Redakcija: 11:44, 17. april 2013 uredi Katja Krajnc (pogovor \| prispevki) 38 urejanj Nova stran z vsebino: <small>Vergerij v ječi. Čita sv. pismo iz sv. Pavla korinčanom I</small> '''Vergerij''': Ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno... Bog mu pa daje telo, kakor j...		Redakcija: 12:24, 17. april 2013 uredi razveljavi Katja Krajnc (pogovor \| prispevki) 38 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 251: '''Blaj''': Gospod, gospod, zaupajte se meni, pripravil sem vam skrbno zavetišče... '''Vergerij''': Ne, ne tako! Naj kamorkoli grem, grem nov, ne prejšnji. Prejšnji sem umrl pred pragom ječe... '''Kern''': O, prekleta noč samote zavajalne in izdajalske! Ti, ki smo določili te za vodjo... '''Vergerij''': Kako si v zmoti. ni bila samota, ki me je potegnila v novi prostor, moj duh pritegnil vase je samoto. '''Kern''': Duh samosvojski, zli! '''Blaj''': <small>Vergeriju</small> Ne! Govorite, kot razodetje so mi ta odkritja, ponižno jih sprejemam... '''Kern''': Naj se vrnem brez tebe, naj zavpijem v svet... '''Vergerij''': Prepusti meni. Nase glej... '''Kern''': A narod zahteva... '''Vergerij''': Narod? Narod? Ta beseda stokrat oskrunjena, stokrat pretveza pohotnim osvajalcem. Česa hoče ta narod? Kruha, svobode, krvi? Vse to sem dal, kot more dati le pohotni osvajalec, suženj sebe. Vse to se je razblinilo in narod ostal je, kjer je bil, ostal bo tam, kjer je, če bo igrača osvajačev. Da, česa hoče ljudstvo? Prost polet, besedo prosto?... Le v sproščenem duhu rodi se svoboda, ki vre brez mej. Na dno ti vidim, dvojnik moj nekdanji, Kajn te vihari, Kajn, državnik prvi. V njegovem znamenju rasto države, stolp babilonski vzpenja se v škrlatu krvi prelite. Kajn sem bil! A Kajn ne nosi blagovesti... Kdor postavlja zidove, bo zazidan. -- A v zamiku mi sveti blesk nezemeljske beline: ta sij izseva Abel, večni tujec, brezdomski, brez države, njegov dom je večna družba svetih, ki jih vlada najvišji knez... '''Blaj''': O, mojih davnih sanj... '''Kern''': Kaj čujem: tak uporni duh nekoč zdaj vdan in strt in sebi izneverjen... '''Vergerij''': Kedaj bo narod naš vendar spoznal namig skrivnostni vseh porazov svojih, ta narod, tisočkrat v srce udarjen, ta narod, ki mu vek za vekom krči njegovo ozko zemljo!... Vsi poomi, ponižanja mu kažejo usodno, da ni poklican za graditelja, ki si gradi kraljestvo Kajnovo, ne, ne, za višje je izbran najmanjši: najbednejši gradil bo božje carstvo. '''Kern''': To je tvoj odgovor?! '''Vergerij''': Pojdi, izkušnjavec! '''Kern''': Izdajalec! '''Vergerij''': Zrno mora prej umreti... '''Kern''': Izdajalec! '''Blaj''': <small>Skoči proti Kernu</small> Kern! '''Kern''': Mrtev si za nas, Vergerij! <small>Odide.</small> '''Blaj''': Gospod, gospod, izbriši iz spomina to težko uro. Jaz ti ostanem zvest... '''Nevidni zbor''': <small>v daljavi</small> Zakaj, zakaj nas tepeš, Bog, ves svet -- brez konca noč. Upor se je raztajal v jok, gnev je le še nemoč. '''Blaj''': Ljudstvo, ljudstvo! '''Nevidni zbor''': Blode brez dela ob vsaki uri izgnanci: oče, brat in sin. Ne išči, vse zapro ti duri. O, človek poln bolečin. Zaman. Gospod, te prosimo, le v veter vero trosimo. '''Blaj''': Vergerij! '''Nevidni zbor''': Ne ve več mati za otroka, ki klati se nagnit in suh. Zaman se upira mehka roka, za kruh jo ugrablja potepuh. V telesih mre že rod bodoči, spočetja brani se naročje... '''Blaj''': Zemlja se maje in v razdor vesoljni prijezdil bo s krvavim mečem Kajn. Vergerij! Kaj poslej... O Bog, o Bog! '''Vergerij''': Besede moč ugaša v noči jeze... '''Nevidni zbor''': Zemlja, usliši naše ječanje, daj nam v sebi večno spanje. '''Vergerij''': <small>Blaju</small>...in samo človek sem še, brez imena... Zapusti me, spomin zavrzi v molk. '''Blaj''': <small>Vergeriju</small>Kern! Kern! Padi nanj prekletstvo! Duhovni oče! '''Vergerij''': Mož bodi! '''Blaj''': Črna slutnja je že davno kljuvala, ko sem prvič ga ugledal... '''Vergerij''': Zaupaj v večno tehtnico... '''Blaj''': Vergerij, zaupam v vas... <small>Odhaja.</small> * * * Vergerij <small>pred velikim sodnim zborom</small> '''Vergerij''': Tu sem. Misel. Beseda. Volja. Dejanje: Človek! Žrelo večnosti me je vrglo iz sebe. Trpljenje mi je iztrgalo krik iz noči strmenja. O, da napolnim prostorje in čas z ognjem želje po večnosti, o, da prekoljem z bliskom besede zemeljsko vzdušje in z viharjem svojega prebujenja preplavim države in narode. O, da obudim v življenje puščavo civilizacije. V okamenelo tišino prizovem rastline, drevesa! Sveta drevesa, deleč zamaknjenja svetim samotcem. Sveti samotci, vstanite, pojdite v svet ubijat mrtvo smrt in oznanjat novo smrt. smrt vstajenja! Mrtva smrt, tisočeroobrazna, Kajnovo znamenje: zakrinkana laž prijateljstva in sprave, bogočaščenja in ljubezni, pogodb in sklepov, zvez in bratstva, gobavost jaza, ki samega sebe časti, ki zida sebi spomenike, ki gradi mrtvim slave hram, ki goni milijone na morišča, v barake, v ječe in blaznice. Kajnov duh, smrt in satan: v vulkanih plesišč in beznic trgujejo z besedo in s pesmijo, telesa in duše prodajajo, tihotapci se zalezujejo in ovajajo, krvave roke si spirajo z vinom in godbo, gnijoča telesa dramijo v objemih vlačug, plešejo, plešejo po odru iz hrbtov skonjenih množic. Tu sem: vtelešen krik, zamolkel, kot da se je stresla zemlja, žejna svetlobe. Duh večnih prostorij, kjer ni ne globin, ne višin, osrčje žarečih sil, brez legende, brez avreole, brez skrivnosti. O, življenje, da bi bili v njem kot ribe v morju, kot otrok v telesu! Milost, milost, zasij nam do globin morja! Mračne sanje pradna se dramijo v soju neznanem. Tu sem: trpljenje me je priklicalo. Abel kliče, kliče, kliče. Gledam navzgor kakor drevo, ki prestreza zvezde v svoje šumeče vejevje. Prestresam srca, da bi vanje prelil svojo večno molitev: Pridi, pridi sveti, novi Jeruzalem!

Vergerij (fragmenti iz dramske pesnitve): Razlika med redakcijama