Iz naših dni (Lea Fatur): Razlika med redakcijama

| avtor= Lea Fatur

| obdelano= 4

}}

 

»Kak tržaški obraz!« opomni kuharica svojemu spremljevalcu, lepo pokrtačenemu infanteristu. — »Sebe glej!« se ujezi Ljubljančanka na klopi in obrača gladko počesano, v šumečo svileno omotačo zavito glavo. »Glej, glej, kaj si upa ta dolenjski rešetar! Komaj se je pogrela v Ljubljani, pa ti ima tak jezik ...« Jezna žena umolkne namah. Zagleda se v mlad parček. Korektno oblečen in obrit mlad gospod, ob njem nežna mlada gospa. Na zaupnem naslanjanju, na očeh, ki se iščejo, se vidi mlada, še neizkaljena zakonska sreča. Gospa pogleda izpod velikanskega slamnika in spregovori: »Glej, Tomo — gotovo Tržačanki.«

 

 

»Samo slučajno, angel moj,« se izgovarja mladi soprog. »To je mati mojega sošolca Milana Strgarja. Onidve sta pa žena in mati Jelušiča, mašinista ladje Koper, kjer kapitanuje Milan. Ženski sta na letovišču radi dečka, ki je imel škrlatico, in stara je tudi slabotna.«

 

Stara Jelušička natika lorgneto, kima in pogleduje na travnik, pogleduje sneho. Kam je odhitela njena duša? Ali blodi po morju za lepim kapitanom Torinijem, ali spremlja svojega moža na poti v Koper?

Morda premišljuje, kako pusto je hoditi tu med klopmi, biti izpostavljen neusmiljeno radovednim pogledom, ki te slečejo do golega, ki odkrijejo tujim ljudem vse tajne tvoje duše, vse nesreče in neumnosti tvojega življenja. Kakor bi šel človek skoz šibe ... Res ima večina teh dostojnih in elegantnih dam, ki posedajo tod, vezenje v roki, mlada dekleta knjigo ali zvezek. Toda treba je vendarle motriti nova lica, toalete, slamnike, treba je odzdravljati znancem, treba je konstatirati, kdo spremlja svetnikovo soprogo, kdo hčerko — in sklepati iz vsega tega na bližnje dogodke. In deklicam, ki se uče za maturo, za drugi učiteljski izpit, za meščanski, pada rada knjiga iz rok, ko gre mimo dolgolas mladenič v baržunasti janketi, resen jurist, ali raztresen filozof. Ni se izpremenil svet. Trdi boj za obstanek sili rosne mladenke, da si iščejo služb. Toda njim polje po duši poezija rodbinskega življenja, nikdar izpeta pesem dveh duš.

 

Kakor da čuti tašča, kam in kod se vrte snehine misli, pritegne nemirno pelerino, podrsa z nogo in posvari: »Ada, kje sta otroka?«

 

 

Nevoljen vzklik Strgaričin, kateri se je lice nenadoma stemnilo, predrami Tržačanki. »Glejta,« zašepeče prijateljicama vsa razburjena, »poglejta to dekle ... Povem vama nekaj — naj gre naprej ...«

 

Obema materama stisne nekaj srce. Dan je krasen, kakor da je objel žar večne lepote zemljo, kakor da ni več smrti, ne žalosti — le človeške nebrzdane strasti kličejo temne sence v ta kras.

Ada se vrne z otrokoma. Otroka ji pripovedujeta o čudni živalci, zeleni in urni, ki skače po jarku, o hitri kobilici na travniku, o čebelici, ki se je zaletela Riki v svetle laske. Ona ju ne posluša. Pogledala je zamišljeni materi in ugenila, o čem sta govorili. Stisnila je ustni in pritisnila kodrasto črno glavo lepega dečka k sebi. Žalostno pogleda mater belolaso dekletce in se prisloni k babici, proseč:

 

Po samotni stezi hodi samotna. Pred njo vstajajo spomini. Malo radosti je užila Nevenka. Bila je učiteljska sirota. Srečna je bila samo tedaj, ko je skakala kot otrok po vrtu pred šolo v hribih, kamor je vrgla služba očeta, mladega učitelja, in odkoder ni bilo zanj več izhoda. Mlada žena si je želela v bližino mesta ali trga, njemu je del težko ostri zrak gora. Kompetiral je večkrat, ali zastonj; ni imel prijateljev. Trud in razočaranje sta pomagala bolezni, ki je klila potuhnjeno v njem. Ko je zapustil vdovo in tri hčere, je bilo Nevenki devet let.

 

 

 

Nevenka bi si ne mogla takrat predstavljati življenja brez Milana. Ob skupnih izprehodih ji je nosil, že gimnazijec, pelerino, jo je spremljal v cerkev. Kakor brat in sestra. Ona je bila počasna, krotka, on vihrav, hude jeze. Hitro se je skregal z brati, se spri z roditelji; a Nevenka ga je ukrotila z dobro besedo. Ko je jel hoditi v drugo šolo, si je Milan zasnoval bodočnost tako: Mornar postanem. Na nepoznanih otokih so še skriti zakladi gusarjev. Prinesem ti jih, Nevenka. V zlati kočiji se boš vozila do srebrnega gradu. Luči v gradu bodo diamanti, vrata bodo iz slonove kosti, stopnice iz marmorja.

 

 

»Ne bom mornar, navaden mornar, ki pleza po vrvi,« je kričal Milan pod očetovo leskovko, »kapitan bom, da veste ...«

 

Kakor pravljica je šlo po dvorišču: Skrivnostne Strgarjeve zasluge za domovino in protekcija — so spravile Milana v mornariško šolo.

 

==III.==

»Kaj revne!« je rekel razdraženo Strgar. »Saj nam povišajo plačo, le vzemi kaj boljšega. Kapitanovi tudi ne morejo stanovati v vsaki luknji — sram me je že, da smo med to pakažo.«

 

 

Trpeli sta materi, še več otroci. Nevenka se je ogibala sosedovih, ali njeni sestri nista mogli prestajati brez onih; oni pa so zopet silili k Nevenki, ki jim je pravila pravljice. Otroci so bili tepeni, zaprti. Prepovedano jim je bilo pozdravljati in odgovarjati. Drugi mesec se je razširilo sovraštvo roditeljev na otroke. Strgarjev Ferdo je delal Nevenki šobe, Staša Kranjčeva je polivala Berto. In zaradi vsake take sitnosti se je znašala mati nad Nevenko. Nevenka pa se je tolažila s tem, da je pisala Milanu in mu potožila. On ji je odpisal, da ve že vse; da mu je prepovedal oče pisati Nevenki, a to nič ne de; samo denarja da ni, porcije so majhne, želodec se stiska. Sicer naj se Nevenka nič ne boji, on postane gotovo še kaj posebnega in jo vzame prav gotovo. Nevenka je vsa vesela pokazala materi list, a mati jo je hudo ozmerjala: »Na šolo misli, na knjige! Tu je gotova prihodnost, ti avša neumna! Prepovem ti, pisati mu le še črko; dovolj je sitnosti in besed, že tako izprašujejo pismonošo ...«

==IV.==

 

 

»Ne bom te več gojila in podpirala tvojih neumnosti. Vzemi učitelja ali pa si poišči službe. Za pestunjo te že vzamejo. Jaz moram skrbeti za tvoje sestre. Naredila si mi sive lase, mene in sebe spraviš v grob s svojo trmo — ti zanikrno, neubogljivo dekle! Da bi to vedel rajni papa! O, jaz revna, zapuščena vdova! Kolikor me ne jedo drugi, me pojeda lastni otrok. Marija, ti se me usmili!«

 

Milan je naredil kapitanski izpit in hotel nastopiti službo drugega kapitana poleg Torinija, narediti parkrat pot Bombau—Trst, in se poročiti z Nevenko. A nakrat je orel postal kraljiček, mesto velikega parnika »Delfina« si je izbral Milan mali obalni parnik »Koper«, mesto široke poti oceana je brodaril iz Trsta v Koper. In nobenega pojasnila, nobenega odgovora na vprašanja ...

In nakrat: Bel papir — zlat rob — zlate črke. Kaj plešejo tako divje te črke? Kaj pravijo? Je to mogoče? »Staša — Staša — beri mi, kar stoji tu!...«

 

 

Tiste dni so se posrebrili mladi deklici lasje. Smrti ni bilo. Telo je prebolelo, duša otopela. Tujila se je ljudem, skrivala kakor krivdo svojo nesrečo. Z delom si je služila grenak kruh, ona, ki je menila, da ji bo rezala ljubezen belega in rahlega. — —

 

Večkrat naleti Staša na Milana. On prebledi in umolkne, če govori z ženo. Če je sam, se zdi, da bi se rad ustavil in povprašal kaj — a Staša hiti neprijazno mimo njega. Zakaj, sestra moja? Kdo mu zameri kaj? Neumna je ženska, ki veruje in čaka. Da. Bila bi vzela takrat učitelja Dolenca ...

 

Strgarjevim ni prav, če jo vidijo samo — prav ni to drugim. Naj vam ne bodo mar samotne samotne poti, kot vam niso bile mar njene solze. Prosto skače ptičica po gozdu, prosto si išče vodica svoje poti — človek pa stoji pod vednim nadzorstvom ljubega bližnjega, javnega mnenja.

 

==V.==

Med gručami pred kolodvorom hodi Nevenka. Sama je, dasi so počitnice in sta tedaj navadno skupaj s sestro Stašo. A Staša je odšla v Trst. Povabila jo je bila omožena sestra. Seveda, v Trstu je več zabave nego v Ljubljani. Pri sestri stanuje ne več mlad uradnik, ki razkazuje Staši v svojih prostih urah zanimivosti veletrgovinskega mesta. Pavla je sicer hotela, da bi prišla k nji Nevenka. Namigavala ji je nekaj radi onega uradnika: »Skrajni čas je, Nevenka — po prijateljih in znancih se naredi vse. — Bridko je samovanje v starosti...« — Nevenka ji je odgovorila užaljena: »Ali sem tudi tebi na poti?« —A Staša je dejala, da mora iti pogledat fanta, čigar hvalo poje tako vneto Pavla. Šla je in je ni več nazaj. Naj le bo tam. Saj so vse in vsi enaki, vsi imajo v mislih samo možitev — kakor da je to res edina uteha ženske, kakor da ne more biti ženska sama in zadovoljna. — Ali ko hodi Nevenka tako sama med gručami, ko se ozre ta in oni za njo, vendar občuti bridko svojo zapuščenost. Drznim pogledom se umika za kopo žensk, se stiska k ograji železniških uradnikov. Koga čaka? vprašujejo pogledi, in res — koga čakaš, Nevenka? Kaj te je privedlo na kolodvor? O, čudnosladko jo je vznemirilo v sanjah. In ko je vstala, ji je prišla na misel pesem o ljubezni, ki mami in vabi brez pokoja — prišel ji je spomin na rosno jutro, ko je hitela na kolodvor, da vidi Milana. O! Danes, ko pričakuje in se pozdravlja vse, danes pride tudi k njej drag gost — iz neznane daljave se vrne k njej danes mladost in njena sestra, radost...

 

 

»Hodi vendar, Marina,« pokliče Dolenec ljubeznivo. Ona pospeši korake, otroka tečeta. Žena se obesi na moža, poleg sukenj in dežnikov naj nosi še njeno ne premajhno težo; deček v hlačicah se ga prime. Tako obložen zakonske sreče gre mimo Nevenke, a je ne vidi. On je srečen, on, ki je zatrjeval, da bi mogel biti srečen samo ž njo, on, ki je poslušal nekdaj smrtnobled njeno odklonitev. Vse je lahko srečno brez Nevenke. Ona je nepotrebna, ker ni potrebna za srečo nikogar. Da bi bila zagledala Dolenca samega, žalostnega, bi stopila k njemu in mu rekla: »Prijatelj, ne togujte! Usoda najina je taka ...« Razočarana se obrne od srečnega moža proti kolodvoru. To videti, jo je gnalo sem? To je pozdrav iz tiste prečudne dežele, v katero romajo vedno misli in želje?

»Greh, kajne? Tako me je učila mati, tako nam pridigujejo vsak dan: Ne želi svojega bližnjega žene. Hahaha! Silno lep je ta nauk — ali življenje je tako, da nas postavi pogostoma v nasprotstvo ž njim.«

 

 

»Ada!«

Moja mati je bila vsa poparjena. Pa ko sem prišla ob koncu leta domov, je zopet pozabila svarjenja učiteljic. Saj je vendar treba, je rekla očetu, ne ve se, kaj pride — dajmo Delo v mesto, da se nauči kuhati in šivati, — ne ve se, kaj bo ž njo ... Šetala sem po Trstu ... Ko sem se vrnila, sem nosila tržaško frizuro, visoke pete, pahljačo, moko na obrazu. Staršem se je zdelo imenitno, Devinci so se mi posmehovali. No, jaz sem imela dovolj opravka s svojimi lasmi in obleko. Najrajša sem stala pred zrcalom, si natikala prstane, cvetje v lase in nedrije. Sedevala sem na verandi, knjigo ali kvačkanje v roki. In čakala ... Nič čudnega, gospodična, če nas imajo moški za igračo, ko nimamo same zmisla za resnost življenja. In naše neumno berivo! Tiste povesti o sami ljubezni so pravi strup za mlada dekleta. Jaz sem čitala najrajša prizore, kjer odkrije junak junakinji svoje srce, in sem si predstavljala, kako in kaj bi odgovorila jaz v takem položaju. — Prišel je prvi pravi snubec. Ne v samodrču, v koleslju; ni bil imeniten gospod, pač pa ugleden fant iz Bazovice, samostojen gospodar, kateremu je umrla mati in si je moral iskati gospodinje. Zal fant, pošten fant, gospodična! Da nisem bila tako neumna, bi gospodinjila zdaj v Bazovici. Pa jaz sem bila vajena poklonov izletnikov, gladkega laškega prilizovanja — oni se mi je zdel neokreten, posmehovala sem se mu, ko je prišel drugič in tretjič k nam. Ti, ta se bo ustavil tukaj, je razsodila moja mati. Jaz sem se smejala. Kraljičina izbira in prebira, ne vzame prvega. Bazovičan je sedel pod murvo, gledal mene in pravil očetu, da mu ni potreba dote, njegova hiša je brez dolga, njemu je treba samo pridne gospodinje. Gotovo, gotovo, je pritrjeval moj oče in pomikal okroglo kapo po glavi, samo take gospodične, kot je naša, ne iščite, prijatelj, to ni za gospodinjstvo, to se lišpa, ti čita in kvačka ves dan, da bi prijela za lonec, kaj še — saj se opeče.

 

 

Od Devina do Trsta je šumelo o moji sreči. Botri in tete, vse me je blagrovalo. A jaz nespametnica! Dobro mi je delo blagrovanje, dopadla se mi je velika hiša, bogato polje — ali Bazovičan je nerodno postavljal besede, kadar je govoril z menoj, pri hoji je imel nerodne noge — jaz nisem čutila tiste sreče, o kateri se govori v ljubezenskih povestih. Klobuk boš pokrila, vozila se boš k maši, mi je dejala mati. Uvaževala sem take razloge. Bila sem izprošena nevesta. Čez šest tednov bi morala biti poroka. Kar se pripelje, se ustavi pred našo hišo bel samodrč. Mlad mož, čigar lepote ni pačila širokouha kapa, je klical: Hej ošterija — vina sem! — Skočila sem k njemu. Mudilo se mu je — ali ni šel naprej. Dolgo je stal samodrč, dolgo je sedel lastnik pod murvo, se laskal prismojeni kmetski revici. Ko je odšel, je nosil v gumbnici nagelj z mojega okna.«

 

 

»Ženske smo vedno take,« prikima žalostno Nevenka.

»Ženska veruje vse, odpušča vse. No, kaj Vam pravim. Kar je prišel kapitan, sem bila čisto zmedena. Bazovičan mi je postal zoprn, vse moje ničemurne sanje so se obudile ... Oče je videl moje neumno počenjanje, prepovedal mi je streči Toriniju, bližati se mu. Ali mati me je podpirala in tačas, ko je menil oče, da sedim pri delu v svoji sobi, tačas sem čakala na cesti Tržačana. — Gospa postaneš, se je veselila mati, res te išče sreča, ko te zasnubi kapitan, odpovemo Bazovičanu. — Uboga, v hčerko slepo zaljubljena mati! Da je bila modrejša, ne bi trlo hčerke toliko gorje. Povem Vam, gospodična, da bom ravnala jaz čisto drugače s svojo Riko. Strogo...« Jelušička se zagleda nekam trdo in ostro ji leže okrog ustnic. Nevenka jo opomni: »Vi ste tedaj odpravili Bazovičana?«

 

 

Strmela sem v besnega fanta, ki je treščil steklenico ob tla in skočil na svoj koleselj, v očeta, ki je stal kakor ošvignjen od bliska. Ko se je zavedel, je prijel stol, da mahne po meni; mati me je potegnila stran in me skrila v hlev pred prvo očetovo jezo. Saj jo vzame, je tolažila, pri gospodi ne gre tako naglo. Oče mu ne pusti. Pa Torini jo vendar vzame. Kaj? Naše Dele ne? Saj se je izučila v mestu, zna gosposko šego, nobenemu grofu ne bi delala sramote.

 

Jaz pa sem čepela v hlevu — po ušesih mi je grmela tista strašna beseda ... Ničvrednica! Kako je smel, kako se je upal vreči jo meni v oči? Kaj nisem jaz kraljičina, ki si izbira ženina, kaj nisem najlepše dekle v Primorju, ponos očetove hiše? Kapitanova gospa in nevesta. — Nič ni vse tisto, je rekel Torini. Pred Bogom sva mož in žena. A svet mi pravi — vlačuga. O Torini! Malo po malem je umirila mati očeta. Zvečer me je peljala skrivaj v kamro. Tam sem se skrivala, sem poslušala razgovor matere z znankami, njen prepir z očetom. Vse se je vrtelo le o tem: Ali vzame Torini Delo ali ne? Ene znank so navajale zglede, kako je bilo v tej ali oni hiši: Ugleden bogat gospod. Ni je zapustil zapeljane. Zakaj bi ne vzel kapitan gostilničarje ve hčere? Druge so odmajevale in navajale protidokaze. A najbolj je potrla materi srce Kobolica, ki je povedala, da je slišala od Maričke, ki služi pri Kastelicu, da je Torini znan zapeljivec.

Pretekli so meseci. — Od Torinija nobenega glasu. V svoji čumnati sem dušila jok deteta, da ga ne sliši oče, ki je prisegel, da zavije vrat tržaški zalegi. Negovala sem dete, čakala Torinija. Kar dobimo vest, da je sicer priplul z »Delfinom«, a odplul takoj z drugo ladjo v Aleksandrijo ...

 

— Ivana me je sprejela prijazno — ali upanja, da pri Toriniju kaj dosežem, mi ni podprla. Poznala je tržaško življenje. Tolažila me je, da se unese oče, da dobim še vedno lahko moža. Jaz pa sem zagovarjala Alfreda; samo njegov oče mu brani, on je dober. In vzeti me mora, če ne, tožim. Saj mora biti na svetu pravica za zapeljano dekle, za otroka brez očeta ...

 

 

— Bilo je vroče, gospodična Nevenka, močan duh je puhtel iz morja, kamenje je žarelo. Po razbeljenem tlaku so hodili samo ljudje ki jih je klicalo opravilo, ki jih je čakala ura odhoda. Par mornarjev se je bilo zleknilo po mostišču, na parniku so dremali, težko so visela sidra. Kakor da je postalo vse trudno, kakor da je trudna tista gladka širina, ki odnaša nezveste ... Trudna pa ni bila mlada dama, ki je šetala mimo mene ob roki starega gospoda. Tako sveža, kakor da je prišla ravno iz kopeli. Mimogrede se je ustavljal njen pogled na Ninu, šepetaje je pregovorila: Papa, kako krasno dete! Aj, komu je vendar podobno? — Pristopila sta k otroku, ga božala. »Ljubček!« je rekel stari. Komu je le podoben? je ponavljala mladenka. — Glasen pozdrav je odpeljal njeno misel k elegantnemu priletnemu gospodu, ki je imel v obrazu ponosne poteze Alfredove. Stari Torini je to — sina čaka! A onadva, koga čakata onadva v tej vročini? Zakaj je zardela mladenka? Kako nežno ji stiska stari Torini roko, kako očetovsko ji pogladi lice ... To je oni, ki je spremil mojega očeta do praga, ki hoče plačati čast in ljubezen z denarjem ... Kar izpregovori leno na vrveh ležeči mornar: »Vročina podžiga ljubezen — Polonijeva težko čaka Torinija — pa jo že mine, kadar ga spozna.«

»Milan?!« se zavzame Nevenka. »A da! Vozil je s Torinijem, oni ga je podpiral pri snubljenju Koperčanke. In to je rekel? Zvestoba je včasih zelo neprilična stvar ...« Nasmehnila se je bridko. Jelušička ji je stiskala sočutno roko: »Zdaj vem, zakaj ... Pekla ga je vest, a ga ni bilo toliko moža, da bi se odrekel ugodnostim bogate ženitve. Zakaj bi se tudi pomišljal moški radi ene ženske, ko se mu jih ponuja toliko vsevprek? In strici in botri in prijatelji in znanci, vsak mu kaj priporoča. Kakor da jih je kdo najel ... Vem, vem ... Mar ne bo nikdar drugače?«

 

 

Beračenje! A jaz iščem samo pravice! On je oče tega otroka! In zdaj se dela, kakor da me ne pozna!

 

»Glej mama, krasnega otroka,« je opozoril starko in stopil k meni. Nasmehnil se je priljudno otroku in Nino je segel z drobno ročico po njegovih brkih. — »Ne greste na Koper?« me je vprašal. Odkimala sem. Hotel je še vprašati, kar ga udari po rami mornar »Delphina:« Ho, Jelušič! Danes vozite z novim kapitanom in mi z novim častnikom. Mladega kapitana ste dobili in dolgčas bo Toriniju po njem. A Vašemu ne bo dolg čas, ker se ženi v Kopru, haha! Kaj pa Vi, stara morska dlaka? Zakaj se ne ženite? Mati se Vam stara, Vi ostanete sami — vidite, pa bi Vas čakala takale o prihodu ... A glejte: kapitana, »Kopra« in »Delphina« se kar ne moreta ločiti — tu prihajata roko v roki ...

To je bil tisti hip. Roko v roki sta prihajala Torini in Milan ... Stisnila sem samokres v desnici, dete v levici. Morala sta mimo mene ... Ne vem natanko, kako je bilo ... Zavrtelo se mi je v glavi. Ko se zavem, me je držal Jelušič, njegova mati je mirila Nina, okrog nas truma vprašajočih — Alfreda nikjer.

 

 

»Sveti Sergij! Kaka neumnost! — Če misliš radi tistih čenč — bili smo otroci ... Oprosti, Nevenka, nisem te hotel žaliti ...«

Zavalovila je reka gorja. Toliko let čakanja — in zdaj: Bili smo otroci. Pokazala je na svoje lase, Hotela mu je očitati, govoriti o svojem strahu pred prihodnostjo — pa kaj bi mu govorila, njemu, ki ima, ki mora imeti srce samo za svojo ženo. Mrzlo se je naklonila: »Oprostite, da Vas zadržujem ...«

 

Besno se dvigne sovraštvo, ki je spalo v Nevenkinem srcu ... Kakor da čuti v svoj hrbet uprte neprijazne poglede, se ozre mlada gospa, pogleda naravnost v Nevenko. Njene oči, modre, tihe spominčice, so vpraševale: Kaj je med nama, ti tuje, mrko dekle? — Tako čiste so tiste oči, tako jasno seva z visokega čela, tako nežno in blago je lice Milanove žene, da povesi Nevenka osramočena pogled, da se poleže vihar v njeni duši. Kako naj bi črtila to lepo, blago bitje, ki je Milanova sreča? Na odru je odrekel neusmiljen oče snubilcu svojo hčer. Tragedija tu — tam. Milan je trpel, se nemirno premikal, kajti pogostoma se je ozirala njegova žena v Nevenko, junakinja na odru je prisegala, da ostane zvesta — do hladnega groba. Se spominjaš, kapitan? — Vstal je sredi dejanja. »Idiva!« je velel ženi. Začudenje se je izrazilo na mirnem obrazu plavolaske. Vzela je manjšo deklico in opomnila malega dečka: »Zlatko!« — Mimogrede se je strnilo njeno oko z Nevenkinim.

 

 

==VI.==

 

»Čuj, prijatelj! Žal mi je, da sem postal mornar. Zdaj sem obskuren kapitan. Da sem se lotil pravdoznanstva, bi dosegel gotovo ministrski stolec. Kaj jaz ne? Pri prepirih med otroki sem vselej zmagal, in Zlato prepričam, kadar hočem, zadeve svojih priteljev uravnavam — sploh sem bil rojen za kaj višjega. — Pa nihče ne more preko svoje usode,« se obrne Strgar bolj tiho k Mirnu: »Bil sem odnekdaj preveč občutljiv, ali, da rabim pravi izraz, čuvstven. Zaljubljen človek nima pameti. — Prezgodaj si začel, je dejal moj oče. Prva ljubezen, otročja igra, me je vrgla na morje. Druga ljubezen, me je ustavila ob bregu, mi povezala krila. — Hite ladje velikanke na nevarna dolga pota, izzivajo valove Severnega in Južnega morja. Jaz pa vozim iz Trsta v Koper — iz Kopra v Trst... Doma me čakajo vedno isti objemi in poljubi, iste besede. Na ladjo prihajajo vedno isti potniki, ob cilju je vedno isto nabrežje. To me mori, Tomaž. Premlad sem se ustavil... Zdaj se mi zdi večkrat, da me kliče mogočno morje v daljave, zdi se mi, da me čaka tam za oceanom objokana duša ... Duša, ki je bila vedno z menoj, duša, ki umira hrepenenja po meni ...

Karajoče pogleda Miren izza »Politike«, karajoče izpregovori: »Ne razumem te, Milan. Krasno in dobro ženo imaš. Kam hrepeniš? O kom sanjaš? Ali je nemara res, kar govore po Ljubljani: da imaš znanje z Jelušičko ... ter da se sestajaš z neko staro znanko v Tivoliju, v gledališču.«

 

Spominjam se. Tvoj tast nas je peljal na hodnik. Par vrat je zaloputnilo — temnordečega obraza je vihral neki pomorščak mimo nas, komaj, komaj je pozdravil moje dame in drvel po stopnicah.

 

 

»Ti se vendar nisi vtaknil?« se zavzame odvetnik.

 

»Kakor vidiš: Ne in da. Jelušičko sem poslal sem, da ne izve ničesar o poroki, sam sem se umaknil. Ničesar nisem odkril Kormončanki. Naj se uravnajo sami, kakor vedo in znajo. Te dni mora priti Alfredo in se dokonča vse. Pričakujem poročila. Potem povem Jelušički in ona se izpametuje. Alfredo pa bo kmalu sit svojih moraličnih muh, vzel bo življenje od šaljive strani, proti ženi bo kavalir, dekleta bo pa pogledal še vedno rad. Taki smo mornarji.«

»Takšni ste mornarji? Pomilujem tvojo ženo. Pa ti ne misliš tako hudo, kakor govoriš, Milan. Ali Torini! Zapeljati tako preprosto dekle, ji obljubovati zakon, ko je vendar vedel, da je ne more vzeti — pustiti potem, da jo preganja njegov oče, motiti jo v zatišju zakona ... To je perfidno!«

 

»Tukaj je kapitan Strgar, oče,« se oglasi Milan in porine pred očeta stol in steklenico.

 

 

»K frančiškanom. Zdaj bo deveta maša in vsi moji tovariši so tam.«

 

Ti prijatelji, ki vedo vsako tvojo misel in registrujejo vsa tvoja dejanja! ... Nekam težko začne razlagati kapitan, da mu je pisal stari Torini silno ogorčeno pismo, v katerem mu pripoveduje, da je razdrl Alfredo v eni uri, kar je snoval njegov oče že celo leto; v pismu trdi tudi, da je Strgar kriv vseh Alfredovih neumnosti, in mu naroča: Vi poznate Alfredov okus, Vas bo poslušal. V Ljubljani so imovite hiše in Kranjice so lepe. Znano mi je, da je vzel kapitan iz Hamburga hčer ljubljanskega trgovca. Zakaj ne bi našel Alfredo tam svoje izvoljenke? Vi ste krivi, Vi uravnajte. Čas imate te počitnice. Če ni Alfredo bogato oženjen do novega leta — moram vzeti v roko beraško palico. Pustili bi bili prismojeno Kranjico, ko je hotela v morje, in Alfredo bi bil že davno mož Polonijeve. Tako pa ste pregovorili ubogega bedaka, mašinista, da jo je vzel — in to samo zato – da bo greh in sramota ...

»Take mi pripoveduje! Samo zato, ker ni hotel Alfredo prodati se tisti sušičasti, medlooki stvari!« se jezi in pritožuje Strgar. Hotel je najboljše, in zdaj tako sumničenje. Kaj je vedel in poznal človeškega srca čudno valovanje? — »Veruj mi, Tomaž, nikdar mi ni prišla grešna misel, sramovati bi se moral svojih nedolžnih otrok. Ti si oče, razumeš to. Ali zdaj moram najti Alfredu ženo. Krepostno in lepo Kranjico. Tudi če ne bo imela denarja za dolgove samopašnosti. Po koliko pa imajo Vrhničanke?«

 

Kaj dela Sofija Grnovičeva? Njena hiša za Vrhniko, zadnja na poti v Močilnik, spi dolgo. Vrata železne ograje, ki obdaja prostorni vrt in veliko poslopje, mirujejo. Spavajo bele rože, ki se vzpenjajo po zidu, se objemljejo v belih grmih med stezicami. Črni pes za hišo leži mirno ob verigi, posli hodijo previdno, kajti gospodar major ima protin in je zaspal šele proti jutru, in gospica Sofija je zelo rahlega spanja. Že odbije pri sv. Pavlu osem, ko se odpro zelene durice oken in pogleda dan radovedno v nežni obraz, ki nosi sence bolehnosti, dušnega nemira. Siv rob, modra zenica. Čudno oko. Polno zatajenega čuvstva. Pričakovanje izdaja, ko pogleda na cesto. Tam drdrajo lojternice, drče samodrči, prihaja vlak. Prihajajo tujci k izviru Ljubljanice, prihajajo Tržačani — ne pride tisto, kar pričakuje Sofija. Hite Vrhničanke, beli cvetovi, v svet. Raznašajo glas lepote in uma Vrhničank. Sofija ostaja doma. One se vračajo s cvetočo deco — Sofija je sama. Učiteljice, njene prijateljice, ji zaupavajo: Da ne bodo nosile več trnja svoje težavne službe. Prišlo je tako, naredilo se je nenadoma ... Zakaj ne pride tebi, Sofija, zakaj se ne naredi tebi?

 

 

Ob stezi pod Puščavnikovim domom cveto kresnice. Deklice, ki romajo k sv. Antonu, jih trgajo rade, jih vprašujejo, če jim izpolni svetnik željo. Kresnice se zganejo, ko prihaja Sofija, roke polne rož, in si šepečejo: »Poglej ono, ki prihaja vsak dan in nosi rože Puščavniku. In zvoni. In ko se bo vračala, nas bo trgala, obtrgovala. Kaj trpimo me cvetke od zaljubljenih deklet!« ...

Vselej postrežljivi svak in ljubezniva sestra sta se peljala ž njo. Oče ni mogel, ali ni hotel. Dobil je tiste dni vest, da je umrl njegov prijatelj poročnik Čavski, in bil je posebno vznemirjen.

 

 

Strgar se je smejal, toda prisiljeno. Povabil jih je v Koper, da vidi Miren, kako ženo in premoženje lahko dobi pomorski kapitan. Miren je bil radoveden. Bilo je tam ... V Kopru.

Zlate ni! Zofija je prebledela. Njeno presenečenje ni ušlo Milanu. Hotela je nekaj izvedeti od Zlate, za osebo ji ni bilo toliko. Ženske so druga napram drugi polne zvijač. Zdaj pozor! Zdaj bo izkušala izvedeti od njega, česar ji ne more povedati nenavzočna Zlata.

 

 

»Za Zlato da bi se bal?« se začudi odkrito Milan. »O gospodična! Ne pusti me, da jo podim tudi z bičem od sebe. Imam tako srečo ali nesrečo, da se me drži kot klop.«

»Strašno!« izusti Sofija. »Vi vendar nočete trditi ...«

 

 

»Ali oženjeni ste vendar solidni?« trepeče Sofijin glas.

Ko je odšel Miren, se je zavil major v gost oblak dima in je premišljeval, kdo ve kaj. Milan je kadil in se oziral po slikah na steni jedilnice. Naslikala jih je nežno, a naravno Sofija. Cvetje in sadje. Kako bo okrasila njena postava in roka starinsko jedilnico v palači Torinijevi ...

 

 

»To je uvod,« pomisli Strgar. »Mož pove nekaj važnega. Zdaj pride nekaj o starosti. Bi bilo majorju hudo, da ga zapusti Sofija?« Kakor da misli vse drugo, reče Milan: »Mogoče, gospod major, da izvemo v kratkem, kaj je vojska. In še vojska na morju! Italijani zijajo kakor lačne vrane. Mi jim pomečemo naše ladje v žrelo, da se zaduše.«

 

S pošte se je ustavil Miren na mostu in si otrl vroče čelo. Vražji Milan! Jutri ga odpokliče Zlata, kapitan Torini ne bo videl Sofije. Nevenka in Jelušička odženeta nevarnost. —

 

==VIII.==

Prosil je očeta, da ga reši nadležne ženske. A tiste komedije — poplačal bi jih bil skoraj z glavo. Pretreslo ga je. Rotil se je Milanu, da preskrbi in potolaži ubožico. Odjadral je in brodaril dolgo po oceanu. Da pozabi Ada krivico, katere on ne more poravnati...

 

 

Vse je v redu, so rekli, in veroval je sam, ker je tako slišal. A ko je zagledal Ado, njena otroka, ga je prešinila zavest, da je tu nekaj nemoralnega, nenaravnega. Ženska, ki je povila njegovega otroka, je žena drugega, dva otroka rasteta vkup, ki sta različne krvi in nravi. Ne dolgo in osul se bo tem otrokom cvet srečne nezavesti: To ni tvoj pravi oče, to ni tvoja prava sestra, poreko kodrolasemu dečku hudobni ljudje ...

»Hvala Bogu, tu smo!« zakliče Miren. Kočija steče čez most in se ustavi na Mirnov mig pred Mantovo. — »Tu, kje?« vpraša ostro Strgar. »Ali se ustavimo v gostilni? Prašni smo.«

 

 

»Ali,« ugovarja Milan, »gospod major bo tudi užaljen. In gospica Sofija ...«

Toriniju ni bila všeč beseda, ki ga je vendar pomirjevala. Kaka ženska bi bila to, ki bi razsodila tako hladnokrvno o tako kočljivi stvari? Polonijeva, ki ga je ljubila, ni prenesla tega odkritja, prenesle ga niso druge, so li te ženske tu tako hladne krvi? Pa one so ga ljubile, in tu se gre za kupčijo... —

 

 

»Nam je poglavitno, da je zadovoljna naša mačica,« je rekel oče tovarnar. Mačica pa se je privila k očetu in pogledala zaljubljeno lepega snubca. Očeta ima rada, je pomislil Torini, morda še ni toliko napačna.

Na klopico pred izvirkom sede Torini. Zagleda se v pritekajočo vodo. V krasni samoti, kjer ga boža poletje z mehko roko, premišljuje nekdanjost, svoj položaj. Bili so Argonavti, junaki. Predrzno so se spuščali v neznane kraje, iskali so solnčnega morja, zlate rune. Modrost starih so hoteli prinesti domov. Tudi Torini je Argonavt. Na neznano vodo se spušča in ne ve, če ga prinese do solnčnega morja ...

 

 

Storjen je bil konec premišljevanja. Vendar Torini še dolgo ni vstal, vendar se je spominjal strahoma, da beži čas. Da bi se ustavil vsaj za par ur in ga pustil tu v tej blaženi samoti, ki miri živce in plemeniti srce. Težko je stopiti pred žensko, ki bo samo peza tvoji duši, težka peza, dasi zlata ...

In zdaj nakrat stoji pred njo. Oko gleda v oko, duša se razliva v dušo ... Čudna stvar, Sofija ... Človek vidi na tisoče ljudi, občuje ž njimi. A nekaj je, nekaj nerazumljivega, kar čuti samo za enega človeka. Pogleda ga in ve, da sta bila namenjena od vekov drug drugemu, da ju veže nerazrušna vez. Prišel je od drugega konca sveta in našel je tebe, Sofija, iskano, ljubljeno.

 

 

Boječe, proseče, se razlije zvonov glas, zamira komaj rojen. Tresla se je roka, ki je zvonila. Torini se nasmehne. Je to Sofija Grnovičeva? Bolehna, stara veha, velih ram in trudnih potez? Ne, To je ona! Obraz njegovih sanj. Lotos, čudoviti, beli cvet! Plemenitost ji žari raz čelo, nedolžnost in dobrota trepeče na ustnah, globoke oči skrivajo plaho, kar je sveto deviškemu srcu. Ne boj se me, moj lotos, moj beli cvet! Iskal sem te, zdaj te utržem, ponesem s seboj. Če ti ne teže nežnih ram vreče zlata — nič za to. Morje je dom mornarja. Daleč od očetovih upnikov si postaviva dom, daleč od zavistnega sveta. Našel sem te in te ne izpustim ...

Torini je sklonil glavo kakor pod udarcem. Preteklost! Moral bi jo razkriti, se izpovedati, zažgati tako brodovje za seboj, iztesati si nov brod zvestobe, poštenega zakonskega življenja. Toda to ni popustljiva Bogatarjeva hči ... Kako naj ji pove, njej? Jezerska roža ne pozna blata, zgražala bi se Sofija, ga odklonila ...

 

==IX.==

»Milan je odšel! Radi mene! Kaj mu pa vendar hočem?«

 

 

Jelušička obmolkne in gleda stisnjenih ust v Ljubljanico. Začudenje je zaprlo Nevenki usta. Kaj si upa ta strastna ženska? Zakonsko ločitev hoče. In hčerka, mož? Prvi otrok pri njej, drugi pri možu. Kako more prenašati to materino srce? Ne, ne, zaslepljena reva. Človek naj ne razdira, kar je postavil Bog, kar veleva narava v varstvo otrok in žene. Žene in matere bi morale vstati zoper vsako tako snovanje ... Nevenka jame dokazovati. Nestrpno posluša Ada, pogleda na uro, strese svoj turban: »Ali gospodična! Ob ločitvi odpade tudi za Vas kaj. Ne mislim na Strgarja, ta bi si izbral kaj drugega. Blagi Andrej bi Vas bil vreden in Vam bi izročila brez skrbi svojo Riko. Pa z Bogom! Na svidenje!«

 

Ada ne posluša, otroka se igrata naprej. Izza grma se sliši strastno besedičenje, Adin vzklik: »Nikdar!« Oh, Kristus! Nesrečno dekle je izvedelo kaj — in Ada naredi Andreju novo sramoto, kapitanu novo škodo. »Ada, Ada!« kliče mati. Pa sneha priskoči in prime Nina za roko: »Hitro, Nino, hitro ...«

»Kam, mama?« vprašuje deček in se ozira na dvokolnico, na sestro. Mati prosi: »Ne hodi nikamor, Ada! Nino se razgreje. Ostani, Nino, papa bo hud!«

 

»Bežite, bežite ... In kaj bi bilo hudega, če bi tudi vzel gospod major kako postarno gospo, da ni popolnoma sam? Lepo je uredil vse, pošteno. Tako doto in balo. Zdaj pa ostane revež sam.«

 

 

Razlago gospe svetnikove prekine hišna, ki pove, da želi neka tuja gospa, ki ima lepega dečka s seboj, govoriti na samem z gospodično. Nekaj tržaškega. »Morebiti prosi darov za kako družbo,« meni Sofija. »Naj pride v sprejemnico.« — »Jaz pa pogledam, kako namakajo perilo,« reče gospa svetnikova. Obe je prevzela zla slutnja, obe bi radi rekli nekaj, a ne rečeta. — Nerada gre šivilja na vrt. Rada bi slišala, kaj hoče ženska, ki izgleda tako nekam čudno.

 

Sofija ni odgovorila. Samo kaplje potu na čelu so pričale, da trpi silno. Krepka roka je sunila Jelušičko preko praga. Bila je hišna, ki jo je spremila nekoliko po stopnicah. Nino je še stal osupel. Gospa svetnikova, katero je priklicalo Jelušičkino vpitje in ki je naredila konec neprijetni sceni, mu je potisnila pest slaščic v roko in rekla: »Pojdi, ubožec, pojdi!...« S toplo besedo materinskega srca je tolažila Sofijo. Ta je sedela nekaj časa kakor ubita. Ko pa zasliši tek šivalnega stroja, vstane in reče mirno: »Lojzika, kar pustite in idite. Draga gospa, prosim, zapovejte, da se ustavi vse, in povejte to tudi mojemu očetu.« Potem se je zaprla Sofija v svojo spalnico. —

Jelušička je hitela iz majorjeve hiše. Nevede kam, je šla kar naprej po cesti in je zavila na stezo. Nino ji je sledil. Jelušičko je pekla vest. Nikdar je še ni, kadar je razdrla Toriniju ženitev; pa še nobena druga ni ovila Nina z rokami, ji ni očitala, da je slaba mati. Kaj je govorila? Saj otrok ne razume ničesar. Da pove stari materi, Andreju... Prestrašena se ozre za dečkom. Počasi hodi, povešene glave. In ko ga pokliče in objame, jo pogleda deček vprašaje: »Mama — zakaj si rekla, da sem Torinijev sin? Kaj ni naš papa moj papa? Drugi otroci imajo samo enega papa — ali imam jaz dva?«

 

 

Boječe in proseče je zazvonilo. Glas se je tresel preko vode in zamrl. Jelušičkine oči so bile polne tajne groze. Posinele ustnice so šepetale: »Izkušnjav nečistosti, reši nas, sv. Anton!«

 

==X.==

Še štirinajst dni je manjkalo do začetka šolskega leta, ko se je vrnila Staša. Našla je Nevenko pri stroju, okrog nje so ležale začete bluze, razparane obleke. Tu rokav, tam stan, tam vrat. In Nevenka shujšana, kakor da ni jedla vse počitnice. Ni pozdravila Staše z veseljem, ni kazala, kakor sicer, ponosna na svojo pridnost, kaj je naredila, ni vprašala po sestri, ne po nečakinjah. »Kaj ti je, Nevenka? Si bolna?«

 

 

Staša pa je izpraševala sestro skrbno, jo silila k delu, k jelu. Toda njena skrb se je izpremenila v jezo, ko ji je povedala Strgarica, kar ni hotela povedati Nevenka: »Sitnosti nam je naredila, take sitnosti! Razdrla je Toriniju zaroko, razdrla je Zlatin mir. Zdaj se kregata Milan in Zlata, Sofija na Vrhniki odbija Torinijeve prošnje, oče major je nevoljen na vse, Miren in Majda se prilizujeta Sofiji in se jezita na Milana. Bogatarjevi se norčujejo iz majorjevih — tako je vse narobe, kar je hotel urediti Milan, in vsega je kriva samo Nevenka, ki je spletkarila z neumno babnico.«

Tako je šlo ves dan. Nevenka se je solzila in šivala. Proti večeru je potrkal pismonoša z oblastjo, ki je dana samo njegovi važni službi. Nevenka je skočila od stroja. Staša je prestregla pismo: »Saj je gotovo moje — od Dušana.« Pa ni bilo. Nevenka se je nasmehnila malo škodoželjno razočarani sestri in odprla Jelušičkino pismo, datirano iz Devina.

 

 

Nino in Rika skačeta ob morju. Rika vsa zatopljena v iskanje pisanih školjk v obrežnem pesku, Nino raztresen. Večkrat me pogleda vprašaje. Pa vidi moj strah, se spomni moje prepovedi in molči. Mi bo odpustil Bog, kar sem zagrešila nad nedolžno otroško dušo! — Mi bo odpustil solze Andrejeve in moje matere? — Vi vprašujete, gospodična, po Milanu. Nisem Vam hotela poročati: Takoj ko smo prišli v Trst, je prišel k nam in me je oštel. Ko sem mu povedala, odkod da sem izvedela za Torinijevo zaroko, je obmolknil. Andre pravi, da je sicer tako prevzetni kapitan otožen in tih, žena in otroci ne marajo zanj. Ona, Koprčanka, je hude jeze in nespravljiva. Milanu ne veruje, ga prezira. Stari Marušič gleda postrani moža, ki je kriv solza njegove hčere. Bilo bi dobro, da ji pove kdo, da Vas je videl kapitan samo slučajno. Pridite sem, gospodična. V Devin in v Trst. Morda nam pomaga Bog, da uredimo vse.«

»Angelci,« je ponavljal Nino, je ponavljala Rika in naslonila se je s svojo punčko na Nevenko.

 

 

Nič niso vedeli, kaj da jim gre tako na jok tisti večer. Ko se je zasolzil Nino na materine besede, se je razjokala Jelušička in Nevenka ni mogla gledati solz s suhim očesom, in mala Rika je skočila k materi. Ko so prišli k večerji, zajokani in čudni, ko je povedala Jelušička, da se vrnejo jutri v Trst, ker je vročina huda tu kakor tam, ker ima Nevenka opravek in ker se mudi Jelušički k sv. Antonu — tedaj se je razjokala Jelušičkina mati, zasolzil se je oče. Kaj sta že prestala radi hčerke, s hčerko. Zdaj je tako tiha in krotka. Ko se preselita z Andrejem na Reko, je ne bodo videli roditelji tako pogostoma. A da se le ne preseli kam drugam, ker hujša tako vidno. Včeraj ji je skuhala mati rubije. Ada se je nasmejala poredno kakor pred leti: »Mati, kopriva ne pozebe. Ko pridem na Reko, se popravim. Nisem bolna.« Resneje je dostavila: »In če umrjem, zapuščam vse Riki — ne zabite. Nino ima dovolj. In ko se oženi Andre, sprejmite prijazno njega in Rikino drugo mater, v Rikinem domu.«

Rahel dih, kakor poljub usmiljenja. In ni ga bilo več. Sama stoji Nevenka s svojo žalostjo, fakin, ki je opazoval prizor, se ji reži v obraz: »Si, si — il capetano ...« — Oh! Šel je nagloma, da ga ne vidi kdo, boji se, da bi ga zatožili. In niti tega je ni prosil, da bi posredovala ona med njim in ženo. Sama se pobotata, saj sta združena z nerazdružno vezjo, saj se ljubita ...

 

 

Imel je uro časa, in ves čas je bila žena pri njem. Ko se je poslavljal, ga je objela in prosila: »Andre — danes grem k dolgi — saj veš — reci še enkrat: »Si mi odpustil vse?« Poljubil jo je v odgovor na čelo. »Pridi po mene k sv. Antonu,« je klicala za njim in si brisala oči. Nevenka je videla, da je njen obraz smrtnobled. Proti večeru je postajala sparina neznosna. Otroka sta polegla izmučena na tleh, Jelušička je čepela pri njiju in ju hladila s pahljačo. Nevenka je ležala na divanu in motrila ženo, ki je prelomila z močno voljo nagibe svoje strasti. Bo vztrajala? Pa saj bo ž njo milost božja. Slediti ji hoče tudi ona, tudi ona se otrese in iztrže. — Prišel je večer. »Čez dve uri bo Andre doma,« je rekla Jelušička, napravljena v cerkev. »Mati, napravite mu večerjo, potem pride po mene in gremo vsi vkup malo na zrak. Nocoj moramo biti veseli, mati. Gospodična se poslavlja od nas in jaz se poslavljam od preteklosti. Uravnala sem svoj račun.«

 

»Pridna bodita, otroka,« je poljubovala Jelušička Nina in Riko. Vele roke Andrejeve matere so se vzdignile k blagoslovu in prošnji, ko je odhajala s ponavljanim naročilom: »Andre naj pride pome.«

Hitela je po Rivi premišljevaje, kako se izpove o preteklosti, kako si uredi prihodnost. Samo mimogrede je vrgla pogled na morje. Solnce se nagiba k zapadu, oblaki, črni in preteči, legajo nanj. Adrija valovi potuhnjeno, menjuje barve. Nevihta. V poldrugi uri bo Andre doma, morda bo še pred nevihto na varnem. Nevihta. Navadna stvar v poletni vročini. Zakaj jo pretresa mraz v misli nanjo? Da se ne zgodi Andreju kaj, da ne bi kaznoval Bog nje za pregrešne želje preteklih dni... Pa kaj bi se bala. Kratka je pot do Kopra, trdno so zasidrani brodovi, varna so kopališča in obrežje. Pride in odide nevihta, pa ne moti jader v pristanu. Pa ne mislite na to, mornarji, da je brodovom v luki čestokrat huje ob nevihti kakor onim na širnem morju? Tam ima ladja široko pot, tu jo trči vihar ob drugo. Razbiti sta obe ...

 

Ni še pretekla poldruga ura, ko se je stresla cerkev sv. Antona od mogočnega grmenja, ko je zabučalo morje in so zaškripali brodovi. Rožljale so verige, trgala so se sidra, valovi so metali brod ob brod, kakor da skače razposajena čeda. Glas sirene je klical mornarje, je naznanjal pogibelj. Mogočni curki vode so prali zidove, odnašali opeko raz strehe, polnili jarke in ceste, drli raz zaslone mesta, se družili s kipečimi valovi. Vse motno, temno, strašno. Tačas je klečala pred glavnim oltarjem sv. Antona sključena ženska. Večkrat je udarila s čelom ob kamenito stopnico, posinela usta so prosila: »Odpusti, Večni, Neustvarjeni! Odpusti grešni stvari, ki ni izpolnjevala Tvojih zapovedi, ki je iskala sreče v človeku, ne v Tebi. Ustvaril si nas po svoji podobi, da iščemo Tebe, da se izpopolnimo v Tebi. Grešni in zmotljivi iščemo v drugih Tvoje slike, nezmožni, da bi razumeli Tebe ... Vendar išče naša blodeča duša vedno samo Tebe. Ko se prevara v umrljivem človeku, najde Tebe Večnega ...«

 

 

Jelušič je opazoval s strahom nevihto, ki se je bližala, črna in grozeča. Kapitan je ukazal: »Z dvakratno silo, da nas ne dobi na morju!« Hiteli so in prišli ob izbruhu v pristan. Ko je bil Koper na varnem in potniki s krova doli, potem ko je bil Jelušič izvršil svojo dolžnost, je šel skoz vihar proti domu. Drugi so se ustavili v bližnjih hišah, da povedre. Njega je podil po dežju Adin glas: »Pridi pome!« Pa saj bo gotovo doma, je tolažil sam sebe in odganjal od sebe tesnobo, ki se ga je polaščala. — Ni je bilo doma ... »Kje je mama?« je jokala Rika. — »Bogec je tako hud in mame ni.« »Grem ponjo,« je tolažil otroka. »Grem z Vami,« je podilo Nevenko. In kakor da potrebuje močni mož spremstva slabotnega dekleta na kratki poti do sv. Antona — se je ni branil s seboj. Prišla sta komaj do vhoda v ulico sv. Antona, ko jima je pokazal blisk Ado, ki je kolebala v viharju. Klicala sta, pa vihar je odnašal njun glas, odnašal nju sama od Ade. Zaneslo jo je k morju. Andre je čutil ledeni pot, ki je drl po njem. »Tu se držite!« je zaukazal Nevenki in pokazal na svetilnični drog. On pa je hitel za ženo. Nevenka je, bolj mrtva kot živa, videla, kako je izginila Ada in za njo Jelušič. Skoz vodo, ki je drla mimo njenih nog, je čutila, da se jih opleta nekaj — in to nekaj je bilo strašno. In voda je naraščala, brodovi so se lomili, sirena je klicala na pomoč. Levico je spustila od droga in je segla za stvarjo, ki ji je ovijala noge. Toliko da ni umrla od strahu in žalosti: mehko, tanko blago. Bil je pajčolan, ki je ovijal kakor turban Jelušičkin slamnik, ko jo je videla Nevenka prvič in zadnjič.

V srebrnih svečnikih so gorele debele voščenke. Med črnimi stenami, v črni obleki je ležala utopljenka. Na licu ji je igral zadovoljen smehljaj. Kakor otroku, ki se je rešil iz nevarnosti v naročje matere. Tako se je pač nasmehnila, ko jo je bil ujel Andre ob svitu bliska — in tedaj — v veselju, da je rešena — je izdihnila. »Veselje ji je zalilo srce,« je rekel zdravnik, ko so trli in oživljali utopljenko in ni mogel verovati Andre, da je mrtva, saj mu je bila stisnila še ravnokar roko, ki jo je lovila ... Zdaj sedi Andre ob mrtvi, gleda vanjo, se spominja vsega trpljenja ž njo. Zakaj si jo vzel zdaj, Gospod? Kakor da pričakuje odgovora na to vprašanje, se ozre v Nevenko. Njen pogled mu pravi: »Morda je bolje tako...« Adina mati, ki sedi z njegovo materjo upognjena in stisnjena v kotu, se oglasi kakor da je ugenila njegovo misel: »Šla je ubožica s kraja odpuščanja — v nebesa ... Tam ni greha, moja Ada, tam ni žalosti, ne sramote ...«

 

 

Tihota nastane v mrliški sobi. Svečin plamen trepeče in lije življenje na mrtvo. Kaj se niso zgenila usta, kaj ne odpira oči? Plaho pogledajo matere. Mar sliši Ada znane korake ... Pod črnim zastorom se pokaže visok mornar. Torini. Za njim Strgar. Velike vence položita na mrtve noge. Strgar se stisne v kot in gleda presunjen prijatelja, mrtvo, otroke — pogleda Nevenko. Kaj premišljuješ, mladi kapitan? Svetlo postane njegovo oko, ko premotri Jelušiča, Nevenko. Vse bo dobro. Sofija pride gotovo na pogreb, se pomiri s Torinijem, pojasni Zlati, da on ni ničesar kriv. Vse bo dobro. Mrtva ubožica se je hotela umakniti iz Trsta, umaknila se je drugam — in živim je treba misliti na žive ...

Prihajal bo brod v prijazno Reko. Nevenka bo čakala z Riko Andreja. Ob vročini pojdejo v Devin, kjer imata Andre in Nevenka in Nino stanovanje do smrti. Nino bo prihajal in odhajal. Stali bodo ob morju in se spominjali uboge žrtve strasti in zmed naših dni.

 

[[Kategorija:Dom in svet]]