Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

J. Strel.</poem>

blatni cesti stopa med njivami, ki je takrat zorela {{prelom strani}}

== IIDrugo poglavje. ==

Stritar.</poem>

In letal sem med njimi, pulil stari mah od {{prelom strani}}

debel ter sesal v sévasé divno življenje, ki klije v

ter jo pripeljal domov na Nižavo. Ravno isti {{prelom strani}}

vezi med nama! Moja natura se je bila v njeni {{prelom strani}}

bratranec Ernest in Klara v živem razgovoru. {{prelom strani}}

je stopila pred dušo tvoja podoba, Bogomir. In {{prelom strani}}

domačijo. Ali smejočega si me videl malokdaj, {{prelom strani}}

== IIITretje poglavje. ==

A. Šenoa.</poem>

za mnogo, mnogo let. Kaj je vedel do sedaj o A. Šenoa.

reče, »in če ima le kolikaj sreče še, mora jo A. Šenoa.

tu sem, da bi se mu ne ščetinili lasje na A. Šenoa.

se ravno v sredi med Višavo in Nižavo steka A. Šenoa.

se v črte njegovega obraza. Pri sebi pa memra: A. Šenoa.

== IVČetrto poglavje. ==

M. Valjavec.</poem>

bitje. Nikjer reč!, ki bi ga zanimala. Pri {{prelom strani}}

Vam usoda na stare dni požene trnje. Bomo {{prelom strani}}

== VPeto poglavje. ==

S. Gregorčič.</poem>

tisto pravico kakor Vi, ležati tu v mehkem mahu {{prelom strani}}

Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi {{prelom strani}}

zemlji. Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti {{prelom strani}}

== VIŠesto poglavje. ==

S. Gregorčič.</poem>

ne skriva kje med debli rumenolasa glavica, ki {{prelom strani}}

iščemo ljubezni — a podaja se nam kamen in {{prelom strani}}

== VIISedmo poglavje. ==

H. Heine.</poem>

inštitute, iz katerih se čez nekaj let povračajo, {{prelom strani}}

do vhoda odpre vozu vratca nekakov portir, {{prelom strani}}

radi in samó svojim gospem in gospodičnam {{prelom strani}}

zrle svojim plesavkam v obraz, zvijale tanka {{prelom strani}}

plesanja, mnogo nepotrebnega govoričenja, in {{prelom strani}}

== VIIIOsmo poglavje. ==

Stanko Vraz.</poem>

se ti nosi, kakor golob in golobica na strehi. {{prelom strani}}

Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni {{prelom strani}}

ne more opaziti vijolice, po kateri je hrepenelo {{prelom strani}}

== IXDeveto poglavje. ==

Eine groẞegroße Epoche hat das Jahrhundert geboren;

Aber der groẞegroße Moment findet ein kleines Geschlecht.

Schiller.</poem>

roko upe iz nje. In ali jih morda ni tacih »pesimistov«
v istini med nami, ki nam s suhimi

mu prihaja tako težko iz grla, kakor bi {{prelom strani}}

== XDeseto poglavje. ==

<poem>Naš maček je ljub′co imel.</poem>

:: ''S. Jenko.</poem>''

Murnova. Kartali sta. Ž njima je igral notar {{prelom strani}}

nekako takisto, kakor bi se priklonil cerkveni {{prelom strani}}

da je bilo lani žito prav bogato in da je letos {{prelom strani}}

»ne bo imela toliko dote, kolikor si je Vi {{prelom strani}}

== XIEnajsto poglavje. ==

Strahlte einst ein süẞessüßes Bild.

H. Heine.</poem>

Ernesta Malca! Ta misel mu kakor blisk prešine {{prelom strani}}

je tam mimo ter je dejal Jerneju: tu doli ob {{prelom strani}}

ljubi? Tu je bila rešilna misel! Kaj je on dekletu? {{prelom strani}}

Strahlte einst ein süẞessüßes Bild;

Nun das süẞesüße Bild erblichen,

ki še očeta nimaš! Bilo je to pomladanskega {{prelom strani}}

Res je, da se potem okruši to sovraštvo in {{prelom strani}}

polnoleten in da postanem tedaj tudi gospodar {{prelom strani}}

na rahlih njenih prsih in sladka njena usta mi {{prelom strani}}

== XIIDvanajsto poglavje. ==

Narodna pesem.</poem>

pisanega cvetja, ali pa zlati posodi, nasuti {{prelom strani}}

od bolečine in razdraženega ponosa stiskalo, ker {{prelom strani}}

in od srda stiska pesti, časih pa gotovo, brez {{prelom strani}}

gospodična je morala sedaj pa sedaj nekoliko {{prelom strani}}

besede, kmalu umirila ter se mu oklenila okrog {{prelom strani}}

== XIIITrinajsto poglavje. ==

F. Prešeren.</poem>

zidovjem je bila olepšana tisti dan kakor nevesta {{prelom strani}}
pred poroko ter se šopirila v zelenju in

V ta namen se je zbralo pred visokim vhodom {{prelom strani}}

hotel vedeti, čemu naj postavim telo svoje v {{prelom strani}}

GodrnjaleGodrnjaje je spravil debelo, umazano listnico.

denarja! In kaj si sedaj? Nič. Notar hočeš {{prelom strani}}

ideal, ali kako že pravite učeni ljudje! To {{prelom strani}}

kar mi je pojasnil denarnega zavoda agent, kako {{prelom strani}}

staro svojo glavo, da se bo zagledal v tiste {{prelom strani}}

zdihoval. Ko sin ničesar ne odgovori, prične {{prelom strani}}

z novico, da je knez pri vhodu v vas stopil z {{prelom strani}}

družbo. Nekaj se jih je sililo spredaj in bili so {{prelom strani}}

== XIVŠtirinajsto poglavje. ==

Das, dacht' ich, das muẞmuß göttlich sein! —

Don Carlos, III, Io.</poem>

je dozdevalo, da ga opazuje mrzlo njeno oko. {{prelom strani}}

NaposledNapósled pride zopet sluga ter zanoslja:

tiči pri vratih in niti koraka ne stori, da bi {{prelom strani}}

imel v najhujši svoji nesreči; ki je prelil že {{prelom strani}}

zeleni travniki se širijo vmes in štrleči vinogradi {{prelom strani}}
se vrste med zračnimi logi. V ozadju pa

iz smrtnega spanja. Ali sedaj, ko se je ravnokar {{prelom strani}}

<poem>Ich lieẞließ euch bis zum Ende reden — Anders,

== XVPetnajsto poglavje. ==

Stanko Vraz.</poem>

je zapustil kraj, kjer mu je padlo v srce seme {{prelom strani}}

pozabljen je svet okrog njega, pozabljen in {{prelom strani}}

== XVIŠestnajsto poglavje. ==

<poem>{{razprto|Don Cesar}}: Und seine Schwester!

{{razprto|Chor}}: Wehe! Wehe! Wehe!

{{razprto|Chor}} (Bohemund): Es ist gesprochen, du hast es vernommen, Das Schlimmste weifit du, nichts ist mehr zurück!

parketu napravil bel sneg. Končno se obrne {{prelom strani}}

kakor se vidi. Pa ni! Ko ti spiš, tedaj tarejo {{prelom strani}}

kakor bi čutila na svoji koži mrzlega kuščarja! {{prelom strani}}

da sem že v letih in da se mi je čas možiti. {{prelom strani}}

premalo Vaša hči, ata! Naj si obdrži oboje, {{prelom strani}}

hodil po svojih hlevih ter se veselil tolstih {{prelom strani}}

poljubil ženo bližnjega svojega na sladka njena {{prelom strani}}

== XVIISedemnajsto poglavje. ==

Simon Jenko.</poem>

bolj gospôska usoda: čez trebuh so ga tesnó {{prelom strani}}

svojo glavo, pričelo po zraku vohati in končno {{prelom strani}}

v ogenj ter plesal s krasno jahačico po peščenem {{prelom strani}}

na tistem robu. Od roba dalje pa za dva vatla {{prelom strani}}

in še več bi nam bili, da nisem pazil kakor {{prelom strani}}

bi hotel poiskati pot s sedla navzdol. Pri tem je {{prelom strani}}

površna, brez jedra, bi dejala! Odkar imamo {{prelom strani}}

tedaj že občudoval, v vsakem oziru občudoval {{prelom strani}}

leto pa so ga že do jagode obrali! In tako {{prelom strani}}

Kontesa mu je takoj razložila stvar ter mu z {{prelom strani}}

== XVIIIOsemnajsto poglavje. ==

Stanko Vraz.</poem>

prepelic ali jerebic. Močno se začudi, čuvši, da {{prelom strani}}

Bogomir se je čudil, kako hitro so se ji razstopile {{prelom strani}}

sedaj vem vse! Ali časih smo rekali tistemu {{prelom strani}}

življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi; {{prelom strani}}

je vse dobro!« — »Z Bogom, gospod Gregor!« {{prelom strani}}

sem vedela, da sem že čula nekdaj Vaše ime {{prelom strani}}

Anton in ko je končno še kontesa obljubila, {{prelom strani}}

da ga hoče spremijevatispremljevati na klavirju, mu ni

Avgust; mrtva cesarica mati Leonora in mrtva {{prelom strani}}

mož v vsej Evropi. Vsekako pa je bil {{prelom strani}}

Sedli smo. O ljubezni nista govorila; kadar pa {{prelom strani}}

ostri glas cesarskega očeta. Friderik Avgust {{prelom strani}}

== XIXDevetnajsto poglavje. ==

Strahlte einst ein süẞessüßes Bild;

Nun das süẞesüße Bild erblichen,

H. Heine.</poem>

v časih, v katerih sta špekulacija in sleparstvo, {{prelom strani}}

novega društva, ki se je potem v skrivni predal {{prelom strani}}

jutra se je oglasil na Nižavi, črno oblečen; {{prelom strani}}

Lavrencij, da bi bilo pač najbolje, če bi se {{prelom strani}}

telesu drobno in s telesom v nikaki {{prelom strani}}

metali v steno, skozi okno, da je razbito steklo {{prelom strani}}

je govoril sam s seboj. Senci enak je prilezel {{prelom strani}}

in niti vstati ni izkušal, ker je dobro vedel, da {{prelom strani}}

kratkočasiti in res ne vem, čemu bi se ne! {{prelom strani}}

ste me preganjali in kako sem moral zavoljo {{prelom strani}}

== XXDvajseto poglavje. ==

Simon Jenko.</poem>

Največ preglavice mu je napravljal prostor, kjer {{prelom strani}}

tako dolgo in zavest, da je dospel sedaj morda {{prelom strani}}

je moči očesne, da bi prodrl megle {{prelom strani}}

Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno, {{prelom strani}}

Bilo jo je strah in mrzel pot ji oblije čelo. {{prelom strani}}

ravno v tej sobi na mrtvaškem odru! Nihče je {{prelom strani}}

okrog njega! — V ozadju pa se vije svetega {{prelom strani}}

<poem>»Nun das süẞesüße Bild erblichen,

== XXIEnaindvajseto poglavje. ==

<poem>{{razprto|Hamlet}}. — — — — Nekdaj sem Vas ljubil.

{{razprto|Hamlet}}. Čemu ste mi verjeli: — — — — Jaz Vas nisem ljubil. —

udeležencih, ki je je pričakoval hišni gospodar. {{prelom strani}}

Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom {{prelom strani}}

== XXIIDvaindvajseto poglavje. ==

Mladina se je sukala po ozkem prostoru, {{prelom strani}}

cvetje in drug svatovski lišp s sebe. {{prelom strani}}

da bi snubil hčer tistega, ki mu je {{prelom strani}}

njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški {{prelom strani}}

njegovo nepopolno in nesalonsko vedenje {{prelom strani}}

Kje živi na svetu ženska, ki bi ji kaj tacega {{prelom strani}}

njenih las ter se polagoma spustil po njeni {{prelom strani}}

brezsrčno, »zakon brez ljubezni je življenje z {{prelom strani}}

bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki {{prelom strani}}

== XXIIITriindvajseto poglavje. ==

S. Gregorčič.</poem>

kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš, {{prelom strani}}

raztrganimi jadri in brez krmila, iztežka na {{prelom strani}}

Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno {{prelom strani}}

Vdano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek. Že mi {{prelom strani}}

ljubezen in da pravzaprav samo zavoljo {{prelom strani}}

zelo izpozabila! A če se je izpozabila, potem {{prelom strani}}

pred nogami širil zevajoč prepad. Kako ga premostiti?
V mislih sem še enkrat pretehtal vse

pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha {{prelom strani}}

cvetje, če se je sredi zime po umetni poti {{prelom strani}}

se nam vsiluje v hišo. Pri kneginji je časih, {{prelom strani}}