Hlapci: Razlika med redakcijama

* ŽUPNIK,

* NADUČITELJ,

* JERMAN, učitelj,

* KOMAR, učitelj,

* HVASTJA, učitelj,

* LOJZKA učiteljica,

* GENI, učiteljica,

* MINKA učiteljica,

* ZDRAVNIK,

* POŠTAR,

* ŽUPAN,

* ANKA, županova hči,

* JERMANOVA MATI,

* KALANDER, kovač,

* KALANDROVA ŽENA,

* PISEK, pijanec,

* NACE, kmet,

* KMETICA,

* KRČMAR,

''<i>Na vrtu pred županovo krčmo. Na desni prijazna bela hiša z majhno verando. V ozadju zeleno pobarvan nizek plot, za plotom cesta. Na levi v ospredju majhnamala lopa. Mize pod drevjem in na verandi.</i>''

<b>JERMAN</b>: Reci, da je za zmerom, nič se ne boj! Ljubezen ti je kakor nova bluza, ali kakor pisana pentlja na slamniku. Jaz, kmet staroverski, pa sem mislil drugače in zdaj me je sram. Zbogom!

Zameriš mi, da se rajša smejem, nego jokam, da se rajša oblačim belo nego črno, zameriš mi, da sem mlada in kmalu mi boš zameril, da nisem grbava in da ne škilim. Dolgočasne so tvoje pridige, o gospod!

<b>JERMAN</b>: Ne delaj greha! Kaj me ni omamil tvoj smeh? Kaj me niso uróčile tvoje vesele oči, mene veselja željnega? Smejal se bom in vriskal bom - vse, kakor ti bo drago! — Ali glej — prav nakratko,, da pridiga ne bo dolgočasna.

<b>ANKA</b>: Katero in kakšno besedo? Ne maram pustih besed, ne pustih misli! Če je ljubezen dolgočasna, Bog z njo! Prav res je, da si staroverski kmet! Človeka mine smeh, kadar te sreča. Življenje, mladost, pomlad, ljubezen in vse in vse ti je - kakor vélikavelika maša in povzdigovanje! Ampak glej, jaz ti ne očitam - tudi ne, če spiš s cilindrom na glavi. Zate cilinder in meakulpa, zame rdeča pentlja in

<b>JERMAN</b>: ''gleda za njo:'' Dobil še nisi, pa si že izgubil! Večer, še predenpredno je bil dan! ''Gre počasi proti vrtnim durim.''

<b>JERMAN</b>: Kdo bo pisal sodbo? Kakšno in komukomú?

<b>GENI</b>: Bog sam vedi, čemu se ljudjé lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!

<b>MINKA</b>: Kaj nimate ne srca, ne pameti, da se smejete, ko se

nisem videl, kako si se potuhnila ta zadnji teden? Če se kmet plohe boji, spravi senosenó pod streho! Glejte jo, še ne kadikadí ne več, kmalu bo rožljala s paternoštrom. Ti pa Jerman ... prijeten par! Idealizem nič ne nese, kaj? Poznam vas, drhal! Jerman že vevé, kje da je skrinjica pozlačena, zanj pripravljena! Pri županovih si je kar pogrnil bogato -

<b>HVASTJA</b> ''sedeséde mirno'': Še nocoj boš molil rožni venec; vse tri dele.

''Z verande pridejo: župan, zdravnik, nadučitelj.''

<b>HVASTJA</b>: Nič; le prijazno mi dovolidovôli, da se smejem.

Župan, zdravnik in nadučitelj sedesedé na verandi; Komar stoji na stopnici; pod verando sedé učiteljice in Hvastja.

<b>NADUČITELJ</b>: Brez strahustrahú, ne klonimo src! Naše ljudstvo je zavedno, v svojem jedru zdravo! Zaupajmo v to ljudstvo, zaupajmo pa tudi v vsesplošni napredek, ki je naturna nujnost in ki se ne ustavi nikjer in nikoli!

<b>ZDRAVNIK</b>: Jaz sem popolnoma miren, tako miren, da še volitvôlit

nisem šel. Poznam naše ljudstvo, kakor ga malokdo poznapozná. V cerkev hodi in na božja pota, farjem se odkriva in bero odrajtuje; ali vse to je le

šegah, ali v svoji pameti je bister — bolj bister, nego si mislimo!

<b>KOMAR</b>: ''pokaže na Hvastjo'': Glejte! Človek sedisedí med nami —- Judež med aposteljni, farizej med colnarji. Ali je mogoče, da je v

<b>HVASTJA</b> ''vstane mirno'': Prijatelj, jaz te nisem prišel spovedávatizpovedovat, ali tudi po odvezo nisem prišel k tebi.

<b>KOMAR</b>: Ni prišel spovedávatizpovedovát, ne se spovédatizpovédat: ali prisluškavat pred spovednicoizpovednico. Naše besede, komaj govorjene, so zapisane po vrsti in Bog vedi, kdo nam bo zanje nekoč odvezo dajal.

<b>KOMAR</b>: Vohunska črna duša! — Kaj? ZberoZberó se pošteni ljudjeljudjé

ob slovesni uri ... v srcih upanje in skrb ... svobodno besedo na jeziku — pa se prikrade mednjemédnje ta črna senca v svoji dolgi špehovkišpehóvki ... ne, ljuba

<b>KOMAR</b>: Kaj? Prosim, gospod nadučitelj -

<b>KOMAR</b> ''vzburjen'': Mevža!!

<b>NADUČITELJ</b>: Kaj odlašajo? Meni je nekako ... soparno. Če bi ne

<b>ŽUPAN</b>: Rekel je poštar, da pride samsem!

<b>KOMAR</b>: Volja narodova ... tako rekočtakorekoč sveta volja ...

<b>ŽUPAN</b>: Narod je zdrav in pošten ...

<b>ANKA</b>: Hvala BoguBogú!

Ob vrtnih durih se prikaže '''župnik,''' visok, rejen, ponosen. Gre prav počasi in veličastno preko odra na verando. Vsi mu hitehité naproti, klanjajo se mu v špalirju, molčemolčé; on odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; edini Jerman stoji miren daleč ob strani; za kratek hip se srečata pogled njegov in župnikov.