Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Moja duša vasuje
| avtor= Fran S. Finžgar
| opombe=
| spisanoizdano= {{mp|delo|Dom in svet}}, {{mp|leto|1903}}, letnik 16
| vir= {{fc|dlib|E9XBLRYK|s=all|dLib}}
| licencadovoljenje= dLib
| obdelano= 4
| pregledana redakcija=75325
| licenca= dLib
| spisano= Dom in svet, 1903, letnik 16
| vir= http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-E9XBLRYK
}}
 
{{rimskaneoštevilčena poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8}}
 
== Vasovalci prihajajo. ==
 
Nocoj je večer mojih spominov.
Vrstica 102 ⟶ 101:
— hiteli naglo dalje ... ker se nam je tako
silno mudilo. Vtisk se je vrstil za vtiskom:
komaj ga je zaljubila naša duša, ga je že {{prelom strani}}
izpodrival drugi; komedija je zabrisala tragedijo;
tiho žitje skrivnostnega pogovora v
Vrstica 209 ⟶ 208:
 
»In kako je stara tulila!«
{{prelom strani}}
 
»Boga naj zahvali, Boga, ciganka!«
 
Vrstica 320 ⟶ 319:
okrenil glavo proti materi, in dvoje rosnih
oči se je srečalo. Sina je bolela materina
bridkost in skrb, mater je žgala sinova bolečina. {{prelom strani}}
In sin je sklenil, ko je videl solzno
oko matere, da se bo premagal in ne bo
več škrtnil z zobmi, mati je pa hitreje molila
Vrstica 454:
zadremala — utrujena in uničena ob mrtvem
— ubitem sinu. — — — — — — — — — — — — — — — —
{{prelom strani}}
 
Zunaj pa so na mrzlem, globokem nebu
blestele jasne zvezde. Tako na gosto so bile
Vrstica 467:
Nekomu pa je demon stlal v posteljo
nemir — prvega ubijavca — — —
{{prelom strani}}
 
== II. Zvonček s tihih Poljan. ==
 
Do kolena sam stal v snegu ...
Vrstica 557 ⟶ 558:
narave. Še več. Burja je spoznala, da sem
sanjav človek, da mi je kultura pokvarila
živce in da bi jim utegnil škodovati predivji {{prelom strani}}
»galop«, zato je zaigrala mehko in nežno,
kot bi brenkala harfa pred otomanom orientske
kraljice. In snežinke so padale rahleje
Vrstica 658 ⟶ 660:
tako slonela, sem videl naravnost njen markantni
profil. Vsaka poteza, od lepega čela
do majhne brade, vse je bilo kakor profil {{prelom strani}}
iz alabastra v kiparjevem ateljeju. Po licu
pa ji je polzela — solza — —
Vrstica 764 ⟶ 766:
poprašal za ceno. Imel sem v žepu velik
kapital revnega dijaka — pet belih dvajsetic.
A bil sem pripravljen žrtvovati vse do zadnjega {{prelom strani}}
vinarja. Za vsako drugo stvar bi se
bil desetkrat premislil, a tu se nisem nič
prašal, jeli škoda, ali ne. Samo da ima spominček
Vrstica 890 ⟶ 893:
Bilo je pismo matere. Poslala ji je raznih
darilc in okraskov za božično drevesce.
Pridejala je tudi srebrni zvonček, s katerim {{prelom strani}}
je nekoč ona vedno zvonila mlajšim sestricam
in bratcem, ko se je odkrilo razsvetljeno
Vrstica 951 ⟶ 954:
Zdaj visi nad mojim pultom zvonček s
tihih Poljan.
{{prelom strani}}
 
== III. Kletev zavrženega srca. ==
 
Krog mojega doma se je pasla
Vrstica 1.056 ⟶ 1.060:
je pa vzel izpod trama oslo in začel brusiti
tesarsko orodje.
{{prelom strani}}
 
Po večerji je risal oče zopet k peči.
Precej dolgo sta molčala.
Vrstica 1.184 ⟶ 1.188:
»Mina, za srajce sem prinesel. Na, poglej,
če bo to-le pražnje!«
{{prelom strani}}
 
Mina je odložila šivanje na kolena, pogledala
dobrovoljno Toneta, potem segla
Vrstica 1.314 ⟶ 1.318:
 
V nedeljo je stala sredi vasi gruča fantov.
Med njimi je bil zopet Kebrov Matevž, najgorši {{prelom strani}}
fant cele vasi. Tako ni nihče nosil
kastorca, tako niso nikomur pristojala kriva
peresa za trakom, nihče ni znal tako plesati,
Vrstica 1.439 ⟶ 1.444:
je po njeni glavi in na senceh je začutila
utripanje žil. In na dnu duše jo je zapeklo ...
Sram je bo njega, sram ... In vsi ljudje {{prelom strani}}
bodo kazali za njim in za njo ... Ona pa
— tisti grdi, kozavi obraz!
Vrstica 1.544 ⟶ 1.549:
zabolelo, a siloma se mi je vrivala misel:
Ni li to {{razprto|kletev zavrženega srca}}? —
{{prelom strani}}
 
== IV. Pohojeni biser ... ==
Vrstica 1.647 ⟶ 1.653:
 
Majčkena rdečica mu je podplula obraz.
{{prelom strani}}
 
»Nalašč ne verjamete?«
 
Vrstica 1.776 ⟶ 1.782:
 
Žena je obstala pri vratih in v groznih
slutnjah gledala po stopnicah, dokler niso {{prelom strani}}
utihnili njegovi koraki. Potem je bolj omahnila
kot sedla k mizi, sklenila roke, pogledala
Vrstica 1.888 ⟶ 1.894:
Kako je to dehtelo in vonjalo! Mehki hlebčki,
rmeni štruklji — in cele skladovnice jih je
bilo. Frica je vleklo h kolibi, šel je desetkrat {{prelom strani}}
mimo, pa se je zopet vrnil. Ura je bila
osem. Ni je čul. Samo eno žemljico ali en
štrukeljček! Kako bi bil srečen! Pa so mu
Vrstica 2.000 ⟶ 2.007:
nekoliko bal. Ko je potožil tovarišem strah,
so ga naučili pretkano laž, in s to naučeno
lažjo se je opravičil doma ter dobil dovoljenje, {{prelom strani}}
če ga rabijo pri onem kmetu, da lahko
še gre pomagat na polje, kadar hoče ...
 
Vrstica 2.071 ⟶ 2.079:
 
Ipse liberavit te de laqueo venantium ... <ref>Gospod te je otel iz zanjke zlobnežev ...</ref>
{{prelom strani}}
 
== V. Mara. ==
 
V aleji je zbujala splošno pozornost ...
Vrstica 2.163 ⟶ 2.172:
skrbeča ljubezen jim ne dá brezskrbnega
počitka ...
{{prelom strani}}
 
Pa je prišlo osemnajsto leto, prišlo s
krasno pomladjo. In ni bilo na vrtovih rože,
Vrstica 2.283 ⟶ 2.292:
ozrla se je prav tedaj tudi Mara in zopet
jo je pretreslo skozi celo dušo.
{{prelom strani}}
 
Naprej ni hotela. Vračali sta se s Tero.
Mara se je zamislila. Ko so jo ljudje opazovali,
Vrstica 2.392 ⟶ 2.401:
— Da sem jaz tako nesrečna! Ali mi
je tega treba! Druge se izprehajajo, srečujejo
svoje drage, mame jih spremljajo — {{prelom strani}}
jaz — jaz pa sama in nimam nikogar —
nikogar, razen — — —
Vrstica 2.510 ⟶ 2.519:
 
»Da si vendar enkrat naletel!«
{{prelom strani}}
 
Tovariš se je glasno zasmejal in sunil s
kejem krogljo.
Vrstica 2.637 ⟶ 2.646:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
Po kostanjevih listih je ležal umazan
prah, zagatna vročina je tiščala na mesto,
Vrstica 2.756 ⟶ 2.765:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
Nageljni, katere je ljubila pokojna mamica
najbolj, so veneli na njenem grobu.
Vrstica 2.840 ⟶ 2.849:
iztrgala iz nje sladko — vero v poštenje in
ljubezen ...
{{prelom strani}}
 
== VI. Video meliora proboque ... ==
Vrstica 2.929 ⟶ 2.939:
jutro, ko je vzduh tako svež, ko so vsi
cvetni listi, vse bilke pripognjene v kopel
čiste rose, ko je vse tako vlažno, radostno {{prelom strani}}
solzivo krog mene, kakor bi božiča Najada
dvigala lepo glavo z mokrimi razpuščenimi
Vrstica 3.031 ⟶ 3.041:
 
Lotil se me je neki čuden strah sredi
naše beletristike. Morda je vzrok včerajšnja {{prelom strani}}
ježa, romantika v fantaziji, okrepljene mišice,
ozdraveli živci, ki sovražijo melanholijo. —
Vrstica 3.136 ⟶ 3.146:
radi odrečenega poljuba, kjer se iz strahu
pred udarcem voli kalni tolmun? ...
{{prelom strani}}
 
Poglej na griču tam-le pod sv. Ahacijem!
Vidiš tisto-le bajto, ki sedi ob bregu in se
Vrstica 3.195 ⟶ 3.205:
Video meliora proboque, deteriora sequor
...
{{prelom strani}}
 
== VII. Na prodaj. ==
 
Uganka! To mi je bilo jasno na prvi
Vrstica 3.251 ⟶ 3.262:
shranil.
 
=== 1. ===
 
Krog dekliške osemrazrednice je bilo
Vrstica 3.281 ⟶ 3.292:
pet krajcarjev. Blizu vrat je stalo dvoje elegantnih
kočij, po asfaltu je šetalo nekaj
mestnih dam, ponosno in samozavestno, ter {{prelom strani}}
se oziralo pomilovalno na nemodno toaleto
mater-tovarišic iz provincije.
Vrstica 3.392 ⟶ 3.403:
Tako velika si že — pa za nikakršen
prid pri hiši!«
{{prelom strani}}
 
Te besede je govorila z dokaj mehkim
glasom, iz katerega je zvenel mogočen ponos,
Vrstica 3.415 ⟶ 3.426:
Kako pa! Ala, le brž se preobleči, v kuhinji
je še posoda od zajtrka. Pomij!«
{{prelom strani}}
 
Neki gost je sirovo klical še frakelj pijače,
in mati je odšla v gostilno.
Vrstica 3.438 ⟶ 3.449:
pomije ...
 
=== 2. ===
 
Popoldne je šla Vanda sama k šivilji.
Gostov ni bilo, in bi stara dekla, ki je sicer {{prelom strani}}
tičala ves božji dan na vrtu in na mali njivici
za hišo, lahko varovala gostilno, dokler
Vrstica 3.563 ⟶ 3.574:
 
»Vse zija za njo. Še dolga krila —«
{{prelom strani}}
 
»Zdajle jih pojde merit — čakaj no!«
 
Vrstica 3.688 ⟶ 3.699:
po naravi, da bi bilo njeno bitje in žitje navezano
na obleko, je vendar stopala nekoliko
hitreje. Želela si je dolgih kril. Naravni {{prelom strani}}
instinkt, čista duša in nepokvarjeno
srce ji je govorilo, da se marsikako umazano
oko pase ob nji, da je često vsa zmedena
Vrstica 3.754 ⟶ 3.766:
katere je brisala prah, začutili vlažno resnico
bridke sedanjosti.
{{prelom strani}}
 
== VIII. Na prodaj ==
=== 3. == =
 
Gosta megla je krila mesto. Po predmestju svetega Pavla so drdrali z divjim ropotom mesarski vozovi. Najtrudnejše oči so se predramile ob tem hrušču po trdi cesti.
Vrstica 3.777 ⟶ 3.788:
Tu je stala sredi nje. Postalo ji je neizmerno bridko. Objel jo je neprijeten vonj, da bi bila najrajši pobegnila. Po tleh so bile napol usehle lužice, ki so izhlapevale duh po vinu; prt na mizi je bil zmečkan in polit, umazan od tobakovega pepela, in polno drobtin in koscev kruha je bilo raztrosenih po njem; odpadki cigaret, konci napol pokajenih smodk so se valjali po kotih. Vanda je hitela k oknu, odgrnila zastor, odprla okno in obstala pri njem, da se nadiha jutranjega zraka.
 
Obslonela je pri oknu in gledala v gosto meglo, ki se je cedila po malem vrtičku in kropila z roso pisane astre. Duh resede ji je zavel izpod okna. In ta vonj ji je pozval v spomin prejšnje dneve, ki so bili v primeri s sinočnim večerom vendarle pravo blaženstvo. Domislila se je živo na lanske počitnice, ko niso še imeli »ekstra-sobe«. Kako balzamično je dehtelo vse v tej sobici! Nageljni, reseda, vrtnice ... Vse je dihalo tihe skrivnosti, vse je klilo in se spenjalo kvišku pod njenimi belim prsti, kakor bi hrepenelo k visokim ciljem. Vse je bilo tako rahlo in nedolžno, vse čisto in neoskrunjeno, kakor mladi sneg na poljani. Šepetala je ona s podobicami, ki so jo gledale tako simpatično in odkritosrčno; preproste so bile kot ona, lahko noč so ji voščile s sten, ko je ugasnila luč, dobro jutro so ji govorile ob zori, ko je odprla oči. In kadar se je vračala iz šole, ali z izprehoda, so jo pogledale rože iz lončkov in ji pravile, da so žejne, ter lepo prosile sveže vode. Prilila jim je, njen fini nosek se je dotaknil cveta, njene rdeče ustnice so se {{prelom strani}}
približale nageljnu, ki ji je napolnil idealni
svet s sladko vonjavo ter ji drugoval, ko je
Vrstica 3.882 ⟶ 3.893:
se ni smejal. Ko so drugi govorili umazane
besede, se je Žane nagnil parkrat do nje
in ji začel šepetaje pripovedovati druge {{prelom strani}}
stvari. Tako pesniški je govoril, o cvetlicah,
citiral je verze in par izvrstnih dovtipov ji
Vrstica 4.008 ⟶ 4.019:
»Vanda, ti si moj angel!« In odhitel je
iz sobe.
{{prelom strani}}
 
=== 4. ===
 
»Haec est virgo sapiens ...« Z visokim
Vrstica 4.114 ⟶ 4.126:
Obmolknili so glasovi na koru, stopinje
menihov so Vando predramile. Še enkrat je
uprla proseče rosne oči v altar, še enkrat {{prelom strani}}
so se dvignile višje njene bele roke, v duši
je začutila tihi mir, rosa je padala na oprašeno
Vrstica 4.146 ⟶ 4.158:
V pozni noči se je Žane vračal domov
in govoril sam s seboj.
{{prelom strani}}
 
=== VIII5. Na prodaj ===
 
== 5. ==
 
Žane je zjutraj vstal precej kasno.
Vrstica 4.236 ⟶ 4.247:
pisma. Ali vroče mu je bilo! Ozrl se je proti
oknu in zapazil, da je zaprto. Hitro je odpahnil
okno na stežaj. Še je bilo nekaj {{prelom strani}}
jutranjega, svežega vzduha. Dobro mu je
del čisti zrak in zopet se je vrnil k mizi.
Vrstica 4.330 ⟶ 4.341:
vse kar je svetega, krepostnega.
 
»Ne, nikdar! Vanda, jaz te ljubim, ljubim!«
Ustrašil se je, ko so se vrata odprla
in je prišla mama k njemu.
 
Vrstica 4.345 ⟶ 4.357:
»Gotovo se je izgubilo; ta vražja pošta!
Sam grem do njiju in ju potolažim.«
{{prelom strani}}
 
Sin je šel mimo matere in vprl pogled
v tla. Vedel je dobro, kako dalekozorne
Vrstica 4.369 ⟶ 4.381:
in z mano bo hodila — Vanda!
 
=== 6. ===
 
Štiri dni je presedel Žane ob pisalni
Vrstica 4.453 ⟶ 4.465:
koraki; nosila je seboj težko srce. Sama
sebi se je dozdevala, da se je silno postarala,
zmodrila. V kapelici se je čisto za {{prelom strani}}
gledala v oltar; njene ustnice so bile kakor
okamenele. Le iz srca je puhtelo nekaj iskrenega
Vrstica 4.476 ⟶ 4.488:
in čistim plamenom ...
 
=== 7. ===
 
Težka sopara je tiščala na mesto. Po
Vrstica 4.575 ⟶ 4.587:
— še farovška Katerca —, da vas Žane
Vando vzame!
{{prelom strani}}
 
Vando! Prvič slišim! Ah, veste, Kati,
naj jo le! Sicer je sila mlado dekle, a je
Vrstica 4.700 ⟶ 4.712:
 
Mehek je bil ta glas in tresoč.
{{prelom strani}}
 
»Vanda, ali Vam je bilo kaj dolgčas po
meni?«
Vrstica 4.734 ⟶ 4.746:
prsi ...
 
=== 8. ===
 
Čez dan je deževalo. Zvečer se je izlilo;
Vrstica 4.810 ⟶ 4.822:
krili, v svoj gorki objem ga vabi ... zdi
se mu, da so se zgenile ustnice, da so po
cerkvi prišepetale besede iz teh bledih ustnic:
Prídite k meni vsi, ki ste obteženi ...
{{prelom strani}}
 
V srcu se je pričelo tajati nekaj mrzlega,
ledenega. Gorkota mu je plula v dušo.
Vrstica 4.858 ⟶ 4.871:
Prišle so ure, dnevi in tedni mladega
zakona. Bile so odmev izgubljenega raja.
{{prelom strani}}
 
=== VII8. Na prodaj ===
 
== 8. ==
 
Iz gostilne je odmevalo bučno življenje. Po megleni ulici, katero je
Vrstica 4.957 ⟶ 4.969:
zemlje — prišlo je nenadoma in obsedlo
Žaneta s silnim hrepenenjem.
{{prelom strani}}
 
Kar mu je bilo pred kratkim najslajša
uteha, zlata ura oddiha ob strani ljubeče
Vrstica 5.074 ⟶ 5.086:
v stanovanje. Vanda je drgetala po vsem
životu. Vendar je prisluškala dolgo — dolgo.
Nobenega koraka, nikogar na ulici, vse {{prelom strani}}
mrtvo, vse pokopano v meglo. Zdaj — da,
stopinje se glasé. Počasne so in težke. Tako
Vrstica 5.138 ⟶ 5.150:
in trpela ...
 
=== 9. ===
 
Pri »beli lisici« je sedel in zajtrkoval zelo
Vrstica 5.195 ⟶ 5.207:
— Domislil si je, koliko je zapravil, spomnil,
da je moral ostati celo dolžan, ker ni imel
toliko denarja s seboj. Loteval se ga je sram; {{prelom strani}}
mislil je, da vsak človek ve, v kaki družbi
je popival. Celo dopoldne ni šel v prodajalno.
Vrstica 5.313 ⟶ 5.325:
bo? Preveč in prehitro se je poboljšal —
hi hi hi!«
{{prelom strani}}
 
Vanda je šla preko ceste; nikogar ni
videla, nikogar ne bi bila spoznala. Zdelo
Vrstica 5.326 ⟶ 5.338:
v solnčni prah. Dolgo ni mogla jokati. V grlu
jo je stiščalo in dušilo ... Bila je strta, vničena ...
{{prelom strani}}
 
Po dolgi muki je vzkliknila bolestno:
»Zakaj sem tako nesrečna!« Solze so se vlile
Vrstica 5.377 ⟶ 5.389:
blatno poljano. —
 
=== 10. ===
 
— — — — — — — — — —
Vrstica 5.444 ⟶ 5.456:
»Lepo te prosim, Žane, vsaj eno uro bodi
doma v trgovini — sicer bomo izgubljeni.«
{{prelom strani}}
 
»Ne boš mi gospodarila!«
 
Vrstica 5.513 ⟶ 5.525:
samo Madona v skriti kapelici ...
 
<references />
 
[[Kategorija:Fran DomSaleški in svetFinžgar]]
<references/>
[[Kategorija:20. povestistoletje]]
 
[[Kategorija: Fran Saleški FinžgarPovesti]]
[[Kategorija:Dom 20.in stoletjesvet]]
[[Kategorija: povesti]]
[[Kategorija: Dom in svet]]