V žaru juga: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Anzet (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= V žaru juga
| poglavje=
| avtor= Lea Fatur
| opombe=
| izdano= {{mp|delo|Dom in svet}}, {{mp|leto|1907}}
| vir= {{fc|dlib|JCTRHXHS|s=all|dLib}}
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=76248
|licenca=dLib
| spisano= Dom in svet 1907
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JCTRHXHS]
}}
 
{{Rimskarimska poglavja s piko|1|2|3|4|5}}
 
== I. ==
 
{{Proza|
V lepoti solnčnega dne žari hrvaška Riviera. Pesem lepote in moči, se širi ponosna Adrija pred očaranim pogledom. Preliva se svetla gladina, hité parniki, belé se jadra. V daljavo za srečo ... Ob obrežju se giblje čolnič, se vrača truden v varni pristan. Zamišljeno štrlé sive skale iz prozornega, plitvega dna. Po njih brizgajo bele pene, krog njih se gibljejo podvodnice, plavajo ribe, se širi težak obmorski vonj. Drevje ob poti od Opatije do Ike se sklanja nad klopi, spušča svoje veje, posluša pluskanje valov, jim odgovarja z rahlim šepetanjem. O trudnih srcih govoré valovi, o srcih, ki so iskala miru ob velebitnem morju. Ko se je igrala Adrija, krotko dete, v znožju ljubljenih bregov, ko se je dvigala razbesnela ... Mir so iskala trudna srca, ali jih je upokojila, Adrija, tvoja pesem? ... Šumé valovi, šepeče drevje: kje je mir? Odgovorite, sanjave palme in magnolije, odgovarjaj, cvetno razkošje juga! Molčé palme in magnolije. Krasnocvetne lirijode zró na viseče veje otožne betunije. Prelomljena vejica rožmarina toži, pestro cvetje gredic odgovarja, kje je mir, sreča ...
 
Vrstica 32 ⟶ 29:
 
Žvenkljalo je. Žefka je pokleknila, se klanjala in gledala grofa. Sklonil je le debelo glavo in zamahnil s pestjo proti nosu. Kamni na roki in na prsih so se svetili, da je Žefki kar jemalo vid. Po povzdigovanju je pošepetala teti:
{{prelom strani}}
 
„Gotovo ima gradov, da sam ne ve, koliko. Ali je dosti takih grofov tukaj, teta? Taki lahko plačajo.“
 
Vrstica 77 ⟶ 74:
„Ne bodi no neumna. Grofica Sternanova je rojena na Francoskem. Grof jo je spoznal v Parizu – molči, saj vem, saj vsakdo tod ve ... Grofica je umetnica. Bila je revna pa je vzela starega grofa. Rada ga nima, kajti grd dedec je to. No, pusti me, da povem ... Francozinja je pa tukaj se je naučila malo hrvaški. Jako dobra je in občuje rada s Kastavci. Enega otroka ima, petmesečnega porednežka, pa Bog ve, če ga ima kaj rada. Hišina pravi, da ljubi njena gospa samo gosli, da se zapre in svira po cele ure in same take, da se mora jokati, kdor sliši.“
 
„No vidite, teta, da je Lilka. Dajte si kaj dopovedati. Kaj ni Lilka svirala na gosli, da se je jokal še rajni Plantačev Nace, ko je cepil drva pri Mundetovih? Spomnite se no, teta, malo nazaj. Šest, osem ali devet let je tega. Saj veste: Munde je bil šel v pokoj v svoj gradič pod Žneperkom. Ni za vsakega gozd. Ivka, Mundetova in Nežina starejša hči, je bila ušla k teti v Trnovo; Lilka se je pojedala, mati jokarila, oče je streljal veverice. Na visoko je hotela Lilka – v neke šole na sam Dunaj, {{prelom strani}} pa oče ni pustil. Lahko bi se omožila, pa ji je bil vsak snubec preslab. Pa kaj je še naredila. Saj ste slišali, teta, od Šimonovega Pavleta iz Zemuna. Tisti, ki so pravili, da piše bukve. Mati je mislila, da bo duhovni gospod. Pa ti punčari, Lilka pa Ivka, sta mu pisarili. Kadar bi bil moral iti v tisto šolo, kjer se učijo za duhovne, je šel pa na Dunaj. Doma je bilo vse zadolženo, prodano. Mati in oče sta hodila delat za dnevno plačilo. Lilkin oče se je kregal, da ne da hčere beraču, pa je ne da. No, poglejte, teta – pa je prišel neki grof na lov k Žneperskemu gospodu. Tisti nerodni motač, Matjanov Matija, je ustrelil namesto v volka v grofa. Zdravil se je grof pri Mundetovih. Potem so rekli, da je šla Lilka v šolo. Črez dve leti pa da jo je vzel grof, ki je neki prvi za cesarjem ... In zdaj je tu.“
 
„Žefka, ti si neumna.“
Vrstica 101 ⟶ 98:
Sternan se je zasmejal bučno. Drobna soproga se je odmaknila in hitela h klopi na promenadi. Krepka Boduljka je sedela na njej in pregibala lični voziček. Željno se je sklonila grofica pod zeleno zaveso. V čipkah in pentljah je ležalo tu njeno dete. Tolažbe išče pri njem ... Rušijo se stebri, na katerih je sezidala svojo srečo, rušijo se – padajo grmeči v propad ... Tuja ženska je spoznala v bogati grofici deklico iz šume, ji zaklicala v spomin, da je kletev na njeni glavi. Vsak greh naše mladosti se maščuje, in temna senca se vleče za njim skozi življenje.
 
Zakopala je spomine, nasula nanje biserov in zlata. Težko je zlato ... Vendar vstajajo tolikokratov {{prelom strani}} divne davne sanje ... Vstaja bledi mladeniški obraz ... Revščina bi bila njen delež ob njegovi strani, pa borna pred svetom bi stala velika, čista, pred svojo vestjo. V sinu bi gledala sliko plemenitega soproga, ž njim bi ga vzgajala vzorom ... Tako pa ... Ukradla je materi sina ... Kolikokrat jo je pač klela mati, prevarjena v svojih nadah, revna ... In ko je prišel čas – tedaj mu ni sledila v tiho skromno pristranišče, sebe je rešila na visoko skalo, njega je pahnila v valove ... In zdaj ne more ljubiti moža in debeloglavi otrok ji tudi ne vzbuja tiste vroče materinske ljubezni, katero je pričakovala, se je radovala.
 
Pogledala je od otroka na soproga. Njegov pogled se je pasel ob kratkokrili Boduljki. Lijanino srce je zastokalo. In sin bo tudi tak! Ni mogla poljubiti sina tega očeta. Trudna je spustita zagrinjalce, mignila pestrni in sedla na klop.
Vrstica 123 ⟶ 120:
Ivka se je smejala. Njen tako brezskrbni in nedolžni smeh je zvenel do okna v gradiču. Iz tega je gledalo bledo lice, izza rožmarinovega grmiča je prihajala otožna melodija. Hitela je hrepeneče nad smreke, črez skalnato goro, se razlivala v širni svet ...
 
Velika pisana žoga je izbila Lijani pahljačo iz roke in priklicala po prošlosti tavajočega duha. Osupla je pogledala okrog sebe. Godba je umolknila, veslarji so se odpravljali. Zabrnel je opatijski zvon, z močnim glasom mu je odgovarjal vološčanski. Srebrnoglasi so se odzivali iz krila Učke, iz Veprinaca, Rukavca. Oglasila se je Kastva, oglasil sv. Matej. Donelo je od celine do otokov, veliki in {{prelom strani}} mali so peli zvonovi slavo Prečiste. Adrija je šumela, drevje se klanjalo ...
 
Lijana se je predramila, Anica je skočila za žogo. Vlovila jo je in se ozirala po lastniku poskočne igrače. Žarečega ličeca je priskakljalo drobno dekletce. Slamnik s šmarnicami na kratkolasi glavi, obleka bela. Ustavilo se je pred Anico, stisnilo obrvi nad tenkim noskom in gledalo jezno na kontesino.
Vrstica 136 ⟶ 133:
 
Kakor poprej hčerka, je stisnil zdaj oče obrvi. „Zakaj ne paziš bolj na otroka, Julija?“ je očital zasopljeni ženi. Pozdravil je s ponosno gesto grofico in odhitel. Lijana je strmela za njim ... Tudi Julija je še stala in gledala vilinsko prikazen grofinje. Kako da je govoril Pavel z lepo tujko, kaj pomeni njen čudni pogled, in zakaj jo kara on, ki je sicer tako potrpežljiv? Slutnja nečesa neugodnega, ki ji preti od nežne, lepe tujke, jo je prevzela. Naglo je vzela hčerko v naročje in izginila po beli stezi. Lijana pa je zakrila lice v roki in vzdihnila: „Pavel!“
{{prelom strani}}
}}
 
== II. ==
 
{{Proza|
Hladno, tiho in temno je v parku. Skozi goste lavorjeve veje ne uhaja solnčni svit, pritajeno, kakor v svetišče, prihaja šum sveta. Po širnem morju brodi nemirna duša, da ubeži spominom – v tihoti parka se pogreza vanje. Po ozki stezi je hitela Lijana. Prozorna vlečka je šumela, zalasnice so padale z glave. Dolgi lasje so se spustili po ramenih. Zamišljena je hodila Anica za njo, tolkla z rokavico po vejah. Težke misli so grbančile otrokovo čelo: kaj neki ima mamá že nekaj dni? Zdaj se zapre v boudoir in svira po cele ure eno in isto otožno pesem, zdaj zajaše konja, jezdi v skoku v gore, zdaj slika vedno isto staro kmetiško hišo, zdaj drči v avtomobilu po cesti. Zahteva, da ji prinese Dana Karola, ga ljubkuje strastno, in spet podi Dano z otrokom od sebe.
 
Vrstica 154 ⟶ 150:
 
Šumi ... To je lipa, to je njen sladki vonj. Širi veje, siplje cvetje. Solnčen, diven je dan. Veličastna stoji cerkev, beli nadgrobni spomeniki zro v dol ... Tiho je. Meniš, da se je ustavil čas ... Pa kazavec cerkvene ure se pomika, hiti čas – mladost ... Ne zavedata se tega deklici pod lipo, ne zamišljeni mladenič ... Mladi sta deklici in ti, Pavel, tako dolg, tako neroden; reven in tako idealno neumno zaljubljen. Zgodaj si zastavil pero. S sestro sva ti pisali pisma priznanja, oboževanja. Čestitali sva narodu na takem sinu, imenovali te svetlo zvezdo domovine. Bili sva mladi ...
{{prelom strani}}
 
Ti si bil namenjen v bogoslovje. Bogu te je hotela žrtvovati mati, zato te je podpiral premožni Trnovec. Pa zašumelo je po vaseh: „Šimonov Pavle ne bo gospod, zagledal se je v davkarjevi.“ Kar v obe! Ne, Pavel ti si ljubil samo Lijano ...
 
Vrstica 177 ⟶ 173:
Raznesel se je glas, da se ti je zbledlo, Pavel. Tvoja mati me je klela, Ivka me je prezirala. Kaj meni zato? Novo šumno življenje me je sprejelo. Le v sanjah so me obiskale sence roditeljev in tvoja ... Umrli so. Saj so bili mrtvi za mene, ko sem stopila v drug svet ... Zdaj me diči slava umetnice, sluh krepostne žene. Cvet razumništva leži pred menoj na kolenih. Nikogar ne ljubi tvoj prenežni cvet, Pavel. Tvoja Lilijana je ostala zvesta sliki nerodnega dolgega mladeniča z zlatim srcem, čisto dušo in – prazno denarnico. Ti nisi umrl, Pavel! Izginile so temne sence, ki so se mi bližale v tihi noči ... Ti živiš, si srečen, Ivka mi odpusti. Pa zakaj si se odtujil domu, katerega si ljubil tako vroče, zakaj odložil pero? Kdo je znal pisati kakor ti? Bodril si mladino, tolažil bedne, vedril starost. Tujka te je omamila ... Zaklade svojega uma poklanjaš tujini ...
 
Štirinajst let je preteklo od tistega dne pod lipo. Iz dolgega nerodnega mladeniča je postal stasit eleganten mož. Otrok sem se smejala pod kraškimi skalami tvoji ljubezni, v žaru juga hrepeni žena po njej, in čednost tone v valovih doslej neznanega čuvstva. V deželi sem, kjer vse govori, dehti ljubezen. Brez prestanka poljubuje morje bregove ... V vročem zraku veje neodoljiva želja ... Doné pesni, {{prelom strani}} žare cvetlice ... Vse je ljubezen ... Okusiti hočem njeno srečo. Varuj se me, Pavel. Iztržem te ženi. Saj sem lepa, bogata ... Očaram te ... Ni privedel le slepi slučaj po tolikih letih tebe in mene na jug. Meni je bilo postalo vse pusto, hrepenenje po domu mi je sušilo telo. „Na jug!“ je velel zdravnik. Sternan je hotel v Nico, jaz v Opatijo. Kdo bi spoznal po tolikih letih šumsko Lilko? Kako mi je trepetalo srce, ko sem se vozila skozi drage kraje, Pavel ... In tu sem našla tebe ...
 
Tako so se podili po Lijanini glavi spomini, misli, želje ...
Vrstica 212 ⟶ 208:
 
„Papa me noče loviti!“ je stokala razžaljena. Julija je zagledala grofico, vjela pogled, ki je sledil njenemu možu. Ugenila je. Pavel se ni hotel osmešiti pred tujko. Pa kaj mu ta mari – stregel bi svojemu otroku ... V breg se je vila steza. Roki na hrbtu, slamnik v zatilniku je korakal Pavel. Počasi mu je sledila žena. Ula se je stisnila krog materinega vratu in ihtela.
}}
 
== III. ==
 
Adrija šumi, pozdravlja mlado solnce. Še spe vile ob obrežju, v parku žvižga veselo kos. V opatijskem pristanu se ziblje ponosni labod, bela „Liburnija“. Potniki prihajajo. Dame v plašču, gospodje v površnikih – hladna so jutra ob Adriji. Močna tramontana piha, zaganja bučne valove ob kamne mostišča. Potniki se šečejo po krovu, se radujejo belih pen, širnega morja, življenja. Dame se ozirajo na poveljniški most. Tam stojita kapetan in krmar. Kapetan v beli obleki, energičnega lica, ostrega pogleda. Za dame, ki prihajajo morda le zaradi njega na mostišče in ladjo, se ne zmeni. Pravi primorski Hrvat je, zaljubljen le v morje. Širno je morje in čisto. Kaj mari mornarju žensko oko. Globoko, sinje, veliko je oko Adrijino ... Zamišljen stoji kapetan pri kompasu. Od Adrije mu hiti pogled na vrhove Učke. Solnce jo zlati, beli oblaki se kopičijo nad njo, plavajo počasi dalje. Srečno plovbo, jasne dni obeta Učkina čista glava. — Od Učke hiti {{prelom strani}} kapetanov pogled po okolici, objema tu zelene, tam gole, povsod lepe, od solnca ljubljene bregove.
{{Proza|
Adrija šumi, pozdravlja mlado solnce. Še spe vile ob obrežju, v parku žvižga veselo kos. V opatijskem pristanu se ziblje ponosni labod, bela „Liburnija“. Potniki prihajajo. Dame v plašču, gospodje v površnikih – hladna so jutra ob Adriji. Močna tramontana piha, zaganja bučne valove ob kamne mostišča. Potniki se šečejo po krovu, se radujejo belih pen, širnega morja, življenja. Dame se ozirajo na poveljniški most. Tam stojita kapetan in krmar. Kapetan v beli obleki, energičnega lica, ostrega pogleda. Za dame, ki prihajajo morda le zaradi njega na mostišče in ladjo, se ne zmeni. Pravi primorski Hrvat je, zaljubljen le v morje. Širno je morje in čisto. Kaj mari mornarju žensko oko. Globoko, sinje, veliko je oko Adrijino ... Zamišljen stoji kapetan pri kompasu. Od Adrije mu hiti pogled na vrhove Učke. Solnce jo zlati, beli oblaki se kopičijo nad njo, plavajo počasi dalje. Srečno plovbo, jasne dni obeta Učkina čista glava. — Od Učke hiti kapetanov pogled po okolici, objema tu zelene, tam gole, povsod lepe, od solnca ljubljene bregove.
 
Jutro je. Nad gorami krožita jastreb in sokol, orel se dviguje ... Raz strma brda se spušča človek po ozki stezi. Natovorjene lastavke hite razoglave, s pletilom v roki, v Opatijo. Zidar in kamnosek v modri prteni obleki, pinko in glavico česna v rdeči ruti, se spravljata na delo. Dekleta, fantje pojo, se pozdravljajo, se obdarujejo z bosiljkovim cvetjem. Cesta iz Opatije na Matulje se vije po bregu. Pod cesto se klanjajo veliki grmi brinja na rdeče stene Preluške. Tam so dimniki fužin, tam se bleste strehe v mestu sv. Vida. Dom junaških Uskokov, stari Senj, pozdravlja Reko. Cres in Krk ustavljata po morju hiteči pogled. Zvonik prastare Kastve ga vabi, složna cesta ga mami na Veprinac, na Učko. Po višini moli tu gola skala, tam pa raste bujno hrast, kutina, nešplja in kostanj. V nižini se druži oljka s smokvo in breskvo. Trta se vije zmagovito iz skale, robi polja v dolini, senči verande prijaznih hiš. Okrog kapusa in breskev žare lica paradižnikov. Po gozdičih se družijo dren, bezeg in lesnika, bršljan veže in ruši zidine, robida straži ob mejah. Bohotno se razpenja srobot, pokriva grmovje in drevje z močno dišečim cvetjem. O ti divna, kršna Kastavščina! Lepa si. Vendar se pooblači lice kapetanu. Vsak dan, vsako uro je na poti med Lovrano in Reko. Pretesna mu je samo ta pot. Vabi ga širno morje, kjer izgine zemlja iz vidika, tam se razširi, umiri srce primorskega Hrvata.
Vrstica 237 ⟶ 231:
Zdaj se ozira grofica za njim. Kak pogled! Ta tako zvesta žena – je koketka kakor vse, rada bi se norčevala iz nerodnega profesorja ... Pavel se je jezil, in vendar se mu je smilil bledi obrazek. Bila je tako šibka, ko bi zapihala tramontana močneje, bi jo odnesla raz krova. Z belim pajčolanom, z zlatimi lasmi, bi se utapljala ... Pa zakaj se ozira vanjo?
 
Vtopil se je v sliko reške okolice in pozabil ženskih kapric. Dim je naznanjal tovarne torpedov, videlo se je kantridsko kopališče, videla zapuščena ladjedelnica. V dobi elektrike in para se zgradi le še kaka barka v njej. Stergar se je zamislil v nekdanje veselo življenje, ki je vladalo ob morju. {{prelom strani}} Iz senjskih šum so pripeljali dolge obsežne hlode. Tu so jih tesali vešči Uskoki za obrambo bregov, pohode in rope. Smola je vrela v črnih kotlih, dišala, vrvi so se močile, trske letele v gorate kupe. Uskoki so sestavljali deske, mazali, mašili, so upili, pili in peli krvave davorije ... Vznešene, močne, so čuvale njih žene orožje, hodile okrog mož. Trakovi iz beneške svile so jim prepletali kite, oprsniki iz turške kadife so žareli na bujnem životu. Turški piastri, beneški cekini, so viseli na njihovih vratovih, hvalili hrabrost njih mož.
 
Po kamenitni poti je prijezdil svetli vitez s ponosnim spremstvom. Pregledoval, ukazoval je Frankopan. Ladja za ladjo je razgrnila bela jadra, se spustila v svet ... Burja je pihala, jambor škripal – divje je žarelo Uskokovo oko ...
Vrstica 258 ⟶ 252:
 
Prav si imel, pater! Pekoče so padale materine solze v mehko pesnikovo dušo. V borbi z vestjo, za kruh, je prebil težke dni. Bolj kot vse pa so ga mučila Lijanina pisma. Z železno vztrajnostjo je delal. Svet je občudoval njegovo fantazijo, pridnost in ljubezen, ki je vela iz vsake vrste do zlatolase junakinje. Bližal se je že cilju. Kar dobi njeno zadnje pismo. Da gre v svet, mu piše, da se poroči z bogatašem, pa niti imena ženinovega ni povedala. Megla je legla na dušo občutljivemu pesniku. Bil je bolan. In ko je ozdravel, mu je mrzelo vse, kar je ljubil poprej.
{{prelom strani}}
 
Prijatelj sošolec ga je odvedel v Berolin. Tam je nastopil službo. Ogibal se je ženskih, postal čuden, neroden. Pisal je še, pa suhoparno je bilo, mrtvo, kar je pisal. Nezadovoljen je pokončaval svoja dela.
 
Vrstica 283 ⟶ 277:
Na Ravnici sta že slišali slovesni glas orgelj. Prikazal se je dom milosti, uteha pobožnega Slovenca in Hrvata. Veliki prostor pred cerkvijo je bil prazen. Brezzobe stare kume so obsule Lijano, ponujale lesene izdelke. Anica je prosila, da ji kupi mama srce. „Daruj ga Mariji, ljubček,“ se je nasmehnila Lijana.
 
Stopili sta v prostorno cerkveno ladjo. Bil je kraj čudežev in milosti. Tiho so stopali romarji, vneto molili. Stara mamica je vzdihnila: „Pomagaj, majko trsatska!“ in se premikala na kolenih skozi železna {{prelom strani}} vrata, ki zapirajo prostor, kjer je stal dom svete Družine. Zdaj je tam veliki oltar in solzni se plazijo romarji okrog njega. Poljubujejo stene, hodijo v žagrad. Solzni gledajo na Marijino sliko ...
 
Mlad mornar se je plazil z debelo voščenico okoli oltarja. V smrtni nevarnosti jo je bil obljubil Morski zvezdi. Solze so tekle v curkih po zagorelem licu, ko je položil svečo na žrtvenik. Romarji so ogledovali po maši slike na stenah. Večina jih je naslikana z nerodno roko, vsaka pa kaže vero, ki je iskala in našla pomoči pri Mariji. Tam se lomi jambor, šviga blisk ... Jadra se trgajo v silnem pišu, valovi odnašajo blago raz krov. Krmilo je zlomljeno, ladja hiti proti čeri – v pogubo ... Kapitan z mornarji kliče Morsko zvezdo. Tolažbe polna se prikaže v oblakih.
Vrstica 298 ⟶ 292:
 
Bili so. Vladali so okolici. Z železno verigo so zaprli pristan, v varnem zavetju so čakali brodi na Rečini. Straža se je ozirala s stolpa, naznanjala njih zastave. Drzen je bil, ki si je postavil dom ob robu prepada. Podrtine nosijo še pečat, da je ljubil njih gospodar moč in lepoto. Ves Trsat spominja ponosnih Frankopanov. Bila je moč, družila se ji je slava. Svetni in duhovni mogotci so izniknili iz slavnega rodu. Martin in Peter sta zidala cerkve, Ivan in Peter se borila s Turki in Benečani, in poslednji – Fran Krst ...
{{prelom strani}}
 
Anica je skakala po visoki travi nekdanjega vrta. „Mama, si še tu? kliči me, veš!“ Lijana se je zdrznila. Kakor Katarina Ivanova je hotela v mislih za svojo ljubeznijo – pa ona ni smela, ni smela ... Katarinina ljubezen je bila junaštvo, čednost – njena: sramota, greh ... Glej kako hiti parnik po morju – postaja manjši, izginja drobna pika po ozki poti med otoki ... Tam se odpira široko morje. Tja pohiti Lijana – hite jadra, lete galebi, plavajo ribe. Vse beži od kopnega, od sužnosti ...
 
Vrstica 330 ⟶ 324:
 
Pater je položil desnico na Pavlovo ramo, njegov pogled je izražal prepričanje.
{{prelom strani}}
 
„Da se vrnem!“ je vzdihnil mladi mož. „Zaprt je raj mladosti – kako nazaj? Življenje pa tako vsakdanje. Suhoparno je moje učenje, toplote iščem v sebi, da bi je podal svojim učencem, pa je ni ...“
 
Vrstica 356 ⟶ 350:
 
„Morda dovolite, grofica, da razkažem razgled svojemu mlademu prijatelju? Štirinajst let se nisva videla – pred tolikimi leti je stal navdušen mladenič na tem stolpu, morda ga spodbudi pogled s stolpa ... Morda se razplameni pesniška duša iznova ... Gotovo je tudi vaša želja, grofica, da nam bi podajal mož tako pridno dozorelega sadja, kakor nam je podajal marljivi mladenič cvetja. Kaj ne, milostiva grofica?“
{{prelom strani}}
 
„Gotovo, prečastiti,“ se je iztrgalo zopet Lijani iz ust. Bliža se katastrofa ... Veliko, začudeno je uprto Pavlovo oko v njo. Čudi se, da govori pater tako po domače, slovenski, s tujko ... Spozna jo – obrne se z zaničevanjem strani ... Toda nasmehnil se je:
 
Vrstica 413 ⟶ 407:
„Ne!“ se je branil z zagrljenim glasom. „Vse ste mi povedali v zadnjem pismu ...“
 
Uklonjena pod težo tega snidenja sta hodila skozi stare stolpe, mimo rožmarinovih grmov, mimo venečih rož. Zapuščenemu domu slave je bilo podobno njuno srce. Razpaljena, plave laske razpletene, šopek divjih klinčkov v roki, jima je sledila Anica. Zaprla so se grajska vrata. Pravljična nekdanjost je {{prelom strani}} ostala za njima ... Iz okna nad vrati je pokimal velik klinček – po morju je hitela ladja, v daljavo, v nepovrat.
}}
 
== IV. ==
 
{{Proza|
Zadnji dnevi junija so bili nenavadno vroči. Opatijski vrtnarji so imeli dovolj posla z zalivanjem. Poparjene so venele cvetlice, listje dreves se je zvijalo. Od razbeljenih zidov je puhtela vročina, po cesti so se dvigali oblaki prahu, pokrivali grmovje. Potne ženske, ki so stokale s svojim košem po vološčanskem bregu, so gledale željno na Učko – pa najmanjša meglica ni zasenčila glave mogočne gore. Z modrega neba se je razlivalo morje paleče svetlobe, rumenela, gorela je trava pod njo.
 
Vrstica 455 ⟶ 447:
Pa Pavlu ni bilo mar, da bi razkrival te dni svojo dušo pred ženo, se trudil kakor prva leta zakona, da obudi v ženi smisel za kaj višjega. Obžarjena od čara romantike je le bdela Lijanina slika pred njim ... Dobra je bila volja, da ubeži tej sliki, pa slabo srce se je opajalo ob njej.
 
Ko se je vrnil tisti dan v preprosto letoviško stanovanje, je sedela žena z otroki pri veliki škatlji in pregledovala vzorce blaga. Hotel je mimo nje – v svojo sobo. Ula se je obesila nanj, mu zažvrgolela, {{prelom strani}} da dobe Miro, ona in mati nove obleke za ‚tancerk‘. „Za kaj?“ je vprašal vznemirjen. „Za koncert,“ je pojasnila Julija. Kar vroče mu je bilo postalo, sam ni vedel, kdaj, zakaj je vzrojil ... Rekel je, da ni potreba otrok in opic pri koncertu ...
 
Takrat je pa zablisknilo v ženini zenici in siknila je:
Vrstica 496 ⟶ 488:
 
Ne Pavel ... Odkod pa tisti divni, čarobni glasi, katere si poslušal skrit pod bršljanom? Polni hrepenenja so hiteli preko morja ... In ustavilo se je jadro, umolknila ribičeva pesem, umolknil šum valov ...
{{prelom strani}}
 
Razpletenih las, v beli halji, neizmerno žalost na bledem licu, je zrla na morje. Pred vilo sta cepetala iskra vranca, kočijaž in sluga sta gledala z zaničevanjem po pešcih. Ponižno je stopil sluga na verando in javil, da je upreženo.
 
Vrstica 543 ⟶ 535:
V izbrani toaleti, secesionistični frizuri, so sedele dame v rdečih kreslih. Vitezi več ali manj žalostne postave so poslanjali okoli njih. Med črnimi, tako resnimi in dostojnimi suknjami, se je gibala bela vrana: mlad Rečan, ki ni žrtvoval udobnosti platnene obleke nerazumnim zakonom salonske etikete. —
 
Na odru sta mučili dve belooblečeni, bledolični deklici s krepkimi prsti klavir, vitka, bleda {{prelom strani}} mladeniča z obligatnim umetniškim čopom las, sta mrcvarila violino. Vstop Stergarjevih je motil, obudil je pozornost. Zadovoljna se je zibala Julija, kakor pav, mimo stolov, gledala željno na prvo vrsto. Tam so čakali prazni stoli – grofice ni bilo še v dvorani. Juliji je bilo žal, Pavlu se je umirilo srce, ki je zaplalo burno, ko so vstopili ... Vedel je ženo do sedeža, posadil otroka in se umaknil naglo k zidu. Julija je prebledela. Tako se je je rešil ... Ne bo mogla govoriti, bahati se ž njim – pred njo ...
 
Neslišana je hitela globoka Chopinova skladba mimo teh dveh razburjenih src. Predramila sta se, ko je vihralo glasno odobravanje po dvorani, se razvila konverzacija, koketovanje.
Vrstica 571 ⟶ 563:
Nežna roka je onemogla. Bleda, krasna, vlažnega očesa je stala na odru. Biseri so se svetili kakor velika solza, kakor bela kača je ovijala vlečka nogi. Omamljeno je molčalo vse ... Zaparjena lastnih zvokov in čuvstev je stala pred občinstvom lepa svečenica umetnosti.
 
Tiho je pristopil profesor voditelj in ji vzel gosli iz trudne roke. Minil je čar, oživela dvorana. Oblak belega cvetja se je vsul iz rok dam na umetnico, gospodje so hiteli s šopki na oder ... Tudi {{prelom strani}} Pavel ... Njo in njega je oblil dež cvetja ... Slika moške moči se je sklonila nizko nad roko nežne stvarce. Iz velikega šopka, ki ga ji je izročil grof Zichy, je vzela krvavordeč cvet, ga vtaknila v Pavlovo gumbnico ... O, kje je Sternan, da ne vidi – ne razume ... Ah – on se oprašča za hip od soproge, ker hoče spremiti Zichyja do njegove jahte ... In grofica prosi Pavla:
 
„Vedite me na verando, doktor, da se ohladim.“
Vrstica 596 ⟶ 588:
 
„Papa!“ je zavrisnila Ula in pobrala mokri slamnik, „ti punca, veš – pelji me k papanu, jaz sem tako trudkana.“
{{prelom strani}}
 
„Kar pustiva ga,“ je branil Miro, „znam sam domov!“
 
Vrstica 646 ⟶ 638:
 
V tisti noči, polni bolečin, v južnem žaru, se je odprla Julijina duša poeziji.
}}
 
== V. ==
 
{{Proza|
V tri nadstropja, z visokim stolpičem, se dviga ob morju ljubka vila Sternanova. Drobnoglava, žareča roža ovijača zagrinja verando, bršljan pokriva pritličje, objemlje okna, se vzpenja proti strehi.
 
Solnce stoji visoko. V pekočih žarkih vene roža, se zvija svetlo listje bršljana. Tožno vise rastline ob obrežju. Ni hladu, ni vetriča, zamrlo je življenje. Morje, gore, vsa narava spi poldansko spanje, spi tudi vila z zaprtimi očmi, ni glasu, sledu življenja iz nje ...
 
Lahno zaškripljejo pod bršljanom skrita mala vrata, ki vodijo v kopalno hišico pod vilo. Po {{prelom strani}} bršljanu zašušti, martinček beži po stebelcu, roj mušic se dvigne. Širok slamnik, bel pajčolan se pokažeta.
 
Oči, katerih modro dno je skaljeno, zvezdi, katerih žar so pogasile solze ponižanja, pogledajo oprezno po stezi, ki vije pod vilo, vodeč do Voloske, do Ike.
Vrstica 687 ⟶ 677:
Skozi jasni vzduh je zabrnelo. Drug za drugim so se oglašali zvonovi, peli slavo Prečiste. Klicali so Lijani: „Nazaj!“ Pa drug glas je vabil, šepetal: „Lijana, moj prenežni cvet!“
 
Hitela je skozi Volosko, v breg, skozi Matulje, mimo Rubešev, proti Beličem. Po pokajoči zemlji, {{prelom strani}} po razbeljenih skalah. Rdečica je ji zalila čelo, rosne kaplje so ji stale na obrazu, pa naprej je hitela noga.
 
Sveže zelenje Opatije je ostalo za njo. Sežgana trava, vele sadike po izgorelih njivah, velo listje po drevesih. Na prst visoko stoji prah po grmovju, pokriva črne jagode, rdeči dren.
Vrstica 720 ⟶ 710:
 
Zvesta je ljubezen Kastavca. — Pa on si ne išče vzorov, lepote, četudi opeva vsaka pesem ta duše otimajoči čar. Roža v palečem solncu juga ovene hitro. Kastavcu je dobra – lepa. On spoštuje ženo gospodinjo, ona časti moža gospodarja. Poleg težko natovorjene žene bo hodil Kastavec praznih rok, vendar bo sledil brez ugovora njenemu svetu. Šarenje z doto ne moti kastavskih zakonov. Dota je obleka, zlatnina, in še to kupi ženin nevesti. Na starost ne gledajo v ti romantični deželici. Star mož, mlada žena, in obratno, živita v lepi slogi: ker je zakon božja volja ...
{{prelom strani}}
 
Lijana je slonela ob zidu pred cerkvijo, premišljevala kastavske šege in mišljenje o zakonu ... Rdela je ... Nekdanjemu svetu je odrezala prisega že naprej vsako misel na nezvestobo. Božja volja, ki je združila dva človeka pred oltarjem, je bila sveta. Tu ni bilo mledne čutnosti, sanjarenja ... Trdnih načel so hodili ti ljudje neomajani svojo pot.
 
Vrstica 760 ⟶ 750:
 
V temni plašč zavita, žalujoča vdova, je ležala Adrija pred menoj. Pa skoro, skoro, zažari v zlatu, vstaja ... Že se je borila tmina z mladim jutrom ... Prvi traki svetlobe so se kazali nad Učko, naznanjali, da premaga mladi, svetli dan. Mirna je ježala Adrija – jaz pa sem si želel burje, viharja, da bi mi odgovarjal bučeči grom na vprašanje bolne duše: Kje je izhod, lek bolečin?
{{prelom strani}}
 
V rjavi halji, veličasten v svoji skromnosti je prihajal po morju pater Avguštin. Črno oko je svarilo, spodbujalo. — V delu, je rekel, – v delu za vzore ...
 
Vrstica 812 ⟶ 802:
 
Jasno je preletelo Lijanino lice: Tam je uteha – mir ...
}}
 
[[Kategorija:Lea Fatur]]