Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama

prelomi strani, metapodatki
(prelomi strani, metapodatki)
{{naslov-mp
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Franc Koritnik in njegova družina
| poglavje=
| avtor= Milan Pugelj
| opombe= UredilaPod [[Madi|Majapsevdonimom Dichlberger]]Roman Romanov
| izdano= {{mp|delo|Dom in svet}}, {{mp|leto|1906}}
| vir= {{fc|dlib|XPN4AB5F|s=all|dLib}}
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=76669
| licenca=dLib
| spisano= DiS, 1906, pod psevdonimom Roman Romanov
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCXPN4AB5F dLib]
}}
 
Tako je rekel Franci lepooki pastirici in Tončka se je ozrla vanj s svojimi modrimi očmi.
 
»Moraš misliti?« ...
 
Tončka je vprašala boječe in Franci je sedel in se obrnil v stran.
Vstala je in odšla po griču doli k svoji živini. Lepo se je vse paslo in čulo se je enakomerno trganje trave. Včasih je prišla mimo leporejena krava, ustavila se je in je pogledala pastirico in odšla proti griču. Obstala je na sredi pota, sklonila je glavo globoko doli in se pasla dalje.
 
Franci je bil sam na majhni klopici pod starim hrastom, z rokami je podprl glavo in prste so pokrili njegovi veliki in črni lasje. Mislil je na mesto, kamor je bil šel prejšnji dan s svojo materjo, in sami lepi spomini so plavali pred njegovimi očmi. Zaželelo se mu je, da bi šel tja, naučil bi se marsičesa, in kadar bi se vrnil, bi prevzel službo učitelja in organista. Domislil se je, da bi hodil na izprehode z lepo in svetlo palico v roki, v svoji sobi bi imel fortepiano, med tednom bi učil vaške otroke in ob nedeljah in praznikih bi igral v farni cerkvi na orgije, kakor dela vse to njegov stric. Čemu pasti živino in biti dolgo dolgo pastir, potem delati na polju, dobiti v svojo last eno izmed zakajenih vaških hiš in delati lepo na polju dalje? ... Človek, ki je še mlad in ima poguma, se poslovi od volov in krav, od pašnikov in od vasi in od doma se poslovi; v modre oči pogleda Tončki in reče: Zbogom ... Zbogom voli in krave in pašniki in dom in vas, zbogom, modre oči, in zbogom, Tončka — in vreze si palico iz najbližjega grma in stopi naprej ...
{{prelom strani}}
 
Veselo je bilo pri srcu Francitu, ko ga je objela misel, da bi šel na pot, sredi travnikov in trat, mimo gričev in holmov do mesta doli, in tako bi se pričelo novo življenje.
 
Franci je dvignil glavo in se je na glas zasmejal.
 
»Misliti moram, zbogom, Tončka!« ...
 
Vstran se je zopet obrnil, podprl je glavo z rokami, in Tončka je vstala in počasi odšla. Pod tisti gaber se je vrnila nazaj in Franci je ostal sam in je mislil dalje.
Ob tej priliki je mislil na strica in predstavljal si je vse v vseh mogočih slučajih.
 
Na tihem ob mraku je odšel iz hiše, ni­komur ni rekel besedice — mimo vogala, ob vrtni ograji, tam pod drevjem in na cesto in lepo naprej. Tuintam je malo strah, tuintam plašno zašumi, sence šinejo preko, sova zasovika ... Glej, in prišel je do strica. Na vrtu je sedel z dolgo pipo v ustih, in Franci je pozdravil: »Dober večer, stric!« ... Začudijo se oči, namršijo se obrvi, sprijazni se zopet obraz in odgovor je prijazen in ljubezniv: »Pa kaj, Franci!« ... »Prišel sem, stric, zato in zato ...« Razveseli se obraz in upapolne besede se začujejo ...
 
Tako si je predstavljal Franci, da je šlo vse lepo in brez težav od rok, ali pozneje mu je zopet prišlo pred oči popolnoma drugače in žalostno. Stric je pogledal z začudenimi očmi, namršil je obrvi in obraz se ni več sprijaznil: »He, v mesto, v mesto bi rad ... He, v mesto je predaleč, domov imaš bliže in zavoljo tega — domov! ... Noč je že — in hitro, Franci, ker je strah!« ...
 
Na ta način je tudi mislil Franci in brezupno mu je bilo pri srcu in žalostno. Ali to je trajalo trenotek, in najlepša ugodnost se je odprla pred očmi ... Na pot, Franci, ti, ki si se sam spomnil nanjo! ... Kakor bi ga bil kdo zaklical s temi besedami, s čistim, močnim in jasnim glasom zaklical — je dvig­nil glavo vstal in se zravnal in pogledal okoli sebe.
»Bog daj, modre oči, Bog daj, Tončka!« ...
 
Veselo je bil razpoložen in vesele poteze so bile po njegovem obrazu. Sedel je k njej {{prelom strani}} doli v travo in odtrgal veliko kresnico, ki je cvetela tik njega. Zataknil jo je v Tončkine lase in hipoma se domislil in je vstal.
 
»Čakaj, Tončka, tako lepo te bom napravil, kakor sem videl v mestu ... Čakaj, Tončka!« ...
 
Vstal je in ji je razplel kiti in je razpustil njene težke plave lase po hrbtu in po ramah in je natrgal kresnic in drugih rož in jih zataknil po laseh. Potem je stopil korak pred njo in jo je opazoval z živimi očmi. Tako bled in tako silno droben je bil njen obraz, polno milobe je bilo v njem in modre oči so bile tako globoke in brezdanje ... »Vidiš Tončka, to se ne prispodobi na paši!« ...
{{prelom strani}}
 
Zasmejal se je zopet veselo in je hipoma pobral cvetove iz njenih las in jih vrgel v travo. In Tončki se je zdelo, da je šlo mimo nje nekaj zelo lepega, ki ne bo prišlo k njej nikoli ...
 
Franci je po poti molčal, in Tončka ga je vprašala po vzroku.
 
»Ti ne vidiš tega, Tončka — ali pride!« ...
 
Važno ji je to povedal in Tončka je izpregovorila zelo začudena.
Mislil je na mesto in na svoje učenje. Človek bi vse lepo opravil, ako bi posegel v žep in bi prinesel vun pest svetlih desetič — ali tako je stvar nekoliko sitnejša. Hudo je, ako človek potrebuje denarje in poseže s prazno roko v žep in prinese vun zopet prazno roko — hudo je.
 
A Franci se je oprostil teh težav in se je spomnil na dobre in usmiljene ljudi. »Takele najdem in dali mi bodo malo jesti in mogoče kako desetico, in oče bo preskrbel obleko — in na ta način pojde ... Mirno se bo vleklo naprej, prišla bo jesen, Franci v šolo, prišla zima, pomlad, poletje, Franci domov ... in zopet jesen, in Franci v šolo, in tretja in četrta jesen in konec ... Tako se bo vleklo naprej do konca, minilo bo in človek sam ne bo vedel, kako.
 
Tedaj se je bila vrnila mati s polja, z veliko košaro se je približala, zasopljena in znojna.
Oče je okopaval na njivi krompir in Franci je prišel in je pričel na drugem kraju. Daleč je bilo od očeta do sina, in ko je oče začul kopanje se je obrnil.
 
»Kaj si prišel? ... Prav, da si prišel!« ...
 
Franci ni ničesar rekel in oba sta delala mirno naprej.
Oče je izpregovoril z močnim glasom in se je oprl na motiko.
 
»Vroče« — se je oglasil Franci in si je z rokavom otiral pot. »Dobro je stricu, ki ne rabi motike in sedi v senci in v hladu ... Tako je ... če gre človek v mesto ...«
 
Franci je dvignil motiko in jo zasadil v zemljo.
»Saj jem!«
 
Franci je zajel v veliki lončeni skledi, in dve muhi sta se prijeli in padli v žlico. {{prelom strani}} Franci je vrgel vse skupaj pod mizo in je zajel na novo. Mislil je na strica. V sobi je mirno, redkokje leze samotna muha, okna velika in rože na njih, bela skleda na mizi, beli krožniki okoli nje in žlice od kovine ...
 
Po kosilu sta odšla z očetom na polje, in za njima je prišla tudi mati. Delali so na njivi ob tisti veliki vročini. Peklo je v glavo, v hrbet, od vseh strani in povsod, in znoj je tekel po obrazu, po prsih, po telesu ... Molčali so vsi trije, samo redko, redko je izpregovoril kdo posamezno besedo.
Franci je vrgel vse skupaj pod mizo in je zajel na novo. Mislil je na strica. V sobi je mirno, redkokje leze samotna muha, okna velika in rože na njih, bela skleda na mizi, beli krožniki okoli nje in žlice od kovine...
 
Po kosilu sta odšla z očetom na polje, in za njima je prišla tudi mati. Delali so na njivi ob tisti veliki vročini. Peklo je v glavo, v hrbet, od vseh strani in povsod, in znoj je tekel po obrazu, po prsih, po telesu... Molčali so vsi trije, samo redko, redko je izpregovoril kdo posamezno besedo.
 
Ko je minevalo popoldne, je odšla mati proti domu. Vrnila se je kmalu in je prinesla vode in kruha. Trdega, popolnoma črnega kruha je prinesla, ki se je drobil v ustih in je bil samo za lakoto.
Večer je bil lep in prijazen. Polno zvezd je gorelo na nebu in celo rimska cesta se je natančno videla. Šla je preko neba, tuintam je bila širja in tuintam ožja in popolnoma ozka ... Luna je plavala na vzhodni strani in mehka mesečina se je razlivala po naravi. Po drevju, ki je rastlo ob cesti, je pogostokrat zašumelo. Bila je sapa, ki se je zbudila hipoma in je pihnila mimo in včasih tudi samotna ptica, ki se je bila zakasnila na ta večer in ni imela pravega prenočišča.
 
Včasih je prišla na cesto samotna senca, zamajala se je in se je majala naprej in izginila. Menda je šel popotnik čez cesto in po kolovozni poti naprej gori proti šumi ...
 
Tudi sova je priletela v bližino, sedla je na sleme samotnega kozolca in je na glas in plašno zasovikala. Zazvenelo je mrzlo in preplašeno in strah je bilo. Potem je sova odletela proti hosti gor in zopet je bilo mirno in tiho.
 
Odrinil je vrata sredi vrtne ograje in je stopil na vrt. Takoj je opazil strica, ki je sedel pri kamniti mizi, dolgo pipo v ustih in nazaj naslonjen.
{{prelom strani}}
 
»Dober večer, stric!« ...
 
»Kaj si res« ...
 
»Jaz sem — Franci — jaz« ...
 
»Pa kaj« ...
 
»Prosim lepo, o stric, da se ne bi nad mano jezili« ...
Kam bi šel, mali revček, ko ne moreš, kam bi šel, ponižni beraček? ... Tako se je zdelo fantu, kakor bi ga smešile za njim izrečene besede, na skrivaj za njim povedane tam izza jarka, izza tistega grma zadaj od silno hudobnega človeka ...
 
Kaj sanjaš, neumni pastirček, kaj sanjaš, revni ciganček ... Še se je zdelo fantu, da čuje besede za sabo, da jih je polno za njim, zaničljivih in preziranja polnih, da prihajajo vsak hip; kadar zašumi drevje, da se jih vsuje nanj velika tolpa, kadar zašepeče po grmovju, da jih vstane poltiha množica ... Hitro je šel, potekel in zopet šel, postal za trenotek in posluhnil in naglo nadaljeval svojo pot ...
 
Pozno je bilo in zvezde na nebu so gorele mirno naprej in luna je plavala med njimi. Sapa je zapihala pogostokrat, zašumelo je po drevju, zašepetalo je po grmovju in med žitom na polju je vstalo poltiho šepetanje ... Netopirji so letali semintja, letali so komaj par pedi od ceste in se dvigali zopet kvišku v naglih kolobarjih. Tam ... tu ... visoko, naravnost nad glavo, tam daleč ... samo majhno od gorskih vrhov se je vtrnila zvezda in izginila ... Samo tuintam trenoten šepet, semintja preplašen glas ... in tiho je molčala lepa poletna noč ...
 
Franci je prišel do doma tih in pobit, zlezel je na pod in legel na slamo. Truden je bil in izmučen in je zaspal. V spanju je bil nemiren, sanjal je strašne sanje, in potem je prišlo na vrsto zopet lepo in prijazno ...
»Pojdem in pojdem in se poslovim od pašnikov in od volov in krav in se dvignem nad vaščani ...«
 
Veselo je zopet mislil Franci in je razlagal sam sebi o svoji bodočnosti ... »Šel bom in bom prosil mater, lepo jo bom prosil kakor nikoli, pokleknil bodem in dvignil roke ... Zakaj bi nadlegoval strica, ki me noče in nemara ... Za rokav me je {{prelom strani}} prijel in me obrnil proti vratom: Hitro, Franci, ker je strah ...«
 
Zdanilo se je, in Tončka je prišla. Kakor tisto jutro, tako je bil svež njen obraz in vesela je prihitela gori proti hrastu.
»To sem rekel, Tončka, da se bom poslovil od volov in krav in od pašnikov in od tebe in pojdem v mesto v šolo!«
 
Tončka je pogledala z začudenimi očmi in se je potem zamislila. Na spomin ji je prišlo, da bo sedaj sama na pašniku, da bo prišel Franci samo redko domov in se ne bo nič več zmenil zanjo ... »Sram ga bo pred mamo, pred ponižno pastirico in se ne bo ozrl name nikoli več ...« Težko ji je bilo naenkrat in zato ga je vprašala:
 
»Potem te bo sram pred mano ... Ali te bo sram?«
 
»Nič me ne bo sram ...«
 
»Oh, bo, bo ...«
 
Tončka je omenila s prepričanjem in žalostno in potem je bila tiho.
 
»Pojdem kmalu ... drugi mesec pojdem. Nekega dne, Tončka, bom prišel in ti bom rekel, zbogom, kar naenkrat bom prišel in se bom poslovil ...«
 
Po teh besedah je tudi Franci utihnil in je mislil na mater, kako bo stopil k njej in jo bo poprosil. Mislil je in je trdno upal, ker je vedel, kako je dobra njemu, ki je njen edini otrok.
Tako je mineval, čas in Franci in Tončka sta zbrala živino in jo gnala proti domu. Ko je prišel Franci domov, je našel mater popolnoma samo v veži pri ognjišču. Zamišljena je bila in ko ga je opazila, se mu je približala in stopila k njemu.
 
»Stric so bili tukaj ...«
 
Franci je stal mirno prednjo in je molčal.
 
»Kaj si pa šel včeraj tako pozno ponoči k stricu?« ...
 
»Pastir ne bi bil rad, mati, ne bi bil rad kmet, v šolo bi rad in v mesto ...«
 
Potem je umolknil in tudi mati je molčala.
 
»Stric noče ... Stric me je prijel za rokav in me obrnil proti vratom ...«
 
Franci je zajokal naglas in materi se je smilil.
»Bodi pameten, Franci; brez denarja ni mogoče!«
 
»V mestu so dobri ljudje, dali bi malo jesti, samo malo vsak dan, vi bi plačali samo za stanovanje, čisto malo ... Lepo prosim, mama!« ...
 
Zajokal je in je pokleknil in je zaprosil, in materi se je globoko zasmilil.
 
»Počakaj, Franci, da pride oče ...«
 
Zasijalo je upanje, zasvetilo se je v mladih očeh in solze so se posušile.
 
Franci je nemirno čakal očeta in ko je prišel, so sedli k mizi in so obedovali. Franci je nemirno poslušal, kdaj bo izpregovorila mati, kdaj bo pričela počasi in mirno: stric je bil tukaj ... Ali mati je molčala.
 
Minilo je bilo kosilo in tedaj šele je izpregovorila mati.
Veliko veselje ga je obšlo ... Glej, sredi polj in travnikov proti mestu, učiti se tam in se vrniti velik in ponosen! ...
 
Mislil je na mesto in na velike hiše, na lepe vrtove in na senčnate drevorede. Kadar bo čas, pa bo šel in bo sedel na lepo klop vso odeto v prijaznih senc prijeten hlad. Veliki široki kostanji bodo stali okoli in okoli, lepo bodo zeleneli in cveteli bodo mogoče, lep vonj bo plaval doli od vrhov in tuintam bo zapihala sapa in belo cvetje se bo vsulo po peščenih tleh ...
 
Franci je pripeljal voziček na njivo in je čakal na očeta in mater.
{{prelom strani}}
 
Solnce je stalo sredi neba in je pripekalo z veliko silo na zemljo. Vse je molčalo široko naokoli, samo kopanje kmetov po njivah se je čulo po razpaljeni okolici. Nobene sape ni bilo od nikoder, nobena bilka se ni zamajala sredi polj in tuintam je stalo samotno drevo polno sadja in z globoko povešenimi vejami.
 
 
Franci je obstal na mestu, njegov obraz je obdala silna radost in zavoljo nje ni bilo nobene besede iz ust. Oče in mati sta ga gledala z začudenimi očmi in skoro milo jima je bilo pri srcu.
{{prelom strani}}
 
==II.==
Tedaj je prišel vaški mizar, suh in star možiček je prišel s kovčegom pod pazduho in se je ustavil na pragu.
 
»Ali ste doma? ... Hoj, je kdo doma?«
 
Zaklical je na pragu, in mati je prišla iz sobe.
 
»Bog daj, stric! ... Kaj ste prinesli, stric?« ...
 
»Jov, Mica! ... Kaj si še živa, Mica?« ...
 
Mož je zastavil svoje navadno vprašanje in je odložil kovčeg na klop.
»Dobro sem napravil! Sklepe na notranjo stran, votel ključ — zares je narejeno in trdno!«
 
»No, kaj smo dolžni?« ...
 
Stric je hvalil mirno naprej, in mati je ponovila vprašanje.
 
»He, malo, malo! ... Dandanes je taka stvar ceno, he, ceno! ... Dvajset grošev, Mica, brez pogajanja; če pa na tisto misliš, bom pa drugače povedal ...«
 
In mizar je dobil dve svetli srebrni kroni in se je odpravil proti domu. Franci je stal pri kovčegu in si ga je ogledal zelo natančno od znotraj in zunaj. Potem ga je zanesel v sobo in ga je položil na klop ob oknu. Takoj je pričel nositi vanj svoje stvari; del je vanj nekaj perila, nekaj ponošene obleke, in ko je prišel oče s polja, je bil že popolnoma gotov.
 
Jutri, oče, se pa lepo podamo na pot ... Ob sedmih zjutraj s sosedovimi ... Lepo se bomo peljali ...«
 
Vesel in razpoložen je bil Franci, in ko je umival na večer noge, se je veselil svoje gosposke bodočnosti ... Noge ne bodo več črne od prahu in blata, čiste in lepe bodo, vedno v čevljih, pozimi in poleti ... Roke čiste in brez žuljev, samo za pero in za knjigo ...
 
Tako je sanjal in se je veselil svoje gosposke bodočnosti.
Storila se je bila noč, in Franci je zaspal na skrinji ob peči. Same lepe sanje je sanjal vso noč in zgodaj zjutraj se je prebudil. Dan se je delal, ni še bilo solnca, samo svetilo se je za gorami.
 
Franci je vstal in se je oblekel v nedeljsko obleko, sveže perilo, nove čevlje, in pokril je nov klobuk. Majhen je bil in črn in krajevci so bili popolnoma ozki. Potem se je domislil na Tončko in mu je prišlo {{prelom strani}} na pamet, da bi se od nje poslovil. Rad bi bil nazadnje tudi, da bi ga videla tako gosposko napravljenega, v novi obleki, v novih čevljih in na glavi nov klobuk ...
 
Tončka je prignala mimo živino in zvonci so se začuli. Franci je stopil mimo vogala na cesto in se je tam ustavil.
Tončka se je ustavila pred njim in se je začudila.
 
»Kako si danes lep, Franci!« ...
 
»Zdaj bom vedno tak, Tončka, vsak dan, dopoldne in popoldne ...«
 
»Zbogom, Franci!« ...
Razposajen je stopil Franci v hišo nazaj in tedaj sta bila pokoncu oče in mati. Oče je zavijal v popir sinova izpričevala, ogledal je vsakega še enkrat in jih lepo zravnal in zavil v čist popir.
 
»Priden bodi, Franci, pa Boga ne pozabi! Moli rad, da boš srečen!« ...
 
Mati je govorila s tihim glasom in precej žalosti je bilo v njem.
 
»Piši domov, kako gre, kako je v stanovanju, kako je v šoli ... natanko piši!«
 
»Bom!« — je rekel Franci in je gledal pri oknu proti sosedovim. Že je zaprezal hlapec konja, in že je bil prišel sosed na pot pripravljen.
Še enkrat je izpregovorila mati, hlapec je nategnil vajeti, zamahnil je z bičem in voz je oddrdral po cesti naprej. Franci se je ozrl nazaj za materjo in jo je videl, kako je stala tam in gledala za vozom; dvakrat se je ozrl in ko se je ozrl v tretje, tedaj je ni videl več. Za ovinkom se je bilo izgubilo vse — domača vas in domača hiša in mati.
 
Solnce je že sijalo takrat in peljali so se naglo naprej doli proti mestu. Franci ni bil več žalosten; prešla je bila tesnoba v srcu in v duši ... »Toliko in toliko mesecev — in pridem domov, vesela bo mati, čakala me bo na cesti in se mi bo smejala naproti; tudi oče bo prišel in se mi nasmejal naproti, in na ta način bomo vsi trije veseli in se bomo smejali ...«
 
Že se je videl visoki zvonik in že se je videla množina hiš, zeleni drevesni vrhovi so se videli in dimniki tovaren. Približali so se bili mestu, dospeli so naposled do gostilne in so zavili na dvorišče. Polno vozov je stalo že tam, tuintamkaj je bil privezan samoten konj, komat na vratu in na hrbtu jermenje.
 
Ravnatelj je bil suh človek, sitnega obraza in očali je imel na nosu. Pogledal je oba in pomežiknil.
{{prelom strani}}
 
»Vi ste pripeljali malega v prvo gimnazijo. Šest kron dvajset vinarjev takse. Ob devetih je vzprejemni izpit, naj pride fant in prinese popir. Izpričevalo dajte, rojen list ...«
 
Ženica je pomolčala, pogledala je dobro moža in fanta.
 
»Zakaj ne ... če bi lepo plačevali, vselej ob prvem ... Bi ga vzela! ... V katero pa pojde?« ...
 
»V prvo,« je rekel oče in jo je vprašal, koliko bi bilo stanovanje. Povedala mu je in potem so se dogovorili. Prinesla sta tja kovčeg in sta ga postavila na tla v majhni polmračni izbi.
»Boste pripeljali kaj ...«
 
»Živeža, gospod, krompirja, repe, zelja. O, bom pripeljal ... Samo lepo jih prosim, da bi mu dali, ko nimamo sami ... Reveži smo ...«
 
No, in tako sta bila vse odpravila. Mrak se je že delal, ko sta se poslavljala; nategnile so se vajeti, zamahnil je bič, in voz je oddrdral po cesti naprej, in Franci je stal in je gledal za njim. Naposled se je izgubil v daljavi, več se ni čul ropot, in Franci se je napotil v stanovanje.
Široko so se odprla vrata in v sobo je stopil velik študent.
 
»Kaj, ti si zdaj naš mali? ... Le priden bodi, pa ne boš tepen!« ...
 
Franci je pogledal začudeno in se je prestrašil. Tepen, tepen ... Odmevalo je od vseh strani, od sten se je čulo, od stropa, od vrat, od okenj ... Ko je odšel študent v sosednjo sobo in zaprl vrata za seboj, se je Franci naslonil na mizo.
»Nazaj! ... Taki otroci morajo biti pri meni doma, študentje morajo biti sploh doma! — Bom vas že jaz vun peljala.«
 
Franci se je vrnil in se je razpravil in legel tiho v posteljo. Luna je posijala skozi okno, mesečina se je razlila po sobi, in Franci je mislil na domačo stran, kako sije luna po zelenih holmih, po širokih dolinah, kako sije po šumečih šumah ... Ej, ljubi {{prelom strani}} dom, kako te srce zaželi in kako zahrepeni po tebi, kadar je človek v tujini! ...
 
Polagoma so tekle ure naprej, in Franci je zatisnil oči. Še je bil šum in smeh v sosednji sobi, ali Franci je bil tistega večera truden in je zaspal.
 
Tisoč podob je šlo mimo njega. Glej, in tam je videl sebe samega, kako je šel s težkim bremenom svojo težko pot. Znoj je lil po obrazu, krivil se je hrbet, sušilo se je telo in pobešene so bile oči. In prišel je mimo neznan človek, brez bremena in lahkih korakov, roko mu je dal na ramo in ga je ogovoril: Umrješ na potu; obrni se! ... Ali dvignile so se oči in pogledale so v daljavo, daleč tja na strmino. Tam je bilo lepo, pol nebes je bilo tam, in Franci je stresel roko s svoje rame in je nadaljeval svojo pot.
 
»Imam poguma in moči ...«
 
In glej, tam za grmado je strašilo, ceste so se tam križale, semintja so šle in strahovi so hodili tam v belih plašnih haljah, tainoni brez glave, drugi sama okostnica; zarožljale so kosti, dvignile so se nad njim koščene roke, ali doteknile se niso. Samo grmada je bila tam, samo ceste so se križale, samo strašilo je tam ...
Franci je imel veselje nad njenim obrazom, ki je bil bled in silno droben, polno milobe je bilo v njem in modre oči so bile globoke in brezdanje ...
 
»Ali si že pozabil na tisto jutro? ... Razplel si moje kite in razpustil moje lase po ramah in hrbtu, in si natrgal kresnic in drugih rož in jih zateknil po mojih laseh. Ali si že pozabil na tisto jutro? ... Jaz ga nikoli ne pozabim in v njegov lepi spomin razpletam svoje kite in zatikam kresnice v svoje razpuščene lase ...«
 
Lepo in veselo se je počutil Franci in dvignil se je in pokazal svojo prehojeno pot.
 
»Glej, to je za mano, Tončka, vse te strmine in vsi po njih živeči strahovi — in tam, Tončka, so cilji in z njimi je polovica nebes ...«
 
Zadel je breme na svoje rame in se je napravil naprej.
Včasih se je domislil na svoje prejšnje življenje, mirno in tiho tekoče in brez strahov: kakor lunina noč ob majniškem času — tako tiho in mirno in ljubeznivredno se mu je zdelo ...
 
Kje si, lunina noč ob majniškem času, kje si ti tiho in mirno in ljubeznivredno življenje? ...
 
Tako ga je objela samotna in žalostna misel in žalost je prišla v njegovo srce. V zmrzli izbi so bile hladne noči, nikoli ni {{prelom strani}} pogledalo solnce vanjo, nikoli se ni nasmejal vesel žarek na njenih vlažnih tleh ...
 
Počasi je tekel čas dalje, in kadar je prišla nedelja, je zbrala gospodinja svojo mladino in jo peljala vun. To je bilo vselej, kadar je sijalo zunaj solnce in so bila pota suha in lepa. Šli so ob takih prilikah iz mesta v bližnjo vas in tudi v krčmo so sedli in, kdor je imel denar, si je lahko kupil pijače. Franci ni imel denarja in je sedel navadno pri strani in molčal. Navadno se ni nihče zmenil zanj in samo enkrat mu je ponudil eden izmed študentov do polovice napolnjeno kupico; zadnje vino je bilo iz steklenice in smeti so plavale v njem ...
Pride lepša pot, lepo jutro bo vstalo, krasno se bo razžarilo nebo in solnce bo posijalo ... Od vzhoda do zahoda se razlijejo zlati žarki in se ne skrijejo nikoli več.
 
To je bilo upanje; v daljavo so strmele oči, zamišljen je bil obraz in budilo se je v duši ...
 
Naprej, ti, ki imaš moč, ki nisi plašen ob uri strahov, ki ti je duša bogata in globoka! ...
 
Zdelo se mu je, da je zaslišal take besede, kakor vihar in mogočen ukaz so prišle od bogvekod in so zaklicale in zapovedale. In Franci je dvignil ob taki priliki glavo, vstal je in šel od okna do vrat s krepkimi in trdnimi koraki.
Bližal se je božični čas, približal se je. in Franci se je napravil na pot. Povezal je culico, tesno je zapel obleko in je stopil v vežo.
 
»Zbogom, in voščim vesele praznike!« ...
 
Ustavil se je pred gospodinjo in nemiren je bil in nestrpen.
»Bom prinesel« — je rekel Franci in je odšel. Malo mu je bilo v tistem trenotku do ostrega tona gospodinje in malo do stanarine. Dobilo se bo in se bo plačalo, in dnevi bodo šli v lepem redu naprej ...
 
Zunaj ni bilo mnogo snega; samo redkokje ... v jarku ... v dolini ... ob gozdu ... tam je ležala zarumenela snežna plast. Vsa polja so imela popolnoma jesensko podobo, jate ptic so hodile po njih, prestrašile so se tuintam in so naglas zavpile in odletele. Razlegalo se je po zraku odurno vpitje in človek je pogledal v tisto stran zelo mrzlo in hladno.
 
Franci je prišel vun iz mesta; v levici culico in desnico stisnjeno v hlačni žep, je hitel svojo pot. Lepa, suha cesta se je vila pred njim in popoldansko solnce je sijalo tam nad daljnim gorovjem. Že se je rdečilo nebo, zlatila so se gorska slemena in solnce se je pomikalo bliže in bliže k vrhovom. Samo še en palec je manjkalo do najvišjega vrha, glej, in solnce se je doteknilo gora in se pričelo polagoma plaziti ob drugi strani. Manj in manj ga je bilo videti, samo še polovica, samo še tretjina — in skrilo se je popolnoma. Žarelo je nebo, drhteli so na njem zadnji žarki, žarele so gore daleč doli proti vznožju, kakor bi bile omočene v zlati vodi...
 
Franci je prišel vun iz mesta; v levici culico in desnico stisnjeno v hlačni žep, je hitel svojo pot. Lepa, suha cesta se je vila pred njim in popoldansko solnce je sijalo tam nad daljnim gorovjem. Že se je rdečilo nebo, zlatila so se gorska slemena in solnce se je pomikalo bliže in bliže k vrhovom. Samo še en palec je manjkalo do najvišjega vrha, glej, in solnce se je doteknilo gora in se pričelo polagoma plaziti ob drugi strani. Manj in manj ga je bilo videti, samo še polovica, samo še tretjina — in skrilo se je popolnoma. Žarelo je nebo, drhteli so na njem zadnji žarki, žarele so gore daleč doli proti vznožju, kakor bi bile omočene v zlati vodi ...
{{prelom strani}}
Franci je hitel veselo naprej, veselo misel v duši. Še toliko in toliko ovinkov in odprla se bo daljava, in, glej, tam sredi nje domača slemena, domači gozdi in pašniki. Nič ni snega po njih samo tuintam v kotlu in v dolini zamazana in zarumenela plast, tuintam samotno živinče, tam kopa pastirjev in sredi njih rdeč plamen. Plapola in se dviga, in siv dim plava kvišku in gori proti oblakom.
 
Od leve strani je prišel glas, in Franci se je ozrl. Bila je Tončka, čakala je nanj in ga je opazila sredi megle in je stekla po hribu doli na cesto in ga je zaklicala.
 
»Bog daj, Tončka, Bog daj modre oči!« ...
 
Veselo se ji je nasmejal Franci in za trenotek se je ustavil pred njo.
 
»Vedela sem, da prideš in sem čakala in sem pritekla po rebri doli, ko sem te zagledala sredi megle ...«
 
Utihnila je Tončka, ali veselje se je po­znalo na njenem obrazu. Zardela so njena sveža lica, par mokrih las je gledalo izpod robca in kakor trudni so ležali na belem čelu. Stala je pred njim v težkih in nerodnih črevljih, zavita v oguljeno ruto, in samo obraz se je videl in par vlažnih, trudnih las na čelu.
 
»Ali prideš past? ... Enkrat da bi prišel, skupaj bi šla gori pod hrast ali k gozdu doli in bi skupaj zakurila ogenj. Lepo bi gorelo, plamen bi se dvigal, dim bi plaval pod oblake ...«
 
Polplašno in negotovo je Tončka govorila, in Franci se ji je nasmejal.
Glej, spoznala je mati zaželjenega, obrnila se je od ognjišča in mu je stopila vesela nasproti. Tudi oče je stopil iz sobe in tudi njegov obraz je objelo veselje.
 
»Kaj si prišel, Franci? ... Prav je, da si prišel! — Pa zakaj si prišel tako pozno, Franci?« ...
 
»Saj bi bil rad prej, pol meseca prej bi bil rad, pa nisem mogel prej!«
»Nisem lačen, mati!« ...
 
Stopili so v sobo in veselje je bilo med njimi zelo veliko. Franci je pogledal po sobi; še je bilo vse ravno tako: tam je stala postelja, ob oknu miza, ob steni klop, sivi maček je ležal na peči ...
 
»Muc, muc ...«
 
Tako prijazno je bilo v sobi, toplo je grela velika zelena peč, petrolejka je gorela na mizi in kakor od tihe zadovoljnosti so molčale stene.
{{prelom strani}}
 
Franci je poslušal vaške novosti: da je umrl ta in oni da je nevarno bolan, da se je ponesrečil v šumi logar, da se je bil pritepel v tisti kraj medved; ponoči da ga je videl marsikdo, o polnoči je hodil nekoč po vasi in nekega jutra so ga ustrelili ob štirih zjutraj prav pred cerkvijo ...
 
Potem je prinesla mati večerjo; zopet so zajemali iz lončene, beloopisane sklede, in vsem je bilo lepo in prijetno. Mati je stavila svoja vprašanja skrbno in ljubeznivo, in Franci je odgovarjal vesel in zadovoljen.
 
Storil se je sveti večer in zunaj je izginila megla; razgubila se je popolnoma in videlo se je daleč naokoli v svitu samotnega meseca. Kakor srebrn srp je plaval po nebu, zvezde so gorele okoli, trepetale so in druge so gorele z mirno lučjo. Tuintam je zasovikala sova, čuk se je oglasil ... lisica je zalajala gori nekje v gozdu ... jazbečev glas se je začul iz doline, votel, zategnjen ...
 
Lepo je bilo na sveti večer; oče je pokadil po hiši in hlevu, prijetno je dišalo po kadilu po veži in po sobi, in naposled so sedli vsi trije za peč. Franci je pravil o mestu, o veliki gospôdi je pravil, ki se vozi v svetlih kočijah in hodi samo po zabavah in veselicah ... Na sveti večer postavlja v sobo zeleno smreko, najlepše stvari visijo na njenih vejah, svetle lučke gorijo po njej, srebrn angel plava nad njo, in veje se šibijo od dragocenih daril ...
 
Veselo je pripovedoval in natančno, kakor so mu povedali gosposki tovariši. In tudi oče je pravil marsikaj: o vojski je govoril in o minulih časih, ko je bil sneg na sveto noč do kolena, po hribih so tulili volkovi, po holmih so se oglašali in njihove svetle oči so se ozirale po dolini ...
 
In še je vabil zvon in noč je pošiljala njegov glas na vse strani. Mirna je bila in polna krasote, nič se ni genilo sredi nje, samo zvezda se je utrnila sredi azurja, samo preplašena ptica je zaklicala v bližini. Tisoči zvezd so sanjali na višini, drhtele so in druge so gorele mirno, mesec je plaval med njimi, zamišljeno in tiho se je pomikal naprej in mesečina je bila razlita po travnikih in po polji. Včasih je šinila senca preko poljane; nemara je bila ptica, ki je letela nad njo, nemara divjačina, ki je dirjala proti hosti.
{{prelom strani}}
 
==III.==
Glas je bil žalosten in jok se je poznal na njem.
 
»Priden bodi pa piši ... vedno piši! ...«
 
Razstala sta se na sneženi cesti; mati je še dolgo stala na mestu in je gledala za njim, ki se je gubil v daljavi mlad in še majhen, in žalostno ji je bilo v prsih. Samo še majhno se je poznal v daljavi, samo še črna pika se je videla v daljavi, tako silno se je bil oddaljil. In vrnila se je proti domu žalostna in osamljena.
Franci je šel proti mestu zamišljenega obraza in pobitih misli. Žalostna mu je bila pot v tuji kraj in nazaj med tujce. Kje je še čas, ko si ustanovi domačijo daleč daleč od domače vasi, kje so tisti dnevi, ko ga bo veselila pot iz domače vasi? ...
 
Globoko se je potopil v svoje misli, ali ojunačil se je naposled; čutil je, da ni nedosežna vsa daljna bodočnost; minila bodo leta, kakor bi minila drugače, in njegovi bodo cilji in z njimi pol nebes ...
 
Mrak se je bil storil pod oblačnim nebom; megla je bila legla po poljih in travnikih, nikamor se ni več videlo in sneg je škripal enakomerno pod nogami.
Franci ji je dal denar in gospodinja je odšla iz sobe. Sedel je za mizo in je tam obmiroval.
 
V sobi je bil mraz; prihajal je od okna in dihale so ga vlažne stene. Svetilka je gorela na mizi in po tleh so se črtale črne sence pohištva. Samotno in pusto je bilo in Franci se je domislil na dom, na domačo sobico, polno prijaznosti in toplote, in na očeta se je domislil in na mater. Prijazna sta in ljubezniva, prihitita mu nasproti in {{prelom strani}} ljubita ga skrbno in gorko. Domislil se je na domačo sobo, na zeleno in toplo peč, na bele stene in zelo zapuščenega se je čutil.
 
Neskončno počasi so tekle ure naprej, na steni se je komaj gibalo nihalo in pusta praznota je vladala po sobi. Včasih so se odprla vrata hrupoma; študent je šel po sobi in je izginil za stranskimi vratmi.
»Kaj mi mar!—«
 
Zaprla so se vrata, in Franci je šel po prstih do stola in je sedel. In ob taki priliki mu je prišlo na pamet vse grenko njegovo življenje, ves trud in vse trpljenje njega samotnega in zapuščenega ... Videl je gospodinjo, tirjajočo denar, in bilo ga je strah.
 
»Plačaj ali pojdi! ...«
»Umri, poglavec, zmrzni! ...«
 
Od vseh strani je vpilo in v vseh mogočih glasovih in Franci je drgetal v postelji od mraza in zime. Glej, in prišli so v sobo neznani ljudje, v roparski obleki so prišli z velikimi brkami pod nosom in neusmiljenih obrazov. Vrče so imeli v rokah in so jih dvignili in nagnili in ledena voda je tekla po njegovem hrbtu. Franci se je branil, in jih je ponižno prosil, ali možje niso nehali. Dvigali so vrče, nagibali so jih in ledeni curki so tekli po hrbtu dol ... Glej, in izpremenili so se obrazi, osivele so brke, po prsih dol so padle snežene brade, sedla so na glave rdeča pokrivala, sive halje so se oprijele suhih teles, in koščene roke so se iztegnile in so se dotaknila njega samega. Dotaknile so se, prijele so in dvignile ... Noč se je storila popolnoma črna kakor v ječi ... Nikjer neba, nobenih gor v daljavi, nobenih oblakov, nobenih zvezd ... samo {{prelom strani}} gosta tema, nepregledna, neskončna ... In storil se je zopet dan, raztrgala se je tema, pretrgalo se je nebo in luč je posijala ... Že so se gibale sive brade, udrte oči so mežikale in stegnile so se koščene roke: stegnile so se, prijele so in so dvignile ... Glej, in v tistem trenutku so se oddaljile, izginile so sive brade in mežikujoče oči ... In nastopil je čas svetle luči, lepo je grelo solnce, cvetele so kresnice ... cvetele so v Tončkinih laseh, ki je stala tiha in z razpletenimi kitami.
 
»Kdo te je tako napravil, Tončka? ... Ali te je mama tako napravila, Tončka? ... Reci, Tončka! ...«
 
»Ti si me tako napravil; ali si pozabil? ... Ves holm je bil zelen in sama roža okoli naju ... tistikrat je bila spomlad ...«
 
Začul je njen glas, približal se je bil, kakor bi priplaval iz daljave, ustavil bi se nad njegovo glavo in bi plaval naprej ... Priplaval je bil in odplaval je, in izginili so razpleteni lasje in začudene kresnice in izginila je Tončka ... Prišla je mati, nalahko se je približala, solze v očeh in bolna. Na tihem je zajokala in med jokom je zaklicala:
Slišal je in se je brž dvignil in je ponujal roko. Ali mati je stala nepremična, nič se ni ganila, samo solze so tekle iz oči ...
 
Tako je bil Franci zbolel od velikega prehlajenja; ležal je v bolnišnici in zmešane misli in podobe so drvele mimo njega naprej. Par dni je bilo tako in potem se je zavedel Začudile so se njegove oči; velika je bila soba, okoli in okoli sama postelja, bolniki so ležali po njih, obvezani in zdihujoči, mimo so hodili počasi in bledih in udrtih obrazov ...
 
»Zakaj sem tukaj? —«
»Piši očetu, naj pošlje takoj denar, če noče, pa pojdi! Jaz ne morem zastonj!.. Če je kdo rojen berač, naj ostane berač, če je kdo rojen kmet, naj ostane kmet! — Saj ni treba, da bi bil vsak gospod ... in ni treba ... Piši — potem pa tako ali tako; če ne morem, ne morem ...«
 
Franci je stopil v sobo. Še je bila pusta, vlažna, in dolgočasna, in še dolgočasnejša je bila, ker je zunaj prihajala spomlad, ker se je tajal sneg, ker je sijalo solnce ... Kakor ječa je bila — za hudobne ljudi, da delajo pokoro, da premišljajo svojo črno pot ...
 
Franci je odprl okno in je sedel k mizi. Papir je vzel in je pisal, da je bil bolan, v bolnici da je bil, pa da je sedaj zdrav ... Potem je pisal o gospodinji, natančno je vse popisal, potožil je in lepo je prosil ...
 
In zopet se je napravil drugi dan v šolo, še slab in bled, in tako se je vrnilo staro življenje. Ali čudno je bilo, da se je to življenje vedno slabšalo; to ni bilo več popolnoma staro življenje, to je bilo malo žalostnejše, malo bridkejše ... Glej, grenkoba je bila postala nekaj popolnoma navadnega in več je je bilo od dne do dne. Tako so se polnili kelihi bridkosti, drug za drugim so se polnili in več in več jih je bilo.
{{prelom strani}}
 
Sredi takih premišljevanja polnih in tihotekočih dni je sprejel Franci očetovo pismo in globoko ga je potrlo.
 
In Franci je čital še enkrat, obmirovale so oči na listu, črke so zaplesale in strnile so se naposled v veliko, črno morje.
 
Premalo je poguma, premalo je moči ... padeš, Franci! ... Padlo bo breme in se skotalilo v dolino, skrčilo se bo sesušeno telo in zdrsnilo bo po strmini dol in butalo bo ob skale na desni ... na levi ...
 
Poznal je Franci to misel in upognil je vrat in se zamislil. Glej, in še se je rodil pogumen načrt, še je vstal fant in se je odpravil na pot.
»Ali so poslali oče?« ... V kuhinji je stala gospodinja in je vprašala mimo gredočega.
 
»Nič ... ne morejo ... Ali lepo prosim, samo še malo bi počakali, samo še malo; dobil bom in bom plačal! —« ...
 
»No, do nedelje; ako ne bo do takrat, pa pojdi ... domov pojdi in ostani doma! ... Če je kdo berač, naj bo berač, in če je kmet, naj bo kmet ... Jaz ne morem pomagati« ... Franci je zaprl vrata in je odšel. Zunaj je bilo spomladansko popoldne, prijazno solnce se je pomikalo proti zahodu, rdečilo se je nebo in zlatili so se vrhovi ... Lepo je bilo tisto popoldne, tako je bila prijazna vsa daljava, da bi se človek napotil čez hrib in doli in se ne bi vrnil nikoli več ...
 
Franci se je odpravil k svojemu profesorju. Ojunačil se je zelo in namenil se je v stanovanje.
Profesor se je nasmehnil, obrnil se je stran in zopet proti njemu in je spregovoril:
 
»Saj ti nisi nadarjen ... Trde glave si in nič ne bo iz tebe; domov pojdi in ostani doma!« ...
 
Besede so bile mrzle in sirove, odprla so se vrata, in Franci je stopil v vežo in na cesto.
Ti, ki imaš pogum in moč, kaj si plašen pred strahovi? — ...
 
Zdelo se mu je, kakor bi se zasmejala nad njim cela množica hudobnih ljudi, zakrohotala {{prelom strani}} bi se naglas in zaploskala bi z rokami.
 
Ti, ki imaš pogum in moč, kaj te je strah pred polnočnimi sencami? ...
Minil je večer in Franci je legel v postelj. Mir je zavladal, samo še enakomerno nihanje ure se je čulo, samo še zunaj kje se je zaznal glas, vstal je ropot, krik se je zaslišal ...
 
Franci je zatisnil oči in že se je videl na krvavem potu. Krvavel je hrbet od bremena, {{prelom strani}} vsa kri je odtekla, sesušilo se je telo, glej, in breme je bilo težje in težje. Težilo se je od dne do dne; skrčil se je hrbet in padlo je breme. Padlo je na tla in skotalilo se je po dolini dol, razbilo se je ob čereh in skalah in vse se je izgubilo v daljni in gosti megli ... Skrčil se je hrbet, skrčila so se kolena in tudi sesušeno telo je padlo. Padlo je in zdrsnilo je po strmini dol, butalo je ob skale na desni, na levi, in obležalo je naposled v dolini, slabotno in nezmožno ... Glej, in z vrha dol se je čul jok, droben pretresujoč jok se je začul, in Tončka je bila, ki je gledala, kako je butalo sesušeno telo ob skale na desni, na levi, videla je in je zajokala z drobnim in žalostnim glasom ... Truden in izmučen je bil tiste dni Franci; ko je vstal, je bila glava težka, utrujeno je bilo telo in srce je bilo potrto. In tako je napočila nedelja.
 
Franci se je oblekel in boječe in pri­držano je stopal, oprezno je prijel za kljuko in nalahko je odprl vrata.
»No, ali si dobil denar?«
 
»Nisem dobil ...«
 
Franci je sklonil glavo in se je ustavil. Bal se je sirovih besed in je spregovoril naglo in boječe:
 
»Saj pojdem, še danes pojdem ...«
 
Tako je bil prenaglil gospodinjo, in ostala je mirna in dostojna.
 
»Saj vidiš ... Ni mogoče imeti zastonj, ni mogoče ... Moja njiva je na trgu; vse {{prelom strani}} je treba kupiti; vse je drago ... Ni mogoče zastonj ...«
 
»Saj pojdem ...«
Franci je stopal mirno naprej z upognjeno glavo in globoko zamišljen. Zdaj se ni več smejalo za njim, niti nasmeha ni bilo več za njegovim hrbtom, samó zdelo se mu je, da gre jok za njim, da tečejo solze ... Včasih je bilo, kakor bi vzdihnilo v bližini, kakor bi zaihtelo ... In ozrl se je v isto stran, ali ničesar ni bilo. Mogoče je potegnil veter čez gozdove, mogoče je zašumelo po grmovju ...
 
Da bi imel človek enega samega prijatelja na tem širokem svetu, enega samega prijatelja, ki bi bil krepak in močan. Močno in krepko roko bi imel, in človek bi zaklical, in stegnila bi se do njega ta krepka in močna roka ... Doteknila bi se in prijela in dvignila, glej, in videlo bi se solnce ...
 
Tako je mislil Franci; samotna je bila misel in se je samotno izgubila. Bela cesta se je vila pred njim, ali peljala je nazaj proti domu ... Molčale so daljave, daljne so bile in nedosežne, zastonj je bil up, zastonj vsaka tiha želja. Več niso vabile, niso se nasmejale, stale so daleč, sinje in resne.
 
Mrak je padal na pot, zarja je ugasnila in nebo se je stemnilo. Mir je zavladal in nastala je sladka tišina spomladanskega večera; molčijo polja, molčijo travniki, samo še zdajinzdaj zašumijo gozdovi, oglasi se preplašena ptica, netopir šine mimo, sova zasovika ... In priplavala je iz daljave lepa pesem, od gozdov sem je priplavala, mehka in topla in srcu namenjena. Vstala je melodija, postala je krepkejša, vztrepetalo je srce, zganilo se je v prsih, glasovi so bili tišji, komaj še slišni so bili, odplavali so in so izginili v daljavi ...
 
Na pot, Franci, ti, ki ti niso mar strahovi ...
Še se mu je zdelo, da ga zakliče včasih mogočen glas, spreletelo ga je po telesu, ali sklonil je tilnik in nagnil je glavo.
 
Kadar ni nikogar, da bi bil velik in močan in dober, da bi stegnil roko, ko bi človek zaprosil pomoči ... Lepo bi zaprosil in glej, stegnila bi se roka, oprijeli bi prsti, dvignili bi, in storil bi se lep dan. Prijazna luč bi posijala od vseh strani, razjasnil bi se obraz in razširile bi se prsi ...
 
Ali nikogar ni bilo. Samo nedosežne daljave, samo mrak in noč, samo še kratka pot nazaj proti domu ... In ta pot je bila pusta in prazna, tako brezpomembna in polna poniževanja.
 
Franci je šel enakomerno naprej. Popolnoma sam je bil sredi večera in koraki so se čuli, odmevali in se razgubljali. Pričel ga je tiščati kovčeg, stopil je k strani in ga je postavil na kanton. Sam je stal tik njega in se je nanj opiral; zamišljen je bil obraz, bled je bil, udrta lica, posinjele ustnice in tudi v očeh je bilo megleno in mrtvo. Ugasnil je bil veseli in skriti plamen, megla je legla vanje in umrlo je življenje.
 
Kako bi človek rad storil veliko in pametno, kako bi se dvignil rad visoko iz svojega naroda, glej, in zavežejo se roke, zavežejo se oči, in nastane velika in žalostna tema. Tako se končajo lepe misli, težko umira v prsih in v srcu, in žalost se razlije po duši ...
 
Večer je bil lep in tih; zvezde so gorele, sapa je dahnila tuintam, zašumelo je, glas se je začul ... Sence so se stegnile včasih preko ceste, velike in dolge, zamajale so se doli in gori in zopet so obmirovale. Še je zasovikala semtertje sova, mimo je letel netopir, samo pesem se ni čula nobena več. Molčale so daljave, mirne in resne so gledale v obraz, niso se nasmejale in niso vabile ...
 
Franci je oprtil kovčeg na hrbet in je nadaljeval svojo pot.
{{prelom strani}}
 
Glej, in že je bil prišel do znanih gôr, že so ga pozdravili domači holmi. Samo še za ovinkom — in videl se je zvonik, visoko gori se je dvigal v večerni mrak, kakor samoten svečnik je bil, zelo resen in veličasten. Že so se videle hiše, domače drevje se je videlo in domača hiša je stopila pred oči.
 
V veži so se začule stopinje, duri so se odprle, in oče se je pojavil na pragu. »Dober večer, oče!« ... Očetu je zastal glas in veselo je bil iznenaden.
 
»Kaj ti si ...«
 
Obmolčal je, in Franci je stopil naprej, odprl je vrata in stopil v sobo. »Dober večer, mama!« ... Mati je bila že v postelji in dvignila je glavo in sedla.
 
»Franci ... prav je, da si prišel ... Kaj boš tam, mali revček ...« Veselo in zadovoljno je izpregovorila, in Franci je odložil kovčeg in sedel.
 
»Kako pa je bilo?« ... Tudi oče je sedel in je vprašal. »Plačati nisem mogel, in gospodinja je rekla, da ne more več ... Rekla je, da naj grem sedaj ...«
 
»In si šel ... Pa kaj bi se ubijal, ko ni mogoče! Glej, tako boš živel, kakor živim jaz in je živel moj oče in moj ded. Ni gosposko to življenje, ali živi se. Mirno tekó dnevi naprej, pride jutro in mine večer, mladost mine in pride starost in človek umrje lepo v svoji hiši ... Živel boš, kakor živim jaz in kakor je živel ded — in kaj bi se ubijal, ako ni mogoče!« ... Franci je sedel in je poslušal.
 
»Ali jaz bi rad študiral, dolgo bi študiral in potem bi bil gospod ...«
 
Domislil se je na profesorjevo sobo; težke zavese po oknih, rdeče rože na steni, mehke preproge po tleh, veliko in svetlo zrcalo ... Dvignil bi se človek in trudil bi se do krvavih rok, da bi dosegel samo kos lepe bodočnosti ...
 
»Kaj, če ni mogoče ...« Oče je ponovil svojo misel z istim tonom, in potem se je oglasila mati.
 
»Kako si bled, Franci ... Umrl bi bil tam, doma pa ne bo treba umreti; živel boš, kakor živimo drugi ...«
 
»Ali jaz sem hotel postati velik; v mesto v šolo, in potem študirat ... naprej ... Franci se je naslonil na mizo in zaihtel. »Hotel sem, pa ne morem ...« Franci je zaihtel močno in obupano, tresel se je po životu, in solze so kapale na mizo.
 
»Pa kaj, ako človek ne more ...« Očetu se je sin smilil in težko mu je bilo in neprijetno.
 
»Nič ne jokaj, Franci! Tako boš živel, kakor sva živela midva, v mestu pa bi bil umrl ...«
 
Tudi materi se je smilil in tolažila ga je. Potem je zavladala po sobi tišina. Samo tuintam se je čutilo dihanje, mati je vzdihnila, oče je premaknil nogo, Franci je zaihtel slabotno in poltiho ...
 
»Spat pojdi, Franci; pozno je!« ...
 
Mati je tako rekla, in Franci se je razpravil, vrgel je blazino po skrinji, legel je in se zadel. Tudi oče se je spravil v postelj in govoril ni nihče več.
{{prelom strani}}
 
==IV.==
 
Koritnikov študent se je vrnil ... Ne more ... Kaj bo kmet! Naj ostane kmet; zakaj bi se dvigal nad nas ...«
 
Tako so govorili potem vaščanje, in Franci je hodil med njimi tih in pobit. Ali minil je čas, utihnile so besede in izgubil se je spomin ... Kakor ga ne bi bila objela nikoli velika in lepa misel, kakor se ne bi bil dvignil nikoli in se napravi na pot, mlad in pogumen ...
Že so bili odšli voli mimo in Francelj je pohitel za njimi.
 
Lepo in pametno razmerje se je bilo razvilo med njim in Tončko in na tisti predpust sta se mislila poročiti. Treba je bilo gospodinje in Francelj se je veselil dni, ko bo stopil v vežo in bo stala pri ognjišču Tončka; obrnila se bo, zasmejala se bo in bo povedala veselo besedo. In pričelo se bo lepo življenje; zajokalo bo v sobi, drobno dete bo zaklicalo s slabotnim in nezmožnim glasom in stegnilo bo drobne in majhne ročice ... Tako bo nastalo novo družinsko veselje, zadovoljnost bo v hiši in mir in lepo se bo živelo naprej ... Glej, umrla je bila minulost, umrl je bil veliki dan, kakor sanje je bilo vse, lepe sanje ene same kresne noči ...
 
In prišel je predpust in Francelj se je poročil. Poročil se je, in izginil je prah s pohištva, lepo je bilo vse urejeno in lepo pobrisano in osnaženo. Ko je prišlo jutro, se je kadila na mizi skleda, kadar je bilo {{prelom strani}} poldne je bilo napravljeno kosilo, lepo so večerjali, kadar je prišel tisti čas, in tako je vladal v hiši prijazen red in vse je bilo veselo in zadovoljno. Tudi stari Koritnik je bil vesel, nasmehnil se je včasih, ko je govoril s sinom.
 
»Dobro si napravil, da si to vzel, Francelj ... Pametno si napravil ...«
»Ali si skoro gotova? ... Pridi malo k nama, pridi!« ...
 
Večer je bil ob takih prilikah, temnelo je nebo, zmračile so se gore in posijal je mesec. Po poljih vse daleč naokoli se je razlila mesečina in okoli hiše so legle velike in črne sence. Zganile so se včasih kakor strahovi, zamajale so se sem ... tja ... in obmirovale so plašne in črne.
 
Tončka je sedla na prag, vesela je bila in govorila je o marsičem. Tako so bili vsi zadovoljni in srečni in lepo življenje se je bilo rodilo in pričelo in je teklo naprej svojo prijazno pot.
 
Lepo sta rastla otroka, Franci je bil krepek in močan, in Tončka je bila slabotna in drobna. Tudi ona je shodila in skupaj sta se igrala in zelo sta se imela rada. Samo redkokdaj sta se sprla in samo kratek čas je trpela taka jeza.
{{prelom strani}}
 
»Si še hud, Franci?«
 
In Franci se je obrnil proti njej in se je nasmejal.
 
»Zakaj si pa razbila mojega konja?« ...
 
»Saj ga nisem nalašč; pal je in se razbil ...«
 
In zopet je bil med njima mir in igrala sta se naprej. Veselo in prosto vseh skrbi je bilo to življenie, ali naglo je minilo. Glej, že je šel Franci v šolo, že je bral iz knjige in že sta hodila skupaj s Tončko vsako jutro in vsako popoldne. Pridno sta se učila, in zlasti je bil nadarjen fant, in učitelj se je o tem pogostokrat izrazil. Bil je med prvimi ves čas, vesel je bil in pogumen in pameten je bil. Oče je bil ponosen nanj in nalašč je vprašal včasih učitelja, kako se uči sin.
V trinajstem letu je bil in obdale so ga sanje, polno jih je bilo okoli njega, lepe so bile in veličastne. Dvignil se je nad svojim ljudstvom, da se je odkrivalo pred njim in priklanjalo v ponižnosti in spoštovanju.
 
— Naprej, Franci, brez strahu, Franci, in predrzno! ...
 
Glej, zbudilo se je podedovano od očeta, večje in močnejše se je zbudilo, silno je bilo in nepremagljivo, vstalo je in zaklicalo ...
 
»Pride tako ...«
{{prelom strani}}
 
Vzdihnil je in Tončka se je vzravnala in mu pogledala v oči.
 
Franci je odgovoril mirno in zamišljeno. Vse njegovo govorjenje je bilo v zadnjih dneh zamišljeno in polglasno, navadno je sedel na klopi pred hišo in je strmel v daljavo. Tončka je to opazila in ga je vprašala in tudi oče je opazil. Glej, in prestrašil se je in domislil se je na davna leta, na grenke dogodke se je spomnil in bal se je zavoljo sina.
 
»V daljavo ga vleče, vabi ga neznana moč v prsih ... dalje ... naprej ... križemsvet ... Pojde; neko jutro bo vstal in se bo odpravil ... Mogoče se kdaj vrne, bled sesušen, mogoče nikoli več ... Umrje med tujimi ljudmi, brez postrežbe, zapuščen ...«
 
Mnogo je mislil oče in bal se je tistega časa, ko bo stopil preden, bledega obraza in nemirnih oči.
Mati jo je vprašala in Tončka se je ozrla okoli in okoli.
 
»Sedi, mama, in strmi predse in misli ... Vedno premišljuje, mama, in bled je in kakor bolan ...«
 
Tončka je plašno pripovedovala in tiho in potem je prenehala.
 
To je govorila Tončka še s tišjim glasom.
{{prelom strani}}
 
»Ali ti nisem povedal? ... Kakor sem rekel!« ...
 
 
Tesno se ga je oklenila, zajokala je na glas in zelo žalostno. Ali on je razklenil njene roke, poljubil jo je na čelo in pustil jo je sredi ceste — osamljeno in žalostno.
{{prelom strani}}
In je šel.
 
Cesta se je smejala pred njim, prijazna je bila in široka, daljave so se smehljale in vabile. In vedno naprej je šel in biia je noč in storil se je dan in njega ni bilo strah. Kaj če so šle mimo sence, če je zašumelo v grmovju, če se je oglasila zver v goščavi! ...
Lepo je bilo v tisti sobi, najlepše vrtnice so ležale po tleh, palme so stale ob steni, aloa je cvetela v samotnem kotu ...
 
Hitro je tekel čas, prišel je večer, odprla so se vrata in glej, pojavila se je zlatolasa kraljičina, nasmejala se je in z njo so se nasmejale sanjajoče platane, zelene palme so se nasmejale, rože po tleh in stoletna aloa se je zasmejala v veselem razkošju ...
{{prelom strani}}
 
»Kdo si ti?« ...
 
Tako je bil dosegel vse na svetu, v svetli kočiji se je vozil po svetu, peketali so žametni vranci in hrskali so in rezgetali.
 
Kaj je nedosežnega na svetu, če je človek resnično močan in pogumen in čuti mogočno silo v svojih prsih? ...
 
Franci se je prebudil in še je sanjal z odprtimi očmi o črni kočiji in o iskrili vrancih; v vetru so vihrale žametne grive in v solncu so lesketale srebrne vajeti ...
Stopil bo predenj in bo na ta način končal. Nekoč v kratkem bo tako napravil, govoril bo mirno in resno in izvedel bo očetovo mnenje.
 
Kaj bi človek doma in sredi kmetov, če čuti, da bi lahko živel med veliko gospôdo, lahko bi živel in lahko bi šel križemsvet ... Kaj bi človek doma, zakaj bi tičal nizko pri tleh, zakaj se ne bi dvignil in zravnal in ponosno pogledal okoli in se napravil v široki in daljni svet? ...
 
Franci je kopal na njivi in tudi Tončka je kopala. Bila sta si popolnoma blizu in sestra je včasih izpregovorila.
 
»Na stanovanje pojdem, samo malo bo stalo, in naj bodo ljudje še taki in taki, jaz bom prebil pri njih. Prenesel bom nevihto in vihar in zimo in mraz — močan sem in krepek in lahko bom tako dočakal lepših časov« ...
{{prelom strani}}
 
Tako je mislil na klopi pred hišo, sapa se je igrala z njegovimi lasmi in je pihala v njegov obraz.
 
Franci je šel v sobo in je sedel k oknu.
 
»Jutri in še bolje pojutranjem pa stopim pred očeta in mu povem ... Tako in tako, jaz ne morem drugače, kakor da pojdem ... Zakaj ne bi človek imel poguma in zakaj bi se bal belih cest, ki peljajo križemsvet? ... Pojutranjem, ko bo nedelja, pa stopim in povem popolnoma natančno!« ...
 
Zatrdno je bil to sklenil Franci in mislil je potem lepo in mirno o vsi svoji nadaljni poti.
 
Popolnoma mirno je bilo že zunaj, solnce je sijalo, trave in rože so se dvignile, tuintam je še kanila deževna kaplja od drevesne veje in čisto in sveže in od nevihte umito nebo se je razprostiralo nad široko krajino.
{{prelom strani}}
 
==V.==
Franci je sedel pod kozolcem. Potem je vstal in šel.
 
»Zdaj stopim predenj in mu povem ... Kaj bi se bal in kaj bi odlašal!« ...
 
In stopil je v vežo in odprl vrata v sobo. Oče je sedel pri mizi in je bral iz debele knjige. Franci se je približal mirno in pačasi.
 
»Kaj pa ti, Franci?« ...
 
Pogledal mu je v obraz in Franci se je ustavil.
Oče je vedel, da se bo zgodilo to, da bo stopil predenj in bo izpregovoril ... Zaprl je knjigo in se je nagnil nazaj.
 
»Nič ni, Franci! ... Ti govoriš tako, ker si mlad in nespameten. Prerevni smo, da bi te mogli vzdržavati, kakor je prav in kakor se spodobi. Glej, če bi šel, bi stanoval v vlažnem stanovanju, lačen bi bil, obleke bi ne imel in zbolel bi in bi umrl ... Umrl bi, Franci, in mogoče se ne bi vrnil nikoli več domov. Ne misli, Franci, in nikoli ne sanjaj ... Življenje umorijo take sanje, strašne so in grozne ...«
 
Oče je prenehal in Franci je stal pred njim miren in resen.
 
»Nikoli več ne misli na to, Franci, nikoli več ne sanjaj! Strašno je med tujimi ljudmi, nikogar ni, samo žalostna misel sredi srca ...«
 
Franci je molčal ves čas in počasi se je obrnil in je odšel. Na pragu ga je srečala mati, zamišljeno ji je pogledal v obraz in je odšel mimo.
 
»Nič ni pomagati ... Pojde ... umrje ...«
 
Mati je stopila v sobo in je sedla na klop ob peči.
»Kaj je?«
 
»Franci je prišel in je rekel, da bi šel v mesto, v šolo da bi šel ...«
 
Oče je povedal zamišljeno, knjigo je zaprl pred seboj in se je naslonil na mizo.
Utihnila sta oba. Polmračno je bilo po sobi, okna so bila zagrnjena in velika muha je letala pod stropom. Enakomerno je brenčala in gibala se je v počasnih krogih.
 
Zunaj je bila vročina velika, vse je molčalo sredi nje, ni se genila bilka na polju, ni vztrepetal list na drevesu, ni zašumelo sredi gozda ... Nedelja je bila in nedeljsko oblečeni ljudje so šli po cesti, fantje so šli s šopki na žametnih klobukih in brhka dekleta z rdečimi rožami na kipečih grudih ... Vse je bilo nedeljsko oblečeno, samo zaprašen {{prelom strani}} popotnik je šel mimo, zamišljenega obraza s palico v roki je šel in ni dvignil oči ...
 
»Pa bi še enkrat govoril z njim, mirno bi mu rekel in popolnoma prijazno ... Še enkrat da bi rekel ...«
Očetov glas je bil negotov; del je knjigo na polico in je odšel. Na polje se je odpravil, po stezi je stopal in tam ga je opazil pod kozolcem: sam je sedel in zamišljen, oči so strmele v daljavo, obraz je bil bled ...
 
»Kaj delaš, Franci?« ...
 
Ogovoril ga je in fant se je vzdramil. Stresnilo se je telo, zbudile so se oči, vzdihnil je.
— V tujino, Franci, čez hrib in goro, križem svet, Franci, za srečo, za lepo bodočnostjo! ...
 
Solnce je zahajalo, nebo se je rdečilo, nalahko je dahnil veter, zamajale so se bilke, listje je zatrepetalo, zašumelo je sredi gozda ... Lepo je zahajalo solnce, skrilo se je naposled za vrhove, zadnji žarki so obsevali gorska slemena na vzhodu, izginili so, otemnela je zarja in prihajal je mrak. Temnelo je nebo in gostilo se je ozračje, že je gorela prva zvezda, že je zasvetila luna. Mehka luč se je razlivala po okolici, trepetale so sence, priplavala je pesem, tiho so sanjali lesovi naprej ...
 
Vrstili so se vroči poletni dnevi, ni bilo dežja, nebo je bilo čisto in brez oblakov. Tudi megle ni bilo; vsa daljina je bila suha in čista.
Franci je prišel do šole, stopil je v vežo in je potrkal na vrata. Začul je glas in je prijel za kljuko.
 
»Dober dan!« ...
 
Zaprl je vrata in učitelj je stopil pred njega.
 
»Prosim, da bi mi povedali, kako se vstopi v mestu v šolo ... Rad bi šel, noč in dan in naprej in naprej bi se učil ...«
{{prelom strani}}
 
Prijazno se je nasmehnil učitelj in mu je pojasnil vso pot. Franci je poslušal z veliko pozornostjo, gledal je naravnost v obraz in stal popolnoma mirno.
 
Doma ni bilo nikogar in duri so bile zaprte. Sedel je pred hišo na klop in je mislil mirno naprej. In takrat je stopil izza vogala oče, skrben je bil njegov obraz in na sinu so obvisele oči.
 
»Ali pojdeš, Franci? Ne hodi, Franci! ... Kaj bi hodil!« ...
 
Od kozolca sem je prišla Tončka in se je ustavila pred hišo.
 
»Zakaj bi hodil, Franci? ... Radi te imamo in samo dobro ti želimo. Glej, tujina je mrzla kakor led, kakor zimski čas — ti ne veš tega, Franci! ... Tuji ljudje, vlažna izba, sama žalostna skrb in zapuščenost ...«
 
Zopet je prenehal in vsi trije so molčali. Franci je sedel mirno na klopi; ni dvignil oči in obraz je bil bled in zamišljen.
Glej, in tedaj se je razjasnil obraz; zagorelo je v očeh, dvignile so se velike in ponosne.
 
»Jaz pojdem, oče, veselo se podam na pot in brez strahu. Vse bom premagal — in tujino in mrzle ljudi, vlažno sobo in zimo in glad — vse bom premagal, dvignil se bom visoko med rojaki, in vrnil se bom domov velik in ponosen ...«
 
Vesel je bil njegov glas in čist, gorelo je v očeh in življenje se je razlilo po obrazu.
Vsenaokoli je sijalo solnce, samotno drevo je stalo popolnoma mirno, listje je mirovalo in zeleni sadovi so šibili močne veje.
 
»Ne hodi, Franci, ni ti znano in ne veš ... To so sanje, ki motijo, varajo ...«
 
Oče je bil izpregovoril po dolgem času in Franci ni rekel ničesar.
 
»Ne hodi, Franci; ostani pri nas, ki te imamo radi in nam bo žalostno za teboj ... Vsi te imamo radi, jaz in mama in Tončka ...«
 
S popolnoma mehkim glasom je govoril oče in Tončka je stopila k bratu, k njemu je sedla in se ga je oklenila.
 
»Saj ne greš nikamor, Franci?« ...
 
Objela ga je z obema rokama, glavo mu je položila na ramo in je šepetala na uho.
 
»Saj ne greš, Franci! ... Nihče ni nate hud in vsi te imamo radi — ata, mama in jaz ... ti ne veš, tako te imam rada!« ...
 
Še tesneje se je stisnila k njemu, dvignila je glavo in svoj obraz je pritisnila na njegovo lice.
Mati se je vrnila s polja in se je ustavila pred hišo.
 
»Nič ni pomagati, pojde ... Pojde, mogoče se vrne kdaj, mogoče nikoli več ... umrje ...«
 
Oče je pogledal mater in je utihnil.
 
»Ali si mu rekel lepo, prijazno?« ...
 
Mati je vprašala in je brisala pot od obraza.
 
»Prijazno sem rekel, ali nič ... Pojde ... umrje ...«
 
Tončka je sedela na klopi, strmela je predse z zamišljenimi, široko odprtimi očmi, obraz bled. In prišla je velika solza v vsako oko, zgenile so se trepalnice, solza je kanila od njih, po licu doli je zdrsnila in padla je v naročje. Pogosto so se zapirale trepalnice, tiho so tekle solze iz oči, drsele so po licih in padale so doli druga za drugo.
 
Vstala je in je odšla. Šla je za vogalom in opazila ga je, kako je sedel za kozolcem v senci na črnem panju in podpiral glavo. {{prelom strani}} Tiho se je približala po travi, pokleknila je ob njem in oklenila se ga je z rokami. Mokra so bila lica, še so se pokazale solze, spuščale so se od trepalnic in polzele po licih ...
 
Tiho se je približala po travi, pokleknila je ob njem in oklenila se ga je z rokami. Mokra so bila lica, še so se pokazale solze, spuščale so se od trepalnic in polzele po licih ...
 
»Ne hodi, Franci ... umrl bi in ne bi se vrnil nikoli več. Nikoli več te ne bi videla ... Ne hodi!« ...
 
Prosila je z jokajočim glasom in Franci jo je dvignil in jo je posadil na kolena. Drobna je bila in slabotna in nežno telesce je drhtelo.
 
»Nič, Tončka! ... Ne umrjem ne in pridem zopet — velik in ponosen pridem, in kadar te bodo vprašali, boš lahko povedala lepo in imenitno povest ... Nič ni hudega, Tončka, in ni treba jokati!« ...
 
Gledal ji je v obraz in na povešene oči in z desnico je brisal solze z njenih lic ...
 
»Nikoli se ne boš vrnil, Franci ... umrl boš in nikdar več te ne bom videla ...«
 
Zopet so stopile solze v oči, večje in svetlejše in kakor biseri ...
 
»Gotovo se vrnem, Tončka! ... Ti le žalostno ne misli! Gotovo se vrnem — zdrav, vesel, ponosen ...«
 
Poldne je zazvonilo, z njiv so se vračali ljudje, po poljskih potih so šli z motikami na rami, klobuke so držali v rokah in tuintam so naglas molili.
Solnce je sijalo, svetli žarki so pekli po okolici, nebo je bilo čisto, kar so nesle oči. Nobenega oblačka do najdaljnih vrhov, sama svetla modrina, sama mogočna luč vsa daljava ...
 
Franci in Tončka sta vstala in sta šla v hišo. Že se je kadila skleda na mizi in oče je že sedel v kotu in z roko je podpiral glavo. Ni se ozrl, ko sta vstopila, mirno je mislil naprej svoje težke in preteče misli ...
 
Molk je vladal pri kosilu: žlica je škrtnila ob lončevini, muha se je zaletela v obraz, sedla je na roko, brenčala je mimo ušes ...
 
Popoldne je šel Franci na njivo ob hosti. Visela je po griču doli in daleč se je videlo {{prelom strani}} doli po dolini, bela cesta se je vila naprej, samoten grad v daljavi, oddaljena reka, sinje gore ...
 
Franci je kopal enakomerno naprej, znoj je tekel po obrazu in potil se je život. Počasi so tekle ure, solnce je gorelo v višini in žarki so žgali in pekli.
je Mariji posvečen ...«</poem>
 
Romarji so šli skozi vas, glasno so peli in žalostno, pomikali so se dalje in izginili za ovinkom. Še malo se je čulo petje, več se niso umele besede, tišji in tišji so bili glasovi in umrli so popolnoma ...
 
Franci je delal mirno, naprej in še malo in je bil gotov. Domov se je odpravil z motiko na rami, počasi je šel in ko je prišel do doma, so bile duri odprte. V veži je bila mati, sama je bila in ko ga je zagledala, je stopila na prag.
 
»Sem pojdi, Franci!« ...
 
Šel je v vežo in je obstal.
 
»Kam pa hočeš iti, kam se odpravljaš, ti mali revček?« ...
 
Vprašala ga je z navadnim glasom in mu je gledala v obraz.
 
»V mesto, mama, v šolo, križemsvet ... Dvignem se med rojaki, postanem velik in učen ...«
 
Veselo je govoril Franci in ni povesil oči.
 
»Saj ne moreš, Franci! ... Kam hočeš, revček, ko ne moreš!« ...
 
»Lahko grem, tako silno lahko, mama. Cesta se smeje, daljave vabijo ... če me nihče ne spremi, pa pojdem popolnoma sam. Popolnoma sam se napravim po cesti naprej, za ovinkom doli in proti mestu ... Gotovo, mama!« ...
 
Z gotovostjo je povedal in mati je delala dalje pri ognjišču.
Lila je ploha zunaj, oblaki so se pomikali naprej in vihra je odnehala. Oddaljevalo se je grmenje, samo še votlo bobnenje se je čulo, prihajalo je oddaleč, ponehal je dež, samo še sapa je zapihala in od drevja so se vsule deževne kaplje.
 
Odšli so oblaki, izginili so za gorami, zvezda za zvezdo se je pokazala in na lepem in svežem nebu je posijala luna. Čudnosvetla je bila, kakor bi jo bila umila velika ploha, tako je plavala svetlosrebrna na svežem nebu in njena pravljična svetloba se je razlila po zemlji ... Plavala je po mokrih poljih in poljanah in svetilo se je kakor v kraljestvu gorskih duhov. Sam biser, kar so nesle oči, in tam daleč pod gozdom so vstali majhni možički z dolgimi, sivimi bradami, priplazili so se ob grmovju v visokih konjičastih kapah ... In prvi je nesel luč, majhno svetilko je nesel, visoko jo je dvignil in pošepetal je neumljive besede ...
 
Tiho je bilo vse, luna je sijala, drevje je zašumelo tuintam, premaknile so se sence, {{prelom strani}} kresnica je letela sredi poljan, ob gozdu je letela in izginila ...
 
Lepa je bila tista noč, polna pravljičnega duha je bila, tihe prikazni so se gibale po njej ...
Odšel je bil učitelj mimo hiše naprej po vasi doli in Franci je sedel zopet za mizo. Ali ni se mu ljubilo čitati, zaprl je knjigo in je odšel vun. Vun je šel, po vasi doli in daleč tja do ovinka. In ustavil se je tam in ozrl se je po cesti naprej: ravno se je vila dalje, dokler so nesle oči, glej, odprle so se nove daljave, lepe modre so se odprle očem, nasmejale so se, povabile so ...
 
Na pot, Franci, in nikoli ne pomisli! ... Nikoli ne obupuj in naj pride glad in žalost in trpljenje in zima in led ... glej, vse mine kakor spomladanski čas; utihnejo ptice, odcvetó vijolice in posušé se zvončki ... Vse mine, Franci, in žalost in bridkost, in pride veliko in lepo veselje ...
 
Vesel in pogumen je bil in silno moč je čutil v svojih prsih. Zaupal je vanjo, niti za trenotek ni dvomil in gledal je bodočnost s popolnoma mirnimi očmi.
Mati se je ozrla v očeta in je izrekla to misel.
 
»Rekel sem mu in mu bom še ... Ali čuden fant je, raje bi umrl nego bi se vrnil ... Čuden je ...«
 
Oče je stopil v vežo in tam je snažil Franci kovčeg. Zaprašen je bil in komaj se je poznala stara in svetločrna barva. Oče je pogledal kovčeg in se je domislil. Procesija {{prelom strani}} je šla mimo, sami spomini, veliki dogodki, mogočni, predrzni — mimo so šli kakor pobiti junaki ... Glej, po tolikem času so se zamislile oči, zbudilo se je v srcu veličastno in minulo, in malo časa je trpelo — procesija je šla mimo, mimo so šli spomini, legli so mrtvi v svoje grobove ...
 
Tudi mati se je domislila, ko je videla kovčeg. Pomikal se je voz, peljal se je njen družabnik, svetil se je kovčeg na vozu in hitro je bežal naprej in vse je izginilo v daljavo. Domislila se je: Slabotna pastirica je bila tedaj; pasla se je čreda v dolini, sama je stala na holmu, in v daljavi tam je tekel voz, še so mu sledile oči, še malo časa — in vzele so ga daljave in praznota je objela srce. Pusto je postalo nenadoma, zakrila bi oči, zajokala bi na glas in silno žalostno ...
Franci je zajutrkoval v kuhinji, napravljen je bil kovčeg; oprtil ga je oče na hrbet in dvignila sta se.
 
»Zbogom, mama!« ...
 
Segel ji je v roko in stisnila ga je k sebi in ga je poljubila.
Zajokala je in ga je izpustila. Glej, in tedaj so se odprla vrata, Tončka je pritekla po veži, bosonoga in v sami srajčki je bila, razpuščeni lasje so padali po ramah in hrbtu, obrazek je bil zaspan ...
 
»Zbogom, Franci! ....«
 
Stekla je k njemu, oklenila so se ga njene drobne gole roke, stisnilo se je k njemu njeno drobno in slabotno telesce ...
Srečavala sta ljudi, ustavljali so in obgovarjali.
 
»Ali gresta?« ...
 
Zategnjeno so izpraševali in obstajali na cesti.
 
»Bog daj srečno!« ...
 
Tako so dostavljali in so šli svojo pot ...
 
Na holmu gori se je že čula piščal, brezpomembni glasovi so se razlivali po okolici prazno in mrtvo ... Pod hrastom na vrhu je sedel pastir, pasla se je živina v dolini, in on je sedel čisto sam na polpolomljeni klopi in je piskal na piščalko ...
{{prelom strani}}
 
Franci se je ozrl še enkrat nazaj in je videl mater in sestro.
 
»Poglej še enkrat dom, bogve kdaj ga boš videl!« ...
 
Oče je to omenil in ustavila sta se. Videla se je domača hiša, tri slive pred njo in pod slivami mati in sestra. Tam sta stali, roko nad očmi in strmeči za njima. In Franci je dvignil klobuk in tam pod slivami se je zgenilo, zamahnila je roka v zraku in blizu nje je mahalo dvoje majhnih in čisto drobnih rok ...
 
»Pojdiva!« ...
 
Oče je izpregovoril in obrnila sta se in izginila sta za ovinkom. Šla sta enakomerno — dalje, vila se je cesta pred očmi tam do novega ovinka in dalje se je vila do holma, in kadar sta ga dosegla, se je odprla pred očmi dolga in neskončna.
Izginila je bila zarja, dvignilo se je bilo solnce od gorskih vrhov in sijalo je na pot z veliko toploto.
 
»Ali je še daleč do mesta?« ...
 
Franci je vprašal in se je ozrl v očeta.
 
»Kaj si truden?« ...
 
»Nisem truden« ...
 
»Daleč je« ...
 
Mirno je povedal oče in sta šla po cesti naprej.
{{prelom strani}}
 
==VI.==
Stara je bila, živela je v izbi s posebnim vhodom in redko je šla zdoma. Kadar je bilo prvega, je prišla s počasnimi koraki, odprla je vrata v študentovo sobo in jih je zaprla za seboj.
 
»Ali so poslali?« ...
 
Včasih je imel Franci denar pripravljen in tedaj jo je popolnoma zadovoljil.
Ali včasih ni bilo denarja, in tedaj je bilo sitnejše. Prihajala je prvega in vsak dan potem. Vedno so se odpirala vrata, gospodinja je stopala v sobo in obstajala pri postelji.
 
»Ali so poslali?« ...
 
Včasih ni bilo denarja od doma, in tedaj se je napravil Franci na pot. Hodil je okoli ljudi in prosil podpore, v tri in štiri kraje je šel in ni obupal.
 
»V petem kraju dobim!« ... si je mislil in je šel in je dobil. Napravil je najlepši načrt, lepo je prosil, dobil je in plačal gospodinjo.
 
Zajutrkoval ni nikjer, kosil je pri dobrih ljudeh in tudi večerjal je pri njih. Nikoli ni obupaval, vedno je živel z velikim pogumom in na ta način je mineval čas.
O božiču se je odpravil proti domu in komaj so ga spoznali. Rjav havelok je imel, črn in nov klobuk na glavi in svetle in gosposke črevlje.
 
»Kako si gosposki, Francelj!« ...
 
Začudila se mu je mati in tudi oče in Tončka sta se začudila. Ali privadili so se in poslušali so ga, ko jim je pravil lepe in zanimive reči.
Postaral se je oče in tudi mati se je postarala. Osiveli so lasje, nagubali so se obrazi, sesušila so se telesa, in popolnoma so umrle oči. Tončka je zrastla, drobna je bila in slabotna in plašno so gledale v svet njene velike in sinje oči.
 
»Kako se vam godi?« ...
{{prelom strani}}
 
Francelj je vprašal, ali zgenili so z ramami in niso marali omeniti. Mogoče bi ga bolelo, zamerilo bi se mu, če bi rekli, kako je on porabil denar. Polagoma, tekom let, goldinar za goldinarjem — pešal je dom, prodal se je travnik, prodala se je njiva ...
 
Napravil se je na pot ob poletnem večeru, daleč vun se je napravil sam in utopljen v svoje misli.
 
Mrak je padal, shladilo se je ozračje, zagorele so zvezde, nebo se je stemnilo ... Črna tema je zavladala, tuintam samoten glas, sova je zasovikala, lisica je zalajala in sredi teme je stal samoten in začrnel grad. Na široko so bila odprta okna, svetla luč je sijala iz njih in doli po dolini je plavala sanjava melodija. Mogoče je igrala plavolasa grajska gospodična violino, mislila je {{prelom strani}} na dragega, na lepolasega pevca in sanjala: zapel je bil in zaigral pred njo in je odšel križemsvet ... Nanj je mislila, na globokookega in dolgolasega, in je igrala žalostno in mehko melodijo ... Plavala je daleč, čez doline in čez griče je plavala in se je gubila sredi neskončnih gozdov ...
 
Napravil se je na pot ob jesenskem večeru; zapel je havelok in vzel palico v roke in je šel.
Molčala je daljava; belo, z oblaki zakrito nebo v višini, bele njive in travniki in holmi in poljane. Zazvonilo je v daljavi, prihajalo je bliže in bliže, približalo se je in šinile so mimo sani in njihovo veselo in praznično zvonenje ...
 
To so bili vsi večeri; vsak je bil lep, vsak je bil svoje poezije poln, in Koritnik je mislil sredi njih svoje lepe in velike misli. Večnonove podobe so stopale pred oči, vabile so v svoji lepoti in omamljale so srce. Glej, lepa dolina je vstala pred očmi, dvignilo se je mesto sredi nje, križale so se ulice in prebivalci so hiteli na vse strani ... Na sanjavih balkonih so sedele belooblečene mladenke, rdeče rože v težkih laseh, velike oči so strmele v daljavo, mirno so se dvigale kipeče grudi ... Klavir je zvenel iz široko odprtih oken, nočne melodije so se čule težko in žalostno ...
 
Osameli so balkoni, zaprla so se okna, stemnela so, in utihnili so klavirji. Samo še po vogalih so gorele svetle luči, daleč so bile oddaljene druga od druge, in prazne so bile ulice in ceste. Bila je ura v zvoniku, daleč je odmevalo po okolici, in tiho je prišel mimo zbor pevcev, v krog so stopili pod temnimi okni in so zapeli. Glej, in nalahko so se dvignile zavese, na šipo se je naslonil droben in zaspan obrazek ... In pesem se je dvignila nalahko od tal, kakor skromna in ponižna želja se je dvignila, proseče je objela srce in tiho se je izgubila ...
Koritnik se je približal domači hiši, stopil je v vežo, in vrata v sobo so bila odprta. Na mrtvaškem odru je ležala mati, bled plamenček je trepetal ob glavi in samotna ženska je sedela pri vratih in molila. Mati je bila v črni obleki, sklenjene voščene roke, za večni čas zaprte oči ...
 
Koritnik je obstal ob odru, sklonil se je tilnik, nagnila se je glava in stisnilo se je {{prelom strani}} srce ... Zgenilo se je v prsih, vstala je velika bol in je napolnila vso notranjost ...
 
In nikoli več se ne bodo odprle oči, nepozabne materine oči, nikoli več se ne bodo razklenile roke, ljubeče materine roke.
Pozdravil ga je in mu je segel v roko.
 
»Ali si videl? ... Žalostno je ... doma ...«
 
Postaral se je in oslabel je in skoro med jokom je govoril.
»Piše ...« so rekli profesorji in nasmehnili so se zoprno in odurno.
 
»Kaj mu je treba tega? ... Kaj je treba pisati!« ...
 
Zbudila se je zavist, tako skrito je glodal veliki črv, da niti sami niso vedeli zanj; samo v besedah se je spoznalo, v odurnih in prezirljivih smehih.
 
»Kaj se godi z vami?« ...
 
Tako so ga izpraševali, ali Koritnik ni vedel ničesar povedati.
 
»Vi se ukvarjate z drugimi stvarmi!« ... so mu očitali, ozirali so se nanj s pomembnimi pogledi in tainoni se je zaničljivo nasmehnil.
 
»Mi mu izbijemo iz glave verze in poezijo ...« so se hvalili učitelji v večernih druščinah in tako je napočilo za Koritnika težko življenje. Nič več ni dobil inštrukcij, sama očitanja je slišal v šoli, samo uničevali so ga in prezirali ...
 
V šesti šoli je bil tedaj in približala se je nevihta in se je razprostrla nad njegovim življenjem. Zmanjkale so podpore, oče ni {{prelom strani}} zmogel več, že se je bil zadolžil na stanovanju in hrani.
 
»Plačajte, Koritnik, kdo bo imel zastonj!«
Koritnik je odšel vun, po cesti je šel, klobuk na oči in palico v roki.
 
Kaj je človeku, ki je mlad in pogumen, če se zaroti proti njemu dvajset ljudi, če se jih zaroti petdeset in sto ... kaj je človeku, ki čuti v prsih moč, čil in mlad in pogumen je, ne boji se roparjev in tatov in ni ga strah pred polnočnimi duhovi ... Odprta so pota, smejejo se bele ceste, vabijo daljave, širok je svet in prostran, samo palico si odreže človek iz najbližjega grma, hlače priviha, zapne havelok, klobuk potisne na oči in — zbogom. Še enkrat se ozre — in glej, gledali so nazaj bedasti obrazi, raztegnilo se je in razčmerilo tistih dvajset, petdeset ali sto ust, široko se je odprlo podvojeno število kratkovidnih oči, dvajset, petdeset ali sto rok se je dvignilo in popravilo očala ... In lepo se človek zasmeje, lepo in od srca, kakor je malokdaj prilika ... Vije se cesta, vabijo daljave, veselo žarijo gorska slemena v jutranji zarji ...
 
Tako se človek odpravi z veselim in mladim srcem, od očeta se poslovi in od matere in od bratov in od sester in od lepe mladenke:
 
»Bi radi videli?« ... je na tihem mislil Koritnik, ko je čul ravnateljev prazni ton.
{{prelom strani}}
 
»Kam greste?« ...
 
 
Tuintam je drdral mimo voz, tesno zavit voznik je šinil mimo, potegnila je mrzla sapa in zašumelo je suho listje po obcestnem grmovju. Včasih je letela visoko preko ceste jata vran, odurno in mrtvo so se oglašale in prazno je odmevalo od gozdov in poljan.
Koritnik je šel enakomerno naprej, zavit v havelok, klobuk na oči in palico v roki ... Včasih ga je srečal malovreden popotnik, v tla je gledal in je šel mimo v raztrgani in umazani obleki ...
 
Včasih se je videl dim za holmom, glasovi so se začuli tam izza griča in včasih se je začula pesem ... Čisto drobna se je začula nekoč in silno nežna.
Čisto drobno in nedolžno se je zaslišalo in menda je zapel črnolas pastirček, po hribu je šel in je zapel ...
 
In odprli so se pred očmi pusti kraji, sami gozdovi na levo in desno, zašumelo je tu ... tam ... preplašen zajec se je skril v grmovju, brzonoga srna je tekla čez cesto ... Glasil se je lovski rog globoko doli sredi gozda, zalajal je pes, zacvilil je, počila je puška v silni daljavi.
 
In polagoma so pričele padati snežinke, tuintam je padla katera, popolnoma drobna in svetlobela.
»Domov pridem in se poslovim lepo od očeta in sestre, roko jima podam in poslovili se bomo ... Lepo je pogledati dom in bogvekdaj bom zopet hodil po teh potih, bogvekdaj se vrnem iz tujine, in bogvekako bo do tistih dob ...«
 
Tako je mislil in je šel proti domu. In že je bil prišel do ovinka, dvignil se je zvonik sredi doline, domače slive so se videle ...
 
Sel je po vasi naprej in stopil je v do­mačo hišo. Sestra je bila pri ognjišču, ozrla se je in pordelo je lice od veselega presenečenja.
»Francelj!« ...
 
Tudi on se je razveselil, skoro solze so prišle v oči, zatrepetalo je okoli ust ...
 
»Pojdi v sobo, Francelj!« ...
{{prelom strani}}
 
Stopili so v izbo in Koritnik je odložil klobuk in palico in slekel havelok.
 
Koritnik je vprašal in je dvignil obraz.
 
»Nič ni ... Slabo je ... Slaba hrana, denarja ni ... Sama sva ...«
 
Oče je govoril počasi in z žalostnim glasom. In tudi Tončka je izpregovorila.
Tončka je pripovedovala s tihim glasom sedela je bratu nasproti in mu gledala v obraz.
 
»Oni dan se mi je sanjalo o smrti ..... Zunaj so rožljale kosti, bela halja je vihrala v zraku, koščena desnica je dvigala močno svetilko ... Koso čez ramo, je stala pri oknu in dvignila je luč in se je posvetilo po sobi ... Čisto šipe se je dotaknil koščeni obraz in natančno se je čulo ...«
 
»Še vedno te je strah in še vedno si tako plašna in boječa!« ...
Kaj naj mu pripoveduje? ... Samo domača vas mu je znana in pot do mesta, nikoli se ni odpravil čez prvo višjo goro, nikoli čez prvo veliko reko ...
 
»Saj bi šel zdaj lahko v službo! ... Prav bi nam bilo ...«
 
Poltiho in boječe je povedal in je umaknil oči.
 
»Ali ostaneš dolgo, Francelj?« ...
{{prelom strani}}
 
==VII.==
 
Kaj je življenje drugega kakor velik boj, in kaj je velik in imeniten človek, ako ne dober in neustrašen vojščak! ... Dober mora biti in močan in pogumen — ali pa silno mora biti hudoben in zvit ... na ta dva načina se lahko spravi naprej. In le redko se dvigne kdo sredi revnega ljudstva — vstane samotna luč, in rojaki sami jo zasovražijo. Zbudi se zavist, veliki črv gloje v prsih, v srčni krvi se giblje in koplje in ne miruje noč in dan ... Zato zasovraži ljudstvo samotno luč, zamrzi jo in pozabi nanjo v svoji prikriti jezi.
 
Koritnik se je domislil na to, ko je šel čez vas; nihče ga ni poznal, stran so se obračali obrazi in stiskale so se glave za hrbtom ...
Koritnik je razumel obraze in poznal je stikanje glav in težko mu je bilo obenem, ker so bili njegovi rojaki. Nihče ga ni več poznal, slabo so se izražali o njem, ozirali so se za njim in so se nasmehovali.
 
»Kaj pravijo vaščanje?« ...
 
Vprašal je sestro in zganila je z ramami.
»Ne vem, kaj pravijo ...«
 
»Kaj bi skrivala, Tončka, lepo povej!« ...
 
Stopil je pred njo in ji je pogledal v obraz.
»Posloviš se še pri prijateljih —«
 
»Nimam prijateljev na svetu, Tončka! Sama hlinjenost je v ljudeh, samo skrbno pripravljena prijaznost, ali srca ni in ni duše ... Nikoli nisem zaupal nikomur velikega dogodka, samo majhne in malovredne slučaje {{prelom strani}} sem omenil proti takemu človeku in niti tistih ni mogel obdržati in obrnil jih je gotovo v meni najneprijetnejšo stran ... Samo hinavstvo na obrazih, srce na jeziku, a prsi so hudobne in malovredne ... Zato nimam prijateljev in na ta način se ne bo treba poslavljati od njih ... Na jutrajšnje popoldne se podam na pot, proti večeru pridem v mesto in se odpeljem z večernim vlakom ...«
 
Mirno je potekal večer in spravili so se k počitku.
»Zbogom!« ...
 
Slabotno se je oglasil oče, zatrepetalo je v očeh, zganilo se je krog ust ... »Menda se ne vidimo nikoli več ... Umrl bom, star sem ...«
 
Koritnik je stopil na cesto in Tončka ga je spremljala.
Zopet je vprašala sestra in se je ozrla v brata.
 
»Bom pisal ... Tudi ti piši, vse natančno piši, kako je: če so oče zdravi, kaj je s teboj ... kako je z domom, ali vam je težko.
 
Vaščani so se ozirali za mimoidočima.
»Čakaj, še grem s teboj naprej ... do konca ovinka.«
 
Vstaviti se je že hotel in potem se je ozrl še enkrat nazaj proti domu. Videl je črno postavo sredi ceste, mirno stoječo in strmečo v daljavo, in vzel je z glave klobuk in je zamahnil. In dvignila se je roka v daljavi, zganila se je v zraku in spustila se je doli ob životu ... Bil je oče, ki gaje videl iz daljave — še so gledale oči, še so mu sledili pogledi ...
 
Izginilo je vse za ovinkom, in ko sta šla tako sama in tiha, je sklonila Tončka glavo, vztrepetale so trepalnice in solze so kanile na snežena tla.
Burja je pihnila, zaječali so gozdovi, počile so trhle veje, samotno žvižganje je šlo čez daljave ...
 
[[Kategorija: Milan Pugelj]]
[[Kategorija:Dom in svet]]
17.101

urejanje