Veritas ipsa Sublimis Deus
papež Pavel III.
Regimini militantis Ecclesiae
Bula je bila izdana v latinščini, 9. junija 1537. Prevod v slovenščino: Janez Jelen, 15. avgusta 2016.
Izdano: 9. junij 1537
Viri: Latinski Wikivir, It.cathopedia.org
Dovoljenje: Ta datoteka je objavljena pod Dovoljenjem GNU za rabo proste dokumentacije (GFDL).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Latinski izvirnik »Sublimis Deus«
Slovenski prevod »Veličastni Bog«

Paulus Episcopus, servus servorum Dei, Universis Christi fidelibus praesentes litteras inspecturis, Salutem et Apostolicam benedictionem.
Sublimis Deus sic dilexit humanum genus, ut hominem talem condiderit qui non solum boni sicut caeterae creaturae particeps esset, sed ipsum Summum Bonum inaccesibile et invisible attingere et facie ad faciem videre posset: et cum homo ad vitam et beatitudinem aeternam obeundam, etiam sacrarum literarum testimonio, creatus sit, et hanc vitam et beatitudinem aeternam, nemo consequi valeat, nisi per fidem Domini nostri Iesu Christi fateri necesse est, hominem talis conditionis et naturae esse, ut Fidem Christi recipere possit, et quemcumque, qui naturam hominis fortitus est ad ipsam Fidem recipiendam habilem esse.
Nec enim quisquam adeo desipere creditur, ut se secredat Fidem obtinere posse, et medium summe necessarium, nequaquam attingere.
Hinc veritas ipsa, quae nec falli, nec fallere potest, cum praedictores fidei ad officium praedicationis destinaret, dixisse dignoscitur: Euntes, docete omnes gentes.
Omnes dixit, absque omni deletu, cum omnes fidei disciplinae capaces existant.
Quod videns et invidens ipsius humani generis aemulus qui bonis operibus, ut pereant semper adversatur, modum excogitavit ac temis inauditum, quo impediret, ne verbum Dei gentibus salvae fierent, praedicaretur, ac quosdam suos satelites commovit, qui suam cupiditatem ad implere cupientes occidentales, et meridionales Indos, et alias gentes, quae temporibus istis ad nostram notitiam pervenerunt, sub praetextu, quod Fidei Catholicae expertes existant, uti muta animalia ad nostra obsequia redigendos esse passim asserere praesumunt.
Nos igitur qui eiusdem Domini Nostri vices, licet immeritis, gerimus in terris, et oves gregis sui nobis commissas, quae extra eius ovile sunt, ad ipsum ovile toto nixu exquirimus.
Attendentes Indos ipsos, utpote veros homines, non solum Christianae Fidei capaces existere, sed ut nobis innotuit, ad fidem ipsam promptissime currere.
Ac volentes super his congruis remediis providere, praedictos Indos et omnes alias gentes ad notitiam Christianorum imposterum deventuras, licet extra Fidem Christi existant sua libertate ac rerum suarum dominio privatos, seu privandos non esse.
Imo libertate et dominio huiusmodi, uti et potiri, et gaudere, libere et licite posse, nec in servitutem redigi debere.
Ac si secus fieri contigerit irritum et inane.
Ipsosque Indos et alias gentes verbi Dei praedicatione et exemplo bonae vitae ad dictam Fidem Christos invitandos fore, et praesentium literarum transumptis manu alicuius Notarii publici subscriptis, ac sigillo alicuius personae in dignitate Ecclesiastica constitutae munitis, eadem fidem adhibendam esse, quae originalibus adhiberetur auctoritate Apostolica per praesentes decernimus et declaramus.

Non obstantibus praemissis, caeterisque contrariis quibuscumque...

Datum Romae anno Domini 1537, quarto nonas Iunii, Pontificatus nostri anno tertio.

Pavel (III.) škof, služabnik Božjih služabnikov vsem vernim v Kristusu, ki bodo brali to pismo, pozdrav in apostolski blagoslov.
Veličastni Bog je tako ljubil človeški rod, da je ustvaril človeka na tak način, da je lahko deležen dobrin ne le kot druge stvari, ampak lahko tudi doseže najvišjo, nedosegljivo in nevidljivo dobrino (Boga), ki ga lahko gleda iz obličja v obličje. Kolikor je bil človek ustvarjen, da bi dosegel večno življenje in blaženost, kakor spričuje sveto pismo, ki ga ne more nihče dojeti, razen prek izpovedovanja vere v našega Gospoda Jezusa Kristusa, je potrebno, da poseduje naravne darove in sposobnost, da lahko sprejme vero v Kristusa; kdorkoli je torej obdarjen s takimi darovi, je predviden in sposoben sprejeti tudi samo vero.
Nikakor ni verjetno, da bi obstajal kdo, ki bi s še tako malim namenom želel vero, pa bi vendarle ne imel zmožnosti, da bi jo sprejel.
Sama resnica torej (Jezus Kristus), ki ni nikoli grešil in niti ne more grešiti, ko je določil oznanjevalce vere z nalogo pridigovanja, je dejal: »Pojdite, učite vse narode« (Mt 28,19).
Vse, pravi, brez izjeme, kajti vsi so zmožni sprejeti poučevanje v veri.
Ko je to videl nevoščljivi sovražnik človeškega rodu, ki vedno nasprotuje dobrim delom, dokler ne propadejo, je iznašel nezaslišan način, da bi preprečil pridiganje Božje besede vsem narodom, da bi se tako zveličali. Spodbudil je nekatere svoje sodelavce, ki so hoteli zadovoljiti svoje ugodje, da domnevajo, češ da zahodni in južni Indijanci ter drugi narodi, o katerih v teh časih prihajajo do nas novice, s pretvezo, da ne poznajo katoliške vere, morajo biti zapostavljeni našim potrebam kot neme živali.
Mi torej, čeprav nevredni, zastopamo na zemlji našega Gospoda; iščemo z vso močjo tudi ovce njegove črede nam zaupane, ki so zunaj njegovega ovčnjaka, da bi jih pripeljali zopet nazaj k istemu hlevu.
Smatramo, da so Indijanci pravi ljudje, ne le zmožni sprejeti krščansko vero, ampak, kot so me obvestili, zelo pripravljeni hiteti naproti tej isti veri.
Ker hočemo poskrbeti za te zadeve z ustreznimi sredstvi, (določamo in razglašamo), da so omenjeni Indijanci in vsi drugi narodi, o katerih bo prišla h kristjanom novica o njih(ovem odkritju), četudi bi bili zunaj krščanske vere, pravi ljudje in da jim zato ni dovoljeno jemati njihove svobode in upravljanja njihovega premoženja.
Ker torej posedujejo svobodo in sposobnost upravljanja, smejo posedovati, upravljati in uživati, svobodno in dopustno (svoje premoženje), ter jih je prepovedano odgnati v sužnost. Če bi se zgodilo kaj temu nasprotnega, je neveljavno in nično.
Omenjeni Indijanci in druga ljudstva je treba povabiti k veri v Kristusa s pridiganjem Božje besede in zgledom lepega življenja. Tukajšnje pismo naj ročno prepiše in podpiše kak javni beležnik, in naj bo oskrbljeno s pečatom kake osebe, ki poseduje cerkveno dostojanstvo. Tako bo imelo isto verodostojnost, kot ga ima izvirnik; to določamo in razglašamo s svojo apostolsko oblastjo.
Vse, kar bi temu nasprotovalo, razglašamo za neveljavno in nično.
Dano v Rimu, 9. junija 1537, v tretjem letu našega papeževanja.