Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| opombe=

{{Rimskarimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21}}

v hranilnici leži tisočak pri tisočaku, trije sinovi {{prelom strani}}

jara drhal, ki se šemi po nemško. Vdova jih {{prelom strani}}

sta bila enako bob v steno; ob večnih psovkah {{prelom strani}}

v neprilikah. Imetje se je krhalo in lezlo narazen; {{prelom strani}}

pismo, ki je ležalo neprebrano na mizi. {{prelom strani}}

prešiče, koleslje in drugo robo, vse za gotov {{prelom strani}}

Postala je kos uživljenje grude, kakor bi čutila {{prelom strani}}
ž njenimi tajnimi silami in mislila njene tihe

s polnim trebuhom? Toda če rečem, naj čaka {{prelom strani}}

on pokaže dolini, kako delajo zlato iz {{prelom strani}}

ponavlja vsem trem: »Pozdravljeni, gadje, po-pozdravljeni! {{prelom strani}}

zdravljeni! Vsako leto večji, vsako pot močnejši;

tudi če ne zagrmi, je vseeno. Mi nočemo poginiti, {{prelom strani}}

Nosnice ji drgečejo, solza, ena sama, polzi po {{prelom strani}}

prezidana hiša je rastla kvišku med jagneda - stražarja,

in »marriage«. Toda Zinka zna še dosti več: ona {{prelom strani}}

lase in misli, kako so črni, na njene oči ter okuša {{prelom strani}}

»Ne učakam, Joža: nočem, ne morem čakati!«
ponavlja dekle hlipaje.

ga gleda kakor v snu; izpustila je njegovo dlan, {{prelom strani}}

nocoj mimo njega z odkritimi obrazi, vse bogastvo {{prelom strani}}

preveč zadolžen, in vdova mu je ponujala na po-posodo, {{prelom strani}}

sodo, naj si opomore. Ali bedak je bil slep in

na vrata kakor siten krošnjar, ki se ne da odgnati;
ali Kastelka tišči, tišči, ona se brani slutnje,

In ko zavije iz debri na poljsko pot, odkoder {{prelom strani}}

žive dni se ni učila govoriti po njihovo, kvečjemu {{prelom strani}}

vzklika po nemško; glas se mu seče, solze {{prelom strani}}

Že skleplje roke, že sloči kolena; toda {{prelom strani}}

»Da, sinko,« hlipne stara; ne more se več {{prelom strani}}

»KoščekKosček zasluge prinese vsak na oni svet,«

vzame satan prvega? Petindvajset let je zdaj temu; {{prelom strani}}

sveta te ubije materina kletev: ne zaspim, ne jem, {{prelom strani}}

nastlana z mrtvimi ko senožeti z mrvo: drug pri {{prelom strani}}

hladnim srcem, da hodi Joža nekje po daljnji {{prelom strani}}

je ž njo, to se ve. Kolikor v gnezdu sršenov, {{prelom strani}}

zvoniku ter povesil glavo v otožnem spoznanju, {{prelom strani}}

boj, ki ne hodiš k maši in zanemarjaš izpoved: {{prelom strani}}

Zdi se, da hoče bitka zaspati; opoldne je začela {{prelom strani}}

ljubezni. V žarkem hrepenenju po nevesti, {{prelom strani}}

je vse zaspalo. Brez butanja v daljavi bi človek {{prelom strani}}

zdajzdaj prileti naproti ... Nihče ne ve, kako je {{prelom strani}}

širijo, in Janez priskoči, da bi prestregel na ustnice {{prelom strani}}

prostost — dom — Zina — in Petschnigov {{prelom strani}}
pljunek ter mrzla resničnost med golimi

kako gleda po gruntu, polna divje odločnosti. On {{prelom strani}}

Mati? Zina? Oboje se zliva v eno; močan angel {{prelom strani}}

ne zatisnem oči zaradi te ljube gadje zalege? {{prelom strani}}

v žlebu, Jera ropoče v kuhinji. Tista zarja {{prelom strani}}

jo drži kakor past; čim obupneje se izvija, temu {{prelom strani}}

je norost in ljubezen je pijanost. Ko pride, {{prelom strani}}

lajtnant,' jim pravim, 'za pet ran božjih, nikarite!' {{prelom strani}}

dedci zijajo izpred hlevov in skednjev ter čutijo, {{prelom strani}}

Galjotova Zina kleči zraven nje ter ji odeva razgaljene {{prelom strani}}

je deček igral. Z bojišča so poslali materi njegovo {{prelom strani}}

Pred vrati stoji Zina, otresa čevlje in trka. {{prelom strani}}

ne odneham, dokler ne bom vašemu srcu draga, {{prelom strani}}

Zina zraven na pručici. Dve veliki solzi {{prelom strani}}

visitavisite Kastelki na vejicah; hvala Bogu, da ju mala

sinova. Komaj ju še vidi z duhom; njiju {{prelom strani}}

njiv, v vsaki mladi travici, v deviškosvetlem zelenju {{prelom strani}}

drugič pa — kdo ve, ali je sploh še kaj razen {{prelom strani}}

Danes na primer se vrača s Sevškega hriba; {{prelom strani}}

Kastelka; vse groze teh mesecev se dramijo v {{prelom strani}}

od objema. Zamoti se, čeprav z mrtvaškimi {{prelom strani}}

od slave in hrabrosti. Vsi vedo, kaj delajo; {{prelom strani}}

— Z muziko mu pojdemo naproti. — Z {{prelom strani}}

nosnice mu burno igrajo. »Zdaj gre za nas! Kri, {{prelom strani}}

Pa prošnjo imam: ne zapustite matere, ne pozabite {{prelom strani}}

Zdaj ne skočim več v vodo; živeti hočem, živeti, {{prelom strani}}

s knjigo v roki po gozdih. Trda bojevniška {{prelom strani}}

mislim! Že se začenja lakota; v velikih mestih, {{prelom strani}}

delavcev, trgovcev, uradnikov, učiteljev, sodnikov, {{prelom strani}}

od Dunaja; dve uri je vozil živinski vlak s transportom —{{prelom strani}}

— kam, Janez še danes ne ve. On sovraži

blatni brežini kakor jata onemoglih kavk; njih {{prelom strani}}

seboj. Zdaj je zemlja gola kakor lobanja gnilega {{prelom strani}}

v jetniški bolnici, s katere ni več vstajenja {{prelom strani}}

-— takšna je usoda, ki čaka vsakogar in žanje

prazen prostorček s surovo zbito klopjo. Tja se {{prelom strani}}

naj vztraja v veri: »Glej, ljubi, kadar premišljam {{prelom strani}}

žandarjevi kolibi, iz katere se je začulo nerazločno {{prelom strani}}

kožo je ves predrugačen, jastreb se je izpremenil {{prelom strani}}

kaj je: tako zelo so se nesrečneži odvadili pro-prostosti, {{prelom strani}}

stosti, tako popolnoma je umrla zanje, da jih je

velika, strašna svoboda izkoreninjenih je zaklicala {{prelom strani}}

se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je {{prelom strani}}

sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko {{prelom strani}}

v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« po-povzame {{prelom strani}}

vzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod

ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega {{prelom strani}}

sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj {{prelom strani}}

Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je {{prelom strani}}

noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo {{prelom strani}}

svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila {{prelom strani}}

ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lokave {{prelom strani}}

krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo, {{prelom strani}}

Kastelka; svoje varuje, mrzi nikogar ne. V tvoji {{prelom strani}}

moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor {{prelom strani}}

si jo morila, tem lepša je bila. Ali je moči ljubiti {{prelom strani}}

videl zapisano, da boš kmalu sanjala v mojem {{prelom strani}}

mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in {{prelom strani}}

v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pre-Pretipal {{prelom strani}}

tipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim

naloženim vozom v Konjsko reber, za njim Polona {{prelom strani}}

v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči, {{prelom strani}}

sem se odrekla za zmerom; zdaj je {{prelom strani}}

gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom redkejša {{prelom strani}}

o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih;
zmerom jo je sladko poslušati, najbolj

kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj {{prelom strani}}

s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic {{prelom strani}}

očitki, zaman polom in tepež; izpod njegove {{prelom strani}}

je opravljal službo gimnazijskega učitelja. To je {{prelom strani}}

»Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno. {{prelom strani}}

cesto te ne morem pehniti, da mi pogineš ob {{prelom strani}}

da udari mojo uro. In čemu je ne bi? Mali grunt {{prelom strani}}

ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se {{prelom strani}}

to! Ti Zina veš, ti edina ... Ves čas trpljenja {{prelom strani}}

pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali {{prelom strani}}

Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom. {{prelom strani}}

toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz {{prelom strani}}

popisan s smrtjo, ali še v smrti živi. Nikdar {{prelom strani}}

[[Kategorija: Vladimir Levstik]]

[[Kategorija: Romani]]