Redakcija: 12:54, 3. september 2008 uredi Romanm (pogovor \| prispevki) 1.692 urejanj m →‎II.: tn. ← Starejše urejanje		Redakcija: 16:05, 23. september 2008 uredi razveljavi Romanm (pogovor \| prispevki) 1.692 urejanj m →‎I.: tn. Novejše urejanje →
Vrstica 24: Domú pridši ga razvijem pred sebó, in ginjen ogledujem njegove pege in maroge, ki mu jih je ali vino ali solza vtisnila; milujem stergan zakerpan plašč tega bankovca, ki je od mene šel v beli obleki bankovške nedolžnosti, zdaj se pa nazaj pritepe, kakor skesan razbojnik pred vrata samostanske. Ko ga dalj ogledujem, se mi zdijo tudi njegove oči nekako solzne, in bral sem v njih globoko tugo, ktere je kriva ali razujzdanost pretečenega življenja, ali otožnost, ki se je bankovca polastila popotovajočega po tem narobe-svetu, kjer se vidi toliko nerodnosti in hudobije. Bankovčevo čelo ni bilo več jasno in gladko, in v gerbah sem menil brati ostro resnobnost in važne resnice modroslovske, ktere si je bankovec povzel iz mnogih skušinj v človeškem življenju. Lica so upadene in ustnice so jecljale nekako prošnjo, naj dam revnemu, življenja trudnemu skesancu zopet nekdajni mir in pokoj, naj ga zopet oblečem v nedolžno belobo, naj mu nazaj pripeljem tisto srečno mladost, ki jo je užival v gubah moje listnice. Nesrečni bankovec! Ali ne veš, da se leta mladosti nikdar ne vernejo, tudi bankovcu ne? Ali ne slišiš kako resnobno ravno zdaj kladvo bije zadnjo uro leta 1859? m Zopet, čez dve leti zopet se mi je smilil zanemarjeni bankovec, zadnji pogled spanjaželjnih oči sem obračal na bankovčevo lice, in zadnja beseda, ki so jo memrale trudne usta, je bila pomenljiva ABRACADABRA. Vrstica 37: „Kje sem rojen, ti je morebiti znano. Spočet sem pod rokami jeklorezca in rodila me je terda plošča jeklena. Kakor boginja Minerva sem doraščen in oborožen zagledal beli svet; in precej po porodu sem spoznal sam svoj namen in pomen. Koliko naš rod preseže človeškega, ki se toliko let na mnogih klopéh mora učiti razločka med pametjo in neumnostjo, in važnega uprašanja, čimu je človek na svetu? Preden je toliko zrel, da ne razločuje pameti od nespameti, in reši zastavico o svojem namenu s tem da, pravi: človek živi, da si življenje krati. Pa tudi nobenemu mojih bratov se ne more oponašati, da slabo doveršuje svojo nalogo, med tem, ko jih je med ljudmi malo, ki svoj namen le samo spoznajo; da bi se po njem ravnali, jih je pa silno malo." „Bankovci imamo edin poklic, kterega spolnujemo vsi po raznih potih, po vodilih temeljitega ~~rnodroslovja~~modroslovja bankovškega, kterega vi ljudje še niste jeli na tanko posnemati, akoravno se štejete nar modrejše stvari na zemlji. Vi ljudje ste sploh prav ošabnih misel, in pravite celo, da ste nas bankovce znašli, kar noben bankovec ne verjame; marveč je med nami vera raztresena, da so bankovci očetje in varhi sedanjih ljudi. Bankovško modroslovje je kratko, in, da si visoko, vendar vsakemu razumljivo; brez gerdih prepirov in nerazumljivih dokazov, ki so pri ljudeh v navadi, vemo, da smo denar — o da bi vi ljudje vedno vedli, da ste ljudje! — denar smo, in ravno te veljave, ali smo papirnati ali sreberni. To so začeli že tudi pri ljudeh vpeljevati, da človek velja, kar se mu pravi, in se ne gleda veliko več na vago in notrajno vrednost. Kot denar smo vsi bankovci enaki med sebo, le kdor več plača, več velja, kakor tudi pri ljudeh. Imamo pa tudi neko plemenitaštvo stare korenine: to je srebern denar. Sreberniki ne vidijo sicer radi, da smo mi papirnati proletarci toliko čast dosegli, kakor oni, pa kaj nam morejo, ker nas je več. Ker nas tedaj ne morejo v vojski premagati, so se zaperli, kakor kralj Matjaž, v terdne gradove, in ondi, spod železnih sklepov posmehovaje se bankovškemu gospodarjenju, pričakujejo poznih časov, ko jim bo vlada sveta zopet vernjena. Pa tiste čase bo še le kralj Matjaž pripeljal. Vladati svét je bankovški poklic. Ta vera je vsakemu med nami neizbrisljivo vtisnjena v serce, in tudi tisti ljudje na svétu, kterim smo bankovci posebno prijatli, so prepričani resnice naše vere. Tisti ljudje so pa čudni možjé, in mnogo ti bom povedal o njih, o dragi moj! Ker je naše gospodarstvo tako veliko, in je tudi nas precej, bi ti mislil, da se tudi med nami vnemajo grozovite vojske; pa mi smo modreji kakor ljudje; mi se ne sovražimo, ker se tudi ne ljubimo. Nismo vsi za enega, in tudi ne eden za vse. Vsak je sam zase, pa vsi smo za eno reč; in ravno to, da nas vodi vse ena idea, je vzrok, da med nami ni vojske in celo vlade ne. Akoravno smo vsi večidel v krepko vladanih deželah, vendar živimo med sebó v prosti nevladi, huji kakor nar huji komunisti. Ne ženimo se, ne možimo se, ne delamo zadnjih sporočil, nimamo posebnih stanovanj, in nimamo posebnih ver, kakor vi ljudje. Tako smo v miru med sebó in toliko lože v krempljih deržimo vas premodre ljudi. Hudo vas vladamo, pa ljubite nas, in kri bi prelivali za nas, ako bi kdo hotel vas naše vlade oteti. Zató ravno tudi ne potrebujemo plačanih trum vojaških v vterjevanje našega gospodarstva, saj ste vi ljudje sami radi zastonj naši nar zvesteji branitelji. Da, tako majhini smo, in vendar naša bratovščina, ki ji pravite denar, — vlada vsakega med vami, in vodi že toliko let zgodovine vaše zemlje brez upora". Vrstica 47: „Posmehovaje sem te večkrat gledal, ko si težkega serca bal se tiste ure, v kteri me boš moral izmed perstov poslati. Kako žalosten si bil tisti večer, ko si sklenil slovó mi dati, in si mi z nekako jezo na herbet napisal tisto čudno kesedo ABRACADABRA. Smejal sem se, in dobro se mi je zdelo, da občutiš mojo oblast čez se, tisto oblast, v kteri te bodo še moji nasledniki imeli, dokler boš travo tlačil. Pil si tisti večer, ko sva se ločila, rujno vino in tiho poslušal mile glase iz domačih gajev. Tudi jaz sem radostno poslušal tiste glase, akoravno moje tanke ušesa niso ugodne takim glasovom, in mi tudi serce ni ustvarjeno posebno ganljivo. Rekel sem, da ste zanimiv narod, drugači kakor priprosti Dunajčani, in mikalo me je popotovati v vašo domovino. Pa zakaj sem tudi prišel v vaše pokrajne, da sem moral spoznati, da pri vas ni raja, in da je tudi pri vas toliko ljudi, ki ne umejo prave modrosti človeške, še manj pa modrosti bankovške". „Moram ti povedati, da dobro poznam po lastnem nravu in mnogih skušnjavah modrost človeško sploh, in vsacega človeka posebej. Značaju slehernega človeka se vem tako prilizniti, in se tako prenarediti po njegovi volji, da mi on kmalu, kot pravemu prijatlu serce odkrije z vsemi željami in nameni; ko ga pa tako dobro spoznam, ga vzamem v oblast, in preden se zavé, mu vcepim v serec s čudotvorno močjo stanovitno pokoršino moji volji, in bolj in bolj ga naredim denarskega sužnjega. Podloženec me ljubi, spolnuje vsi pameti vkljub mojo voljo, in, da si je moje gospodarstvo včasi kaj hudo in občutljivo, on še misli, da ni na moji uzdi. Tako ste ljudje vklenjeni v verige denarjeve. Ravnajte se pa tudi po našem izgledu, vi, ki hočete med ljudmi gospodovati. Pa vi ste prevzetni in ne poslušate priprostega bankovca. — Koliko stebrom človeštva bi pa privošil tudi to svojo prednost, da razumem glasno in tiho, bližnjo in daljno govorjenje; da vidim skozi usnjene in železne oklepe; in da vganiti morem celo občutke svojega varha, ali pa njegovega soseda; in to, kar je [[:w:Filip II. Makedonski\|Filip]], kralj macedonski rekel o zlatu, da preleze ozidje terdnih mest, velja ravno tako tudi pri bankovcih. Mi bankovci odpiramo vse zapahe in tudi vse serca. Ah, kako važen bi bil med vami, kdor bi vse to ~~zarnogel~~zamogel sam storiti, brez denarja! Pa čudno je, vse prednosti, ki jih ima denar, jih skaže le v človeških rokah. Kak duh vlada med vami, da si ne upate tega, kar z denarjem premorete, storiti z lastnimi bolj blagimi močmi, z moško besedo, s častjo, zvestobo in mnogimi drugimi čednostmi, kterih imena same sem zapazil pri vas." Od začetka so mi ljudje nekoliko dopadli. Lepa se mi je zdela nekaka različnost v vašem življenji, razne misli in zapopadki, da poznate in radi konec jezika nosite čednost in poštenje, da razločujete blage in gerde dela, in tudi to mi je dopadlo, da peti znate. Bankovci tega nimamo med sebó, pri nas velja le številka, in umazana in stergana obleka ima ravno to vrednost, kakor lepo lice in bela srajca bankovškega devištva. Žal mi je bilo takrat, da se je moj duh ravno v bankovcu moral vtelesiti. Ali kratka je bila ta žalost. Kmalo sem spoznal, da so čednosti pri vas le lepe besede, in da se tudi vi ravnate po bankovškem izgledu, da ne delate velikega razločka med umazano in nedolžno obleko, da tudi pri vaš številka in cvenk več premore, kakor notrajna vrednost blaga, pa revne duše; in zaničevati vas moram, hinavski ljudje, ki toliko slavite čednost, pa se podjarmljate nevrednemu denarju. Vse stanove sem obhodil med vami, in hočem ti razložiti, kak zarod ste, zalega človeška!

Potovanja in premišljevanja nekega bankovca: Razlika med redakcijama