Sestra Jožica se je že vozila vsak dan z vlakom v Maribor v nižjo gimnazijo, ko sva midva z bratom še lepo bosopetila v prvi in drugi razred pesniške šole. Zato je bila sestra za naju v tem času resnično nekaj posebnega,. Imela je mesečno karto za vlak, vsak dan je marolamorala biti obuta, učili so jo profesorji in profesorica, naju pa same navadne tovarišice ... V nižjo gimnazijo se je vozila tudi Želava Marica, ki je marolamorala mimo naše hiše do železniške postaje Pesnica. Sestra jo je navadno počakala, bili sta veliki prijateljici in mama je večkrat rekla, da se držita skup kot rit in srajca. V časih sta se kajpada med seboj »do smrti« skregali, a že dan kasneje sta si bili spet dobri. Kadar sta si bili dobri, sta si vedno nekaj šepetali na ušesa in se hihitali ... Menda sta se družili s fanti. Kadar pa sta bili skregani, se je Jožica mulila, Marica pa zmerjala ... A že dan kasneje je bilo spet vse v redu. Vse da nesrečne Dame iz Sanghaja ...
Nekega popoldneva je namreč Jožica pritulila z železniške postaje domov. Ata in mama sta jo videla že skozi okno, stekla na dvorišče in spraševala, kaj se je zgodilo:
