Potrpi

Potrpi Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Potrpi, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6796.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Potrpi

Ko so te poslednjič zasuli s kamenjem,
te ni več prizadelo.
Z njim, ki ti je mejaš v smrti,
- s pravtako prekrižanimi rokami in votlo lobanjo -
strmita vsevdilj v isto zvezdo na nebu.
Zdaj sta povezana le še po krtu,
ki rije po tvojih in njegovih globinah …
Večkrat sede na tvoj beli nagrobnik
mila ptica s črnim ovratnikom.
Rada bi se oddolžila
za vse ptice, ki si jih ljubil v življenju.
Brezčutni so togi koraki pogrebcev,
ki ves dan vlačijo vozičke z venci,
da plašijo ptico,
ptico s črnim ovratnikom, ki bi ti rada vrnila.

Potrpi: kmalu bodo odgrnili zeleno posteljo,
pripravljeno ob tebi zame.
11. 2. 1964

Opombe urednice

1. Pesem Potrpi (11. 2. 1964) je Vera Albreht napisala ob prvi obletnici moževe smrti. Franu Albrehtu, Francetu, kot so ga imenovali domači, je posvetila cikel pesmi Na drugem bregu: Kako te čakam (1963), Kako prehodim sama naj zdaj pota, Kmalu bo leto že, Ostalo vse tako je (1965). K temu ciklu bi sodili še pesmi Njemu in Potrpi. Slednja še ni bila objavljena.