Krpanova kobila: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m metapodatki |
ostale zgodbe prestavljene na svoje strani |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Krpanova kobila}}.
| avtor= Ivan Cankar
| opombe=
| izdano= {{mp|avtor|Ivan Cankar}}: {{mp|delo|Krpanova kobila}}. {{mp|kraj|Ljubljana}}: {{mp|založba|Schwentner}}, {{mp|leto|1907}}. ZD 15
| vir=
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=
}}
{{neoštevilčena poglavja}}
== Študija o gledališču. ==
Žareč nedeljski popoldan. Vse dvorišče, s peskom posuto in visoko ograjeno, je bilo še v solncu. Zadaj na verandi, za stopnjico višji od dvorišča, so se gnetli ljudje v soparni senci. Vse mize so bile tam zasedene; kmalu pa so se polnile tudi dolge vrste miz na dvorišču. Večji del občinstva so bile ženske; delavke in služkinje. Kljub vročini so bili vsi obrazi veseli in polni življenja. Žarko so se svetile neokusne pisane bluze, svetile so se velike umetne rože na staromodnih klobukih. Tudi otrok je bilo veliko; kričali so in se podili med mizami. Natakarji v obnošenih, mastnih suknjah, z umazanimi ovratniki in umazanimi servijetami so begali od mize do mize, potni, zasopli.
Vrstica 125 ⟶ 46:
Šel sem dalje in na misel mi je prišel Maeterlinck. Bog vedi, zakaj ravno Maeterlinck, ampak tako mi je bilo, da bi se zasmejal naglas. Z lepim in koristnim naukom v srcu sem šel po svojih potih.
Med mnogopomembnimi znamenji, živimi simboli, ki jih poraja čas po svoji podobi, sebi v slavo in sramoto, se je pojavila Krpanova kobila. Zdaj stoji v zgodovini slovenske kulture kakor Prešernov spomenik.
Vrstica 159 ⟶ 80:
Jaz ne maram tega ... Mislim, da bi začeli od začetka. Spoglejmo se, pozdravimo se prijazno in brez jeze; tistega fanta, ki je lagal o naši kulturi, pustimo, kjer je: naj sam opravi s svojo vestjo. In recimo: kulture ni, kakor je ni bilo, torej ni kulturnih zavodov in jih ni treba, tudi laži ni več in svobodno si lahko smejemo v obraz! Kar se gledališča tiče, bi ga lahko spremenili v cirkus; zadnjič sem videl dresirane pse — zelo kratkočasni so bili in šentpetersko predmestje bi bilo očarano. Na prazne police v fasadi bi bilo treba postaviti Krpanovo kobilo; na obe strani: zaradi simetrije.
Odprle so se torej duri in osuplim očem se je pokazala veličastna perspektiva.
Vrstica 201 ⟶ 122:
Dobro meni! Kaj zato, če pride mimo moje zgradbe kužek, zazeha v solnce in vzdigne nogo! Za rezultat se ne menim veliko, kužka simboliziram brez usmiljenja ter ga postavim krščansko stiliziranega v svojo lepo zbirko, ki bo sčasoma precej popolen arhiv malovredne dobe.
Meglen, pust, do smrti žalosten dan; ali je še dan, ali se je že nagnil mrak? V senco in meglo se gube sive, objokane hiše; težki, mokri vzduh je poln zlovoljnosti in neprijetnih spominov, in človeku je pri srcu tako tesno, kakor da še nikoli ni videl solnca. Potrt je in malodušen; kakor nelepe, od blata oškropljene, nerodne živali kobalijo misli po megleni cesti, kobalijo v kolobarju brez smotra. Ne lepega spomina, ne vesele želje več in spomni se človek naposled na slovensko umetnost in njen križevi pot ...
Vrstica 297 ⟶ 218:
„Tudi ti, tudi ti boš nekoč kujon!“ — „Res, saj si še mlad!“ sem pomislil in sem šel po svoji pusti poti ...
Ne mislim pripovedovati zanimive zgodbe, niti opisati zanimivega človeka. Narobe, stvar je tako vsakdanja, kakor le mogoče in človek tako navaden, kakor jih hodi na stotine, in tisoče po vseh potih in cestah naše domovine. In prav zato ker je stvar tako vsakdanja in človek tako navaden, hočem opisati dogodek, ki se mi je pripetil oni dan. Vem sicer, da je zanimivost najimenitnejša dolžnost pisatelja; ampak pregrešil sem se že tolikrat proti vsem pravilom, pisanim in sporočenim, da sem že takorekoč „izven zakona“ in da grešim z lažjo vestjo, kakor kdo drugi.
Vrstica 375 ⟶ 296:
Ta malo pomembni razgovor v kavarni je vse, kar sem nameraval povedati. Morda bo kdo dvomil o njegovi resničnosti; ampak Boga mi, da sem izpremenil komaj besedo!
== Prešeren. ==
===
Bral sem zgodovino Prešernovega spomenika in se nisem čudil; videl sem osnutek in njegovega stvarnika in sem se čudil prav tako malo; slišal sem iz daljave špektakel slovesnih pesmi in imenitnih govorov — bridkost je bila v mojem srcu, zakaj verzi so bili slabi; drugače je pa bilo vse po pravici in v redu in čudil se nisem nič.
Vrstica 396 ⟶ 316:
Lepa in velika je bila misel, da se postavi Prešernu spomenik, ki bi bil spomenik narodove ljubezni. Toda ... za veliko misel je vodil boj Črtomir in je oblekel kuto; Brdavsa je premagal Krpan in je postal koncesioniran kontrabandar. Kar se je rodilo kdaj velikega, je umrlo smešno smrt; iz spomenika narodove ljubezni je postal nenadoma spomenik klavrne dobe.
Minilo je. Govori so utihnili, na radost trudnih poslušalcev, visoko v noč je strmela brezoblična, črna masa, ob vznožju so veneli venci; mesto je dremalo, zmerom bolj zaspano so gorele svetilke; na tlaku so se oglasili časih težki, omahujoči koraki zakasnelega rodoljuba v črni suknji in belih rokavicah, tuintam je bruhnil iz krčme krik in krohot.
Vrstica 463 ⟶ 383:
Prijatelja sta se napotila dalje, iz tesnih ulic na prostrano ljubljansko polje; pod svetlim, tihim jesenskim nebom sta segali njuni senci do obzorja, do belih gora.
== Anastasius von Schiwitz. ==
Nepopisno navdušenje je vladalo po vsi prostrani domovini. Od vseh strani, iz vseh pokrajin naše mile Slovenije, od zelene Štajerske, od solnčne Goriške, od tužnega Korotana, s kršnega Krasa so prihiteli rodoljubi, da praznujejo veliki praznik, in ni treba omeniti še posebej, da so prišli v velikem številu tudi naši vrli Tržačani. Mesto je bilo slavnostno okrašeno; ni je bilo hiše, s katere bi ne plapolala trobojnica. Goste je sprejemala na kolodvoru ogromna množica z navdušenimi „Živio“-klici; z oken so se usipale nanje dišeče cvetke, naše zavedne gospe in gospodične so jih pozdravljale z robci, marsikatero oko je bilo orošeno. Natanko ob polu desetih se je razvrstil izprevod. Na čelu ...
Vrstica 526 ⟶ 445:
(Burno odobravanje; govorniku čestitajo; Skočirja vzdignejo na rame. Anastasiusa von Schiwitza slika, ki visi na steni, se hudobno namrgodi in Anastasius pravi: „Wie komm' denn ich in die Gesellschaft? Dies Volk kann mir gestohlen werden“")
[[Kategorija:Ivan Cankar]]
|