Wikivir

Uganke (Valentin Vodnik): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
m vrnitev sprememb uporabnika Špela Lorger (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Natalija Pernuš
Vrstica 1:
{{naslov
| naslov= Uganke.
| prejšnji =
| avtor= Valentin Vodnik
| naslednji =
| dovoljenje= javna last
| naslov =''Uganke''
| poglavje =
| avtor =Matej Bor
| izdano =Mladinska knjiga, Ljubljana 1951
| dovoljenje =s pisnim dovoljenjem
| obdelano =
| spisano = Špela Lorger
| opombe =
| vir =
}}
 
<poem>
UGANKE
Brez vust govorim,
nezastopnim molčim.
(Bukve)
 
 
Past je nastavila ti in velela:
Kter hočejo moje jabuka jest,
daj, reši me, da ne bi te ujela.
ni treba nikol jim mene otrest;
Jezik stegne, pa obliže
le deblu poderi,
svojo žrtev in požre.
pod mano poberi!
Ko do kraja vse poliže,
(Krompir)
sam omahne in umre.
 
Obesili so ga, po njem bijo,
 
a kaj mu mar – on poje vam glasno.
Rad ješ
ob cesti, poglejte je stala,
brez noge,
popotnim ljudem pomagala,
rajši pa,
da mogli so dalje po sveti,
k man obe.
pa dali so vam jo -- zapreti!
(Jajca pa pše)
V noč je zavita,
 
vodo dviguje,
 
nikdar spočita
Rojen še
večno potuje.
oča ni,
Včasih teče, včasih šepa,
sin že po
poje tu, tam ropota,
streh leti.
zdaj je grda, zdaj je lepa,
(Oginj pa dim)
zdaj ima obraza dva.
 
Ene požene v goro,
 
druge pa kar v vodo,
Tinca sim, pa po men
goli so večkrat ljudje,
nihče ne strela,
povem vam, zavoljo nje.
sladka sim, cukra pa
Solze požene v oči,
iz me ne dela.
trese, duši, lomi, zvija,
(Bčela)
vse nas od njega boli,
 
toda vsem godi in prija.
 
Ti jih odneseš, one te neso.
Eden za jenim
Težko verjeti, pa je le tako.
tečeta,
Nihče ga ni učil, pa vendar piše.
nigdar se vjeti
Kaj piše, pa ne ve. Kako se piše?
nečeta.
Krila njihova žarijo
(Dan pa noč)
kot snežniki vrh gora,
 
krila njihova hitijo
 
kot oblaki prek morja,
Pisarna, skrivna zavjáča
na njihovih krilih plavaš,
daleč po svet´ se zatača,
kakor ti srce želi,
jezdi, al voui jo, nosi jo peš,
ne da šel bi kam, pretavaš
vedno besedna, kaj pravi, ne veš.
svet, ki je in ki ga ni.
(Pismo)
Z višave pade, pa mu le ni nič,
 
zlato je temu, onemu je bič.
 
Glejte, kakšna veleuč,
Biba leze, bivol ni;
pa po dnevi sveti!
tovor nese, osel ni;
Kdo bo plačal? Eh za to
róge jima, kozel ni;
ni treba skrbeti!
kaj je neki, kaj se t´zdi?
Od ognja njenega, poglej,
(Polž)
žari kar pol neba,
 
a radi njega ni doslej
 
še bilo plat zvona.
Vodíca mičen breg obliva,
Bleste vse bolj kot biseri,
se varaj - je vsa zapeljiva!
a vidiš jih samo v temi.
(Ženske solze)
Odpirajo se in zapirajo,
 
vse sprejmejo, nič ne izbirajo,
 
čeprav so nemi, vendar govore:
Kaj imamo taku dolgu, dokler jišemo,
k njim vodijo nazadnje vse steza.
kadar pak najdemo, nimamo.
Kakor biseri žarijo,
(Vaganovalko)
rože božajo,
 
a kadar se razbesnijo,
 
vse ogrožajo.
Kateri kojn ima le dve na pósodbo
Tam na belem polju
vzete noge?
črne so sledi,
(Palca, katero otroci jezdijo)
če jih znaš razbrati,
 
mnogo izveš stvari.
 
Po nji korakamo, nad nami ona plava;
Brez nog tečem, brez koles pelem,
kdor to zadene, bogme, bistra glava.
na tla ne stopim, vender veliko težo
Vse dni trepeče in vse dni žaluje,
daleč prenesem.
lasje so njeni dolgi, razpleteni,
(Čoln)
celo v nočeh tam ob vodah samuje –
 
ste slišali že kdaj o čudni ženi.
 
ne po cesti, a ob cesti teče,
Zakaj dva dni nikol daž negre?
da bo po njem, kar teče s ceste, teče.
(Ker je vselej ena nov v´mes)
Poje, vriska, stoče, joče,
 
koder hoče, se podi,
 
okrog vogla priropoče,
Kaku bi se voda v´situ djala, de bi
šipo ubije in zbeži.
skuzi ne tekla?
poglej, na kol jo vežejo,
(Zmerznena)
pa z noči jo obrežejo,
 
vse kar ima, poberejo,
 
a kadar vkup se zbereo,
Kateri čudež bi pianci nar-rajši vidili?
nje rdečo kri pretakajo,
(De bi se voda v´vinu prebernila)
z njo grla si namakajo,
 
in pesmi ji pojo –
 
ugani, kaj je to?
Kaj je hitrejši kakor blisk?
Njemu ostanejo pleve, tebi žito,
(Misli)
ti večkrat lačen si – ono je sito.
 
Podlež je, kdor je braniti noče,
 
a obesi jo lahko kdor hoče.
V` katere sode se ne more vinu tudi
nosiš ga, hkrati pa v njem stojiš.
skuz odbito veho vliti?
Malce pomisli, pa pogodiš.
(V´polne)
Čim večja je, tem krajše noge ima,
 
čim grša je, tem lepše se smehlja.
 
V vrhu črnega oreha,
Pomlad´dišim,
čujte je čudak,
po lejt´hladim,
ki ne neha in ne neha
jesen redim,
klicati: vrag, vrag!
po zim gorim.
On ne leta za tabo,
(Sadno drevo)
za njim se ti večkrat podiš,
 
brez njega živel boš slabo,
 
še slabše, če zanj le živiš.
Brez ust govorim,
Strme pečine so ga rodile,
nezastopnim molčim.
vode deroče na breg odložile.
(Knjiga)
Vsak dan prinese iz dalje neznane
k nam domov kupe novic,
 
pa se niti iz sobe ne gane –
Kože smo
kdo je ta stric?
strójene,
Noge povezalo,
mamo pa
jezik razvezalo,
šivane
srce napolnilo,
prste, vse
glavo izpraznilo.
zvótljene.
Prijateljici dve imaš,
(Rokavice)
ki ti pogosto v lase sežeta,
 
a ko izveš, kdo sta, priznaš,
 
da ti vendar vse dneve strežeta.
Volič v
črni čolni,
hlev stoji,
težki, polni,
rogé pa
glejte, k nam veslajo, tam v trebuhih
ven moli.
po dneh suhih
(Meč v nožnjih)
vodo nam peljajo.
 
zaprli so jih, glej,
 
pa niso nič storile,
Bolj ga ponuja,
pustili so jim ključ,
huje se kuja,
pa niso pobegnile.
bolj ga napravlja,
Dve okenci – skoz nje se v svet oziraš,
huje se ustavlja.
zjutraj odpiraš ju, zvečer zapiraš.
(Vozel)
Na zidu visi,
 
spodobno molči,
 
pa usta odpira
Sládko zgovorna
in pošto požira.
stajica,
V nji je odsev višin,
pa v nji je globinso zadah,bela
jagnjeta.
da je ni, je pogin,
(Usta pa zobje)
če preveč, preplah.
 
Brez roke je, pa te vseeno zagrabi,
 
krvava včasih, ti od nje zelen,
Vse odprto,
je huda stvar, pa rada se pozabi,
vse prebito,
ugani, fant, če si kaj premeten.
lačno, predrto,
Povejte mi, kdo ta bi bil čudak:
zmerom pa sito.
kljun res ima, pa vendarle ni prič,
(Sito)
in trebuh ima, ne krmi se pa nič,
 
a vendar je brez krme siromak.
 
Grize, grize, zob pa vendar nima,
Záplata záplato
ogenj ni,a bolj od ognja peče,
nešteta pokriva,
brez jezika »ne« in »da« ti reče,
nosi jih kožica,
brez glave pokima in odkima.
ni zanke, ne šiva.
Ti po nogah, a on ti gre po glavi,
(Tičje perje)
preklinja ga najrajši kolesar,
 
promet ovira, pa ga ne ustavi,
 
a kazni vendar plačal ni nikdar.
Bela poljska planjava,
Težko ga nosiš, oj, če je lahak,
žito pa sama črnjáva;
lahko pa nosiš ga, če je težak.
mimo gre,
Nima oči, a vodi te vendar,
kdor ne ume.
čeprav drhti, v pomoč ti je, mornar!
(Pismo pa bukve)
Tuje prage brez plače pometa,
 
tuje perilo brez plače pere,
 
kogar je more, pošteno obere,
Bratec na bratcu stoji,
posel opravlja, ki zanj ni najeta.
zobljeta zrnje jedi:
Vse kaže, da ga ni in ga ne bo,
eden jih mane,
a hramov, glej, ima kot malokdo.
drug se ne gane.
Čeprav ni vrv, bolj od vrvi te veže,
(Mlinska kamna:vrhnják in spodnják)
čeprav poštena, dolg vseeno dela,
 
daš jo lafko, držiš se je vse teže,
 
a če se je, časti ne bo ti vzela.
Ves dan piha, zdeha,
Sredi gore velikan,
nikdar se ne upeha.
tri glave ima,
(Kovaški meh)
grom in strla buta vanj –
kdo ga ne pozna?
Šviga,švaga
čez dva praga.
(Metla)
 
 
Po hudičje črno lice ima,
po medvedje gruli in momlja.
(Pečne istéje)
 
 
Zlaténorumen,
ma čópek zelen.
(Koren)
 
 
V bukvah tičim,
se nič ne učim.
(Molj)
 
 
Ni platna, ni šiva,
sto peč je pokriva.
(Zeljna glava)
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Uganke_(Valentin_Vodnik)«