Zvezdana: Razlika med redakcijama

odstranjenih 105 zlogov ,  pred 14 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
== Sedemnajsto poglavje. ==
 
Bilo je vse kakor med zadnjimi dogodki na Radovji. Enoglasno je tekala in se glasila zabrdska žaga , voda je šumela tako kakor nekdaj ondi ob jezu , in Pipec je sedel na žagiščnem vozu ter premišljeval o življenji in — pijači.
 
Vendar pazno opazovalčevo oko bi bilo na prvi pogled spoznalo, da ni istega veselja več v gorskem zakotji kot minole Časečase in da je pri Draganu mnogo izpremenjenega. Gosposka družina se ne zbira več tam kakor nekdaj ; mlada Vida ima sem ter tja objokane oči , stare gospe s Pasjaka ni več ondi videti, in•in Vratislav ostaja po cele dneve od doma.
 
Mnogo na boljšem pa je odslej zabrdski žagar in mešetar Pipec ; dobre volje je vedno , pogosto obiskuje krčmo in novcev mu nikdar ne pomanjkuje.
 
Nekteri hočeje ce15celó vedeti in trdijo, da je Pipec v velikej Častičasti, da sprejema gosposke goste in da se z grajskim pisarjem dobro ometaumeta, kajti več potov zapored so že videli isto čmerikavo gosposko vrano korakati proti samotnej žagi. Poslednje je delalo precej preglavice radovednim vaščanom , ker si niso mogli -Lakov°takove žagarjeve imenitnosti prav tolmačiti. Neki so dejali: po nemško ume žagar jezik majati in pretkan je kot cesarski minister , zato ga spoštuje gospoda ; drugi so trdili , da ni nič posebnega, če je prijatelj z onim starcem ; tretji so zabičevali, da ni bajšbajè posebno koristno bratiti se z gospodo, da se njej ne pride lahko do živega, pa da jej ne gre zastonj kakov denar izpod palca.
 
A naj bode temu kakor hoče, istina je, da sta se poprijateljila grajski pisar in Pipec, in ker sta bila oba sebičneža, morala sta tudi imeti važnih 'urokovuzrokov zato.
 
Pozno je že bilo nekega večera, ko se oddrgnejo duri žagarjeve koče in stopi va-njo gosposki oblečen človek ter sede žagarju nasproti.
24
 
„Hudiča »Hudiča, časa je .bilo dovolj. Če bi bil ti mož beseda, lahko bi bil izpolnil svojo obljubo ; tako pa si baba in uničiš vse s svojo prokleto boječnostjo ,"« huduje se prišlec, — grajski pisar nad PipeemPipcem in meri nevoljno svojega nekako iznenadnega tovariša.
 
„Jeziti»Jeziti se ne in kleti, gospod grajski ! Tega ni potreba. Pipec je mož , pravi mož in kar reče, izpolni , kakor bi z žrebljem pribil. Dane besede ne taji in ne pozablja nikdar. A potpovém vam, to pOtpot bi se bilo skoro moralo poslednje zgoditi. Prokleto mnogo truda me, je stalo izpolniti vašo prošnjo. Isti doktorski mladič se zdajci ženi, to si zapomnite. Dan na dan sedi na Zabrdji in. zaklepa svoje shrambe varno za seboj. Lagati sem moral in se hliniti, da sem skrivaje dobil od Vide ista zdravila, ki ste jih zahtevali. Sam vrag vedi, kako se že imenujejo, brez vašega lističa bi jih ne bil vedel najti v doktorjevej lekarnici. Pa to sem radoveden, čemu vam bodo ista zrnica, prida niso ali kali. Bolnika nimate v gradu razvenrazvèn grajščakinje in to zdravi doktor sanisam; vsak dan se vozi k njej in take sile jej tudi ne bode."«
346
 
„Dejal»Dejal sem ti že , da jih zna-se potrebujem , Pipec. Ker pa z Vratislavom, ali kako se že doktor zove, nisva posebna prijatelja, nočem, da bi me zdravil on. To pa si zapomni, glavo ti ubijem, če komu zineš besedico o tem, kar sem te prosil. In tega ti ne bode žal; Pipec, ti še ne poznaš grajskega pisarja, a spoznal ga bodeš."«
Pozno je že bilo nekega večera, ko se oddrgnejo duri žagarjeve koče in stopi va-njo gosposki oblečen človek ter sede žagarju nasproti.
 
Izgovorivši poseže pisar po zavitku, kterega, mu Pipec nasproti moli, razpečati ga in pravi:
„Hudiča , časa je .bilo dovolj. Če bi bil ti mož beseda, lahko bi bil izpolnil svojo obljubo ; tako pa si baba in uničiš vse s svojo prokleto boječnostjo ," huduje se prišlec, — grajski pisar nad Pipeem in meri nevoljno svojega nekako iznenadnega tovariša.
 
„Tako»Tako, ti si pravo zadel. To so zdravila, ki pomagajo gotovo nekomu ali še mnogim. Poglej še tu doktorjevo ime in njegov pečat. Izvrstno, izvrstno, Pipec, pridušim se ti, da nama še Uletá-le zavitek lahko pridobi mnogo pijače, veselih ur, in če ne tega, vsaj nekomu: rešenje zaklete prisege."«
„Jeziti se ne in kleti, gospod grajski ! Tega ni potreba. Pipec je mož , pravi mož in kar reče, izpolni , kakor bi z žrebljem pribil. Dane besede ne taji in ne pozablja nikdar. A pot vam, to pOt bi se bilo skoro moralo poslednje zgoditi. Prokleto mnogo truda me, je stalo izpolniti vašo prošnjo. Isti doktorski mladič se zdajci ženi, to si zapomnite. Dan na dan sedi na Zabrdji in. zaklepa svoje shrambe varno za seboj. Lagati sem moral in se hliniti, da sem skrivaje dobil od Vide ista zdravila, ki ste jih zahtevali. Sam vrag vedi, kako se že imenujejo, brez vašega lističa bi jih ne bil vedel najti v doktorjevej lekarnici. Pa to sem radoveden, čemu vam bodo ista zrnica, prida niso ali kali. Bolnika nimate v gradu razven grajščakinje in to zdravi doktor sani; vsak dan se vozi k njej in take sile jej tudi ne bode."
 
Pipec zija od samega začudjenja in ne more umeti pisaajevihpisarjevih be,sedbesed. Kaj pa bi bilo tudi posebnega v onem zavitku, kterega. si je sam skrivaje iz doktorjeve lekarne izposodil in storil grajskemu pisarju dobroto, kakor sam trdi. Sile bajebajè ne bode. Gospoda je lahkoverna in zaupljiva, da ne tega, misli si naposled Pipec, ko svojemu tovarišu po ozkej brvi ob jezu sveti.
„Dejal sem ti že , da jih zna-se potrebujem , Pipec. Ker pa z Vratislavom, ali kako se že doktor zove, nisva posebna prijatelja, nočem, da bi me zdravil on. To pa si zapomni, glavo ti ubijem, če komu zineš besedico o tem, kar sem te prosil. In tega ti ne bode žal; Pipec, ti še ne poznaš grajskega pisarja, a spoznal ga bodeš."
 
Izgovorivši poseže pisar po zavitku, kterega, mu Pipec nasproti moli, razpečati ga in pravi:
 
„Tako, ti si pravo zadel. To so zdravila, ki pomagajo gotovo nekomu ali še mnogim. Poglej še tu doktorjevo ime in njegov pečat. Izvrstno, izvrstno, Pipec, pridušim se ti, da nama še Ule zavitek lahko pridobi mnogo pijače, veselih ur, in če ne tega, vsaj nekomu: rešenje zaklete prisege."
 
Pipec zija od samega začudjenja in ne more umeti pisaajevih be,sed. Kaj pa bi bilo tudi posebnega v onem zavitku, kterega. si je sam skrivaje iz doktorjeve lekarne izposodil in storil grajskemu pisarju dobroto, kakor sam trdi. Sile baje ne bode. Gospoda je lahkoverna in zaupljiva, da ne tega, misli si naposled Pipec, ko svojemu tovarišu po ozkej brvi ob jezu sveti.
 
Temna je bila ista noč, in naš pozni potnik je težko ubiral slabo stezo od Radovja proti Pasjaku.
Več potov je postal, pogledal v oblačno nebo, zaklel, dvignol pest in govoril sam s seboj:
 
»Dan se nagiblje, ura se bliža, kar je zakleto, mora se izpolniti, zdaj ni vrnitve, zdaj je prepozno. Ugodna prilika se mi tudi smeji. Hudiča, kakor ogenj v streho tako se raznese nekega dne glas: Križajte, pogubite ga, morilec je, hudodelec zaradi kopice novcev nad osebo, kterej je toliko hvale dolžen. Ha, ha, izvrstno, to je prav. In starec se spomni tedaj morda tudi mene, v misel mu pride prijatelj nekdanjih dnij, kteremu je zastrupil življenje, akoravno ne brez vzrokauzroka, a vse- eno. Moje geslo je maščevanje do zadnjega vzdiha. Nož zoper nož, to je pravi. boj, zadnji boj človeku, ki nima ničesar več izgubiti. A pri njem je drugače. Čuti naj, kaj je maščevanje moža, ki je vržen iz sredine človeštva, brez upa, brez radosti, brez časti. Ne , istina ni to. Veseli me še , veseli me maščevanje nad onimi, ki so krivi, da sem zabredel tako daleč, in to je : stara grajščakinja in on. Naj. se pokorita , naj trpita zdaj zaradi tega oboaobá."«
„Dan se nagiblje , ura se bliža, kar je zakleto, mora se izpolniti, zdaj ni vrnitve , zdaj je prepozno. Ugodna prilika se mi tudi smeji.
 
Tako je govoril grajski pisar isti večer na, poti v mračnem gozdu.
 
Prišedši- pred grad sede na kamenito klop na dvorišči in podpre glavo. „Nemesis »Nemesis, čudna Nemesis !"« vzdihne potem. „Pred.»Pred dvajsetimi leti sem sedel tu in zrl v to krasno okolico, ki je bila toliko kakor moja. Zmagovalec sem tu slonel, in moj tekmec je begal po tujini. Dvajset let, kratek čas in kako dolg ! V tem so se, zamenjale uloge. Jaz sem na njegovem in .on na mojem mestu. A tako urno si ne dam žezla izviti iz rok. Bombo, strašno bombo vrženivržem v njegovo družino, ki razruši vse, in če ugonobi -tudi mene, nič ne de. Sladko je počivanje po delu, veselo slovo, če velja dana beseda tako gotovo kot bodo iznenadili in. pretresli njega — moji maščevalni topovi."«
347
 
Hudiča, kakor ogenj v streho tako se raznese nekega dne glas: Križajte, pogubite ga, morilec je, hudodelec zaradi kopice novcev nad osebo, kterej je toliko hvale dolžen. Ha, ha, izvrstno, to je prav. In starec se spomni tedaj morda tudi mene, v misel mu pride prijatelj nekdanjih dnij, kteremu je zastrupil življenje, akoravno ne brez vzroka, a vse- eno. Moje geslo je maščevanje do zadnjega vzdiha. Nož zoper nož, to je pravi.boj, zadnji boj človeku, ki nima ničesar več izgubiti. A pri njem je drugače. Čuti naj, kaj je maščevanje moža, ki je vržen iz sredine človeštva, brez upa, brez radosti, brez časti. Ne , istina ni to. Veseli me še , veseli me maščevanje nad onimi, ki so krivi, da sem zabredel tako daleč, in to je : stara grajščakinja in on. Naj. se pokorita , naj trpita zdaj zaradi tega oboa."
 
== Osemnajsto poglavje.==
Tako je govoril grajski pisar isti večer na, poti v mračnem gozdu.
 
Prišedši- pred grad sede na kamenito klop na dvorišči in podpre glavo. „Nemesis , čudna Nemesis !" vzdihne potem. „Pred. dvajsetimi leti sem sedel tu in zrl v to krasno okolico, ki je bila toliko kakor moja. Zmagovalec sem tu slonel, in moj tekmec je begal po tujini. Dvajset let, kratek čas in kako dolg ! V tem so se, zamenjale uloge. Jaz sem na njegovem in .on na mojem mestu. A tako urno si ne dam žezla izviti iz rok. Bombo, strašno bombo vrženi v njegovo družino, ki razruši vse, in če ugonobi -tudi mene, nič ne de. Sladko je počivanje po delu, veselo slovo, če velja dana beseda tako gotovo kot bodo iznenadili in. pretresli njega — moji maščevalni topovi."
 
Osemnajsto poglavje.
 
Stara grajščakinja na Pasjaku zadnji čas resno oboli.
 
Nenadoma in v noči pokličejo zopet njenega mladega doktorja v grad. On spozna, da je njeno stanje jako kritično, a njegove zdravniške izkušnje premajhne, da bi vedel kaj izdatnega svetovati. To naznani grajskemu najemniku ter meni, da bi bilo dobro poklicati še kakovega drugega zdravnika iz mesta v posvetovanje , kajti bolničin stan se mu dozdeva jako sumljiv in nepričakovano izpremenjen.
 
Začudi se Vratislav, ko čaječuje, da je vse to že oskrbel grajski pisar in da že doktorja iz mesta jutre pričakujejo.
 
Neprijetno zadenejo te besede Vratislava. Ne zaupajo mu torej prav grajski ljudje, na tehtnico se poklada njegova vednost. In ta posel prevzemajo oni, ki niso sicer skrbeli za bolnico, oni človek, ki je bil vzlasti njemu ves čas odljuden, do kterega čuti posebno antipathijo, dasi ne ve prav za prav, kaj je temu uzrok.
Neprijetno zadenejo te besede Vratislava. Ne zaupajo mu torej
 
prav grajski ljudje, na tehtnico se poklada njegova vednost. In ta posel
 
prevzemajo oni, ki niso sicer skrbeli za bolnico, oni človek, ki je bil vzlasti njemu ves čas odljuden, do kterega čuti posebno antipathijo, dasi ne ve prav za prav, kaj je temu uzrok.
 
Grajščakinji postaja med tem vedno slabejše. Zavest jo zapusti, blesti jame in upanja ni mnogo, da še preživi bodočo noč.
 
24*
 
 
348
 
V takej nevarnosti ukaže Vratislav napreči voz in odpelje se sam, kakor urno je le mogoče, v mesto iskat bolj izvedene moči.
Ista noč mine in poldrugega dopoldne, a bolnici ne odleže, in niti prvega zdravnika niti drugega ni iz mesta, in tudi Vratislav se ne vrne. Vse strmi, vse je v največjem neredu. Proti poldne se pa ustavi pred gradom kočija, iz nje stopi grajski pisar in odkaže mestnemu doktorju bolničino sobo.
 
Doktor najde bolnico že s smrtjo borečo se , brez zavesti. Hitro popratpopraša po njenem prvem zdravniku in po zdravilih, ki so se rabila.
 
Odgovori se mu, da se je odpeljal doktor Dragan v mesto izdatnejše pomoči iskat, in pokažejo njegova sedanja zdravila.
 
Doktor se ozre v mali zavitek na bolničinej mizi, bere napis, pogleda .prvotni pečat , — zbledi in roka se mu trese. Urno pokliče grajskega najemnika, povepové mu nekaj skrivnostnega na uho, strmenje se bere obema na obrazih in nihče ne ve, kaj to pomeni.
 
In zopet se napreže v največjej naglici grajski koleselj, va-nj sede pisar in .se odpelje v silnem diru proti bližnjemu trgu in dalje proti glavnemu mestu.
 
Kmalu potem preložepreleže nekoliko bolnici, zavest se jej -povrne. Poslednjega se ima bajebajè zahvaliti modrosti mestnega zdravnika.
 
Proti večeru se še le vrne pisar iz mesta, in cesarski komisar deželne sodnije z dvema varuhoma javnega mirilmirú stopi iz kočije. Mestna komisija se napoti k bolnici, in zdaj se ondi prične skrivna ,seja z zdravnikom. Grajščakinja se vpraša, kdo jej je zapisal in dajal zdravila, in ona pritrdi nič slabega slutečslutéč, da jo je zdravil le doktor Dragan, njen mladi znanec iz Radovja.
 
Med tem ko se vse to sodnijski protokoluje in pokličejo priče , ki potrdijo izpoved grajščakinje, vrne se Vratislav. Med potem v Mesto je obolel sam, dva dni se je moral zdraviti in ko naposled zve, da je že dal drugi zdravnik na Pasjaku, vrača se sam.
 
Ko stopi v bolničino sobo , pokliče ga cesarski komisar , njegov nekdanji sošolec in tovariš na Pasjaku, Skovir, pokaže mu zavitek z zdravili ter ga vpraša, ali mu je znano to zrnice, pečat in podpis. Vratislav pritrdi, a ne more noreti, čemu takovo vprašanje, in kako je prišel najhujši strup iz njegove, lekarne v bolničino sobo.
 
„Pritrdili»Pritrdili ste, gospod doktor, in sodili se sami,"« povzame resno potem komisar. Primoran sem torej v imenu cesarske postave prijeti vas, .kajti vse okoliščine kažejo , da ste hoteli s strupom odpraviti grajšeakinjograjščakinjo in pridobiti svojej nevesti zapisano ogromno dedšino."«
 
Trenotek pozneje odpeljejo doktorja Dragana, in zdravnik naznani bolnici, da ni več nevarnosti, kajti oteta je z nasprotnim lekom sedanjih otrovajočih zdravil, — ktera jej je zapisal njen mladi znanec in prijatelj, doktor Dragan.
 
Po gradu in po okolici se raznese- kakor ogeiijogenj novica, da so ugrabili mladega doktorja, da je grajščakinja zastrupljena bajebajè zaradi dedšine in da nima neki tudi gospod z Zabrdja Čistihčistih rok pri tem, da je v nesramnej zvezi z mladim hudodelcem.
 
In v resnici še isti večer primejo tudi gospoda Kolovskega in ga odpeljejo z doktorjem vred v glavno mesto.
349
 
Vse Radovje' je bilo tedaj vznemirjeno. Tako strašne novice še ni bilo nikdar čuti v gorskem zakotji. Mladi doktor morilec, dobrotni stari gospod — njegov skrivni drug, to je strašno, nemogoče!
otrovajočih zdravil, --- ktera jej je zapisal njen mladi znanec in prijatelj, doktor Dragan.
 
Le eden se je smehljal v tem nenadnem prizoru. Bil je Skovir, cesarski komisar, isti človek, ki se je nekdaj čutil tako ponižanega pred svojim prijateljem, zasmehovanega od nežne črnolaske. In zdaj je sedel visoko na prestolu in zrl ponosno na pogubo svojih znančevznancev, na izpolnitev zakletega svojega maščevanja. Več ni zahteval, odškodovan je bil dovolj.
Po gradu in po okolici se raznese- kakor ogeiij novica, da so ugrabili mladega doktorja, da je grajščakinja zastrupljena baje zaradi dedšine da nima neki tudi gospod z Zabrdja Čistih rok pri tem, da je v nesramnej zvezi z mladim hudodelcem. •
 
In v resnici še isti večer primejo tudi gospoda Kolovskega in ga odpeljejo z doktorjem vred v glavno mesto. •
 
== Devetnajsto poglavje.==
Vse Radovje' je bilo tedaj vznemirjeno. Tako strašne novice še ni bilo nikdar čuti v gorskem zakotji. Mladi doktor morilec, dobrotni stari gospod — njegov skrivni drug, to je strašno, nemogoče!
 
Bilo je kaka tri leta pozneje. Zadnji sneg se je tajal daleč na jugu na črnogorskih pečinah, in razplamtel je zopet — boj, sveti boj za „krst»krst in slobodo zlatno"« med polmesecem in jugoslovanskimi junaki.
Le eden se je smehljal v tem nenadnem prizoru. Bil je Skovir, cesarski komisar, isti človek, ki se je nekdaj čutil tako ponižanega pred svojim prijateljem, zasmehovanega od nežne črnolaske. In zdaj je sedel visoko na prestolu in zrl ponosno na pogubo svojih znančev, na izpolnitev zakletega svojega maščevanja. Več ni zahteval, odškodovan je bil dovolj.
 
V lesenej koči je sedel v istem času proti večeru črnogorski Častnikčastnik pri kupici črnega vina. Oziral se je pogosto skozi malo okruiokno po strmini, kakor ko bi bil nekoga pričakoval.
Devetnajsto poglavje.
 
Še le ko jamejo daljni gorski velikani žareti v zadnjih solnčnih žarkih, "jejočujejo se konjska kopita in skozi škripajoče duri stopi sivolas junak rekoč: „Gospod»Gospod doktor, zdaj le jih peljejo ujetnike, lepo krdelce jih je, in ce16celó en častnik je med njimi."«
Bilo je kaka tri leta pozneje. Zadnji sneg se je tajal daleč na jugu na črnogorskih pečinah, in razplamtel je zopet — boj, sveti boj za „krst in slobodo zlatno" med polmesecem in jugoslovanskimi junaki. •
 
Kmalu potem se ustavi pred samotno kočo Množicamnožica ujetih turskih vojakov, spremljana od črnogorske straže, kajti bilo je tu prvo prenočišče na transportu v glavno mesto. Častniku se odkaže sedež. poleg ognjišča, ostalim pa s slamo nastlan prostor na nasprotnej strani.
V lesenej koči je sedel v istem času proti večeru črnogorski Častnik pri kupici črnega vina. Oziral se je pogosto skozi malo okrui po strmini, kakor ko bi bil nekoga pričakoval.
 
Še le ko jamejo daljni gorski velikani žareti v zadnjih solnčnih žarkih, "jejo se konjska kopita in skozi škripajoče duri stopi sivolas junak rekoč: „Gospod doktor, zdaj le jih peljejo ujetnike, lepo krdelce jih je, in ce16 en častnik je med njimi."
 
Kmalu potem se ustavi pred samotno kočo Množica ujetih turskih vojakov, spremljana od črnogorske straže, kajti bilo je tu prvo prenočišče na transportu v glavno mesto. Častniku se odkaže sedež. poleg ognjišča, ostalim pa s slamo nastlan prostor na nasprotnej strani.
 
Prejšnji pivec se zdajci predstavi častniku kot knezov zdravnik, odposlan na mejo ranjenikom na pomoč in ki v takovem poslu ne loči sovražnika od prijatelja.
 
„Hvala»Hvala lepa, gospod, razvenrazvèn mene je zdravo vse. A to je malenkost. Na desnici me je zadela krogla 'in mi prestrelila dlan. Kmalu bode dobro in ko bi, tudi ne bilo, nič ne de, ponosen sem na take ne- -prijetnostineprijetnosti."«
 
Te besede je. govoril častnik v pol umevnej srbščini , potegnol fes globje na oči in zrl molče v plameneči ogenj na ognjišči.
 
„Hudiča, to mi je pravi junak, ki bi delal čast vsakej vojski, ne
 
 
Te besede je. govoril častnik v pol umevnej srbščini , potegnol fes globje na oči in zrl molčemolčé v plameneči ogenj na ognjišči.
350
 
»Hudiča, to mi je pravi junak, ki bi delal čast vsakej vojski, ne le prokletim Turčinom ,"« pravi zdravnik polglasno v francoščini , da bi ga častnik ne imelumel; potem zapahzapali novo cigareto in tudi častniku eno podla v znamenje posebnega spoštovanja. Ko se prijetni tobakov dim proti zakajenemu stropu dviguje in gospodar pivcema kupi napolni, nadaljuje zdravnik v srbščini:
 
„Pokažite»Pokažite mi rano, tovariš !"«
 
„Hvala»Hvala, ni potreba ; malenkost je in brez nevarnosti. Samo to mi je neprijetno, da sem izgubil zaradi tega svobodo in sem primoran iskati prenočišča na tujej zemlji."«
 
„Čudno »Čudno, čudno, neumljivo ! Zanimiv možak to , nenavadne mere,"« misli si zdravnik in obrne kakor osramočen, da častnik tako malo njegovej dobrej volji zaupa, govorico na drugo stran,.
 
„Vi»Vi niste rodom Otomanec , tovariš, če ne zamerite,"« vpraša črez nekoliko časa zopet zdravnik in upre nekako ostrejše svoje oči v častnika.
 
„Kdo»Kdo Vam je to rekel ? In ko bi tudi ne bil, vse enoéno. Z navdušenjem sem se bojeval v boji, iz kterega me je rešila prokleta, osoda. In kdor dela tako, kakor jaz, kdo bi mu oporekal, da ni prijatelj svojemu gospodu, ali pa bolje rečeno sovražnik svojega bitja."«
 
Zadnje besede je govoril častnik s trpkim naglasom in gledal topo pred se.
 
„Filosof»Filosof po izkušnji, gotovo neprijetnej izkušnji, kakor vidim, prijatelj, in do takovih bucikiljudij imam največ spoštovanja in sympathije, torej tudi do vas; ne zamerite, da se vam vsiljujem s svojo odkritosrčnostjo ,"« odvrne mladi zdravnik in starejšemu možu desnico podipodá.
 
„Hvala»Hvala lepa, mladi znanec. Preveč prijaznosti, preveč odkritosrčnosti tujcu po mislih, rodu in — izkušnjah. Ohranite svoje prijateljstvo tovarišem, oni ga vam lahko povračajo z nasprotno ljubeznijo."«
 
Tihota nastane po teh besedah. Plameneči ogenj na ognjišči jame polagoma umirati. Od vhoda sem se čujejo posamezni polumevni sanjski glasovi spečih ujetnikov in koraki nočne straže zyunajzvunaj pred durmi.
 
Tudi stari častnik podpre glavo v dlan in jame dremati, ne meneč se dalje za mladega tovariša.
1.008

urejanj