Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

Krokar: »…... den komischen Kommissar …...«

Medved: »Da, izvolite malo molčati, gospod Krokar!« Tukaj …... tukaj vladnega zastopnika, gospoda komisarja Jazbeca.

Medved: »Res je, gospod Krokar je v rožicah in …...«

Lisjak: »…... in dela zgago.«

Medved: »…... in dela zgago sebi na čast in nam na korist …... ne …... namreč povedati sem nameraval nekaj popolnoma drugega. Zapik!«

Dehor, doktor morale in fabrikant krepkih {{prelom strani}} dišav, odlikovan z dvema zlatima medaljama: »Prosim, gospod Krokar me izziva.«

Merjasec: »Dobro, dobro!«

Medved: »Namreč …... Besedo ima njegova ekscelenca gospod tajni svetnik Lisjak.«

Doktor Čuk: »Že dvajset milijonov let prebivajo živali na zemlji, že sto tisoč let jih preganja človek in preganjati jih utegne še sto tisoč let. Izprva ni bilo take neusmiljenosti, takega sovraštva. V dolgih, dolgih tisočletjih je pozabil človek, da oklepa brezmejna metafizična vez ne le sinove in hčere Adamove, marveč vse prebogato stvarstvo božje v vesoljni ljubezni božji! Le v dušah nekaterih genialnih mož je iznova zatlela nebeška iskra te svete resnice.« »Znamenje prihaja,« je dejal Zaratustra in premenilo se mu je srce. Resnično, ko se je izjasnilo pred njim, mu je ležala rumena mogočna žival ob nogah in pritiskala svojo glavo ob njegova kolena in iz ljubezni ga ni marala zapustiti. Kakor pes, ki je zopet našel svojega gospoda. Ob tem je rekel Zaratustra samo eno: {{prelom strani}} »Moji otroci so blizu, moji otroci.« Nato je umolknil. Srce pa se mu je tajalo in iz oči so mu kapale solze in mu padale na roke. In modri mož miru Salomon je učil: »Vsi so ustvarjeni od Enega. Kdo ve, ali gre dih človeški kvišku in dih živali pod zemljo?«

Lisjak: »Kaj rad se baha domišljavi človek, da je velik njegov duh in močan. Pravzaprav pa je zanikaren in majhen! Kakšni duševni velikani so na primer Angleži? Uboge lisice gonijo in mučijo s psi po pet ur. Za psi se dreve na konjih plemeniti gospodje, v rdečih suknjah in belih hlačah žlahtne dame, v ozkih temnih oblekah. Ko dopojajo upehano žrtev, odvije in utrga gonjač še živi živali rep. To trofejo dobi izvrsten lovec ali pa odlična lepotica. Potem vržejo še vedno živo lisico psom da jo raztrgajo in požro. Tako delajo Angleži, pobožnjaški hinavci, ki paradirajo vsako nedeljo s svojo svetohlinsko pobožnostjo. Tako delajo prerahločutni, {{prelom strani}} presramežljivi Angleži, ki ne imenujejo ne nog ne hrbta …...«

Ris, mesar: »Prav taki ali pa še hujši barbari so Španci, ki obhajajo praznike z ostudnimi bikoborbami. Razkačen, vsled dolgega zapora v temnem hlevu, se zapodi bik v areno, kjer se mu blešči od jarke svetlobe. Pikadorji, v starošpanski viteški obleki, oboroženi s sulicami, jahajo onemogle konje, ki so jim oči zavezane. Bik se zakadi v ubogo kljuso in jo suje z rogmi v trebuh in bok. Tisoč in tisoč ljudi sliši močno pokanje, strašno pokanje kosti obupno vzpenjajočega se konja. Tisoč in tisoč ljudi se zabava in uživa ob tem groznem prizoru. Mnogokod preboden vlači revež sam svoja čreva po pesku in prahu, za sabo stopa sam s svojimi kopiti, po njih se zgrudi. Kmalu obleže štiri konji. Občinstvo tuli od veselja …... Zdaj jame bika dražiti torero z rdečo kapo. Banderillero mu bliskovito zabada puščice s pisanimi trakovi v hrbet. Ako je bik še premalo razjarjen mu zasajajo pokajoče rakete v život. Ko opeša mu izvlečejo krvave puščice iz ran in jih poklonijo krasotici v znak posebnega spoštovanja! Docela utrujeni, do smrti trpinčeni bik, zarjove hripavo, se ustavi, obupan trepetaje v smrtnem strahu; ne more se več braniti, kaj še napadati; kri bruha in pene; rdeče podplute oči {{prelom strani}} gledajo s pogledom, ki obtožuje neusmiljene surove človeške mučitelje: tako obstane za trenutek — tedaj mu sune matador ali espada dolg meč na vso moč od spredaj v tilnik. Dvajset tisoč barbarov rjove in blazni od veselja, vojaška godba svira, okrogli pikadorji plešejo kadriljo. Morilec prejme bikovo uho v znamenje časti in najvišjega priznanja. Trojka mul vleče mrtve živali v zankah iz arene. Pri vsaki bikoborbi pade šest bikov, približno dvajset konj in včasih kakšen mučitelj. Pričujoč je tudi duhovnik, da previdi ponesrečene bikoborce. In rajši strada Španec, nego bi zamudil tako narodno veselico.«

Medved: »Mmm …... Zdaj beseduj zopet njegova ekscelenca, gospod tajni svetnik!«

Lisjak (se prikloni laskavo): »Neusmiljen in sirov je človek do živali, sirov in neusmiljen pa je tudi do svojega bližnjega. Sovražil, preganjal, {{prelom strani}} mučil, psoval, zasmehoval in križal je najblažjega svojega dobrotnika, največjega modrijana. In še dandanes preganja, zatira, muči, zaničuje, zasmehuje in križa svojega rodnega brata. Koga ne pretrese že sama strahovita beseda: vojska! Ovce, gnane v mesnico, ne trpe toliko nego pol milijonske čede mladeničev in mož, ki jih ženo slavohlepni generali po ravninah in strminah, po ledu in snegu, po blatu in prahu, da palijo mesta in vasi, pokoljejo in pobijejo ali pohabijo na tisoče bratov in prelijejo jezera krvi. Koliko so se trudili in žrtvovali starši, da so vzgojili sinove; koliko bi bili mogli sinovi še koristiti bratom s svojim delom; kako bi bili še veselo širili znanost,vedo in umetnost — ali vse pogoltne velika skupna jama. Medtem pa se joka in strada tisoč in tisoč mater,očetov, tisoč in tisoč otrok in žena. Toliko si domišlja človek na svojo bistroumnost na svojo civilizacijo in kulturo — in vendar ima po vsej zemlji šole, kjer se uče na kakšne načine bi kar najuspešneje morili — brate! Ne zverjad ampak človek je največji morilec!«

Jazbec: »O, jaz tudi, jaz tudi.« Lisjak: »Preganjajo nas povsod. Na vabilišču, na mrlinovišču, ob lisičinah z otrovanim mesom z železnimi ključi in lesenimi kladicami, s proglami in pastmi in drugimi nastavami. Moja žena, obstreljena na levi rami in na levem očesu, je imela pet mladih. Hudoben lovec je ustrelil njeno prijateljico, ki je imela šest mladičev. Poginili bi bili ako jih ne bi bila odnesla moja napol slepa žena med svoje otroke. Katera človeška mati bi storila kaj takega? Marsikatera se ne briga niti za svojo deco in najame dojilje, pestunje, bone, guvernante, da se sama laglje zabava in ostane dalje lepa in mlada. In na naše vzorne matere strelja človek, ko imajo reve toliko nujnega posla in skrbi z otroki. Nobene pravice ni na svetu. Divja kura in jerebovka imata lovopust vse ljubo leto, mi pa nič. Lovski zakon naj bi ga nam privoščil, vsaj od februarja do septembra!«

Lisjak: »Pomagajmo si sami! Naše prežalostne razmere so se pohujšale tako, da je treba {{prelom strani}} resno preudarki, kako bi se oteli pretečemu poginu. Treba je da si ustanovimo ''Društvo za varstvo ujed in zverin''. To društvo bo podpiralo zlasti bolehne ali pomrcvarjene člane po nedolžnem falirane trgovce in obrtnike, ponesrečene delavce, siromašne vdove in sirote z ustanovami, veterane pa s pokojninami. Kar najhitreje sezidaj naše društvo, udobno bolnico in hiralnico za člane, pohabljene od strelov pasjih zob, od strupa in pasti; obenem ustanovi brezplačen pogrebni zavod. V tisku so lahko umevne bukvice: Prva pomoč ob nezgodah. V pravdnih zadregah preskrbi naše društvo odvetniško pomoč zastonj. Naše društvo osnuje tudi zavarovalnico, zastavljalnico in brezplačno posredovalnico za službe. Vrhutega bo imela vsaka zverina in ujeda neomejen kredit pa le do prvega konkurza.«

Lisjak: »Treba je pa tudi, da si osnujemo svoje glasilo, svoj list in ga jamemo izdajati že prihodnji mesec. Naše glasilo se bo bavilo, zlasti {{prelom strani}} z nevarnimi lovci. Razpravljalo in razlagalo bo njih, grde navade, zvijače, nakane in napake. Zabavljalo bo psom, tem brutalnim zarobljenim hlapcem človeških tiranov, zlasti pa frmačem in brakom; razmotrivalo bo, kako jih je laglje voditi za nos. Potezalo se bo, za enakopravnost med zverinami in ujedami; borilo se bo z vsemi silami za vzvišeni ideal, da tudi roparice in ujede dobimo svoj lovopust in današnjim razmeram primeren lovski zakon.«

Vidra, trgovka z delikatesami: »Imenitno! {{prelom strani}} Imenitno! Že zopet mi prihajajo solze v oči. Živio gospod Lisjak.«

Lisjak: »Za vsebino spisov bo pa vsak sam odgovoren oziroma tepen, ako bo poročal kaj lažnivega ali ako ga bo kaj polomil na katerikoli način. List bo prinašal tudi oglase in sicer tako poceni, da bo lahko sram vsako zverino, ki ne bo nič inserirala. Naše glasilo nam, bodi tolažba in moralna podpora, nam bodi bodrilo za resno pametno {{prelom strani}} delo na protikulturnem, protilovskem in protipasjem polju! Prečastite velezverine in veleujede predlagam, zatorej da se osnuje Društvo za varstvo zverin in ujed in da si ustanovimo glasilo, kakršno sem imel čast pravkar orisati z glavnimi potezami. Komur ugaja moj predlog se hitro postavi na glavo in migaj z zadnjima nogama po zraku!«

Vodomec: »Najprej vas zahvaljujem iz vsega srca, da ste povabili tudi nas, uboge ptiče, na ta {{prelom strani}} velepomembni in velevažni shod. Ta veseli dan, gospoda moja, male kavke dan, bo z zlatimi črkami in srebrnimi pikami zapisan v zgodovini zatiranega živalstva. Čujte in pomilujte nas. Zdaj so pritisnili tudi nas na indeks. Kar uganjajo hudobni lovci in ribiči proti nam, to presega že vse meje. Očitajo nam, da žremo same postrvi, same mlade žlahtne ribe, ikre in mlade rake. Gospoda moja! Kdor ima količkaj zdravega okusa, mi mora pritegniti, da je najslabša postrv še vedno boljša nego najboljša belica. Dobrotljiva mati, priroda nas je oblagodarila s posebno lepo uniformo pa tudi s posebno finim umetniškim okusom. Zakaj bi uživali zanikamo meso, ako je dobrega dosti? Saj tudi človek je rajši slastno pečenko, kakor pa nezabeljen krompir v oblicah.. Vodomci nismo taki barbari, kakor afričansko neumni noj, ki požira izgubljene galoše, hlačne jermene, žeblje, čike, radirke, krtače in enako slabo težko prebavno hrano ter si domišljuje v temi svoje neumnosti, da je same delikatese. Po pravici se smeja človek temu duraku ali obenem bi moral nas vodomce občudovati, ne pa preganjati radi tankega okusa. V imenu vseh tovarišev slovesno prosvedujem proti takim škandaloznim razmeram. Obenem prosim najvljudneje, da bi imeli v vašem cenjenem listu ptiči svoj kotiček koder se bomo mogli boriti in braniti z uma svetlim krempljem za svoj obstanek!«

Krokar: »Mila domovina pihne na svoje preroke ali kakor bi rekel dober Latinec: nemo propheta in …... in …...«

Lisjak: »Velesijajni zbor! Uvaževati moramo, da niso vsi ljudje sirovi brutalni skratka podivjani. Hvala Bogu in svetemu Frančišku še ni izumrl plemeniti žlahtni rod - nedeljskih lovcev. Predlagam, da jim nemudoma pošljemo nastopno vdano zaupnico.« (Bere:) »Zverine in ujede zbrane na prvem vse zverinskem shodu na Goljavi: zahvaljujemo vse visokorodne in prečastite lovce nedeljske za njih doslenjo izredno blagonaklonjenost, milosrčnost in prizanesljivost ter prosimo najpohlevneje, da izvolijo nedolžno preganjani divjačini ostati tudi poslej dobrotljivi zaščitniki ali vsaj nevtralni prijatelji. Kakor želimo iskreno, da bi kap še danes zadela vse prave lovce, tako odkritosrčno želimo nedeljskim prijateljem da učakajo {{prelom strani}} čili in zdravi leta Metuzalemova in da jih Bog oblagodari s srečo in zadovoljnostjo vse njih žive dni, naposled pa s krono nebeško amen. Živeli nedeljski lovci, ki nas hodijo kratkočasit in zabavat. Živeli, živeli!«

Postal sem za ogromnim hrastom blizu zapadne {{prelom strani}} meje našega lovišča na robu frate koder so si lansko jesen srnjaki radi trebili novo rogovje ob borih in macesnih. Jasno nebo je v širnih tokih točilo jarko svetlobo po prečisti beljavi. Pomežikaval sem nehotoma. Veter je spal za gorenjskimi velikani razkošno odetimi z bleskovito knežjo hermelino-vino. Početkoma ni bilo čutiti nobene živali niti netečne šoje, niti radovedne sinice. Zimski molk je prekinil ruševec, ki je preletel v sosednjo drago; srebrn prah se je usul z gugajočih vej. Srna in srnica sta mirno zaupljivo pregazili nizko grivo, kakor bi vedeli, da ji varuje lovopust.

Ukrenil sem, da vzamem lisico s sabo in jo pošljem sosedu graščaku, Janku Dolinarju. Ali komaj sem jo pobral je že izza gabra primigal Dolinarjev logar, Simen, grd antipatičen dedec. Povedal {{prelom strani}} sem mu, kaj in kako, ter mu oddal lisico. Zinil ni nobene, le zarežal se je glupo. Kar videlo se mu je, kako ga veseli, da me bo mogel ovaditi svojemu gospodarju in stvar preverižiti tako, da bo več napitnine.

Mož je bil bolehen, čemeren, godrnjav. Mojega očeta je nazival sicer prijatelja; navzlic temu sta se venomer ravsala, zlasti pa zaradi lovske meje. Oba sta bila veleposestnika, oba vdovca in navdušena lovca, ne »titularna lovca« z narekaji, marveč vrla prava lovca. Malokdo je čuval in gojil divjačino, pse in lovišče tako skrbljivo in smotrovito, kakor Janko Dolinar in Žiga Kalan. Na sejmih, na gostovanjih, na plesih, pri kartah, skratkoma ob vsaki priliki pa sta se jela čudna prijatelja pikati in ubadati. Ni je bilo brakade, kjer se ne bi „pri košu" ali bolje rečeno „pri bariglicah" jela pričkati zdaj zaradi ustreljene divjačine, zdaj zaradi brakov. Začel pa je vedno gospod Dolinar. Čudno je bilo videti, kako se je mali, precej okrogli, nervozni Dolinar zaganjal v mojega očeta visoko vzraslega, ne predebelega moža, ki je mirno in hladno nekam dostojanstveno pariral udarce jezičnega Janka. Nehote {{prelom strani}} sem se domislil objestnega pinča, ki nagaja velikanu bernardincu tako dolgo, da jo izkupi in žalostno odcvili. Gospod Dolinar je dražil mojega očeta dokler ni dobil — ob občni veselosti — posebno tečno zabeljenega odgovora. Lep prijatelj, lep sosed je potem običajno javkal užaljeni mejač. »Nikoli več ... z Bogom!« Prihodnjič pa sta se pozdravila kakor se ne bi bila razprla nikdar za nič — in kaj kmalu sta se jela prerekati iznova. Zlasti je veselilo gospoda Dolinarja, ako je mogel naonegaviti kaj takega, kar je naravnost nasprotovalo predlogu ali želji mojega očeta.

Njen oče je poslal »divjo gos« v zavod in potem k teti. Medtem sem študiral na Dunaju jus to se pravi, hodil sem gledat na vseučilišče v avlo {{prelom strani}} če mi je moj dobri papa poslal zopet kaj žlahtnega mamona; postrežljivi prijatelji so mi pomagali spoznavati dunajske dobrote. Že drugi semester sem trdno sklenil, da ne bom nikdar silil k nobeni izkušnji. O kako dolgočasna in trnjeva je pot do doktorata! Preselil sem se v bližnji Klosterneuburg in posvetil svoje skromne moči proučevanju sadje-reje in vinogradarstva. V dveh letih sem si pridobil izredno mnogo praktičnih izkušenj. Malokoga so bili klosterneuburški gostilničarji tako veseli kakor mene. Moj bistroumni oče je kmalu spoznal, da sem razdelil že dovolj denarja po Nižjem Avstrijskem. Zvabil me je domov, da bi mu pomagal na veleposestvu.

Že na hodniku se je videlo, da je gospodar vnet lovec. Ob zidu je bilo mnogo prelepih srnjakovih rogovij in tudi nekoliko gamsovih rogljev. Ko sem oddal hišni posetnico, me je sprejela gospodična Dana. Kako se je spremenila! Skoro je ne bi bil spoznal. Odzdravila mi je z ljubeznivim {{prelom strani}} nasmehljajem potem pa dodala tiho, malo v zadregi : »Prosim, ne zamerite papanu, ako bo nemara osoren. Bolan je in slabe volje.«

»Gospod Lavoslav Kalan!« je izpregovoril hripavo in se odkašljal. »Sin mojega soseda Žige {{prelom strani}} Kalana, aha, aha! Nagajati, nalašč streljati onostran meje …...«

»Gospod Kalan, bolan sem …... Menim, da je stvar opravljena.«

Hladno je bilo in vlažno. Videl sem svojo sapo in sapo svojega umnookega frmača Olafa. {{prelom strani}} Od bukovja so kapale težke kaplje na mlade hoje, razhoje, na leščevje, robidovje in brinje.

Vsak lovec se navdušuje za posebno vrsto lova. Prvi ljubi nadvse prežo na sloke zasanjavih večerov prve pomladi; drugega veseli najbolj naskakovanje divjega petelina ob jutranji zori; tretji se ima najbolje na glasnih brakadah; četrtega strastno zanima lov z uharico; peti hodi najrajši čakat hitronogega srnjaka ali celo begotnega gamsa rojaka Zlatorogovega …...

Toda danes roje moje misli vse drugod. Zdi {{prelom strani}} se mi, da vidim za vsakim grmom, za vsakim deblom ljub obraz, vitko postavo mlade lovke …...

»Burr brrr …...« zagrmi kratko, zamolklo, spodaj v zaraslem jarku približno dvesto korakov od mene. Izpreletel je. Vabim na novo.

Le še piskam, vabim. Kar ga uzrem, tekočega po mahu. Dobro vidim črno liso nad belimi prsmi. {{prelom strani}} Zdaj se zakloni za apneno skalo. Tak tren treba porabiti. Pušo k licu!

Lični hribovček se mi bliža po vsakem klicu. Komaj dvajset korakov od mene se pokaže na gladkem igličevju kepa perja z dvignjeno glavico, naperjeno čopo s povešenimi perutmi in z elegantno razčeperjeno pahljačo. Krasen pogled! Kar škoda prezalega kajončka! Pomerim pred črni kljunček …...

Na misel mi prihaja Dolinarjeva Dana. Videl sem jo večkrat na veselicah in zabavah. Odlikovalo jo je nekaj nenavadnega, samoniklega, nekaj samozavestnega in vendar — kako bi že rekel? — nekaj dobrotno odpustljivega, tihoblagega. Moral si priznati: »Le taka more in mora biti kakor se ti kaže. Nikdar nisva govorila mnogo.« Parkrat sem jo občudoval, ko se je moderna Diana peljala v dražestni lovski obleki mimo nas. Moj oče, precej svojeglaven starokopitar, je gledal debelo za njo {{prelom strani}} in majal z glavo. Toliko, da se ni prekrižal. Meni se je pa zajasnilo: zaljubljen si fant, zaljubljen od nog do glave, pa tudi narobe. Nič ne pomaga, res je. Le kje in kdaj bi tebi deklica draga razodel primerno, izvirno in brez bolečin: Ah Dana, Dana ljubim te, bolj nego vse jerebe in vse zaklade tega sveta …...

Veter, nebeški hlapec, pometa suho listje …... V daljni cerkvici pozvanja zdaj glasneje, zdaj zamiraje kakor zaveje severoizhodnik. Po jelki skaklja droban zlatoglavček. Nalahkoma zanihavajo snivajoči ciklamni z lilastimi glavicami. Včasi odpade mrtev list, zamorjen cvet, prezrela jagoda. Vse se pripravlja na strupeni mraz; hoje imajo že mahovite zimske plašče. Jako lahkomiselna gosposka muha v zlatem fraku pa pleše z enako razuzdano koketno prijateljico okoli rdeče gobe pohujšljivi tango.

Pravi jerebar pozna vsa ugodna vabilišča. Tako čakališče je na primer na onemle prelazu med leščevjem; ondukaj se tudi izkušeni srnjak-šesterak na brakadi rad odtihotapi med strelci in {{prelom strani}} braki v stran. To vabilišče si hočem prihraniti za prihodnjič in zavijem ob drči navzdol do ovinka. Ondukaj me ustavi divoten razgled.

Čarodejno solnce je preobladalo meglo in oko se ne more načuditi kakšno bogastvo, kakšno razkošje jarkih barv je razškropila in razlila velika umetnica jesen povsodi naokoli: rjavordečo po bukvah in vresju, žveplenorumeno po javorih in kostanjih, modročrno po robidnicah, živordečo po trdoleskah, po gloginjah drobnih medvedovih hruščicah, po česminovih in jerebikovih jagodah; zeleni so ostali jeseni jelše, bršljan, robidovje in temna jelovina; bela debla brezova se svetijo ko svilena in njih ožolteli vrhovi plamte proti bledo-modri sinjini kakor živi zlati plameni. Podolgasti oblački, bele barke, plovejo visoko, počasi, po rahlih valih hladnega severoizhodnika. Po prisojah zabelevajo hišice, tam se lesketa cerkvica, tam grad. Sava blešči kakor bi se bila snoči usula vsa nebesna zlatnina in srebrnina vanjo. Jasneje nego poleti se odražajo daljne s prebelim biserjem onizane gorenjske planine krasnega Zlatoroga, krasno kraljestvo …...

V sosednjem lovišču poči zamolklo …... Ali lovi tam Dolinarjev lovec?

Tiho korakava z Olafom preko jase. Po mehkem vzduhu lije oktober, trpek, grenkoben ali vendar prijeten duh. Na slamnatih bilih po {{prelom strani}} grmičju se svetijo srebrnosive pajčine, vse osute z lesketavimi kapljicami. Konec plitvega jarka je izborno vabilišče. Vkratkem visi drugi jereb zraven prvega. Na visoki smreki se nesramno dere šoja, gozdni redar, brez stalne službe.

Obotavlja se malo. Pomotri me. Njeni pogledi pogajajo naravnost centrum mojega srca. Tlelo je {{prelom strani}} tam že prej. Ali ti pogledi zanetijo velepožar. Odpraviva se.

Vse je zopet tiho, tiho …... Mušice igrajo kolo, metulja se lovita okoli breze vse zlate. Od trdoleske padata, počasi padata v kolobarjih dva čudovito krasna krvavordeča lista …...

Sestanke — nama obema najlepše praznike — sva obhajala pri Danini teti, sestri gospoda Janka Dolinarja. Preselila se je bila pred dvema letoma z Dunaja v Ljubljano. Ime ji je bilo Emerencijana., Kaj{{prelom strani}} kaj bi se lagal,! njenoNjeno ime je bilo dolgo in veličastno. Gospodična Emerencijana pa je bila neveličastno, kratka takorekoč stenografirana izdaja stare device. Imela je pa reducirana gospodična Emerencijana Dolinarjeva toliko tisočakov dote, kolikor je v njenem imenu črk, ako štejemo obe veliki začetnici po dvakrat kakor se spodobi: petindvajset tisoč goldinarjev. Kako je dosegla navzlic tem priporočilnim tisočakom dostojanstvo, antikvarične device, to ostani njena tajnost. Bila je velemoderna dama ne samo po obleki, marveč tudi po takoimenovanih nazorih in navadah: imela ni niti nobenega večno aretiranega kanarčka niti mopsa niti mačka ampak je ljubila kozarček jajčjega konjaka, kakor sama sebe smotke »portorico especial« pa kakor svojega bližnjega. Brata Janka je obiskala redkokdaj, kvečemu poleti, ali na njegovega godu dan. Ta zlata duša je bila najine plamteče ljubezni blaga pokroviteljica. Bog živi vse take tete!

Dana mi je povedala, da je papanu odleglo in da je včasi prav židane volje. Ta ugodni preobrat sem sklenil porabiti za odločilni naskok. Početkoma sva hotela poslati teto Emerencijano za prednjo stražo v boj; takoj pa sva opustila to {{prelom strani}} absurdno misel, uvaževaje, da bi bilo Emerencijanino prigovarjanje le bencin v hitro zakurjeno peč Dolinarjeve nagle jeze.

Medpotoma sem srečal mlado ciganko. Ali {{prelom strani}} je bila umazanka zala! Muhe mi niso dale miru; dal sem ustaviti.

Bi bi bli bli bli …...

Sredi meseca maja je obhajal gospod Janko Dolinar svoj god. Kakor običajno je šla gospodična Emerencijana tudi letos vezovat svojega brata in mu podarila posebno lepo vezilo, lovsko sliko slovenskega umetnika. Govorila sta sama med sabo tudi o sosedovih in teta je mimogrede povedala {{prelom strani}} kako starocopatarsko se je izrazil moj oče o Dani in modernem ženskem gibanju.

»Km …...«

»Že vem, že vem mladi gospod! Prosim, kar odložite in sedite tukaj k meni v naslanjač. Veseli me, da ste tako vztrajni. No, jaz sem moral snubiti {{prelom strani}} Jelko celo trikrat. Prava ljubezen čaka tudi devet let. Kar se tiče vaše snubitve, moram reči, da sem se premislil. Moja Dana početkoma ni hotela kar ničesar slišati o vas. Ali nisem ji nehal prigovarjati. In naposled se je dobro, pokorno dekle zaljubilo iz same ubogljivosti v vas. Bodite kar brez skrbi! Prosim izvolite tamle pozvoniti.«

Rad bi vedel, kakšen je bil moj obraz ob njegovih besedah. Jecljal sem nekaj o večni hvaležnosti o neizmerni sreči …... Pozvonil sem. Prihitela je hišna z nosom, ki je veselo silil v oblake in kričal: »Hura!«

Smejala sva se oba. Pogovarjala sva se o gospodarstvu, o političnih razmerah, o čudovitih uspehih balkanske zveze, o lovu …... Kmalu sta se pripeljala Dana in moj oče.

»Ti mene? Ti že mene ne, Žiga! Jaz tebe. Poglej najmanj polovica te nagačene divjadi in zverjadi je iz tvojega lovišča. Prosim te, nikar mi ne ugovarjaj! Zdravnik mi je strogo prepovedal {{prelom strani}} vsako razburjenje. Toda zdaj urediva nujno stvar. Tvoj Lavo in moja Dana bi se rada vzela. Jaz odobravam njiju zvezo. Kaj pa ti?«

»Vidiš, ljubi Žiga, že zopet nasprotuješ! To je tvoja stara navada. Naposled boš celo trdil, da bom mogel zalezovati še gamse? Zdravnik je dejal, da me utegne umoriti prva vznemirjenost. Razburjam se pa s posli in drugimi toliko, da bi moral pravzaprav najmanj že dva meseca ležati v grobu.«

Gospod Igor Duhek je bil po svojem trdnem preverjenju eden največjih kljunačarjev vse kul-kulturne turne{{prelom strani}} Evrope. Natanko je bil pozimi prebral vse kar pišejo Diezel Czynk in Hoffmann o slokah, Deinert pa o streljanju s šibrami.

»Ti se boš lepo imenitno zabaval na lovu, {{prelom strani}} jaz bom morala pa sama čepeti doma. Ah!«

»Kaj je to? Sto kron je dandanes kapital, ljuba Olga! Stari Rothschild je posojal državam, milijone pa je nosil svoje cilindre po deset let. Sedanja denarna kriza …...«

»Ne privoščiš mi niti novega klobučka?« mu je očitala mlada gospa jokavo in dodala patetično: »Ooo …... Taka je tvoja ljubezen, Igor!«

»Kaj? Kupila? Olga, Olga! Pravi lovec strelja {{prelom strani}} svojo divjačino sam. Kdor kupuje pri divjinarju je žalostna tarča neslanih dovtipov. Ali bi rezgetala vsa naša lovska družba, ako bi zvedela kaj takega o meni! Po mojih žilah se pretaka kri pravega lovca!«

Pozno popoldne sta odrinila dalje, ko se je {{prelom strani}} solnce že bližalo zapadnim goram. Radostno so žvrgoleli nevidni škrjančki nad bujnozeleno ozi-mino in še žoltorjavimi travniki. Metulj rumenjak je veselo plul v rahli sapi, ki je šumela v suhem listju po hrastih in gabrih ter sipala zlat prah od leskovih abrankov. Jasni topli predpomladanji dan je skoro navdušil gospoda Duhka s svojo nežno mlado krasoto. V vlažnohladnem gozdu se je oglašal drozg; v golem grmovju je prepeval zaljubljen kos. Žolna je bobnala po trohlem deblu, odletela, se smejala na glas. Na visokem boru je telovadila veverica, gozdni bajac. V zatišju je iz bukovega listja na tleh plaho gledalo prvo zelenje. Pot je vodila zopet iz hoste. Zrak je bil čist, prozoren.

<poem>Oculi …...

»Pomlad je najlepši letni čas, ker ni nobenih muh in nobenih komarjev« je kimal modri Pokalica. {{prelom strani}} »Pa tudi preveč vroče ni. Diši pa tistile gnoj tako, vreden je svojih …...«

»Tako se ne govori, Pokalica!« je ustavil gospod Duhek prozaičnega možaka. »Zdaj vendar ne bova pretresala gospodarskih vprašanj? Ne bodite vendar tako …... tako čudni Pokalica in ozrite se, včasi nekoliko naokrog! Pravi lovec mora zdaj pa zdaj tudi malo občudovati lepoto matere prirode, ne pa kar tako tja v en dan bezljati za divjačino!«

Solnce je zašlo; še je pel drozg in drugi ptiči. Polagoma je orumenelo zapadno nebo. Mračilo se je; iz sosedne vasi je prizvanjal trudni {{prelom strani}} večerni zvon. Na nebu je zatrepetala večernica.

Vse je potihnilo v gozdu …... Zdajci pa je priplula nad brezlistnimi cvetočimi jelšami senca. Hitro so zamahovala temna krila in gozdno tihoto je prekinil glas krilatega snubača: »Kvarr …... psit-psit!«

»I, kaj je vendar to?« se je jaril strelec. »Ne prime se jih nobeno zrno! Komaj bi bilo da bi metal bombe vanje. Glavo grem stavit in še klobuk po vrhu da sem ga pogodil ... Ti kljunači so neumrjoči …...« »Kaj? Tiho! Tiho, Pokalica!«

»Lajoš, Lajoš pspsps!« ga je vabil gospod {{prelom strani}} Igor Duhek. »Lajoš, fej te bodi! Pusti zajca! Fej! Niti iskre sramežljivosti nima ta hinavska mrha pasja! Škoda, da je tako talentirana! Oh, če bi mogel, bi dal kanaliji brco treh atmosfer!«

Nočilo se je. Ves upehan, zasopen in blaten se je vrnil žlahtni pes Lajoš, kakor bi bil pritekel za ekspresnim vlakom iz Carigrada. Bližal se je {{prelom strani}} s pohlevno privitim repom in milo cvilil že vnaprej, da bi zbudil usmiljenje in si ublažil kazen.

Gospod Duhek je izpulil kljunačema belorjava perca iz peruti, si zataknil to lovsko trofejo za klobuk in obesil oba ptiča v usnjate vislice nahrbtnikove. Moško je stopal triumfator po ljubljan-ljubljanskih skih{{prelom strani}} ulicah in se šel kazat svojim prijateljem, stalnim gostom večje gostilnice. Tovariši so mu čestitali, ga občudovali in mu zavidali lovsko srečo. Plačal je tri butelje.

Srečni lovec je hlastnil po listu ali že ga je prestregla gospa Olga, mignila hišni naj gre in brala na glas: »Račun. Dva kljunača po 2 kroni ... 4 K. Plačano …...«

Nikdar ne bi verjel, da se more pameten {{prelom strani}} mladenič zaljubiti na prvi pogled — in sem se, vendar pa še kako!

»Pardon gospodična, oprostite mi da …...«

Čisto zmeden od samih čudnih občutkov pišem kar tako, tja v en dan, saj mi ni nič ne do slave ne do honorarja. Zdi se mi, da imam v srcu zalogo dinamita, ki bi se silno rad razletel pa ne more …...

Za gabrovim grmom je sedel paradni nedeljski lovec Rekordavzar in mirno užival krasni večer, štruco in salamo. Bog živi vse take lovce! Izpreletavala sva se brez skrbi. Gospodična Slokana mi je tožila, da se privatno pripravlja za maturo in da ima peklensko sitno guvernanto. Ta {{prelom strani}} stara učenost se piše Švigašvaga in je zagrizena nemškutarica.

Kako počasi je potekal teden! Naposled je vendar prišla tretja postna nedelja, Oculi. Komaj sem čakal, da je zatonilo solnce. Na zahodu so žareli oblaki pod bledo modrino. Gospodična Slokana je priletela točno o polusedmih. O, kako krasno {{prelom strani}} je, švigati z mladim dekletom brez aeroplana po zraku! Izprva sva letala nemo nad otemnelimi holmi, potlej pa sva se pogovarjala dokaj živahno.

Slokana se mi zdi pravi biser med mladimi slokami. Ali vse kar je res: ne morem trditi da je lepotica prvega razreda; vendar je tako ljubka in pikantna, da se je kar ne morem nagledati. Njene mile biserne oči so črne kakor noč. Da, v teh velikih očeh sanja čista duša nepokvarjene sloke, nedolžne sanje. Ako bi hotel vredno opisati vso njeno dražest in nežnost bi moral živeti tako {{prelom strani}} dolgo kakor sam Metuzalem. Moje srce je patološka uganka; najbolj je še podobno ribniškemu rešetu, ki je polno luknjic. Diana, pomagaj, v moji ubogi glavi je vse narobe! V sredo razodenem Slokani ljubezen. Bog daj vreme!

Davi je malo naletaval sneg, potlej pa je bilo krasno predpomladansko vreme. Toplote smo imeli malone 8° C. Zimska suknja mi je bila skoraj pregorka, vendar nisem zastavil nje, ampak novo pomladansko obleko; zaljubljen fant mora imeti vedno kaj denarja. Imenitno so peli drozgi pa ščinkavci. Mnogo naših prijateljev in znancev je odpotovalo dalje …... Težko sem čakal, da se podaljšajo gozdne sence.

»Psit …... psiit!« je šepetala Slokana. Ti dve besedi sta iz davnodavne internacionalne starokljunaščine {{prelom strani}} in pomenita blagorečno: »Ljubim vas - - govorite z mojo mamico!«

»No, tako včasi že. Kakor jih prime. Veš, ljubi Krilatnik, nobel so pa res nobel. Zajtrkujejo šele ob enajstih. Izprehajat se letajo le okoli {{prelom strani}} graščin in doma nosijo le židane copate.«

»In kaj mi je naredila šele Urša, Urša, ki je prišla za Nežo semkaj služit! Toda preden se pomeniva dalje, popijva vsaka še čašo kavice! So {{prelom strani}} eine Kofedra ist doch kein leerer Wahn, je pel že Schiller.«

»Zdaj pa Uršula. Še sem lovila sapo pa vendar sem zavpila: »Urša, Urša. kaj si mi spet naonegavila! Tak škandal v moji hiši! V dveh tednih se preseliš od mene ti pokora grda, ti nadgos ti …... Oponašala sem ji vse, kar mi je prišlo grdega in slabega na misel — pojedla je vse. To me je srdilo še huje in v svoji strašni jezi sem ji očitala: Urša, noben diplomat ni tako neumen kakor si ti!« To je bilo pa celo zabiti Urši preveč! In kaj mi je zabrusilo bedasto dekle v obraz? »Gospa, le počasi,« mi je žužnjala »če ne, se peljem s prvim tramvajem k okrajnemu sodišču in vas zatožim zaradi diplomata in razžaljene časti!« Baronica, ali ste slišali že kaj takega?«

Sobica je bila opremljena z dragocenim pohištvom, {{prelom strani}} pa jako neokusno; gospa Slokavka očitno zaničujejo enotni slog. V levem kotu pri vratih je stal rjav klavir. Note na pultu so bile odprte in kazale introdukcijo Beethovnove Sonate pathetique. Moja ljubica zna prijetno migati po klavirju. Izredno me veseli, da goji klasično godbo in da ne brenketuza kakšnih omlednih valčkov.

Kar so zaškripala večja vrata in priracali so gospa mama v veličastni gloriji jutranje toalete. Bili so precej debeli in težki; na nogah so nosili — o kako nobel! — svilnate copate. Pohajala mi {{prelom strani}} je sapa in srce mi je udarjalo, kakor bi za stavo mlatili v prsih.

Šele zdaj sem se domislil, da nisem bil oddal {{prelom strani}} niti posetnice, niti oznanil svojega imena. Požuril sem se, da bi popravil grdo zamudo:

»Vašo punco!« sem bleknil odkritosrčno. Takoj pa sem spoznal svojo novo nerodnost in pogledal začudeno damo prav milo in se izgovarjal: »Pardon, milostna, prosim vas ne zamerite mi. Ako bi vedeli …... Prosim vas, prav vdano, {{prelom strani}} dajte mi gospodično hčerko v zakon! Zmeniva se!«

»Dozdaj še nič. Moje pastirstvo še ni definitivno. Toda ko dobim politično službo, hrvaškega {{prelom strani}} kotarskega predstojnika, bom izhajal prav dobro.«

»Odgovor je bil pregnanten, jedrovit bi dejal {{prelom strani}} moj profesor entomologiae universae. — Preden nadaljujem dovolite da malo pokašljam.«

»Vse, kar je prav. Ne zamerite mi grenke besede — zdi se mi, da ste malo prismuknjeni.«

Molčal sem klasično kakor izklesan od {{prelom strani}} Praksitela. V salončku je bilo tako tiho, da sem slišal kako si je v sosednji sobi moja ljubica frizirala svoje krasne kuštrčke.

Vsak dan je drugačno vreme: zdaj gre dež in sneg zdaj zopet sneg in dež. Dnevi so zaspani, pusti, hladni; skoraj neprenehoma piše zoprna sapa. Zamaknjenega v prijetno parfimirana rožno-rdeča pisemca zlate ljubice pa me ne moti niti grdo vreme niti ponesrečena snubitev. Včeraj {{prelom strani}} sem videl prvega metulja; gotovo je zmrznil, ako se ni prej obesil zaradi puščobe.

Tiha nedelja je danes …... Judica.

Zvečer sva se sešla ob Mokrem jarku in se {{prelom strani}} poljubljala na mehka, tankočutna kljuna. Bilo je krasno! Peli so vsi drozgi in ščinkavci; celo sove in skovirji so iz prijaznosti sodelovali pri večernem koncertu.

Po Tihi nedelji je zopet deževalo, naposled so jele padati goste, drobne snežinke. V torek {{prelom strani}} zjutraj je bilo vse pobeljeno; sani so cingljale skozi gozd. Kmalu pa je zopet posijalo ljubo solnce skozi razpokane oblake. Kaplje so kapale z drevja, veter je omel sneg z vej. Slabo vreme v začetku tedna je imelo zame ugodne posledice. Slokanina mamica so se temeljito prehladili, ker so leteli brez dežnika in brez mufa na izprehod.

»Guvernanta Švigašvaga jo je pa, hvala Bogu, {{prelom strani}} popihala s svojo culo na velikonočne počitnice. Bog jo nesi!«

Bil je miren večer. Drevesa so bila tako tiho kakor da jih veter nikdar ne bi bil učil {{prelom strani}} šumeti. Po lužah in mlakah so muzicirale napihnjene žabe. Najini telesci sta se udobno gugali v mlačnih valih prijaznega zefirja. Potlej sva sekala piruhe in jedla potice.

=== Quasimodogeniti — nobenega več ni …... ===

Prišla sta pa nedeljski lovec Rekordavzar pa njegov Janez Jeruš homo šnapsiens. In dasi so kljunači že zdavnaj v prepovedanem lovskem času, je Rekordavzar vendar dovolil Jerušu, da je tudi ta streljal na Slokano in Krilatnika. Tako malo se {{prelom strani}} brigajo nekateri lovci za lovopust. O tempora, o mores!

Ubogi par niti po smrti ni bil združen: Krilatnika {{prelom strani}} je pojedla gospa Milena Rekordavzarjeva, Slokano pa Rekordavzar. Miserere! Deviška Diana, zakrij si obraz!

Rekordavzar (odločno): »Neomajen! Jutri {{prelom strani}} je prvi april. Lani sem ga zopet polomil — letos pa moram prvi ustreliti divjega petelina.«

Milena: »In ali ni škoda čisto nove lovske obleke? Ako te zadene …...«

(Kratkorepnik {{prelom strani}} odleti.) »Ha tam se bliža vdova Koketulja!« (Koketulja prihiti izza grmovja.) Klanjam se, milostiva!«

Jeruš: »Naprej, gospod, naprej! Slišite, kako poje?« (Dvigne svetilko.)

Jeruš: »Bilo bi jako koristno in pametno. {{prelom strani}} Škoda tudi, da nimam ne sedla ne stremenov. Mnogo laglje bi jahali nad petelina gospod.«

Žžžn žžžn …...«</poem>

Kratkorepnik (umira): »Moja zadnja beseda. Bodi ljubi …...«

Rekordavzar: »Predaleč je. Truden sem in zaspan. Nesi me še do ceste, Jeruš! Za svoj trud dobiš vsega skupaj štirideset kron. Ako te vpraša moja gospa pa reci, da sem ti dal samo deset kronic veš? Ti poneseš mene, jaz pa petelina in leščerbo, da boš stopal laglje! Nosi mi tudi mojo trocevko, saj je tako lahka kakor moje gospe parasol. V lovski koči mi okrtači obleko, osnaži čevlje in skuhaj zajtrk. Čuj in pazi, da nama nihče {{prelom strani}} nič ne ukrade.! Jaz bom pa malo spal, zakaj, naporen in težaven je lov na divjega petelina. Dobro, da imam dovolj zaherlina s sabo; bolhe v bajti so tako velike in debele kakor pikapolonice!«

Ljubica: »Kako lepo je znal peti moj sladki ljubček, Kratkorepnik! Stari babjak, Velekljun, pa kruli kakor izrabljen gramofon. Ne marala bi ga akotudi bi priletel v zlatem aeroplanu pome! Ah, Kratkorepnikov nebeški tenor! Moj ljubček je lepše klepal in škripal nego sama Maria Felicita Garcia-Malibranova, {{prelom strani}} najboljša pevka na svetu. Hvaliti ga smem kakor je hvalil Börne imenovano špansko umetnico: Tako pojo bogovi ... Le angeli se jokajo tako milo, se laskajo tako ljubko, se smehljajo tako veselo, prosijo tako ganljivo. Kratkorepnik ni popeval samo s kljunom, temveč tudi s perotmi, s krempeljci in z repkom, pel je še, ko je molčal. In Malibranova je dobivala vsak večer po tri tisoč frankov in za benefice po petindvajset tisoč frankov — Kratkorepnik pa je pel brez gaže, samo meni na čast.«

Ljubica (se spusti v jok): »Nesrečna …... huhu …... ljubezen! Ustrelili so Kratkorepnika, ki mi je prisegel večno zvestobo.«

Ljubica: »Asa! Počakajte no še malo, moj Bog, saj niste voda! Ah kako ste sitni! Moja zadnja misel bodi posvečena tebi nepozabni ljubček in moja zadnja beseda bodi …... asa!« — (Izdihne med lisjakovimi zobmi.)

Rekordavzar: »Tiho, Orša! Ti grdo pretiravaš. {{prelom strani}} Zakaj ne rečeš rajši, da je komaj tak kakor kolibri?«

Najmlajši kajon, Janez, je bil pa lovec. Bil je vseh muh poln zlasti pa je znal lagati in piti kakor slovenski pesnik. Akotudi marsikdaj ni imel nobenega počenega groša v žepu je bil vedno židane volje. Kadar doma ni bilo niti slanega 8{{prelom strani}} kropa za večerjo je pa za pečjo delal na orglice, dokler niso bili siti vsi štirje.

Malo poparjen potuje Šilo dalje in dospe čez devet dolin in devet gora v deveto deželo {{prelom strani}} pred sijajen grad; z najvišjega stolpa plapola velika črna zastava.

»Oh,« odvrne kralj Uroš žalostno. »Pesoglavec {{prelom strani}} iz severne dežele se mi je prištulil v grad in pravi, da ne gre prej odtod preden ne pride kdo ki bi znal bolje piti in lagati kakor on. Poizkusi se z njim. Ako ga premagaš ti dam hčer za ženo in vse kraljestvo povrhu. Ako ne moraš dati pa dobljena tri zlata jabolka in krivec nasprotniku.«

»Oh, kaj boš ti revež, ki si najbolj neumen med vsemi tremi,« ga je zavrnil oče nejevoljno. »Saj ne znaš drugega kakor po gozdu pohajkovati {{prelom strani}} in pokati in po krčmah lagati se. Bog se usmili.«

»I, kaj bi dolgo izbiral!« odvrne lovec naglo. {{prelom strani}} »Veš kaj? Želim si, da bi mogel zmeraj piti kolikor bi hotel!«

Spuste most, odpro težka železna vrata in {{prelom strani}} lovec stopi na grajsko dvorišče. Na balkonu stoji sam presvetli kralj devete dežele in zraven njega toči njegova hči Zlata solze, debele ko vinske jagode. Lovcu se zdi tako milovidna in bajnolepa kakor mlajša sestra vile triglavske.

Pokažejo lovcu v prvo nadstropje. Ondi sedi {{prelom strani}} požrešni pritepenec pri slastnih pečenkah in sladkih poticah in pije vino po pasje iz velikega soda. Sredi dlakastega čela preži le eno oko, sivo, drobno in srepo. Po telesu je sila močni ljudožer ves kosmat kakor medved. Vedno obrača pasjo glavo, ker more z edinim očesom videti le naravnost.

Lovec Janez pa lepo mirno vstane in zakliče skozi okno na dvorišče, kjer so trepetaje čakali odločitve kralj kraljična in drugi: »Prosim, pošljite koga k mojemu očetu po zimsko obleko, zakaj {{prelom strani}} izkušati se hočem s pesjanom še vso zimo.«

Zraven njega je stoloval voditelj zemljiških knjig, gospod Pajo Bitangović. Bil je znatno manjši in šibkejši od Ferka pa tudi on ni bil nežnemu {{prelom strani}} spolu nikdar v izkušnjavo. Zabuhli rdeči obraz potratno posut z neštetimi mozolji in mozoljčki so odlikovale posebno trde črne brke in oazasta kozja bradica. Gospod gruntovničar Pajo Bitangovič je bil jako svobodnomiseln in jako svobodoljuben; v gostilnici je sedel rajši nego v uradu.

»Saj pride sam,« je dejal poštar. »Ravno prav, da ga malo zafrkneva. Samogolt je ta človek, da že ni več lepo. In akotudi te povabi, ti da piti samega gnilca, boljše vino pa proda ali popije sam. In ribe …...«

»Velja!« je vzkliknil poštar in segel Gavru v {{prelom strani}} roko. »Jutri popoldne ob petih greva skupaj trnkarit. Pajo pojde z nama za pričo.«

Počasi je izginil poštar za vrbovjem, smuknil v visoko turščico in hitel k lončarju. Naglo je vzel mlinarjevega soma iz vedra se požuril zopet {{prelom strani}} skozi koruzo, nasadil soma na odico, skočil med vrbe in jel kričati:

Po okusni večerji je vstal jezični Pajo in dejal med drugim: »Gospoda! Današnji dan je velepomemben! Naš ljubi Ferko Jazavac je ujel soma na papriko. Prosim, lepo to je nekaj epohalnega! V zgodovini ribištva bi zastonj iskali kaj enakega! Dosegamal so odičarili ribiči na črve, na kobilice, na muhe, na sirček, na strjeno kri in {{prelom strani}} na drugo. Poslej pa bodo lovili postrvi na kiselo zelje, sulce na kumare, losose na čebulo, lipane na česen, ščuke na hren, some na papriko …... V kratkem doživimo prevrat vsega odičarstva …...«

Pod prvo kozo sta se pritihotapila dva gologlava paglavca. Starejši je imel s sabo lonček in dolgo leskovko. Nanjo je privezal konec bele pavolnate nitke, na dolenjem koncu pa lesen klinček, da vada ne bi mogla pregloboko v vodo. Nato je vzel iz telovnika glavičarico, jo upognil med zobmi tako, da je bila podobna trnku in jo pritrdil na spodnji konec niti; ribnica je bila gotova. Mlajši mu je podal iz škatlice za užigalice muho, da jo je nataknil ribič za vado na buciko. Ko je bilo tako vse v najlepšem redu je začel loviti, dočim je hitel mlajši gori na most pazit, da bi {{prelom strani}} začasa posvaril lovečega tovariša, ako bi se prikazal po Poljanskem ali Sv. Petra nasipu nevaren redar.

Tedaj je potegnil bosopeti fantiček srebrno-svetlo ribico na suho in njegov tovariš na mostu je zavriskal od veselja. Ribica je romala v lonček napolnjen z vodo. Toda že se je bližala nevarnost {{prelom strani}} v podobi bradatega redarja. Mladi stražnik na mostu je zažvižgal, ribič je vrgel ribnico v koprive in ubežal z loncem še preden ga je uzrlo strogo oko postave.

Z neprekosno ničemurnim dostojanstvom novega albanskega ministra se je postavil gospod Olupek popoldne v senco blizu Mesarskega mostu, kjer je dotekala mlaka iz kanala in je bilo pričakovati največ plena. Nažgal si je pipo, ker je vedel, da je lov z odico dolgotrajna zabava in da tobak močno pospešuje potrpežljivost in vztrajnost. Najprvo je zagnal nekaj drobtin naokoli v vodo da bi opozoril ribe na izreden užitek in jih privabil bliže; potem pa je odvil nit na dolgi ribnici, {{prelom strani}} nataknil kos sirčka na odico in vrgel v Ljubljanico. Savan je sedel za njim v travo.

»Ribe pod mostom so menda dresirane, da {{prelom strani}} pozobljejo vsak zalogaj brez škode s trnka!« je zabavljal ob rantah mlad, sajat dimnikar.

Usmiljeni Savan je s težavo pomiril trnkarja in mu izrezal odico iz suknje. Olupek je bil od jeze ves rdeč v obraz, vendar je navzlic vsem {{prelom strani}} nezgodam potrpežljivo nadaljeval svojo nevsakdanjo lov.

Olupku je žarel obraz od veselja in napora. Počasi je potezal dragoceni plen bliže in bliže toda še se ni nič videlo iz vode. Previdni odičar {{prelom strani}} se je bal, da se mu ne pretrga konopec, zato je vlekel jako oprezno. Naposled se je pokazalo nekaj rjavkastega; Tomaž je potegnil nekoliko močneje in srečno izvlekel raztrgan na peti podkovan škorenj.

Toda komaj je odnesla gostilničarka ribe v {{prelom strani}} kuhinjo, je že prisopihal škodoželjni Vinko Savan z mrežo. Zastonj mu je migal povodni mož Olupek. Savan je ob občni hrupni veselosti izvlekel vse na svetlo kar je bil ujel njegov prijatelj: šoto svitek in podkovani škorenj. Razkrinkani odičar ni čakal odlične večerje.

Pravi člani te ugledne bratovščine so bili {{prelom strani}} po abecedi gospodje oziroma bratje: veleposestnik Bibolaz, pekovski mojster Hahalin, gostilničar Kašoliznik, mesar Klobasar, čevljar Migomig, trgovec Pipopuh, upokojeni profesor Plešoprask, brivec Pušoljub, krojaček Zgaga. Častnih, podpornih, dopisujočih ali tudi drugačnih članov pa ni imela »Nedeljska bratovščina« nobenih.

Načelnikov namestnik je bil dolgi in suhi {{prelom strani}} trgovec, Pipopuh. Služil je bil tri leta pri vojakih; posloval je bil sicer večinoma v bataljonski pisarnici, vendar je znal dobro streljati. Na lov je hodil previdni mož kar z dvema puškama kakor svoje dni Daudetov, slavni Tartarin de Tarascon, eden največjih lovcev vseh časov in narodov.

Blagajnik je bil pa krojaček Zgaga jako nemiren in siten duhek. V vsaki stranki, v vsakem {{prelom strani}} poklicu, v vsakem društvu je nemarna garjeva ovca, ki dela zgolj zgago; ovca, ki nima pravih zmožnosti; ovca, ki ne zida ampak le podira; cokla, ki ovira napredek in se satansko raduje, ako more koga žaliti in jeziti. Taka žalostna cokla je bil tudi krojaček Zgaga, veleposestnik kocinastih bradavic. Ugovarjal in zanikaval in nagajal je zgolj iz gnusne navade, pikal in ubadal je iz prirojene zlobnosti. Bil je tako droban in kratek, da ni vreden nobenega daljšega opisa.

Že zdaj vidimo s kakšnimi zaprekami se je {{prelom strani}} morala boriti občudovanja vredna »Nedeljska bratovščina«.

Kakor ima vsaka dobra stvar svoje nasprotnike in zlobne sovražnike, tako jih je imela tudi prekoristna »Nedeljska bratovščina«. Že prelepo ime samo ob sebi je bilo nekaterim podlim in 10zavidnim vidnim{{prelom strani}} dušam oster trn v peti. Nevoščljivci so zabavljali naj bi si bili nedeljski bratci izbrali rajši ime: »Prostovoljno žejogasilno društvo«.

Še tisto nedeljo je imela »Nedeljska bratovščina« v praznično okrašeni gostilnici Kašoliznikovi slavnostno sejo. Veselo presenečeni bratje so čestitali srečnemu strelcu v dolgih in vendar jedrnatih govorancah, mu poklonili dragocen handžarju, podoben nož za lov na močerade in kronali Pipopuha za kralja vseh pravih nedeljskih lovcev z dostavkom, da bodi ta visoka in redka čast dedna v njegovi velecenjeni rodovini dokler ne umre zadnji Pipopuh. Slavljenec jih je ginjen zahvalil in plačal prijetno navdušenim tovarišem več velikih posod cvička. Od Pipuha je velo nekaj tajnovitega, nekaj velikega. Obseval ga je mistični nimbus nedeljskega lovca, ki je res nekaj ustrelil. Profesor Plešoprask je določil latinsko ime ustreljene zverine in obljubil lahkoumevno predavanje.
{{prelom strani}}
Tako so se nedeljski bratje izvrstno zabavali in vsako nedeljo uživali nedolžno veselje. Ustreljenega močerada so dali lepo napažiti in ga namestili takoj pod kaligrafirano geslo. Njih veselje je prikipelo do vrhunca, ko je kmalu potem Bibolazov pes, Putifar, izvohal, izkopal in ujel krasnega krta na brakadi. Tudi umrjoče ostanke krtove so poslali spretnemu dermoplastu in postavili mično živalco kraj močerada. Imeli so torej že kar dve zares jako redki lovski trofeji. Malone vsak večer so imeli slavnostne seje v izborni gostilnici brata Kašoliznika in občudovali zdaj krta, zdaj močerada.

Vsi so napadali brata Zgago in ga zmerjali megalomanco, ki hoče sejati seme razpora v mirno bratovščino. Poudarjali so, da bi zagrešili največjo neumnost tega stoletja, ako bi sprejeli Zgagov nujni predlog. Naglašali so, da bi nakupljena divjačina gotovo ušla v sosednja prazna lovišča; da {{prelom strani}} bi se jim sosedje lahko smejali po pravici in hrustali njih zajce in jerebice pa tako dalje. In oglasil se je »Nedeljske bratovščine« modri načelnik, Bibolaz, rekoč:

Vrli nedeljski bratje niso izpustili nobenega praznika niti nedelje marveč so vedno enako navdušeno in vztrajno lovili tudi ob najslabšem vremenu in se vicali celo pozimi od svetih Treh kraljev do svete Rotije ko je največ snega. Toda vsa njih občudovanja vredna potrpežljivost dolgo dolgo ni rodila nobenega zaželenega sadu niti nobenega {{prelom strani}} krta niti nobenega močerada. Vračali so se vedno prazni to se pravi brez divjačine pač pa s kanibalskim tekom in gigantovsko žejo.

Brivec Pušoljub je bil jako ugleden član "Nedeljske {{prelom strani}} bratovščine." Nosil je umetno pobarvane nakodrane lase v fantastni obliki, ki jo je mož iznašel sam po večletnem resnem prizadevanju. Vsako soboto je lepo obril in očedil nedeljske brate preden so šli k seji. Po njegovih žilah se je pretakala poleg Kašoliznikovega vina in piva kri pravega nedeljskega lovca. Že njegov oča je bil strasten nedeljkar. Zaljubil se je Pušoljub brez težave in bolečin v vsako mlado dekle in lovil nezakonske poljube celo rajši nego divjačino. Delal je strahovite pesmi ter nesramno rimal samo glagol na glagol: lovili - pili - ljubili ... Počivali - igrali - poIjubovali ... Pri sejah je debelo gledal v prazen kot ali proti stropu in se držal zamišljeno, sanjavo, vseno pa ponosno in vzvišeno, kakor bi malical vsak dan z vsemi devetimi muzami.

"Molči, poslušaj pa pij!" ga je zavrnil modri Bibolaz. "Vsi vemo, da se je pred petimi tedni priklatila v naše lovišče veverica, divjačina visokega lova. Vsi vemo tudi, da jo je ustrelil naš neprekosni naglostrelec Pipopuh, naš oné, naš {{prelom strani}} Buffalo-Bill in da jo je pobral, raztrgal in pogoltnil. Njegov one, njegov pes, Putifar še preden smo jo mogli poslati dermoplastu."

"Zakaj pa ne?" se je oglasil profesor Plešoprask in besedoval: "V Taraskonu na južnem Francoskem je bil vsak odrasli moški navdušen nedeljski lovec. Dasi pet milj okoli Taraskona ni bilo nobene divjačine. So hodili Taraskonci vendar vsako nedeljo s puškami lovskimi rogmi in psi v mestno okolico na lov. Ondukaj so metali svoje nalašč, zato kupljene kučme, kvišku in streljali nanje. Ako nam bi kaj takega napisal slovenski pripovedovalec kajpada živ krst ne bi verjel nobene besedice zakaj nihče se ne laže tako razuzdano kakor slovenski pisatelji. Taranskonske lovce pa je opisal francoski pisatelj Alphonse Daudet in zato nam ni treba sumiti, da bi bil vzel kaj izpod pazduhe. Gospoda moja! Ako preudarimo, da so streljali nedeljkarji na Francoskem v prvi kulturni deželi našega planeta le na kosmate kape zakaj ne bi {{prelom strani}} mi zaloskalski Slovenci brakirali na živega domačega pujsa, ki je vendar pravi sorodnik neresu ali divjemu merjascu divjadi visokega lova?"

Trebuhasti debelonosi pek Hahalin je bil še novinec v plemeniti službi Dianini. Pri sejah je {{prelom strani}} navadno skromno molčal in kimal, kimal in dremal, dremal in smrčal in spal. Zdravo spanje pravičnega peka, ki ne dela dosti manjših hlebov in žemelj nego njegov devetindevetdesetkrat prokleti umazani konkurent. Prebudili so smrčulja le ako so mu dali vode pod nos.

Čopolasi čevljar Migomig je bil po postavi najmanjši, po navdušenju pa največji nedeljski lovec. Odlikovala ga je redka vrlina: znal je vsak čas ljubko pomigati z ušesi in premikati tudi kožo na glavi kakor kulturno še nepokvarjen gorila svoj greben. Posebno lepo je bilo videti kadar je pomigal Migomig pokrit, da se mu je na glavi zibal lovski klobuk z gamsovo brado. Koderkoli se je izprehajal povsodi je porabil vsako priliko za koristne strelne vaje. Kakor hitro je zagledal vrabca, čmrlja, čebelo ali metulja je neutegoma naperil svoj dežnik ali palico pomeril natanko in dlesknil s palcem ob kazalec, da je počilo. Meril je pa tudi na padajoče listje, na luno, na oblake. Tako si je prebrisani mož pridobil nenavadno izurjenost in užival velik ugled med nedeljskimi brati. Jezilo ga je, da je hudobni krojaček Zgaga javno kradel čast Kašoliznikovemu Habakuku menda samo zato, ker je dajal Kašoliznik drugemu mojstru delati {{prelom strani}} obleko. Jezno je pomigal Migomig najprvo z ušesi potem pa še s čopom in se pripravljal braniti obrekovanega Habakuka že zato, ker je bil Kašolizniku dolžan za pijačo. Ali Migomiga je prehitel sam profesor Plešoprask in zagovarjal gostilničarjevega cucka takole:

"Habakuk, gospoda moja, je jako dober brak in goni izborno. Predkratkim je prodal brat Kašoliznik bratu Klobasarju prašiča in tedaj sem videl, kako vzorno je gonil Habakuk pujsa iz Kašoliznikovega svinjaka do Klobasarjeve mesnice. Habakuk je primerno težak in dobro šolan; zaradi tega goni počasi, zanesljivo, premišljeno, stopinjo za stopinjo in zasleduje neprenehoma četudi dela žival pred njim ovinke ali kljuke. Habakuk ima nos prvega razreda ima blagoglasno grlo, goni ubrano in sicer najrajši domače prašiče ter je potem specialist neprecenljive vrednosti — skratka: Habakuk je kakor ustvarjen za brakado. Z njim utegnemo brakirati tem uspešneje, ker je malone vse leto priklenjen na dvorišču in dodobra izpočit. Škoda, da ni doma iz Istre. Našega Habakuka bi bil vesel sam Sokratov učenec Ksenofont, grški general in pisatelj, ki je napisal celo knjigo o brakih in zlasti hvalil resaste pse, mološke prednike naših belih istrskih brakov. Poleg njega ne jemljimo nobenih drugih psov, da bo imela brakada bolj enotno lice, sicer bi braki motili drug drugega {{prelom strani}} mešali sledove, se preveč zanašali drug na drugega ali se pa ravsali in klali in uganjali drugačne nerodnosti."

Hrabri pujskovi rablji so neutegoma krenili za brakirjema proti lovišču z omejeno divjačino. Sonce je posrkalo meglo. Zasmejalo se je prekrasno septembrsko jutro. Profesorju Plešoprasku {{prelom strani}} ni bilo prav nič žal, da je bil pozabil svoj dežnik doma.

Brakirja pa sta odpeljala togotnega prašiča in {{prelom strani}} odgnala psa v nasprotno stran lovišča, da bi od tam pognala divjačino proti strelcem.

"Contra igri, me-e-e in contra pagatu!" je {{prelom strani}} nespodobno meketal hudobni krojaček Zgaga.

"Kaj pa!" je zarenčal Bibolaz otresito. "Zgaga mora delati venomer prazen dim! Kdo je neki že {{prelom strani}} slišal ali bral, da je treba psa za brakado na domačega prašička? Pasja mrha nam bi delala na lovu samo napoto. Pes pri naši veliki brakadi bi bil peto kolo pri biciklju. Lahko bi ga tudi kdo ustrelil po nesreči; lovska zgodovina pozna več takih nezgod. Bratu Zgagi pravim samo: Mnogo dima, malo ognja! Dovolj prazne slame! Ako se brat Zgaga neče udeležiti naše brakade pa pojdi sam domov! Toda doma ostani tudi zvečer, ko bomo imeli koline pri Kašolizniku. Mi pa lovimo vztrajno dalje da se nam ne skisa brakada!"

"Merjasec! Merjasec!" je zakričal čevljar Migomig, {{prelom strani}} ki je prvi zagledal prase.

"Me-e-e, zdaj brakira pujs na nas — ali ni to hudo narobe?" je zabavljal vedno nezadovoljni {{prelom strani}} Zgaga. Toda nihče ni utegnil odgovarjati sitni garjevi ovci in cokli.

Tedaj se je približal pujs in začuden povohal Migomiga. Strah je prelevil že mnogokrat največjega strahopetca v največjega junaka. Ko je Migomig začutil, da ga hoče merjasec poljubiti je bliskoma pokleknil zagrabil veliko rumeno bučo in jo na vso moč zagnal proti nevarnemu sovražniku. Pogodil ga je ravno v čelo da se je zrela tikva razčesnila na več kosov. Osupli pujs {{prelom strani}} je pomajal debelo glavo. Z malimi očmi je začudeno pogledal neprijaznega Migomiga, potlej je pa zadovoljno zakrulil in se jel naslajati z zdrobljeno bučo.

"I, kje pa ste?" sta klicala brakirja ter vabila lovce in jim izlepa prigovarjala naj pridejo gledat. Vsi bledi, kakor mrliči iz grobov, so se prikazali iz turščice. Ko so videli poraženega sovražnika in ko se jim je mesar trikrat pridušil, da merjasec ni bil stekel so se oddahnili in osnažili. Molče so stiskali brakirjema roke, molče ju gledali debelo; razumela so se prijateljska srca. Nato so pa takoj poiskali v koruzi svoje dvocevke in trocevke, Bibolazov daljnogled, Pipopuhov bajonet, lovski nož in samokres, Migomigov klobuk in ragatjino Plešopraskove časnike, Pušoljubove škornje in vse {{prelom strani}} čutare, torbe, tobačne mehurje, pipe, vse strašne pištole in grozna bodala.

Zvečer je priredila ugledna "Nedeljska bratovščina" v zadnji sobi Kašoliznikove gostilnice in korpore tako imenovano poslednjo gonjo, veliko prašičjo pojedino, da bi pri slastnih kolinah vredno obhajali ta veliki dan. Iz kuhinje od polnih krožnikov in kozarcev je prihajala preprijetna vonjava, ki je plodno vplivala na domišljijo in pripovedovalni {{prelom strani}} talent nedeljskih bratov. Pridno so pili vedno žejni sesalci, si opisovali mične dogodke izza nepozabnega davišnjega lova in uživali koline in klobase. Največ pujsa pa je pojedel garjeva ovca in cokla - me-e-e! - krojaček Zgaga, ki je bil tako hudo zabavljal brakadi brez braka.

Gospod Duhek je preživel srečno mladost. Oče mu je vcepil veselje do vsega lepega, dobrega in zdravega tako, da je ostal jokavi mevžasti pesimizem sinu docela tuj; že dvanajstletnemu dečaku je kupil novo kolo. Na gimnaziji je srkal {{prelom strani}} mladi Duhek temeljito klasično omiko iz najboljših nemških prevodov. Še napol otrok je zasledil v svoji duši hudo strast do pesnikovanja ter opeval součence in učitelje.

Takoj na prvi strani se razodeva pameten, realen duh. Posebno dobro je zadet zimski mraz in pa prijatelj Nace prejkone zaspane prvega reda. Toda pesnik ne najde samo resnice marveč jo ustvari. Le pravi umetnik more spraviti toliko vsebine v tako kratke stavke. O lovu samem ne zine nobene ampak prijazno prepušča bralcu naj {{prelom strani}} tudi on malo pofantazira. Na enajsti strani ga navdušuje Vidra:

Koliko uma povedati Duhek s par besedami! Kljunačar gre nad kljunače s trocevko sicer ne bi mogel pifpafpufati tako naglo zaporedoma. Tudi lovca zdajci v krače prime, rada skozi hlače se zagrize, satansko. Moder bodi lovec, pravi ne po repu, kar po glavi ali v srce poči jo. {{prelom strani}} Ustrelil je, devetkrat zastonj, in se prazen vrnil v bližnjo gostilnico. Pesnik nam podaja junaka brez vsake epizodične primesi in otvarja s kratkimi stavki najširje perspektive. Največje hvale je vreden ekonomični, plastični jezik, njegova ognjevitost in naglica. Stavek podi stavek, ne da bi se izonegavila zoprna zmešnjava. Krepostno resnicoljubnost kaže tudi v pesmi naslovljeni: ''Gozdni trubadur'':

Neomajna ljubezen do resnice je značilna posebnost, je osebni pečat tega pesnika. Dočim se drugi lovci lažejo, da se vse kadi in se kar tema dela, bi utegnil gospod Duhek reči kakor Nietzsche: "Nisem človek, brezdimni smodnik sem. Iz mene eksplodira resnica. Toda strašna je moja resnica; do sedaj so laž smatrali za {{prelom strani}} resnico. Moja usoda zahteva, da sem jaz prvi poštenjak, ki nasprotuje tisočletni lažnivosti. Šele jaz sem našel resnico ko sem čutil — zavohal laž kot laž ... Moj genij je v mojem nosu."

Zajci se vesele kar se da, {{prelom strani}}

Duhkove lovske pesmi moramo šteti med največe bisere slovenske poezije. Hvaliti moramo Duhka, ne da bi nas bil kdaj povabil na kosilo {{prelom strani}} ali nam posodil kaj denarja; to poudarjamo z vso potrebno resnobo. Zdi se nam velepomembno, da si je zmislil gospod Duhek malone vse lovske pesmi v predpomladanji dobi, ko je na lovu nalezel hud nahod. Apolon mu nakloni še večkrat nahod tak rodoviten in za slovensko slovstvo neprecenljiv nahod!

Visoko v gorenjskih gorah je skrita široka reber, tupatam osuta z mogočnimi skalami. Odpira se le proti severu; na tri strani jo zaslanjajo navpične, ostre pečine. To so Mrtvi ogali, podobni razvalinam stare trdnjave. Vse je pusto tukaj in otožno, nobenega ptiča ni slišati v teh vedno mračnih hladnih kotih, vse miruje v težki mrtvaški tihoti …... Viharne noči pa ožive Mrtvi ogali. Divji veter buči, besno ob groznem skalovju, bolestno vzdihuje in toži, strahotno žvižga in tuli. Planinci pravijo, da strašita ondi prikazni dveh nesrečnih bitij, ki jih je tukaj ugrabila nenadna smrt.

Pred mnogimi, mnogimi leti je ob gozdni poti za Mrtvimi ogali sedel mlad lovec na debelem deblu borovca, ki ga je bil porušil pomladanji vihar. Puško je bil naslonil ob velikansko modrikastosivo skalo, mestoma poraslo z baršunastim zelenim mahom. Pri nogah mu je ležal pes, dremal, {{prelom strani}} se včasi zamišljeno popraskal in važno pogledal svojega gospoda.

»Lej ga, no! Rožic sem ti nabirala, Martin, za zahvalo pa …...«

»Kaj jim je danes?« je premišljala. »Bržkone so spet lovili in morali bežati pred lovci ali žandarji. Oh — enkrat jih kdo še ustreli …...«

Divjega lovca še vedno ni bilo domov. Žalostna, zbegana je stopila Lenka iz zakajene veže na dvorišče in se obrnila proti hlevu. Postala je, nobenega dela se ni mogla lotiti; mučna slutnja ji je težila srce …... Zalesketalo se ji je pred očmi, po licu so polzele vroče solze. Naenkrat jo je pretreslo po vseh udih: tam za Mrtvimi ogali je počil strel.

Tisti popoldan je korakal lovec Martin veselo proti daljnemu domu Podpečnikovemu. Dobil je stalno službo na drugem lovišču tam gori, nekje ob koroški meji; vkratkem bo moral odtod. Danes {{prelom strani}} je hotel govoriti z njenim očetom in zasnubiti Lenko. Dolgo je hodil zdaj navkreber zdaj nizdolu.

Oprezno se je jel plaziti na desno. Tačas je zaslišal nagle korake. Nekdo je tekel po gozdni poti. Dolg plašč je vihral za temnimi hojami v divji sapi. Navzlic gozdnemu mraku je Martin {{prelom strani}} spoznal Lenko in bliskoma mu je šlo po glavi: oni na rebri jo bo imel za drugega lovca in bo streljal nanjo! Zastajalo mu je srce, za trenutek je bil ves omamljen.