Zvezdana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
AnjaMik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
AnjaMik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 877:
Dalje ne more govoriti.
 
„Dejali»Dejali ste, naj grem, gospod Kolovski, in jaz vas ubogam. Dva prijatelja sem imel v domovji, tu v gorskem zakotji; prvega zapuščam in prosim odpuščenja., kajti storil sem mu krivico, in to ste vi; drugega preklinjam , kajti z nesramno roko je pretrgal vez skrivne ljubezni in pospešil mojo ločitev. Rad mu grem s poti, rad se mu umaknem. Prepričan sem;, da je vsaj po zvunanjih okoliščinah vrednejši Zvezdane kot ubogi kmetski sin, kteri si še le mora z lastnimi rokami zidati svoj obstanek in bodočnost."«
 
Izgovorivši vstane polahno Vratislav, Podapodá nekako mrzlo starcu roko in menečmenéč, da v nekterih dnevih odpotuje, zahvali se za gostoljubnost in prijateljstvo.
 
„Braniti»Braniti vam ne morem, da odidete, le svetujem vam, pojdite zdaj, če je mogoče. Zdaj sodite krivo moj svetsvèt, a pride morda čas, ko bodete dejali: Stari prijatelj je imel prav, on je poznal svet."«
 
„InTako beseduje starec, ko spremlja doktorja do vrtnega obrobja; a ondi postoji in gleda nekaj časa za njim. »Blag mož je to,« pravi potem. »In zakaj ni takim ljudem odločena lepša osoda? Zakaj je moral priti o> pod mojo streho, izpod ktere se vrača s krvavečim srcem? Vse bi storil, ko bi mu mogel pomoči, a zdaj ne morem. Nemesis , Nemesis! tvoja preganjalska nit še ni pretrgana in tvoja čaša, iz ktere že trideset let pijem, še ni izpraznjena!"«
Tako beseduje starec, ko spremlja doktorja do vrtnega obrobja; a
 
Vratislav ni čul zadnjih besed, in prav je bilo tako. Dovolj je imel svojih lastnih temnih mislij, prevelik je bil labyrint, po kterernkterem se mu je podila podoba za podobo, nasprotje za nasprotjem.
ondi postoji in gleda nekaj časa za njim. „Blag mož je to," pravi potem.
 
„Nekdaj»Nekdaj sem mislil, da poznam svojega starega prijatelja, zdaj mi je jasno, da sem se motil. Nekaj skrivnostnega je imel vedno v svojem govorjenji in povsod, in če se ne goljufam, v nekakej čudnej zvezi je z gradom na Pasjaku in njegovimi prebivalci. Zakaj pa mi ni sicer ničesar omenjal o grajskih, kakor da bi mu bili tuji, in ko sem jih spoznal jaz, vidi se mu, da mu ni povšeči takovo znanje. Uganjka, v resnici čudna uganjka je to, ktero nesem iz domovja zopet na tuje, in zlati gradovi, ktere sem hotel zidati trl na rojstnej zemlji, razrušeni so za vselej."«
„In zakaj ni takim ljudem odločena lepša osoda? Zakaj je moral priti o> pod mojo streho, izpod ktere se vrača s krvavečim srcem? Vse bi storil, ko bi mu mogel pomoči, a zdaj ne morem. Nemesis , Nemesis! tvoja preganjalska nit še ni pretrgana in tvoja čaša, iz ktere že trideset let pijem, še ni izpraznjena!"
 
Takih mislij polen pride Vratislav do gozdnega obrobja, kjer je prvič zaupno govoril z Zvezdano in kjer mu je odljudni grajski pisar zastrupil najlepši trenotek njegovega 'življenja.
Vratislav ni čul zadnjih besed, in prav je bilo tako. Dovolj je imel svojih lastnih temnih mislij, prevelik je bil labyrint, po kterern se mu je podila podoba za podobo, nasprotje za nasprotjem.
 
In predno se zavezavé v takem premišljevanji, zakliče ga ženski glas. Ozre se in zagleda na samotnej klopici črnooko dekletce, ki se mu nasproti smeji in ga pozdravlja.
„Nekdaj sem mislil, da poznam svojega starega prijatelja, zdaj mi je jasno, da sem se motil. Nekaj skrivnostnega je imel vedno v svojem govorjenji in povsod, in če se ne goljufam, v nekakej čudnej zvezi je z gradom na Pasjaku in njegovimi prebivalci. Zakaj pa mi ni sicer ničesar omenjal o grajskih, kakor da bi mu bili tuji, in ko sem jih spoznal jaz, vidi se mu, da mu ni povšeči takovo znanje. Uganjka, v resnici čudna uganjka je to, ktero nesem iz domovja zopet na tuje, in zlati gradovi, ktere sem hotel zidati trl na rojstnej zemlji, razrušeni so za vselej."
 
Takih mislij polen pride Vratislav do gozdnega obrobja, kjer je prvič zaupno govoril z Zvezdano in kjer mu je odljudni grajski pisar zastrupil najlepši trenotek njegovega 'življenja.
 
In predno se zave v takem premišljevanji, zakliče ga ženski glas. Ozre se in zagleda na samotnej klopici črnooko dekletce, ki se mu nasproti smeji in ga pozdravlja.
 
 
240
 
Rad bi šel mimo, ne govoril bi več z Zvezdano, mož bi bil, storjenih sklepov bi ne prelamljal, a mogoče ni. Saj mu tudi dekletce ni nič žalega storilo, kako bi mogel tako trdosrčen biti, da bi se po krivici maščeval!
 
In k njej hiti tedaj in sede na klopico ter se trudi, da bi bil vesel kakor prejšnje dni. Vendar preje goljufamo največjega modrijana nego ljubeče žensko ok6okó.
 
»Kaj ti je, ljubi Vratislav, danes? Otožen si, prave besede nimaš za me, in dozdeva se mi, kakor da bi ti bila nestrpna moja druščina?"«
 
„Krive»Krive so take misli:, Zvezdana! Glej, jaz sem vesel ali vsaj biti moram. In nespametno bi bilo, ko bi žaloval človek, kedar se poslavlja od prijateljev, ki mu svetujejo in Želeželé, naj kmalu odide."«
 
„To»To so brezsrčne besede, Vratislav, in jaz jih ne urnemumem. O govori jasno, nekaj imaš na srci, kar ne zaupaš meni, ker me ne ljubiš več,"« vzdihne naposled deklica, ovije beli roki okoli njegovega vratilvratú in glas jej zamrezamrè na ustnicah.
 
„Zvezdana»Zvezdana, jaz grem, tajiti nočem več. Iti moram in ce16celó tvoj oče mi svetujejo, da je boljše tako za me in za te. Pozabi me, to te prosim; okleni se drugega, ki te je bolj vreden od mene in bodi srečna; če ne bodem jaz nikdar, kaj tega drugim mar!"«
 
„Gorje»Gorjé! to ni mogoče, ti, ostaneš, ti ne greš, Vratislav, ali pa nisi preračunil, kaj bode z menoj,"« pravi deklica in obilo solze jo zalijezalijó.
 
,UtolaŽi.»Utolaži se, Zvezdana! Jaz grem, ker moram iti. Znabiti še pride čas, ko se vrnem', ako pa ne, odpusti mi in vetjamiverjami, da je bil tvoj Vratislav poštenjak, ki si ni hotel s silo priboriti sreče, ktere ni zaslužil."«
 
Izgovorivši poobjame deklico , poljubi jo v bledo čelo in izgine v gozdnej seči.
 
Petnajsto poglavje.
 
== Petnajsto poglavje. ==
Že drugo jutro zgodaj je sedel Vratislav na robu svojega kovčega, in pospravljal svoje knjige, obleko in vse, kar je prinesel nekdaj iz mesta, kajti odpotovati je mislil še isti dan.
 
Že drugo jutro zgodaj je sedel Vratislav na robu svojega kovčega, in pospravljal svoje knjige, obleko in vse, kar je prinesel nekdaj iz mesta, kajti odpotovati je mislil še isti dan.
V prvem trenotku niti računil ni, koliko gorju pusti za seboj; pozabil je ce16 ljubezni do Vide, ki mu je bledega obraza in objokanih očij urejevala potrebne reči za odhod in si niti vprašati ni upala, kam gre in kdaj se, vrne.
 
V prvem trenotku niti računil ni, koliko gorjugorjá pusti za seboj; pozabil je ce16celó ljubezni do Vide, ki mu je bledega obraza in objokanih očij urejevala potrebne reči za odhod in si niti vprašati ni upala, kam gre in kdaj se, vrne.
Vedela je pač, da je vsega tega kriv mestni gospod, isti človek, ki se je uselil siloma v njeno srce, in vest jo je pekla, da tudi ona ni brez krivde, zakaj pa je bila prijazna z njim in mu je dajala povod, da se je pridružil v prej tako veseli krog? '
 
Vedela je pač, da je vsega tega kriv mestni gospod, isti človek, ki se je uselilusélil siloma v njeno srce, in vest jo je pekla, da tudi ona ni brez krivde, zakaj pa je bila prijazna z njim in mu je dajala povod, da se je pridružil v prej tako veseli krog? '
Vratislav ni omenil niti besedice o zadnjih dogodbah, le naročal je Vidi, kaj se ima storiti s tem in onim, ko bi o njem toliko in toliko časa ne čula. Na zadnje jej je rekel, naj bode prijazna z Zvezdano kakor doslej, naj jo tolaži, ko bi žalovala, in jej prigovarja, naj minolost pozabi.
 
»In še nekaj te prosim, draga Vida, in prepričan sem tudi, da me ubogaš. Vedno si bila poštena deklica ,"« pravi Vratislav dalje , držeč jo za desnico in nadaljuje: „Vida»Vida, ti imaš skrivnosti pred menoj, a tega ti ni potreba, znano mi je vse. Dobro vemvém, da vidiš rada, ali da si vsaj rada videla Skovirja , mojega nekdanjega prijatelja in tudi jaz sem ga rad imel. Drago sem plačal to zaupanje, on je človek brez srca, brez časti. Odpuščam mu jaz, odpusti mu tudi ti, a obljubiti, priseči mi moraš, da se ga ogiblješ odslej, da ne obiskuješ več gradilgradú na Pasjaku. Če se hočeš možiti in tega ti bode potreba, kajti slabotna ženska mora imeti krepko moško podporo, izberi si mladenča iz gorskega zakotja, kterega poznaš od mladih nog in ki si vzrastla z njim , ki ume tebe in ti njega, ki čuti več, kakor kaže, a goljufije ne pozna, in zagotavljam te, srečna bodeš. Vida, ti ne poznaš tako zvanega omikanega sveta, in srečna si, da je tako. O kolikokrat sem že dejal, zakaj si zapustil skromni dom svojih očetot očetov, ubijal se pol svojega življenja za videno srečo, in to moram ponavljati zopet danes, ko se poslavljam sam ne vemvém za koliko let od najdražjega , kar mi je na svetu: od domovja , od tebe in tvoje prijateljice. Vendar zdaj je prepozno, kar se je zgodilo, ne da, se več izbrisati."«
 
Tihota nastane nekaj časa. Naposled povzame zopet Vratislav besedo: „Pozvedi»Pozvedi tudi, Vida, kako je starej gospej na Pasjaku; čul sem, da je bolna, a niti posloviti se ne morem od nje. Reci jej, da jo pozdravljam. Ona je blaga žena."«
241
 
Tako je govoril Vratislav z Vido in težko je med tem zakrival globoko žalost v srci; svete je dajal, a čutil je, da jih potrebuje najbolj sam.
 
Kake dve uri pozneje je že stal na Draganovem dvorišči z zelenim „kocem"»kocem« pogrnen in naprežen voziček , in stari Matijec je v pražnjej obleki nakladal Vratislavove reči ter z glavo zmajeval, ker ni mogel umeti, kako more učen in imeniten gospod biti tako trmast in svojeglav, da mu kar črez noč odpotovanje v misel pride in se kar nenadoma domovja naveliča. Ali kar zdaj pridrči semsèm po vasi koleselj iz graditgradú na Pasjaku in grajski sluga poprašuje po mladem doktorji.
časa ne čula. Na zadnje jej je rekel, naj bode prijazna z Zvezdano kakor doslej, naj jo tolaži, ko bi žalovala, in jej prigovarja, naj minolost pozabi.
 
„Zdaj»Zdaj ni drugače, gospod doktor, kar k meni prisedite pa je. Težko vas pričakujejo stara gospa in slabo jim je ,"« pravi sluga, ko trenotek pozneje pred Vratislavom na dvorišči razoglav stoji in na vso sapo naročilo svoje gospodinje razklada.
In še nekaj te prosim, draga Vida, in prepričan sem tudi, da me ubogaš. Vedno si bila poštena deklica ," pravi Vratislav dalje , držeč jo za desnico in nadaljuje: „Vida, ti imaš skrivnosti pred menoj, a tega ti ni potreba, znano mi je vse. Dobro vem, da vidiš rada, ali da si vsaj rada videla Skovirja , mojega nekdanjega prijatelja in tudi jaz sem ga rad imel. Drago sem plačal to zaupanje, on je človek brez srca, brez časti. Odpuščam mu jaz, odpusti mu tudi ti, a obljubiti, priseči mi moraš, da se ga ogiblješ odslej, da ne obiskuješ več gradil na Pasjaku. Če se hočeš možiti in tega ti bode potreba, kajti slabotna ženska mora imeti krepko moško podporo, izberi si mladenča iz gorskega zakotja, kterega poznaš od mladih nog in ki si vzrastla z njim , ki ume tebe in ti njega, ki čuti več, kakor kaže, a goljufije ne pozna, in zagotavljam te, srečna bodeš. Vida, ti ne poznaš tako zvanega omikanega sveta, in srečna si, da je tako. O kolikokrat sem že dejal, zakaj si zapustil skromni dom svojih očetot , ubijal se pol svojega življenja za videno srečo, in to moram ponavljati zopet danes, ko se poslavljam sam ne vem za koliko let od najdražjega , kar mi je na svetu: od domovja , od tebe in tvoje prijateljice. Vendar zdaj je prepozno, kar se je zgodilo, ne da, se več izbrisati."
 
»Čudno naključje je to, nerazumljivo,« misli si Vratislav. «Prej me nenadne neprijetnosti iz doma podapodé, in ko je izvršeno vse, pride drugi in kliče: Stoj, ne hodi!"«
Tihota nastane nekaj časa. Naposled povzame zopet Vratislav besedo: „Pozvedi tudi, Vida, kako je starej gospej na Pasjaku; čul sem, da je bolna, a niti posloviti se ne morem od nje. Reci jej, da jo pozdravljam. Ona je blaga žena."
 
Po takovem modrovanji ukaže Vratislav hlapcu, naj voz zopet raz- prežerazpreže in si vožnjo za prihodnje jutro prihrani. Sam pa h grajskemu slugi na voz prisede in se namesto proti jugu na tuje — na zahod v grad na Pasjaku odpelje.
Tako je govoril Vratislav z Vido in težko • je med tem zakrival globoko žalost v srci; svete je dajal, a čutil je, da jih potrebuje najbolj sam.
 
Kake dve uri pozneje je že stal na Draganovem dvorišči z zelenim „kocem" pogrnen in naprežen voziček , in stari Matijec je v pražnjej obleki nakladal Vratislavove reči ter z glavo zmajeval, ker ni mogel umeti, kako more učen in imeniten gospod biti tako trmast in svojeglav, da mu kar črez noč odpotovanje v misel pride in se kar nenadoma domovja naveliča. Ali kar zdaj pridrči sem po vasi koleselj iz gradit na Pasjaku in grajski sluga poprašuje po mladem doktorji.
 
„Zdaj ni drugače, gospod doktor, kar k meni prisedite pa je. Težko vas pričakujejo stara gospa in slabo jim je ," pravi sluga, ko trenotek pozneje pred Vratislavom na dvorišči razoglav stoji in na vso sapo naročilo svoje gospodinje razklada.
 
,Čudno naključje je to, nerazumljivo " misli si Vratislav. „Prej me
 
 
242
 
nenadne neprijetnosti iz doma poda, in ko je izvršeno vse, pride drugi in kliče: Stoj, ne hodi!"
 
Po takovem modrovanji ukaže Vratislav hlapcu, naj voz zopet raz- preže in si vožnjo za prihodnje jutro prihrani. Sam pa h grajskemu slugi na voz prisede in se namesto proti jugu na tuje — na zahod v grad na Pasjaku odpelje.
 
Kako se začudi Vratislav, ko pol ure pozneje v bolniško sobano stopi in staro gospo v mehkem naslonjači, z vezenjem v roki in ne ravno bolezni oznanujočega lica najde.
 
„Hvala»Hvala lepa, da ste se potrudili, gospod, in lepo je, da ste uslišali mojo prošnjo in me obiskali,"« ogovori grajščakinja doktorja in mu sebi nasproti sedež ponudi. „Berem»Berem vam tudi na obrazu, da se čudite inojejmojej bolezni, ktero sem vam naznanila, in si mislite, da mi ni posebne sile. Resnica je to, gospod doktor. A povampovém vam, da sem se postarala, da ne bodem dolgo in da me v takem položaji tudi malenkosti bolj vznemirjajo, kakor pa bi bilo potreba. Zaradi tega sem vas tudi povabila in vas želela videti, predno odidete."«
 
Vratislav je v zadregi in osramočen. Predobro je Čutilčutil, da se je pregrešil, ker je hotel brez slovesa odpotovati od stare prijateljice.
 
„Ne»Ne zamerite, milostljiva gospa! Moje razmerje se je nena,dnonenadno izpremenilo. Ostati mi ni več til; prelamljati moram svoje nekdanje sklepe in obljube ter si iskati drugega domovja,"« pravi Vratislav čudeččudéč se, kako je zvedela grajščakinja o njegovem odhodu , saj je že nekaj dnij ni bilo na Radovji!
 
„Iti»Iti morate, pravite, in nemudno, gospod doktor! A pravih vzrokovuzrokov nimate za to, to vam peničinpovém jaz. MračilaMračna meglica;, ki je prišla nad vas, se zopet razpodi; vi pozabite, kar je bilo, zavire vaše sreče se odstranijo in vi se zopet zaveste kakor črez noč na prejšnjej cesti in porečete: Stara gospa je imela prav, ki je trdila tako. Zdaj mi pa še podajte roko in obljubite, da svoje prejšnje namene uničite, na Radovji ostanete, mladej Zvezdani najlepših ur ne zagrenite in sebi miramirú ne kratite. Da vam olajšam vaše križe in težave ter poravnam vse protivje in nezgodo, ki se je jela nad vašo glavo kopičiti, priča vam je moja, roka. Na-te! porok sem vam s častno besedo, da bode resnica, kar govorim."
 
Stara gospa poda čudečemu se tovarišu roko in nadaljuje: „Znano»Znano mi je, da vam je svetoval gospod Kolovski, da hitite od tod, kjer še ni dozdaj sreče za. vas, in da ste zastavili besedo, da storite taktitakó. .Tudi vóni,vém dobro, da vas je žalil grajščakov sorodnik gospod Skovir, a vse to nič ne d&dé. Pri takovih rečeh imam tudi jaz nekaj besede. Meni ste bili vi povšeči precej s početka. Pogledali ste svet, precej izkušnje imate, lep naslov ste si pridobili, zakaj bi ne bili vredni deklice, ki vas ljubi s prvim mladostnim ognjem in vi njo; zakaj bi se ne poskusilo, da se osreči mladi par. Torej najprvo, gospod doktor, je to, da na Radovji ostanete in storite, kar vam velim. Potrebujem vas tudi jaz , saj ni zvedenega zdravnika na daleč okrog. Naduha in starost me tare od dne do dne, in kmalu bode treba oditi za drugimi. Povém vam, svojih ljudij nimam. Tujcem sem morala izročiti svoje posestvo, ljudem, ki mi niti hvaležni niso, kakor vidim. A med tem se je mnogo spremenilo. Našla sem človeka, o kterem sem mislila, da je izgubljen, zatorej hočem popraviti, kar je zamujenega. Naznanjam vam, da bode ta grad in vsa lastnina, ki spada k njemu, ko mene več ne bo, Z v e z d a n i n a in vaša, če vam je po godu, kajti vidva sta mi odslej najdražji osebi na svetu.«
 
 
243
 
 
osreči mladi par. Torej najprvo, gospod doktor, je to, da na Radovji ostanete in storite, kar vam velim. Potrebujem vas tudi jaz , saj ni zvedenega zdravnika na daleč okrog. Naduha in starost me tare od dne do dne, in kmalu bode treba oditi za drugimi. Pověm vam, svojih ljudij nimam. Tujcem sem morala izročiti svoje posestvo, ljudem, ki mi niti hvaležni niso, kakor vidim. A med tem se je mnogo spremenilo. Našla sem človeka, o kterem sem mislila, da je izgubljen, zatorej hočem popraviti, kar je zamujenega. Naznanjam vam , da bode ta grad in vsa lastnina, ki spada k njemu , ko mene več ne bo, Z v e z d a n i n a in. vaša , če vam je po godu , kajti vidva sta mi odslej najdražji osebi na svetu."
 
Pri teh besedah potihne grajščakinja in si zakrije obraz v dlani, da bi utajila svoje ginenje.
 
Vratislav stoji kakor okamenel. Sam ne , ali je resnica, kar govori starka, ali se jej le meša um, ali so pa sanje, goljufive sanje.
 
Pred nekaj trenotki najnesrečnejši človek in zdaj obdarjen z vsem, kar more svet poželeti. Zvezdana je njegova, protivje je uničeno, lepa bodočnost v domovini so mu smeji nasproti.
 
„To»To ni mogoče, milostljiva gospa, tega ne zaslužim jaz,"« vzklikne potem.
 
„Prepustimo izvršenje obljubljenega bodočnosti! — Zdaj pa svetujte meni, kako naj si podaljšam dneve, ki so mi šteti; povőm vam, da me še, ako vidim. Zvezdano srečno in vas, veseli življenje, akoravno mi je že zagrenilo toliko in tolikokrat."
 
Vratislav uredi vse, kar je bilo potreba in kar je zahtevalo oslabljeno zdravje stare grajščakinje, in se vrača vesel in prerojen domil na Radovje.
 
„Nerazumljiv igralec sem , čudne -doge igram tri in razumeti morem, kako me iznenadja naključje za naključjem. V jutru sem se poslavljal od domovja in vsega, opoldne pa sem zopet navezan z jeklenimi okovi na to gorsko zakotje. Stara gospa pa je več, mnogo več kot sem mislil jaz. .Vidi se mi, da ima mnogo vpliva na Molovskega. Ne ostaja mi drugega kot hiteti tja in poročati nežnej deklici, da se ne ločiva, da se izgublja protivje najinej sreči, da je gospa na Pasjaku najboljša žena celega sveta."
 
Tako je besedoval Vratislav samemu sebi na poti proti Radovju in je nove sklepe koval Prišedši dom pa je ukazal, da se njegove reči zopet na prejšnje mesto postavijo , meněč, da še ostane dalje v gorskem zakotji. (Dalje pride.)
 
„Prepustimo»Prepustimo izvršenje obljubljenega bodočnosti! — Zdaj pa svetujte meni, kako naj si podaljšam dneve, ki so mi šteti; povőmpovém vam, da me še, ako vidim. Zvezdano srečno in vas, veseli življenje, akoravno mi je že zagrenilo toliko in tolikokrat."«
 
Vratislav uredi vse, kar je bilo potreba in kar je zahtevalo oslabljeno zdravje stare grajščakinje, in se vrača vesel in prerojen domildomú na Radovje.
 
„Nerazumljiv»Nerazumljiv igralec sem , čudne -dogeuloge igram tri in razumeti morem, kako me iznenadja naključje za naključjem. V jutru sem se poslavljal od domovja in vsega, opoldne pa sem zopet navezan z jeklenimi okovi na to gorsko zakotje. Stara gospa pa je več, mnogo več kot sem mislil jaz. .Vidi se mi, da ima mnogo vpliva na MolovskegaKolovskega. Ne ostaja mi drugega kot hiteti tja in poročati nežnej deklici, da se ne ločiva, da se izgublja protivje najinej sreči, da je gospa na Pasjaku najboljša žena celega svetasvetá."«
Zvezdana.
 
Tako je besedoval Vratislav samemu sebi na poti proti Radovju in je nove sklepe koval. Prišedši domdomú pa je ukazal, da se njegove reči zopet na prejšnje mesto postavijo , meněčmenéč, da še ostane dalje v gorskem zakotji. (Dalje pride.)
Roman. Spisal Anton Koder.
 
(Dalje.)
 
šestnajsto== Šestnajsto poglavje.==
 
Pipec, ki je po cele ure s prekrižanima rokama na žagiščnem vozu sedel ter priložnosti in časa dovolj imel za svetovno modroslovje in kovanje soseskinih novic , pretuhtal je v svojej modrej glavi in preštudiral , da mlada Zvezdana na Zabrdji , tista Črnolaska in pa doktor Dragaii nista kar tako , kakor navadni ljudje , da se rada vidita in ljubita , ali kako bi dejal.