Moja prijateljica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tanja (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov=Moja prijateljica
| poglavje=
| licenca=dLib
| avtor=Zofka Kveder
| opombe=
| spisano={{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1901}}
| vir={{fc|dlib|O6XY2ERA|s=all|dLib}}
| licencadovoljenje=dLib
| obdelano=4
| pregledana redakcija=50309
| spisano=Ljubljanski zvon 1901
| vir=http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC-O6XY2ERA&id=68aaf0c6-f7db-4b10-bf73-0f859a47fa05&type=PDF
}}
 
Vrstica 46 ⟶ 44:
Uh, ali je postala huda!
 
»Ne brij norcev! Jaz grem in grem. Meni ni več obstanka. {{prelom strani}} Ravno tako mi je, kakor da sleherni atom v meni nekam hoče in koprni, kakor da se moram sleherni trenotek razleteti, razbliniti.«
 
»Ali s kom pojdeš?« vprašam jaz.
Vrstica 81 ⟶ 79:
 
Že brezštevilno znamk je zmetala za pisma raznim lordom, farmarjem, damam, ki se križem sveta vesele življenja in katerih prav nič ni volja, jemati mojo prijateljico med svoje dvorjane kot družabnico, korespondentinjo ali za to ali ono izmed različnih dostojanstvenic, katere si je z neštevilnimi kombinacijami izmislila moja vročekrvna znanka.
{{prelom strani}}
 
Fantazije ji ne manjka, to ji moram priznati. O, njena domišljivost bi niti kakemu Münchhausnu ne delala sramote.
 
Vrstica 116 ⟶ 114:
Ali včasi ima tudi svoje muhe in za vso lepoto nima ni besede. Samo žalostna je do duše in nič drugega ne govori, nego jezi se na svet in ljudi in nase.
 
»Glej, to veliko mesto! Ali misliš, da je samo en človek, ena duša, kateri bi bilo kaj, če sem ali nisem?! Ne ene ni, ti pravim. To je svet in tista hvaljena medsebojna ljubezen. Človek je neumen, da se muči in sili med to druhal. Ali ni sramota, beračiti okrog za {{prelom strani}} prijaznost, naklonjenost in take prismodarije! In najlepše je še, da ne moremo biti brez ljudi, katerim nismo nič! Ali bi kdo zajokal za menoj, če že danes preminem?! Nihče! In meni silijo solze v oči, ker jim nisem nič! Razumeš, to je sramota, sramota!«
 
In ona se jezi, stiska pesti in zabavlja na ves svet, jaz pa vem, da ji duša joka nad svojo lastno osamelostjo.
Vrstica 149 ⟶ 147:
 
Jaz je skoro ne razumem.
{{prelom strani}}
 
Ona živi dvojno življenje. Eno navadno in drugo skrito v duši, nevidno za profanske oči nas prozaistov.
 
Vrstica 172 ⟶ 170:
A tega ne zna vsakdo.
 
[[Kategorija: Zofka Kveder]]
[[Kategorija: Kratka proza]]
[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]
[[Kategorija: Avtorice]]