Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
prelomi strani, metapodatki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Na Barju
| avtor= Josip Jošt
| opombe=
| vir=
| obdelano= 4
| pregledana redakcija=76318
▲| licenca= dLib
▲| spisano= Dom in svet, 1911, letnik 24
▲| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-E7KHFH5L dLib]; celotno besedilo [http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/na_barju.pdf]
}}
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}
Vrstica 125 ⟶ 123:
»Kam pa?« se je norčeval drugi.
{{prelom strani}}
Gantar je stopil izpod strehe kakor gora, da
vidi čez visoko kamenje; pa ni mogel razločiti niti
Vrstica 263 ⟶ 261:
Na morju so valovi, silni in nebrzdani. Vsa širna
plan divja in se peni, razsaja in buči, šumi in vre {{prelom strani}}
— spenja se za celo hišo visoko in se besno poganja
v globino, da se nanovo zapraši proti daljnemu
Vrstica 313 ⟶ 311:
Dolenjsko cesto, da se zunaj osušim, znotraj pa
lepo zmočim s cvičkom. —
{{prelom strani}}
In ves ta čas se je pomaknil čoln komaj do
Malega Grabna, ki se je izgubljal v vrbovju. Nobenega
Vrstica 440 ⟶ 438:
že obrnil čoln k Čurnovcu. »Nikar ne hodi — ni
vredno. Je pač kak Mejač pritisnil po vranah.«
{{prelom strani}}
»Nikar ne verjemite, da bi on tako zgodaj pokal!
Če ni raca, je ne ustreli — teh pa zdaj ne sme.
Vrstica 576 ⟶ 574:
Kam neki je šel? In že pol ure čakam. —
{{prelom strani}}
Uprl je veslo v mehki breg, da se je snela veriga
z veje in padla v vodo — čoln se je odmaknil
Vrstica 722 ⟶ 720:
»Zgaga slinava — saj Vas je dovolj vlekel!« je
trdil Anže.
{{prelom strani}}
Da je tudi njega že parkrat »vodil«, tega ni hotel
priznati.
Vrstica 832 ⟶ 830:
»Morebiti.«
{{prelom strani}}
== III. ==
Vrstica 876 ⟶ 875:
In oče skrbi in misli! O vsaki stvari se mu vriva prepričanje, da je na kakršenkoli način v zvezi z njegovim razmišljanjem, in da mora o vsem preudarjati.
Vtaknil je levico v suknjo in pokašljal, pa krenil po nasipu. Neznosna enoličnost, naj pogleda sem ali tja. Dolgočasne vrste drevja, nanizanega v nedogled kakor rebra onégove kobilice. Izgubljajo se nekje v prahu — zakaj tu ni mehke trate in goste ruše, da ležeš na praznik popoldne in si oddahneš za ves teden, za dva, tri! Da se ne motiš, da žari iz tal opojna toplota in ti zlepa ne da vstati; žari {{prelom strani}} menda iz sredine zemlje in se razliva v trudno telo,
da bi zaspal in se ne zbudil do sodnjega dne. Za
teboj je dom in kroginkrog počiva zdrava poljana — nad strn je priplavala skeleča svetloba.
Vrstica 904 ⟶ 902:
Trde ceste, drevoredi brez konca. —
Trapasti ljudje, ki še drevesa ne znajo vsaditi! Naj rajši stopijo v mračni les in se poučijo, kam se je zasejalo seme, kako je poraslo neupogljivo deblo; vsenaokrog izteza krasne veje in se ne zmeni za človekovo domišljavost in njegove kaprice. — In da se jim zljubi kresati po robatem kamenju in po gladkem tlaku: padeš in si izbiješ čeljusti, zvrneš se in si polomiš nerodne krake — če hodiš, te nabija škorenj venomer enako po podplatu, dokler se ne prikaže kri in se ne zvališ v prah! Ne ležiš na voljni prsti, nisi se zleknil po senčni {{prelom strani}} ledini. — Nisi se končal za svojce, za ženo in otroke. —
Za otroke! Oj, ki niti rodna kri noče teči kakor tvoja, izpita zdaj in zvodenela; ko se ona usta nočejo izpovedati kakor tvoja, ki so se posušila v izkušenosti, v besedah in molčečnosti; in um se je zresnil v modrosti in pravičnosti. Kako to, da me ne ume sin? da me ne sluša in ne uboga?
Vrstica 969 ⟶ 967:
Po dveh stopnicah sta stopila v krčmo, dol v zaduhlo gostilno, zabito, da ni bilo prav nikogar notri. Pač! Za mizo je smrčal nebodigatreba in imel razgaljene prsi, eno nogo na tleh. Za durmi se je zvijal oguljen pisač, z zmečkanim ovratnikom, kravato je snoči izgubil in krmižljav je bil ko kilav muc; nihče ga ni naprosil in najel, da do smrti muči uboge amerikanske citre — menda ne čaka beraškega beliča, da se vnovič napije!
{{prelom strani}}
Tiste cvileče citre! S kakim veseljem bi mu jih razbil na buči — en kos bi odletel za peč, drugi na trotoar! Morebiti bi se prikazala kri, če se še ni vtopila v vinu!
Vrstica 1.031 ⟶ 1.029:
Toneta ni bilo pri čolnu, najbrž se je mudil v mestu. Gantar bi pomagal vzdigovati in skladati, prhal bi in napenjal bi se kakor oni tam, a nihče ga ni najel in mu ne poreče »bogplačaj«. On je že storil svoje.
{{prelom strani}}
Tam sedi na groblji, poosebljena moč in žilavost. Izpod suknje se mu smeje vsakdanji kruh, vabljivo rumeni in slastno diši. Levico je uprl v široko koleno in resasto brado — pa šele ondan jo je obril in porezal! — leseni prsti, ogromna dlan, koščeno zapestje. Več ni videti, a je dovolj, če pogledate na povešene brke in brazgotine po čelu — povsod odločne poteze, izklesane v polstoletju.
Vrstica 1.113 ⟶ 1.111:
Zdaj se je potihoma odpel mali čolnič in se odzibal ob bregu; pa ga dolgo nihče ni opazil.
{{prelom strani}}
Jurač je polglasno zažvižgal in ropotal po vozu.
Vrstica 1.188 ⟶ 1.186:
»Ha! Da bi te!«
Gantar ni opazil, da so se mu stisnili zobje; ustnice so se podvile in pest se je pojeklenila! Udaril bi, da se zruši most — zaropoče in zgrmi v Gradašco {{prelom strani}} in ljudje zakriče pred groznim Brdavsom! In te kostanje bi porival kakor travo na ledini, osat na polju. Človek se ti ne izogne, ampak bulji nekam k tlom in stopica, dokler ne buši v te in ne odleti nazaj!
Ko se je dogodilo eno zlo, sledi brž drugo — iz greha se je izcimil greh.
Vrstica 1.223 ⟶ 1.221:
Pa nihče ne ugane, kaj mi je! Nihče, čeprav ste velemožje in plemenitniki. A če pobaram soseda — ne! še treba ni tega: on že ve, kaj mi je; on ve, ker že takoj spozna, kje me lahko uščipne, ko sem v največji zagati.
{{prelom strani}}
In ne veste, čemu blodim zdaj po mestu, kakor da sem ukradel še ta kos kruha pod pazduho. Čemu blodim? Saj mi ni treba. Sam se povrnem domov, ker me zovejo njive tako milo.«
Vrstica 1.265 ⟶ 1.263:
Naj vstane narod, pa se poslovi od rodnih trat?
{{prelom strani}}
== V. ==
Vrstica 1.385 ⟶ 1.384:
Če morda fanta ni izklel, ko je bil še desetleten
paglavec? se je vprašala. Zdaj pa prihaja nanj v {{prelom strani}}
gotovih dneh in se mu pozna kletev! Kako pa tudi
gleda! Ali —
Vrstica 1.524 ⟶ 1.523:
In res je bil hipoma pozabil, ko je mislil na
vse kaj drugega nego na to.
{{prelom strani}}
Kakor medved je potegnil čoln h kolu, izbil
kavelj in veriga mu je zrožljala pod noge. Nenadoma
Vrstica 1.673 ⟶ 1.672:
»Aha, zdaj me kličeš, prej te pa ni bilo, kakor
da si se pogreznil v pekel!«
{{prelom strani}}
Ni jima bilo mar za gledalce; nepotrebni frkolini
so se smejali; penzionist je prekrižal roke na hrbtu
Vrstica 1.809 ⟶ 1.808:
Fantova nespamet ni Gantarja prav nič vznemirila.
{{prelom strani}}
»Očeta nisem poznal nikdar; ampak rajni stric
mi je dejal: Jože, je dejal; tebi se bolje godi ko
Vrstica 1.952 ⟶ 1.951:
je bledela, prsi niso bile skorjaste in porasle — a
gornja ustnica ni kazala dvajset let! Vinjen menda ni?
{{prelom strani}}
Obličje je moje! je moral obotavljaje priznati;
a kako da mu razum ni zrastel z mojim?
Vrstica 2.097 ⟶ 2.096:
»Brez dela hočeš živeti — jaz pa naj ostanem
sam! Kaj bosta Jakec in Pepe, sta komaj za pastirja!
Vse bi bil dobil ti — zdaj pa ne dobiš nič! Prav {{prelom strani}}
nič! Ko počenjaš tako, kakor da si ti gospodar, jaz
pa hlapec! Greš, pa prideš, po svoji neumni volji,
Vrstica 2.177 ⟶ 2.176:
Kako pa si si naklonilo Anžeta?
▲[[Kategorija: Josip Jošt]]
▲[[Kategorija: 20. stoletje]]
▲[[Kategorija: povesti]]
▲[[Kategorija: Dom in svet]]
| |||