Wikivir

Slišal sem, kako trava raste: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 359:
== Dama iz Šanghaja ==
Sestra Jožica se je že vozila vsak dan z vlakom v Maribor v nižjanižjo gimnazijagimnazijo, kako sva midva z bratom še lepalepo bosopetila v prvi in drugi razred pesniške šalešole. ZataZato je bila sestra za naju v tem času resničnaresnično nekaj posebnega, Imela je mesečnamesečno kartakarto za vlak, vsak dan je maralamarola biti obuta, učili so jajo profesorji in profeso¬ricaprofesorica, naju pa samasame navadne tovarišice ... V nižjanižjo gimnazijagimnazijo se je vozila tudi Želava Marica, ki je maralamarola mirnamimo naše hiše dado železniške postaje Pesnica. Sestra jajo je navadnanavadno počakala, bili sta veliki prijateljici in mama je večkrat rekla, da se držita skup katkot rit in srajca. V časih sta se kajpada med seboj »do smrti« skregali, a že dan kasneje sta si bili spet dobri. Kadar sta si bili dobri, sta si vednavedno nekaj šepetali na ušesa in se hihitali ... Menda sta se dražilidružili s fanti. Kadar pa sta bili skregani, se je Jožica mulila, Marica pa zmerjala ... A že dan kasneje je bilabilo spet vse v redu. Vse da nesrečne Dame iz Sanghaja ...
Nekega popoldneva je namreč Jožica pritulila z železniške postaje domov. Ata in mama sta jajo videla že skozi okno, stekla na dvorišče in spraševala, kaj se je zgodilo:
- Si zgubila mesečnamesečno kartakarto za vlak?
- Si dobila cvek?
- Te je kdo udaril?
- Povej, nano, kaj je!
- Dama iz Šanghaja! je zatulila sestra.
- Kaj pa je zdaj tato kakšna dama ...
- Želava Marica mi je rekla" da sem dama iz
Šanghaja ...
- Neumnosti! je rekla mama in šla v hišahišo, ata ni razumel, kaj ima zdaj Šanghaj z naša Jožico, ta pa je tulila še naprej in povedala, da sta zdaj z Marica res skregani da smrti.
Mami je bilabilo kaj hitro jasnajasno. V naši vasi nismo imeli kinematagrafa, v mestu pa jih je bila več. Fantje iz vasi so se včasih peljali s kolesom v mesta in pripavedovali, kakakako saso gledali KamnitaKamnito srce, Štiri mušketirje, Tarzana, kralja džungle ... Zdaj pa so v mestu igrali film Dama iz ŠanghajuŠanghaja in Marica je pač rekla JažiciJožici, da je anaona dama iz Sanghaja, ker je imela novo bluzabluzo in se je postavljala z njanjo. In za mamamamo je bila stvar opravljena. Za Jožico ne, ker se je pač skregala da smrti, - kar pa je najbolj čudnačudno, tudi naš ata je bil užaljeno užaljen.▼
skregani da smrti. .
- KajZaaj bapa pravilapravi majimoji hčerki, da je dama iz Šanghaja!? Kaj železničarjeva hči ne sme imeti navenove bluze? Ker srnasmo siromaki, misli, ta smrklja Želova, da se lahka dela norca iz nas ... Ji bom že dal dama ▼
▲Mami je bila kaj hitro jasna. V naši vasi nismo imeli kinematagrafa, v mestu pa jih je bila več. Fantje iz vasi so se včasih peljali s kolesom v mesta in pripavedovali, kaka sa gledali Kamnita srce, Štiri mušketirje, Tarzana, kralja džungle ... Zdaj pa so v mestu igrali film Dama iz Šanghaju in Marica je pač rekla Jažici, da je ana dama iz Sanghaja, ker je imela novo bluza in se je postavljala z nja. In za mama je bila stvar opravljena. Za Jožico ne, ker se je pač skregala da smrti, - kar pa je najbolj čudna, tudi naš ata je bil užaljeno
iz Šanghaja... , ▼
▲- Kaj ba pravila maji hčerki, da je dama iz Šanghaja! Kaj železničarjeva hči ne sme imeti nave bluze? Ker srna siromaki, misli, ta smrklja Želova, da se lahka dela norca iz nas ... Ji bom že dal dama
- Kaj vse si otroci rečejo, bodi pameten, mu je rekla mama, a ateju ni in ni šla iz glave ta nesrečna dama iz Šanghaja. Marica zdaj ni hodila na postajo mirnamirno naše hiše, ampak nižje papri sadovnjaku, saj je vedela, da ja je Jožica zatožila ateju in mami. In kako je šla z vlaka kakih stasto metrov pod našanašo hišahišo, jajo je ata paklical: ▼
▲iz Šanghaja... ,
- Hej, Marica, pridi bliže, da se pogovorimo , kdo je dama iz Šanghaja! Marica pa se je delala malo nora in malo gluha in je šla potuhnjeno naprej. Ata se je jezil in spoznal, da je to res navadna potuhnjen¬kapotuhnjenka. Zato je dan kasneje čakal skrit za orehom, kdaj bo prišla skozi sadovnjak. In ko je prišla, je stopil prednjo in jo vprašal: ▼
▲- Kaj vse si otroci rečejo, bodi pameten, mu je rekla mama, a ateju ni in ni šla iz glave ta nesrečna dama iz Šanghaja. Marica zdaj ni hodila na postajo mirna naše hiše, ampak nižje pa sadovnjaku, saj je vedela, da ja je Jožica zatožila ateju in mami. In ka je šla z vlaka kakih sta metrov pod naša hiša, ja je ata paklical:
▲- Hej, Marica, pridi bliže, da se pogovorimo , kdo je dama iz Šanghaja! Marica pa se je delala malo nora in malo gluha in je šla potuhnjeno naprej. Ata se je jezil in spoznal, da je to res navadna potuhnjen¬ka. Zato je dan kasneje čakal skrit za orehom, kdaj bo prišla skozi sadovnjak. In ko je prišla, je stopil prednjo in jo vprašal:
- Kdo je dama iz Šanghaja?
- Kaka dama iz Šanghaja? se je spet potuhnila Marica.
- Smrklja nesramna! Da moje hčerkehčerkr nikoli več ne žališ s takimi kletvicami! je rekel ata in odšel navkreber proti hiši. Toda, ko je bila Marica že precej daleč, se je obrnila in zaklicala! ▼
Marica.
- Gospod Partlič! Vaša Jožica je dama iz Šangha¬jaŠanghaja. Da boste vedeli! ▼
▲- Smrklja nesramna! Da moje hčerke nikoli več ne žališ s takimi kletvicami! je rekel ata in odšel navkreber proti hiši. Toda, ko je bila Marica že precej daleč, se je obrnila in zaklicala!
Ata se je sunkoma obrnil in stekel za Marico, ta pa je kot zajec stekla čez sadovnjak in v Želovo grapo in v hišo in še vrata je zaloputnila. Ko je ata pritekel do Želovih , je sosed ZelŽel že stal 'na pragu. ▼
▲- Gospod Partlič! Vaša Jožica je dama iz Šangha¬ja. Da boste vedeli!
▲Ata se je sunkoma obrnil in stekel za Marico, ta pa je kot zajec stekla čez sadovnjak in v Želovo grapo in v hišo in še vrata je zaloputnila. Ko je ata pritekel do Želovih , je sosed Zel že stal 'na pragu.
- Kaj pa ti treniraš Partlič, da tak letaš po grapi?
- Reci svoji hčerki, naj ne žali naše družine!
- Ja, kaj pa je naredila, je rekel ZelŽel in brlizgnil tobakovo slino iz ust, saj je bil znan po tem, da je čikal tobak.
In- Naši Jožici je rekla, da je dama iz Šanghaja, in jaz tega ne bom dovolil. Moja hči je poštena punca in ni nobena dama, ... Splohsploh pa ne iz Šanghaja! je odločno rekel ata. ▼
tobakovo slino iz ust, saj je bil znan po tem, da je čikal tobak.
- Da nisi tudi ti iz Šanghaja? je rekel ZelŽel in odšel v hišo. Ata pa je bil jezen in je rekel, da si nismo več sosedje. Vrnil se je domov, kjer pa se je mama tudi že jezila nanj. Še bolj se je jezila Jožica, a ne na ateja, ampak na to hinavko Marico, pa tudi ata se je jezil. Zdi se mi, da na samega sebe. Mislili smo, da je stvar zdaj končana in da bo vse skup kmalu pozabljeno, kot že tolikokrat doslej. A ni bilo tako. ZeloviŽelovi Marici neki hudič le ni dal miru in tako je neko jutro na naši drvarnici pisalo TU JE DOMA DAMA IZ ŠANGHAJA... Ata je klel. Brcnil je celo Pazija, ker ni lajal, ko se je Marica motala okoli drvarnice. K ZeluŽelu pa le ni več šel. Jožica pa je bila tokrat skregana za vedno. Narazen sta šli rit in srajca. Seveda je Jožica mislila, da je ona sama srajca, Marica pa tisto, kar je ostalo od te mamine kombinacije. ▼
- Naši Jožici je rekla, da je dama iz Šanghaja ...
Nekoč kasneje sta se baje ata in sosed ZelŽel srečala v gostilni, kjer sta za šankom pila vsak svoj špricar. - No, kaj je, sosed? je vprašal ZelŽel. Sva si še soseda? ▼
▲In jaz tega ne bom dovolil. Moja hči je poštena punca in ni nobena dama ... Sploh pa ne iz Šanghaja! je odločno rekel ata.
▲- Da nisi tudi ti iz Šanghaja? je rekel Zel in odšel v hišo. Ata pa je bil jezen in je rekel, da si nismo več sosedje. Vrnil se je domov, kjer pa se je mama tudi že jezila nanj. Še bolj se je jezila Jožica, a ne na ateja, ampak na to hinavko Marico, pa tudi ata se je jezil. Zdi se mi, da na samega sebe. Mislili smo, da je stvar zdaj končana in da bo vse skup kmalu pozabljeno, kot že tolikokrat doslej. A ni bilo tako. Zelovi Marici neki hudič le ni dal miru in tako je neko jutro na naši drvarnici pisalo TU JE DOMA DAMA IZ ŠANGHAJA... Ata je klel. Brcnil je celo Pazija, ker ni lajal, ko se je Marica motala okoli drvarnice. K Zelu pa le ni več šel. Jožica pa je bila tokrat skregana za vedno. Narazen sta šli rit in srajca. Seveda je Jožica mislila, da je ona sama srajca, Marica pa tisto, kar je ostalo od te mamine kombinacije.
▲Nekoč kasneje sta se baje ata in sosed Zel srečala v gostilni, kjer sta za šankom pila vsak svoj špricar. - No, kaj je, sosed? je vprašal Zel. Sva si še soseda?
- Sva, če boš rekel svoji Marici, da je pravzaprav ona tista dama iz Šanghaja, je odločno rekel ata.
- Prav, seveda je. In to dvakratna dama iz Šanghaja ... Šele zdaj je bil ata zadovoljen ... Potem pa sem ga slišal, kako je doma spraševal mamo, če ona ve, kaj je slabega v tem Šanghaju. Mama se je smejala in rekla, da je vse skup navaden nič. Ata pa je bil vseeno zadovoljen, da je ZelŽel priznal, da je torej njegova hči dvakraten nič ... Jožica si je potem izbrala drugo prijateljico, in sicer Šajherjevo Adelo, Marica pa je že tako začela gledati za fanti ...
Ko sem se pred dnevi spomnil ateja, kako je tekel za Želovo Marico in kričal, da je sama dama iz Šanghaja, je bil skoraj jezen, saj se ničesar več ne spominja in pravi, da si jaz vse samo izmislim ... Pa spet je bila mama tista, ki je nekaj vedela o tem ... Sestra Jožica je zdaj že petdesetletna učiteljica v Lenartu. Ko nas je zadnjič obiskala v novem kostimu, sem ji rekel, da je rasres prava dama iz Lenarta. Zanimivo, da se je zelo ujezila in rekla, naj se ne norčujem iz nje ... Ze to mi pove, da si tiste dame iz Šanghaja le nisem kar tako izmislil.
 
 
 
== Francijeve ščuke ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Slišal_sem,_kako_trava_raste«