoli mu kupo vina in pravi, naj prisede k njima.
„Morda se mi čudite, čo vam pravim, da ne.. S početka, ko sem se naselil tu, niti vedel nisem, da biva omikana družina v °bližji, in tako seid zamudil mu predstaviti se in tudi on mene ni obiskal."
Starec sname urno širokokrajno pokrivalo in meni:
„Tudi meni ni znan, da sem se rodil v tein zakotji. V mojih študentovskih letih, ko sem še vedno zahajal ob počitnicah dom& ni vedel nihče o pasjaškem gospodu. Pač pa se še dobro spominjam stare grajščakinje , ki se je vozila sem ter tja skozi vas , in ljudje so trdili, da je dobra gospa. Pozabil sem prašati, ali še živi. Gotovo je prišlo posestvo v tuje roke. A počakajte, to pozveva kmalu. Grajska družina ve, kakove• spremembe so se ondi vršile."
»Tega pa ne tega, to je preveč to, da bi jaz pri milostljivih gospodih sedel, jaz, ki sem kmetski in neveden.«
Izgovorivši migne Vratislav postaranemu grajskemu hlapcu, ki je ravno v kolibo stopil, pomoli mu kupo vina in pravi, naj prisede k njima. Starec šname urno širokokrajno pokrivalo in meni:
»Pusti to, prijatelj, in prihrani si nepotrebnih izgovorov. Rajši nama povej, kdo je sedanji grajščak na Pasjaku in kje je prejšnja stara gospa?«
„Tega pa ne tega, to je preveč to, dat,bi jaz pri milostljivih gospodih sedel, jaz, ki sem -kmetski in. neveden."
»Kdo da je naš gospod, menite in ogibljete, in jaz naj bi vam razdrl takovo uganjko in o milostljivej gospej naj bi kaj povedal, gospoda žlahtna! To pa to, vse povém, vse kar mi je znanega, samo nekaj potrpljenja. Žeja me, žeja, kupo vina moram izprazniti prej, in pipa mi je ugasnola in tobačni mehur sem domá pozabil.«
„Pusti to, prijatelj, in prihrani si nepotrebnih izgovorov. -Rajši- nama
Tako ongavi stari hlapec iskaje tobačnega mehurja po žepih, kjer ga ni, kajti on dobro vé, da je prazen in brez zaklada.
Ko si potem dišečo smodko, ktero mu je gospod Kolovski podal, zapali, podprè neumno obrito glavo v žulavo pest in povzame: »Da, novega gospoda imamo novega, in stare gospe skoro več na spregled ni. Pa čudno se mi dozdeva, da vidva, ki sta učena in študirana, ne vesta, da je bil grad Pasjak v najem dan, bajè za precej tisočakov, pa da gospodari tuj gospod, sam ne vém od kod, od tam nekje, kjer solnce v morje leže, vidva že umeta, kje je to. Stara milostljiva gospa pa si je izbrala zgornji grajski oddelek z izgledom v prepad. A samo po letu samuje ondi, na zimo pa se v mesto polja in do žetve ondi ostaja. Tako je tako zdaj pri nas. Ne dejal bi, da je slabo. A trdil bi tudi, da je bilo boljše. Lažje se je kdaj ujela kakova kupa vina in kakov denar pri milostljivej gospej in se je. Ta tujec tuji, ki niti po naše jezika majati ne ume in po cele tedne iz doma ostaja, pa ne dá videti okroglega, o pijači pa še govorice ni.«
127
»Ali je tudi družino s seboj pripeljal vaš gospod, ko se je naselil tu?« vpraša potem Vratislav.
povej , kdo je sedanji grajščak na, Pasjaku in. kje je prejšnja stara gospa?"
»Da bi bil oženjen ali kali, in da bi kopico otrok in ženo imel, menite in pravite? Jaz bi tudi rekel, da bi lahko redil takovo stvar, on, ki je grajščak in imeniten. Pa vam povém, da je prišel sam, tako sam, kakor jaz v tóle kolibo, niti žive duše ni bilo pri njem. Samo nekaj tednov pozneje je prihlačal in prikolovratil isti suhec, čmerikavi suhec, ki vedno za družinskim hrbtom tiči in k delu priganja, grajski pisar je ali pa hudičev, ker verjamite mi, nič prida ga ni, jaz ga poznam, dobro poznam in tudi vi ga bodete, če hočete.«
„Kdo da je naš gospod, menite in ogibljete, in jaz naj bi vam razdrl takovo uganjko in o milostljivej gospej naj bi kaj povedal, gospoda žlahtna! To pa to, vse pov6m, vse kar mi je znanega, samo nekaj potrpljenji,. Žeja me, žeja, kupo vina moram izprazniti prej, in pipa mi je uga,snola in tobačni mehur sem domb, pozabil."
Tako ongavi stari hlapec iskaje tobačnega mehurja po žepih, kjer ga ni, kajti on dobro ve, da je prazen in brez zaklada.
Ko si potem dišečo Smodko , ktero mu je gospod Kolovski podal, zapali , podprb neumno obrito glavo v žulavo pest in povzame: „Da, novega gospoda imamo novega, in stare gospe skoro več, na spregled ni. Pa čudno se mi dozdeva, da vidva, ki sta učena in študirana, ne vesta, da je bil grad Pasjak v najem dan, baje za precej tisočakov, pa da gospodari tuj gospod, sam ne vem od kod, od tam nekje, kjer solnce v morje leže, vidva že umeta, kje je to. Stara milostljiva gospa pa si je izbrala zgornji grajski oddelek z izgledom v prepad.. A samo po letu samuje ondi, na zimo pa se v mesto polja in do žetve ondi ostaja. Tako je tako zdaj pri nas. Ne dejal bi, da je slabo. A trdil bi tudi, da je bilo boljše. Lažje se je kdaj ujela kakova kupa vina in kakov denar pri milostljivej gospej in se je. Ta tujec tuji, ki niti po naše jezika majati ne ume in po cele tedne iz doma ostaja, pa• ne db, videti okroglega, o pijači pa še govorice ni."
„Ali je tudi družino s seboj pripeljal vaš gospod, ko se je naselil tu?" vpraša potem Vratislav.
„Da bi bil oženjen ali kali, in da •bi kopico otrok in ženo imel, menite in pravite ? • Jaz bi tudi rekel, da bi lahko redil takovo stvar, on, ki je grajščak in imeniten. Pa vam pov6m , da je prišel sam, tako sam, kakor jaz v tble kolibo, niti žive duše ni bilo pri njem. Samo nekaj tednov pozneje je prihlačal in prikolovratil isti suhec , čmerikavi suhec, ki vedno za družinskim• hrbtom 'tiči in k delu priganja, grajski pisar je ali pa hudičev, ker verjamite mi, nič prida ga ni, jaz ga poznam, • dobro poznam in tudi vi ga bodete, če hočete."
Tako je pripovedoval stari hlapec in pogosto v vino pogledaval, a med tem se društvo pri sosednjih mizah še bolj oživi in žgana kapljica jame kmalu razširjati svojo starodavno toliko potov zaželeno moč.
V takej veselej situaciji se kar nenadoma kolibine duri odprliodpró, in starec s sivo brado in čmerikavim licem vstopi. Ko se ozrliozró pivci proti vhodu, potihne nekako govorica, marsiktero pokrivalo zleti z glave in pol prejšnjegaprejšnjeg, veselja, mine.
Prišlec, grajski pisar, prisede na ogel pol praznega omizja in ukaže, pijače.. Omikanih sosedov pri durih pa niti .ne pozdravi in jih videti noče, kar s tem naznani, da pokrivalo globje na čelo pomakne in nepremakljivo v polno kupo zre.
Ko Vratislav prej tako gostobesednega grajskega hlapca vpraša, ali ni to gospod pisar ali isti čmerikavi grajščak, migne poslednji, naj molči, ker ne sme in si ne upa dalje govoriti. Kmalu potem pa zapusti v strahu gosposko druščino in skrivši prisede k svojim tovarišem.
»Čudno je to, da ima ta grajski oskrbnik, ali kdo da je, takov upliv,« opazi Vratislav, hotéč z gospodom Kolovskim razsoditi nerazumne grajske razmere.
128
A tudi ta se mu ogne nekako nerazumljivo in pravi: »Na svetu je vse mogoče. Kogar preganja osoda ali neprijeten spomin, isti jej ne uide, ko bi gore preskočil in morje preplaval. Že mora bajè tako biti, da nekteri gospodarijo, drugi služijo, se klanjajo in so primorani zatajiti glavo in srce, da ustrežejo nekomu, kterega je naključje, samo naključje, nič drugega, za eno ped višje postavilo.«
kar s tem naznani, da pokrivalo globje: na čelo pomakne in nepremakljivo v polno kupo zre.
Tako je govoril stari gospod, spraznil kupo, vstal in dejal, da mu je tesno v kolibinem dimu in da se je jelo mračiti.
Ko Vratislav prej tako gostobesednega grajskega hlapca vpraša, ali ni to gospod pisar ali isti čmerikavi grajščak, migne poslednji, naj molči, ker, ne srne in si ne upa dalje govoriti. Kmalu potem pa zapusti v strahu gosposko druščino in skrivši prisede k svojini tovarišem.
„čudno je to, da ima ta grajski oskrbnik, ali kdo da- je, takov upliv," opazi Vratislav,• hotőč z gospodom Kolovskim razsoditi nerazumne grajske razmere.
A tudi ta se mu ogne nekako nerazumljivo in pravi: „Na svetu je vse mogoče. Kogar preganja osoda ali neprijeten spomin, isti jej ne uide, ko bi gore preskočil in morje preplaval. że mora baje tako biti, da nekteri gospodarijo, drugi služijo, se klanjajo in so primorani zatajiti glavo in srce, da ustrežejo nekomu, kterega je naključje, samo naključje, nič drugega, za eno ped višje postavilo."
Tako je govoril stari gospod, spraznil kupo , vstal in dejal, da mu je tesno v kolibinem dimu in da se je jelo mračiti.
Trenotek pozneje zapustita gospod Kolovski in Vratislav samotno krčmo in odideta proti domu.
Ko dospeta do razpotja, ustavi se gospod Kolovski, poda tovarišu desnico in pravi:
„Danes»Danes sem vam bil slab tovariš, prijatelj. Ne zamerite, jaz sem se postaral. Mnogo sem skusil, torej sodim tudi o marsičem ostro in tesno. Potrpljenje morate tedaj imeti z menoj , ali mi pa odpovedati svoje prijateljstvo. Izmed mnogih slabih lastnostij imam posebno to, da mi pridejo sem ter tja tudi brez uzroka otožne ure, da se me polasti melaiakolijamelanholija. Skušam se poboljšati, a doslej se mi še ni posrečilo."«
„V»V resnici čuden, nerazumljiv človek je gospod Kolovski ,"« pravi Vratislav, • ko se potem sami proti domu vrača. „Vendar»Vendar, Čeče se ne rnotimmotim, grajski pisar mu ne godi. OsupuolOsupnol je bil, ko je stopil starec v kolibo, in barva na lici se mu je bila spremenila. Nekaj skrivnostnega ju dvoji. Kdo vČvé, ali sta si le po videzu tujca. Kritičen položaj je to, a brez sledu nisem, in morda se mi posreči razvezati uganjko starega znanca, saj prija,teljsišaprijateljska beseda, pravijo , premore mnogo , in gospod KolovslšiKolovski mi je brez dvoma prijatelj in poštenjak, v pravem poglentipomenu."«
== Deveto poglavje.==
129
Gospa iz Pasjaka je bila stara žena. V poletnih mesecih, kedar se je preselila na svoj grad na deželo, živela je zá-se. Znancev in prijateljev po oddaljenih trgih in gradéh ni obiskavala niti z grajsko družino mnogo občevala. Vse to je bilo krivo, da ni bila stara gospa oseba, o kterej bi se bilo v okrožji mnogo govorilo. Marsikteri starejši človek se je jedva zavedal nekdanje grajščakinje, mlajše ljudstvo pa je niti poznalo ni. Vendar kedar se je nenadoma imenovalo njeno ime, dejal je ta in oni zvedenec o grajskih zadevah: »Gospa pa gospa, ta že, kaj pa bomo mi, ki smo berači in nimamo nič. Ona pa je sama brez otrok, premoženja ima pa toliko, kolikor je pol Radovja vredno.«
Deveto poglavje.
V poslednjem času se je bilo zadnje razmerje nekoliko spremenilo.
Gospa iz Pasjaka je bila stara žena. V poletnih mesecih, kedar se je preselila na svoj grad na deželo , živela je za-se. Znancev in prijateljev po oddaljenih trgih in gradeh ni obiskavala niti z grajsko družino mnogo občevala. Vse to je bilo krivo, da ni bila stara gospa oseba, o kterej bi se bilo v okrožji mnogo govorilo. Marsikteri starejši: Človek se je jedva zavedal nekdanje grajščakinje, mlajše ljudstvo pa je niti poznalo ni. Vendar kedar se je nenadoma imenovalo njeno ime, dejal je ta. in oni zvedenec o grajskih zadevah: „Gospa pa gospa, ta že, kaj pa bomo mi, ki smo berači in nimamo nič. Ona pa je sama brez otrok, premoženja ima pa toliko, kolikor je pol Radovja vredno."
Da imajo zvedenega zdravnika na Radovji, zvedela je kmalu vsa okolica. Tudi gospa iz Pasjaka je poklicala enkrat Vratislava, ne vemo ali v sili ali le bolj iz radovednosti o mladem doktorji. Ker jej je pa bil poslednji neki povšeči in dober svetnik, povabila ga je več potov v grad in tudi sama se je pripeljala potem večkrat v njegovo domovanje. Tako se je seznanila ne le z Vratislavom, temveč tudi z mlado Vido in pri nekej priložnosti celó z gospodom Kolovskim in Zvezdano.
V poslednjem Času se je bilo zadnje razmerje nekoliko spremenilo.
Da imajo zvedenega zdravnika na Radovji, zvedela je kmalu vsa okolica. Tudi gospa iz Pasjaka je poklicala enkrat Vratislava, ne vemo ali v sili ali le bolj iz radovednosti o mladem doktorji. Ker jej je pa bil poslednji neki povšeči in dober svetnik, povabila ga je več potov v grad in tudi sama se je pripeljala potem večkrat v njegovo domovanje. Tako se je seznanila ne le z Vratislavom, temveč tudi z mlado. Vido in pri nekej priložnosti celči z gospodom Kolovskim in Zvezdano.
Odslej je bilo na Radovji živahnejše kakor po navadi. Skoro vsako popoldne se je vozila tja gospa iz Pasjaka in se pri Draganu popolno udomačila.
Po cele popoldneve je presedela v vrtnej senci poleg svojih mladih prijateljic, Vide in Zvezdane, učila ji raznih ženskih del ali njima pripovedovala dogodebdogode iz svojega življenja. Lepo je bilo gledati, kedar je prisedel sem ter tja tudi Vratislav v žensko druščino in poslušal starkino pripovedovanje. Videti je bilo , kakor da bi bili združeni tu otroci eneéne matere, srečne matere v veselem krogu. In v resnici, več potov je naslonila gospa v tej druščini sivo glavo v dlani in skrivši se jej je utrnola svetla solza v očesu. Marsikteri pa se je mimogred6mimogredé ustavil za vrtno ograjo, zrl druščino, a ometiumeti ni mogel, kako se ujema stara gospa z veselo mladino. Včasih pa je tudi stara gospa povabila mlade znance v svoj grad.
Nekaj tednov pozneje je bila na Pasjaku slovesnost, da nihče ni pomnil take. Dodelana je bila težavna zagorska cesta in grajščak iz Pasjaka je napravil zaradi tega gostijo in povabil vse boljše drnžine na daleč okrog. A tudi kmetje in delavci se niso pozabili. Odmerjeni so jim bili v spodnjem delu gradú posebni prostori.
Tudi gospod KogovskiKolovski se je pri tej priliki zastonj zahvaljeval za preveliko Častčast. Ker ni bi»bilo drugače in si svojega prijaznega soseda ni upal žaliti, prišel je in pripeljal seboj gospico Zvezdano, mladega doktorja in Vido.
Razvèn stare gospe na Pasjaku in sina od nekega višjega sodnijskega uradnika iz glavnega mesta, ki je bil grajščaku v rodu, zbralo se je še mnogo odličnejših oseb, ki pa nas posebno ne zanimajo.
130
upal žaliti, prišel je in pripeljal seboj gospico Zvezdano, mladega doktorja in Vido.
Razven stare gospe na Pasjaku in sina od nekega višjega sodnijskega uradnika iz glavnega mesta, ki je bil grajščaku v rodu , zbralo se je še mnogo odličnejših oseb, ki pa nas posebno ne zanimajo.
Le nekoga so pogrešale nektere osebe, in to jim je bilo ravno prav. Grajskega pisarja namreč ni bilo v druščini. Tega se je urno prepričala gospica Zvezdana, pošepnola to svojej prijateljici Vidi, poslednja Vratislavu in tako je hitela prijetna novica od ust do ust.
Vratislav je bil danes posebno vesel. Našel ni samo prijetne druščine na Pasjaku, temveč cehiceló svojega nekdanjega prijatelja iz glavnega mesta izza Časovčasov študentovskih let v srednjih šolah. Poslednji je bil sorodnik grajščaka na Pasjaku in bivši Vratislavov sošolec na ]ycejilyceji. Ker je stopil potem zaradi malih talentov in pokroviteljstva svojega reditelja v manjšo državno službo, bilo je naravno, da se z Vratislavom nista videla že leta in leta.
Lepo je , Čeče najde človek v resnej moškej dobi znanca veselih, mladostnih dnij. Z veseljem mu stisne roko in nekdanje ure oživČoživé zopet v zmračenem spominu.
Tako je bilo pri Vratislavu. Naravno je tedaj, da se razvname na spodnjem konci omizja nekako živahnejše življenje med mlajšimi gosti. Ko bi bil kdo od daleč opazoval veselo družbo, rekel bi bil, da je gospod Skovir , tako se je • imenoval mladi uradnik iz glavnega mesta , dober vasovalec, sladkojezičen , polen poklonov in sploh lep mož brez graje na telesu in obrazu.
Tudi bi bil 'opazil, da rajši z njim starejša deklica Vida občuje kot njena družica Zvezdana. Pravi fysiognom in izkušenec bi bil pa morda k temu tudi uzroke uganil. Dejal bi bil, da. dvori sicer Skovir obema deklicama z enako izborno eleganco in prikupljivimi frazami, pa da pogleduje vendar globje v oči mladej Zvezdani. In še o nekem bi se bil lahko prepričal, in to je najpoglavitnejše in najzanimivejše za našo povest. Presodil bi bil namreč, da je mladi doktor, akoravno videzno vesel, po- gostoma v nekakej zadregi, in da mu ne godi posebno prijateljeva ljubeznjivost in umetno dvorjenje do njegove prijateljice Zvezdane.
V takem položji pozabi skoro mlajša druščina starejših gostov. A to nič ne dődé. Omizje je preobširno za eno govorico. Takovo priložnost porabi grajščak in pripoveduje svojim starejšim gostom o važnejših gospodarskih zadevah, in primerja; poljedelstvo in živinorejo gorskega zakotja z enakimi kraji severnih dežel.
Stara gospa iz Pasjaka , ki hoče tudi nekaj iz svojih dolgoletnih izkušenj umreti, ne ujema se v marsičem z njegovimi načeRnačeli in brani domače šege in navade.
131
Gospod Kolovski pa in nekaj boljših gospodarjev iz bližnjih srenj pa mu prikimuje v večini.
In gospod Kolovski prehiti cel6celó sem ter tja s svojo sodbo grajščakovo razpravo tako, da se poslednji včasih začudi in pravi:
„Gospod»Gospod sosed, ko bi ne bil prepričan, da niste gospodarili nikdar v mojej domovini, rekel bi, da ste ali zvedeli po študijah naše razmere, ali sami živeli mnogo časa v tujini."«
Gospod Kolovski se smeji takemu poklonu in trdi, da bi poslednje ne bilo ravno potrebno in da pozna le sploh iz mlajših let razmerje svoje Širješirje domovine.
Tudi tu bi bil dober opazovalec rekel, da je besedovanje gospoda Kolovskega le nekakov izogibljej iz prejšnjega predmeta in da mu ni ljubo, da je izrekel prejšnjo svojo sodbo. In nenaravno bi se mu dozdevalo tatovotakovo izogibanje, zanimivo pa vendar zaradi tega, ker bi pravega uzroka poslednjemu najti ne mogel.
Tako se je vršila grajska gostija večinoma ne brez veselja in zanimivosti, in sicer zaradi tega, ker se je storilo tu marsiktero znanje.
(Dalje pride.)
Zvezdana.
Roman. Spisal Anton Koder.
(Dalje.)
== Deseto poglavje.==
Noč je bila, lepa poletna noč. Tilio je bilo vse na okrog. Le od daleč se je čelo prijazno šumenje in klopotanje zagorskega mlina in sem ter tja odurno skovikanje nočne ptice med stoletnimi hrasti in bukvami gajskega gozda.
|
