Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravek
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki, preimenovanje poglavij
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Mrtva srca}}: Povest
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Mrtva srca: Povest
| poglavje=
| avtor= Ivan Tavčar
| opombe=
| opombe= Primerjaj z izdajama 1884 ([[Mrtva srca (LZ)]]) in 1929 ([[Mrtva srca]])
| izdano= ''{{mp|delo|Tavčarjeve povesti}}, 5''. {{mp|kraj|Ljubljana}}: založil pisatelj, {{mp|leto|1902}}
| licenca= javna last
| izdaje= Prvi natis v {{mp|delo|Ljubljanskem zvonu}}, {{mp|leto|1884}} ([[Mrtva srca (LZ)]]); izdaja {{mp|leto|1929}} ([[Mrtva srca]])
| vir= {{fc|dlib|HM37V5OX|s=6-243|dLib}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=84100
| spisano= Prvi natis LZ 1884
| vir= ''Tavčarjeve povesti, 5''. Ljubljana: založil pisatelj, 1902 [{{dLib|doc-HM37V5OX}}]
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
== I. ==
 
== Prvo poglavje. ==
 
<poem>Popotnik pridem čez goró,
.................
Tn kamor se okó ozrè,
In kamor se okó ozrè,
Povsod se mi nov svet odprè.
J. Strel.</poem>
:: ''J. Strel.''
 
Na mehkih blazinah v kupeju drugega razreda
Vrstica 38 ⟶ 41:
tuintam mehke pričetke prve brade, ki mu je
obdajala bledi obraz.
{{prelom strani}}
 
»Strašen čas!« reče končno, vzemši uro iz
žepa. »Že dve! A še sedaj ni te čudne Grčave!
Vrstica 72 ⟶ 75:
 
Prekorači vratca nizke ograje. Po slabi,
blatni cesti stopa med njivami, ki je takrat zorela {{prelom strani}}
ajda po njih. Počasi dospè do mesta, kjer se
pot zavije navzdol proti strugi ter se odpre
Vrstica 116 ⟶ 119:
Namesto odgovora prične Katra prav silno
kričati: »Miha! Miha!«
{{prelom strani}}
 
Miha kmalu prikorači iz veže.
 
Vrstica 152 ⟶ 155:
iz zemlje molečimi koreninami. Žolne potrkavajo
po deblih in oglašajo se druge ptice.
{{prelom strani}}
 
Naš potnik počasi koraka. Saj se mu ne
mudi nikamor. Solnce pluje še visoko na nebu,
Vrstica 185 ⟶ 188:
kakor bi sami sebi pripovedovali nekaj
skrivnostnega.
{{prelom strani}}
 
»Kaj šumé, kaj si pripovedujejo?« se vpraša
naš potnik samega sebe. »Mislim, da je čas in
Vrstica 202 ⟶ 205:
rumeno listje pada nanj — ali on bere in bere.
 
== IIDrugo poglavje. ==
 
<poem>Ljubezen te je pogubila,
Mladosti zamorila cvet.
Stritar.</poem>
:: ''Stritar.''
 
Sin moj! Obljuboval sem ti večkrat, da tedaj,
Vrstica 220 ⟶ 224:
kostanji, ki se jih je veselil tvoj oče v mladosti,
ko so tudi vršali nad njim, od sape premikovani.
In letal sem med njimi, pulil stari mah od {{prelom strani}}
debel ter sesal v sévasé divno življenje, ki klije v
teh večnih gozdih. In kako sem živel! Kaj sem
se menil sveta tam zunaj! Na mehkih tratinah
Vrstica 252 ⟶ 256:
bila umrla nekje tam doli na Hrvaškem in zapustila
tega otroka. Po to siroto je šel moj oče
ter jo pripeljal domov na Nižavo. Ravno isti {{prelom strani}}
čas mu je bila žena — moja mati — umrla. Ali
to ga ni prehudo zadelo. Čudno pa je bilo, kako
Vrstica 289 ⟶ 293:
In ko sem le plakal, je še pristavil: »Nikar ne
jokaj! Saj sem mislil na té v svojem testamentu!«
{{prelom strani}}
 
Še je govoril z Ernestom, potem je pa
umrl — in na mé je mislil v svojem testamentu!
Vrstica 321 ⟶ 325:
 
»Ženil!«
{{prelom strani}}
 
Obstal je in malo je pogladil svojo brado
ter z bičem, ki ga je vedno nosil pri sebi, švignil
Vrstica 362 ⟶ 366:
mesto. Ljubil sem jo, sin, ljubil še potem, ko
me ona ni več, in ko so že davno bile pretrgane
vezi med nama! Moja natura se je bila v njeni {{prelom strani}}
raztopila in preživel sem v sreči mnogo dni. In
časih se me je z grozo polastila misel, kaj bi
Vrstica 395 ⟶ 399:
imela sapa z vejami in listi nad menoj. Ozrem
se po peščeni poti proti Višavi. Prihajala sta
bratranec Ernest in Klara v živem razgovoru. {{prelom strani}}
Ne vem, kako mi je prišla ta misel iz pekla —,
in skril sem se za deblo, da bi poslušal, kar sta
Vrstica 434 ⟶ 438:
 
Lahno se je smejal.
{{prelom strani}}
 
Večer se je bil naredil in noč se pripravljala,
zaviti okolico v teman svoj plašč. Ta dva
Vrstica 468 ⟶ 472:
 
In že sem bil vzel slovo od sveta, kar mi
je stopila pred dušo tvoja podoba, Bogomir. In {{prelom strani}}
vrgel sem od sebe morilno orožje in tok solza
se mi je udri iz oči in srce je izjokalo svoje
Vrstica 501 ⟶ 505:
ki so najbolj zasejali to čutje v moje srce!
Daleč v tujini sem si napravil s teboj drugo
domačijo. Ali smejočega si me videl malokdaj, {{prelom strani}}
malokdaj so se mi razvlekle megle s čela in v
srcu se mi ni nikdar zacelila rana globoka. To
Vrstica 535 ⟶ 539:
svetu — Ernesta Malca, ki je bil nekdaj bratranec
moj!
{{prelom strani}}
 
Bogomir, do danes še nisi vedel, da imaš
domovino. Ljubi jo, zakaj ona ni kriva pregrehe,
Vrstica 542 ⟶ 546:
Ali na svetu sem neizrečeno trpel! —
 
== IIITretje poglavje. ==
 
<poem>Čitao sam u starih knjiga',
Vrstica 552 ⟶ 556:
Lukav, lažan, nenasitljiv,
Riečju: da je žena vrag.
A. Šenoa.</poem>
:: ''A. Šenoa.''
 
Lesovej Bogomir je prebral. Čudne misli
Vrstica 572 ⟶ 577:
in brez življenja. Dolgo časa je sedel na mestu
in čutil, da je v malo trenutkih postal starejši
za mnogo, mnogo let. Kaj je vedel do sedaj o A. Šenoa.
življenju? Ali to življenje mu je položilo sedaj
v prvič železno svojo pest na mlado ramo!
Vrstica 607 ⟶ 612:
 
»Kakor blisk mu udarim med stare dneve!«
reče, »in če ima le kolikaj sreče še, mora jo A. Šenoa.
izgubiti in osamljen kot zadnji jesenski list
pasti v samoten grob!«
Vrstica 649 ⟶ 654:
»Na Nižavo! To se pravi ne v grad, ampak
v vas, na Nižavo!«
A. Šenoa.
 
»Ali ste znani na Višavi?«
 
Vrstica 691 ⟶ 696:
 
»Gospod Vid!«
A. Šenoa.
 
»Da, gospod Vid, Vam rečem, s tisto črno
brado in svetlimi očmi in s tisto drobno žensko,
Vrstica 728 ⟶ 733:
da bi se o njej mnogo govorilo. Gospôda na
Nižavi pa tudi ne!
A. Šenoa.
 
Povem naj Vam še to, da se je dve leti
potem, ali pa še pozneje, oženil gospod Ernest
Vrstica 760 ⟶ 765:
tratina zapuščena. Nekdaj smo tu vaški otroci
imeli svoje igre — ali zdaj ga ne spravite otročaja
tu sem, da bi se mu ne ščetinili lasje na A. Šenoa.
glavi. Bog ve, kaj ji je bilo, da si je sama pomogla
na óni svet? Ali jaz toliko rečem, da
Vrstica 796 ⟶ 801:
Brez dvojbe Višava in ondi Nižava! Vmes
je kostanjev gozd in mimo vasi teče potok, ki
se ravno v sredi med Višavo in Nižavo steka A. Šenoa.
v malo jezerce. To se blesketa izmed zelenega
drevja kot živo srebro. Po vršini plavajo race
Vrstica 831 ⟶ 836:
»Že dolgo časa tu služim, prav dolgo časa, in
sedaj varujem vse!«
A. Šenoa.
 
»Jaz bom danes tu prenočil in morda še
kdaj!«
Vrstica 874 ⟶ 879:
 
Starec pa stoji sklonjen pred njim. Zagleda
se v črte njegovega obraza. Pri sebi pa memra: A. Šenoa.
»Vidov sin! Gregorjev vnuk! Saj sem vedel, da
pride. Tisti široko razrastli zimzelen je padel s
Vrstica 890 ⟶ 895:
pred dušo, ne vemo. Ali gotovo ne prevesele.
 
== IVČetrto poglavje. ==
 
<poem>Glej, on je krivico včinil,
Vrstica 896 ⟶ 901:
Kopal je in skopal jamo,
Ali sam bo v njej poginil.
M. Valjavec.</poem>
:: ''M. Valjavec.''
 
Zgodaj se prebudi Bogomir Lesovej drugo
Vrstica 910 ⟶ 916:
nikjer ničesar! Vse je prazno in vse priča, da
že dolgo časa ni prebivalo v teh prostorih človeško
bitje. Nikjer reč!, ki bi ga zanimala. Pri {{prelom strani}}
oknu opazi pajčino. Pristopi, da bi jo odstranil.
Ali tu na steni visi podobica v okviru, ki je zlato
Vrstica 944 ⟶ 950:
 
»Kako Vam je ime?« vpraša skoraj osorno.
{{prelom strani}}
 
»Jernej, če se Vam ne zamerim, Jernej sem.«
 
Vrstica 987 ⟶ 993:
Zadnja ploha je odtrgala zimzelen s strehe. To
ima pomen, boste videli!«
{{prelom strani}}
 
Medtem je hodil Bogomir po široki, s peskom
posuti poti, ki je peljala z Višave v kostanjevi
Vrstica 1.020 ⟶ 1.026:
le za trenutek, potem pa gleda zopet življenja
trudno kot poprej.
{{prelom strani}}
 
»Ako ste Ernest Malec, bi rad govoril z
Vami.«
Vrstica 1.058 ⟶ 1.064:
nekoliko oživiti, Vašo mladost Vam malo
pred dušo poklicati. Starost ima hudo vest!«
{{prelom strani}}
 
Ernest zopet sede in si briše potno čelo.
 
Vrstica 1.094 ⟶ 1.100:
»Vesela igra,« nadaljuje Bogomir, ko óni
le molči, »vesela igra! Vsaj do sedaj! Ali morda
Vam usoda na stare dni požene trnje. Bomo {{prelom strani}}
videli. Dozdeva se mi, da Vam postajam nadležen.
Za danes jemljem tedaj slovo. Pozneje
Vrstica 1.133 ⟶ 1.139:
iz grla. Bogomir odide z lahnim poklonom.
Ta dva v sobi molčita nekaj časa.
{{prelom strani}}
 
»To je torej romantični naš sorodnik!« izpregovori
gospa občutno. Premalo je cenil
Vrstica 1.141 ⟶ 1.147:
»Čudne manire!« zdihne soprog za njo.
 
== VPeto poglavje. ==
 
<poem>Le zeleni, senčni gaj,
Vrstica 1.147 ⟶ 1.153:
Jaz kot list uvel sedaj
Mrjem pod teboj.
S. Gregorčič.</poem>
:: ''S. Gregorčič.''
 
Boji se me! Ta zavest obda Bogomira z
Vrstica 1.169 ⟶ 1.176:
beli reki se vrste sela, in tam drdra tudi lokomotiva,
katere dim se vije po zraku. —
{{prelom strani}}
 
Domǒv še neče! Kje je še poldne! Obrne
se v gozd nazaj. Pogledati si hoče skrivnosti
Vrstica 1.204 ⟶ 1.211:
Prav ste dejali. Glejte, častiti gospod Lesovej,
če midva reč pazljiveje pregledava, imam ravno
tisto pravico kakor Vi, ležati tu v mehkem mahu {{prelom strani}}
ter zreti proti visokemu gospodarju, ki se mu
je iz rok izlila vsa stvaritev. Božja priroda! Ali
Vrstica 1.239 ⟶ 1.246:
in lahka, je pričala o uboštvu. Tudi
na obrazu se je čitalo, da mož ne živi v izobilju.
Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi {{prelom strani}}
svojimi črtami in z visokim mislečim čelom vtisk,
ki se ga Bogomir ne more iznebiti. Še potem
Vrstica 1.279 ⟶ 1.286:
polno vejo, da se zreli kostanj usuje raz nje
kakor dež.
{{prelom strani}}
 
»Oj, ko bi tole Jernej videl!« vzklikne
druga, večja.
Vrstica 1.320 ⟶ 1.327:
sramežljivosti stoji pred njim. Pri tem izpusti
svoj predpasnik, da se usuje svetli kostanj po
zemlji. Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti {{prelom strani}}
okrog glave. A ruta ji uide na ramo, in odkrijejo
se krasni rumeni lasje, ki se kakor zlato
Vrstica 1.364 ⟶ 1.371:
se hudobnež, ki jemlje sadje z drevja ali pa
klasje s polja, ostro kaznuje z zaporom.«
{{prelom strani}}
 
»Moj Bog!« vzklikne in skoraj ji sili solza
v oko. »Izpustite mi roko!«
Vrstica 1.407 ⟶ 1.414:
 
»Ne. V resju je ležal in proti nebu gledal!«
{{prelom strani}}
 
»Proti nebu! In gosposko nošo je imel!«
 
Vrstica 1.437 ⟶ 1.444:
gospodu.
 
== VIŠesto poglavje. ==
 
<poem>Ti sam si gospodar!
Vrstica 1.448 ⟶ 1.455:
Med dvomi, zmotami viseti —
Človeka — vstvariti nikár!
S. Gregorčič.</poem>
:: ''S. Gregorčič.''
 
Potem preteče nekaj dni. Bogomir Lesovej
je zahajal pridno v gozd. Ostro je prežal, če se
ne skriva kje med debli rumenolasa glavica, ki {{prelom strani}}
mu ni hotela izginiti iz spomina. Sam sebi je
legal, da ne lazi zategadelj po logu. Kaj hoče
Vrstica 1.486 ⟶ 1.494:
»Kako si jaz mislim življenje? Godi se nam,
kakor je pisano v sveti knjigi: lačni smo in
iščemo ljubezni — a podaja se nam kamen in {{prelom strani}}
sovraštvo! Mi živimo v časih mrtvih src! Ta
čas za silo se skriva pod penami napačne humanitete.
Vrstica 1.519 ⟶ 1.527:
dandanes mora vsako dekle biti koketno. Tako
zahtevajo časi!
{{prelom strani}}
 
Táko je naše življenje!
 
Vrstica 1.555 ⟶ 1.563:
bolj. Nekdaj ugasne tudi ta velikan in tema
pokrije prostore svetovne.
{{prelom strani}}
 
Že Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo
množi z geometrično progresijo, a da se
Vrstica 1.582 ⟶ 1.590:
vse vzvišeno, vse vzorno med človeštvom
in materializem združen z živalskim bo vladal.
{{prelom strani}}
 
To je teorija mrtvih src! Ali Bog sam je
gospodar! Morda vsemogočni njegovi volji dopade,
Vrstica 1.616 ⟶ 1.624:
vstopnico in obljubi priti. Na to se Nemca s
pokloni odpravita. —
{{prelom strani}}
 
== VIISedmo poglavje. ==
 
<poem>Schwarze Röcke, seid′ne Strümpfe,
Vrstica 1.623 ⟶ 1.632:
Sanfte Reden, Embrassieren —
Ach, wenn sie nur Herzen hätten!
H. Heine.</poem>
:: ''H. Heine.''
 
Mesto Lukovec, ki hočemo sedaj govoriti
Vrstica 1.651 ⟶ 1.661:
potem ne šteješ, potem si ničla. Hčere
bogatašev se pošiljajo v Lindau ali druge nemške
inštitute, iz katerih se čez nekaj let povračajo, {{prelom strani}}
cvetoče v nenaravni koketnosti. Ako hodiš po
mestnih drevoredih, niti enega trenutka nisi
Vrstica 1.685 ⟶ 1.695:
Bogomir mora čakati. Dolga vrsta vozov je
pred njim, ki se počasi izpraznjujejo. Dospevši
do vhoda odpre vozu vratca nekakov portir, {{prelom strani}}
opravljen v ponošeno livrejo, držeč v rokah
palico, ki je nosila debelo rumeno gómbo na
Vrstica 1.718 ⟶ 1.728:
Bogomir stopi v sosednjo sobo. Povsod
tuji obrazi. Tu so sedeli očetje, ki so prišli ne
radi in samó svojim gospem in gospodičnam {{prelom strani}}
na ljubo. Že sedaj, ko se je veselica komaj
pričela, so se grozno dolgočasili. Pušili so cigare
Vrstica 1.755 ⟶ 1.765:
»To je špekulant in špekuliral bo tudi s
svojim prepričanjem!«
{{prelom strani}}
 
»Tiste jame so mu morda pojedle nekoliko
očetovih grošev!« se vsili tretji.
Vrstica 1.789 ⟶ 1.799:
»Danes bo še kak Slovenec tu!« se oglasi
tretji zaničljivo.
{{prelom strani}}
 
»Slovenska sodrga!« se srdi oni z repi okrog
ušes. O Slovencih ni nikdar drugače govoril,
Vrstica 1.822 ⟶ 1.832:
krasna: belih polnih rok na kupe in žarečih oči
na izobilje! Črne muhe v frakih pa so zaljubljeno
zrle svojim plesavkam v obraz, zvijale tanka {{prelom strani}}
telesca ter živo agirale z rokami, kakor bi Bog
vé kaj duhovitega govorile. Prišedši bliže pa si
Vrstica 1.855 ⟶ 1.865:
 
Summa summarum: mnogo smejanja, mnogo
plesanja, mnogo nepotrebnega govoričenja, in {{prelom strani}}
mnogo potú! V srcu pa je vendar čutil vsakdo,
da je bilo lani in predlanskem ravno tako, in
Vrstica 1.890 ⟶ 1.900:
kar je menil, da je silno elegantno. »Vraga, od
kod pa je tebe prineslo?«
{{prelom strani}}
 
Bogomir ga nikakor ne more spoznati.
 
Vrstica 1.928 ⟶ 1.938:
bogatim. O vsaki ti vem povedati, koliko bo imela
dote, in povedal ti bom, če boš hotel! Hajdi!«
{{prelom strani}}
 
Bogomir mora ž njim. In oni s pahljačem, s
katerim se je še vedno bíl po stegnu, ga vlači
Vrstica 1.941 ⟶ 1.951:
koloni!«
 
== VIIIOsmo poglavje. ==
 
<poem>
Vrstica 1.951 ⟶ 1.961:
Oko mene vas se sviet zavrti,
Zadrhče mi ko list srdce živo.
Stanko Vraz.</poem>
:: ''Stanko Vraz.''
 
Kadrilja v dveh kolonah! Kdo je ne pozná
Vrstica 1.964 ⟶ 1.975:
biti! In končno še najhujše! V tvojem
sosedstvu se je naselil zaljubljen parček, in ta
se ti nosi, kakor golob in golobica na strehi. {{prelom strani}}
Ti sam imaš neprestano zavest, da moraš kaj
govoriti. Ali kaj? Tvoja plesavka te je pogledala
Vrstica 1.997 ⟶ 2.008:
besede, besede in samó besede. S tem je hotela
izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne razgovore.
{{prelom strani}}
 
»Gospod Lesovej«, vpraša potem ponosno,
»ali govorite angleški?«
Vrstica 2.040 ⟶ 2.051:
 
»Ste li čitali njegovega »Starega mornarja«?«
{{prelom strani}}
 
»Ne, gospodična!«
 
Vrstica 2.076 ⟶ 2.087:
 
»Gospod, ali poznate »Starega mornarja«!«
{{prelom strani}}
 
Vprašani raztegne obraz: »V Trstu sem jih
poznal nekoliko!«
Vrstica 2.109 ⟶ 2.120:
ter je bil v črnem svojem plaščeku in z brezméčnimi
nožicami brez ugovora smešna prikazen.
Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni {{prelom strani}}
ta Maltezovec, pa je vendar (tako, da je vsakdo
lehko slišal) vzkliknila: »Ah, wie herzig!«
Vrstica 2.145 ⟶ 2.156:
semkaj! Od samega začudenja niti besedice izpregovoriti
ne more.
{{prelom strani}}
 
»Poglej ga, še vedno je lesén!« se oglasi
zopet Turkinja.
Vrstica 2.178 ⟶ 2.189:
Ves ta čas se je oziral Bogomir kakor jastreb
po dvorani. Izmed belih oblek in črnih frakov
ne more opaziti vijolice, po kateri je hrepenelo {{prelom strani}}
njegovo srce. Končno jo ugleda. Ondi pri vratih
v garderobo je stala — brez maske — ter snemala
Vrstica 2.216 ⟶ 2.227:
noči odpravi proti Višavi.
 
<center>* * *</center>
 
{{prelom strani}}
Med zimo je odpotoval Bogomir Lesovej.
Imel je opravke v mestu, kjer mu je umrl oče.
Vrstica 2.251 ⟶ 2.263:
mizi in kmalu je sedela okrog njiju vesela in
navdušena družba.
{{prelom strani}}
 
== IXDeveto poglavje. ==
 
<poem>
Eine groẞegroße Epoche hat das Jahrhundert geboren;
Aber der groẞegroße Moment findet ein kleines Geschlecht.
Schiller.</poem>
:: ''Schiller.''
 
Tu so sedeli! V srcih vseh je živel današnji
Vrstica 2.291 ⟶ 2.305:
»Poliček — pa suhega mesa, Kremen, takisto
v skledo položenega med kislo zelje, Kremen!«
{{prelom strani}}
 
»Vem, vem!« odgovori Kremen, »potem bi
si ne želel ničesar na svetu in rad bi delal in
Vrstica 2.310 ⟶ 2.324:
tej duševni lenobi si je zamastil in zamoril srce
in dušo.
{{prelom strani}}
 
»Kako se Vi zovete?« vpraša mladega človeka
tik sebe. Bil je to gimnazijalček svetlega
Vrstica 2.353 ⟶ 2.367:
Z groznim cinizmom je govoril te besede,
vlival smrt v mlado dušo in trgal z neusmiljeno
roko upe iz nje. In ali jih morda ni tacih »pesimistov«
v istini med nami, ki nam s suhimi
svojimi idejami ostrupâvajo mladino? Da bi jih
zadelo nebá prokletstvo!
Vrstica 2.359 ⟶ 2.374:
Gospodu doktorju je stopalo vino v možgane,
ker pridno je pil.
{{prelom strani}}
 
Oni pa je tudi pil in objele so ga vinske
močí. Strašna praznota mu je nastala v srcu.
Vrstica 2.400 ⟶ 2.415:
oblakov. Prav nič se jih ne bojim, bo vsaj vino
kaj cene imelo! Haha!«
{{prelom strani}}
 
»Istina, ceni bi ne škodilo, hihi!« Tako sta
govorila ta dva poštenjaka. Na mestu, kjer nosijo
Vrstica 2.418 ⟶ 2.433:
kamenov.
 
<poem>
»On je zlata posoda,
K'ma ljubezen do svoj'ga naroda,
Naj mu zažvenketá čaša,
Če je taka tud' volja vaša!«
</poem>
 
Z navdušenjem se dvigne vse ter hiti k
Vrstica 2.436 ⟶ 2.453:
njiju in klepeče med seboj. Tudi ta dva se
podasta v razgovor.
{{prelom strani}}
 
»Stric Ernest, Vam bi se bilo gotovo čudno
zdelo, če ne bi se bil oglasil danes tu pri Vas.
Vrstica 2.472 ⟶ 2.489:
 
»Drag, prav drag!« pritrjuje Ernest in beseda
mu prihaja tako težko iz grla, kakor bi {{prelom strani}}
ga nekaj dušilo. »Saj ni nič, le pijte, gospodje!
V moje zdravje pijte, gospodje! Le pijte, gospod
Vrstica 2.515 ⟶ 2.532:
Malec, še enkrat na spomin istih, ki ste jih Vi
— že veste!«
{{prelom strani}}
 
In ko sta odpila, reče glasno: »Sedaj, stric
Ernest, pozdravil bi še rad domačo gospó in
Vrstica 2.546 ⟶ 2.563:
v megli ju vidi zapuščati sobo.
 
== XDeseto poglavje. ==
 
<poem>Naš maček je ljub′co imel.</poem>
:: ''S. Jenko.</poem>''
 
Na vrtu v lopi je sedela domača gospodična
Meta in oddaljena sorodnica, gospodična Amalija
Murnova. Kartali sta. Ž njima je igral notar {{prelom strani}}
Sodar in lasje so mu dišali po mazilih vsega
sveta. Pri strani je še sedela domača gospa ter
Vrstica 2.588 ⟶ 2.605:
 
»Gospodična Amalija!« reče (in prikloni se
nekako takisto, kakor bi se priklonil cerkveni {{prelom strani}}
stolp, ako bi se mogel), »gospodična Amalija,
v pokorščini Vam tu predstavljam gospoda Bogomira
Vrstica 2.624 ⟶ 2.641:
vodil v prvi vrsti notar Sodar. Tudi hišna gospa
pove sedaj to, sedaj ono. Hvali dobro letino,
da je bilo lani žito prav bogato in da je letos {{prelom strani}}
strašno obilo salate. Vpraša tudi, če Bogomir
obdeluje vrt na Višavi, če pazi družini na prste,
Vrstica 2.658 ⟶ 2.675:
 
»Meta,« nadaljuje Filip z mrtvim glasom,
»ne bo imela toliko dote, kolikor si je Vi {{prelom strani}}
želite pri prihodnji svoji soprogi! Saj Vi, gospod
notar« — in Filip se suhotno zasmeje —
Vrstica 2.686 ⟶ 2.703:
senčnatim kostanjem, kraljeval v njegovem srcu!
 
== XIEnajsto poglavje. ==
 
<poem>In mein gar zu dunkles Leben
Strahlte einst ein süẞessüßes Bild.
H. Heine.</poem>
:: ''H. Heine.''
 
Bogomir vstane. Kri mu polje v obraz, a
hipoma je zopet bled kakor sveča. Hči je
Ernesta Malca! Ta misel mu kakor blisk prešine {{prelom strani}}
trpečo dušo. Ta stvarca, podobna dihu mlade
pomladi, ki si jo je v svojih sanjah in sanjarijah
Vrstica 2.729 ⟶ 2.747:
Izposodita si torej kmetsko obleko pri Mici,
dekli. Miha, hlapec, pa je moral na Višavo. Šel
je tam mimo ter je dejal Jerneju: tu doli ob {{prelom strani}}
dolgi poti kradeta dve kostanj! Onidve pa sta
komaj pričakovali starega čuvaja in radovedni
Vrstica 2.765 ⟶ 2.783:
ne sme, ker je hči človeka, ki je nekdaj pokončal
vso srečo očetu njegovemu. Morda ga {{razprto|ona}} ne
ljubi? Tu je bila rešilna misel! Kaj je on dekletu? {{prelom strani}}
Saj je še skoraj otrok! Če bi zvedel resnico o
tem, potem bi jo laže pozabil. Pozabiti jo! Kako
Vrstica 2.778 ⟶ 2.796:
 
<poem>»In mein gar zu dunkles Leben
Strahlte einst ein süẞessüßes Bild;
Nun das süẞesüße Bild erblichen,
Bin ich gänzlich nachtumhüllt.«</poem>
 
Vrstica 2.800 ⟶ 2.818:
oko upre vánj. Bilo je to pohlevno, proseče in
milo oko! A ničesar mu ni odgovorila.
{{prelom strani}}
 
»In Vi, sestrična Ana, boste li prišli?«
 
Vrstica 2.838 ⟶ 2.856:
žensko srce, ki se pri vsaki priliki v solzah
topi.«
{{prelom strani}}
 
Vstane, a takoj zopet sede na deblo.
 
Vrstica 2.872 ⟶ 2.890:
me bil ljubil. Ko sem imel kakih deset let, mi
je dejal nekega dne Viktor Malec: Kaj boš ti,
ki še očeta nimaš! Bilo je to pomladanskega {{prelom strani}}
dne in pri mizi smo sedeli in Viktorju je ravno
tedaj sedla na čelo črna muha. Spominjam se
Vrstica 2.902 ⟶ 2.920:
našem srcu tisto poetično, prekipeče sovraštvo
do naših tlačiteljev. Kako znajo mlada srca sovražiti!
Res je, da se potem okruši to sovraštvo in {{prelom strani}}
da človek, stopivši v življenje, marsikaj z drugimi
očmi opazuje nego li poprej v prvi mladosti!
Vrstica 2.934 ⟶ 2.952:
 
Tolažil sem se, da postanem zakonito
polnoleten in da postanem tedaj tudi gospodar {{prelom strani}}
svojemu imetju. In tedaj sem hotel v kraje svete
in blage, kjer teče vir neskaljenega slovanstva!
Vrstica 2.967 ⟶ 2.985:
kakor boginja in čista kakor angel božji! Sedaj
še mi noč in noč počiva v sanjah trudna glava
na rahlih njenih prsih in sladka njena usta mi {{prelom strani}}
govoré tolažbo in ljubim jo goreče, iskreno. In
kako bi je ne ljubil, saj je bila vendar rodna
Vrstica 2.997 ⟶ 3.015:
kakor ga je kazala podoba na steni! —
 
== XIIDvanajsto poglavje. ==
 
<poem>Ljubezen je bila, ljubezen še bo,
Ko tebe pa mene na svetu ne bo.
Narodna pesem.</poem>
:: ''Narodna pesem.''
 
Mnogo se je že pisalo o ženskem srcu.
Izvrstni pesniki so to srce primerjali vrtu, polnemu
pisanega cvetja, ali pa zlati posodi, nasuti {{prelom strani}}
z biseri, ali pa morju, zeleno modremu, ki se mu
v prečistem dnu šopirijo rdeči biseri in mnogobojne
Vrstica 3.038 ⟶ 3.057:
Kaj ji hoče? To bo jutri čakal, sedeč na tisti
leseni klopi! In prevzetno srce njegovo se bo
od bolečine in razdraženega ponosa stiskalo, ker {{prelom strani}}
nje ne bode! In še prosil ni, kar zapovedal ji
je! Meni nič, tebi nič zapovedal! In s tistimi
Vrstica 3.070 ⟶ 3.089:
reko, mimo Grčave tekoč. Tik »Prepada« na leseni
klopi pa sedi Bogomir Lesovej in grozno zre
in od srda stiska pesti, časih pa gotovo, brez {{prelom strani}}
dvoma gotovo, malo zakolne! ... A nje ni, prav
resnično je ni! V temno noč bo čakal, čakal
Vrstica 3.083 ⟶ 3.102:
ne pride k »Prepadu«.
 
<center><hr width="10%" /></center>
 
Solnce je bilo skoro zatonilo. Kostanjevi
Vrstica 3.105 ⟶ 3.125:
Pred malo dnevi je bil dež pomočil pota
v gozdu. Še so tuintam stale mlakuže in naša
gospodična je morala sedaj pa sedaj nekoliko {{prelom strani}}
privzdigniti dolgo obleko, da se je koketno
prikazala drobna nožica. Ali tu v samoti ni bilo
Vrstica 3.138 ⟶ 3.158:
je zbešala po tej stezi v temni gozd! ...
 
<center><hr width="10%" /></center>
 
Strah je bil preobdal dekleta. Vse moči
njene duše so se uprle, uprle proti njemu, ki
jo je videl v takem položaju.
{{prelom strani}}
 
Dalje in dalje hiti! Trnje ob stezi ji trga
nežno obleko. Ali ona tega ne čuti in ne opazi,
Vrstica 3.175 ⟶ 3.196:
črtata od temnega mraka. Gozdni ponočni duh
pa je napolnjeval prostor na okrog.
{{prelom strani}}
 
Ali vsa srčnost se je bila raztopila v njeni
duši. Z rokami si je zakrila obrazek in skoraj
Vrstica 3.210 ⟶ 3.231:
da se je bila potem, ko jo je nosil po
slabi stezi in ji rahlo govoril sladke in mehke
besede, kmalu umirila ter se mu oklenila okrog {{prelom strani}}
vrata, se naslonila z drobno glavico na njegovo
ramo, si zatisnila oči in poslušala, kar ji je govoril.
Vrstica 3.239 ⟶ 3.260:
Ana, tudi najini ljubezni!«
 
== XIIITrinajsto poglavje. ==
 
<poem>
Videl povsod si, kak iščejo d'narje,
Kak se le vklanjajo zlat'mu bogu.
F. Prešeren.</poem>
:: ''Prešeren.''
 
V Rakovcu ob vodi se je imela deliti sveta
birma. Vas z raztrganimi strehami in umazanim
zidovjem je bila olepšana tisti dan kakor nevesta {{prelom strani}}
pred poroko ter se šopirila v zelenju in
cvetju. Povsod se dvigajo mlaji proti nebu in
vihrajo pisani trakovi! Pred cerkvijo pa stoji
Vrstica 3.280 ⟶ 3.303:
Knez je moral dospeti vsak trenutek v vas.
Pred župnijo so ga hoteli pozdraviti najprej.
V ta namen se je zbralo pred visokim vhodom {{prelom strani}}
obilo duhovščine in druge gospode. Še celó
Ernest Malec z Nižave je prišel ter se sladkal
Vrstica 3.316 ⟶ 3.339:
slovenska. Da je bil veren služabnik cerkve, se
umé samo ob sebi.
{{prelom strani}}
 
Z ošabnim pogledom premeri pričujoče,
podá roko dekanu Muharju in se hladno prikloni
Vrstica 3.352 ⟶ 3.375:
— mi pa smo sami bedaki! Le pridi, boš
videl, da bo prav! To je bil odgovor, če sem
hotel vedeti, čemu naj postavim telo svoje v {{prelom strani}}
Rakovec naprodaj! Kaj mi hoče škof? Dolžan
mu nisem nič, in on meni nič — in tedaj
Vrstica 3.388 ⟶ 3.411:
hlapec farovški, ki gre na vrt spat, gospodje
so pa pri kosilu!«
{{prelom strani}}
 
GodrnjaleGodrnjaje je spravil debelo, umazano listnico.
 
»Srečo pa ima ta Malec! To je resnica!
Vrstica 3.426 ⟶ 3.449:
nima otrok, je srečen na zemlji! Koliko sem
zapravil zavoljo tebe denarja, težko pridobljenega
denarja! In kaj si sedaj? Nič. Notar hočeš {{prelom strani}}
biti, a še vedno sezaš v moj žep. Tebe in tvoje
notarstvo moram rediti sedaj! Če ti pa rečem
Vrstica 3.460 ⟶ 3.483:
da ti bodo na glavi vstajali lasje, ki jih mažeš,
kakor smo mazali nekdaj os pri vozu!«
{{prelom strani}}
 
»Da v svoji govorici ne morete nikdar zatajiti
nekdanjega voznika!« se oglasi sin zbodljivo.
Vrstica 3.494 ⟶ 3.517:
boš, da bo tako. Vse drugo pa dobé tuji ljudje
in basta!«
{{prelom strani}}
 
»Molčite vendar, ata, saj nisva sama!«
zdihne notar.
Vrstica 3.531 ⟶ 3.554:
sina — trudi in muči. Sin takoj porabi mehko
to priliko.
{{prelom strani}}
 
»Ata,« pravi ponižno, »že dolgo časa imam
željo z Vami o neki važni stvari izpregovoriti!«
Vrstica 3.576 ⟶ 3.599:
s plota na tla. »Kaj praviš? Meto z Nižave?
Hči Ernesta Malca?«
{{prelom strani}}
 
»Ravno tisto! Menim, da mi ne bo treba
brez uspeha vprašati!«
Vrstica 3.619 ⟶ 3.642:
»Ej, to je prazna beseda! Ti boš nesrečen!
Ti, ki ti je vsaka točajka, če nosi zaručene lase,
ideal, ali kako že pravite učeni ljudje! To {{prelom strani}}
pravi drugim, a ne staremu, rodnemu očetu!
Meniš pač, da boš sédel k polni skledi! Pa je
Vrstica 3.654 ⟶ 3.677:
če bi jo morali plačevati s svojimi denarji! Že
davno sem slutil vse in že dobri dve leti bo tega,
kar mi je pojasnil denarnega zavoda agent, kako {{prelom strani}}
in kaj. Že takrat so ga pestili židi in že takrat
se je govorilo marsikaj! Že takrat niso več snemali
Vrstica 3.687 ⟶ 3.710:
drugi, kakor bi to storil jaz, in tudi ti, sinko?
Pričetkom je malo nože pobrusil, ali sedaj stavim
staro svojo glavo, da se bo zagledal v tiste {{prelom strani}}
rumene lasé rumenolične Ane na Nižavi! Haha!
Na zdravje! Zavrè mu srce, zavrè mu pamet in
Vrstica 3.725 ⟶ 3.748:
 
Sin se zagleda v jasno nebo. Sedaj ni več
zdihoval. Ko sin ničesar ne odgovori, prične {{prelom strani}}
stari nanovo: »Ako že hočeš v jarem, vzemi
- Murnovko. Ni stara, ni mlada! No, mnogo
Vrstica 3.766 ⟶ 3.789:
začudenja, ker ravno v tistem hipu so zagrmeli
možnarji in dvorni kapelan je prihitel k družbi
z novico, da je knez pri vhodu v vas stopil z {{prelom strani}}
voza, in da bode takoj na mestu. Govorica potihne.
Vse je osuplo in velik nered nastane v
Vrstica 3.800 ⟶ 3.823:
Ali nad zlatom in srebrom je prevladal rahli
knezov pogled! —
{{prelom strani}}
 
Ugledavši družbo pred župnijo, je snel knez
takoj triogelnik z glave ter ga ponosno oddal
Vrstica 3.836 ⟶ 3.859:
 
Z bistrim pogledom je premeril potem drugo
družbo. Nekaj se jih je sililo spredaj in bili so {{prelom strani}}
si v svesti, da jih ne bode prezrlo knežje oko.
Drugi, manj veljavni, so morali ostati v ozadju.
Vrstica 3.870 ⟶ 3.893:
»In svetega Vida donečih zvonov, ali se jih še
spominjaš? Morda jih nikdar več slišala ne bova!«
{{prelom strani}}
 
Obrne se k družbi:
 
Vrstica 3.879 ⟶ 3.902:
»To je knez, to je pravi knez!«
 
== XIVŠtirinajsto poglavje. ==
 
<poem>
Ein gutes Volk — und Vater dieses Volkes,
Das, dacht' ich, das muẞmuß göttlich sein! —
Don Carlos, III, Io.</poem>
:: Don Carlos, III, 10.
 
Knez in škof Janez Evangelist je ravnokar
Vrstica 3.904 ⟶ 3.928:
poezija, ki je tako bogato vpletena med obrede
katoliške cerkve.
{{prelom strani}}
 
Bogomir Lesovej je slonel pri zidu in
omamil ga je skoraj ves ta blesk, ki ga je
Vrstica 3.935 ⟶ 3.959:
pogledom do širokega okna, kjer je kakor kip
nepremično stala kontesa Lina. In zopet se mu
je dozdevalo, da ga opazuje mrzlo njeno oko. {{prelom strani}}
Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat!
Končno pa se mu vsilijo v spomin še Prešernovi
Vrstica 3.950 ⟶ 3.974:
in kjer so zvonovi bučali izmed visokih lin. —
 
<center>* * *</center>
 
Po dokončani birmi je šel knez in škof na
Vrstica 3.967 ⟶ 3.992:
v kot, in komaj so se dobro vrata za škofom
zaprla, že pojó: »Preljubo veselje, oj kje si doma!«
{{prelom strani}}
 
Hišni gospodar sili družbo jesti in piti.
Kjer se mu ponudi prilika, stiska roke in kjer
Vrstica 4.000 ⟶ 4.025:
potrti, ali pa radostni, kakor je knez ravno delil
svojo milost ali nemilost.
{{prelom strani}}
 
NaposledNapósled pride zopet sluga ter zanoslja:
»Gospod Filip Tekstor!«
 
Vrstica 4.037 ⟶ 4.062:
avdienco, a sedaj neče izkazati spodobnega
počeščenja višjemu svojemu pastirju; sedaj
tiči pri vratih in niti koraka ne stori, da bi {{prelom strani}}
poljubil prstan na blagoslovljeni roki. V tem pa
je bil škof Janez Evangelist jako občutljiv!
Vrstica 4.072 ⟶ 4.097:
ne prosim záse, pač pa za trpina, ki nosi na
svojem telesu toliko ran, da jih niti Job ni toliko
imel v najhujši svoji nesreči; ki je prelil že {{prelom strani}}
toliko solzá, da bi se napolnilo ž njimi jezero;
za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče zemlja
Vrstica 4.106 ⟶ 4.131:
krvjo obliti spoznati, da se opravičiti ne
morete!«
{{prelom strani}}
 
»Ostre so Vaše besede!« odgovori knez,
ne v srdu, ker je vsekako občutil, da sveti
Vrstica 4.140 ⟶ 4.165:
 
»Moj Bog, kaj mi govorite!«
{{prelom strani}}
 
»Vaša milost, bodite milostivi in dovolite
mi, da izgovorim. Le malo besed mi teži še
Vrstica 4.177 ⟶ 4.202:
mu je kakor starodaven gozd, v katerem
so okamenela drevesa in okamenele veje na njih!«
{{prelom strani}}
 
Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje:
»Najlepši trenutek v življenju, visoki gospod, je
Vrstica 4.210 ⟶ 4.235:
Pred njegovim pogledom se razprostira rumeno
obsejana ravnina: zlato klasje se ziblje v pišu,
zeleni travniki se širijo vmes in štrleči vinogradi {{prelom strani}}
se vrste med zračnimi logi. V ozadju pa
se dviga ponosno gorovje s kipečimi svojimi
vrhovi, ki na njih počiva skoraj večni sneg.
Vrstica 4.243 ⟶ 4.269:
kar ima, ima narod slovenski zahvalo dajati
svojemu jeziku. Moč tega jezika gaje probudila
iz smrtnega spanja. Ali sedaj, ko se je ravnokar {{prelom strani}}
probudil, je še slaboten, opoteka se sem, opoteka
se tjà in podstave nima, ki bi se stalno
Vrstica 4.268 ⟶ 4.294:
»Kako pravi don Filip:
 
<poem>Ich lieẞließ euch bis zum Ende reden — Anders,
Begreif ich wohl, als sonst in Menschenköpfen,
Malt sich in diesem Kopf die Welt —</poem>
Vrstica 4.276 ⟶ 4.302:
hočem jaz? Morda poznejših kdo, morda! Z
Bogom, mladi prijatelj!«
{{prelom strani}}
 
Knez pozvoni. Videti je bilo, da neče dalje
govoriti. Strežaj stopi v sobo. Filip odide z
Vrstica 4.314 ⟶ 4.340:
Glas Ernesta Malca je oznanjeval, da je
mož pil nekaj čez mero.
{{prelom strani}}
 
»Le pijva ga!« se oglasi Lovre Sodar. Začuje
se kup žvenket.
Vrstica 4.357 ⟶ 4.383:
»Naj sliši,« odgovori oni, »ta tako ne šteje.
Ali hitiva, da jih doideva!«
{{prelom strani}}
 
Nerodno odlazita po stopnicah. Filipu se
napravlja tema pred pogledom in zavedel se
Vrstica 4.363 ⟶ 4.389:
že davno odšla. —
 
== XVPetnajsto poglavje. ==
 
<poem>Krotka je nje duša
Vrstica 4.373 ⟶ 4.399:
Kad nebo in zemlja
razstavlja me od nje!
Stanko Vraz.</poem>
:: ''Stanko Vraz.''
 
Filip Tekstor je sam ostal na hodniku. Ko
Vrstica 4.392 ⟶ 4.419:
 
Oditi je hotel, oditi je moral! Prej pa nego
je zapustil kraj, kjer mu je padlo v srce seme {{prelom strani}}
prve ljubezni, je moral še enkrat videti njo,
katere podoba mu je tako jasno živela v duši.
Vrstica 4.426 ⟶ 4.453:
katerem je sedela. Knjigo je bila odložila tik
sebe na mizo in lahno položila roko nanjo.
{{prelom strani}}
 
Tako v mislih je sedela in gledala za oblaki,
ki so pluli visoko po nebu ter se ravno tedaj
Vrstica 4.461 ⟶ 4.488:
mi očitali nehvaležnost ter obdali s črnimi sencami
moje ime — zatorej sem prišel k tebi!«
{{prelom strani}}
 
Beseda mu zastane; kar ji je hotel povedati,
vse je bil sedaj pozabil. Iskal je po kotih
Vrstica 4.497 ⟶ 4.524:
 
Po njem pa se razburijo vsi občutki in
pozabljen je svet okrog njega, pozabljen in {{prelom strani}}
vtopljen v večno temo, iz katere se mu svita le
njena krasna podoba. Ona je v sramežljivosti svoji
Vrstica 4.534 ⟶ 4.561:
odide.
 
== XVIŠestnajsto poglavje. ==
 
<poem>{{razprto|Don Cesar}}: Und seine Schwester!
{{razprto|Chor}}: Wehe! Wehe! Wehe!
— — — — — — — — —
 
{{razprto|Chor}} (Bohemund): Es ist gesprochen, du hast es vernommen, Das Schlimmste weifit du, nichts ist mehr zurück!
</poem>
du hast es vernommen,
:: ''Schiller'': Die Braut von Messina.
Das Schlimmste weifit du, nichts ist
mehr zurück!
Schiller: Die Braut von Messina.</poem>
 
Proti večeru tistega dne je sedel Ernest
Vrstica 4.573 ⟶ 4.598:
 
Bila je rdeča kakor cvet.
{{prelom strani}}
 
»Kje si bila, da te tako dolgo ni?« vpraša
stari s kislim glasom.
Vrstica 4.617 ⟶ 4.642:
se opravičuje, potem pa se ji iznova sladká:
»Rad te imam, in ti mene tudi, ali ne, Metka?«
{{prelom strani}}
 
»Da! da!« odgovori Meta hitro.
 
Vrstica 4.656 ⟶ 4.681:
gorovje. Dobila je bila nekje kos belega papirja
in ga trgala mehanično, da se je pred njo po
parketu napravil bel sneg. Končno se obrne {{prelom strani}}
proti njej. Smilila se mu je, ko je tako bleda
stala pred njim. Vstane in ji z debelimi prsti
Vrstica 4.697 ⟶ 4.722:
volji. Okrog prstov si ga boš ovijala in dobro
življenje boš imela. In to je glavna stvar!«
{{prelom strani}}
 
Meta postoji pred njim. Ne odgovori mu
takoj. Srd ji dviga prsi in z bleščečimi očmi
Vrstica 4.734 ⟶ 4.759:
S tresočo roko si pogladi svetlo plešo ter
globoko zdihne. »Ti misliš, da je vse tako,
kakor se vidi. Pa ni! Ko ti spiš, tedaj tarejo {{prelom strani}}
tvojega očeta skrbi in spanje mu na trudne
trepalnice sesti neče. Časih bi rad, da bi zaspal
Vrstica 4.771 ⟶ 4.796:
mi vsi ž njo! Dajte me živo v grob! Samo tega
starega človeka ne! Če mi poda roko, mi je,
kakor bi čutila na svoji koži mrzlega kuščarja! {{prelom strani}}
Z vsemi močmi me ne pritirate v ta zakon.
Zategadelj govoriva rajša o pametnejših rečeh!«
Vrstica 4.809 ⟶ 4.834:
 
»Važen, kakor sem rekla. Sami ste dejali,
da sem že v letih in da se mi je čas možiti. {{prelom strani}}
Mislila sem že na to in srce moje si je poiskalo
ženina, ki je boljši od Sodarjev, in če jih priženete
Vrstica 4.849 ⟶ 4.874:
hlepim, da bodem vzela v zakon moža, ki ima
sive lase in polno vrečo denarjev? V tem sem
premalo Vaša hči, ata! Naj si obdrži oboje, {{prelom strani}}
denar in sive lase. Živo sem si ohranila srce in
bolje, da sem srečna v uboštvu, nego nesrečna
Vrstica 4.889 ⟶ 4.914:
 
»Hočeš me torej prisiliti ...?«
{{prelom strani}}
 
»Storite, kar Vam ljubo. Saj sem že dejala,
da grem danes od hiše, in bosa, ako treba!«
Vrstica 4.927 ⟶ 4.952:
poslušaj! Kratka bo pripovest, ali bolje bode,
če jo poslušaš sedé!«
{{prelom strani}}
 
Dekle molče sede. Z nekako grozo jo napolnijo
mrtvo-zaspane besede očetove.
Vrstica 4.960 ⟶ 4.985:
sem prihajal, prav obilokrat prihajal.
Dobri prijatelj pa me je puščal pri svoji ženi,
hodil po svojih hlevih ter se veselil tolstih {{prelom strani}}
svojih volov, ki jih je potem drago prodajal na
Primorsko ali Bog ve kam. Jaz pa sem tičal pri
Vrstica 4.993 ⟶ 5.018:
haha! Po temnem potu sva se izprehajala, a jaz
sem grešil na temoto. Tik starega kostanja sem
poljubil ženo bližnjega svojega na sladka njena {{prelom strani}}
usta. Ubogi Vid pa je tičal za kostanjem.
Vse je videl in vse slišal. A ne, da me je s
Vrstica 5.026 ⟶ 5.051:
Zveza moja s Klaro ni ostala brez nasledkov.
Dobila sva sina in ta sin ...«
{{prelom strani}}
 
»In ta sin!« Strastno se je dvignila Meta.
Vsa kri ji zapusti lice. Oči se ji široko odpro
Vrstica 5.065 ⟶ 5.090:
Zbranim gospodom pa reče: »Gospod
Blagor, želja moja je, da prisedete k meni!«
{{prelom strani}}
 
Z župnikom sedeta v voz. Kmalu potem
odrdra vsa vrsta tja v pogorje, v deželo, kjer
Vrstica 5.080 ⟶ 5.105:
da ni smel imeti — nikake vere!
 
== XVIISedemnajsto poglavje. ==
 
<poem>Prosim te, tujka ljubezniva,
Vrstica 5.086 ⟶ 5.111:
Da se ljubezen nepremagljiva
V mojem srcu ne obudí.
Simon Jenko.</poem>
:: ''Simon Jenko.''
 
Tisto jutro, ko je knez in škof zapustil
Vrstica 5.102 ⟶ 5.128:
glavo ter čakal, da bi ga vpregli v voz,
v tezalnico! Ali danes mu je bila namenjena
bolj gospôska usoda: čez trebuh so ga tesnó {{prelom strani}}
s pasom prevezali in na hrbet mu pritisnili
staro, ogoljeno sedlo, ki morda že ni rabilo pol
Vrstica 5.140 ⟶ 5.166:
»pride li Elijev voz, da se bomo odpeljali proti
nebesom?«
{{prelom strani}}
 
Glasno smejanje razkači starca: »Ne smejajte
se! Naš gospod bi imel lehko lepega
Vrstica 5.177 ⟶ 5.203:
to je s tiho zadovoljnostjo hrustal s starimi
zobmi. Tedaj je pa živinče hipno dvignilo težko
svojo glavo, pričelo po zraku vohati in končno {{prelom strani}}
je dalo od sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor
da je izteknilo kaj zeló prijetnega! Začuje se
Vrstica 5.213 ⟶ 5.239:
»Kdo je tu gospodar?« vpraša grofica mrzlo.
Pričela je z uzdo nagajati konju, da je prišel
v ogenj ter plesal s krasno jahačico po peščenem {{prelom strani}}
tlaku. Ko ga je brez težave zopet umirila,
vpraša še enkrat: »Kdo je tu gospodar?«
Vrstica 5.247 ⟶ 5.273:
enak, ki je nekdaj sedal nanj znani vitez
Španjolski.
{{prelom strani}}
 
»Grofica soteška povprašuje po Vas!« mu
kriči Jernej naproti. Starec se je odločno bal
Vrstica 5.282 ⟶ 5.308:
grofica. Z visocega svojega sedeža mu je premerila
osebo od glave do tal in potem od tal do glave.
{{prelom strani}}
 
Zardel se je, ko ji je odgovoril: »Sem, in
ime mi je Bogomir Lesovej!«
Vrstica 5.318 ⟶ 5.344:
mero in to se je vnelo v njem. Drugo jutro
smo mrtvega dobili v gozdu in z glavo je slonel
na tistem robu. Od roba dalje pa za dva vatla {{prelom strani}}
v krivino in potem zopet kakor nit ravno proti
severu dalje! Moj Bog, meja je očita, vsak otrok
Vrstica 5.352 ⟶ 5.378:
v sedlo. Pri tem mu je pomagal Jernej in
godrnjal: »E, mnogo so nam pokradli graščinski,
in še več bi nam bili, da nisem pazil kakor {{prelom strani}}
postojna na tisto mejo. Že grofov oče je silil
na naše. Taka je! Čemu bi se več govorilo!«
Vrstica 5.385 ⟶ 5.411:
dvojbe nahajal v njem. Bil je jezdec, a ne preizvrsten,
in časih se je v resnici videlo, kakor
bi hotel poiskati pot s sedla navzdol. Pri tem je {{prelom strani}}
delal stari konj neprijetne skoke, da je Bogomir
sedaj in sedaj že hotel pograbiti sedlo, da
Vrstica 5.421 ⟶ 5.447:
če se mi pri Vašem imenu ne godi drugače;
saj Vas do danes niti poznala nisem!«
{{prelom strani}}
 
Razsrdil se je nekoliko.
 
Vrstica 5.461 ⟶ 5.487:
takoj! Vaša krivda ni, ker ste ravno otrok
svojega stoletja. Vzgoja naših časov je taka,
površna, brez jedra, bi dejala! Odkar imamo {{prelom strani}}
francoski upor, ubijajo posebno vneti preroki
zbegani mladini v glavo tiste grozne nazore, ki
Vrstica 5.494 ⟶ 5.520:
vprašanje kočljivo in da se je mladi mož nahajal
v stiskah, ki jih je tembolj občutil, ker je
tedaj že občudoval, v vsakem oziru občudoval {{prelom strani}}
krasno svojo nasprotnico. Notranjega uverjenja
žarovitost ji je plapolala po obrazu, da je vsa
Vrstica 5.527 ⟶ 5.553:
grof, čegar predniki so v križarskih vojskah s
svojo krvjo pojili Palestine pekoče ravnine!«
{{prelom strani}}
 
»V istini ne vidim bistvenega razločka!»
 
Vrstica 5.558 ⟶ 5.584:
ko so odpravili tlako, so pokradli takoj prvo
leto polovico grozdja cesarskega trsa, drugo
leto pa so ga že do jagode obrali! In tako {{prelom strani}}
vsako leto pozneje. Lansko zimo pa, ko je
vladal hud mraz, so ga posekali v noči in
Vrstica 5.592 ⟶ 5.618:
zavoljo te ženske, ki je tako ni ljubil nihče, še
družina v Soteski ne!
{{prelom strani}}
 
Kontesa je obstala na mali višini, od koder
so se videla posekana drevesa in tudi mesta,
Vrstica 5.631 ⟶ 5.657:
koščena oseba grofa Antona. Nekoliko začuden
je bil, opazivši hčer v družbi tujega človeka.
Kontesa mu je takoj razložila stvar ter mu z {{prelom strani}}
veliko slovesnostjo predstavila mladega soseda.
Potem pa oba zapusti, češ, da sedaj lehko sama
Vrstica 5.670 ⟶ 5.696:
 
»Kakor ukazujete, ekscelenca!«
{{prelom strani}}
 
== XVIIIOsemnajsto poglavje. ==
 
<poem>Evo izbe, gdje mi
Vrstica 5.677 ⟶ 5.704:
Razsvietila dušu
Nje ljepota sjajna.
Stanko Vraz.</poem>
:: ''Stanko Vraz.''
 
Nekoliko streljajev pod železniško postajo
Vrstica 5.705 ⟶ 5.733:
čveteroogelniku zidani grad, s prostornim dvoriščem,
visokimi sobami in z zračnimi mostovži.
{{prelom strani}}
 
Tu sem je pripeljal grof Anton svojega
soseda tisto jutro. Pred grajskimi hlevi, ki tiče
Vrstica 5.738 ⟶ 5.766:
povpraševal ga je posebno vestno, če ima obilo
divjačine po višavskih logeh in če je kaj prida
prepelic ali jerebic. Močno se začudi, čuvši, da {{prelom strani}}
Bogomir niti lovec ni in da nikdar puške v
roke ne vzame. Na hodniku jima pride kontesa
Vrstica 5.774 ⟶ 5.802:
 
Kontesa Lina je takoj hitela proti oknu in
Bogomir se je čudil, kako hitro so se ji razstopile {{prelom strani}}
ostre črte po obrazu in kaka ljubezen ji je
zažarila v očeh! Pred starko se je zgrudila na
Vrstica 5.805 ⟶ 5.833:
oko; tudi starki sami je prihitela debela kaplja
na lice.
{{prelom strani}}
 
»Čemu bi jokali, srce moje! Saj mi je še
dano gledati v zorno ravnino in, kar je še
Vrstica 5.843 ⟶ 5.871:
 
»Na Višavi! Sedaj vem vse, hvalo Bogu,
sedaj vem vse! Ali časih smo rekali tistemu {{prelom strani}}
kraju: na Nižavi! To je bilo tedaj, ljubi otročički
moji, ko vas še na svetu ni bilo. Na
Vrstica 5.879 ⟶ 5.907:
zahajal v našo družbo mlad človek, skoraj še
otrok in v letih, ko se še ničesar ne ve o resnosti
življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi; {{prelom strani}}
rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je
prišel, kakor list s pogorske trepetlike, če ga je
Vrstica 5.911 ⟶ 5.939:
tesno. »Čemu tudi?« je odgovoril lahno, »če
mi Vi, kontesa, podaste še enkrat roko, potem
je vse dobro!« — »Z Bogom, gospod Gregor!« {{prelom strani}}
Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi
potem vroče poljubil roko, da se mi je popolnoma
Vrstica 5.944 ⟶ 5.972:
 
»Vidite,« odgovori kneginja živahno, »saj
sem vedela, da sem že čula nekdaj Vaše ime {{prelom strani}}
Lesovej, da, Gregor Lesovej! Torej je tudi
mrtev? Seve, seve, od tedaj je sedaj več nego
Vrstica 5.984 ⟶ 6.012:
da bi prošnjo svojo s tem še bolj podprla.
Skoraj se je hotel braniti; prosil je tudi grof
Anton in ko je končno še kontesa obljubila, {{prelom strani}}
da ga hoče spremijevatispremljevati na klavirju, mu ni
ostajalo druzega nego vdati se. Grofica je
hitela h klavirju ter ga pričela prebirati, da so
Vrstica 6.019 ⟶ 6.047:
»Povej nam kaj o vojvodinji Korneliji
Amaliji!« prosi kontesa.
{{prelom strani}}
 
»O Korneliji Amaliji!« Takoj se je starki
razjasnil obraz. »Ali vam še nisem pravila o
Vrstica 6.053 ⟶ 6.081:
 
»Mrtvo je njegovo veličanstvo, Friderik
Avgust; mrtva cesarica mati Leonora in mrtva {{prelom strani}}
si tudi ti, Kornelija Amalija! Nad zvezdami
kraljuješ sedaj in se oziraš na revno zemljo,
Vrstica 6.086 ⟶ 6.114:
se je vedel nositi kakor jagnje in ker je redno
dohajal k službi božji! Trdilo se je, da je najkrasnejši
mož v vsej Evropi. Vsekako pa je bil {{prelom strani}}
človek predrznega, silno predrznega značaja, in
ker se je pregrešil proti milosti božji, je moral
Vrstica 6.122 ⟶ 6.150:
semkaj bo prišel in {{razprto|brez}} vednosti Njegovega
Veličanstva?«
{{prelom strani}}
 
Ni mi takoj odgovorila.
 
Vrstica 6.155 ⟶ 6.183:
Zastajala mi je kri pri srcu, ker sem imela
zavest, da ničesar dobrega nastati ne more.
Sedli smo. O ljubezni nista govorila; kadar pa {{prelom strani}}
so se srečali pogledi, se je izlivalo srce v srce!
Svoje kneginje še nikdar nisem videla v taki
Vrstica 6.191 ⟶ 6.219:
komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko
svojo. Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah
ostri glas cesarskega očeta. Friderik Avgust {{prelom strani}}
je imel navado, da je obilokrat neoglašen prišel
k svoji ljubljenki Korneliji Amaliji. Tudi tisti
Vrstica 6.225 ⟶ 6.253:
stropu in končno je izpregovoril, odločno z
nemilostivim glasom:
{{prelom strani}}
 
»Mon dieu! Palffy, zdi se mi, da! gotovo
je, nikakor se ne motim, prepričan sem, da
Vrstica 6.264 ⟶ 6.292:
za trenutek, obiskati svojo {{razprto|nevesto}}, konteso
Margerito!«
{{prelom strani}}
 
»Skrb mi bode, na cesarski moji besedi,
skrb mi bode, da se kmalu poročita!«
Vrstica 6.298 ⟶ 6.326:
si je dejal Bogomir, ko je tisti dan počasi
jezdaril po zelenem logu proti Višavi.
{{prelom strani}}
 
== XIXDevetnajsto poglavje. ==
 
 
<poem>
In mein gar zu dunkles Leben
Strahlte einst ein süẞessüßes Bild;
Nun das süẞesüße Bild erblichen,
Bin ich gänzlich nachtumhüllt.
H. Heine.</poem>
:: ''H. Heine.''
 
Tisto leto se je oglasila zgodnja zima in
Vrstica 6.333 ⟶ 6.362:
da je moral tajiti pri tem svoj značaj ter umoriti
v sebi vsako stalno prepričanje. A kaj če to
v časih, v katerih sta špekulacija in sleparstvo, {{prelom strani}}
če sta se vedeli zaviti v tančico hinavstva, bili
prava in edina zapovednika nevedne in zaslepljene
Vrstica 6.364 ⟶ 6.393:
dolzih let prihranilo, je moralo zapustiti skrite
predale in se izpremeniti v lepo obrobljeno delnico
novega društva, ki se je potem v skrivni predal {{prelom strani}}
z večjim veseljem spravila nego poprej v trudu
dolzih let težko prisluženi denar! Delničarji so
Vrstica 6.396 ⟶ 6.425:
Stari Sodar je sedaj, ko je prijatelj Malec
imel lepo žetev, zahteval svoje plačilo. Jesenskega
jutra se je oglasil na Nižavi, črno oblečen; {{prelom strani}}
na glavi pa mu je tičal visok star klobuk, o
katerem se nikakor ni dalo določiti več, kdaj
Vrstica 6.433 ⟶ 6.462:
 
Ko Malec ničesar ni odgovoril, dostavi
Lavrencij, da bi bilo pač najbolje, če bi se {{prelom strani}}
oboje ženitovanje napravilo še pred adventom,
in če bi se oboje ženitovanje slavilo skupno —
Vrstica 6.448 ⟶ 6.477:
bledo nevesto povprašali, je bila isto tako zadovoljna.
 
<center>* * *</center>
 
Že v dan pred dvojno poroko se je zbralo
Vrstica 6.467 ⟶ 6.497:
 
Nadčastnik baron Krušič je nosil na velikanskem
telesu drobno in s telesom v nikaki {{prelom strani}}
primeri stoječo glavico. Njegov obraz je bil
navaden, tako rekoč vsakdanji, in da si ni česal
Vrstica 6.499 ⟶ 6.529:
ker je pri najmanjši priliki takoj rad potegnil
orožje.
{{prelom strani}}
 
Četrti v družbi je bil neki vitez Lanski,
ki se je šele v Lukovcu pridružil vojakom ter
Vrstica 6.531 ⟶ 6.561:
oddaljeni sobi. Dasi že silno pijani, so pričeli
v tej sobi piti iznova. Prazne steklenice so
metali v steno, skozi okno, da je razbito steklo {{prelom strani}}
žvenketalo, kar jim je posebno dobro delo, ali
pa po tleh, kamor se je komu zljubilo! Bil je
Vrstica 6.569 ⟶ 6.599:
nima človek nikdar preveč! Vsaj pošten človek
ne! Ti Lanski, ti pa si preklicana sirota!«
{{prelom strani}}
 
Takoj je vitez obmolknil, ker se je bal,
da bi ga sicer ne izpehali iz družbe.
Vrstica 6.612 ⟶ 6.642:
 
»Urá!« vpijejo vsi.
{{prelom strani}}
 
Takoj vstanejo, postavijo mizo na prejšnje
mesto, sedejo k njej ter jo oblože s polnimi
Vrstica 6.648 ⟶ 6.678:
je trdo stopal po tlaku, je odmevalo od sten.
Časih je postal in tedaj se je vselej čulo, da
je govoril sam s seboj. Senci enak je prilezel {{prelom strani}}
po hodniku — Filip Tekstor! V mislih je prikorakal.
Ali pri vratih nehote obstane in dvigne
Vrstica 6.682 ⟶ 6.712:
se bode zgodilo, kar je govoril! Za sedaj pa
mu dajmo piti!«
{{prelom strani}}
 
Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel
položaja, ki se je nahajal v njem. Mali
Vrstica 6.718 ⟶ 6.748:
predrami in potisne Lanskega od sebe, da se
je hipno zvrnil po sobi. Obležal je na podnici
in niti vstati ni izkušal, ker je dobro vedel, da {{prelom strani}}
bi mu morali vsi poizkusi izpodleteti. Dobro je
poznal Lanski svoje moči. Zategadelj je mirno
Vrstica 6.758 ⟶ 6.788:
lice se je Tekstorju zalilo s krvjo in sovražno
so se mu svetile oči.
{{prelom strani}}
 
»Tvoje je torej vse to delo, nižavski
pleničar,« je izpregovoril suhotno. »Do sedaj
Vrstica 6.797 ⟶ 6.827:
»Gospodje, izborni prijatelji moji,« prične
s sikajočim glasom, »vi se hočete s tem človekom
kratkočasiti in res ne vem, čemu bi se ne! {{prelom strani}}
A rečem vam, iz roke mi bo zobal! Do sedaj
pa še ne veste, kdo li je ta interesantni človek,
Vrstica 6.836 ⟶ 6.866:
»Filip Tekstor in Viktor Malec! To se čuje
kakor voda in ogenj, ali ne?«
{{prelom strani}}
 
»Kakor voda in ogenj! Recimo, da si ti
voda!« dostavi Welser zaspano. Veselilo ga je,
Vrstica 6.872 ⟶ 6.902:
čul nekaj groznega, morda najgroznejšega, kar ga
je še pričakovalo v samotnem življenju!
{{prelom strani}}
 
»Govori, govori, dragi Malec naš!« sili
baron Krušič, ki se je tudi zelo zanimal za
Vrstica 6.911 ⟶ 6.941:
napno na drobnem obrazcu, da mu stopijo izpod
nizkega čela. »In potlej?«
{{prelom strani}}
 
»Potem, nekaj let potem pa se je oglasil
na Višavi sinek, dasi je bil domači graščak že
Vrstica 6.947 ⟶ 6.977:
res! Moj Bog, saj ne more biti res, ne sme
biti res! Pomisli vendar, kako ste me trli, kako
ste me preganjali in kako sem moral zavoljo {{prelom strani}}
vas nesrečno živeti do sedaj! Ne spominjam se
dneva, da bi bil srečen! Pomislite, gospodje,
Vrstica 6.985 ⟶ 7.015:
kupo na mizi ter buškne tekočino Malcu v
obraz, da je hipno vse curelo po njem.
{{prelom strani}}
 
»Na, kukavica!« izpregovorí, »da bodeš
laže pogoltnil laži, s katerimi hočeš onečediti
Vrstica 7.005 ⟶ 7.035:
konca si niti misliti ne morem!«
 
== XXDvajseto poglavje. ==
 
<poem>In ko ura nam odbije,
Vrstica 7.011 ⟶ 7.041:
Kdo bo še po nas povprašal?
Kdo se z nami bo ponašal?
Simon Jenko.</poem>
:: ''Simon Jenko.''
 
Welser je res vse uredil. Ker ni bilo glede
Vrstica 7.022 ⟶ 7.053:
tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem
mnenju zahtevala pred Bogom in pred ljudmi!
Največ preglavice mu je napravljal prostor, kjer {{prelom strani}}
naj bi se izvršil dvoboj. Po dolgem posvetovanju
in premišljevanju sta si izbrala gospoda sekundanta
Vrstica 7.054 ⟶ 7.085:
mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče
pred Nižavo je vprašal zamolklo:
{{prelom strani}}
 
»Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater
svojo?«
Vrstica 7.089 ⟶ 7.120:
tudi ondi vse pripravljeno, je vzel samokres
Welserju iz rok in se lahno spustil na led.
{{prelom strani}}
 
»Gospod Tekstor!« izpregovori Welser, »odpustite
nam, če smo Vas žalili danes. Bila je
Vrstica 7.124 ⟶ 7.155:
vroče mu čelo, so ga obšli takoj rahlejši spomini.
Kratko življenje se mu je dozdevalo vendar
tako dolgo in zavest, da je dospel sedaj morda {{prelom strani}}
h koncu trnjeve poti, mu je napolnjevala hladilno
vroče srce. Stopila mu je pred dušo
Vrstica 7.156 ⟶ 7.187:
 
Trše je oklenil samokres z roko in napenjal
je moči očesne, da bi prodrl megle {{prelom strani}}
zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti
posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna
Vrstica 7.190 ⟶ 7.221:
mraz! Glejta, da končata to šalo, sicer se prehladimo
vsi. Ali niste zadeli?«
{{prelom strani}}
 
»Ne!«
 
Vrstica 7.225 ⟶ 7.256:
nad njim razprostirala. Ravno tedaj poči strel.
Čul ga je Viktor in sprožil orožje proti njemu.
Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno, {{prelom strani}}
potem pa z obrazom na led, kjer je obležal
kakor mrtev. Ko je oni dospel bliže, je lila kri
Vrstica 7.262 ⟶ 7.293:
da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora,
več postelj. Pristopil je s svetilnico bliže.
{{prelom strani}}
 
»Kdo pa je vendar?«
 
Vrstica 7.303 ⟶ 7.334:
 
»Jezus Marija, sedaj gleda!« zdihne starka.
Bilo jo je strah in mrzel pot ji oblije čelo. {{prelom strani}}
Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na
mestu je obračal kalne oči po sobi in po stenah.
Vrstica 7.340 ⟶ 7.371:
»Kdo je to? Kaj bi je ne poznala! Mati je
našega gospoda! In ko se je ustrelila, je ležala
ravno v tej sobi na mrtvaškem odru! Nihče je {{prelom strani}}
ni prišel kropit! In ravno tam, kjer imaš ti
glavo, je ležala tudi njena glava tisti dan. Sveče
Vrstica 7.375 ⟶ 7.406:
rumen oblak in angel, ki ima peruti od čistega
zlata, me kliče in vabi, naj pridem! In lilije cveto
okrog njega! — V ozadju pa se vije svetega {{prelom strani}}
slovanstva sveta reka, mogočna modra Volga,
in cvetoče lipe ji senčijo pisane obale! — V
Vrstica 7.415 ⟶ 7.446:
»Gospod Lesovej, gost sem Vaš, a menim,
da le za kratek čas. Podajte mi roko!«
{{prelom strani}}
 
Ko mu je podal roko, je vprašal Filip:
»Legali mi ne bodete, če bom hotel vedeti resnico!«
Vrstica 7.435 ⟶ 7.466:
vroče lice, potem pa je šepetal predse:
 
<poem>»Nun das süẞesüße Bild erblichen,
Bin ich gänzlich nachtumhüllt.«</poem>
 
Vrstica 7.443 ⟶ 7.474:
mokra. Porosile so jo bile solze umirajočega!
 
== XXIEnaindvajseto poglavje. ==
 
<poem>{{razprto|Hamlet}}. — — — — Nekdaj sem Vas ljubil.
{{razprto|Ofelija}}. Resnično, kraljevič, zatrjevali ste mi to.
{{razprto|Hamlet}}. Čemu ste mi verjeli: — — — — Jaz Vas nisem ljubil.
</poem>
Hamlet, III. akt, I. prizor.</poem>
:: ''Hamlet'', III. akt, 1. prizor.
 
Dvojno ženitovanje, ki se je praznovalo
drugi dan na Nižavi, ni užigalo tiste radosti v
udeležencih, ki je je pričakoval hišni gospodar. {{prelom strani}}
Takoj zjutraj se je oglasila nenadejana vest:
najprej je odpovedal grof Anton iz Soteske
Vrstica 7.486 ⟶ 7.518:
Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik Tine
in pričakoval, da bi mu svatje kaj darovali.
Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom {{prelom strani}}
in z nekako umetno sramežljivostjo spravljal,
kar se mu je stiskalo v radovoljno roko.
Vrstica 7.525 ⟶ 7.557:
»Pravijo, da se je sam ustrelil. A to ne bo res,
ker bi sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti!«
{{prelom strani}}
 
»Ustrelil! Jezus, Marija!« Na zemljo bi se
bila zgrudila, da je ni prestregel oče, ki pa je
Vrstica 7.543 ⟶ 7.575:
in točo posuti vse!
 
== XXIIDvaindvajseto poglavje. ==
 
Kakor bi se udeleževali sedmine, so sedeli
Vrstica 7.557 ⟶ 7.589:
pestjo udrihal po beli slonovini, da so vse
strune grmele in brnele. Izpraznila se je jedilnica.
Mladina se je sukala po ozkem prostoru, {{prelom strani}}
ob strani pa so sloneli starejši svatje ter —
zabavljali, da je ženitovanje dolgočasno, da tudi
Vrstica 7.590 ⟶ 7.622:
ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnosti,
Ernest Malec nanje niti mislil ni rad!
{{prelom strani}}
 
Meta je z drugo družbo vstala in skrivaj
šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nihče.
Vrstica 7.626 ⟶ 7.658:
 
Šli sta v hčerino sobo. Ondi je Meta razmetala
cvetje in drug svatovski lišp s sebe. {{prelom strani}}
Potem pa je sedla ter s suhimi očmi zrla v
mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega
Vrstica 7.659 ⟶ 7.691:
drobile v njej od dna proti vrhu iskram
enake pene.
{{prelom strani}}
 
»Morebiti so to solze, ki jih še pretočim
v življenju!«
Vrstica 7.702 ⟶ 7.734:
»Si li preveč pil? Ali si pa prepoln vroče
ljubezni, ha! ha!«
{{prelom strani}}
 
Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega
bedaka, toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar
Vrstica 7.737 ⟶ 7.769:
ki jih nositi ni več hotel. Vest mu je očitala
marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne dovoljuje,
da bi snubil hčer tistega, ki mu je {{prelom strani}}
tako rekoč umoril očeta. Smrt Filipa Tekstorja
ga je potrdila v naklepih, ki se je bil že prej
Vrstica 7.767 ⟶ 7.799:
ki je kraljevala v njegovem srcu od tistega dne,
ko jo je prvič ugledal. Izprva se je branil vplivom
njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški {{prelom strani}}
hiši so ga prečudno osrečili. Prej je menil, da
je demokrat, da je človek enak človeku, naj se
Vrstica 7.797 ⟶ 7.829:
nosi polja ratar, če so ga valovi življenja zanesli
v družbo gosposko. Vedel je, da se je
njegovo nepopolno in nesalonsko vedenje {{prelom strani}}
opazilo, ali niti pogled, niti smehljaj ga ni spominjal
nikdar na to, da se ne vede vselej po
Vrstica 7.827 ⟶ 7.859:
pri vsaki priliki sijala iz pogledov in se nehote
kazala iz vsega njegovega vedenja, neprijetna.
Kje živi na svetu ženska, ki bi ji kaj tacega {{prelom strani}}
neprijetno delo! In če bi se bil Terzit zaljubil
v Pentesilejo, junakinjo mogočne krasote, bi se
Vrstica 7.858 ⟶ 7.890:
v zavesti vsakdanjosti svoje, ne upa se ni izpregovoriti.
Tedaj je omenjeni cvet padel iz
njenih las ter se polagoma spustil po njeni {{prelom strani}}
obleki na mehko preprogo, ki je stala na njej.
Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi je v
Vrstica 7.893 ⟶ 7.925:
»Gospod Lesovej,« je dejala nato, »midva
sva pač odrastla — otroka.«
{{prelom strani}}
 
Glas ji je bil zopet trd, kakor bi se sramovala
mehkote svoje.
Vrstica 7.926 ⟶ 7.958:
bledem obrazu se ji razgane kakor rdeča tenčica,
ki pa takoj zopet izgine.
{{prelom strani}}
 
»Če se kaj sprede, meni prav!« govori
Sodar, »imetje je pri hiši in ta je prva!«
Vrstica 7.966 ⟶ 7.998:
 
»Dolgo Vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovej!«
{{prelom strani}}
 
»Dolgo že ne, gospodična!« To je bilo
vse, kar ji je vedel prvi hip odgovoriti. Obrnila
Vrstica 8.002 ⟶ 8.034:
 
»Kaj hoče zakon potem,« je nadaljeval
brezsrčno, »zakon brez ljubezni je življenje z {{prelom strani}}
mrtvim srcem! Zategadelj Vas prosim, pozabite,
kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnjost.
Vrstica 8.040 ⟶ 8.072:
so sfrfotale globoko v žrelo zevajočemu prepadu,
kjer so za večno zakopane. Vidite, to je
bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki {{prelom strani}}
sem jo posvetil spominu Vašemu! Ali srca
svojega Vam žrtvovati ne morem!«
Vrstica 8.083 ⟶ 8.115:
kakor pusta, peščena ravan, kjer ni niti
hladilnih vrelcev, niti zelenih ledin.
{{prelom strani}}
 
== XXIIITriindvajseto poglavje. ==
 
<center><big>Pismo.</big></center>
 
<center>(Bogomir Lesovej prijatelju Ivanu K.)</center>
<big>Pismo.</big>
 
(Bogomir Lesovej prijatelju Ivanu K.)
 
<poem>Umrlo je meni srce,
Vrstica 8.095 ⟶ 8.127:
Umrla ljubezen goreča,
Umrla življenja je sreča.
S. Gregorčič.</poem>
:: ''S. Gregorčič.''
 
Močno se bodeš čudil, ko ti dospe ta
Vrstica 8.117 ⟶ 8.150:
trudno pluje s perotmi, kakor bi hotel sedaj
in sedaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v
kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš, {{prelom strani}}
tako snežno polje je sedaj srce moje! Nad njim
pa se dviguje črni vran temnega obupa in se
Vrstica 8.149 ⟶ 8.182:
sebi! Ali sedaj je čolnič razbit in ta moj list
je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori,
raztrganimi jadri in brez krmila, iztežka na {{prelom strani}}
površju se držeč, povrača k pobrežju! Tako je
to naše življenje. Danes solnce, jutri deževje!
Vrstica 8.182 ⟶ 8.215:
 
Grofa Antona in kontese ni bilo doma.
Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno {{prelom strani}}
prav, sem si mislil, ti dobri, mehki in rahli
duši povem vse in prepričan sem, da bode
Vrstica 8.215 ⟶ 8.248:
dobrotljivost in topla ljubezen ji je sijala iz
pogleda. Vse to je množilo srčnost v meni!
Vdano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek. Že mi {{prelom strani}}
je silila odločilna beseda na jezik in že sem ji
hotel govoriti o srčnih svojih upih, a zopet mi
Vrstica 8.253 ⟶ 8.286:
korak in človek ne ve, kaj bode potem prinašala
prihodnjost! To je ravno, to je ravno!«
{{prelom strani}}
 
»Kdo bode tako boječ, cher Bogomir!« —
pri tem se je svetlost tako milobno smejala —
Vrstica 8.289 ⟶ 8.322:
govoriti, kako mi je ona od tedaj, ko sem jo
videl prvič, zmagala srce, kako se me je polastila
ljubezen in da pravzaprav samo zavoljo {{prelom strani}}
nje zahajam semkaj; tudi sem govoril o svojih
upih in kako živim v veri, da me tudi ona
Vrstica 8.327 ⟶ 8.360:
 
»Ne verjamem, da bi se bila kontesa tako
zelo izpozabila! A če se je izpozabila, potem {{prelom strani}}
poslušajte, kar Vam govorim! Že pol stoletja
čepim tu v stolu, hroma, onemogla, kakor novorojeno
Vrstica 8.355 ⟶ 8.388:
nisem vedel, kaj naj sedaj počnem. Steza življenja
me je dovedla na mesto, kjer se mi je
pred nogami širil zevajoč prepad. Kako ga premostiti?
V mislih sem še enkrat pretehtal vse
malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji
pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha {{prelom strani}}
rešilna misel. Kaj mi hoče sodba te stare ženske,
ki s svojim zastarelim mišljenjem, s smešnim
Vrstica 8.387 ⟶ 8.421:
izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela
niti upov, niti prihodnjosti, kakor jih nima
cvetje, če se je sredi zime po umetni poti {{prelom strani}}
izvilo iz osrčja materi zemlji! Morebiti je tudi
ljubezen moja taka, brez upov, brez prihodnjosti!
Vrstica 8.419 ⟶ 8.453:
 
»Kdo je? Moj Bog, nadležen sosed, ki
se nam vsiluje v hišo. Pri kneginji je časih, {{prelom strani}}
da se razgovarja ž njo. Saj veste, da mora
zmeraj kdo biti pri njej!«
Vrstica 8.456 ⟶ 8.490:
je bil mrzel, kakor bi me videla danes prvič
v svojem življenju.
{{prelom strani}}
 
»Grof Erdoedy nas je obiskal,« je nosljal
v tem grof Anton. »Že dolgo časa smo ga
Vrstica 8.494 ⟶ 8.528:
bi zapravil dosedanjega življenja svojega. A sedaj
je razpravljeno!
{{prelom strani}}
 
Porodil sem se sredi malega naroda in
slovanska kri se mi pretaka po žilah. Užival