Glagoljaš Štipko: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravek skladnje
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki
Vrstica 3:
| avtor = Peter Bohinjec
| opombe =
| izdano = {{mp|delo|Razne povesti}}, {{mp|leto|1912}}
| vir = {{mp|delo|Razne povesti}}, {{mp|leto|1912}}, str. 97, {{fc|dlib|3UDQWKRR|s=all97-178|si=97-178|dLib}} in naprej
| dovoljenje = JL-staro
| obdelano = 4
Vrstica 14:
==I.==
 
<small>
<poem align=right>Čreteški gospodje delajo v županiji
::: Čreteški gospodje delajo v županiji Zagrad težave cerkvi.
<p align="right">''Zahn, Cod. Fris. 191, fol. 6 in 7.''</p>
 
::: Brižinski škofje so posedali županijo Zagrad z 28 vasmi v okolici trga Gotnega brda.
<p align="right">''Zahn, Cod. Fris. Nr. 241, l. 44—55, odd. »Liber praedialis in Marchia«.''</p>
Zagrad z 28 vasmi v okolici trga Gotnega brda.
''Zahn, Cod. Fris. Nr. 241, l. 44—55, odd. »Liber praedialis in Marchia«.''
 
::: Zakonik »Saško ogledalo« obsega nekaj stavkov, ki so vsekako polni protislovij in nespametni ali se celo upirajo naravnemu pravu.
<p align="right">''Emil Michael, Geschichte des deutschen Volkes im 13. Jahrhundert, str. 298.''</p>
nekaj stavkov, ki so vsekako polni
</small>
protislovij in nespametni ali se celo upirajo
naravnemu pravu.
''Emil Michael, Geschichte des deutschen Volkes im 13. Jahrhundert, str. 298.'' </poem>
 
Tam gori na Krtinvrhu, doli pod vasjo, na zeleni grivi, pod belo-rdeče cvetočo črešnjo, je slonel Fric, čreteški gospod. Slonel je na malem, turškem konjiču, ki je stal nepremično poleg črešnjevega debla in zrl tja doli po dolini. Njegov gospodar pa je gledal tja gor črez gorski greben na sivo, staro zidovje, svoj rojstni dom. Leva noga mu je slonela na desni, ob petah pa so se blesketale srebrne ostroge. Usnjate golenice, lepo nabrane na gube, so se potezale tja gor do kolen, na prsih se je lesketal srebrn, z zlatom obdelan oklep, ob ramah pa mu je visel modro-zelenkast {{prelom strani}} plašč. Šlem je držal v levici, sloneči na sedlu, z desnico pa je trgal belo-rdeče cvetove raz vejo ter jih pritiskal na nosnice. Dolgi, plavi lasje so se mu vsipali po tilniku, rdeče ustnice so kazale nekoliko grenak, pa drzen nasmeh. Zagorela lica so razodevala krepkost in utrjenost, šilast nos se je dvigal nad rmenimi brkami, in izpod belih obrvij so modre oči sijale tja v spomladni svet tako živo, pa zamišljeno. Čreteški vitez je bil mož pri tridesetih letih.
 
Solnce je že davno prekoračilo svoj jutranji krog, ko se je Fric še oziral na Čreteški grad. Videlo se mu je, da razmišlja težko vprašanje. Dostikrat je z dlanjo pomel zagorelo čelo, kakor bi hotel ohladiti prevroče možgane. Naposled stisne pest, zavrti roko, jo stegne in zapreti proti sinji daljavi:
Vrstica 38 ⟶ 35:
Hitro je bežal skozi Kakenc ob potoku, pri Poljancah pa je zavil navzgor, jahal mimo cerkve sv. Tomaža in kmalu se je ustavil v Zagradu.
 
Prostorna lesena hiša je imela več pivcev. Ob mizi pri vratih je sedelo nekaj kmetov, pri mizici v kotu pa sta sedela krčmar Libenštajnar in domači vikar »oče Štipko«. Vsi so osupnili, ko zagledajo pri oknu čreteškega gospoda. Krčmar hitro steče iz hiše, pozdravi viteza z globokim poklonom in prime konja {{prelom strani}} za povodce, da ga spravi v hlev. Vitez pa prirožlja skozi vežo v hišo. Kmetje ga spoštljivo pozdravijo, oče Štipko pa mu hiti nasproti in mu poda svojo desnico.
 
Krčmar se vrne z lepo pisano majolko, kmetje plačajo in odidejo, Čreteški gospod pa sede poleg male mize, odloživši šlem in ščit.
Vrstica 68 ⟶ 65:
»Gospodine, glej da ne delaš krivice,« odvrne zagrajski vikar.
 
»Ne skrbi za-me, oče Štipko! Veš, jaz sem bil mnogo let vazal češkega kralja Otokarja, in tam gori v Pragi smo se učili tudi prava in tisti saksonski in {{prelom strani}} švabski zakonik sem dobro premlel. Zato nikar ne misli, da nimam vesti.«
 
»Ali meni je pravil moj dobrotnik, moj župnik in naddijakon Tiberij v Beli cerkvi, da so papeži obsodili več poglavij saksonskega postavodajalca,« odvrne vikar.
Vrstica 86 ⟶ 83:
»Ali ni res, Libenštajnar? Moj stric ima dovolj imetja od doma, ima lep vikarijat in mu je že svetokrižka župa zagotovljena, ta moj prijatelj Štipko pa nima drugega kakor da je posvečen na naslov brižinskih škofov in da pobira tista zrna okrog kmetov in tiste piščance okrog kmetic. To vendar ni pravica?«
 
»Nikakor ne, milostivi gospod! Naš dobri oče Štipko zasluži kaj boljšega. In bode tudi sprejel, ako {{prelom strani}} mu jaz preskrbim boljšo nadarbino, kaj ne da, oče Štipko?«
 
Skromni glagoljaš ni spoznal hinavščine v vitezovih in krčmarjevih besedah. Zato tudi ne odgovarja naravnost, ampak samo pristavi:
Vrstica 107 ⟶ 104:
 
»Pa ta je kristjan,« reče vikar.
{{prelom strani}}
 
»O, tega poznam dobro, še bolj pa njegovo hčer Nilo, ki je lepa kakor gorska vila.«
 
Vrstica 139 ⟶ 136:
 
»Kaj bi ne! Majhna hišica je, kakor tičnica. Pa tam je samo po noči. Po dnevu je takraj mosta, v gostilni.
{{prelom strani}}
 
»In kdo je še po noči v tisti tičnici?«
 
Vrstica 152 ⟶ 149:
==II.==
 
<small>
<poem align=right> V slovenski marki je bil kraj Gotnobrdo
::: V slovenski marki je bil kraj Gotnobrdo (Gutenwert), ki je zraslo pod brižinsko vlado (1251) v trg in v katerem se 1254 in 1267 sodnika Gebhard in Uzold imenujeta.
<p align="right">''Dimitz, Geschichte Krains, I., str. 173.''</p>
se 1254 in 1267 sodnika Gebhard in Uzold imenujeta.
</small>
''Dimitz, Geschichte Krains, I., str. 173.''</poem>
 
Fric je bil drugi sin Otlina, čreteškega gospoda. Starejši Ortolf je prevzel Čreteški grad po svojem očetu, Fric pa je bil malo doma in še ob očetovi smrti — takrat mu je bilo 22 let — je odšel od doma ter se je največ mudil v Pragi pri češkem kralju Otokarju, ki je posebno rad sprejemal pod svojo streho tuje plemenitaše, zlasti Nemce. Tako je bil tudi Fric Čreteški njegov zvesti vazal ali podanik ter mu je kot vdan dvornik stal na strani v državnih in vojnih zadevah. Prišel je v Prago 1255. leta ter se je udeleževal vojske zoper Pruse. Odlikoval se je v ti križarski vojski s hrabrostjo in spretnostjo, razbijal poganske malike na tistem kraju, kjer so Prusi nekoč ubili sv. Vojteha. Ravno tako se je 1260. leta odlikoval v vojski zoper ogrskega kralja Belo, ki ga je češki kralj Otokar popolnoma premagal in mu vzel štajersko deželo.
 
Leta 1269. 27. oktobra je umrl koroški vojvoda Ulrik, ki je zapustil Koroško in Kranjsko s Slovensko {{prelom strani}} marko vred češkemu kralju Otokarju. Lastil si je pa te dežele tudi Filip, brat Ulrikov, ki se je pripravljal na duhovski stan in je bil že imenovan za oglejskega patrijarha. Pa češki kralj je premagal Filipa, se polastil Ljubljane in postal gospodar črez Koroško, Kranjsko in Slovensko marko. Tudi v tem boju je stal Fric, kakor tudi njegov brat Ortolf, na strani Češkega kralja. Pa ne ves čas. Ko je šla kraljeva vojska od Slovenjega gradca črez Savinjsko dolino v Slovensko marko, se je Fric postavil na stran Filipovo. Spoznal je, da se Filipu godi krivica in da bi le on moral biti postavni naslednik Ulrika, svojega brata, ki je umrl brez otrok. Še bolj važen razlog pa je bil ta, da so bili brižinski škofje na Otokarjevi strani. S temi so si bili čreteški gospodje vedno v laseh. Ti roparski vitezi niso radi gledali mirnega razvoja posestev brižinskih škofov. Ortolf je sicer ostal na strani Otokarjevi, a proti svojemu bratu ni postopal tako, kakor se je kazal pred kraljem, in je dostikrat na skrivnem odobraval nastop brata Frica, roparskega viteza in pustolovca. Zlasti so Čreteški radi gazili pravice brižinskih škofov, ki so imeli svoja posestva v Slovenski marki. Klativitez Fric pa je bil kakor nalašč za orodje, s katerim so Čreteški posegali v pravice brižinskih škofov.
 
Takrat državno-pravno razmerje ni bilo tako urejeno kakor dandanes, in vsak si je moral pravico sam priboriti. Veljala je bolj pravica pesti kakor kaki stalni državno pravni zakoni. Le mesta in trgi so imeli že bolj urejene razmere in so svoje podložnike sodili po gotovih zakonih.
 
Središče Slovenske marke je bil takrat trg Gotnobrdo. Krka je pred sedemsto leti ubirala drugo strugo na sedanjem Otoku, in hiša pri hiši se je kopičila ob njenih bregovih. Kamenit most je vezal reko, in okrog hiš se je raztezal visok zid z dvojnimi vratmi. Proti severu so stala »karantanska« vrata, proti jugu pa {{prelom strani}} »hrvaška«. Ob obojnih vratih je slonel močan stolp, po zidovju so bile narejene široke odprtine in na šesterih vogalih so čepeli podolgovati pomoli kakor lastavičja gnezda.
 
Proti severa zunaj trškega ozidja se je raztezala vasica Dobrove s starodavno rimsko cesto, pred karantanskimi vratmi je bil zarezan globok pa širok jarek. Na bregu je stala lesena hiša, stanovanje brodarjevo, hrastov brod je prevažal vozove in ljudi črez kanal v trg, po strugi pa so drčale tudi večje ladje pod visokim, kamenitim mostom.
 
Trg je imel dve cerkvi. Na vzhodni strani je blestel zvonik sv. Nikolaja, varuha čolnarjev, na zahodni strani je stala cerkvica sv. Katarine. Okrog sv. Nikolaja so trgovci in rokodelci imeli svoje hiše, tudi župnišče in občinska hiša je stala pred cerkvijo. Okrog sv. Katarine so bile hiše skoro vse zidane. V tem koncu trga je stanoval Eberhart, oskrbnik brižinskih škofov, tu so stale palače nekaterih plemenitašev, tudi čreteški Fric je imel tu svojo hišo.
{{prelom strani}}
 
Trg Gotnobrdo je stal na otoku, deloma tudi ob južnem obrežju Krke ter je bil last brižinskih škofov, v cerkvenem oziru pa je spadal, kakor vsa Slovenska marka, pod Oglej. Podaniki brižinski so bili Slovenci in Nemci (Bavarci in Karantanci). V Slovenski marki je bilo največ Slovencev, ki so bili koloni, Karantanci so smeli svojo zemljo tudi prodajati. Imeli so v Zagradu svojo župnijo, h kateri je spadalo 28 vasi, ki so zvečine sedanje vasi škocijanske fare. Škocijan je bil takrat še podružnica s kapelo sv. Magdalene. Fara je v 13. stoletju imela svoj sedež še v Beli cerkvi. Župnik Tiberij je bil 1. 1269 ob enem naddijakon za vso Slovensko marko. Gotnobrdo je imelo svojega vikarja z dvema pomočnikoma. Vikar Nikolaj je bil sin Bertranda, čreteškega gospoda. Pa tudi podružnica sv. Tomaža v Zagradu je imela svojega vikarja — glagoljaša Štipka.
 
Vrstica 201 ⟶ 198:
Tako je govoril skrbni, zvesti Grga, Kocijan in Nila pa sta še govorila na vežnem pragu.
 
»Ah oče, mene tako nekaj skrbi, reče Nila in zre v zeleno Krko. Mesec se je prikazoval izza oblakov {{prelom strani}} in ribe so pomaljale svoje glavice izpod površja. Po trgu je bil še šum, zunaj pa je vladala smrtna tišina.«
 
»In kaj te skrbi, ljuba moja hčerka?«
Vrstica 236 ⟶ 233:
 
»Grga, spremi jo do hiše in povej Marti, naj pride jutri pred nočjo semkaj,« naroča Kocijan.
{{prelom strani}}
 
»Mha, gospodar moj dobrotljivi, vse se zgodi po tvoji volji, samό to ne, da bi jaz za ponočnico nazaj grede ne dobil bučo vina.«
 
Nalahno je brodnik sukal vesli in na lahko pel kitico:
 
<poem><center>Plavaj, plavaj, oblak moj,
Plavaj, kamor drago —
Samo da mi privedeš spet
Dete moje blago …</center>...</poem>
 
Mesec se je skril za oblake, oblaki pa so se zgostili in prve kaplje dežja so padale na površje zelene Krke. In te kaplje so bili samo mehurčki, ki so se prikazovali na vodi, pa so trenotno izginjali ... Kakor bi jih ne bilo.
Vrstica 250 ⟶ 247:
==III.==
 
<small>
<poem align=right>Je v hlevu dosti živinice,
V kleti sladko vinčice,
Denarjev v skrinji je lepo,
V hiši pivcev vse polno.</poem>
<p align="right">''Štrekelj, N. p. 616.''</poemp>
</small>
 
Kocijan je bil doma na Jelendolu in po rojstvu pogan. Prišel je pred dvajsetimi leti v Gotno brdo. Izpočetka je bil čolnar, pa si je napravil imetje in je bil sprejet v trško zvezo. Seveda se je dal tudi krstiti in je dobil za ženo Teklo, sestro gotnobrdskega sodnika Gebharda, prednika Uzoldovega. Nenavadna čast je bila to za katehumena Kocijana, in to čast si je tudi pošteno prislužil. Tekla mu je povila hčerko Kancijanilo, ki je izgubila svojo mater v otročji postelji. Kocijan se ni drugič ženil; bilo mu je dovolj, da je ostala hčerka pri življenju. Kocijanova sestra Jela je imela za moža Markanta, ki pa je sprejel krščansko vero in se ločil od svoje žene. Pribežal je v Gotno brdo, je ostal samec, si tudi pridobil trške pravice, pa je kmalu umrl. Sin Henrik je prišel za njim v Gotno brdo, sprejel z očetom vred krščansko vero in je postal {{prelom strani}} trški rabelj, ko je trg Gotno brdo dobil sodno oblast.
 
Kocijan je točil novo vino. Zadaj za hišo je imel velik vinski hram, koder so se radi ustavljali potniki in tržani, pijoč mošt iz debelih buč. Tisti večer je bilo več trških mojstrov prihitelo na sladki mošt. Zdelo se jim je posebno prijetno, da so sedeli v vinski kleti po sodeh in tramovih.
Vrstica 275 ⟶ 274:
 
»Mha, pa kako dobra, da se kar goltanec mehča, moj dobri gospodar! Ali meni se bolj prileže pečen kostanj kakor sir in gnjat, kadar mošt pijem,« izpregovori brodnik Grga, na praga sedeč.
{{prelom strani}}
 
»Prav, da si spomnil, Grga. Nila tudi na to ni pozabila. Pojdi k ognjišču, Grga, pa prinesi ga. Kar žrjavico razkoplji.«
 
Vrstica 301 ⟶ 300:
 
»Ima glavo za to,« deje Tomo. »Saj je skoro gotovo, da pride še enkrat v Gotno brdo za vikarja. Našemu očetu Nikolaju je že zagotovljena svetokriška fara.«
{{prelom strani}}
 
»Ali je res, da se Štipko s Čreteškimi ne razume?« popraša nočni čuvaj Vid.
 
Vrstica 327 ⟶ 326:
 
»Ogleduhi, kaj?«
{{prelom strani}}
 
»E, bratje, pijmo, pa pojdimo! Jaz že komaj stojim. Še jutri ne bom videl šivanke vdeti,« jeclja krojač Janko.
 
Vrstica 355 ⟶ 354:
 
Krčmar je že spal v izbi, ko je Grga stiskal tleči stenj v olju in tudi sam stopical čez dvorišče, noseč v roki ključ od težkega kletnega zapaha. Še je pogledal okrog sebe, pogledal v bližnje jelševje potem pa zaprl vrata za sabo in legel v nizki kolibi na slamnato posteljo. Napravil je še velik križ — pa ga ni bilo več med bdečimi.
{{prelom strani}}
 
Mesec je spet pogledal izza oblakov in se zabaval z ribicami, ki so poskakovale na zeleno površje reke.
 
Vrstica 369 ⟶ 368:
 
Deklici je bilo 18 let. Bila je visokostasa, širokopleča, bujne rasti, bledo-rmenih lic, belih zob, širokih obrvij, visokega čela, živih, pa mirnih očij. Bila je modra v besedi, hitra v kretanju, oblečena priprosto, pa lepo. Podal se ji je vezeni nederc in dolga bela halja, pristojali so ji dolgi lasje po vitkem hrbtu in pisana čepica na glavi. V laseh je nosila trtno pero, v nedrijah cvetlico rožnico.
{{prelom strani}}
 
»Koliko bi zahtevala, Nila, da bi smel vsak dan enkrat pogledati v tvoje oko?«
 
Vrstica 401 ⟶ 400:
 
Vitezu je postalo kmalu dolg čas in se tudi poslovi. Upal je, da dohiti deklico na brodu. Pa brodnik Grga je bil star lisjak, ki je dobro poznal muhe takih klativitezov.
{{prelom strani}}
 
»Mha, milosti vimilostivi gospod, Nila je že v svojem hramu. Škoda, da niste stopili za njo. To Vam je, kakor bi pil medico, če navaden človek govori z njo. Kaj pa še-le vi, milostivi! To vam je, kakor bi sv. Katarino snel raz oltar! Srečen bo, kdor jo dobi.«
 
Tako je Grga kratkočasil in begal zaljubljenega viteza. Vedel je, da ne bo zastonj. Onkraj kanala je spustil v hlačni rob svitlo desetico.
Vrstica 410 ⟶ 409:
==IV.==
 
<small>
<poem align=right>Prva je b'la Zarika,
Druga je b'la Solnčica.</poem>
<p align="right">''Štrekelj 71.''</poemp>
</small>
 
Tam gori na Jelendolu je stanovala vdova Jela. Imela jo ovac do sto, pa tudi brez goveje živine in prešičev ni bila. Lesena hiša z belimi progami, s hrastovimi škodljami pokrita, se je skrivala med sadnim drevjem. Nebroj črešenj je rastlo po bregu, kostanji so stali za poslopjem, lesena, široka ograja se je raztezala pred hišo, hlevi, z ilom zamazani, so čepeli pod bregom ... Povsod se je poznalo, da je vdova Jela imovita.
Vrstica 422 ⟶ 423:
»Eh, Solnčica, ta je samosvoja. Kar ji ukažeš, stori narobe. Črti jo vladajo.«
 
Te besede je govorila deklica pri dvajsetih letih. Prikazala se je izza hlevovega vogla, lepa kakor zarja, ki je žarela za gorami pod nebesnim svodom. Z zelenim pasom je bila opasana okrog ledij in bele proge {{prelom strani}} na svitlomodrem nedercu so se nabirale v gube, kakor bi bila prevezana s samimi trakovi. Črne obrvi nad črnimi očmi, pa belo lice in belo čelo izpod črnih kodrov. Oster nos je gledal iz podolgovatega obraza in tri jamice, dve na licih, ena na bradi, so se tako podale močni deklici ... Bila je postavna, odločna, zapovedujoča kakor mati.
 
Zvonci so zažvenketali ... Čreda se je bližala domov. Ovce so beketale, kozli so meketali, spredaj pa je velik kosmat pes gonil goved. Tam ob strani je stopala oslica z osličkom in prav zadaj za pastirico so gagale gosi, ki jih je gonil majhen pes jazbičar.
Vrstica 434 ⟶ 435:
In to njeno oko! Kako je bilo živo, hudo, da je kar prebodlo človeka. Njen pogled je bil jastrebov, njena roka pa je zavihtela gorjačo po objestnem mrkaču, da je ta kar počenil na tla.
 
Solnčica je bila pastirica, Zarikina sestra, črn pas je oklepal belo haljo, v laseh pa so bile zataknjene tri rože ... Rmeni lasje so plavali po zraku in deževni plašč, iz bičja spleten, ji je visel na levi rami. Solnčica je bila dve leti mlajši od Zarike. Bila je živahna, nagla, pa hitro spet dobra, dobra tako, kakor malokdo, blaga kakor jutranja rosa, mila kakor večerna zarja. Mati je ljubila Zariko očitno, Solnčico je {{prelom strani}} ljubila skrivaj. Jezila se je nad Solnčico za vsako malenkost in kadar se je, takrat ji je bilo šele dobro pri srcu, ker je Solnčico videla v njeni hudobnosti in njeni dobroti. Zelo ji je ugajal Solnčičin vzorni red pri živini in zato je malokdaj zamudila priliko, ko je deklica mnogoštevilno čredo sama obvladala.
 
Čreda se je v najlepšem redu razdelila in vsako živinče, kakor tudi drobnica je šla v svojo stajo.
Vrstica 456 ⟶ 457:
Solnčica sede na klop pod košati kostanj, oba psa in medvedek pa se ji laskajo. Psa cvilita, medved gode.
 
»Godež, pleši!« zakliče mlademu medvedu, ki se postavi na zadnje noge in se začne vrteti. Solnčica {{prelom strani}} ga pogladi po smrčku, in lep kos bravine je zletel v medvedje žrelo.
 
»Belin, pod trebuh Godežu!« In Belin se splazi pod medveda, pa dobi kos kruha.
Vrstica 478 ⟶ 479:
»Pa ne bo, Solnčica! Le verjemi mi, da ne.«
 
»Pa naj ostane pri svojih lipovih bogovih, midve pa se dajve krstiti. Jaz sem premišljevala na vse strani in ti povem, da bi se prav kmalu odločila. Ta le zagrajski vikar ali kako mu že pravijo, je poštena duša, dober, kakor je dober dan v letu, goreč za svojo {{prelom strani}} vero kakor solnce, čistega srca kakor brušen kamen — jaz mu zaupam. Ponižen kakor vijolica, ima potrpljenje s slabostmi, kakor nihče drugi. Oštela sem ga tako že, da bi ga Pasun ne povohal, pa on vse voljno sprejme, on išče samo zveličanje duš, kakor pravi.«
 
»Tudi jaz sem že govorila z njim in ne morem zanikati, kar si ti o njem povedala. Samo to mi ne ugaja, ker je prijatelj s temi Čreteškimi. To so vendar ljudje, ki so vse prej kakor kristjani. Ne poznajo poštenja, ne poznajo mejnikov, ne poznajo zakonskih dolžnosti, z eno besedo, to niso kristjani, še slabejši so kakor mi. Čemu bi torej vero menjavali?
Vrstica 494 ⟶ 495:
»Zorika, hitro odrini z oslico v mlin. Vse je pripravljeno, pšenica in rž, ječmen in proso. Popoldne moramo kruh zamesti.«
 
Solnčica je odgnala čredo na pašo in spet je bila vesela, Zorika pa je počasi korakala za oslico in dražila {{prelom strani}} spotoma debeloglavega oslička, ki je tacal za svojo materjo.
 
Starovrški mlin je imel takrat v posesti Jurij Frolajhsdorfar, ki je prišel iz nemške dežele v ta kraj. Bil je spreten delavec in razumen gospodar. Deset let je že bival v Slovenski marki, pa na ženite v doslej ni utegnil misliti. Bil je poštenjak od nog do glave, vedrih lic, umnih rok, bistre glavice. Preobložen z delom in s skrbmi je premišljal, kako bi pomnožil delavne moči. Imel je hlapca in deklo, pa še drugih najemnikov, toda domačih ljudi ni imel. »Oženiti se moram ali pa prodati zemljišča in mlin, drugače ne morem več dalje,« sklene sam pri sebi. Marsikatera deklica je prinesla v mlin, marsikatera bi mu ponudila roko in srce, toda njemu je bila všeč samo Zorika z Jelendola.
Vrstica 518 ⟶ 519:
»Lilije so že odcvetele in obledele,« reče Zorika. »Jesen je pač pusta, jesen!«
 
»To je res, Zorika! Lilije so mehke rožice ne pa rožmarin. Le poglej ga, kakor po letu! In kako {{prelom strani}} diši, naj bo zelen ali suh! Rožmarinovo seme sem prinesel še pred desetimi leti od doma z Nemškega.«
 
»Aha, Jure, zato poje pesem:
 
<poem align=center>Pušeljček ti bom naredila
iz rožmarina nemškega ...«</poem>
 
Vrstica 547 ⟶ 548:
»Torej praznih rok k hiši priti, tega on ne mara,« si misli Zorika, se zavrti in zapoje:
 
<poem align=center>»Rasti, rasti rožmarin,
ti deviški drag spomin ...«</poem>
 
Hitro poganja oslico v breg pa razmišlja:
{{prelom strani}}
 
»Tudi ta Jure je kristjan, pa išče marke za ženo, ne dekleta. Nemec je, tujec, kakor Čreteški. E, Solnčica, nisi zastonj sinoči dolžna ostala odgovora!«
 
==V.==
 
<small>
<poem align=right>... Golobico vjel je,
Pa odnesel v grad jo,
Ah, u grad u trdi!</poem>
<p align="right">''Rokopis Kraljedvorski.''</poemp>
</small>
 
Gotnobrdski nočni čuvaj Vid je klical enajsto uro. Bil je silno dolgih nog, da je lahko pri nizkih trških hišah okna v prvem nadstropju s tal odpiral. Trški pisar Pero Pirnar je posebno na to pazil, da je Vid vsako uro klical. Zato se je čuvaj najrajši pod njegovim oknom zadri s hripavim glasom:
 
<poem align=center>»Ura ta enajsta, ura je duhov,
Volkodlakov polno, polno tudi sov —
Vi ljudje vsi božji, stopite na krov;
Vrstica 570 ⟶ 573:
Tista jesenska noč je bila temna. Videlo se ni za ped naprej, in čuvaj Vid je dremal pod pisarjevim oknom. Črni oblaki so nosili polne celice dežja in tudi blisek je švigal za Gorjanci, od daleč pa je gromelo, kakor bi se cele plasti skalovja trgale in padale z vrhov v nižavo.
 
Sova je skovikala v duplu, volk je tulil iz hoste, kruljenje divjega mrjasca se je slišalo iz krakovske hoste. Močan veter pa je majal drevesa in piskal čuvaju na ušesa. V jelševju za Krko je šumelo. Dva konja in dva človeka sta se pokazala, ko je blisk razsvetlil okolico. Eden stopi v čoln pa hitro odvesla. Lena Krka se je branila nositi veslača. Toda močne roke njegove so jo obvladale in hipoma je bil čoln onstran kanala. Po zidu pa je že visela močna vrv, za katero se je neznanec prijel. Dve močni roki ste ga potegnili navzor. Nekaj hipov pozneje je že stopal, zavit v širok plašč, proti hiši krčmarja Kocijana. {{prelom strani}} Od zadaj gre po stopnicah na hodnik. Od tod so bila vrata v vežo samo priprta.
 
Od zadaj gre po stopnicah na hodnik. Od tod so bila vrata v vežo samo priprta.
 
Kakor mačka se priplazi v izbo, stopi do postelje, kjer je spala mirno spanje naša znanka Nila. Neznanec ji hipoma z ruto zamaši usta, da je komaj malo zavpila.
Vrstica 591 ⟶ 592:
 
»E, saj je ni škoda,« potolaži ga Libenštajnar, njegov spremljevalec. »Samo da si prinesel to nežno stvarco. Plačilo bo dobro. Kaj ko bi ji potegnil cunjo iz ust?«
{{prelom strani}}
 
»Počakaj, saj smo kmalu pri Rimskem gradišču. Tam stopimo pod streho, jaz pa skočim do Radulje, da ji z vodo zmočiva čelo. Je še gotovo v nezavesti.«
 
Vrstica 619 ⟶ 620:
 
Prej so bili odkritosrčni, a zdaj so bili previdni v govorjenju. Dajali so si bolj znamenja, kakor govorili.
{{prelom strani}}
 
»Odidimo!«
 
Vrstica 653 ⟶ 654:
 
»Ah, srce moje, ti si tukaj? Povej, povej vendar, kaj te je sem prignalo?«
{{prelom strani}}
 
Libenštajnar vidi, da se utegne njihova hinavščina kmalu spremeniti v odkritosrčnost, zato brž poseže vmes:
 
Vrstica 693 ⟶ 694:
 
Brana se dvigne, vrata grajska se zapro, Nili pa je bil ta glas hreščavih vrat kakor nož, ki je zbodel njeno srce.
{{prelom strani}}
 
Vitez odda konja hlevarju, Nilo pa pelje v vogelni stolp. Takoj priskačete dve deklici, ki odpeljete Nilo v lepo sobo. Tam ji nanosite na mizo jedil, jo razveseljujete in tolažite, in ko ji še vitez pride voščit lahko noč, je Nila že zaspala ...
 
==VI.==
 
<small>
<poem align=right>Pravijo, da je bila cerkev sv. Tomaža nekdaj vikarijat.
::: Pravijo, da je bila cerkev sv. Tomaža nekdaj vikarijat.
''Valvasor, VIII. str. 728.''
<p align="right">''Valvasor, VIII. str. 728.''</p>
 
<poem align="right">
Spovednika sem si zbral,
Da mi bo na strani stal,
Da mu bom odgrnil vest,
Da mu bom gotovo zvest.
''Štrekelj, Nar. p. 701.''</poem>
<p align="right">''Štrekelj, Nar. p. 701.''</p>
</small>
 
Glagoljaš Štipko je sedel na klopi pod košatim orehom in molil jutranjice. Prebiral je glagolski brevir, vstajal in spet sedel, duh njegov pa se je topil v goreči molitvi. Molil je za svoje, molil za krivoverce, pa tudi za pogane. Naposled zapre knjigo in se prekriža, govoreč na glas v staroslovenskem jeziku: »Va ime božje i svete Marije. Amin.«
Vrstica 716 ⟶ 721:
 
»Se mi še ne ljubi, Barica!« odvrne brat.
{{prelom strani}}
 
Psiček, ki je ležal v travi in lovil na sebi zadnje jesenske mrčese, je zagodrnjal, kakor bi njemu ne bil po godu gospodov odgovor.
 
Vrstica 726 ⟶ 731:
 
Štipko se obrne v nasprotno stran, stopi mimo cerkve sv. Tomaža na breg in opazuje.
{{prelom strani}}
 
»Ta ni na konju, ta gre peš ... Lanec rožlja, ah to je Libenštajnarjev volk, to je zagradski krčmar! Kaj pa ta prinaša?«
 
Vrstica 740 ⟶ 745:
 
»Kaj ti je Mate delal krivico? Ali nisem bil pričujoč, ko si poželel za tujo zemljo in ta nesrečni čreteški kovar ti je dajal potuho. O vem: ti si ubil svojega sozemljaka namenoma, zato da se Čreteški polasti zemlje, češ da nima gospodarja, pa jo prepusti tebi za vžitek. Ah hudobija čez hudobijo. Ali ne veš še, da je cerkveno ognjeno, da je Mate škofovski podanik? O ti to veš, zato se spoznaj, spoznaj svoj vnebovpijoči greh, ako res želiš, da ti Bog odpusti grehe.«
{{prelom strani}}
 
»Spoznam, se kesam, naloži mi pokoro, kakršno hočeš.«
 
Vrstica 765 ⟶ 770:
»Tudi žival pozna hvaležnost, le človek se spozabi tako daleč, kakor se je spozabil ta moj Fric — moje veselje in moja žalost. Pričakoval sem njega, pa je prišel ta divjak njegov. Žal mi je za tega Mateja, da je umrl tako silovite smrti. Uboga njegova rodbina. Takoj popoldne ga grem škropit, jutri pa opravim liturgijo zanj. Mir njegovi duši!«
 
Jesensko solnce je prijazno sijalo, le lahak veter je zibal veje na drevju. List za listom je padal na tla, trta pred hišo se je obrila, dasi so še posamični grozdi krasili belo steno. Kosem se je plaho skrival za hišo pred Libenštajnarjevim volkom in šele, ko je {{prelom strani}} gospod zaklical: »Barica, zdaj pa južino sem!« se je priplazil izza vogla in se prilizoval svojemu gospodarju. Tudi kokoši in piščeta so čutila jedila na mizi ter so se bližala orehu. Belo jagnje je pogledalo skozi vrata, tam na ograji pa se je grel ob solnčni gorkoti rjavi maček.
 
Rad je videl Štipko okrog sebe to skromno družinico. Zdele so se mu te živalice tako domače, tako ljubke, tako vdane, tako poslušne. Kos za kosom je padal raz mizo, da bi vikar kmalu na-se pozabil pri skromnem kosilcu.
Vrstica 792 ⟶ 797:
 
»Ne vem, če jo mu boš opral, preveč je že črna! Najbrže še ajdovski črt ne mara zanjo.«
{{prelom strani}}
 
»Ali so bile ajdovske deklice kaj tukaj včeraj, ko me ni bilo doma?«
 
Vrstica 815 ⟶ 820:
==VII.==
 
<small>
<poem align=right>Pri »strogem izpraševanju« je bil rabelj ena najpotrebnejših oseb.
::: Pri »strogem izpraševanju« je bil rabelj ena najpotrebnejših oseb.
''Vrhovec: »Ljublj.« meščanje str. 88.''</poem>
<p align="right">''Vrhovec: »Ljublj.« meščanje str. 88.''</p>
</small>
 
Bilo je v osmini sv. Nikolaja. Mila zima je bila napovedana in sneg, ki je padel v novembru, je že davno izginil pred solnčnimi žarki. Črede so se pasle po bregovih in žito je zelenelo kakor pomladi.
 
V Gotnem brdu je bil semenj. Polno zunanjih ljudi se je gnetlo po ulicah, prodajali so in kupovali.
{{prelom strani}}
 
Bilo je vika in krika, smejanja in hudovanja, prerekanja in zbotavanja. Vsake vrste novice so krožile med sejmarji, a o nobeni reči se ni govorilo toliko, kolikor o ropu Kocijanove hčere. Tržani so se jezili, stiskali pesti, se zgražali nad tolovaji, klicali pravico na pomoč. Kmetje pa se niso toliko zgražali, saj so bili navajeni pobojev in nasilstev, nekoliko pa so na skrivnem privoščili tržanom take sramotilne prizore.
 
Vrstica 843 ⟶ 850:
 
Tam od karantanskih vrat je mogočno stopical rabelj Henrik. Bil je orjaški človek, z velikanskimi brkami, ki so mu visele do podbradka. Za roko je peljal desetletnega dečka, ki se je branil, jokal in se oziral za materjo, idočo za njim.
{{prelom strani}}
 
»Ne boj se, Riče, saj ti ne bodo storili nič hudega. Saj grem tudi jaz s tabo.« Vse se je umikalo pred rabljem, ki je bil tudi konjederec ter so ga imeli za nečistega človeka.
 
Vrstica 873 ⟶ 880:
 
»Moja vest mi ničesar ne očita,« reče mlinar. »Pa branil se ne bom in ustavljal gosposki.«
{{prelom strani}}
 
Velik šum je nastal med ljudmi, ko sta rabelj in njegov hlapec peljala Amalrika po ulicah naravnost do stolpa pri hrvaških vratih. Šli so po mnogih stopnicah navzgor, dokler niso prišli do ječe, do katere ni mogel niti zrak, niti svetloba. Ječa je bila le tolika, da se je človek mogel skloniti; okna so bila samo poldrugi črevelj visoka in šest palcev široka. Na notranjo stran so bila nekaj širja, a ravno radi tega ni mogel izprijeni zrak iz ječe, ker ga je zdravi zunanji zrak pritiskal nazaj. V ječi je bilo tako zaduhlo, da je jetnik komaj mogel sopsti.
 
Vrstica 887 ⟶ 894:
 
»Kje pa so bili oče tisti večer?« popraša nekdo dečka. — »Nekam so šli, jih ni bilo doma.« Takoj se je sum zbudil in ni preteklo pol ure, že se vrne ta le dolgonogi mož, ki se je prej hitro izgubil iz izbe. Z njim pa stopi v hišo tudi rabelj, ki odpelje dečka in mater. To se je zgodilo tako hitro, da jaz niti svojega poliča nisem izpila.«
{{prelom strani}}
 
Vsi poslušalci so se obrnili za dolgonogim možem. Toda Vid je slutil, kaj ga čaka in je urnih korakov odrinil proti trški hiši.
 
Vrstica 904 ⟶ 911:
Dan je bil kratek, treba je bilo misliti na dom. Trg se je praznil, daljni sejmarji so že na potu, bližnji pa se še potikajo ob šotorih in po krčmah.
 
V čreteški gostilni sta se mudila dva človeka, opravljena za daljno pot. Eden je bil orjaške postave, s sivim klobukom na glavi, pod obrvmi pa mu je dvoje sivih oči švigalo nemirno po sobi okrog. Hodil je po hiši gori in doli, kakor bi koga pričakoval. Velika, polno natlačena malha mu je visela črez ramo, ob širokem pasu je visel usnjat mošnjiček in za pasom dvoje bodal. Njegov spremljevalec je sedel na klopi. Bil je mnogo mlajši in na las podoben staremu. Le brk še ni imel pod nosom, in lica njegova so bila {{prelom strani}} gladka. Na tleh poleg njega je ležal volk, priklenjen na železni lanec, za klop pa se je držal mlad medved, obrnjen v svojega gospodarja.
 
»To so glumači!« je vsak rekel, ko jih je srečal. Reveži so ljudje, ki si na ta način kruh služijo.
Vrstica 932 ⟶ 939:
==VIII. ==
 
<small>
<poem align=right>Na stol pisan so me djal'
<poem align="right">Na stol pisan so me djal'
Ino meni sodbo bral':
Pravda je b'la sklenjena,
Palčica prelomana.</poem>
<p align="right">''Štrekelj, »Nar. pesmi«, 701.''</poemp>
</small>
 
V trški hiši je bil zelo slovesen dan. V sodni dvorani je bilo polno ljudi. Na sredi dvorane je sedel mlinar Amalrik, poleg njega je stal rabljev hlapec. {{prelom strani}} Na desno je stalo več poklicanih prič, med njimi Amalrikova žena in sin Riče. Na levo stran so stali trški čuvaji, tam spredaj na vzvišenem prostoru pa je bil prostor za sodnika, svetovalce, pisarja in rablja. Tudi mučilno orodje se je videlo ob vratih.
 
Na desno je stalo več poklicanih prič, med njimi Amalrikova žena in sin Riče. Na levo stran so stali trški čuvaji, tam spredaj na vzvišenem prostoru pa je bil prostor za sodnika, svetovalce, pisarja in rablja. Tudi mučilno orodje se je videlo ob vratih.
 
Ob zaprtih durih se je začelo »strogo preiskovanje«. Prikaže se sodnik Uzold s srebrnim žezlom in škrlatastim plaščem pa se vsede na sodni prestol. Okrog njega se razvrste svetovalci, ki pa jih takrat ni bilo več kakor sedem. Rabelj se vstopi pod oder, pisar pa prebere obtožnico s slovesnim globokim glasom:
Vrstica 960 ⟶ 967:
»Ti, deček, ti si dober, kakor vidim, ker si resnico govoril. Zato nam boš zdaj še enkrat povedal, kar si videl in slišal tisti večer, ko si gledal iz mlina skozi okno.«
 
»Gospod, vse povem, samo da me izpustite domov. Očeta ni bilo doma, mati so medli v kuhinji, meni so pa naročili, naj pazim v mlinu, kdaj pomelje kamen {{prelom strani}} vse žito iz groda. Dolgčas mi je bilo, pa sem gledal skozi okence. Bliskalo se je in grmelo, tema je bila, da se ni nikamor videlo. Mene je bilo strah. Kar začujem, da je voda zašumela na prehodu. Toliko sem videl, da so bili konji, ki so šli črez Raduljo. Tudi ljudje so bili zraven, ker je eden zavpil.«
 
»Kaj pa je zavpil?« vpraša sodnik.
Vrstica 997 ⟶ 1.004:
 
»I seveda sem ga učila, saj veste, da je otrok. Drugače vam ne bi bil tako lepo vsega povedal, da ga je bilo veselje poslušati.«
{{prelom strani}}
 
»Ali mu nisi rekla, da ne sme vsega povedati?«
 
Vrstica 1.023 ⟶ 1.030:
 
»O Kancijanili pa vem, da je bila tisto noč odpeljana in spuščena po zidu navzdol po vrvi in da se nahaja zdaj v Čreteškem gradu.«
{{prelom strani}}
 
»In kdo ti je to povedal?«
 
Vrstica 1.044 ⟶ 1.051:
Sodnik nadaljuje:
 
»Iz vse malefične obravnave se je poznalo, da sum pač leti na mlinarja Amalrika, da je bil pri uboju in ropu vsaj prizadet, ako že ne glavni krivec. Vendar pa se iz dosedanjega pričevanja ne more soditi, da bi bil Amalrik kriv uboja in ropa, zlasti ker ne moremo poklicati za pričo Libenštajnarja, katerega ni {{prelom strani}} doma. Zato se Amalrik za enkrat oprosti, opravi pa naj cerkveno pokoro. Da pa bi čreteške gospode klicali na sodbo, to ni v naši oblasti. Pač pa naznanimo to, kar smo slišali, deželni gosposki, ki ima oblast soditi plemenitaše in njihove hlapce.«
 
Sodnik stavi svetovalcem vprašanja:
Vrstica 1.064 ⟶ 1.071:
==IX.==
 
<small>
<poem align=right>Češki kralj Otokar si je po smrti vojvode Ulrika (1269) prisvojil tudi Koroško in Kranjsko.
::: Češki kralj Otokar si je po smrti vojvode Ulrika (1269) prisvojil tudi Koroško in Kranjsko.
''J. Stare, Občna zgodovina.''</poem>
<p align="right">''J. Stare, Občna zgodovina.''</p>
</small>
 
Bili so jasni, pa mrzli dnevi novembra 1270. Slovenska marka je bila vsa po koncu. Kmetje so se spogledavali in zrli otožno na stoge in žitnice, češ, vojska nam bo vse vzela. Grajščaki so se zapirali v {{prelom strani}} svoje gradove, duhovniki so poučevali in tolažili ljudstvo. Prebivalci Slovenske marke so bili ponajveč podaniki brižinskih škofov, zato so želeli srečo češkemu kralju. Nekaj pa jih je kajpada bilo, zlasti grajščinskih, ki so se potezali za čast in srečo vojvode Filipa, voljenega oglejskega patrijarha. Kakor smo že omenili, sta se po smrti koroškega vojvode Ulrika potezala za prestol v Slovenski marki češki kralj Otokar in oglejski patrijarh Filip. Ta je bil brat Ulrikov in ker je ta umrl brez otrok, bi bil on moral po državnih in hišnih zakonih podedovati Kranjsko pa Slovensko marko. Zlasti je bilo Filipu v prilog, ker se njegova izvolitev za oglejskega patrijarha ni potrdila od rimske kurije in ker Filip še ni prejel višjih redov. Zato pa so se prebivalci Koroške, Kranjske in Slovenske marke takoj navdušili za Filipa kot pravnega naslednika, in vojvodska mesta pa trgi so že čestitali Filipu, poklonili so se mu tudi mnogi vojvodski uslužbenci in podaniki. Tako so mu zaprisegli zvestobo in vdanost kranjski deželni glavar Rudelin, Herman Rabenštanjski, Gerold in Oto Turjaški in Gerloh Hartemberški.
 
Pa Filip je dobil mogočnega nasprotnika v svojem sorodniku. Češki kralj Otokar je bil njegov bratranec — zakaj Filipova mati Juta in Otokarjev oče Večeslav sta bila brat in sestra. Otokar se je skliceval na neko listino, podpisano od Ulrika 4. decembra 1269, češ, da v slučaju smrti on podeduje za vojvodom koroškim. Seveda je bila ta listina utihotapljena in neveljavna. Pa ko bi bila tudi veljavna, se Otokar ni toliko zanašal na košček papirja kolikor na svojo premoč. Posebno zanesljive zaveznike je imel v brižinskih škofih. Listina z dne 2. februvarja 1270 leta nam pravi, da je brižinski škof Konrad po Ulrikovi smrti vsa svoja posestva priklopil češkemu kralju. To na Dunaju v kraljevem taboru spisano listino so podpisali tudi škofje bamberški, krški in olomuški, {{prelom strani}} grofa Majnhard in Albert iz Gorice in Tirolske, mnogi grofje Češke, Moravske, Avstrijske, Štajerske, Koroške in Kranjci Gebhard Lilienberški, Ortolf Krški, Konrad Loški in Konrad Galski.
 
Pa Filip se je že polastil bratovih posestev in si pridobil vdanost svojih pristašev. Večina mest in trgov mu je prisegla zvestobo, pa tudi dežele in stanovalce oglejskega patrijarhata si je znal pridobiti, tako da je češki kralj moral skleniti z njim premirje. Za 16. oktober sta sklenila sniti se osebno; toda Filip ni čakal tega in je prodiral s svojo vojsko dalje. Tako tudi Otokar ni mogel več odlašati in v novembru 1270 se je dvignil s svojo vojsko proti kranjski deželi.
Vrstica 1.077 ⟶ 1.086:
V kraljevi vojski je med vitezi poveljeval Grifo Čreteški z 80 jezdeci in 80 strelci. Njegov pobočnik je bil Fric Čreteški, naš znanec iz prejšnjih poglavij. Ta je bil dozdaj zvest pristaš češkega kralja. Ali tiste novemberske dneve v taboru pri Krškem so se zgodile marsikatere reči, ki so neprijetno dirnile Friceva pustolovstva.
 
Kralju so se hodili poklanjat različni mogočniki Slovenske marke. Kralj se je zanimal za razmere in {{prelom strani}} obetal milost in pomoč in pravico. V taboru si srečal vsak dan gotnobrdskega sodnika Uzolda, si se lahko menil z župnikom belocerkovškim Tiberijem, ob enem oglejskim naddijakonom nad Slovensko marko, si čul pridigovati vojakom glagoljaša Štipka, pa še mnogih drugih naših znancev. Kaj čuda, da je prišla kralju na uho tudi dogodba o ropu brodarjeve hčere. Kralj je poklical Frica pred-se in mu zapretil, da takoj izpusti iz Čreteškega grada uropano devico Kancijanilo.
 
Bilo je mrzlo in čreteški strelci so se greli ob ognju, ki je plapolal za velikanskim šotorjem. Pod šotorjem so bili privezani ob lesenih vozovih konji, za vozmi pa so ležali jezdeci. Na debelem hrastovem štoru je stal zagrajski vikar in govoril vojakom:
Vrstica 1.084 ⟶ 1.093:
 
Pri teh besedah zgrabi nekdo očeta Štipka za vrat, drugi mu zamaši usta s cunjo pa ga zavlečeta venkaj na polje in mu zvežeta roke in noge. Ob ognju in v šotoru pa se je razlegal divji krohot, kletvina in godrnjanje. Na hrastov štor pa stopi čreteški Fric in ukazuje:
{{prelom strani}}
 
»Strelci, po koncu! Odidimo.«
 
Vrstica 1.112 ⟶ 1.121:
 
Premišljevali so, kako bi kralju ta dogodek pretekle noči napovedali ...
{{prelom strani}}
 
Kralju je napovedavala povelje sveta jeza.
 
Vrstica 1.125 ⟶ 1.134:
==X.==
 
<small>
<poem align=right>Kralj Otokar je šel s svojo vojsko iz Savinjske doline v Slovensko marko.
::: Kralj Otokar je šel s svojo vojsko iz Savinjske doline v Slovensko marko.
''Dimitz, Geschichte Krains I., str. 183.''</poem>
<p align="right">''Dimitz, Geschichte Krains I., str. 183.''</p>
</small>
 
Z velikim naporom pride kralj Otokar s svojo vojsko pred Ljubljano. Dva dni so vojaki počivali, tretji dan pa kralj napove naskok na stolno mesto. Sreča mu je bila ugodna: pri prvem naskoku udero v mesto in Ljubljana se vda. Kralj je ravnal milostno; vojake je izpustil na prosto.
Vrstica 1.133 ⟶ 1.144:
 
Fric pa ni videl obličja kraljevega. Po skrivnem rovu, ki je vodil v mogočni stolp, še dandanes kljubujoč zobu časa, se umakne ter zre skozi line na odprti grad in kraljevo vojsko. Srd se mu je bral na obrazu in oko njegovo je iskalo nekoga. Ni mislil, da bo ujeta Kocijanova hči tako hitro rešena iz ječe. Kraljevo spremstvo ni pozabilo na ukradeno nevesto, in kakor hitro je bela zastava zavihrala nad Čreteškim gradom, je bil pogoj pri zanašanju tudi Kocijanova Nila. Sam Amalrik jo je moral pokazati in jo izpeljati na piano.
{{prelom strani}}
 
Še je bila tista Nila, visokostasa, širokopleča; toda njena lica so bila bleda, njene oči mokre. Začudeno je zrla oborožene čete, svitle viteze, rezgetajoče konje, šumečo množico. Kaj vse to pomeni?
 
Vrstica 1.147 ⟶ 1.158:
 
Krik, stok, šumenje listja — vsi so se prestrašili. Štipko skoči s konja, pograbi ščit svojega spremljevalca, ki je obležal na tleh in zaklical:
{{prelom strani}}
 
»Pomagajte — vrag gre pόmepóme
 
To so bile zadnje Amalrikove besede. Štipko mu prigovarja, da obuja kesanje, pa ni bilo več znamenja življenja v njem.
Vrstica 1.162 ⟶ 1.173:
Črv, ki se mu je trenotno vzbudil v njegovi grešni duši, je takoj spet zaspal, in roparski vitez zamrmra skozi dolgo lino v zaraščeno dolino:
 
»Kar je zaslužil, to je našel, človek brez srca! Gotnobrdskega sodnika je prevaril, Bog je pa mene postavil za rablja, da sem ga brez vrvi spravil na oni svet! Seveda, jaz nisem nedolžen pri vsi ti stvari in po ljudski sodbi bi zaslužil najdebelejšo vrv. Toda {{prelom strani}} sodil nas bo Bog in jaz se bom pred Bogom zagovarjal s tem, da se v vojnem času marsikaj spregleda, kar ne v mirnem času ... Pa kaj bi iskal razlogov? Moje deklice pa vendar ni več v gradu. Kar pohitel bi za njo, toda za me je za vselej izgubljena. Morda pa tudi ne? Saj o deklici se ne more reči, da bi za me ne marala, toda boji se me ... Res so poželjive strasti razjedale mojo dušo, kolikorkrat sem ji gledal v oči, toda reči moram vendarle, da ji sile nisem delal ... Toda pustimo to! Kar je bilo, je bilo. Mnogo truda me je stalo, človeško žrtev imam na svoji vesti, načrti so pa vsi padli v vodo, ves trud je bil zaman, celo viteško besedo sem prelomil, se kralju izneveril, pri ljudeh sem prišel ob vse zaupanje, in tega Štipka, mojega angela varuha — pa sem namerjal umoriti ...«
 
Fricu se je iznova zbudil črv vesti. Naglo je korakal po temačni sobi gori in doli, pred očmi so se motale črne pošasti, ki so prežale nanj ...
Vrstica 1.175 ⟶ 1.186:
 
Spet se prebudi. Skoči po koncu ... Razum se mu jame vračati, mirneje bije srce, truden se vleže na posteljo in zaspi ...
{{prelom strani}}
 
V krčmi na brodu pri Grotnem brdu pa je med tem vladalo veliko veselje ob srečnem povratku domače hčere. Celo noč so se gostili in veselili.
 
Tudi oče Štipko je že počival na svojem domu. Le hlapec Bimbo ni imel mirne noči ter je gledal s pota v prepad, da se je delal beli dan ...
 
Ali tudi tebe čaka Amalrikov konec?!
Vrstica 1.184 ⟶ 1.195:
==XI.==
 
<small>
<poem align=right>Stoji stoji pusti grad,
<poem align="right">Stoji stoji pusti grad,
nima oken, nima vrat —
Le ena sama linica,
v kter stoji Marjetica.</poem>
<p align="right">''Štrekelj: Nar. pesmi, str. 142.''</p>
 
::: Leta 1270 so križniki udarili čez morje naprej na mohamedansko državo z imenom Tunis.
<p align="right">''Križanič: Zgod. kat. cerkve II. 134.''</poemp>
</small>
 
Kraljeva vojska se je dvignila na jutro od Čreteža proti Kostanjevici. Izpraznil se je grad, boben je utihnil, trobenta ni več pela, šum se je polegel, vse je bilo tiho, mrtvo, pusto okrog grada in v gradu. Ortolf je odpotoval v Ljubljano, kjer je imel svojo hišo. Radoveden je bil, če je njegova hiša kaj trpela ob kraljevem naskoku na mesto. Tudi gospa njegova in otroci s spremstvom so odrinili proti Ljubljani. Le nekaj hlapcev in služkinj je ostalo doma.
 
In Fric Čreteški? Ta je hodil po lesenem mostu, ki je vezal obadva hodnika na dvorišču in premišljal svojo usodo. Njegov hlapec Bimbo pa je slonel na hodniku, ki se je razpostiral pod streho okrog okroglega gradu, in na katerem so stale lesene metalnice, s katerimi so metali težke kamene na sovražnika. Tudi Bimbo je premišljeval in gledal proti cerkvi sv. Tomaža. Vest se mu je vzbudila in najrajši bi bil skočil raz visoki hodnik v globoki jarek pod gradom. Toda prijazno oko očeta Štipka ga je gledalo in mu namigavalo, {{prelom strani}} naj ne obupa ... Dvigne se in gre pogledat za svojim gospodom.
 
Ta je še vedno stopal po lesenem mostu gori in doli. Nihče ga ni upal nagovoriti. Le Bimbo ga nagovori s tresočim glasom:
Vrstica 1.230 ⟶ 1.243:
 
Štipko pa je gostoval pri vikarju Nikolaju. Vse je moral povedati, kako je vodil brodarja v grad, kako so potovali proti domu, kako je Amalrika zadela sovražna puščica ... Pravil mu je o taboritvi pri Krškem, o odhodu Čreteških, o svoji usodepolni pridigi.
{{prelom strani}}
 
»Štipko, ti si zlata dušica! Zato te Bog ne zapusti, zato te angelj varuje. Ali meniš, da je kdo drugi streljal na Amalrika, kakor Fric ali kdo njegovih pomagačev? Sram me je, da sem Čreteški, pa kaj hočemo? Kaj bi šele bilo, ko bi ne bilo tebe, ljubi moj Štipko?«
 
Vrstica 1.256 ⟶ 1.269:
 
»Odpotovati namerava, pa bi še rad prej govoril s svojim stricem.«
{{prelom strani}}
 
»Odpotovati?« se čudi Nikolaj in pogleduje zagrajskega vikarja.
 
Vrstica 1.288 ⟶ 1.301:
 
»Ali imate res voljo, delati pokoro?«
{{prelom strani}}
 
»Imam.«
 
Vrstica 1.316 ⟶ 1.329:
 
»Mhe, pri ognjišču je, vedno pri ognju,« odvrne brodnik.
{{prelom strani}}
 
»Pa bi jo poklical iz veže, Grga,« povpraša spet Bimbo.
 
Vrstica 1.350 ⟶ 1.363:
 
Dvoje olajšanih src se je treslo na konjih ob potoku Radulji in navzgor proti Čreteškemu gradu ...
{{prelom strani}}
 
==XII.==
 
<small>
<poem align=right>Popu Bogomilu ne bijaše mučno pridobiti za svoje učenje narod, koji se ponajviše bio istom ustavi o paganstvu; njegova je nauka o dvema najvišima bićima godila svjetu, što se još živo sječao stare svoje pradjedovske vjere, koja je takodjer pričajuči o bogovima i biesovima držala, da su dva boga: dobri i zli.
::: Popu Bogomilu ne bijaše mučno pridobiti za svoje učenje narod, koji se ponajviše bio istom ustavi o paganstvu; njegova je nauka o dvema najvišima bićima godila svjetu, što se još živo sječao stare svoje pradjedovske vjere, koja je takodjer pričajuči o bogovima i biesovima držala, da su dva boga: dobri i zli.
''Dr. Iv. Broz: Črtice iz hrv. književnosti II., str. 130.''</poem>
<p align="right">''Dr. Iv. Broz: Črtice iz hrv. književnosti II., str. 130.''</p>
</small>
 
Pobožni francoski kralj Ludvik IX. je umrl na kužni bolezni pod afrikanskim solncem 25. avgusta 1270. Ni se mu posrečilo iztrgati Svete dežele iz mohamedanskih rok. Njegov brat Karol, vojvoda Sicilijski, je poskušal nadaljevati križarsko vojsko zoper nevernike. Zbiral je križarje, katerim sta se pridružila tudi glagoljaš Štipko, čreteški Fric s svojim zvestim hlapcem Bimbom, Libenštajnar in več drugih. Šli so po zaobljubi čez laško deželo, spotoma obiskali v Asisu Porcijunkulo sv. Frančiška pa stopili na Sicilijanski otok.
Vrstica 1.364 ⟶ 1.380:
Zora ni več mislila na ženitev s Frolajhsdorferjem. Pa tudi ta je jel bolj ceniti soseščino Amalrikove vdove v Škocijanu, kakor pa meljavo jelendvorske poganke. Zora je bila vedno bolj vtopljena v verske dvome in zamišljena je hodila okrog. Oče Štipko ji je marsikdaj prišel na pomoč — a zdaj ga ni bilo več v Slovenski marki. Solnčica se je držala svoje črede in svojega boga Peruna, a pogrešala je še bolj zagrajskega vikarja kakor njena sestra.
 
Deklici sta bili že toliko poučeni v krščanskih resnicah, da ju materina beseda ni mogla več oživiti. {{prelom strani}} Udeleževali sta se materinih daritev na čast raznim bogovom, toda ostali sta hladni do Svetovita, do Žive, do Velesa in drugih bogov. Že se je podiral v srcu poganski hram, tlele pa so vroče iskre na dnu razdvojenega srca, iskre kesanja in ljubezni.
 
Udeleževali sta se materinih daritev na čast raznim bogovom, toda ostali sta hladni do Svetovita, do Žive, do Velesa in drugih bogov. Že se je podiral v srcu poganski hram, tlele pa so vroče iskre na dnu razdvojenega srca, iskre kesanja in ljubezni.
 
Nekega spomladanskega dne je Solnčica lezla po skalnati pečini in iskala uhelnika. Ta zelišča so namreč v tistih časih zasajali na strehe, češ da ta rastlina odvrača strelo. Ko tako leze po skalah in išče po tleh, začuje od daleč človeško govorico. Radovedna postaja, pa se približuje ...
Vrstica 1.380 ⟶ 1.394:
Mož v dolgi halji nadaljuje:
 
»Zviti krivoverci hočejo vsekako, da se sprijaznijo s plemenitaši in veljaki. Napravijo se kot trgovci in prinesό gospodi dragocene reči, prstane in drage kamene. In če jih gospoda praša, kako robo imajo, oni odgovore: Imamo prav dragocene reči in jih prodamo, ako nam obljubite, da jih ne pokažete duhovnikom. In ko obljubijo, da ne bodo nikomur pokazali, {{prelom strani}} tedaj začne zvijač tako: Imam biser, ki je tako svetel, da lahko človek skozenj Boga vidi; imam tudi drug biser, ki je tako ognjen, da užge ljubezen do Boga v tistem, ki ga ima. In tako govori dalje o samih biserih, a misli pa le na svoje nauke. In pridene tudi kako poglavje iz svetega pisma, kakor : Na Mojzesovo stolico sedejo pismarji ... Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, ki zapirate nebeško kraljestvo ... In ko ga vprašajo: Kdo so ti pismarji in farizeji? jim odgovori: Duhovniki in poglavarji. Pa to so ošabneži, ti učitelji rimske cerkve, ter začno svoje govore s tem, da so mojstri, gospodje. Toda vam ni treba teh gospodov. Oni so bogati in trdi, a mi smo zadovoljni z malo hrano in obleko. Oni ljubijo razkošje, mi pa smo zdržni. Oni gredo na vojsko in se bijejo, obsojajo uboge ljudi na smrt in na grmado, a mi trpimo preganjanje radi pravice. Oni so zajedalci in brez posla, mi pa živimo od svojih rok. Oni uče, da so samo oni učeniki, a pri nas uče moški in ženske, tudi po eden učenik uči drugega sedem dni. Pri njih je malo učenikov, ki bi znali na izust po vrsti tri poglavja iz novega zakona, pri nas pa je malo mož in žena, da ne bi znali na izust svetega pisma v domačem jeziku. In ker imamo mi pravo vero Kristusovo in sveto življenje in vsi učimo nauk, zato nas pismarji in farizeji preganjajo do smrti kakor Kristusa. Toda zaman! In poleg tega še to le: Oni samo govoré, a ne store, nalagajo ljudem težko breme, a sami ne ganejo s prstom. In mi? Kar učimo, to tudi delamo. Oni delajo na to, da se bolj vršé človeške žrtve kakor božje zapovedi, mi pa priporočamo, da se je držati samo Kristusovega nauka in svetih apostolov. Oni nalagajo spokornikom najtežje kazni, a sami za svoje grehe niti z očesom ne mignejo. Mi pa se držimo Kristusa in govorimo grešniku: »Pojdi in ne greši več!« ter ga s polaganjem rok oprostimo vseh grehov in mu po smrti dušo odvedemo v nebesa, med tem ko oni gotovo duše tirajo v {{prelom strani}} pekel.« In sklep je tak: Pomislite, katera cerkev je lepša, naša ali rimska — pa izberite!«
 
Solnčica je prisluškovala temu govoru, kakor bi bila okamenena. Končno je spoznala, da je mož, ki je govoril te nenavadne besede, krščen, pa ne rimske cerkve. Silno ji je ugajal ta nauk, toda podoba glagoljaša Štipka ji je plavala pred očmi. Strah jo je bilo, pa vendar jo je gnala radovednost. Osrči se, pa opazuje dalje.
Vrstica 1.395 ⟶ 1.409:
 
Čudna zmešnjava je zavladala okrog belo pogrnjene mize. Bogomili so imeli svojo službo božjo, pa so mislili, da jih je nekdo izdal. Preplašeni gledajo nenavadno žensko. Ko se duhovi pomirijo, se šele razmota nenavadna dogodba. Spokornik, ki je prisegel na evangelij, je bil Henrik, gotnobrdski rabelj in brat prihitele Solnčice.
{{prelom strani}}
 
Kakor smo že omenili, se je Markart, gotnobrdski meščan, dal krstiti. Ta je bil brat jelendolske Jele. Sin njegov pa je bil Henrik, tudi kristjan. V svoji službi kot rabelj je hodil po raznih krajih Slovenske marke, časih pa so ga klicali tudi na Hrvatsko in še celo v Bosno je zašel nekaterikrat. Tam je zašel v družbo krivoverske ločine bogomilov, ki so bili takrat razširjeni po vsem slovenskem jugu. Nalezel se je naukov bogomilov, ki so učili, da v človeku ni proste volje, da je svet ustvarjen od hudega duha itd. Zametali so češčenje svetnikov, zametali vnanjo službo božjo, živeli pa so ostro, prepovedali ženiti se, meso jesti itd. Seveda je bil ta nauk nevaren, pa na srečo so imeli dvoje vrste vernikov: eni so strogo držali svoje zapovedi, takozvani popolni, drugi pa so živeli po stari krščanski navadi in popolni so bili zadovoljni, ako so drugi verniki samo obljubili tako živeti, kakor jim je bogomilska vera zapovedovala. Zato pa še zdaj ni jasno, ali so bili bogomili samo nekaka socijalna stranka, ki je težila za prevratom v krščanstvu, ali pa je bila prava verska ločina.
 
Tudi po Slovenski marki takrat ni manjkalo bogomilov, ki so se na tihem shajali po samotnih krajih. In tako tudi naleti jelendolska Solnčica na tako shajališče bogomilov. Zlasti spreobrnjeni pogani so se zelo nagibali k bogomilom, ker so bili bogomilski nauki bolj prikupni kakor nauki katoliške cerkve. Zlasti slabi vzgledi višjih krogov in pomanjkanje oznanjevanja božje besede in božje službe v domačem jeziku je zelo oviralo spreobračanje poganov. Zato ni čuda, da je na pol otujeno, pa ne še vnovič vtrjeno srce jelendolske poganke nova vera bogomilov delovala z neko neustavljivo silo.
 
Očeta Štipka ni bilo več, da bi zalival nežne cvetke na krščanskem vrtu. In tako je bilo do cela naravno, da je gotnobrdski rabelj svojemu na pol poganskemu, na pol krščanskemu srcu zadostil, sprejemši {{prelom strani}} vero bogomilov. In ko se je ta preobrat izvršil v njegovi duši in je bil sprejet celo med popolne bogomile, tedaj se je z vso gorečnostjo lotil tudi drugih, da jih pridobi za novo vero, In najbolj srečne trenotke je ujel pri svojih sorodnikih.
 
Na Jelendolu je bil po tistem ranem jutru skoro vsakdanji gost. Odpovedal je službo rablja, ker je bilo po bogomilski veri prepovedano celo živali sesalce in ptice pobijati, nikar šele ljudi. Posvetil se je bogomilski veri in v kratkem času je žel uspehe, kakršnih zagrajski vikar ne bi bil prenesel.
Vrstica 1.408 ⟶ 1.422:
==XIII.==
 
<small>
<poem align=right>Ukorjenivši se medju Bugarima, bogomilstvo se uzelo prostirati na sve strane ... prostrlo se po svemu balkanskemu poluostrvu, i medju Grcima i medju Slovenima ...
::: Ukorjenivši se medju Bugarima, bogomilstvo se uzelo prostirati na sve strane ... prostrlo se po svemu balkanskemu poluostrvu, i medju Grcima i medju Slovenima ...
''dr. Iv. Broz : Črtice o hrv. književnosti.''</poem>
<p align="right">''dr. Iv. Broz : Črtice o hrv. književnosti.''</p>
</small>
 
Gotnobrdski oskrbnik Eberhart je bil rodom Bavarec. Radi svojega mehkega, ljudomilega značaja je bil priljubljen pri ljudeh, tudi pri Slovencih. Ne tako župnik in naddijakon Slovenske marke, Italijan Tiberij. Gotnobrdski vikarij Nikolaj pa je bil zmerom bolj bolehen ter je vse svoje skrbi izročal svojima kaplanoma.
 
Ko so se tisto zimo bogomili naenkrat tako razširili po hribih, je bilo treba močne roke pa modre glave, da se nevarna kriva vera zatre. Poznalo se je, da je zagradski vikarijat prazen in duhovščina je pogrešala dobrega pa skrbnega glagoljaša Štipka. Nekdanji gotnobrdski rabelj je z vnemo in uspehom širil bogomilstvo po hribih in dom jelendolske Jele mu je bil zanesljivo zavetišče. Obe hčerki sta se oprijeli nove vere, pa tudi ostarela Jela je roko držala {{prelom strani}} svojemu sinu Henriku, dasi ne toliko navdušena za bogomile, kolikor iz nasprotovanja do krščenih.
 
V krakovskih gozdih se je paslo neizmerno veliko prašičev. Bilo jih je preveč in kmetje so godrnjali, da tudi graščaki pasejo svoje svinje po krakovski hosti. Zato so se pritožili na oskrbništvo brižinskih škofov. Oskrbnik Eberhart je ugodil kmetom in prepovedal graščakom, brezplačno pasti prašiče po krakovskih gozdih.
Vrstica 1.425 ⟶ 1.441:
Zato je Eberhart, oskrbnik brižinskih škofov, užival pri kmetih po Slovenski marki veliko zaupanje. Župnik Tiberij mu je milo potožil, kako ruje nekdanji gotnobrdski rabelj proti katoliški cerkvi ter širi po hribih krivo vero bogomilov. Eberhart se je zavzel za čast svoje vere in s pomočjo gotnobrdskih kaplanov napovedal boj krivi veri. Kjer je mogel, je pritiskal na bogomile in gotnobrdski sodnik Uzold je svojega nekdanjega rablja pozval na »strogo izpraševanje«.
 
Pozabili so se križarji, govorica je bila tisto spomlad le o bogomilih. Eni so se zavzemali za »čisti nauk« bogomilov, drugi so ga zametavali. Povsod je {{prelom strani}} bilo mnogo prepirov, pa tudi pretepov. Zagrajska cerkev je stala prazna in trava je rasla po stezicah, po katerih so prej ljudje hodili k staroslovenski službi božji. Bogomili so namreč zametavali vsako zunanjo službo božjo, niso marali za svetnike, celo križ jim je bil malikovanje.
 
Hribovci niso marali za božjo besedo gotnobrdskih kaplanov, še manj za latinsko službo božjo, samo Eberhart je bil, pred katerim so se umikali. Bali so se ga in spoštovali. Sam je hodil po vaseh, razlagal ljudem pravi Kristusov nauk, a uspehov ni žel. Ubogali so Eberharta v posvetnih zadevah, toda bogomilstva jim ni mogel pristuditi. Duhovščina pa se jim niti prikazati ni smela, tudi domača kaplana ne več, tako so bogomilski popolneži vlili sovraštvo v njihova srca. Le gotnobrdski sodnik je izvajal strogo svojo oblast in obsodil bogomile na grmado.
Vrstica 1.433 ⟶ 1.449:
Pa še nekaj je bilo, kar je Eberhartu potisnilo evangelij v roke. Bil je pri petintridesetih letih, a še samec. Vikar Nikolaj ga je nagovarjal, naj se oženi. Trški pisar je pravil pri Kocijanovih, da bi poprašal oskrbnik za Kancijanilo, pa si ne upa. Brodarjeva hčerka je bila vsled tega zelo huda na trškega pisarja. Pa čas vse prevrne. Nili je bilo strašno po godu, da se je Eberhart zavzel za njene sorodnike na Jelendolu. Ni pa mogla pisarja, ki je na Uzoldovo povelje gonil bogomile pred sodišče. Zato je bila oskrbniku zelo naklonjena in enkrat sta celo z očetom šla na Jelendol obiskat svoje sorodnike.
 
Vse je bilo zmešano po hribih. Ljudje so podivjali, manjkalo jim je dobrega pastirja. Štipka ni bilo več ...
{{prelom strani}}
 
»Ej, ej, zakaj smo očeta Štipka pustili v sveto deželo?« je tožil Tomo, sedeč v Kočijanovi gostilni.
 
Vrstica 1.454 ⟶ 1.470:
 
Možje so pili iz majolik in premlevali dnevne novice.
{{prelom strani}}
 
»Eberhart se je vrnil s hribov. Opravil pa menda ni nič. Na Jelendol naj le rajši Nilo pošlje, kaj ne da, Kocijan?« reče spet krojač.
 
Vrstica 1.471 ⟶ 1.487:
»Glej, Grga, ta-le črešnjev cvet, tako bel kakor sneg! Tak najbolj ugaja mojim očem,« reče Nila svojemu zvestemu brodniku in izstopi iz čolna.
 
»Mhe, gospoja moja, lep je res, ta črešnjev cvet, samo vspe se hitro. Za malo časa je. Ali poda se ti bolje, gospoja moja, vijolica na prsih. Višnjeva barva je tudi lepa, pa bolj stanovitna je,« odvrne Grga in {{prelom strani}} tako prisrčno pogleda svojo gospodinjo, da mu je solza prišla v oči.
 
Tudi Nili se milo stori, pa nadaljuje:
Vrstica 1.496 ⟶ 1.512:
 
»Kako so ženske nepočakane, mhe!«
{{prelom strani}}
 
==XIV.==
 
<small>
<poem align=right>Najbolje dokazuje obstanek glagolice na Kranjskem posvečevanje glagoljašev.
::: Najbolje dokazuje obstanek glagolice na Kranjskem posvečevanje glagoljašev.
''Dr. Jos. Gruden, »Kat. Obzornik«, letnik IX., zvez. 2.''</poem>
<p align="right">''Dr. Jos. Gruden, »Kat. Obzornik«, letnik IX., zvez. 2.''</p>
</small>
 
Lastavice so se vračale iz južnih krajev. Spomlad je bila. Drevje je zelenelo in cvelo, žito se je dvigalo iz tal in ptiči so žvrgoleli po gajih. Tam gori na Krimvrhu, doli pod vasjo, na zeleni grivi, pod belo-rdeče cvetočo črešnjo se je ustavil romar z rdečim križem. Dolga črna brada je porjavela, črne njegove oči pa so gledale črez gorski greben na sivo, staro zidovje. Naslonil se je na svojo romarsko palico in se zamislil ...
 
Zagrajski vikar se je vračal iz križarske vojske — pa sam, samcat! Izpolnila se mu je želja, da je šel mej križarje, toda svete dežele ni videl. Velika vojska križarjev se je napotila iz Sicilije pod vodstvom sicilijanskega vladarja Karola. Tudi glagoljaš Štipko, čreteški Fric, Bimbo, Libenštajnar in drugi so se križarjem pridružili. Dospeli so srečno na afrikansko obrežje. Ali še vedno je razsajala ondi kužna bolezen. Turški sultan, ki je kralju Ludoviku obetal, da se da krstiti, se ni dal. Karol je takoj sprevidel, da bo tudi njegova križarska vojska brez uspeha, pa je sklenil s turškim vladarjem premirje. Hitro so se križarji ukrcali in se vračali proti domu. Na morju pa nastane naenkrat silen vihar. Veliko ladij se je potopilo in utonilo je blizu štiri tisoč romarjev. Naši znanci so bili skupaj na eni ladji. Le oče Štipko je moral na drugo ladjo radi bolnikov, ki so se ondi nahajali, da jim je delil poslednja tolažila. Nesreča je hotela, da se je potopila ladja z romarji iz Slovenske marke, sreča pa, da se ladja z bolniki ni potopila. In Štipko se je sam samcat izmed Slovencev vrnil v Sicilijo in odtod v svojo domovino.
{{prelom strani}}
 
In tako je naposled primahal po velikih težavah v župnijo Zagrad. Na obrazu se mu je poznalo, da je užil zadnjega pol leta veliko truda, telesnega in duševnega, veliko skrbij in veliko strahu. Postaral se je in brada je kazala sive kocine. Tudi hrbet se mu je nagrbal, koža pa je ogorela in pod očmi se je nagrbančila.
 
Vrstica 1.514 ⟶ 1.533:
Toda zdaj stopa v dolino, stopa med pisanimi njivami, ob zelenih travnikih zagradskih kmetov, zagleda Matejevo hišo, pa se ustavi: »Ali naj najprvo pozdravim mojo ubogo Matejko?«
 
Ni se mogel odločiti, da bi se pokazal ljudem v taki zamazani obleki. Neka tajna sila ga je gnala, da se je ustavil, da je krenil v drugo stran. Kakor bi slutil, da ga čakajo spet težke naloge. Večera je hotel počakati in po noči stopiti v svoje domovje ob cerkvi sv. Tomaža. Saj mu Barica, sestra draga, vse pove, kaj se je godilo za njegove odsotnosti. Kosem bo cvilil okrog njega, rjavi maček bo godel v kotu in vse druge živalice ga bodo pozdravljale. Počastiti hoče najprvo sv. Tomaža, pa še bolj sv. Nikolaja, {{prelom strani}} patrona mornarjev, ki se mu je tako srčno priporočal, ko je vihar razsajal na morju in se ni ladja videla iz morskih valov. — Pa kaj? Barica je še gotovo doma za Gorjanci pri svojih sorodnikih in treba bo še nekaj dni, da se Barica prikaže v Zagradu. Živalice so romale z njo in Bog ve, kako je v njegovi hišici?
 
Pot ga pelje dalje. Že se je jelo mračiti. Skoro ga je bilo strah sredi gozda. Volk je tulil v daljavi, sova je skovikala v duplu ... Že je bil vrh zagradske gore. Neka skrivna moč ga je vlekla dalje proti Jelendolu ...
Vrstica 1.537 ⟶ 1.556:
 
»Živina gre na pašo,« vzdihne Štipko in se strese mraza. Hitro skoči po koncu, pomoli, se umije v bližnjem potoku, pa hajdi dalje!
{{prelom strani}}
 
»Vsekako moram najprvo v Gotno brdo in v Belo cerkev do župnika Tiberija, da se mu pokažem in sporočim, kako je bilo.«
 
Vrstica 1.563 ⟶ 1.582:
 
»No, no, starče, kaj imaš pomočnika? Kdo je ta neznanec?«
{{prelom strani}}
 
»Ravnokar je dospel, Solnčica! Prosil sem ga za blagoslov, pa mi ga še ni dal,« odvrne od daleč boječi pastir.
 
Vrstica 1.590 ⟶ 1.609:
Solnčica je obljubila očetu Štipku ob slovesu, da hoče razmišljati o prosti volji. Starcu, ki je stal od daleč in se križal, pa je zabičila trdo, da nikomur ne pove ničesar o današnjem sestanku.
 
Težko je bilo Štipku, ko je stopal po dolini. Rajši bi bil videl, da je tudi njega morje pogoltnilo, kakor da je pričakal takih zmed. Pričakoval je veselo svidenje svojih ovčic, zdaj pa tako razočaranje! Hude {{prelom strani}} misli so mu rojile po glavi in ves izmučen je dospel nazaj v Hrastje do vdove Matejke.
 
Z velikim veseljem sprejeti romar se je potolažil v Matejevi hiši. Ko je izvedel, da tudi Libenštajnarjevi zahajajo k bogomilskim shodom, ni hotel sam sporočiti žalostne novice o Libenštajnarjevi smrti. Šel je od Matejke k sv. Tomažu.
Vrstica 1.610 ⟶ 1.629:
Mladi Libenštajnar je spremljal vikarja v Gotno brdo, odtod pa je šel čez Gorjance po naročilu Štipkovem naznanit sorodnikom veselo vest, da se je srečno povrnil iz južnih dežela.
 
Gotnobrdski oskrbnik je napravil tisti dan velik obed na čast vrnivšemu se romarju. Povabljeni so bili {{prelom strani}} župnik Tiberij, vikar Nikolaj, sodnik Uzold in še več drugih veljakov.
 
Štipko je bil skromen mož in rajši se je po vzgledu sv. Frančiška mudil pri preprostih ljudeh in v božji naravi. Skril se je na povabilo in na tihem se je splazil iz Gotnega brda. Brodnik Grga ga je prepeljal na breg in v hiši Kocijanovi je svojim znancem in prijateljem razlagal potne spomine pa izpraševal po bogomilih.
Vrstica 1.620 ⟶ 1.639:
==XV.==
 
<small>
<poem align=right>Ne samo po zvezi z nemškim cesarstvom je bila Slov. marka vezana na nemško omiko, ampak se ima tudi zahvaliti za svoj kulturni razvoj omikonoscem, ki so bili nemški škofje, nemški vitezi in podaniki, ki so z njim prišli v deželo.
::: Ne samo po zvezi z nemškim cesarstvom je bila Slov. marka vezana na nemško omiko, ampak se ima tudi zahvaliti za svoj kulturni razvoj omikonoscem, ki so bili nemški škofje, nemški vitezi in podaniki, ki so z njim prišli v deželo.
''Dr. Ant. Mell, Entwicklung Krains str 15.''
<p align="right">''Dr. Ant. Mell, Entwicklung Krains str 15.''</p>
 
::: I ti Vitlejeme, zemljo Judina! ni po čem nijesi najmanji u državi Judinoj; jer će iz tebe iziči čelovodja, koji će pasti narod moj Izrailja.
<p align="right">''Mat. II. 6, Ostromirovo evangelje.''</poemp>
</small>
 
Ko se je zagrajski vikar spet naselil pri cerkvi sv. Tomaža, je bil krojač Knjižun z Otavnika prvi, ki se je zglasil pri njem. Zvedel je po ljudeh, da je Štipko spet doma in takoj se je podal do njega, češ gotovo Štipko rabi kaj nove obleke. Knjižun je rad delal očetu Štipku obleko, ker je bil ta z vsakim delom zadovoljen in ker je dobro plačal. Seveda je krojača tudi vest pekla in hotel jo je oprati.
 
Krojač je razodel vikarju vse skrivnosti bogomilske. Pa oče Štipko je zelo ropotal nad njim in {{prelom strani}} naposled mu je naložil pokoro, da mora v nedeljo po službi božji v cerkvi preklicati bogomilske zmote.
 
Že precej vernikov se je zbralo v nedeljo, ko je Štipko opravil slovensko liturgijo. Toda pogrešal jih je še polovico. Vzgled krojača Knjižuna je dobro vplival na ljudi, ko je javno ponavljal v cerkvi krstno obljubo: »Az zaglogolo zlodeju« ...
Vrstica 1.637 ⟶ 1.658:
 
Kar pošlje čreteški Ortolf sela do zagrajskega vikarja z naročilom, da pride v grad.
{{prelom strani}}
 
Pa Štipko ni maral iti. Vedel je, da ima Ortolf samo namen, njega in bogomilskega popotnika povabiti k mizi, da bi se prepirala vsak za svojo vero. Pa Štipku se je taka želja zdela brezpomembna, neuspešna in zato je odgovoril Ortolfu, da ne prestopi brane njegovega gradu, dokler trpi pod svojo streho bogomila.
 
Vrstica 1.651 ⟶ 1.672:
 
Libenštajnarjev sin je poročil vdovo Matejevo, jelendolska Zora se je spet sprijaznila z mlinarjem Frolajhsdorfarjem. Ta se je tudi vnel za bogomilje in Zora mu je razlagala novo vero. Zdaj pa sta oba šla v naročje rimske cerkve. Zora je prejela na en dan sv. krst, sveto obhajilo in zakrament svetega zakona. Kocijanova hči je bila kumica Zori in Solnčici.
{{prelom strani}}
 
Kaj pa Kancijanila?
 
Vrstica 1.669 ⟶ 1.690:
 
Razorane brazde na tvojih licih so se omilile, dobri vikar, svet sijaj je potegnil po tvojem čelu in globoki vzdihi, vzdihi trpljenja in vzdihi veselja so privreli iz tvojega dobrega srca.
{{prelom strani}}
 
Slovenska marka se je dala krstiti, pa tvoji hribovci so bili še v precejšnjem števila častilci starih bogov. Župnija zagradska se je pomešala s tujci, ki so tlačili in izžemali dobro slovensko ljudstvo. Krstna voda je tekla po občini, pa greh se je kopičil in zrasel v visoko goro. Gorečnost za stoto izgubljeno ovco te je nesla črez široko morje, med tem pa je prišel sovražen človek in ti vsejal ljuliko med pšenico; ljuliko bogomilstva, blagi oče Štipko!
 
Vrstica 1.682 ⟶ 1.703:
Zgodovina ve povedati o vikarju Nikolaju iz Čreteškega gradu, stare listine imenujejo gotnobrdskega oskrbnika Eberharta, in tortonškega škofa Tiberija ime je vklesano v kararski marmor. Zaslužni možje, ki so živeli in imeli in sedeli na častnih prestolih!
 
Tvoje ime, glagoljaš Štipko, ni vklesano v marmor, tvoj vikarijat, zagradski vikar, navaja le zgodovinar Valvazor, tvoja dela pa je otel pozabljivosti nebeški dejepisec, ki mu ne uide nobeno dobro delo, ki ga ne vara resnica, ki ga diči večni spomin ...
 
[[Kategorija:Peter Bohinjec]]