Zvezdana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
AnjaMik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
AnjaMik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zvezdana1.pdf ; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zvezdana2.pdf ; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zvezdana3.pdf ; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zvezdana4.pdf ; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zvezdana5.pdf ; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zvezdana6.pdf ; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/zvezdana7.pdf
}}
 
 
== Prvo poglavje ==
Vrstica 168 ⟶ 169:
 
Take misli obspó našega mladega prijatelja, ko se vozi proti večeru po znanem domačem potu v rojstno, dolgo zapuščeno vas. Ko bi hoteli po teh znamenjih sklepati o notranjosti, o značaji človeškem, in ko bi naša sodba kaj veljala, dejali bi: Dober človek, dober in nepopačen mora biti to. Kako rado se potuji sicer v tujem mestu v tujem duhu izrejena mladina! O ljubezni govori in poje, ono najlepšo iskro in kinč, najblažji čut pa izgubljava, čut, ki nikdar ne goljufa, nikdar ne zagreni: ljubezen do svojega naroda, do domovine.
 
 
== Četrto poglavje ==
Vrstica 217:
 
Pozna noč je bila. Po vasi so pogasnole oljnate svetilnice in skozi vrtno drevje je svetila luna v spalnico Vratislavovo. On pa je slonéč na oknu zrl v vas, in misel mu je drvila za mislijo, podoba za podobo iz njegovega otročjega življenja, kterega je srečno preživel domá pri svojih stariših.
 
 
== Peto poglavje ==
Vrstica 296 ⟶ 295:
 
»Historično mesto je tu,« pravi potem, »kjer sedim. Kdo vé, ali mi bode dano počivati tu črez dvajset in še več let, ali pa nikdar več. Ali ne bodem pahnen morda v tujino, ali ne iščem v tujem ljudstvu varnega počitka, kakor ga je poiskal moj sosed na Zabrdji. In vendar trdil mi je še danes, ljubezen do domovja je najlepši, najslajši, in za njo pride druga ljubezen do pijače, ki omami in utopi, če nam je zagrenila prva. Da, historičen kraj je to: prostor pred rojstno hišo. Srečen oni, kteremu se uresničijo ideali, ki si jih je koval nekdaj tu v prvem mladostnem ognji.«
 
 
== Šesto poglavje==
Vrstica 335 ⟶ 333:
 
Radovedni in krivoverni pivci so zijali pri takem pripovedovanji in menili v resnici, da bi bilo lahko kaj enakega. Posled pa so sklenoli, da je denar le dober, ki ga daje, da ima pravo cesarsko podobo utisneno, a ne hudičeve, pa da je sploh denar le pravi mož in veljaven, naj bode že tak ali tak, da le plača in veljá.
 
 
== Sedmo poglavje ==
Vrstica 448 ⟶ 445:
 
»Čudno, prav čudno je to. Tako mlada je in tako resno že sodi. Temu je krivo, ker je preveč sama sebi prepuščena. Vendar blago dekletce je to, zmožno je, da zmeša moškemu glavo. Ljubezni, prave moške ljubezni je vredno, in srečen bode, kdor jo bode nekdaj smel imenovati svojo.«
 
 
== Osmo poglavje ==
Vrstica 515 ⟶ 511:
 
»V resnici čuden, nerazumljiv človek je gospod Kolovski,« pravi Vratislav, ko se potem sami proti domu vrača. »Vendar, če se ne motim, grajski pisar mu ne godi. Osupnol je bil, ko je stopil starec v kolibo, in barva na lici se mu je bila spremenila. Nekaj skrivnostnega ju dvoji. Kdo vé, ali sta si le po videzu tujca. Kritičen položaj je to, a brez sledu nisem, in morda se mi posreči razvezati uganjko starega znanca, saj prijateljska beseda, pravijo, premore mnogo, in gospod Kolovski mi je brez dvoma prijatelj in poštenjak, v pravem pomenu.«
 
 
== Deveto poglavje ==
Vrstica 560 ⟶ 555:
 
Tako se je vršila grajska gostija večinoma ne brez veselja in zanimivosti, in sicer zaradi tega, ker se je storilo tu marsiktero znanje.
 
 
== Deseto poglavje ==
Vrstica 613 ⟶ 607:
 
Matijec pa sam proti domu hodi in ugiblje in sodi neprenehoma, kako prijetno bi bilo, ko bi bil tudi on grajščak. Peš bi ne hodil potem, v kočiji bi se vozil, rumeno vino bi pil in Pipcu, ki je tudi ubog, a sicer študiran in premeten človek, bi sem ter tja dal za pijačo.
 
 
== Ednajsto poglavje ==
Vrstica 688 ⟶ 681:
 
Tako beseduje starec in zre v mračno zidovje, potem pa ubere počasnih korakov daljno pot.
 
 
== Dvanajsto poglavje ==
Vrstica 777 ⟶ 769:
 
In zdaj nastane tihota. Kakor brez življenja stopa Vratislav poleg nežne deklice.
 
 
== Trinajsto poglavje ==
Vrstica 831 ⟶ 822:
»Kaj takega pa še ne,« pravi potem Skovir sam pri sebi. »Menil sem, da živim v dolgočasnem gorskem zakotji, brez zanimivosti, brez poesije. Zdaj pa vidim, da se spletajo celi romani v mojem okrožji in da igram nenadoma sam imenitno ulogo. Radoveden sem, kaj bode iz tega. Med pisarjem in zabrdskim posestnikom je razpeto neko skrivnostno zagrinjalo, ktero se brez dvombe prej ali pozneje pretrga. In v onej katastrofi se tudi nežnej, trmastej črnolaski poniža glava za nekaj pedij. Kdo vé, ali jej ne bode še žal današnje mlačnosti v gozdu, ali se ne spominja še nekdaj svojega častilca Skovirja, ko bode že prepozno?
Da, lepo je to. Maščevanja ne potrebujem zdaj. Čakati hočem hladno krvno starčevih obljub. Prijetnejšega ni kot od daleč gledati pogin naših zasmehovalcev in jim kazati, da niso niti našega zaničevanja vredni.«
 
 
== Štirinajsto poglavje ==
Vrstica 910 ⟶ 900:
 
Izgovorivši poobjame deklico, poljubi jo v bledo čelo in izgine v gozdnej seči.
 
 
== Petnajsto poglavje ==
Vrstica 962 ⟶ 951:
 
Tako je besedoval Vratislav samemu sebi na poti proti Radovju in je nove sklepe koval. Prišedši domú pa je ukazal, da se njegove reči zopet na prejšnje mesto postavijo, menéč, da še ostane dalje v gorskem zakotji.
 
 
== Šestnajsto poglavje ==
Vrstica 1.121 ⟶ 1.109:
 
To si zapomnite, znanec: Blago srce ohranite svojim idejam, pravico ljubite, krivici se umikajte, in govorili bodete enkrat tako, kakor govorim jaz, — ako ne srečni, pa vsaj mirni in utolaženega srca.«
 
 
== Sedemnajsto poglavje ==
Vrstica 1.158 ⟶ 1.145:
 
Prišedši pred grad sede na kamenito klop na dvorišči in podpre glavo. »Nemesis, čudna Nemesis!« vzdihne potem. »Pred dvajsetimi leti sem sedel tu in zrl v to krasno okolico, ki je bila toliko kakor moja. Zmagovalec sem tu slonel, in moj tekmec je begal po tujini. Dvajset let, kratek čas in kako dolg! V tem so se zamenjale uloge. Jaz sem na njegovem in on na mojem mestu. A tako urno si ne dam žezla izviti iz rok. Bombo, strašno bombo vržem v njegovo družino, ki razruši vse, in če ugonobi tudi mene, nič ne dé. Sladko je počivanje po delu, veselo slovo, če velja dana beseda tako gotovo kot bodo iznenadili in pretresli njega — moji maščevalni topovi.«
 
 
== Osemnajsto poglavje ==
Vrstica 1.203 ⟶ 1.189:
 
Le eden se je smehljal v tem nenadnem prizoru. Bil je Skovir, cesarski komisar, isti človek, ki se je nekdaj čutil tako ponižanega pred svojim prijateljem, zasmehovanega od nežne črnolaske. In zdaj je sedel visoko na prestolu in zrl ponosno na pogubo svojih znancev, na izpolnitev zakletega svojega maščevanja. Več ni zahteval, odškodovan je bil dovolj.
 
 
== Devetnajsto poglavje ==
Vrstica 1.296 ⟶ 1.281:
 
Nekako divje vzklikne starec te besede, blaznost mu zasije v očesu, — skoči kvišku ter plane v prepad, kjer se ubijajo v globini morski valovi.
 
 
== Dvajseto poglavje ==
Vrstica 1.341 ⟶ 1.325:
 
A še isti večer pa se je praznovala v posebnej kabini na ladiji redka slovesnost. Šampanjec se je penil v dveh čašah, žvenketanje kupic se je čelo po sosednjih oddelkih, in pripoveddvanja ni bilo ne konca ne kraja, kajti bila je svatovska vožnja — našega starca na ladiji, gospoda Kolovskega in njegovega mladega prijatelja — Vratislava.
 
 
== Edenindvajseto poglavje ==