Wikivir

Iz velike dobe: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
prelomi strani, metapodatki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
manjkajoče poglavje
Vrstica 12:
{{neoštevilčena poglavja}}
 
== 1. Med frontama. ==
 
Zdravnik, »naš„naš doktor«doktor“ Ivan P., je opravil svoje delo in se odpeljal
s svojim lovskim psom Rodanom v veselo pomladansko
jutro proti Litiji.
Vrstica 45:
fotografiji. Na prestreljenem mestu je bilo osem kostnih odcepkov;
polagoma so se mu vsi izgnojili iz rane. Na prsih se mu je svetila
„velika srebrna“.
»velika srebrna«.
 
Najrajši je sedeval sam in bral. Tudi danes je sameval v
Vrstica 52:
polni vojakov in vojnega blaga. Sedel sem k njemu.
 
»Marsikaj„Marsikaj ste doživeli v tej največji in najstrahovitejši svetovni
vojni, dragi korporal! Prosim, povejte mi, kaj se vam je najbolj
zasekalo v dušo?«“
 
»No„No ... vam pa povem, kako je bilo tedaj, ko sem se najbolj bal! Haha! Ne glejte me tako začudeno, češ: Mož, odlikovan za hrabrost, naj bi rajši povedal, kako so se ga drugi bali, drugi!
 
V strelnem jarku si vedno z enim komisnim čevljem v večnosti.
Vrstica 99:
fronto je gnilo na stotine nepokopanih mrličev.
 
Bil je »miren«„miren“ dan; vsako minuto sta počila komaj po dva
šrapnelčka. Včeraj pa so oddali samo naši topničarji iz več nego
sto topov v eni uri petnajsttisoč strelov le na eno sleme.
Vrstica 110:
onemogel.
 
»Kdo„Kdo gre ponj?«“ je vprašal naš lajtnant, ki je stal v zamazani, vsi pomečkani uniformi ob lestvi za strojno puško. Na prsih je imel troje odlik.
 
Oglasili smo se vsi. Izbral je mene.
 
»Drevi„Drevi, kadar bo bolj tema!«“ mi je velel. »Bodite„Bodite oprezni! Potrebujem vas!«“
 
Spodaj je šumela Soča glasneje v ohlajenem večernem zraku.
Vrstica 125:
italijanskega jarka zaplameni rdeče. Poči. Prijazno!
 
»Fi„Fi-i-i-ju!«“ Zažvižga mi nad ušesi, tožno, podobno klicu sokoljemu. Vznaša se bela meglica. Zopet poči ostro, kratko, dvakrat zaporedoma.
 
»Penk„Penk! Penk!«“ Bije, grize v kamenje. Iz navade se priklonim še niže, dasi sem že zdavnaj za skalo. —
 
Bojeval sem se proti Srbu, Rusu, največ pa proti Lahu, proti
Vrstica 154:
V višavah jame brenčati velik čmrlj. Sredi belkastih oblačkov
naših obrambnih šrapnelov polzi italijansko letalo. Motor brni čimdalje glasneje, brni bliže in naše šrapnelske krogle kapljajo prav
blizu mene po kamenju. Prikaže se avstrijski aeroplan. »Na„Na Jerp
plan'!«“ mu pravijo naši. Italijanski Caproni se požuri pred njim
domov k menaži.
 
Vrstica 279:
in tesnobno okoli srca, kadar se spomnim kodrolasega mrliča. Vas,
ljubi gospod, pa prosim, nikarte ne pravite tukaj v tej graščini nikomur, kako — haha! — kako strašno se je korporal Janez M. tam
ob Soči bal — mrtvega sovražnika!«“
{{prelom strani}}
 
== 2. Dragonec Juri. ==
 
Dež je trkal na visoka okna Sokolskega doma litijskega.
Vrstica 293:
deževnega julijskega jutra z glasnimi pogovori in veselimi, včasi precej
robatimi šalami. Dva Madžara z obezanima rokama in kislima obrazoma sta molče romala po sobi gori in doli. Slovenci pa so bili kljubu
pustemu vremenu kaj dobre volje. Peli so: »Regiment„Regiment po cesti gre ...«“
in ukali, se dražili in smejali.
 
Vrstica 305:
Sedel sem k njemu na stol.
 
»No„No, Juri, ali mislite na tovariše, ki so se odpeljali včeraj s
transportom v Ljubljano in Šiško?«“
 
Nasmehnil se je kakor v zadregi, pogladil gube na rdečih hlačah
Vrstica 312:
škornjih.
 
»Na„Na mislih mi je bilo nekaj drugega,«“ je odgovoril s svojim globokim, jako prijetnim glasom: »Smejali„Smejali se mi boste in rekli: Glejte
ga no Jurija, kake neumnosti mu blodijo po njegovi neumni glavi!«“
 
»Nikakor„Nikakor ne, Juri! Le govorite, saj sva že stara znanca tukaj!«“
 
Odpihnil je prašek raz rokav svoje višnjeve suknje, me pozorno
premotril in izpovedal: »Premišljeval„Premišljeval sem, kako je hudo, če človek ne
more več popraviti, kar je opustil ali zakrivil.«“
{{prelom strani}}
Zopet me je pogledal pazljivo in nekam plašno. Ko je pa videl,
da se mu ne posmehujem, kakor so se mu morda že drugi, je zaupljivo nadaljeval kar sam izza sebe: »Pri„Pri dragoncih sem imel konja,
tako dobrega, tako zvestega! Rad sem ga imel kakor tovariša! In
glejte — jaz sem kriv, da je storila uboga žival tako strašno, strašno
smrt! Če hočete, vam povem ... pa ne tukaj.«“
 
Vstal je in se s težkimi, okornimi koraki zibal proti vratom. Šla
sva v vežo. Nasproti telovadnice je imela usmiljenka svojo sobico,
polno svetih podobic. »Sestra«„Sestra“ je šla k maši. Izbica je bila zaklenjena.
 
Sedla sva na stopnice in dragonec je jel pripovedovati:
 
»Ko„Ko se je lani vnela vojna, sem služil že drugo leto pri dragonskem polku. Mojemu konju je bilo ime Zefir. Ej — kakšen konj vam
je bil moj Zefir! Glava, vrat, život, križ, noge, hoja — vse je bilo tako, da je moral vsakdo priznati: Lepa žival! Kar veselje ga je bilo gledati!
Moj rjaveč je bil, lahko rečem, najboljši in najlepši konj, kar jih je
jezdilo moštvo našega eskadrona.«“
 
Nekaj človeškega je bilo v njegovih velikih lepih očeh. Res, Zefir
Vrstica 375:
Kar dvigne Zefir glavo. Pogledam. Naš ritmojster!
 
Naš »stari«„stari“ je bil Hrvat, strog in pravičen mož. Kadar smo zagledali njegov rdeči obraz s kratko pristriženimi črnimi brkami in
njegove žareče oči, je kar nekaj zamrgolelo v nas. Bil je nagle jeze,
bil je kakor vihar, kakor vihar! Kadar smo najmanj slutili, je stal
Vrstica 386:
To je bilo vselej zanesljivo znamenje, da je mož dobre volje.
 
»Boga„Boga mi,«“ veli, »koncert„koncert v hlevu! Dobro. Le nadaljuj, dečko!«“
 
Odslej me je gledal mnogo prijazneje; vsaj meni se je zdelo tako.
 
Vojna ni trajala še dva meseca, ko sem ga jaz ubogi grešnik že
trikrat »polomil«„polomil“. Pri vojakih človek kmalu naonegavi kaj takega, kar
je narobe in kar ne veseli višjih gospodov; saj sami veste, kako je.
 
Vrstica 397:
 
V Galiciji smo prebivali nekaj časa v veliki graščini starega poljskega grofa. Lepega dne sem snažil na grajskem dvorišču pred hlevom
svojo sabljo in pel domače pesmi. Bil sem sam. Zapel sem še »Luna„Luna
sije ...«“ četudi je bilo komaj o petih popoldne.
 
Kar je prišlo mlado dekle, grajska hišna. Ime ji je bilo Valeska. V
Vrstica 405:
so bili kakor črn žamet.
 
Nagovorila me je prijazno: »Lepa„Lepa je vaša pesem, pane!«“
 
Razumel sem vse, saj Poljaki ne zavijajo dosti drugače kakor mi
Vrstica 413:
kar povedal, kako ti je všeč! Pogledal sem jo zatorej prav prijazno.
 
Valeski se menda to ni zdelo napak. Vpraša me: »Kdo„Kdo vas je
pa naučil tako lepo peti?«“
 
Odgovorim ji: »Naš„Naš učitelj doma.«“
 
»Vi„Vi pa naučite mene!«“ mi veli. »Pridete„Pridete potlej v vežo?«“ Pokaže
mi z belo roko.
 
Obljubim ji: »Prav„Prav rad, gospodična!«“ Cesar nisem znal poljski
sem pa povedal slovenski. »Prav„Prav gotovo pridem, nič se ne bojte!«“
 
Ko sem mogel in smel, sem šel precej v vežo, ki je bila kakor
Vrstica 479:
je dragonec.
 
Ali že sem zaslišal glas našega ritmojstra: »Vidiš„Vidiš, Zefir, tvoj dečko
je zaprt, ker je velik magarac! Ali sedaj izpustimo dečka, morebiti
se poboljša. Ako ne, Boga mi, mu pa vzamemo Zefirja, jahal bo Ago.
Dečko, marš iz luknje!«“ (Juri se je veselo zasmejal in pokazal lepe
bele zobe.) Korporal Matjašek mi je odklenil, jaz pa smuk iz kletke!
 
Stopim tiste tri korake pred ritmojstra, salutiram in se mu najpokorneje zahvalim. Moj Zefir je bil ves razburjen od veselja; plesljal
je okoli mene, me vohal in tiho hrzal. Naš »stari«„stari“ pa me je srepo
pogledal in mi zažugal: »Prihodnjič„Prihodnjič bo druga! Le zapomni si!«“
 
Tak vam je bil naš ritmojster: dober ko kruh, pa hud kakor
Vrstica 496:
trajala dolgo. Prekmalu smo morali dalje. Valeska in jaz, oba sva se
jokala, ko sva jemala slovo. Vprašal sem jo, zakaj ima ravno mene
rada, in odgovorila je: »Zato„Zato, ker znaš tako lepe pesmi peti.«“ Že je
klicala trobenta ...
 
Vrstica 522:
ono grivo sami ruski huzarji ob cesti in da jih moramo pregnati.
 
Drgnil sem Zefirja s suhim listjem in si mislil: »Bog„Bog ve, ali bom
jutri še videl to ljubo solnce, ki zdajle še sije name in sije tudi na našo {{prelom strani}}
štajersko vasico in na majhno pokopališče, kjer počivajo moji predragi
Vrstica 529:
na življenje in smrt.
 
»Aeroplan„Aeroplan!«“ je rekel nekdo tiho. »Ali„Ali je naš?«“
 
»Naš„Naš!«“ je odgovoril debel glas. »Leta„Leta pa tako visoko, da že lahko
sliši, kako pojo petelini v nebesih.«“
 
Drugi so se smejali, toda poznalo se jim je, da ne mislijo na tisto,
Vrstica 538:
svoje skrbi nazaj v dušo in da bi radi potajili svoj strah. Vsak se je
bal, da ga ne bi imeli drugi za strahopetca. Toda vsi so mislili menda
tako kakor jaz: »Kaj„Kaj bo čez eno uro? Ali bom še kdaj videl domovino?«“
In onim, ki so se najbolj smejali in šalili, njim je bilo menda najhuje!
Mene je obhajala velika žalost. Mučila me je skrb, da utegnem danes
Vrstica 554:
začutili in se zakadili proti nam.
 
»Hura„Hura!«“ zakriči naš ritmojster spredaj in visoko vihti svojo sabljo.
 
»Huraaa„Huraaa!«“ kričimo mi za njim.
 
Zemlja se trese in bobni. Okoli tristo konj si dirja v divjem diru
Vrstica 574:
videl tako strašnih oči.
 
»Torej„Torej s tem se bova!«“ si mislim in gledam samo njega, kakor
mi ne bi pretila nevarnost od nikogar drugega. Se to mi šine po glavi:
»Svoje„Svoje žive dni ga nisem videl tega človeka, zdaj pa ga moram umoriti!«“
{{prelom strani}}
Trčimo skupaj, mož proti možu. Konji se vzpenjajo. Visoko zavihtim
Vrstica 584:
bi šumelo in se podiralo tisoč in tisoč hrastov.
 
»Kaj„Kaj je to? se čudim kakor v sanjah. »Kako„Kako diši po smodniku ...«“
In zdi se mi, da se pogrezam v tiho temo.
 
Vrstica 594:
Z veliko muko se uprem na roke, vzdignem glavo in vidim, da
sem ležal z glavo na vratu mrtvega ruskega konja. Tedaj stopi Zefir
k meni, nagne glavo in me gleda. »Vendar„Vendar nisem čisto zapuščen,«“ si
mislim in ta misel mi je velika tolažba. Zefir ni ranjen; kopita so mu
krvava od tuje krvi. Počasi pretipam sam sebe. Tudi jaz sem še cel,
Vrstica 618:
kazalec. Grozno je, gledati ga, kadar dela križ in se mu napol odsekani trije prsti, viseči na kitah in koži, že očrneli, že mrtvi, vlečejo
po obrazu in po prsih in ga škrope z rdečimi kapljami. Komajjslišno
šepeta: »V„V imenu Očeta in Sina in svetega Duha ... Gospodi, pomiluj ...«“
Bolečine mu raztezajo usta. Strašno mora trpeti — fff! (Juri
je potegnil sapo skozi zobe vase.)
Vrstica 625:
razmesarjeni vojaki in konji. Nekateri ranjenci tiho ječe in grgrajo. {{prelom strani}}
Drugi pa kriče z divjim, že hripavim glasom in škripljejo z zobmi.
Zopet drugi molijo in pojemaje prosijo: »Vode„Vode! —Vode!«“ Nekateri
pa — kakor bolni otroci — kličejo mater. Nekaj se jih plazi po rokah
in kolenih, samo da bi prišli s tega groznega kraja, kjer diši po človeškem in konjskem mesu in krvi, po jermenju in znoju. Vstajajo, se
Vrstica 634:
vzlete, pa se kmalu vrnejo.
 
»Tukaj„Tukaj torej bom umrl!«“ sem vzdihnil. »Bog„Bog daj, da bi nas kmalu
našli sanitejci ... Dokler ostane Zefir pri meni, ne bo gavranov blizu...
Bog ve, če je v onem gozdu kdaj kaj rdečih jagod?«“
 
Zaspal sem. V sanjah sem se videl pastirja na paši. Kako lepo
Vrstica 653:
Takoj se mi je zdelo vse svetlejše.
 
»Dečko„Dečko še živi! To me veseli. Kako je, sinko moj?«“
 
»Upam„Upam, da bom kmalu čisto zdrav, gospod ritmojster!«“
 
Poizkusil sem in vstal. Rdečelasi Rus ni več molil; dal je Bogu
Vrstica 675:
do močvirja.
 
»Kdor„Kdor zabrede v to mahovje, je izgubljen,«“ nam je povedal ujetnik.
 
»Voda„Voda je gosta, dno je mehko kakor testo in polno vejevja.«“
{{prelom strani}}
Pred nekaj dnevi je deževalo. Po pesku in blatu na bregu so se
Vrstica 699:
Spet prihaja Zefir nemiren. Stresa glavo, tišči ušesa nazaj in se
ustavi. Korporal Matjašek požene svojega konja mimo naju, mi vrže
svojo šibo in veli: »Udari„Udari ga!«“ Jaz pa pogladim Zefirja po vratu, ga
mirim in mu prigovarjam. Konj se trese po vsem životu. Plaho gleda
in voha proti leni, motni vodi.
 
»Pomiri„Pomiri se, Zefir, pomiri se! Pojdiva!«“
 
Ali konj noče in noče za mano.
 
»No„No, ali bo kaj?«“ se jezi korporal na drugem bregu. »Ali„Ali naj
pridemo z avtomobilom po vaju?«“ Čudno odmeva njegov glas v tej
samoti.
 
Vrstica 715:
Zastonj je ves moj trud, Zefir se ne gane.
 
»Kaj„Kaj hudiča onegavi ta Juri s pušo, ki ima železno dušo!«“ kriči
Matjašek in zopet se mi smejajo tovariši.
 
Vrstica 727:
besede.
 
»Ali„Ali si gluh?«“ vpije glasneje. »Bolj„Bolj na levo! Na le-e-evo!«“
 
Toda že je prepozno. Zefir se ugrezne v močvirje in visoko zaškropi blatna voda. Videti je le še glavo, vrat, del sedla in plašč.
Vrstica 738:
nekaj vratu še moli iz kalne temne vode.
 
Neizrečeno mi je težko in komaj morem zaklicati: »Pomagajte„Pomagajte!«“
 
Tovariši onostran močvirja posekajo mlado brezo in puste na koncu
Vrstica 759:
Prevzela me je taka žalost, kakor da mi je umrl najljubši tovariš.
Ritmojster me je kaznil — ah kaj kazen! Najbolj pa me je peklo, da
sem ga šibal, reveža, ki je slutil strašno smrt.«“
 
Dragonec Juri je umolknil. Oči so mu bile polne solza in ena se
Vrstica 765:
pritlikavi sirovezi mučili, obešali in streljali nedolžne ljudi. Velika doba
je našla malo velikega? Tolažil sem Jurija in mu zaobrnil misli drugam:
»Kmalu„Kmalu se vrnete zdravi, k svojemu polku. Morebiti se snidete zopet z Valesko!«“
 
»Valeska„Valeska,«“ je zašepetal in se nasmehnil s solznimi očmi, vzdihnil
in se zasanjal ... Zunaj je lilo goste strune. V telovadnici so zapeli
vojaki: »Zagorski„Zagorski zvonovi ...«“ Donelo je kakor koral.
{{prelom strani}}
 
== 3. Ob vse. ==
=== I. ===
Mlada žena je v nizki okajeni kuhinji brisala pomito posodo. Včasi
je ponehala in pogledala vunkaj v smehljajoče se trepetanje pomladno,
kjer so peli ptiči in godli čirički. Polna lica so ji bila ogorela,
nežnosvetla, kakor da je južno solnce pustilo nekaj svojega zlata na
njih. Lepe, žalostne oči so ji zrle plaho skozi okno, kakor bi videle v
poznih popoldanjih sencah nekaj strašnega.
 
Izpred hiše je slišala glas svojega moža in sinka. Oče se je pogovarjal
in šalil z dečkom; zdaj in zdaj je zazvenel jasni otroški smeh.
Ta veseli smeh ji je paral srce; že ves dan jo je mučilo: „Jutri mora
moj Martin k vojakom!“
 
Okoli ustnih kotov ji je podrhtavalo in solze so se lesketale na
dolgih črnih trepalnicah. Slutila je nekaj groznega, kar je še daleč.
Čutila je nejasno, da ji preti nekaj težkega, hudega, neusmiljenega —
čutila je, da ji preti zlo, ki še nima prave moci, ki pa se bliža s
strahovito gotovostjo.
 
Ob steni je tiktakala ura; zdela se ji je prežeča pošast, zlobna,
neizprosna — iz tiktakanja je slišala venomer: „Jutri! Jutri!“ Razburjeno
dušo ji je pretresal sedaj strah, sedaj jeza in upornost zoper
neusmiljeno usodo, ki sega po njenem možu.
 
„Jutri odide in nikoli več, nikoli več ga ne bo nazaj!“
 
Zgrudila se je na stolec in se naslonila na mizo. Solze so oblile
cvetoči obraz. Nad sabo je zopet čutila tujo, sovražno silo, proti kateri
se ni mogla in se ni upala boriti.
 
„Zapisan je smrti!“ je zaihtela tiho. „Tako mlad bo moral
umreti!“
 
Mahoma je vstala.
 
„Ah, če príde Martin in me vidi takole!“ ji je šinilo po glavi.
„Ne smem mu še bolj greniti žalostnih zadnjih ur doma ...“
{{prelom strani}}
Umila si je objokani obraz in oči, si popravila rdečo ruto na
črnih laseh in dejala posodo na polico. Hodeči se je prožno vitko telo
nekoliko pozibavalo v bokih.
 
Žalostna tihota v hiši ji je tesnila srce. Tiho je zaprla kuhinjska
vrata, šla po veži in obstala neodločno na pragu. Kar ni se upala k
možu.
 
Na zapadnih oblakih so žarele večerne rože. Hladilna sapica je
pihljala iz doline od skalnatih bregov šumeče Soče, razmikala veje in
liste in razpletala bujne trte. Daleč je videlo oko preko holmov in
hribov do mrzlega ledovitega Krna in Matajurja, do Doberdobske planote
in Trnovskega gozda. Ponekod so vinogradi in polja, zeleni griči
z vasmi in cerkvicami že počivali v večernih sencah. Njene oči so
videle rajsko lepoto tega velikega jugoslovanskega vrta, ali ni je občutila
njena duša. Danes ne. Pogled se ji je ujel na bujni češnji: izmed
zelenih listov so rdele krvave krogle. Solnce se je bližalo zatonu kakor
sreča njenega življenja.
 
Počasi je stopila čez prag in sedla k možu in sinu na klop.
 
„Tata mi je obljubil lepega konjička, čisto novega!“ se je veselil
živooki, rdečelični Janko. Pobožala ga je in ga vzela v naročje. Prizadevala
si je, obvladati razburjenost in kazati miren obraz, toda
Martin je takoj opazil njene zardele oči, njeno tiho trpljenje in neizrečeno
se mu je zasmilila.
 
Obrnil je glavo v stran in pogledal proti vasi. Od vseh se je
že poslovil; vsakega je prosil, naj mu odpusti, ako ga je kdaj žalil.
Vsi so mu želeli, naj se kmalu srečno vrne domov. Inako se mu je
storilo; še nikdar niso bili tako prijazni in obzirni do njega. Vse se
mu je zdelo tako praznično, slovesno. Tudi na malem pokopališču je
bil in se poslovil od rajnih staršev.
 
Sedaj se je poslavljal od rojstnega kraja. Gledal je in gledal, da
bi si neizbrisno v spomin vtisnil vso to sveto krasoto in miloto domačega
sveta! Kakor v lepih sanjah — se mu je dozdevalo — je
preživel z Ano mirna leta zakonske sreče. Kako naglo so minuli
prijetni dnevi! V baraki, na straži, v strelnem jarku, v bolnici bo
živela duša ob teh spominih!
 
Še lepši se mu je zdel sedaj rojstni kraj, še dražji sedaj, ko je
vedel, da ga bo moral zapustiti — morda za vekomaj, za vekomaj!
 
Dvignil je glavo in izpregovoril: „Ana, kako lepo je pri nas
doma! Čudno, do danes nisem znal prav ceniti te lepote; šele zdaj,
ko bo treba oditi ...“
 
Ugriznila se je v ustnico, da ne bi zaihtela na glas. Skrila je obraz
za sinkovim. Njiju roki sta se našli. V trtah nad njimi je rahlo šumel
večerni piš. Pol zapadnega neba je rdelo ko velika krvava rana.
{{prelom strani}}
Mimo češnje se je primajal bradatí sosed Luka, vdovec. Luka
Makuc je bil že jako star, pa vendar še vedno zdrav in močan ko
medved v Trnovskem gozdu. Velik filozof je bil Luka, zmeraj lepo
zadovoljen. Zato se je zdel vrli modrijan nekaterim malo prismojen.
 
„Dober večer, ljudje božji! Težka mora tlači svet. Malo starine
sem prinesel, Novak!“
 
Dvignil je pletenko kvišku in se srečno muzal, kakor bi mogel
s svojim vinom pregnati vso moro tega sveta.
 
„Vem, Novak, da imaš sam vina, ma tale kapljica je posebno
dobra,“ je dodal in sedel k Martinu.
 
Ana je posadila Janka na klop in šla v hišo. Cerkvice na otemnelem
tihem gričevju so zapele večerno pesem. Nad zapadnimi vrhovi
je belel prvi krajec, že nekoliko srebrn. Ana je prinesla belega kruha
in dva kozarca.
 
„Da bi se srečno vrnil!“ je napil Luka. „Da bi ga skupaj podrla
še nekateri poliček, ljubi moj Martin!“
 
Trčila sta in pila. Pogovor se je plel o raznih stvareh. Govorila
pa sta le moža; Ana je nemo zrla v daljavo, kakor bi se tam razodevala
uganka temne prihodnosti. Luka jo je večkrat pomotril in se
natihoma čudil veliki izpremembi. Šuligojeva Anica, najlepša med lepimi,
je bila svoje dni najživahnejše dekle daleč naokoli. Petična ni
bila; lepota, veselo srce in delavne roke, to je bila vsa njena dota.
Tudi kot žena ni nikdar togovala; pela, šalila in smejala se je ves
dan, da se je moralo razigrati srce tudi najbolj skisanemu pustežu.
Sedaj pa so bile počasne njene kretnje in komaj se ji je ljubilo govoriti,
v očeh pa se je skrivala plaha bridkost.
 
Luka je pripovedoval, kako se je bojeval zoper Laha. „Hudo je
bilo tudi tam okoli Verone in Custozze, ma takrat je bila vojska še
prava vojska, dandanes pa — hm! Smejali bi se bili tedaj vsakemu,
ki bi pravil, da se bodo kdaj bojevali tudi pod morjem in celo v
višavah! Kaj meniš, Martin, ali pojde tudi Italijan proti nam ali ne?
Velikanske priprave delajo neki v Italiji in za mejo mrgoli vojaštva.
Naša polja in vinogradi kažejo tako lepo, ma če bi prihrumel sovražnik
—“
 
Ana je obledela; nehote je nekoliko odprla usta, da se je zalesketalo
belo med rdečim, in povesila glavo nad Jankom, ki je zaspal
v njenem naročju.
 
„Ne bo ga ne sem, Italijana,“ je prekinil Martin soseda in si
skoraj srdito vihal mocne črne brke. „Žena, nesi otroka spat!“
 
Ko je odšla, je dejal natihoma: „Oče Luka, o Italijanu pa rajša
ne govoriva, saj je Ana že tako preveč žalostna in zbegana. Tudi ne
omenjajte, da moram jutri odtod, prosim vas! Saj si vendar lahko
mislite, kako ji je težko!“
{{prelom strani}}
„Ej, saj res, viš, kako sem neroden! Ne zameri mi, Martin! Le
dajva ga še kozarček!“
 
Ko se je Ana vrnila, sta se pogovarjala o sadnem drevju. Sedla
je k njima in tiho gledala v sanjavo južno noč. Zlati prvi krajec,
čimdalje bolj rdeč, se je bližal zapadnim robovom. Na nebu so trepetale
zvezde kakor nabodene kresnice.
 
=== II. ===
Drugi dan po kosilu je Makučev Luka odpeljal Novakove proti
daljni železnični postaji.
 
Molčali so vsi štirje. Mali Janko je čutil globoko žalost roditeljev.
Plašno je pogledaval resnega očeta, ki je imel na klobuku in na prsih
pisana šopka in belo-modro-rdeče trakove. Skoraj bal se ga je: zdel
se mu je tako tuj.
 
Ana je topo gledala, kako so se premikale gube na suknji voznika
Luke, kako so padale vajeti po hrbtu vrančevem in mu vihrala
dolga črna griva ob vratu. Hrabro je premagovala solze, da ne bi
možu še bolj grenila bridke ure ločitve. Po vroči glavi so ji begale
nejasne, zmedene misli.
 
Dalje in dalje je drdral skromni voz po razvoženi cesti. Gost
prah se je dvigal in polegal po senožetih in poljih, po ograjah, grmovju
in drevju. Vas za vasjo je ostala za njimi. Janko se je radovedno
oziral sedaj na levo, sedaj na desno. Naposled je zaspal.
 
Prijetno je zadehtelo od belocvetnih akacij; počasneje je stopal
konj po napeti cesti. Mlada žena je skrivoma pogledala moža in
vzdihnila.
 
„O da vse to ne bi bilo res!“ jo je mučilo. „O da bi bile to le
sanje! Ta roka, ki drži sina v naročju, ta roka je zdaj še krepka,
zdrava, živa. Vkratkem utegne biti razmesarjena, pohabljena, odrezana,
pokopana. Vkratkem utegne biti moj ubogi mož ranjen, mrtev, pokopan
bogve kje, bogve kje.“
 
Povesila je glavo in zaihtela vroče: „Ah, Martin, Martin, če te
ne bo nikoli več nazaj! Ah, kako sem bila srečna in kako malo sem
znala ceniti svojo zlato srečo! O da bi mi ostal vsaj še en dan, vsaj
še en dan!“
 
„Ne žaluj, ljuba Ana! Žalovanje nič ne pomaga. Morebiti se vrnem
prej, kakor upava. Ne pade vsak. Morebiti me pošljejo kam za fronto.“
 
Vedela je dobro, da sam ne verjame, kar govori njej v tolažbo.
Takega korenjaka naj bi obdržali v zaledju?
 
„Ne jokaj se, Ana, lepo te prosim!“ Ujel je njeno trepetajočo
malo roko.
 
„Ne bom se več jokala, Martin!“ je obetala in siloma goltala
solze. „Molila bom — mogoče da bo kmalu mir, ah, mir!“ Nasmehnil {{prelom strani}}
se ji je lepi obraz, nasmehnile so se njene solzne oči. Tedaj se je
zbudil Janko.
 
„Ali bo lepo, ko se vrnem! Ali bomo veseli takrat!“
 
„Ali bo lepo!“ je vzkliknil dečko. „Kadar pride tata, se popeljeva
daleč daleč tja v Gorico, da mi kupi novega konja! Kajne,
tata?“
 
„Še dva ti kupim!“
 
„O — kar dva! Dva lepa belčka, kaj, tata?“
 
V nemi žalosti je gledala predse. Polagoma se je nekoliko pomirila.
Iz vdanih oči je sijalo upanje.
 
Konj je potegnil močneje. Oddaleč se je čulo ukanje in petje.
Ana zagleda postajo in se zgane. Iznova oživi bolest in bojazen. Voz
se ustavi pod oprašenim kostanjem. Luka priveže vranca k deblu.
Neprijetno zaudarja po premogovem dimu.
 
Na postaji mrgoli potrjenih mož in fantov, ki morajo h kadru,
ter njihovih prijateljev in sorodnikov. Ukajo, vriskajo, pojo, kriče, se
šalijo, smejajo. Toda ta smeh ponajveč ne prihaja od srca, to veselje
je navidezno, prisiljeno. Vsi čutijo to dobro in se pogledujejo s čudnimi,
negotovimi pogledi, kakor v zadregi. Vsi so okrašeni s pisanimi
šopki in slovenskimi trakovi. Njih obrazi rde od razburjenosti, od
pijače, kaje in kričanja. Brkat mož igra na harmoniko. Izza ovinka,
izza zelenega drevja se dimi in vije teman oblak kakor črna
zastava.
 
„Že gre!“ se glasi po množici. Potrjenci vzamejo vsak svoj kovčeg
in stopijo bliže tiru. Hripavo zažvižga vlak.
 
Obupna žalost duši Ano tem huje, čimbolj se bliža strašni trenutek
ločitve. Vsa kri ji sili k srcu, hladna roka pritiska robec na trepetajoče
ustne, ki prihaja iz njih zastonj zadržavano ječanje.
 
Vlak prigrmi, zahrope in se ustavi.
 
„Zbogom, Ana!“ izpregovori Martin s hripavim, toda odločnim
glasom in ji stiska roko.
 
„Oh, Martin! Martin!“ Težko, z veliko muko jeclja te besede in
upre vanj žareče oči. Burno se ji dvigajo prsi, vsa se trese. Jokaje
se mu oklene okoli vratu; strastno objame moža in ga poljubi. Tudi
Janko, videč materino žalost, jame točiti solze.
 
Martin se rahlo oprosti iz Aninih rok, dvigne sinka k sebi in ga
poljubi. „Le priden bodi zmerom, Janko, in lepo ubogaj mamo!“ Nato
se obrne k Luki: „Zdravi mi ostanite, dragi sosed! Ostanite nam zvest
prijatelj in pomagajte pri nas, ko mene ne bo!“
 
„Le v Boga zaupaj, ljubi moj Martin! Kakor je božja volja, tako
naj bo! Pomagal bom že, kar bom mogel. Da se kmalu spet vidimo
zdravi in pa bolj veseli! Kakor je božja volja ...“
 
Ana, smrtno bleda, poda še enkrat možu roko.
{{prelom strani}}
„Zbogom, Ana! Varuj mi sina! Zbogom!“ Nato skoči s kovčegom
na vlak. Žena ga zagleda pri oknu. „Pazi na sina ...“ Druge njegove
besede pogoltne hrušč, kričanje, ukanje, klici, piski, jok.
 
Vlak potegne. Roke mahajo. Robci vihrajo. Fantje zavriskajo,
zapojo. Živio! Zbogom! Živiooo! Živio, živio!“ Žalostno zažvižga stroj,
žalostno odmeva od gora. Škripajoč, hropeč in bobneč drdra vlak
proti jutranji strani.
 
Silna žalost trga Ani srce. Kakor v omotici gleda skozi solze
dolgi črni vlak, vidi nad črno pošastjo belega angela, tihega smrtnega
angela.
 
=== III. ===
Dan umira. Oblaki gore.
 
Na klopi pod trtami sedi Novakova Ana z bolnim Jankom v naročju;
poslavljata se od domačega kraja.
 
Od Krna do morja poka in treska neprenehoma, bobni in grmi,
kakor bi premikalo in podiralo gorovja. Od morja do Krna divja šesta
soška bitka. Bičano ozračje podrhtava, vrata in okna brne.
 
Trudna naslanja mlada žena vročo glavo ob-hladni zid. Kako
daleč se ji zde dnevi kratke sreče! Njene lepe oči gledajo otožno proti
Gorici — prej prekrasnemu biseru jugoslovanskih mest, zdaj žalujoči
razvalini — gledajo proti sovražnim in sovraženim goram, kjer se
dvigajo dim in umazani oblaki.
 
Po dolgih mesecih, polnih toge in koprnenja, polnih mučne negotovosti
in mučnega pričakovanja, ji je vendar zasijalo solnce veselja
v mračno dušo. Pred dobrim mesecem ji je pisal Martin od italijanske
fronte: „Kmalu prídem za par tednov domov na dopust ... Ljuba
Ana, varuj najinega sina!“ Jokala je od veselja. Mali Janko je vriskal
in skakal; komaj je čakal, da vendar že pride tata.
 
Pred dvema dnevoma pa je prejela preprosto belo dopisnico:
„Korporal Novak Martin ... pehotnega polka je padel dne ... avgusta
1916 pri Sveti gori in je pokopan na vojaškem pokopališču pri Solkanu.
C. in kr. vojni kurat ...“
 
Takrat ji je bilo, kakor da je strela udarila vanjo! Omamljena je
tavala po hiši in ječala bolestno kakor v divjih sanjah. Naposled se
ji je ulil lajšalni vir iz pekočih oči.
 
„Varuj mi sina!“
 
Nikomur ni razodela strašne novice; bala se je, da nebi bolni
sinko od drugih zvedel o smrti tako težko pričakovanega očeta.
 
Nad sabo zasliši brnenje. Pod temnovišnjevim nebom, visoko nad
njo, plove italijansko letalo kakor srebrn metulj proti Beneškemu.
 
Dan ugaša. Umirajočemu svetijo dolgi večerni oblaki, velikanske
plamenice. Še enkrat se ozre mlada vdova po ljubljeni krajini, vzdihne {{prelom strani}}
in se vrne z Jankom v hišo. Prazna je soba. Davi je nenadoma prišel
strog ukaz: Še danes mora vse odtod. Kar se ji je zdelo vredno, je
skrila v globoki kleti. Goved in konja je že davno prodala vojakom.
 
„Mama, kdaj pride tata?“
 
Kakor nož ji režejo otrokove besede v srce.
 
„Nocoj se odpeljeva, Janko!“
 
„K tati? Ali bo lepo!“
 
Slabotna sirota se trudno nasmehne. Silovit kašelj pretresa mlado
telesce.
 
Pri oknu se pokaže bradati sosed Luka. „Pojdimo, Novakova, ko
nam ne kaže drugače. Saj ... noč bo jasná, pot suha. Prav prijetno
bomo popotovali.“
 
Ob zapadnem gorovju tipa jarka svetloba žarometova. Rumenozelena
raketa švigne visoko proti nebu in pade, kakor bi se utrnila
zvezdica. Tudi noč prižiga svoje luči. Težko stopa Ana z bolnim
otrokom, ki sam ne more več hoditi. Luka, otovorjen s polnim oprtnikom
in culicami, nosi razen svoje prtljage tudi Anino.
 
„Ali je hudo težko, Luka?“
 
„No, bo že, bo že. Bomo pa bolje spali. Veterpihlja; ne bo nam
vroče. Le škoda, da smo morali toliko pustiti. Žandarja sta priganjala
— konja pa nikjer nobenega.“
 
Zavijeta jo okoli domače cerkve. Lični benečanski zvonik zeva
razklan; nagnjen se naslanja ob sosednji zid kakor smrtno ranjen
vojak. Dve hiši sta razrušeni po bombah sovražnih letalcev. Na cesti
leži kamenje, steklo, omet, les; opeka gleda iz zevajočega zidovja ko
krvavo meso iz rane.
 
Brez konca in kraja se dozdeva Ani pot do železnične postaje.
Mimo napol porušenih vaši hodita, mimo izumrlih sel, mimo odklanih
in okleščenih dreves. Tuintam se vidi star očka ali stara mamica, ki
navzlic vsemu noče zapustili rojstnega doma, češ, saj tako ne bom
dolgo več, naj vsaj doma umrjem! Trdo udarjajo Lukovi podkovani
čevlji ob cesto in njegovi težki koraki odmevajo ob zapuščenih praznih
domovih. Ob oknih vise mrtvi nageljni, mrtev rožmarín.
 
Na travniku počiva četa trudnih vojakov. Mimo njiju gre dolga
vrsta voz z ranjenci. Kmalu nato srečata še daljšo vrsto težko otovorjenih
prašnih voz, pokritih z zelenjem. Kolesa škripljejo, orožje
žvenketa, Bošnjaki pojo svoje divježalostne pesmi. Ana se spominja,
kako se je pred dobrim letom vozila z možem po tej poti.
 
Polagoma doideta druge begunce. Nekateri vlečejo vozičke, v
naglici in splošni zmedi naložene s potrebnimi pa tudi docela nepotrebnimi
stvarmi. Čimbolj se bližata postaji, tem več je teh sotrpinov.
 
Na malem kolodvoru in okoli njega se gnete pisana množica
pregnanih siromakov. Nekateri, utrujeni po dolgem potu, sede kar na {{prelom strani}}
tleh med culami in cunjami, med vozički, jerbasi in košarami. Gladni
in zaspaní otroci v raztrganih umazanih oblekah se jokajo in kriče,
matere in starci jih mirijo in tolažijo. Nekateri, razjarjeni nad neusmiljeno
usodo, se prepirajo med sabo, drugi molijo, zopet drugi se živo
pogovarjajo o sovražnih letalih, o poškodovanih domovih, o uničenih
poljih in vinogradih, o pomanjkanju, o begunskih taboriščih štajerskih
in nižeavstrijskih. Nekateri pa zro obupno v daljavo kakor v neizmerno
praznino. Iz vseh teh oči tli in žari tiha, toda težka obtožba.
 
Počasi se pripelje dolg tovorni vlak. Polagoma se porazdele po
sajastih vozovih in se odpeljejo proti izhodu. Nikjer ni nobene lúči v
nobenem vozu. Skozi odprta vrata sije mesečina na bedne postave
in usehla lica. Enakomerno pojo železne strune pesem popotno. Janko
spava. Shujšani bledi obrazek mu je miren. Mrzla sapa se zaganja v
odprte vagone.
 
Vlak je čimdalje bolj poln; v njem so begunci iz Gorice, Solkana,
Mirna, Šempetra, Vrtojbe, Bilj, Renč ... Proti jutru odpove stroj.
Šele popoldne morejo zopet dalje. Medpotoma srečajo vlake z vojaki
in vlake z rdečim križem.
 
„No, Luka, ali vam je tudi danes vse prav?“ vpraša proti večeru
godrnjava starka in zazeha.
 
„I zakaj pa ne, Jera? Saj se peljemo, pa še zastonj. Zadovoljni
moramo biti. Kdor ni zadovoljen, je slabe volje. In kaj nam pomaga,
če prodajamo žalost?“
 
„Ali se vam nič ne toži po domu?“
 
„E — že, ne rečem, da ne. Ma — bomo videli vsaj kaj sveta in
vedeli kaj povedati, ljuba teta! Zdaj je ves svet naš dom.“
 
Sitna nerga Jera, jezna, da jo stari Luka imenuje teto, se grdo
namrda in zabavlja: „Če bi ga pekli na ražnju, pa bi bil modri Luka
tudi zadovoljen, češ, da se vsaj ne prehladi! Ves svet je naš dom,
kajpa, ko vendar ne smemo drugam, kakor tja, kamor nas škrici
porinejo.“
 
Uborni popotniki pozabijo za hipec svoje gorje in se vesele modrosti
zadovoljnega filozofa; on pa mirno uživa njihove dobre in slabe
dovtipe in se tiho muza.
 
Ana ždi nepremično; ne govori z nikomer.
 
„Glejte, kako je ošabna!“ mrmra jezična godrnjulja Jera in zazeha
iznova.
 
Ponoči se ustavi vlak na kranjski postaji. Od poslopja lije jarka
svetloba v vagon. Mali Janko se prebudi. Oči mu sevajo v pojemajočem
žaru. Glas mu je hripav.
 
„Mama, mama! Tata je prišel domov ... O kako je lep! Písane
cvetlíce in trakove ima na klobuku, ali vse lepše kakor takrat, ko je {{prelom strani}}
moral na vojsko. A ga ne vidite?“ Drgetajoča mati se skloni niže
k otroku.
 
„Poljubil me je, oh, mamica, tata je tako mrzel! Kaj je rekel:
Zdaj ostaneva zmerom skupaj! Tebe pa ni bilo nikjer. Klicala sva,
iskala ... Tema je taka! Strah me je ... Mama ...“
 
Ustne se mu premikajo, toda glas zastaja in umolkne.
 
Vlak hrope in drdra dalje v tiho noč. Popotniki spe, kimajo. V
medli mesečini so obrazi sivi, kakor mrtvi. Mrzla sapa piha v odprti
voz. Prestrašena motri mlada mati pretvarjeni obrazek Jankov, njegove
vdrte oči, trpeče poteze. Strahoma čuti pretečo tujo silo, kateri ne
more ubežati. Še enkrat dvigne umirajoče dete glavico in zatrepeta.
Mati se pripogne niže: male prsi ne dihajo več. Kakor okamenela
gleda na malega mrliča.
 
Izgubljeno vse: mož, sin, dom ... Duša se ji vije v neznosnih
mukah.
 
„Umrlo ji je,“ godrnja Jera. „Niti ene solze nima za malo siroto.
Taka mati! Menda je celo vesela, da se ga kmalu iznebi.“
 
Ana ne sliši, ne vidi nič; objema jo noč omedlevice. Rdeča
ruta ji polzne raz glavo, črni lasje se razvijajo po plečih.
 
Vlak obstane v Ljubljani. Begunci hite k baraki, kjer dele dame
Rdečega križa kuhano mleko, kavo, čaj in kruh. Ana se zave, si mane
oči, zavrisne. Mahoma plane pokoncu in skoči iz vagona. V njenih
srepih očeh plapolajo plameni blaznosti.
 
„Kje je moj sin, moj Janko? Lepò vas prosim, usmilite se ...“
 
Na nebu trepetajo zvezde ko nahodene kresnice in sredi srebrnkaste
megle drgeta zlata luna. Ob dolgem temnem vlaku bega vitka
mlada begunka.
 
„Zakaj ste mi vzeli moža? Zakaj ste mi vzeli sina?“ Razpleteni
krasni lasje ji vihrajo v nočni sapi in strahoten ogenj gori v njenih
praznih očeh, ki iščejo sina in moža. Včasi se divje zasmeja. Kdor
sliši ta grozni blazni smeh, vsakega presune do mozga.
 
Izza ogala prihaja stari Luka, za njim pa službujoči vojaški
zdravnik in dva moža Rdečega križa.
 
[[Kategorija:Rado Murnik]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Iz_velike_dobe«