Postopači
| Postopači Karel Robida |
| |||||||||||||
Postopači
Sin kmetiški sim do devetiga leta blizo mesta, potlej veči del v mestu L. rastel, in dostikrat slišal, de gospôdi je dolg čas, zatorej se pogosto sprehaja in želodec prazni, de bi zopet mògla jesti in piti. Pa tudi per rokodelcih in kmetih se ne manjka postopačev, in nektere od njih hočem v naslednim popisu malo spodbosti, de bi v gledálu (špeglu) vidili svojo nemarnost, in zapustili malopridno ravnanje.
1. Kmet in voznik vred.
Mladi kmetje radi konje redíjo in na cesto hodijo; pa veliko jih svojo domačijo zavózi. Slomšek.
Te sorte postopači so nar bolj zarobljeni, in kér ne samo sebi, ampak tudi svoji družini jamo kopljejo, nar bolj kaznivi. Druge ljudí starost včasi vpametje; leti pa slepi ostanejo do smerti. Fant komej hlače sam zna zapeti, že bič suče in repne konje pretepava, in od svojiga očeta, ki je tudi voznik, se kleti učí. Kader raste veči, ne ljubi drugiga, kakor svoje pajdaše in konjske štale. Ptiči radi znane kraje na večer obiskujejo; taki fant pa po cestah, vozeh, hlevih poleguje. Kruha večidel iz ptujih rok dobiva, kakó bode svojo mater častil in ljubil? ‒
Kaj pa sliši per navadni družbi? Nič kakor klafanje, kletje, zaničovanje božje službe in božjih služabnikov. Kaj pa vidi dan na dan? Neusmiljeno martranje živine, jigračo, požrešnost in pijanost, nečisto pajdašijo možakov in dekličev. Dobro vém, de so tudi med vozniki pobožni možje in skerbni gospodarji; vender sploh so malopridni, in zatorej so nar nevarniši družba za mladenče. Tak fant tedaj malo dobriga sliši in vidi, kmetiškiga dela se nikdar ne vadi, in če bi ga bil že navajen, se ga per cestnimu potepanju odvadi. Materne opombe mu gredo skoz ušesa; on nič ne tuhta, kakor vožnje dobiti, in namest domačiga soka h skledi mesá, in bokalu vina se vsesti. Tega navajenimu ne bo dišal krompir, ne kaša, ne žganci, ne domači kruh, ne voda. Torej, če je ravno per domu, ni domá; ne spi, ne jé doma, ne misli, ne dela, ne živí za družino: ampak le za svoj trebuh in svojo sladost. Ni še zadosti, de le on zamudí domače dela, de domačo jed zaničuje; tudi domačo živino po cestah pobija, in komej perčaka, de je polje po verhu obdelano, že je zopet na cesti: po zimi in po leti gnoj po cestah trosi. Kaj pa je kmetija brez gnojá? Malin brez vode. Kaj je kmetova družina brez gospodarjevih očí? Ura je, ktere nobeden ne navija, nobeden ne požêne. ‒
Tudi v ti reči bodo železne ceste velika dobrota, kér bodo pregnale take nemarne postopače in jih k pravimu delu silile. Vozniki večidel hišo molzejo, vsaki krajcer v konje in vozove vtaknejo; iz svojiga varžeta plačujejo, de ptuje blago vozijo. Večkrat še clo ptujih gerdih bolezen domú pernesejo, in jih po domačii zatrosijo. Domá pa ženi in otrokam ne vinarja ne pervolijo; ko jih za novo obleko prosijo, jih zapravljivce šentujejo; ko jim pomanjkanja vsih rečí tožijo, jih postopače zmerjajo. Od jutra do večera, če je taki lenuh per domu, jim očita njehove potroške; hvali svoje zaslužke in trude. So zaslužki, de se Bogu usmili! Voz se potare, konji mu pocepajo, denarjev nima, od svojiga kmetištva ni nobeniga pridelka prodati: zdaj vidiš divjo zverino, ktera nedolžno ženo in zapušene otročiče terga in pretepa; slišiš pošast, ktera sebe in vse preklinja! ‒ Moli za nesrečniga ‒ iz vozá je padel pod kolo, in je življenje končal!
Danes hočem dva druga nemarneža na ogled postaviti; ne bom popisoval nju djanja, zakaj moji dragi bravci bodo že iz nasledniga pogovora zvedili, kakšni ptiči so ti, ki takó pojó. Morde mi bo kdo rekel: ta dva sta še huji, ko postopača; res je, tode iz vkoreninjene lenobe izvirajo vse druge spačnosti.
2. Jezičnik in lenuh.
Cel dan naj bojo pri deli tvoje roké, per Bogu pa tvoje sercé; in srečno bo tvoje življenje. Slomšek.
J. Ali si slišal, kaj se je gosposka domislila? Pokopališni zid je treba popravljati: farmani naj bi se združili, in prihoden teden petdeset vóz kamnja, in deset vóz apna perpeljali.
L. Jez sim nekaj bolehen, in bom počival; naj le drugi vozijo.
J. Kakor de bi mi druziga dela ne imeli, in komej čakali kamnje in apno zastonj voziti! Kaj meni mar, če je pokopališni zid raztergan ali cel? saj mertvih nobeden vkradel ne bo.
L. Pokopališni zid je cerkveni, in za cerkev bi jest že hotel zastonj voziti, ko bi ne bilo od ure dalječ.
J. Persmóda! ali ne véš, de cerkev ima denarje, naj nam plačajo, bomo že vozili.
L. Ne bodi takó srebralakomen! Jez bi koj vozit šel, če bi ne bilo potreba takó zgodaj vstati, in pozno domu priti.
J. Jez pa nôge ne premaknjem zastonj, in tudi sosede bom od taciga dela odgovarjal. Če so me hotli per vožnji imeti, naj bi me bili poprej prašali. Nas eden hoče poprej vediti, za koga se bo potil, in orodje terl.
L. Pojdi odgovarjat celo deželo, če se ti ljubi! Jez grem h kosilu, in po kosilu dremat pod lipo.
J. Tudi na sodni dan se ti bo komej ljubilo vstati! Mirno počivaj pod lipo, ali raj v postelji; vender se pusti včasi oberniti, de ne segnjiješ.
L. Ni boljšiga na svetu, ko ‒ zdravo spanje! ‒
Kaj mislite, dragi bravci, kaj se je neki z tema nemarnežama čez neke leta zgodílo? Kazen (štrafinga) bòžja je obá zadéla. Lenúha smo vidili z beraško palico od hiše do hiše milodaru prositi; jezičnik pa te tudi ob vse svoje primoženje prišel, zakaj eno pravdo za drugo si je naklučil in kér z njim nihče ni mògel shajati, so ga jeli tudi sosedje sovražiti: kmalo ni nikjer nobeniga prijatla več imel in vidilo se je očitno, de „kdor se gosposki zoperstavi, se bòžji postavi zoperstavi, in sam sebi pogubljenje koplje (Rimlj. 13, 1‒7).“ Mirnost in spravnost med seboj, spoštovanje gosposke in podložnost nam dajo srečno in pokojno življenje in nas prijetne storijo pred Bogam.
(Prof. R.) Karel Robida