Iz velike dobe: Razlika med redakcijama

| naslov= Iz velike dobe

| avtor= Rado Murnik

| dovoljenje=javna last

}}

 

 

==1. Med frontama==

 

 

Ranjeni in bolni vojaki, ki so se zdravili v okrevalnici Rdečega

 

Najrajši je sedeval sam in bral. Tudi danes je sameval v

vode proti Hrvatskemu in kjer so drdrali dolgi, dolgi vlaki, večinoma

polni vojakov in vojnega blaga. Sedel sem k njemu.

 

O pasjih dneh leta 1915. smo prebivali precej visoko nad to

človekoljubnih lazic. Zato smo mu izbrali ponosno ime — hotel

Ušperna! Ob lepem vremenu smo videli na morje, do Benetek in

Bojeval sem se proti Srbu, Rusu, največ pa proti Lahu, proti

karabinijerom, bersaljerom (strelcem ali lovcem) in alpinom, proti

omalovažuje sovražnika. O — tudi Lah ima pogumne vojnike, dobre

častnike, ima izborno topništvo! Samo prekmalu ga mine navdušenost, manjka mu prave vztrajnosti, žilavosti. Najhujše so bile prvo leto začetne bitke ob Soči. Takrat nismo imeli še nobenih

zagrmi. V gorah odmeva nad globokimi prepadi. Dolgo, dolgo buči,

prituli prav blizu nad mano. Poči. Zemlja se potrese. Zrak se zaziblje. Železo šumi po listju, lomi debla, trga veje, lušči skalovje.

lete na vse strani. Ako bi bil nekaj korakov bolj zadaj, bi bil zdaj

mrtev. Po ušesih mi šumi in zvoni. Granata je zablodila.

 

Požurim se mimo razmesarjenih sovražnikov in dospem do

so obležali Italijani. Prvi je enoletni prostovoljec, četovodja. Leži

na strani, z levico pod glavo, kakor bi spal, zamaknjen v lepe

Le malo se ganem, pa sproži strupeni spak glavo, se jezno

napihne, žvižga in puha, odpira žrelo, postavlja strupene zobe,

strani tako hitro, da ga skoraj ni videti. Od besne jeze se, žare

okrogle steklene, zlobne oči. Smrt gleda iz teh srepih, nepremičnih,

ljubi gospod, pa prosim, nikarte ne pravite tukaj v tej graščini nikomur, kako — haha! — kako strašno se je korporal Janez M. tam

ob Soči bal — mrtvega sovražnika!«

 

==2. Dragonec Juri==

premotril in izpovedal: »Premišljeval sem, kako je hudo, če človek ne

more več popraviti, kar je opustil ali zakrivil.«

Zopet me je pogledal pazljivo in nekam plašno. Ko je pa videl,

da se mu ne posmehujem, kakor so se mu morda že drugi, je zaupljivo nadaljeval kar sam izza sebe: »Pri dragoncih sem imel konja,

nepremično, naj so pele moje orglice veselo ali žalostno. Kako hvaležna

je žival, ako se človek ne bavi z njo samo takrat, kadar mu mora delati!

Godel sem ravno tisto, ki se mi zdi posebno lepa:

 

 

Ko sem mogel in smel, sem šel precej v vežo, ki je bila kakor

in me pogledala s svojimi angelskimi očmi, da mi je šinilo kakor sam

ogenj po žilah. Poizkušala sva razne pesmi. Posebno ji je bila všeč

 

Nenadoma je zaklopotalo in pred oknom je stal moj Zefir! Slišal

božal konja po čelu in mu dal komisa, kolikor sem ga še imel. Pritekel

je dragonec.

 

Drgnil sem Zefirja s suhim listjem in si mislil: »Bog ve, ali bom

štajersko vasico in na majhno pokopališče, kjer počivajo moji predragi

starši in sestrica. Pogledaval sem tovariše. Njih obrazi so bili resni in

mi ne bi pretila nevarnost od nikogar drugega. Se to mi šine po glavi:

»Svoje žive dni ga nisem videl tega človeka, zdaj pa ga moram umoriti!«

strahovito težo in dozdeva se mi, da se bližajo tla sila, sila naglo mojim očem. Nekaj močnega butne obrne. Pred očmi mi plešejo zdaj črne

sence, zdaj svetlordeči kolobarji, po ušesih pa mi grmi in buči, kakor

 

Grozno je, kamor pogledam. Povsodi naokoli se zvijajo in umirajo

Drugi pa kriče z divjim, že hripavim glasom in škripljejo z zobmi.

Zopet drugi molijo in pojemaje prosijo: »Vode! —Vode!« Nekateri

 

»Voda je gosta, dno je mehko kakor testo in polno vejevja.«

Pred nekaj dnevi je deževalo. Po pesku in blatu na bregu so se

poznali sledovi divjačine. Preko močvirja je držala ozka pot po nizkem

toda čimdalje globlje se pogreza v gosto blato. Morda ga drže tudi

veje na dnu.

Njegove oči prosijo pomoči. Srce mi bije ko kladivo. Kako se mi

smili uboga žival! Ze ni videti več ne plašča, ne sedla; samo glava in

vojaki: »Zagorski zvonovi ...« Donelo je kakor koral.