Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelomi strani, metapodatki |
manjkajoče besedilo, metapodatki |
||
Vrstica 2:
| naslov= Nesrečno zlato!
| avtor= Matija Prelesnik
| opombe= Spisal Bogdan Vened
| izdano= {{mp|delo|Dom in svet}}, {{mp|leto|1902}}
| vir= {{fc|dlib|0A78GMF0|s=all|dLib}}, {{fc|slovenistika|Nesrecno_zlato|s=all}}
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
Vrstica 7.182:
ne more ničesar dokazati. Toliko pretkano
sem že znala delati. Ha, ha, ha! In kar sem
začela, hočem tudi izvesti, da, hočem!
je rekla te zadnje besede in pospešila
svoje korake proti županovi hiši.
Vrstica 7.196:
mu ima neki povedati ta ženska.
počasi in važno, ko sta prišla gori,
veste, da se vaš gospod sin Janko in
ona Brigita ...
rekli, da bi radi govorili z menoj na samem?
jo je prekinil župan, hitro govoreč, jezno
sopeč. V tako lep nasmehljaj so se mu bile
že nabrale ustnice, ko je slišal besedo
župan‘, ali ko je začul ime Brigitino,
ga je kar nekaj zbodlo in je razjarjen planil
kvišku.
v hišo, sit sem jih že!
z jezno razžaljenim glasom.
drugega povedati, lahko kar greste!
Maruška mirno.
razumem in vam prav dam, da nočete
privoliti, da bi vaš sin, učen sin bogatega
župana, jemal ubogo rejenko. To ne
gre.
poudarila.
župan.
Jaz ne vem, kaj je našemu fantu, da si je
vtepel v glavo to neumnost.
pošteno, pridno ...
o nji. To pa lahko uvidi vsak pameten
človek, da ona ni za našo hišo. Moj Bog,
Vrstica 7.238:
lepo doto, k Stoparju pa naj bi prišla taka,
da bi ji moral ženin kupiti še poročno
obleko! Nikdar ne bom privolil.
vaših misli. Tista, ki hoče k vam
priti za nevesto, mora imeti
da se bo njegov glas slišal po celi dolini
in daleč naokrog.
Že zaradi lepšega mora našega Jankota nevesta
prinesti k hiši lepo doto.
taka, kaj ne, če je sicer Jankotu po volji?
vzeti on. Jaz samo toliko pravim: beračice
ne!
na tem ležeče, da dobite k hiši bogato nevesto?
jo ima Janko še tako rad.
doto, lepšo, kakor jo ima sploh katera v
naši dolini?
obleko nima. Le naj zato pusti našega
Jankota pri miru in naj si izbije iz
glave vse nepotrebne misli in upe, da bo
katerikrat gospodarila na Stoparjevem domu.
reči, naj pusti vašega Jankota pri miru?
Ali se je mar ona njemu nastavljala? Nikdar.
Vrstica 7.279:
vedno priča, kadar je prišel k nji k Poljakovim.
Ona ga nikdar ni vabila, niti s pogledom
ne. Pač pa je on tiščal za njo.
vzrojil župan,
sin, tako daleč izpozabit in iztiče za
ubogo rejenko, ko bi vendar moral vedeti,
da jih lahko na vsak prst dobi deset bogatih.
njo, ne vemo. Pač tako pride. Rad jo pa {{
ima, neizrečeno rad, to vem jaz, in veste
tudi vi. Edina zapreka, da se ne moreta
vzeti, ste vi. Vi pa zato nasprotujete, češ
da je ubožica, da nima nič dote. Zdaj vas
pa jaz še enkrat vprašam: Kaj pa, ko bi vi
vedeli, da ima Brigita lepo doto, tako lepo,
kakršne nima nobena v dolini, ali bi se je
potem še branili k hiši?“
„Saj pravim: kje bo dobila sirota doto?“
Zdajci je pa Maruška izvlekla iz ročnega
koška drobno knjižico in jo ponudila županu
z besedami: „Poglejte, prosim.“
„To je hranilna knjižica“, je rekel Stopar
ogledavši si jo odzunaj.
„Da, da, pa prosim, poglejte, čigava je
in koliko denarja je vloženega nanjo.“
Stopar je pogledal v knjižico in gledal
vanjo debelo, neverjetno. Precej časa je
minilo, preden je izpregovoril: „Kdo bi si
mislil! Torej pet tisoč ima Brigita v hranilnici?“
„Kakor vidite zapisano, da“, je potrdila
Maruška junaško.
„Kdo ji je neki dal toliko denarja, kje
ga je neki dobila? Denar je vložen, kakor
je tu zapisano, šele prejšnji teden. Menda
ga vendar ni dobila na kakšen nepošten
način?“
„Ne bodite smešni, gospod župan! Če
že hočete vedeti, kje ga je dobila, vam
povem jaz — pa prosim, naj ostane to med
nama —: jaz sem vložila to vsoto na njeno
ime in jo s tem za vselej podarila Brigiti.“
„Vi ste vložili za njo to vsoto? Zakaj?“
„Zakaj, prašate? Dovolj vam bodi, če
vam povem, da se mi revica smili. Vaš
Janko jo ima rad, in ona ga ima rada. Vi
nasprotujete njuni zvezi, češ da nočete neveste
brez dote. Da odstranim to edino
zapreko njuni sreči, sem prejšnji teden v
mestu naložila to vsoto za Brigito. Naj se
vzameta, ko se imata rada! Meni — hvala
bodi Bogu! — zavoljo tega daru ne bo
treba stradati ...“
„Slišal sem pač res, da ste prav dosti
podedovali po neki gospe. Zdaj je pa še
OplotarjeVa domačija vaša. Potemtakem vam
seveda ne bo treba stradati zavoljo tega
denarja. Pa vendar se mi čudno zdi, da
meninič tebinič daste toliko denarja vam
čisto ptuji osebi.“
„Ptuji? Hm. Pustimo to za zdaj; morda
boste kasneje več izvedeli. Ali, kakor rečeno,
sem že dejala: smilita se mi oba,
Janko in Brigita. Zdaj se bosta vsaj lahko
vzela. Zdaj boste vsaj dovolili, ne? Kaj odkimujete?
No, če vam je še ta Brigitina dota
premajhna, vam pa še to povem, da bom
dala tudi polovico Oplotarjeve domačije
prepisati na Brigito. Še pred poroko lahko
naredimo pred notarjem tozadevno pismo.
No, ali ste zadovoljni zdaj z Brigitino doto?“
Stopar je gledal pred-se, gledal dolgo
in se delal, kakor da stvar resno premišlja.
Sklep je bil v njegovi duši že storjen: da
se nikakor ne bo branil neveste s tako doto.
Vendar je hotel pokazati Maruški, da smatra
stvar vredno dolgega premisleka. Tako je
torej dolgo gledal pred-se. Naposled je
vendar dejal: „Na ta način bi šlo.“
„Ali boste torej pisali Jankotu, naj gleda,
da hitro konča nauke in pride domov?“
„Bom. Bolehen sem, zato je tudi meni
prav, da kmalu pride in mi pomaga gospodariti.“
„In ko bo prišel domov, ali prideta vidva
k Poljakovim snubit Brigito?“
„Prideva.“
„Dobro. Pa dotlej ostani vse to med
nama. Nočem, da bi ljudje kaj vedeli o vsem
tem, preden se zgodi. Velja?“
„Tu imate roko!“
Zmagoslavno-ponosno se je vračala Maruška
v Bukovico. Veselja ji je žarelo lice,
in stopala je tako pokoncu, kakor zatrdno
še nikdar v življenju.
Prišedši v vas je zavila k Poljakovim.
Tiho je stopila v stransko sobico. Notri ni
bilo nikogar. A ker vrata niso bila zaklenjena,
je sklepala, da Brigita ne more biti
daleč zdoma. Hotela jo je počakati, zato je
po domače sedla k mizi. Kar je zapazila
na nji razgrnjeno pismo. Bilo je ravnokar
spisano. Na prvi pogled je vedela, da je
to Brigitina pisava, vedela pa tudi takoj,
komu je pisala — Jankotu. Radovedna, kaj {{prelom strani}}
mu piše, je vzela pisanje v roke in je prečitala.
Glasilo se je tako-le:
::: Blagi gospod Janko!
<blockquote>
To pismo je zadnje, ki Vam ga pišem.
Hvala Vam bodi za vso naklonjenost in
ljubeznivost, ki ste mi jo izkazovali v
zadnjem letu. Odkrito moram reči, da so
bili trenutki, ki sem jih preživela v Vaši
družbi, najlepši, najdivnejši v mojem življenju.
Oh, kako pusto je bilo moje življenje
do lanskega leta: otožno, žalostno,
brez vsakega solnčnega žarka — bilo je
pač življenje uboge rejenke, tujke, sirote!
Kakor strupena slana je vedno ležala na
moji duši zavest, da sem brez roditeljev,
brez doma, res prava tujka med ljudmi,
v katerih sredi sem živela.
</blockquote>
<blockquote>
A lani so mi nepričakovano zasijali
jasnejši, solnčni dnevi. Prišli ste Vi ...
Prisrčno ste me pozdravili, mene — tujko.
Čudila sem se tolikemu odlikovanju. Cenila
sem Vas že prej, in zato me je tem
bolj osrečevalo vsako svidenje z Vami.
Kaj bi tajila: začela sem Vas ljubiti, ljubiti
tako, kakor še nikoli nobenega človeka.
In srečna sem bila v tej tihi svoji
ljubezni, neizmerno srečna, kadar ste me
počastili in odlikovali s svojim obiskom
tam pod šumečo Poljakovo lipo. Le zavest,
da je vsa ta moja sreča nezaslužena,
takorekoč nekaka milostinja, ta bridka zavest
mi je branila kazati tudi na zunaj
ono ljubezen, tako vročo, tako iskreno,
kakor sem jo gojila v globini svoje duše.
Ko sem pa še izvedela, kako so se razjarili
Vaš oče, ko so čuli, da Vi zahajate
k nam, sem se morala zbuditi iz svojih
lepih sanj in sem spoznala velikanski
prepad med Vami in med menoj. Vi ste me
sicer še nadalje odlikovali in obsipali z
dokazi svoje naklonjenosti. Hvaležna sem
Vam bila za nje. Toda še naprej jih ne
morem več sprejemati — proti volji Vašega
očeta. Osrečite drugo, ki bo po
volji Vašemu očetu. Nikdar Vam ne bom
zaradi tega kaj očitala. Ne, Vi mi ostanete
vedno to, kar ste mi sedaj: nekaj tako
plemenitega, da se mora umakniti vsaka
pozemska ljubav ob spominu na Vas. Zato
Vas bom pa tudi vedno ljubila z ono
edino pravo ljubeznijo, ki išče sreče samo
v sreči ljubljenega bitja in ki edina ostane
— večna. Z Bogom!
</blockquote>
::: ''Brigita.''
„Glej, glej, kako zna lepo pisati!“ se je
zasmejala Maruška, ko je prečitala pisemce.
In vnovič je pričela čitati in se je zraven
prisrčno smejala.
„Kdo vam je pa dal dovoljenje brati
moja pisma?“ je jezno izpregovorila Brigita,
ki je bila med tem stopila v sobico in videla,
kaj dela Maruška. Rdečica jo je oblila in
brž je skočila k Maruški in ji iztrgala pismo
iz rok.
„Oprosti, pismo je bilo razgrnjeno na
mizi, pa me je radovednost premagala, da
sem je začela brati“
„Da se mi potem smejate.“
„Saj se lahko.“
„Zakaj?“
„Ker se znaš tako lepo odpovedati Jankotu,
da te mora vsled te odpovedi imeti
še stokrat rajši kot te je imel prej.“
„Naj me ima, njegova vendar ne bom
nikoli“, je dejala deklica jezno in trmoglavo.
„Pa bi bila vendar rada enkrat njegova.
Kaj bi tajila, česar ne moreš prikriti!“
„Nikar me ne dražite, lepo vas prosim.“
„Ali veš, kaj sem vama rekla zadnjič v
tej sobici?“
„Vem.“
„In misliš, da sem govorila samo v šali?“
„Vaše odločne besede, ki ste jih govorili
tistikrat, ko je bil Janko tu, so mi v resnici
dale nekaj upanja. Ali ko sem jih kasneje
premišljevala, sem bolj in bolj postajala nezaupna
vánje.“
„Zakaj?“
„Ker sem spoznala, da se ne morejo
uresničiti.“
„Brigita, poslušaj me! Ko sem vama
zadnjič rekla tiste besede, sem jih govorila
odločno, v trdni nadi, da se bodo uresničile.
Danes jih pa ponavljam še odločnejše. {{prelom strani}}
Brigita, bodi vesela pa ne piši odpovednih
pisem Jankotu. Piši mu rajši, naj kmalu,
kmalu pride z Dunaja, da te prideta z očetom
hitro snubit, kakor mu bo pisal še danes
— njegov oče.“
„Oče da mu bo to pisal?“ se je začudila
deklica.
„Da.“
„Ni mogoče. Kdo bi mu mogel tako
omehčati srce?“
„Kdo? Jaz, če hočeš vedeti! Jaz sem ga
omehčala, jaz sem ga zmagala. Pa molči o
tem kot grob. Nihče ne sme tega izvedeti.
Ti le pripravljaj hitro balo. Kmalu pride
dan snubitve, dan tvoje zaželjene sreče, dan
mojega zmagoslavja.“
== Šestnajsto poglavje.<br>Snubači. ==
In res je kmalu prišel ta dan.
Bilo je lepo julijevo popoldne. V stranski
sobici Poljakove hiše je sedela Brigita s
šivanjem v rokah pri oknu. Večkrat je prenehala
z delom in pogledala vun skozi okno
tja proti mizici pod košato lipo. In kadar
je pogledala vun, ji je zdrknila solza po
obrazu. Spomnila se je, kako je bilo lani
pod to lipo včasih prijetno. Sedela je pri
mizici s šivanjem v rokah, poleg nje navadno
tudi Maruška. Listi so šumeli tiho,
rahlo, nežno pesemco; zdelo se ji je, da
šumé in pojó nji na čast, da šumé in pojó
njeno pesem, pesem o mladosti, o svobodi,
o ljubezni. In z listi je natihem pela tudi ona
tisto lepo pesem. Pa ko jo je potiho pela,
je naenkrat po stezi sem prišel Janko in
prisedel k njima in so se začeli pogovarjati
in smejati. Oj, to so bili lepi dnevi! A letos
je — in bo vse drugače.
Mislila je pač po onih Maruškinih besedah,
da bo letos še srečnejša, da bo letos
že Jankotova žena. Aj, kako je bila oveseljena
po onih njenih besedah, ki jih je povedala
meseca majnika! Kaj je rekla Maruška? Da
bo oče sam pisal Jankotu, naj hitro dovrši
svoje nauke in se vrne domov in ko pride
domov, pojdeta snubit Brigito. Maruški sicer
ona ni posebno zaupala nikdar, a to je
vedela, da jo ima rada, hudo rada. Zakaj
jo ima rada, si sama ni mogla raztolmačiti.
In ker je zadnjič izpregovorila še bolj odločno
in samozavestno one besede, da jo
bo namreč sam Jankotov oče prišel snubit
s sinom, kako bi mogla misliti, da je govorila
te besede v šali! Ah, verovala je
takrat v njene besede in upala, upala vse
najboljše in že zidala zlate gradove za bodočnost.
A kmalu je v svojo veliko, neizmerno
žalost spoznala, da je zidala te
gradove v oblake.
Po onih Maruškinih besedah je mislila
in pričakovala, da ji bo Janko hitro pisal,
pisal lepo pisemce, kako da so mu oče
pisali, da so zadovoljni z nevesto, ki si jo
je izbral — z Brigito, naj le kmalu pride
domov, da jo gresta zasnubit, ker so sami
bolehni in bi mu radi hitro izročili posestvo;
on, Janko, pa kako da je te novice neizmerno
vesel in komaj, komaj čaka, da dokonča
nauke in poleti k nji, k svoji izvoljenki.
Take vesele misli je mislila, take
sladke upe gojila. Ali se je kruto varala.
Prej ji je Janko tako rad in tako pogosto
dopisaval. Od majnika sèm, in sicer ravno
od onega časa sèm, ko ji je Maruška s tako
gotovostjo zatrjevala, da je omečila srce
Jankotovemu očetu, pa ni dobila od Jankota
nobenega pisma več. Čakala je in čakala,
a ga ni dočakala. Niti enega pozdrava ji ni
več sporočil od takrat. Je pač kaj hud na
njo ali jo je pa že pozabil. No, naj le bo
hud in naj le misli morda na drugo — saj
je ona kolikor toliko vedno slutila pa bo
zato tolikanj lažje nosila svoje gorje. Samo
to jo jezi in žalosti, ker ne ve, zakaj je
Janko hud na njo, zakaj je kar naenkrat
obmolknil. Rada bi ga bila vprašala o tem
v pismu — večkrat jo je naganjala k temu
izkušnjava —, ali zmagal je vedno njen {{prelom strani}}
ponos: čemu bi se mu ponujala! Rada bi
bila večkrat vprašala tudi Maruško, naj ji
pove kaj več o oni trditvi, da jo pride z
Jankotom snubit sam oče — pa ji zopet
tega ni dopuščal ponos. Ker ji Maruška
sama ni hotela nikoli nič vzeti v misel one
stvari, je pa sama tudi ni marala vprašati o
nji. Samo to se ji je zdelo čudno, zakaj se
ji Maruška vedno tako poredno smeje. Res,
kadar je prišla k Poljakovim v vas in je njo
zagledala, se ji je tako poredno, pomembno
nasmehnila, zlasti poredno in nagajivo še,
če jo je zalotila samo, otožno in zamišljeno.
Nekaj mora imeti, nekaj mora prikrivati ta
ženska!
Res, nekaj ji mora prikrivati, nekaj mora
z njo nameravati, z nečem jo hoče — tako
se ji vse zdi — presenetiti. Kako poredno
se ji je smejala zlasti danes dopoldne, ko je
od nekod prišla v praznični obleki. Videla
je, da je tam pri skednju na tihem nekaj
pripovedovala Poljaku, njegovi ženi in hčeri
Manici. In pri kosilu so jo potem vsi tako
poredno gledali. Nihče ji ni nič pravega
odgovoril, ko je vprašala, iz kakšnega vzroka
jo danes tako čudno, tako skrivnostno pogledujejo;
rekli so ji le, da ji ni treba biti
tako žalostni, naj bo rajši vesela, kakor so
veseli oni sami.
Nekoliko jezna je odšla v stransko sobico
in sedla k šivanju. Pa ji ne gre prav
izpod rok danes. Tako nekako zbegana je
in tako otožna. In neka temna slutnja, da
pride danes nekaj posebnega, taka slutnja
ji je legla na dušo. V tej slutnji jo je potrjevalo
tudi to, da so Poljakovi danes po
kosilu vsi ostali doma. Manica je začela
pometati po hiši in umivati in snažiti klopi
in mize; mati se je vkljub temu, da jo je
še vedno nekoliko bolela noga, odkar se
je bila v oni zimski noči tako pobila, urno
in pridno sukala v kuhinji pred pečjo. Nekaj
morajo imeti, na nekaj se pripravljajo, to je
gotovo. No pa, če ji nečejo povedati, če
ji tako tajijo — pa naj tajé! Briga se ona
za njih početje, saj se za ves svet nič več ne
briga! Ona živi le svojim žalostnim mislim
in bridkim spominom ...
„Brigita, tudi ti se danes praznično obleci!“
S tem opominom je sanjajočo deklico predramila
Manica, ki je bila med njeno zamišljenostjo
stopila v sobico, odprla omaro
in jemala iz nje obleko.
„Čemu naj bi se preoblekla, saj je delavnik
in bo kmalu noč!“ je začudeno odvrnila
Brigita.
„Morda dobimo nocoj goste“, je dejala
Manica in se nagajivo nasmejala.
„Katere goste? Povej mi vendar, kaj
imate danes, koga pričakujete? Saj mi vendar
lahko poveš, saj si moja prijateljica!“
„Katere goste, vprašaš? Jih boš že sama
videla. Glej, eden že prihaja!“ je odgovorila
Manica in pokazala s prstom skozi okno.
Prihajala je Maruška v nedeljski obleki.
„No, ta je naš vsakdanji gost; zaradi
nje se pač ne bom preoblačila“, je malomarno
rekla Brigita.
„Pa še nekoga drugega pričakujemo.“
„Koga? Tako povej!“
„Boš že videla. Le preobleci se, ti pravim.“
„Pa se ne bom, če mi nečeš vsega povedati.“
„Kakor hočeš, pa naj te bo sram potlej!“
Naredil se je mrak. Poljakovka je nocoj
prej skuhala večerjo kakor sicer. Pri večerji
je bila Brigita zopet v zadregi. Vsi so se
skoraj razposajeno smejali in delali dovtipe,
njo pa tako poredno pogledavali, da jo je
že kar jezilo. Ravno je hotela vstati od
mize in iti v stransko sobico, kar se je zaslišalo
po cesti sèm drdranje voza. Poljakovi
so se z Maruško vred pomenljivo spogledali
in napeto poslušali. Drdranje se je
bolj in bolj bližalo. Voz je bil že v vasi.
In obstal je ravno pred Poljakovo hišo.
Vsi so vstali pokoncu.
Brigiti je silno vtripalo srce. Neka misel
ji je šinila v glavo. Vstala je, da bi zbežala
v stransko sobico. A bilo je že prekasno.
Gosta sta že stopila črez prag. Bila sta oče
župan in njegov sin Janko.
Kakor bi zapuhtela vanjo živa žerjavica,
je Brigita zardela, ko ju je zagledala, in je
obstala, kakor bi jo bil ognjeviti pogled
ljubljenega mladeniča pribil k tlom.
{{prelom strani}}
„Le sedite, sedite nazaj!“ je velel Stopar.
„Tudi ti, Brigita, sedi; prav zato sva prišla,
da se nekaj pogovoriva s teboj.“
Manica je hitro pospravila po mizi. Sedli
so. A Brigita bi bila najrajši zbežala. Ali
Janko jo je rahlo prijel za roko in jo posadil
poleg sebe. In kako je bilo potem —
kaj bi vam pravil na dolgo in široko! Oče
župan so začeli modro pripovedovati, da
so slišali, da se Janko in Brigita kar nič ne
moreta videti in da se že celo leto kregata.
To pa ni lepo, to ni krščansko. Spraviti se
morata in odslej živeti v ljubezni. Zato je
Janko prišel nocoj, da ponudi Brigiti roko
v spravo. In da bo ta sprava tem popolnejša
in trdnejša, je on, oče župan, take
misli, naj si podasta roki v zakonsko zvezo.
On to zvezo srčno pozdravlja in blagoslavlja.
Brigita je nepremično gledala predse.
Ni vedela, ali je to sèn, kar se godi okrog
nje, ali je resnica; ali naj verjame, kar govori
župan, ali naj ima vse za samo šalo.
Ko je pa dvignila pogled in se zagledala v
Jankotove oči, tako blesteče, tako žareče,
kakor bi jo prosile, naj reče, da je zadovoljna;
ko je videla župana in videla, kako
se ji ljubeznivo smeje, je stisnila Jankotu
roko, potem pa naslonila svojo glavo na
njegove rame, in iz oči sta ji privreli dve
svetli solzici radostnici ...
In kaj je bilo potlej? Mati je prinesla na
mizo, kar je bila popoldne spekla in scvrla.
Stopar je iz torbe izvlekel čutaro vina in jo
postavil na mizo. In so začeli piti in se gostiti.
Brigita je vsa srečna sedela poleg Jankota,
gledala ga in poslušala. Zdaj je tudi
izvedela, zakaj ji on v zadnjem času ni
nič pisal. To je bilo vse Maruškino delo;
ona ga je v pismu pregovorila, naj ji navlašč
nič ne piše, da bo potem toliko bolj
presenečena.
Še so se dogovorili, naj se gre Brigita
dva meseca učit v mesto kuhat, medtem
časom se pa vse pripravi za poroko in
ženitovanje, potem so se pa razšli, vsi veseli,
vsi zadovoljni. Zadovoljna je bila gotovo
najbolj Maruška, ki je stopajoč po
rebri gori govorila: „To je bil najlepši dan
v mojem življenju, to je bil dan mojega —
zmagoslavja.“
{{prelom strani}}
== Sedemnajsto poglavje.<br>Pri mrliški sveči. ==
Kakor završé vršički dreves, in zašumi
ves gozd, kadar pred hudo
uro zapiše hladna sapa, tako je
zašumelo in završalo po Bukovici
in po celi dolini, ko se je raznesla novica,
kakšni snubači so prišli k Poljakovim in zasnubili
Brigito.
Ženice, stare in mlade, pa ne samo ženice,
tudi možje so vkupaj stikali glave in
se radovedno popraševali, kdo neki je pregovoril
Stoparja, da je dovolil svojemu sinu,
da vzame Brigito. Prej še slišati ni hotel
ničesar o tej zvezi in besno je vzrojil, če
ga je kdo spomnil razmerja med njegovim
sinom in Brigito. Ná, zdaj se je pa naenkrat
tako predrugačil, da je šel sam s sinom
snubit Brigito! Kdo neki ga je pripravil
tako daleč? Ugibali so ljudje, ugibali, a
zaman! Izvedeti niso mogli ničesar. Stopar
se je samo smehljal, če ga je kdo vprašal
o tej stvari, povedati pa ni hotel nobene
besede. Janko in Poljak, ki sta edina še
vedela, kdo je znal tako omečiti Stoparja,
sta pa tudi molčala. Hotela je tako Maruška,
češ naj ugibljejo ljudje in naj se jezé, ko
si ne bodo znali razložiti dogodka. Celo
Brigiti niso hoteli izdati cele skrivnosti, s
katero je Maruška omehčala Stoparjevo srce.
Ko bo vsa stvar izvršena, naj jo izve, prej
ne — je velela Maruška.
Izvečine so ljudje privoščili Brigiti tako
bogatega ženina in ji čestitali. Kajpada nekateri
so ji bili tudi nevošljivi, zlasti premožnejša
dekleta, ki so sama gojila nade,
da bodo prišla na Stoparjev dom. Ta dekleta
so bila pač lahko žalostna, ko so izvedela
novico. Toda najbolj žalosten je bil
pa te novice — Tončkov Anton.
Dolgo ga je tresla mrzlica. Naposled je
vendar okreval in kmalu postal zopet prejšnji
veseli, zabavno-smešni Anton. Ko je pa
slišal, da je Stoparjev Janko zasnubil Brigito
in da je že vse dogovorjeno, je od
žalosti zajokal, da se je razlegalo daleč naokrog,
šel v skedenj, se zaril v seno in
tam prebil dva dni in dve noči brez jedi
in brez pijače. Lakota ga je črez dva dni
prisilila, da je prišel zopet na dan. Ali žalost
ni več izginila z njegovega obraza. Hodil
je okrog ves potrt in pobit. Vsa prejšnja
veselost ga je minila. Vedno mu je šlo
na jok ...
{{prelom strani}}
Poletje je hitro sopihalo nad krajino.
Bukovici ni razen Brigitine zaroke prineslo
nič novega, nikakih posebnih izprememb.
Pač —: Ribniškega Jurija nekaj časa Bukovica
ni imela časti imeti v svoji sredi. Tako
dolgo se je tožaril s svojim sinom zaradi
kota in s tistim bogatim Plešo zaradi neke
njive in ju dolžil krive prisege, da sta ga
spravila v ječo. Za tri mesece je moral dati
slovo Bukovici in zlati prostosti. Sicer je
pa bilo vse po starem. — Tona je bila še
vedno v preiskovalnem zaporu. — Oplotarjeva
Franca je imela lepo življenje: Maruška
ji je stregla kakor svoji materi, in za
nobeno delo ji ni bilo treba prijeti. Prav
nič se ni kesala, da je izročila domačijo
Maruški. — Lepo življenje je imel tudi Poljak:
Maruška je res znala biti hvaležna za
uslugo, katero ji je bil izkazal s tem, da je
pregovoril Oplotarjevo Franco, da je dala
domačijo prepisati nanjo: pijače mu nikoli
ni nedostajalo. — Drugi Bukovičanje so pa
živeli navadno kmetiško življenje: pridno so
delali od zore do mraka, dobro vedoč, da
se poleti ne smejo dosti zmeniti za znoj in
trud, sicer v zimi glad bo hud ...
Že je prišla v krajino jesen, lepa jesen
z obrazi jasnimi, s sadovi krasnimi. Brigita
se je že vrnila iz mesta, kamor se je bila
šla učit kuhe. Pri Stoparjih so se vršile
velike priprave za poroko in ženitovanje.
Vedno bahati Stopar je hotel svetu pokazati
svoje bogastvo zlasti zdaj, o priliki poroke
svojega edinega sina. Ljudje so kar strmeli,
ko so gledali te priprave. A ko so strmeli
ob pripravah za ženitovanje pri Stoparjevih,
so se pa na drugi strani pomenljivo spogledavali
in poredno muzali, ko so videli
malenkostno, skromno pripravljanje pri Poljakovih:
„Brigita bo morala balo peljati k Stoparjevim ponoči.“
„Saj jo bo lahko v ruti zavito nesla, je
ne bo treba voziti.“
„Še nesti ne bo imela kaj, saj nima ničesar.“
Tako so govorili ljudje, zlasti glasno oni,
ki so Brigiti zavidali bogatega ženina.
Ali kako so strmeli, kako so bili osramočeni,
ko je nekega dne prišel iz mesta
pred Poljakovo hišo težak voz s krasno
hišno opravo!
„No, ali vidite zdaj Brigitino balo?“ je
ponosno govorila Maruška ljudem, ki so
se zvečer kar trli okoli voza. „Ali se boste
zdaj še norčevali? Kdaj se je še iz Bukovice
peljala taka bala? Še nikoli!“
In Bukovičanje so ji morali pritrditi in
so osramočeni odšli.
Vse je bilo že pripravljeno za poroko
in ženitovanje. Pred notarjem so bila že
narejena pisma, in tudi na oklicu sta že
bila Janko in Brigita.
<center>* * *</center>
Bilo je v soboto pred onim ponedeljkom,
ki je bil določen za poroko.
Na Oplotarjevem vrtu je Maruška pobirala
na drogu razobešeno, že suho perilo.
Kar je zalajal pred hišo pes.
Maruška se je ozrla. Po stezi, ki je peljala
iz gozda, se je bližal vrtu beraško-slabo
opravljen, bolehen, star mož bledega,
izjedenega obraza. Ne zmeneč se za lajanje
psa — saj je videl, da je priklenjen — je
počasi stopal proti vrtu in se ustavil pri
plotu ter pomenljivo gledal Maruško.
„Kaj hočete?“ ga je vprašala Maruška z
malo trepetajočim glasom.
„Starega znanca ni treba vikati“, je odvrnil
mož pikro. „Glej, glej, tako sem te
vendar našel, preden umrjem!“
Maruška ga je premerila, prebledela in
rekla tiho: „Kaj, ti si?“
„Jaz, da! Ali si se me ustrašila? Ni čuda,
saj se me imaš za kaj! Kakor vidim, se ti
godi dobro. Slišal sem že v sosednji župniji
o neki bogati Maruški, ki gospodari na
Oplotarjevem domu, pa sem si mislil: Kaj,
ko bi bila to moja stara znanka iz Trsta.
In res se nisem varal.“
„In kaj bi rad od mene? Po kaj si prišel?“
je govorila Maruška razburjeno, hlastno.
„Saj pravim, obiskat sem prišel staro
znanko in ji obnovit spomine na nekdanje, {{prelom strani}}
že davno minule dni. Sicer si lahko mislim,
da ti le-ti spomini ne bodo posebno dragi.
Ali vendar ti jih hočem obnoviti, in morda
bo tudi kazalo jih razglasiti!“
„Kaj? Razglasiti!“ je divje zakričala Maruška.
„I, zakaj pa ne?“ je porogljivo nadaljeval
tujec. „Škoda bi jih bilo, če bi se porazgubili,
res, škoda, ker so v resnici lepi.
Čakaj, da ti jih obnovim. Pri stari, plemeniti
gospe je služila neka Maruška ...“
„Nehaj, jaz te ne maram puslušati!“ je
zavpila Maruška tresoč se od jeze po vseh
udih.
„Ne maraš? Kakor hočeš! Bodo pa drugi
rajši poslušali! Z Bogom!“ je dejal s škodoželjnim
smehom tujec in se obrnil ter jo
nameril proti vasi.
Maruška je divje gledala za njim še
vedno drgetajoč po vsem telesu. Kar ji je
hipoma šinila neka misel v glavo. Pogledala
je okrog sebe: nobenega človeka ni bilo
nikjer. Skočila je k hiši, odvezala psa in ga
zaščula v tujca: „Čuvaj, drži ga!“
Pes je bil mlad, močan — Maruška ga
je bila pred nedavnim časom kupila, da bi
ji čuval dom, ker s starim Oplotarjevim
psom ni bila več zadovoljna.
Čuvaj si ni pustil dvakrat reči.
Skokoma se je zagnal v tujca, ga podrl
na tla in ga začel grizti. Zaman se je branil
tujec, da bi se mu iztrgal iz neljubega objema;
bil je preslaboten. Maruška pa je še
naprej vzpodbujala čuvaja: „Drži ga, drži
ga!“ —
Tujec je milo vzdihoval, Maruška se je
pa satansko smejala. Bogve, kaj bi se bilo
zgodilo z ubogim možem; skoraj gotovo
bi ga bil pes raztrgal, da ni prišel v istem
času po stezi iz gozda sèm Ribniški Jurij.
Vračal se je ravno iz trga iz zapora.
Rentačenje in cviljenje psa ter bolestno
zdihovanje človeškega bitja ga je napotilo,
da je prav zelo pospešil korake. Maruška
se je hitro skrila za skedenj, ko je začutila,
da nekdo prihaja.
Jurija je kar groza obšla, ko je zagledal
strašni prizor. Hitro je šel pomagat ubogemu
možu. Pa šele po dolgem trudu se
mu je posrečilo, da je z gorjačo zapodil
psa vstran in tako oprostil tujca. Pomagal
mu je, da se je postavil na noge. Ali te ga
niso mogle držati, tako je bil zdelan. Krepko
ga je moral držati pod pazduho, sicer bi
bil oni koj padel nazaj na tla.
„Kaj ni pri Oplotarjevih nobenega človeka
doma, da bi vam bil prišel pomagat?“
je vprašal Jurij sočutno zroč na ranjenega
tujca.
„Pomagat da mi bi kdo prišel!“ je odvrnil
tujec. „Saj je sama zaščula psa v me.“
„Kdo?“ se je začudil Jurij.
„Ona, Maruška!“
„Maruška? Ni mogoče. Pa zakaj bi bila
to storila?“
„Vam bom že kasneje povedal, zdaj ne
morem skoro govoriti od strahu in slabosti.
Prosim vas, dobri mož, peljite me v vas.“
„Dobro, popeljem vas v svojo hišo.“
In krenila sta proti vasi.
Ko sta odšla, se je Maruška spet prikazala
izza skednja. Bila je še bolj razburjena.
Z divje bliskajočimi se očmi je gledala
za odhajajočima možema, stiskaje pesti.
Prokleti Ribničan! — ji je šlo po glavi —
da je moral ravno zdaj priti! Pes bi bil zatrdno
tako obklal Tržačana, da ne bi več
vstal. Nihče bi meni ne mogel reči, da
sem jaz zaščula čuvaja vanj, saj me ni nihče
videl, da sem ga jaz odvezala. Če bi našli
tu za plotom moža vsega obklanega, bi jaz
rekla, da mene popoldne ni bilo doma.
Franca je dremala v hiši, med tem časom
se je pa pes sprostil in tako obdelal tujca.
Tega bi spravili potem v hišo, jaz nobenega
človeka ne bi pustila do njega, in tako bi
pri nas umrl vsled ran, in nihče bi ne izvedel,
kdo je on ...
Ah, da je moral priti v te kraje ta Tržačan
ravno zdaj! Kaj ga je neki prineslo
semkaj? Mislila sem, da je že zdavna mrtev.
Ná, pa je prišel, prišel nepričakovano, kakor
bi bil padel z neba! Kaj bo zdaj? Izdal me
bo, povedal bo Juriju, povedal drugim Bukovičanom,
da sem tatica, ki je blagi gospe,
svoji največji dobrotnici, vse pobrala, vse {{prelom strani}}
pokradla in potem izginila brez sledu. Ali
se bom mogla zagovarjati, ali bom mogla
ljudi prepričati, da ni res, kar pripoveduje
Tržačan? Težko. Svet le prerad verjame
take stvari. Sitnosti s sodnijo se nič ne
bojim, tam se bom že znala zagovarjati. Ali
kaj bodo rekli ljudje? Ah, kaj si bo mislila
o meni Brigita, če to izve! S studom bo
obrnila svoj pogled od mene in prezirala
me bo, zaničevala me bo, kakor se zaničuje
vsaka tatica. Kako ji bom mogla povedati,
kaj sem ji jaz? Ali mi bo mogla beseda iz
ust, kaj sem ji jaz? Ne, nikdar! In vendar
sem tako željno pričakovala trenutka, da bi
se ji razodela! Oh, to je grozno! Kaj mi
je storiti?
Nespametno sem naredila, da sem zaščula
psa v Tržačana. Mar bi ga bila rajši
sprejela lepo, prijazno in ga kako pridobila
zase in ga pregovorila, da bi molčal! Toda
kar je storjeno, je storjeno. Vprašanje je le,
kaj naj storim zdaj. Za njima grem, za Ribničanom
in Tržačanom. Izvedeti moram, ali
bo in kaj bo Tržačan povedal Ribničanu.
Potem bom že vedela, kaj naj ukrenem, da
se operem: ali naj na laž postavim njegove
besede ali naredim kaj drugega. Ha, ha, ha,
že vem, kaj bo najboljše. Čuvaj ga ni mogel
oklati do smrti, ona stvarca ga pa bo! Dobro,
da je človek preskrbljen. Ha, ha, ha! —
Tako ji je vrelo po glavi vsevprek. Šla
se je hitro v sobo preobleč, potem je pa
oprezno stopila za možema proti vasi.
<center>* * *</center>
Ljudje so bili izvečine vsi na polju. Dospevši
v vas je Maruška obstala pod oknom
stranske sobe Juretove hiše, kjer je po navadi
stanoval Ribniški Jurij.
Okence je bilo odprto. Slišal se je iz
sobice vsak glas. Ozrla se je previdno krog
sebe, ali jo kdo vidi. Žive duše ni bilo
blizu. Skrila se je za jablan pod okencem
in prisluškovala.
„Tako, zdaj mi povejte, kaj veste o tej
Maruški in zakaj je zaščula psa v vas“, je
ravno izpregovoril Jurij.
„Počakajte, da pridem malo k sebi!“ je
odgovoril s slabotnim glasom tujec ležeč
na klopi na Jurijevem ležišču.
Tiho je bilo nekaj časa v sobici. Potem
se je pa zaslišal tujčev slabotni glas:
„Čutim, da bom umrl. Pot skozi gozd
me je bil zdelal hudo, potlej me je pa
zdelaval pes, kakor ste videli, da sem ostal
še majhno živ.
In ker bom morda le še nekaj ur na
svetu, smatram za svojo dolžnost, da vam,
dobri mož, povem, kar vem o Maruški.
V Trstu je služila pri neki bogati gospe-vdovi.
Mož te gospe je bil prej trgovec,
in jaz sem že od mladih nog služil v njegovi
trgovini. Ostal sem pri gospe tudi
potem, ko je on umrl, in je gospa opustila
trgovino in se naselila v neki hiši kot zasebnica.
Otrok gospa ni imela, in tako sva
bila z Maruško pri nji sama.
Gospa je imela Maruško silno rada. Ljubila
jo je skoraj kakor svojo lastno hčer.
Lepo smo živeli natihem pa v zadovoljnosti.
Dokler je bila Maruška še mlada, je bila
res prav pridna. Ko se je pa razvila v cvetoče
dekle, sem opazil jaz kakor tudi gospa,
da je le preveč živa in da je za njo velika
nevarnost, da se ne bi zgubila — v mestu,
kakršen je Trst.
Pazila sva z gospo na njo, pazil sem še
posebno jaz, ki sem bolj zahajal vun iz
hiše, kakor gospa, ki je navadno vedno
tičala v sobi in kaj brala ali molila.
Kmalu sem strahoma opazil, da se je
Maruška seznanila z nekim trgovskim pomočnikom.
Strahoma, pravim, ker sem poznal
fanta kot ničvredneža. Če bi bila kaka
poštena zveza, da! Tako se mi je pa smilila,
smilila zelo.
Opomnil sem jo in posvaril enkrat, dvakrat,
večkrat. Ali vse ni nič pomagalo. Povedal
sem gospe, posvarila jo je tudi ona.
Pa tudi njene besede niso nič izdale. Maruška
je pogosteje in pogosteje izostajala
z doma, in ko jo je neki večer gospa dolgo
čakala in jo potem, ko je prišla kasno domov,
ostro prijela, ji je Maruška odpovedala {{prelom strani}}
službo, še tisti večer pobrala svoje stvari
in šla od hiše.
Kmalu smo slišali, da se je omožila z
onim človekom. Ali zakon ni bil srečen.
Vedno sta se kregala. Mož je bil pijanec
in igravec, ki je hitro zapravil, kar je imela
ona prihranjenega denarja, pa tudi sproti
pognal vsak novčič, ki ga je sam zaslužil.
Stiska in lakota je prisilila Maruško, da
je zopet začela prihajati k nam, da je dobila
od gospe kako miloščino. Ker je znala
sladko govoriti, se je kmalu zopet prikupila
gospe in prihajala je skoraj sleharni dan
k njej.
Jaz sem šel tisto leto na jesen domov
k pogrebu svoje matere. Štirinajst dni sem
ostal doma, potem se pa zopet vrnil v Trst.
Ali kakšno izpremembo sem našel le-tu!
Gospa vsa objokana in potrta do skrajnosti.
Vprašal sem jo, kaj se je vendar zgodilo,
pa mi je povedala grozne stvari.
Neko popoldne — je pripovedovala —
je bila sama doma in je zadremala. Kar jo
je prebudilo iz spanja neko ropotanje. Pogledala
je in videla, kako Maruška odpira
njeno omaro. Strahoma, zgražajoč se, jo je
vprašala, kaj vendar dela. Toda v tistem
hipu je Maruška planila k njej, jo privezala
na posteljo, ji zamašila usta. Potem je odprla
vse omare in predale, pobrala hranilne knjižice,
zlatnino, dragocenosti, sploh vse, kar
je imelo kaj vrednosti in se je dalo odnesti,
ter je odšla, potem ko je še sobna vrata
zaklenila za seboj.
Gospe se je sicer po dolgem trudu posrečilo,
da se je sprostila. Ali vun ni mogla.
Strah in žalost sta jo bila pa tudi tako zmučila,
da je kar nazaj padla na posteljo. Šele
drugi dan je mogla priklicati ljudi. Ti so
seveda koj spoznali, kaj se je bilo zgodilo.
Toda ko so gospo vprašali, kdo je tat —
morala ga je vendar videti — ni hotela povedati
imena, tako je rada imela Maruško.
Samo meni ga je povedala, ko sem prišel
nazaj. Jaz sem jo silil, naj vendar ne bo
tako čudna, naj jo vendar ovadi. Ali ona ni
hotela. No, silil je pa tudi jaz nisem dolgo,
ker sem poizvedel, da Maruške ni več v
Trstu: zapustila je moža, otroka — dekletce
— oddala v bolnišnico, pa izginila brez
sledu, — najbrže v Ameriko.
Z gospo sva nekaj časa lahko izhajala,
ali dolgo ne. Zbolela je hudo, zdravnik in
zdravila so bila draga, in ker denarja ni
bilo, sva morala prodajati in zastavljati še
tiste stvari, kar jih ni pokradla Maruška.
Dolgo je bolehala gospa. Naposled se
je je Bog vendar usmilil in jo vzel k sebi
— ravno ob času, ko sem nesel zastavit
zadnjo dragocenost, ki jo je še imela.
Jaz sem po njeni smrti dobil malo službico
v trgovini, ki je bila prej last moje
gospodinje in njenega moža. Ali dolgo
nisem bil za delo. Zbolel sem, bil dolgo
časa v bolnici in ko sem prišel iz nje, mi
ni drugega kazalo, nego prijeti beraško
palico.
Kot berač sem danes prišel v ta kraj in
našel Maruško. Ustrašila se me je, zato je
zaščula psa v me, da bi se me iznebila. Le
vam se imam zahvaliti, da sem še živ. Dolgo
pa — čutim — ne bom. Tako mi je slabo,
tako me duší. Ali imate požirek vode?“
„Čisto nič je ni v kablju, sem že prej
pogledal“, je odgovoril Jurij, „Toda, saj si
lahko drugače pomagamo: po malo vina
grem k Strahovim, sem tudi sam žejen in
potreben pokrepčila. Ampak strah in groza,
kar ste mi povedali o Maruški! Zdaj se pa
tudi v moji glavi marsikaj svita. Da je ona
spravila Oplotarjevega Primoža s sveta, sem
sumil že prej. Kdo ve, morda je tudi Srdina
okradla ona, in ne Tona. Hm, hm, hm!
Toda vam mora biti hudo slabo, kar potne
kaplje vam stojé na obrazu.“
„Slabo, slabo“, je vzdihnil tujec.
„Po gospoda bo treba iti, če vam ne
bo nič odleglo. Pa morda vas bo vino
vendar malo pokrepčalo. Potrpite malo, jaz
bom precej nazaj od Strahovih. Pa saj gre
po vino lahko Anton, ki ga vidim ravno
prihajati po stezi. Anton, Anton, sem pojdi!“
je zaklical Jurij skozi okno.
Maruška je bila že zdavno izginila za
vogalom, ko je prišel njen brat, Tončkov
Anton, do Juretove hiše.
{{prelom strani}}
Anton se je izprva ustavljal ustreči Jurijevi
prošnji, ker Jurija sploh ni maral. No,
ko je videl bolnega tujca, je drage volje vzel
denar od Jurija in šel po vino.
Ko se je vračal z vinom od Strahovih,
ga je pa prestregla Maruška.
„Kaj neseš?“
„Vino.“
„Komu?“
„Nekemu bolnemu tujcu ga je kupil
Jurij.“
„Daj steklenico meni pa hitro pojdi v
prodajalnico in kupi meni sladkorja. Potem
pridi pa k Poljakovim, tam te bom pričakovala.“
„Ali Juriju, to je, onemu tujcu, se mudi.“
„Meni pa še bolj. Ali ti je Ribničan več
kakor jaz? Saj boš gredoč opravil, pa mu
potem zaneseš vino. Ná, tu imaš denar!“
Anton se ji ni mogel ustavljati. Dal ji je
steklenico in ji šel v prodajalnico po sladkor.
Maruški so se zabliskale oči v nekem
groznem, satanskem svitu, ko je s steklenico
v roki stopala proti Poljakovi hiši.
Pri Poljakovih so bila sicer vrata odprta,
a v hiši ni bilo nikogar: na vrtu so
tresli jabolka.
„Ravno prav!“ je dejala Maruška, stopila
v sobo, izvlekla iz nedrija tenak zavitek,
vsula iz njega prašek v steklenico vina,
potem jo postavila na mizo in šla na vrt
škodoželjno se smejoč in šepetajoč: „To
vama bo zaprlo usta za vedno, le čakajta,
ti Ribničan in ti Tržačan!“
Komaj je pa odšla, je skozi druga vrata
stopila v hišo Brigita. Prihajala je iz župne
cerkve, kamor je bila šla k izpovedi, obenem
pa se je precej časa mudila tudi na
grobu rajne Lorenke. Trudna je prišla nazaj,
in tako ji je bilo slabo, da se je koj po vstopu
v hišo sesedla na klop pri mizi.
„Bogve, čigavo je to vino“, je izpregovorila,
ko je zagledala steklenico. Pa čigavo
hoče biti kakor Poljakovo! En požirek
ga bom izpila, morda mi bo malo odleglo.“
In vzela je steklenico v roke in pila.
„Nehaj!“ je divje zavpila Maruška, ki se
je črez nekoliko časa vrnila v sobo. Kakor
besna je planila k nji, ji iztrgala steklenico
iz rok in jo vrgla skozi okno. Toda bilo je
prekasno — — —
<center>* * *</center>
Huda ura se je proti mraku zbrala nad
krajino. Mračni vihar je zajahal gromadaste
oblake. Pokal je z gromovitim bičem, da
so se vkreševale ognjene iskre in švigale
nad temno zemljo kakor kače. To je šla v
skok viharna ježa! Bučno je šumelo v žrelu
strelobljuvnih oblakov. Grom je drdral po
daljnem nebu. In vsul se je na zemljo
strašen naliv s točo.
Pri Poljakovih pa se je Brigita borila s
smrtjo. Polna hiša je bilo ljudi. In vse je
jokalo, vse pomilovalo deklico. Nihče ni
mogel najti vzroka njeni nenadni oslabelosti.
Samo ena ga je poznala — Maruška.
In ta je vpila kakor divja, se tolkla po glavi
in si rvala lase ...
Še tisti večer je umrla Brigita, preden je
prišel zdravnik iz trga ...
Po noči se je zvedrilo. Naredila se je
lepa noč ...
Tihi mesec je sočutno gledal v Poljakovo
hišo in obseval mlado truplo nesrečne
Brigite, anti češ: spavaj sladko, milijon zlatih
lučic ti gorí na nebu ...
Za mizo je sedel Janko in nepremično
gledal mrtvo svojo nevesto. Bilo je že proti
jutru. Vsi drugi so bili že pospali, sam je
čul. Veše so se podile okrog mrliške sveče.
Po njegovi glavi pa so se podile brezupne
misli ...
Kar so se odprla vrata. Vstopila je visoka
ženska s kovčegom v roki. Bila je
Maruška. Približala se je mrliču, poljubila
strastno njeno lice ter bolestno zašepetala:
„Brigita, zlata moja Brigita, odpusti mi!“ In
je odšla v tiho jutro in izginila iz kraja brez
sledu — — —
== Osemnajsto poglavje.<br>Razvozlaj. ==
Deset let je minilo od one žalostne
noči, v kateri je umrla Brigita. —
Marsikaj se je dogodilo, marsikaj
izpremenilo v tem času.
Ona noč je bila zares usodna noč —
usodna za premnoge, v prvi vrsti seve za
Brigito, ki je morala v cvetoči mladosti na
pragu sreče svoje zapustiti svet.
„Vzrok njene nenadne smrti je zastrupljenje“,
je dejal zdravnik iz trga.
„Zastrupljenje!“ so s čudom vzklikavali
Bukovičanje. „Kdo jo je pa zastrupil? Sama
se navlašč ni, saj je bila kot Jankotova nevesta
vsa srečna; in bila je tudi preveč
pridna in pobožna, da bi bila mogla kaj
takega navlašč narediti. Drugi je pa tudi
nihče ni zastrupil. Kdo neki? Saj ni imela
nobenega sovražnika.“
„Nemara je pa kaj strupenega jedla ali
pila“, so se oglašali drugi.
Toda Poljakovka je odgovarjala z mirno
vestjo, da je Brigita vedno jedla vkup s
Poljakovo družino, in če jed ni škodila Poljakovim,
tudi Brigiti ni mogla. Piti je pa
tudi niso videli drugega kot vodo. Da je
nesrečna deklica pila iz steklenice, ki jo je
bil Tončkov Anton kupil pri Strahovih za
Jurija in njegovega gosta, tega ni vedel
nihče razen Maruške. Toda Maruška je bila
previdna in prekanjena ...
Ugibali so ljudje, ugibali, ali niso mogli
ugeniti, kako bi se bila zastrupila Brigita.
Da jo je zastrupila Maruška, ni prišlo
nikomur na misel. Kako neki, saj so vsi
vedeli, kako jo je imela rada.
Kajpada se je cela vas silno začudila,
ko so pogrešili Maruško. Brigito so položili
na mrtvaški oder; od vseh strani so jo prihajali
ljudje kropit — a Maruške ni bilo na
izpregled. Čudno se je to zdelo Poljakovim,
čudno tudi drugim vaščanom. Prej je bila
skoraj sleherni dan pri Poljakovih — kaj
mora neki to biti, da je zdaj ni, da ne pride
niti kropit deklice, ki jo je ves čas tako rada
imela!
Poljak je stopil popoldne k Oplotarjevim
poizvedet, ali ni morda Maruška bolna.
A Maruške ni bilo na Rebri. Oplotarjeva
Franca ga je začudeno pogledala, ko je
vprašal po nji.
„Jaz je danes še nisem nič videla“, je
odgovorila. „Mislila sem, da je ves čas pri
vas, in prav nič se mi ni zdelo čudno, da
je ni doma, ker sem slišala, kaj se je zgodilo
tam doli. Za sveti križ božji! Torej je
ni pri vas Maruške?“
{{prelom strani}}
„Res ne; snoči je bila, a danes je še
nihče ni videl v naši hiši.“
„To je pa čudno. Kam je neki šla?“
„Res čudno, kam je izginila. Pa bo že
prišla: morda je šla v trg po kakšnem
opravku.“
A Maruške le ni bilo od nikoder. Pač
so lahko strmeli ljudje — —
Pa še bolj so strmeli, še bolj so se čudili,
ko je začel Ribniški Jurij pripovedovati,
kaj mu je pravil tujec Tržačan, katerega je
bil včeraj vzel pod streho, in ki je ponoči,
previden s svetimi zakramenti, pri njem zatisnil
oči. In ko jim je za nameček začel
razodevati in utemeljevati še svojo sumnjo
o nenadni smrti Oplotarjevega Primoža in o
tatvini pri Srdinu, ni bilo čudenju in strmenju
ne konca ne kraja.
„Kaj? Tako da je Maruška — tatica!“
„Kdo bi si bil kaj takega mislil o nji!“
„Eh, morda pa ni vse tako, kakor pripoveduje
Jurij. Kdo bo vsakemu beraču in
potepinu vse verjel!“
„No, zakaj je pa pobegnila, če ne zato,
ker ima slabo vest?“
„Ne bodite čudni: saj ni pobegnila; v
trg je šla ali v mesto po kakšnem opravilu
ali ji je pa po Brigiti tako hudo, da se je
nalašč umaknila z doma, da je ne gleda
mrtve“, je zagovarjal Maruško Poljak. „Počakajmo
malo, bo že prišla nazaj. Saj so
še vse njene stvari pri Oplotarjevih.“
Toda Maruške le ni bilo od nikoder ...
Brigito so pokopali med žalostnim zvonenjem
zvonov. Toda tudi k pogrebu ni
bilo Maruške. Vse, vse je plakalo za nesrečno
deklico. Takega joka še ni bilo slišati
na našem pokopališču, so si pravili
stari ljudje. Nje pa — Maruške —, ki je
prej tako očitno kazala svojo veliko ljubezen
do Brigite, nje ni bilo ... Kakor bi se bila
v zemljo vdrla, je izginila.
„To je vendar čudno, kam in zakaj je
izginila iz tega kraja“, so govorili ljudje.
„Čudno.“
„Menda vsaj ni nič res, kar je pripovedoval
Jurij. Oni tujec mu je vso stvar le
natvezel.“
„In če bi bilo prav res, kar je povedal
o nji — saj bi lahko utajila, ko je oni Tržačan
že umrl! Čemu pustiti tako lepo domačijo,
kakor je Oplotarjeva!“
„Nekaj posebnega je moralo priti vmes.“
„Zares, nekaj posebnega.“
„Pa kaj bi to bilo?“
Na to pa nihče ni mogel odgovoriti.
Pač, nekdo bi bil mogel vsaj nekaj odgovoriti,
pa ni hotel.
Stoparjevemu Jankotu se je polagoma
zasvitalo, zakaj je Maruška izginila iz kraja
brez sledu. Takrat, ko je čul pri mrtvi svoji
nevesti, je pač videl, da je proti jutru prišla
Maruška v sobo, in slišal, kaj je govorila,
poljubivši Brigito —: a takrat se ni dosti
zmenil za njeno čudno vedenje in njene
besede, s katerimi se je poslovila od nje;
bil je pač preveč poražen in zatopljen v
svoje žalostne misli. Ali ko Maruške ni bilo
od nikoder, ko je slišal, kaj pripoveduje o
nji Ribniški Jurij, se mu je začelo svitati v
glavi: premišljal je njeno takratno vedenje,
zlasti njene besede: „Brigita, zlata moja Brigita,
odpusti mi!“ pa je prišel do zaključka,
katerega se je sam ustrašil, in je koj sklenil,
da ga ne razodene nikomur — iz ljubezni
do ljubljene svoje neveste Brigite. Hodil je
okoli skrajno žalosten, potrt, da se je vsem
smilil. Mnogo je razmišljal, a govoril malo;
o vzroku Brigitine nenadne smrti celo nič.
Za Jurijevo pripovedovanje in sumničenje
so izvedeli kmalu tudi orožniki. Poizvedavali
so po Maruški, iskali so jo, toda
zaman — ni duha ni sluha ni bilo po nji.
In prav zato, ker je izginila iz kraja tako
nenadno, brez sledu, in nihče ni mogel izvedeti
njenega bivališča, so se začele širiti
med ljudstvom najraznovrstnejše govorice.
„Anton, kje je tvoja sestra? Vsaj ti moraš
vedeti za njo“, so vpraševali ljudje Tončkovega
Antona. A tudi on ničesar ni vedel o
nji. Pa se tudi ni dosti zmenil za to, kje je
in kako se ji godi. Že od Brigitine zaroke
z Jankotom sèm pobit in potrt, je bil zdaj
po Brigitini smrti kar popolnoma iz sebe.
„Bog je tako naredil, da je umrla, ker
ni bila namenjena Jankotu, ampak meni“, {{prelom strani}}
je govoril in njeno smrt bridko objokoval.
Zahajal je vsako popoldne na njen grob
in ga je krasil z jesenskimi cveticami, kolikor
jih je mogel nabrati po gredicah.
Jesenski popoldnevi in večeri so postajali
bolj in bolj mrzli. In zgodilo se je,
da se je Anton neko popoldne mudil na
Brigitinem grobu prav do mraka in se tako
prehladil, da drugo jutro ni mogei s svojega
ležišča. Prijela se ga je pljučnica.
Otepal se je je in otresal, pa se je ni
mogel otresti. Od dne do dne je postajal
slabši. Zabavno-smešen je pa bil do zadnjega
trenutka.
„Umrl bom, oh umrl; kako bo to hudo!“
je potožil Poljaku, ki ga je prišel nekega
dne obiskat, ko je izvedel, da mu je prav
slabo. In pri teh besedah se je Anton bridko
razjokal.
Po izsušenem njegovem licu, ki je bilo
že bledo in belo kot apno, po razpokanih
njegovih ustnicah, ki so bile že vse črne,
po višnjevi progi, ki je stala pod vdrtimi
njegovimi očmi, je spoznal Poljak, da Anton
res ne bo več dolgo, sploh nikoli več tlačil
trave.
„Eh, kaj se boš bal smrti! Saj jo znaš
odpoditi!“ mu je odgovoril Poljak. „Ná,
ta-le čaj izpij, ki ti ga je naša Manica napravila,
pa boš spet k sebi prišel.“
„Saj sem zmerom pri sebi, kaj boš to
govoril!“ je dejal Anton in potegnil iz steklenice.
„Ampak dober pa je ta čaj. Povej
Manici, da ji želim prav dobrega ženina.
Ko bi mi Tončkovi stregli s takim čajem,
bi morda res še ozdravel.“
„Saj ti postrežejo, kolikor morejo, ne?“
„Zlodeja bodo postregli! Davi mi je
Strahova Rezika prinesla malo juhe, pa mi
jo je zlomek od malega našega fanta precej
snedel. Hudník naj vzame to moje lačno
sorodstvo!“
„Ali ne smeš kleti, Anton!“ se je oglasila
Juretovka, ki je bila medtem prišla v
sobo.
„Kajpak hočem!“ je odvrnil Anton.
„K smrti se pripravi! Glej, Strugarica je
tudi umrla danes.“
„Naj umrje vranč, saj se mi je šent od
te grdobe zmerom ponujal! Pa kako sem
hotel marati zanjo, če mi je bila v srcu
Brigita! Saj sem vendar kristjan, ne Turek!“
„Če si kristjan, zakaj se pa ne daš izpovedati?“
ga je prijela Juretovka. „Včeraj
so te gospod prišli obiskat; lahko bi se
jim bil izpovedal, saj sem videla, da so
imeli štolo v žepu; pa nisi hotel nič slišati
o izpovedi.“
„Saj nimam nič grehov, vsem sem odpustil,
kar so mi žalega naredili.“
„Pa si sam kaj hudega naredil! Ali
ne veš, da še pravični sedemkrat na dan
greši? Umrl boš, torej se vendar spravi z
Bogom!“
„Kaj misliš, da nisem spravljen, ti brazdana,
klekarica, čarovnica?“ ...
„Ne smeš tako govoriti, Anton!“ ga je
pokaral Poljak. „Ne spodobi se dajati take
priimke.“
„Kaj pa vranč babji tako neumno govori!
Pred menoj se mora vedeti, kaj se
govori. Jaz nisem kako neumno ženišče.“
„Saj nič neumnega ni rekla. Ona le pravi,
da morajo priti k tebi gospod. In to tudi
jaz pravim. Vsak Bukovičan se dá prevideti.“
„No, se bom pa še jaz, da ne bom delal
Bukovici sramote. Le pojdite po gospoda!
Pa morajo priti belo oblečeni, ne kakor
včeraj, in cerkovnik mora priti z njimi, da
bo zvonil z zvončkom, da bodo ljudje vedeli,
da Tončkov Anton umira kot kristjan ...“
Šli so mu po gospoda.
Še tisti večer potem je umrl. Prejemši
svete zakramente je dolgo ležal mirno, gledal
nepremično v strop ter sam s seboj potiho
nekaj govoril. Potem je pa kar naenkrat
široko odprl oči, kakor bi bil kaj posebnega
zagledal, se nasmehnil, vzkliknil: „Brigita!“,
planil kvišku in razprostrl roke, pa omahnil
nazaj na posteljo in izdihnil.
Oplotarjeva Franca mu je oskrbeia dostojen
pogreb.
„Kdo pak hoče?“ je dejala Poljaku, ki
ji je prišel naznanit Antonovo smrt in ji
rekel, naj dá nekaj denarja za pogreb. „Zdaj
ko Maruške ni, moram jaz dati, kajpak. O {{prelom strani}}
ti nesrečna Maruška, kam si pobegnila, zakaj
si me pustila samo! Kaj praviš, Poljak, ali
se povrne še kdaj ali nikoli?“
„Zatrdno se povrne, če ne, bi bila že
kako sporočila, kaj misli storiti z domačijo.“
„Pa res, kaj hočemo zdaj z domačijo?“
„Nič, ti si gospodarica, dokler ni one
nazaj.“
„Ali kako naj gospodarim sama, stara
revica?“
„Ti bom že jaz pomagal.“
„Boš?“
„Seveda bom, kolikor bom mogel.“
„Vsak dan moraš priti semkaj gori.“
„Saj bom.“
In res je prihajal malokaj vsak dan. Gospodaril
je pa največ na ta način, da je pošiljal
deklo ali pastirčka k Strahovim po vino
ali po žganje — seveda na Oplotaričin račun.
Pa sta s Franco lepo pila. Starica se je
kmalu tako privadila pijači, da jo je morala
imeti vsak dan.
Toda tako gospodarjenje ni trajalo posebno
dolgo. Na spomlad je prišla Tona iz
ječe. Dobila je bila le nekaj mesecev, ker
je odločno in stanovitno tajila, da ni ona
okradla Srdina in da ne ve pa ne, kako je
tisti denar prišel v njeno skrinjo; drugega
pa pri nji niso našli. In prva stvar, katere
se je lotila Tona, ko je prišla iz ječe, je
bila ta, da je vložila tožbo proti Maruški in
Poljaku, češ, da sta izrabila starost, slaboumnost
in topost Oplotarjeve France, jo
privadila pijači, ter jo preslepila, da je izročila
domačijo Maruški.
Začela se je pravda. Dolgo je trajala.
Malokaj vse bukoviške može je Tona tirala
pred sodišče za priče, da je Franca res
slaboumna, in kako sta jo vrhutega Maruška
in Poljak privajala k pijači, da sta jo potem
lažje preslepila. Naposled se je pravda končala
z zmago Tonino. Maruška je izgubila
Oplotarjevo domačijo in bila vrhutega obsojena
na več mesecev ječe — seveda obsojena
v odsotnosti. Pa tudi Poljak je bil
dobil tri mesece.
„To ima za plačilo, da se je pečal z
Maruško!“ je bolestno vzkliknila Poljakovka.
„Kolikrat sem ga lepo prosila, naj ne hodi
gori k Oplotarjevim, pa ni vse nič pomagalo!“
A tudi nji ni nič pomagalo vzdihovanje.
Poljak je moral iti presedet kazen.
Medtem ko je bil v ječi, je umrla Oplotarjeva
Franca. Od jeze, da je pravdo dobila
Tona, na katero je bila zdaj še bolj huda,
ker jo je razglasila za slaboumno, in v žalosti,
da mora njen prijatelj Poljak sedeti v
ječi, je začela še bolj strastno piti. Ko se
je nekega dne opila, je padla tako nesrečno
po stopnjicah, da je drugi dan potem umrla.
In Oplotarleva domačija je postala last Tone
— edine sorodnice.
Zdaj se je Tona brez ovire omožila z
Buščajevim Štefanom. Toda zakon ni bil
srečen. Buščaj je ostal, kar je bil — pijanec
in zapravljivec prve vrste. Gospodarstvo je
šlo vidoma rakovo pot.
Bolj srečna je bila Poljakova Manica, ki
je vzela Somraka. „Moja bala naj bo tvoja;
bodi bolj srečna kakor jaz!“ je bila dejala
Manici Brigita, ko je umirala. In res je bila
Manica srečna. Somrak je bil priden, varčen
gospodar in dober zakonski mož.
Srečen je bil tudi Stoparjev Janko. Dolgo
časa ni hotel nič slišati očetovega prigovarjanja,
naj se oženi. Preveč rad je imel in
hranil v spominu Brigito. Ali kaj je hotel?
Gospodinjo je moral imeti pri hiši. Vzel je
pošteno deklico iz trga in bil z njo prav
srečen. — — — — — — — —
Čas, ki rane seka in zdravi, je brzo letel
nad krajino, pa je pustil za seboj deset let,
odkar je umrla Brigita.
Rog je trobil po Bukovici: vaški pastir
je zganjal čredo vkup.
„Kaj biješ mojo sivko, Blaž zarobljeni!“
je zaregljala potlačena ženica pod oknom
Juretove hiše, videč, kako je udaril pastir
živinče, katero je bila ona prignala k čredi.
„Žaba, tiho! Saj živinče ni tvoje, imaš
je samo v reji, in če ti ni prav, pa je imej
v hlevu!“ jo je zavrnil pastir Blaž in zapodil
živino proti Rebri.
Ženica se je pa kregala za njim: „Ti
prevzetnost prevzetna ti! Kako mu je zrastel {{prelom strani}}
greben, odkar ga je občina postavila za
vaškega pastirja! Kako mastito hodi, kakor
petelin po gnoju! Rep mu bo treba pristriči,
pa bo spet krotak kot jagenjček!“
„Kaj se huduješ, Juretovka? Vesela bodi,
vesela, da te Bog še pusti živeti!“ se je
oglasil za njenim hrbtom možiček.
„Oho, kaj si še živ, Jurij?“ je vzkliknila
ženica in mu ponudila roko.
„Še malo, kakor vidiš. Kaj se meniš,
kopriva ne pozebe! Zdaj eno leto sem bil
bolan, hudo bolan, Pa moram že biti potreben
na svetu, ker me je Bog ohranil še
pri življenju, hahaha!“
„Koliko časa te že ni bilo v tem kraju?“
„Menda bo že kakih pet let, ne, kar sem
se od tebe preselil na Strmec? Kaj pa že ti
počneš, kaj?“
„Staram se, in, saj veš, na starost delati
ni nič posebno prijetno. Nevesto sem dobila
k hiši. Pa je tako poredna, da ni več
obstati pri nji.“
„Kaj hočemo, potrpeti moramo drug z
drugim! Ali je kaj novega v Bukovici?“
„Nič posebnega. Saj je boljše, če ni nič.“
Po poti je opiraje se na palico prilezla
beračica. Komaj, komaj se je premikala,
komaj se pokoncu držala. Bilo jo je sama
kost in koža. Ko je zagledala Jurija in Juretovko,
je ruto hitro potegnila doli na oči.
Pozdravila ju je s komaj slišnim: „Dober
dan!“ pa šla naprej po vasi.
Juretovko je morala zanimati: dolgo je
gledala za njo.
„Kaj pa tako gledaš to beračico?“ je
vprašal Jurij.
„Tako se mi znan zdi njen obraz, čeprav
sem ga samo malo videla. Veš, komu je
podobna? Tisti Maruški!“
„Lahko da. Ali Maruška to ni. Kako bi
si tudi upala priti v te kraje! Pa — ali mi
ne boš velela, naj stopim v hišo? Stopiva
v stransko sobico, kaj bova tu-le stala! Jaz
dam za polič vina, če ga greš iskat.“
„Pojdem, le stopi noter!“
Šla sta v sobico.
Beraško oblečena ženska pa jo je zavila
proti Poljakovi hiši. Vrata je dobila zaprta.
Sedla je na klopico pod lipo; očividno je
hotela počakati, da pridejo Poljakovi odkod
domov. Listje je šumelo nad njo nalahno,
komaj slišno. Ona je pa zaplakala tako
bridko, tako bolestno ... In solze ji kar
niso mogle nehati kapati v koščeno pest ...
Proti mraku šele je prišla z njive Poljakovka.
Ko je zagledala pod lipo tujo žensko z
glavo naslonjeno na mizico, kakor bi spala,
si je mislila: Beračica je trudna, zatrdno bi
rada pri nas prenočevala; no, saj bo lahko
v pridevku; in tudi večerje bo lahko malo
dobila. — Pa je šla v kuhinjo kuhat večerjo.
„Mati, kdo pa je ona ženska, ki sedi pri
mizici pod lipo in tako milo vzdihuje?“ je
vprašal Poljakovko Andrejček, že postaven
fant — stopivši nekaj kasneje v kuhinjo.
„Ali vzdihuje?“
„Tako milo. Bolna mora biti. Kdo pa
je? Beračica pač, to se ve —“
„Kajpak kot beračica. Pojdi jo vprašat,
kaj ji je!“
Fant je šel, pa je kmalu nazaj pritekel.
„Mati, veste, kdo je ta ženska?“
„Kdo?“
„Tista Maruška, veste, ki je enkrat hodila
k nam! Vsaj podobna ji je tako zelo.“
„Eh, da! Ni mogoče.“
„Pojdite gledat! Ali pa vi pojdite, oče“,
je dejal fant Poljaku, ki je bil ravnokar stopil
v vežo. „Veste, oče“, je nadaljeval, „pod
lipo sedi neka ženska, ki je prav podobna
oni Maruški, ki je včasih hodila od Oplotarjevih
k nam. Le pojdite no gledat!“
Poljak je šel pod lipo in je v tuji, bolni
ženski res spoznal — Maruško ...
„Za božjo voljo, kaj pa ti delaš tukaj?“
jo je nagovoril preplašeno. „Čemu si pa
prišla v ta kraj?“
„Umret sem prišla sèm“, je odgovorila
Maruška s slabim glasom. „Prosim te, sprejmi
me pod streho.“
„Rad, zakaj ne!“ Pomagal ji je vstati in
jo peljal v stransko sobico.
Spravili so jo v posteliO. Pa komaj je
legla, je zaprosila, naj gredó po gospoda,
ker se čuti silno slabo.
{{prelom strani}}
Ustregli so ji. Andrejče se je hitro odpravil
k župni cerkvi. Mati je pa pripravila
potrebne stvari v sobici.
Gospod so prišli.
Dočim so v sobici izpovedovali, so v
veži molili pa tudi šepetali vaščanje, ki so
se zbrali pri Poljakovih, brž ko so začuli
zvončkovo žvenkljanje in slišali, da gredó
gospod obhajat neko beračico k Poljakovim.
— Kdo da je ta beračica, niso hoteli Poljakovi
— tako so se zmenili — za enkrat nič
povedali. —
„Ta ženska mora imeti celo kopico grehov,
ker traja izpoved tako dolgo“, je dejala Buščajka.
„Bogve, odkod je?“ je pristavila Juretovka.
„Popoldne sem jo videla, ko je šla
mimo naše hiše. Tako znana se mi je zdela.
Tisti Maruški je prav podobna!“
„Jaz sem jo opoldne videl na pokopališču
klečati na grobu rajne Brigite“, je dodal
cerkovnik.
„Kaj, če bi bila res Maruška?“ so se zaslišali
nekateri glasovi.
„Saj morajo Poljakovi vedeti, kdo je!“
so dejali drugi. „Poljak, kdo je ta ženska?“
„Molite rajši, molite! Kaj se zdaj pogovarjate,
ko so gospod v sobi!“ je osorno
odgovoril Poljak. Pa tudi potem, ko so bili
bolnico že izpovedali, ko so jo obhajali in
dejali v sveto olje, ni pustil ljudi — kakor
je navada ob takih prilikah — v sobico.
Nekamo nevoljni so se razšli ljudje.
Ko so se pa razšli, so domači in Somrak
ter Manica šli v sobico, ker je bolnica rekla,
da bi z njimi rada govorila. Poljakovka ji
je bila napravila nekaj večerje. Ko je bolnica
zaužila nekaj malega, jim je začela pripovedovati
svojo žalostno povest —; pripovedovala
je sevé pretrgoma.
„Izpovedala sem se duhovniku“, je začela.
„Bog — mislim — mi je odpustil grehe.
Izpovedati hočem svoje grehe še vam, ker
vem, da se bliža konec mojemu življenju
in blojenju po ti zemlji, in želim, da bi mi
tudi vi in vsi drugi prizadeti odpustili. Nekaj
mojih hudobij morda že tako veste iz Jurijevega
pripovedovanja.
Da sem bila že v mladosti doma razposajena,
vedó starejši ljudje. Ko sem pa
prišla v Trst in zlasti ko sem odrastla, sem
postala še bolj lahkoživa.
Proti volji dobre gospe, pri kateri sem
služila, in ki me je zelo zelo rada imela,
sem se začela pečati z nekim trgovskim pomočnikom.
Ko me je gospa enkrat zaradi
tega posvarila malo bolj trdo, sem ji odpovedala
službo, šla od nje in se omožila
z onim trgovskim pomočnikom.
Dobila sva hčerko — Brigito, srečna pa
nisem bila z njim. Bil je pijanec in strasten
igravec. Kakor je bila prej med nama velika
ljubezen, je potem kmalu nastala velika
kljubezen. Nazadnje ga kar nisem mogla
videti.
Mlada in tudi dosti lepa sem še bila.
Začel se mi je dobrikati neki drugi trgovski
pomočnik. In pripravil me je do tega, da
sem sklenila z njim skrivaj pobegniti.
Hčerko sem dala v bolnico, ono gospo
sem okradla pa sem pustila moža in odšla
z drugim svojim ljubimcem v Ameriko.
A nisem bila srečna. On mi je kmalu
vse zapravil, kar sem imela, potem me pa
pustil in šel v drug kraj.
Delala sem potem — dasi vsa obupana
— pridno in si tudi nekaj zaslužila. Dostikrat
se me je lotilo silno hrepenenje po
domu. A nazaj v Evropo si nisem upala,
dasi sem po neki prijateljici izvedela, da je
moj pravi mož kmalu po mojem odhodu
umrl, in da me ona gospa ni ovadila sodniji.
Izvedela sem bila po nji tudi, da so dali
mojo hčerko v rejo ravno v moj rojstni
kraj — v Bukovico.
Minevala so leta. A minevala ni moja
ljubezen do mojega deteta. Nasprotno: bolj
in bolj sem hrepenela po nji. Več se nisem
mogla premagovati — prišla sem domov, v
Bukovico.
Kaj sem počela tu, vam je pač nekaj
znano. Vse pa ne. Pač sem prinesla nekaj
denarja s seboj, toliko pa izdaleka ne, kakor
so mislili ljudje, in kakor sem se bahala sama.
Precej, ko sem prišla le-sem, sem izvedela
in se kmalu tudi na svoje lastne oči {{prelom strani}}
prepričala, da se imata Stoparjev Janko in
moja Brigita rada. A uvidela sem tudi —,
kakor drugi ljudje — da stari Stopar nikdar
ne bo dovolil, da bi prišla v njegovo hišo
nevesta brez dote.
Da bi osrečila svojo ljubljeno Brigito,
sem sklenila preskrbeti ji tako ali tako lepo
doto. {{razprto|Nesrečno zlato}}, kaj vse zakrivi!
Sklenila sem polastiti se na kak način
Oplotarjeve domačije pa jo potem odstopiti
Brigiti. Načrt sem izvedla. A pasti sta morala
prej Oplotarjev Primož in Tona, ki sta mi
bila na potu.
Da je Primož umrl tako nanagloma, sem
bila kriva jaz. Trhel klin sem vteknila v
lestvo, po kateri sem vedela, da bo šel na
oder. Padel je, se pobil in umrl. Jurija pa,
ki je videl, kaj sem bila naredila, in začel
pripovedovati o stvari, sem znala ravno po
tebi, Poljak, preslepiti in ostrašiti, da ni dalje
pripovedal.
Zdaj mi je bila na potu še Tona. Tudi
nje sem se iznebila. Jaz sem okradla Franco,
potlej pa obdolžila Tono, na kar jo je
Franca spodila od hiše. Jaz sem okradla
Srdina, položila na skrivaj nekaj denarja v
Tonino skrinjo in na ta način spravila Tono
v ječo.
Zdaj mi je bila stvar lahka. Tebe, Poljak,
sem znala pridobiti zase, da si pregovarjal
Franco in jo slednjič tudi pregovoril, da je izročila
domačijo meni. Zdaj sem le še nekoliko
počakala, vložila Srdinu vkradeni denar v
mestu v hranilnico na Brigitino ime, stopila
s hranilno knjižico k Stoparju in ga kmalu
pridobila, da je dovolil v zvezo.
Kakor veste, je bilo že vse pripravljeno
za poroko. Neizrečeno sem se veselila poročnega
dne, ko sem se sklenila razodeti
Brigiti. Ali prišlo je drugače. Prišel je oni
Tržačan. Da se ne bi izvedelo, kaj je povedal
Juriju o meni, sem oba sklenila zastrupiti.
Po nesreči pa je prišla do zastrupljene
pijače Brigita, pila in — umrla ...
Meni je bilo obupati. Pobegnila sem iz
Bukovice, vzela iz hranilnice v mestu denar,
ki je bil določen za Brigitino doto, in bežala
iz dežele ... Pribežala sem v Slavonijo in
se tam naselila. A nisem imela sreče. Denar
mi je bil ukraden, ravno ko sem hudo
zbolela. Okrevala sem sicer po dolgi bolezni,
a ne popolnoma. Delati nisem več
mogla. Kot beračica sem se morala preživeti.
Mnogo sem pretrpela, mnogo užila
straje in pomanjkanja.
Sklenila sem bila, da se nikoli več ne
vrnem v svoj rojstni kraj. Saj sem se tudi
bala priti. Ali naposled sem se vendar odločila
iti domov, naj se zgodi potem z
menoj karkoli: pomoliti sem hotela na Brigitinem
grobu in prositi odpuščanja vse one,
katerim sem škodila ali jih spravila v nesrečo.
In prišla sem danes po mnogih zaprekah
in mnogih težavah, prišla sem semkaj umret,
prej pa še povedat žalostno povest: kam
človeka dovede {{razprto|nesrečno, nesrečno
zlato}}!“
[[Kategorija:Matija Prelesnik]]
| |||